misijoni
ms misiones cnroucns
PAPA A LOS OBISPOS DE LA INDIA
(L’Osservatore Romano, 12 de agosto de 1979)
(Contmuaciön.)
Con el pasar de los anos y ante los grandes aconteeimientos del mundo moderno, asi como ante los designios inescrutables de la providencia de Dios con la Iglesia, no podemos dejar de estar čada vez mäs convencidos con el Salmista de un hecho fundamental, el hecho de que „nuestro auxilio es en el nombre del Senor” ( Sal 124, 8). Como discipulos de Cristo, ministros del Evangelio y lideres del Pueblo de Dios, es absolutamente esencial para noso-tros que este principio se convierta en actitud total de la mente y en norma de conducta.
Nuestra ayuda estä sin duda alguna en el nombre de Nuestro Senor Jesu-cristo. Esta verdad luminosa, queridos hermanos, es de inmensa trascendencia y tiene incidencia directa sobre toda nuestra actividad pastoral, puesto que toda ella se lleva a cabo bajo el signo del nombre de Jesus, por el poder de la graciai, y ünicamente para gloria suya.
El mensaje que proclamamos se proclama en su nombre, en el nombre de Jesus Salvador del mundo. Nuestra proclamaciön lo es de salvacion en El. salvacion en su nombre. Esta verdad es el objeto explicito de la ensenanza apostölica que fue proclamada por el Apostol Pedro bajo la inspiraciön del Espiritu Santo. Y hoy desea proclamarlo de nuevo el Sucesor de Pedro, a vosotros y con vosotros y para vosotros y vuestro pueblo: “En ningün otro hay salud, pues ningün otro nombre nos ha sido dado bajo el cielo entre los hombres, por el cual podamos ser salvos” (Act 4, 12).
En el nombre de Jesus se lleva a cabo nuestro ministerio. El arrepenti-miento y perdön de los pecados se predican en su nombre a todas las naciones (cf. Lc 24, 47). Nosotros mismos hemos sido lavados y santificados y justifi-cados en el nombre de Nuestro Senor Jesucristo (cf. 1 Cor 6, 11). A traves de la fe tenemos “vida en su nombre” (Jn 20, 31). Ademäs, el mismo Espiritu Santo se nos ha dado por el Padre en el nombre de Jesus (cf. Jn 14, 26). En la proclamaciön incesante de la mediaciön universal de Cristo y en la confe-sion solemne y explicita de su divinidad, es presentada al Padre la oracion de todas las generaciones de cristianos per Dominum nostrum Iesum Christum Eiliuin tuum. En su nombre hay auxilio para los vivientes, consuelo para los moribundos, y gozo y esperanza para el mundo entero.
Estamos llamados a invocar este nombre, a alabar este nombre, a procla-mar este nombre a nuestros hermanos. Toda nuestra vida y ministerio debe enderezarse a la gloria de este nombre. Esta actitud responde a la voluntad de Dios; estä en total conformidad con el plan del Padre de constituir a Cristo Cabeza de la Iglesia “el primogenito entre muchos hermanos” (Rom 8, 29), y realizacion de toda la creacion. Es honda la convicciön y profundo el amor con que la Iglesia se dirige a su Redentor con estas palabras: Tu solus sanctus, tu solus Dominus, tu solus Altissimus, Jesu Christe. La eficacia de nuestra misiön sobrenatural requiere que actuemos siempre en el nombre de Jesus, justamente para que “tenga la primaciai sobre todas las cosas” (Col 1, 18).
Queridos hermanos: Afrontemos asi los obstäculos, y de este modo arros-tremos los desafios y aceptemos los triunfos; hagämoslo todo “en el nombre del Senor Jesus” (Col 3, 17). Y exclamamos con las palabras y la accion: Non nobis, Domine, non nobis, sed nomini tuo da gloriam” (Sal 115, 1).	(Fin.)
CERKEV UCI
Sodelovanje vseh sil
Potrebno je tudi uskladiti dejavnost raznih cerkvenih ustanov in družb (Insjtitutis vel Associationibus). Vse, naj bodo katerikoli vrste, morajo glede siame misijonske dejavnosti ubogati krajevnega ordinarija. Zato *>o zelo koristno skleniti posehlne dogovore, s katerimi bodo urejeni odnosi med voditeljem ustanove in krajevnim ordinarijem.
Kadar je neki ustanovi zaupano ozemlje, naj cerkveni predstojnik in Ustanova skrbno vse tako urejata, da bo novo krščansko občestvo zraslo v kčajevno Cerkev, ki jo bo v primernem času vodil domač pastir s svojo duhovščino.
Ko preneha odgovornost za ozemlje, nastane nov položaj. Tedaj naj škofovske Konference in ustanove soglasno določijo pravila, ki naj urejajo °dnos med krajevnimi ordinariji in ustanovami. Dolžnost svetega sedeža pa je začrtati glavna načela za sklepanje pokrajinskih in posebnih dogovorov.
četudi bodo ustanove pripravljene nadaljevati z začetim delom in sodelovati pri redni skrbi za duše, bo vendar spričo naraščanja domače duhovščine treba poskrbeti, da bodo ustanove, kolikor se sklada z njihovim name-•'oni, ostale škofiji zveste in v njej velikodušno prevzele ali posebne naloge uli določeno pokrajino.
Ustanove, ki sc posvečajo misijonski dejavnosti na istem ozemlju, Pa morajo poiskati pota in načine, po katerih bi delo uskladili. Kcjafereaice redovnikov in zveze redovnik, v katerih naj bodo zastopane vse ustanove 'stega naroda ali pokrajine, so zato nadvse koristne. Te konference naj preiskujejo, kaj se da s skupnimi napori doseči, tesno pa naj bodo povezane s škofovskimi konferencami.
Koncilski odlok
o misijonskem delovanju Cerkve
Bilci [e romarska, misijonska pot. Bilo je več, kot je rekel papež Janez Pavel II. sam, bilo je srečanje.
Spregovorilo je afriško srce. Spregovorilo je tudi srce Kristusovega namestnika. Čutiti je, kot bi hodil sv. Pavel, veliki misijonar, po teh deželah: Zaire, Kongo, Kenija, Gana, Gornji Volta, Slonokoščena obala.
Ta fizični napor je zmogel le mož z izrednim zdravjem in telesno močjo. V 250 urah je imel 71 govorov. Njegovi spremljevalci so omagovali.
On je bil vsak večer utrujen od celodnevnega napora, vsako jutro pa je vstal svež in poln nasmejane moči.
To je bilo več kot „romanje". Res je pozdravil na grobovih umrle misijonarje, ki so orali ledino in pred sto leti začeli zasejati Cerkev. Njegov Pogled pa ni obstal v preteklosti, ampak gledal predvsem prihodnost. Kaj bo z Afriko v 21. stoletju? Na to mora misliti šele sto let stara afriška Cerkev.
2e kaže svojo dozorelost, a dozorelost mladih. Papež ni utopist. Jasno je povedal, da Afrika še potrebuje misijonarjev. Res prevzemajo škofije domačini, da se pospeši afrikanizacija Cerkve, a škofje so mnogokje brez domačih duhovnikov. Te je treba šele izmoliti in oblikovati. Vsi škofje so °dvisni od pomoči iz krščanskih dežel. Eni bolj, drugi manj. A tudi tam, Mer je deset, trideset ali celo 50 odstotkov katoličanov, je najbolj resen Problem pomanjkanje misijonarjev.
Janez Pavel II. je človek jasnih pogledov in tudi jasnih, neustrašenih besed. Ta „Romar" je govoril o vsem. Tudi o usodi afriške svobode. Vesel ie, da so se otresli kolonializma, a jih je svaril, naj ne zapadejo novemu suženjstvu, ki jim preti iz dveh strani: kapitalizma, ki jih hoče gospodarsko usužnjiti, in marksizma, ki jih bo usužnjil v celoti.
Nag novi misijonar br. Štefan Burja se nam je prvin oglasil iz Kenije s pismom, ki je imelo med drugimi tudi znamko v spomin na papežev obisk v deželi. (Znamka je kajpada znatno povečana in original je v barvah.)
APOSTOLIC VISIT OF POPE JOHN PAUL II
Papež jasno vidi pred seboj vso Afriko, vse njene probleme: od rasne diskriminacije do anafabetizma. Obiskal je krasne prestolnice, kot je Nairobi v Keniji, in bil sprejet kot v katerikoli evropski prestolnici, obiskal pa je tudi revne predele, kjer so si ljudje okrasili svoje slamnate koče za njegov sprejem in nekateri dospeli celo do tega, da so si kupili nove majce. Obiskal je gobavce, obiskal semenišča, govoril s škofi, govori z državnimi poglavarji in diplomati, govoril s primasom anglikancev, s katerim se je srečal in imel dolg pomenek v Gani. Imel je nekak protokol, a Janez Pavel II. je odprta duša, neuradniški človek, zato je mirno šel mimo protokola in se dal ljudem. Ob tem se je zgodila v Zairu celo nesreča, da so množice — neurejene in nedisciplinirane — v navalu pogazile ljudi, nekatere do smrti, druge ranile. Mobutu ni pustil, da bi papež sam obiskal mrtve in ranjene, to je smel le „zunanji minister“ Vatikana kardinal Casa-roli. Papež pa je poslal kardinalu Maluli scžalno pismo in prosil, da odpovedo kulturno predstavo, ki naj bi bila isto opoldne, kot znamenje žalovanja zaradi te nesreče. Drugod se taka nesreča ni ponovila.
Da se gotovi elementi prežali nanj, je razumljivo. Morda pa so le zvedavi in senzacij željni časnikarji vedeli povedati o komaj preprečenih atentatih. Vedno in povsod se bodo našli ali organizirani ubijalci ali pa zmedenci, ki so pripravljeni priti do slave z umorom človeka, ki si je v kratkem času pridobil največjo popularnost v svetu.
Mimo tega je Afrika ugotovila, da se je zgodilo nekaj velikega. Posebno velikega za katoličane. Imeli so med seboj očeta.
Povedal pa je jasno. Potrebna je afrikanizacija Cerkve. Toda, previdnost! Afriška Cerkev že zdaj mnogokaj uči stare krščanske dežele. A kakor smo v kolonialni dobi bili pripravljeni le na neko psihološko razu-mevanje tujih narodov, ki se vedno ni posrečilo in je misijon potekal pod senco kolonialne politike in oblečen v evropsko kulturo,- kakor smo kasneje začeli govoriti o adaptaciji, ki je še vedno previdno tipala, kako daleč naj gre; tako danes govorimo o inkulturizaciji, ki ne pomeni nič drugega kot vsaditev Cerkve v domačinsko kulturo. Ta rešitev je prava, ker je apostolska, prvokrščanska. Tako je potekal misijon vse Evrope. Tako bi mogel tedaj potekati misijon med muslimani, dokler niso križarske vojske zaprle vrat. Danes tipamo. Tudi papež je govoril z muslimani in predstavniki drugih ver. A ta inkulturizacija, to afrikaniziranje Cerkve mora paziti na eno: da ne izgubi bistvenega, to je: katolištvo. To je močno poudaril Janez Pavel II.
Posebno na Slonokoščeni obali, v Abidjanu, ki je eno najbolj kozmopolitskih mest, kjer se je nagrmadila vsa zapadna navlaka velikih mest cd prostitucije do kapitalističnega izžemanja in po troš n iško-uživaš k ega življenja, je svaril pred materializmom, posebno pred uvoženim materializmom, ki bo udušil afriškega duha, tako značilnega za vso črno Afriko. Afriška duša je po naravi religiozna. V uživanju in materialistični gonji za
Prizori s papeževega potovanja v Afriko.
udobnostjo pa bo ta duh ugasnil in z njim afriška kultura, ki je baza za evangelij. Le na tem zdravem afriškem kulturnem terenu more zrasti pristna
Cerkev.
Tudi najbolj revnim ni oznanjal, naj potrpe s svojo revščino. Bodril ie k delu, ustvarjanju nove dobe, pa ne s pomočjo tujih zmotnih ideologij, ne za ceno svoje svobode. Naj rastejo iz sebe in grade svoj svet.
Misijonarji so povsod cenjeni. Pač pa so razočarani tisti izobraženci, ki so študirali v Evropi. Čisto po svetopisemsko: ,,po njih sadovih jih boste spoznali” so zlasti muslimanski dijaki odkrili, da je Evropa in da je
Amerika v svojem krščanstvu odpovedala, zato raje grade nov muslimanski svet. Črna točka v afriškem misijonu, ki je niso zarisali misijonarji, ampak lahkoživo krščansko občestvo v „starih“ krščanskih deželah. Bolje: „krščanskih“ deželah v narekovajih.
Človekove pravice, ki jih gazi predvsem rasna diskriminacija, so v papeževih nagovorih dobile ponovni poudarek. Njegove misli so jasne. Škofom in duhovnikom je jasno povedal o verskem zakladu, o celibatu, o složnem delu, o povezanosti z vso Cerkvijo; vsem državnikom pa je povedal pravico afriškega človeka do svobode. Vsi imamo enega Očeta, zato smo bratje in imamo vsi enake pravice.
Papež se ne boji obsojanja, ko v isti sapi odklanja kapitalizem in komunizem. Prišel je iz dežele, kjer vedo, kaj je boj za svobodo. Pozna pa dobro zlagano kapitalistično miselnost, o kateri bo gotovo spregovoril posebej v Braziliji, ki škofe in duhovnike, ki se potegujejo za pravice iz-žemanih, obsoja vsaj kot sopotnike komunizma. Ta kleveta papeža ne plaši, da bi govoril jasno in odkrito. Ves njegov nastop razodeva tisto, kar so rekli o Kristusu: govori, kakor bi imel oblast.
Janez Pavel II. se zaveda svoje karizme. V Afriki — kot nikjer— ni le romar, je predvsem Učitelj z veliko začetnico.
Njegov pogled v prihodnost? Ze itak optimist gleda optimistično. A jasno je povedal, kar je povedal že v svojem posebnem dokumentu. Mladi bogoslovci in duhovniki ne smejo biti natrpani samo z znanjem, morajo biti duhovni ljudje, možje molitve. Katehiste je posebej počastil, ko je v Gani podelil „nagrado za mir Janeza XXIII.“ šestim katehistom. Dobro se zaveda, koliko rešujejo. Kljub temu ne odneha poudarjati glavno točko: potrebo po novih misijonarjih in temeljito vzgojo domačih duhovnikov. V Afriki cveto sekte in bodo cvetele še bolj, če ne bo duhovnikov.
Papežev obisk je napolnil svetovno časopisje. A najbolj ga bodo pomnili Afričani sami. Z njimi je molil, z njimi se srečaval, rokoval, objemal otroke, celo plesal z njimi njihove afriške plese. Neprisiljeno, ne z neko držo, ampak spontano je postal vsem vse.
Afriški obrazi so žareli od ponosa in veselja. Ne samo katoličanov. V Najrobiju so mu igrali orkestri, med njimi tudi muslimanski. Pisano življenje se je vrtelo okoli njega. On pa je imel odprte oči in odprto srce za vse. Želel je videti slona, videti pokrajino, najbolj primitivno življenje. Hotel je v teh kratkih dneh objeti vso Afriko, kot more objeti svojega ljubljenega otroka srčno dober oče.
Zato ga Afrika ne bo pozabila. Kajti ni spregovorila učenost, niso slišali le smernice za nadaljnje delo, niso dobili njegovih pobud le državni poglavarji, vsem je spregovorilo predvsem srce. Zato je rekel časnikarjem: to je bilo srečanje. In kakšno!
F S
KRIVIČEN ŠKOF
Gospod hudičev advokat: nadaljujva z očitki.
Vi pravite, da je bil krivičen. Menda še živi tisti gospod, ki je to izjavil in je prišlo v življenjepis. Gotovo pojdite k njemu, če še niste šli, in ga vprašajte, v čem je bil krivičen. Vse zapišite. In mož naj pod Prisego pred škofijsko komisijo izpove vse krivice, ki jih je Gnidovec napravil - pa komurkoli. Osebno sem prepričan, da boste odkrili nekaj drugega. Gnidovcu delajo krivico, upam, da ne subjektivno, zavestno, gotovo pa objektivno. Moje mnenje je, da bi morali Albanci, pa tudi Makedonci, vsaj uniati postaviti Gnidovcu spomenik. Kdo se je tedaj — zlasti za Albance potegoval? Od vidnih osebnosti je bil Gnidovec edini, ki je branil človekove pravice vsake narodne skupine. Zato so ga po nalogu od zgoraj zasledovali orožniki in je bil resnično življenjsko ogrožen. Bali so se njegovega vpliva, bali tudi njegove neustrašenosti. Berite njegov posmrtni govor kralju Aleksandru! A on ni imel v svoji škofiji samo Albancev, Makedoncev, Srbov, imel je tudi Slovence, Hrvate, Madžare, Nemce. Znal je vse jezike, da bi vsem postal vse. Ščitil je pravice vsakogar, če bi si pa ali si je hotela škofa lastiti kaka skupina samo zase, je napaka tu, ne pa na Gnidovcu, ki je v tedanji zmedi naravnost izredno in lahko rečemo skoraj skrupulozno pazil, da ne bi koga prizadel s krivico.
čeprav so nekateri mnenja, da je treba za pisanje o Gnidovcu imeti posebno „legitimacijo“, bom prostodušno citiral besede človeka, ki trdi, da je bil ateist in kot tak gledal na Gnidovca. Danes je prepričan kristjan in je ugotovil tole:
„škof Gnidovec je bil duhovnik;
živel je kot Asiški ubožec;
pridigoval je s svojim zglednim življenjem;
molil je, z vsem srcem je molil;
izžareval je poseben žar, ki ga je občutil vsakdo, ki je prišel z njim v stik, tudi ateist.
In še nekaj: če bi škof Gnidovec za časa svojega misijonarjenja v Makedoniji ne uspel v ničemer drugem kot v tem, da je s svoio molitvijo in z osebno svetostjo prebudil mater Terezijo, ženo, ki jo poznal danes ves svet, je veliko storil za krščanstvo. Sicer pa, ali ni Jezus ob svojem času dejal: „Vedno molite in nikdar ne nehajte“? Ali ni povedal Papež Janez Pavel II. v Južni Ameriki prav tega z drugimi besedami in molitev označil kot bistveno poslanstvo duhovnika na zemlji?“
S tem citatom sem samo predstavil človeka, ki ni samo od daleč opazoval Gnidovca, ampak bil deležen škofove pozornosti, ker mu je
želel pomagati v stiski. Ta mož, ki še živi v emigraciji, je opisal tedanji položaj v Makedoniji, kot bi ga bolj slikovito težko kdo. In ta opis sam po sebi lahko daje odgovor na Vaš prigovor. Makedonija je potrebovala v eni osebi asiškega ubožca in karitativnega Vincencija Pavel-skega. Dobila ga je v Gnidovcu.
Kakšne so bile razmere?
Že zgoraj „legitimirani“ mož, ki je prepričan o Gnidovčevi svetosti, opisuje takole:
„V tisti dobi so v Skopi ju potrebovali vojskovodjo.
Gnidovec je bil pa vse preje kot to.
Makedonija je bila v tistem času zasedeno ozemlje v pravem smislu besede, oldorado vojske, žandarmerije, tajne policije. Vzdušje je bilo mučno, včasih neznosno Od časa do časa se je pojavljala trojka VMRO in pihnila kakšnega oficirja. Posebno hudo je bilo po umoru generala Kovačeviča. Solunarji, predčasno upokojeni srbski junaki iz prve svetovne vojne, so podnevi in ponoči vrveli po mestu kot turisti. Imeli so mastne penzije, svoje zadužbine, domove v stilu srbskih hiš v manjših mestih Šumadije. Živeli so v brezdelju in bili so razmeroma mladi, okrog 40 let povprečno.
V	Skoplju je plalo v tistem času svojevrstno življenje, človek je imel vtis, kot da se nahaja nekje na Daljnem Vzhodu. V mestu je živelo še veliko Turkov. Levi breg Vardarja je bil čisto turški. Sliko mesta so pestrih Cigani, Cincarji, Judje, Grki in Makedonci iz vseh krajev Vardarske banovine.
Oblasti so poskrbele, da vojakom, policajem, žandarjem in solu-narjem ni bilo dolgčas v deželi. Nad sto beznic jim je bilo na voljo. Goste so vabile vsak večer ciganske muzike s pevačicami. Skoplje je ob večerih bilo prepojeno s sevdalinkami, le na periferiji mesta je bilo mirneje. Na tisoče deklet iz Slovenije, Hrvatske, Bosne in Vojvodine se je izgubilo v nočnih lokalih, nikdar pa nisem slišal, da je med njimi bila Albanka al Makedonka.
Področje Skoplja ni bilo še sanirano. Malarija je tresla prebivalce. Poleti so nas obiskovali miniaturni puščavski cikloni, ki so bili lahko nevarni kopalcem, če se niso umaknili pravočasno. Pozimi so prihajali na obisk derviši in nam razkazovali svoje ritmične umetnije.
V	prvem času sem se preživljal s poučevanjem otrok, igranjem violine v orkestrih in s priložnostnimi zaslužki, škof je najbrže v župnišču zvedel za to. Nekega dne me je poklical k sebi in mi sporočil - kar nekam potrt -, da ni mogel dobiti prek svojih zvez v Beogradu službe za mene. Za to njegovo skrb sploh nisem vedel. Prav kmalu sem se znašel. Seveda sem se mu lepo zahvalil. Opazil sem tudi, da se mu je večkrat kdo približal s prošnjo za pomoč, katere ni nikdar odklonil. Njegove denarnice se spominjam prav dobro. Izglodala je natanko tako kot denarnica moje stare mame Urške.
življenje je bilo takrat v Makedoniji zelo poceni. Tri kurja jajca za petdeset para, samska soba 100 dinarjev mesečno, zelenjava napol zastonj.
V	Sodomi Karadžordževičeve Jugoslavije je podoba škofa Gnidovca
zapustila v meni tako močan vtis, da me bo spremljala do smrti. Skušal sem Vam na kratko podati okvir, v katerem je gorelo življenje nenavadnega človeka.“
Mislim, da je beseda, zapisana ob koncu tega čisto osebnega doživetja škofa Gnidovca, zelo pomembna: „Gorelo je življenje“ škofa Gnidovca. Gorelo v ljubezni, razdajanju, izpostavljanju ne le osebnih žrtev, posmeha in prezira, ampak celo življenja za človekove pravice v takem metežu ver, narodov, prerivanj, ga žen ju nizkih s škornji oblastnikov. Mislim, da bo objektivna zgodovina v tedanjem času na vsem področju skopske škofije težko našla tako pravičnega človeka, kot je bil Gnidovec. Kar so nekateri zamerili temu možu „brez legitimacije“, je bilo prav to, da vsi niso bili Gnidovci. To samo potrjuje, kako so na škofa gledali ljudje „od daleč“ — morda prav zato iz večje perspektive.
Tako, dragi hudičev advokat, le naj prepričljivo dokaže, kdor je izrekel ali zapisal trdi besedi: ni bil pravičen. Mislim, da je vse to dokazovanje obsojeno na neuspeh.
F. S.
MARČNI KIMONO ŠKRLATNE VRSTE.
Ali veš, Kitano Tenman Gu, zakaj si moraš vsako leto marca
nadeti češpljinih cvetov kimono Posebne vrste, škrlaten kakor kri?
Potok z vijolico, lok mostu, lahno zelena trava, prva trava Pred templi — s slepimi očmi steguješ srebrne prste Po neizmernosti.
Rad bi ti rekel o Jezusu.
Prav vse. Kako od nas ubit je vstal zdrav od mrtvih —
z ranami, tako da moreš dojeti črke ljubezni za spomin.
Todati, Kitano Tenman Gü, zaljubljen v neizmernosti, ne moreš verjeti,
da je Bog postal kot mi, da trpi do smrti in zmaga. On in mi.
Vladimir Kos
Kitano Tenman Gu: slavno ozemlje starih templev v severnem področju nekdanje japonske Prestolnice Kjdfo. Na koncu marca se čelplje tu in tam med templi razvetijo v edinstveno SNrlatno barvo, ki jo tu in tam belo cvetoče češplje še bolj poudarjajo. Zrak preveva opojen vonj, ki se meša z vonjem kadilnih svečk, ki jih številni romarji zažigajo v čast temu ali onemu božanstvu, ne sluteč, da je Bog en sam in Troedini. In da nas je Božji Sin s svojo sveto škrlatno krvjo odrešil za Večno Ljubezen. Pravzaprav gre za šintoistični Kram, a zgradbe in okrasi vzbujajo vtis budističnega templa. Morda pa je eden izmed spomenikov tiste dobe, ko so se japonski budisti trudili, da združijo japonski šinto z z indijsko-kitajskim budizmom. Kakšna milost nam je bila dana, da vemo za resničnega Boga in njegovo Ljubezenl Bodimo hvaležni zanjo z molitvijo za vero še drugih ljudi, ki žive v temi slepe nevednosti.
INDIIiA (JANIJI SPET NA H0N.1U
Piše o. JOŽE CUKALE D.J., Bengalija.
„če se ne spreobrnete, boste vsi enako prešli“
(Luka, 13, 5)
Z uredniške mize Katoliških misijonov pridejo navadno kaj zanimivi predlogi, ki se jim je zaradi aktualnosti težko odreči. Eden teh je poskus ocene, kakšni razlogi so vrgli Indiro s prestola, in nekaj vzrokov, ki so jo spet privedli na oblast.
Naslov diši po politični snovi. Vem pa, da imajo dravci K. M. dovolj izostren okus ne le za politiko, marveč predvsem za interese Cerkve, zato bodo našli v teh vrstah nekaj več kot sarmo politične ocvirke.
Skušnje učijo, da se Cerkev ne sme vmešavati v politiko, ker je v svoji dolgi zgodovini tolikokrat zakrvavela v areni političnih trenj, da se ji rane še do danes niso zacelile.
Vendar so člani Cerkve dolžni iti na volitve in biti voljeni, plačevati davke in imeti svojo besedo v zboru mož in nasprotujočih se idej.
Pred volitvami sem bil povabljen na čaj h katoliški družini iz južne Indije. Med srkanjem sladkega čaja me je Ta mileč vprašal po tihem za nasvet, koga naj bi šel volit. Rekel sem mu, da je vprašanje odveč, ker vem, da bosta obojica volila v škatljo z Indirinim simbolom. Lahko si predstavljata, da bi jaz napravil isto, pa na škodo še zmerom nimam indijskega državljanstva. Danes vem, da sta tista dva mlada človeka simbolizirala glas Indije, ki se je naveličala neizpolnjenih obljub in osebnega preklanja samih ministrov, ki so se imenovali vlada narodne enote.
Indira Gandi je pred tremi leti izgubila bitko. Kakšna magija je vlekla široke množice, da so z volitvenimi glasovi spet pomagali Nehrujev! hčerki, da je priplesala na oder, je vredno razmišljanja.
Najprej se bo treba dotakniti tistih zgrešenih potez, ki so pripeljale Indiro, da je izgubila na šahovnici. Kraljica se je ujela. Indira je izgubila samo sebe. Izkazalo se je, da Indira ni Indija...
Zvezna Indija je največja demokratična država na svetu. Tu na vzhodu nima nobenega primera. Demokracija pa se ne more držati dolgo ob praznih želodcih.
Tega dejstva se je naša dama dobro zavedala. Po značaju je zelo nadarjena, hitrega temperamenta, ki težko prenaša oporečnike. Če se
Misijonar Cukale, ki nam je poslal te slike, sam razlaga takole: „Procesija na Veliki Petek se v dolgem sprevodu tisoč vernikov razvija iz podružnice sv. Jožefa v farno cerkev sv- Antona v Keorapukurju; „skrivnost vere“ . . . Samo nekaj minut so mi pustili nositi (O. Cukale nosi križ.) Vsak ga je hotel nositi, posebno mladi fantje. Ženam in dekletom smo morali to radost odreči. (Simon je bil mož, kot je zapisano v evangeliju . . .)
ji je kateri voditelj stranke upal postaviti po robu, se je kmalu znašel pod ključem. Časopisi so morali pod cenzuro. Takrat je moral za rešetko sam nesporni voditelj ljudskih množic — morda edini, ki je živel Gandijeve principe —, mož z imenom Džaj Prakaš. Tudi ostali politiki in politikanti kakor Desai, čaran Sing, Jurij Fernandes so morali v ječe. To je bil čas, ki je znan pod imenom „emergency“ (izredno stanje).
Trčila je tudi z razglasom velikega sodišča, in tako dregnila v pravo sršenovo gnezdo. A noben ni osporaval njenega patriotizma. Bojevita žena je hotela prehitro izvleči deželo iz revščine. A politični slog, lasten samo njej, ni ugajal.
Valovi materialističnega mišljenja iz zapada že butajo na vrata vzhoda, pa k sreči ne dobijo primernih tal. Vendar je njegov vdor med plasti vladajoče stranke zadal deželi dovolj močne udarce in jo oslabil. Inflacija je rastla in korupcija je že davno rak rana Vzhoda. Kapitalistična mafija je bila pridno na delu, ker se je zbala, da politika Indire vodi v komunizem. Očitek je bil nepotreben. Prav tako se Indira boji kitajskega zmaja, kakor sovjetskega medveda. Zadnjega še bolj. Odtod njene plahe diplomatske izjave glede vdora sovjetskih čet na Afganistan in oboroževanje Pakistana s strani Združenih držav. Interesi Indije očividno ne sovpadajo s koristmi velesil.
Sicer pa, zakaj naj bi zapad užival tako visok standard, ko so ljudstva na vzhodu lačna? Zakaj naj bi iz Arabije teklo vse kakor po olju, da bodo kolesa zapada še hitreje tekla v materializem? Zato rada napravi poklon Arabcem in danes Perziji Ayatollaha Homeinija. Največja demokratska dspava ima svojo filozofijo. Na splošno velja pri nas pravilo, kot tedaj, kadar groze zaporne kazni. Obtoženec postavlja zahtevo: Dokaži mi, da sem kriv. Tam pri vas bo sodnik zahteval: Dokaži, da si nedolžen. Ali je zato naša demokracija na lončenih nogah? Težko je reči, kdo ima prav! Zapadnjaku je sprva težko, po napevu: Temu treba se privadit’, sprva sicer težko gre. . . (Jaz sem se temu privadil — po 30 letih.)
Pragmatična Indira je ostala hladna računarska. Znanstveniki, ki so zaljubljeni v številke, so preračunali, da bo v letu 2000 Indija štela že bilijon prebivalcev. Ta statistika je Indiri pognala kri v glavo. Ni verjela Materi Tereziji, da bi z naravnim planiranjem družin mogla ustaviti divji porast prebivalstva. Takrat Terezija že ni bila več prijazno sprejela v Delhiju. Predsednica Indije je Materi obljubila, da bo napravila korake proti prisilni sterilizaciji, če „kje sploh obstoji“. Mi pa smo vedeli, kaj se je dogajalo tiste dni. P. Gabrič mi je z žalostjo pripovedoval, da je našel cele vasi svoje obsežne fare sterilizirane. Premija za prostovoljno sterilizacijo je bila državna in je znesla RS 120 za osebo. Na žalost operiranec ni dobil v roke več kakor 20 rupij, vse drugo je šlo zdravnikom in v roke mešetarjem. Lačni ljudje so komaj kaj vedeli, za kaj gre. Tako so ostale cele generacije vasi brezplodne. Po dežju zvoniti je prepozno . . .
Takole je bila polna cerkev o. Cukale v Velikem tednu. K sliki spodaj je sam o. Cukale zapisal: ,,6. V. 80: Danes je trideset let, kar sem stopil na indijska tla. Če da dobri Bog, bom še nekaj let vozaril na kolesu k bolnikom, k b'agoslavljanju hfš, na obiske k prijateljem. Z biciklja vsak čas lahko stopiš in se pogovorili
To poglavje je morda najbolj živo zadelo srce Indije. Bog življenja se ni uklonil igri smrti in tukaj se je začela velike dame pot navzdol. Ponosna Nehrujevka tudi ni mogla prenesti očitka, da drži vajeti vlade ob manjšini indijskega ljudstva, zato se je ujela in razpisala volitve
1977 se je morala umakniti z vlade in prepustiti usodo Indije svojemu jetniku Moradži Desaju.
Polom jo je hudo prizadel.
Znani pisatelj in poet iz Goe, katoličan Dom Moraes, ki ji je ostal zvest do konca in je zadnje čase napisal knjigo „Memories of Mrs. Gandhi“ (Življenjepis ge. Gandi) jo je srečal, ne več v predsedniški palači, marveč v preprostem bungalowu, kamor se zatečejo odstopivši voditelji. Poetova žena Lila si je brisala oči, ko se je ponudila:
„Ali naj vam pomagam pri pakiranju, Indira?“
„Hvala, Lila, saj je vseenjo. Zdaj sem rešena težkega bremena.“ Ponudila je moji ženi robček, da si obriše solze.
„Hvaležna sem, da sta prišla. Krivda je moja, ker nisem upoštevala, kaj ljudje čutijo, mislijo in vrednotijo. Zdaj bom odšla v gore in pričnem živeti življenje tistih, ki so se umaknili svetu. A pustila bom vrata odprta vsakemu, ki bo hotel k meni na obisk.“
Indira vendar ni jokala, le pobita je bila, kakor pač tisti, ki pade z visokega na trda tla in si obvezuje rane.
Začela je plačevati ne toliko za svojo oholost, marveč bolj za grehe svojih sodelavcev. Prav isto se bo dogodilo Desaju nekaj let kasneje. Evangelij je tako jasen: če se ne spreobrnete, boste vsi prešli!
Kongresna stranka je pogorela. Vsi smo čutili, da veje nov veter. Cerkev se je oddahnila. Ljudje so gledali z zaupanjem v bodočnost, ker je prijel za krmilo vlade izkušeni finančnik Morardži Desai. Izpuščen je bil na svobodo Džaj Prakaš, katerega glasu so prisluhnili indijski milijoni, videč v njem poroštvo mlade demokratske Indije. Novi Žanata stranki (stranka ljudske enotnosti) se je pridružil tudi izkušeni diplomat žaživan Ram, človek izven kast, haridžan, eden nedotakljivih. On bo branil pravice manjšin, tako smo verjeli.
A prišli smo iz dežja pod kap.
Prisilna sterilizacija je zares prenehala. A zakon za odpravo plodu si je utiral pot v senat in do parlamenta. Spet je Mati Terezija odletela v Delhi, kjer je bila sprejeta ne le hladno, marveč poniževalno. Očitali so ji celo, da s svojim delom spreobrača hindujce.
Mozaik strank, ki se je stopil v ižanata, je dobil posebno barvo s pristopom Žana Sang stranke, ki je bila znana kot protikrščanska in
protimuslimanska in protiharižanska. Njen strupeni veter je najbolj občutil Arunajčal, o katerem se je že veliko črnila prelilo. Prišla je doba, ko so bili haridžani napadeni, domovi nedotakljivih požgani, mnogo njih žena posiljenih. Red in mir in pravica so ostale sirote. Bogati so postali bogatejši in revni ubožnejši.
Torej nič čudnega, če so prihajali k Indiri kongresisti in jo rotili, naj se spet spusti v politično areno, obljubljajo ji masivno podporo.
,,Ker sem videla, kako naša ‘mahabharat’ (Indija) propada, kako cene galopirajo, sem se odločila, da poskusim izvleči ta veliki voz iz blata.“ Indira je začela s svojo politično kampanjo.
Takrat je ministrski predsednik Čaran Sing napravil zelo otročjo potezo. Podpisal je dekret za aretacijo Indire zasadi preteklih „grehov“, posebno zaradi Maruti škandala, v katerega je bil baje zapleten njen sin šanžaj. Ječa pa ji je prinesla še več volilnih glasov.
Žan Prakaš je bil v bolnišnici v Patni že zelo bolan, pa ni nehal pozivati Indijo k edinosti in združevati ministre, ki so bili večkrat sprti med seboj. Rabil je iste besede, kot jih najdemo v Lukovem evangeliju: „Indija potrebuje metanoia-spreobrnjenje src in če se vsi ne spreobrnimo, bo Indija propadla...“ A umirajočega že nihče več ni poslušal.
Ljudstvo bi rado trdnejšo vlado. Indira je simbol trdnosti. Svoj izpit je naredila, ko je bila še mlado dekle in je trpel njen oče po angleških ječah. Ne zahtevajmo od nje bogve kake naklonjenosti do za-pada. Postala je trda kot kamen. Indija rabi trde roke. Brez neke vrste „emergency“ ne bo šlo. Ljudje so ji dali mandat. Govorili so malo, a povedali veliko!
Zanima se za nedotakljive, in kjer je krivica velika, tja gre osebno in takrat policija pleše kolo, ki ga ona vrti. Dva jezuita sta bila zadnji čas umorjena, ko sta se postavila za nedotakljive, to je bil pater Marinšek (Amerikanec slovenskega ali slovaškega pokolenja, še nisem mogel ugotoviti) in p. Matevž Manaparambil iz Kesale, škofje Indije in ministrski predsednik Kerale so v pogovoru z Indiro. Upajo, da se zavzame za manjšinska vprašanja.
Ali bo znala uravnovesiti finančno šibko, z dolgovi poplavljeno deželo? Ali se ji posreči dobiti delavske unije na svojo stran? Ali bo njena beseda dovolj močna, ko bo zahtevala disciplino dela, svoboden Prevoz premoga in ojačenje električne energije?
Tiste, ki bogatijo na račun ljudstva, bo morala prisiliti na kolena. Upamo, da se je v teh dveh letih in pol veliko naučila. Cerkev ji želi mnogo uspeha in moli zanjo. Danes stoje v brevirju tako pomenljive besede Galačanom: Boga ne bo nihče prevaral. Kar človek žanje, to bo žel, če seje v nezmernosti, bo žel smrt, če bo sejal v Duhu, bo žel življenje. (Gal. 6, 7-8)
22. marca 1980.
KAKO JE V ISLAMSKEM RAJU - IRANU
Skupina usmiljenk v naselbini gobavcev pri Tabrizu, ki jim je predstojnica naša s. Cecilija Rode, še vedno deluje tamkaj. S. Rode nam je o razmerah pisala koncem meseca marca tega leta tole:
„Pišem Vam iz Teherana, kamor sem prišla za nekaj dni. škof je povabil duhovnike in sestre na srečanje. Po sestanku je bila sveta maša, ki je sicer na veliki četrtek dopoldne, ko škof v koncelebraciji z duhovniki posveti sveta olja. Naš škof je to opravil 6 dni preje, na cvetni petek, dan, ko je v muslimanskih deželah praznovanje. Liturgija je bila zelo lepa. Maševali so apostolski nuncij, škof in 13 duhovnikov; bralo in govorilo se je v treh jezikih: berila v francoščini in italijanščini (kajti večina duhovnikov je italijanske narodnosti, salezijanci), evangelij v angleščini, kakor tudi petje, vse ostalo v latinščini. Občudovanja vredno, da so v glavnem mestu fanatične islamske republike obredi katoliške liturgije!
Da bi Vi videli ameriško poslaništvo! Človeka kar strah obide. Vse naokrog zastraženo, zidovi polni lepakov s psovkami Carterju in ZDA! Msgr. Bugnini, apostolski nuncij, lazarist, nam je v razgovoru pri večerji marsikaj povedal. Sešel se je tudi s Homeinijem. S helikopterjem so ga peljali v Quom (kjer je bil tedaj; zdaj, ko je bolan, je v Teheranu). Ko je Homeini rekel, naj mu prestavijo v iranščino, kar mu je msgr. Bugnini govoril v francoščini, je minister ob njem dejal, da je predolgo in da mu bo že kasneje povedal, kaj vse je nuncij govoril. Pisma svetega očeta, ki ga je nuncij dal prestaviti v iranščino, niso hoteli objaviti. Msgr. Bugnini je prosil za dovoljenje, da bi ga pustili k talcem za veliko noč maševat ali vsaj molit. Do sedaj, ko to pišem (teden pred Veliko nočjo), mu niso še odgovorili na prošnjo. Nuncij pravi, da so trije talci že prišli ob razum, drugi so pa veliki reveži, vsak v svoji celici. Tudi tole nam je nuncij pripovedoval: Ko je prišel Capucci na obisk h Homeiniju, je prišel v spremstvu z nekim Amerikancem, ki dela na „Caritas“ v Jeruzalemu. Ko so študenti zvedeli, da je Capuccijev spremljevalec Amerikanec, so le tega zadržali, pustili Capuccija naprej, spremljevalcu pa zavezali oči, mu naperili puško v hrbet in ga šele tako spustili za Capuccijem. Ko se je ta Amerikanec potem javil pri nunciju, je bil še ves preplašen. . .
V deželi je vedno več nezadovoljnih, če se peljem s taksijem (kamor se navadno več potnikov natrpa; op. obiskovalca, ki je to doživljal v Tabrizu), izve veliko več kot pa, če bi poslušal radijo. Ljudje so vedno bolj proti mollahom (islamskim svečenikom). Pravijo, da so jim oni deželo uničili, ker je res draginja strašna. Danes sem čula nekoga v taksiju reči, da bodo vse mollahe pobili, pa bo spet dobro v deželi. Trgovec s preprogami je eni naših sester dejal: Molite, da bi „stari“ umrl, podaril vam bom tri preproge, če se to hitro zgodi. . . Kajpada, preproge zdaj ne gredo v promet, ker jih ne smejo izvažati, tujcev pa ni, da bi jih kupovali. Trgovci in tudi izdelovalci teh perzijskih preprog so obupani...
TRIJE FRANČIŠKANI V TOGU
POGOVOR S PRO VINCI ALOM SLOVENSKIH FRANČIŠKANOV P. POLIKARPOM RROLIHOM
(Iz „Družine“ 19-2-1979)
Marca lani je bil provincial slovenskih frančiškanov p. Polikarp Brolih tri tedne v afriški državi Togo, kjer je obiskal slovenska frančiškana p. Huga Delčnjaka in p. Evgena Ketiša, ki tam misijonarita. Bralcem našega lista posredujemo nekaj njegovih vtisov o življenju in delu v tej mladi misijonski deželi.
Mnogim našim bralcem Togo gotovo ni znan. AU nam ga lahko kratko predstavite?
Togo je republika v zahodni Afriki, ki leži ob Atlantskem oceanu, med Gornjo Volto na severu, Beninom na vzhodu, Beninskim (nekdaj Gvinejskim) zalivom na jugu in Gano na zahodu. Je razmeroma majhna država, ki meri 56.000 km2 (približno toliko kot naša soseda Avstrija). Ima okoli dva milijona prebivalcev. Glavno mesto je Lome, z okrog dvesto tisoč prebivalcev. V deželi govore vsaj štirideset različnih jezikov, saj ima vsako pleme svojega. Jeziki se med seboj razlikujejo toliko kot nemščina in francoščina. Skupni občevalni jezik v državi je francoščina. V šolah se otroci učijo domačega jezika in francoščine. Misijonarji se skušajo naučiti čim več jezikov tistih plemen, med katerimi delujejo. V župniji, kjer sta naša misijonarja Hugo in 'Evgen, govorijo tri različne jezike.
V kateri misijonski župniji pa delujeta patra?
P. Hugo in p. Evgen delujeta v misijonu Kante, ki leži v severnem delu države, v škofiji Dapango, ki jo misijonsko v celoti oskrbujejo francoski frančiškani. Župnija Kante ima približno 1600 vernikov, ki so raztreesni na področju, kot je naša Gorenjska. Ima šest podružnic. Nekatere so zelo oddaljene, tudi sedemdeset do osemdeset kilometrov. V župniji deluje pet frančiškanov: Francoz, Španec, Hrvat Bernardin šulj in dva Slovenca. Župnik je p. Hugo.
Kako sta p. Hugo in, p. Evgen prišla v Togo?
Pred več kot desetimi leti je francoski škof Hanrion iz Dapanga iskal misijonarjev tudi po Sloveniji in Hrvaški. Tedaj se je njegovemu Povabilu odzval p. Hugo, dve leti pozneje se mu je pridružil p. Evgen, nato pa še p. Bernardin. Če Bog da, bo letos oktobra odpotoval tja tudi p. Milan Kadunc, ki je sedaj član frančiškanske redovne družine na Viču v Ljubljani.
Kakšne so razmere v župniji Kante?
Župnija ima težko, za delo zelo naporno podnebje. V suhi dobi je
neznosna vročina Temperatura doseže 40 stopinj C in še več. Takrat je vse izsušeno. V deževni dobi je preveč vode in je hladneje. Tedaj so prava nadloga komarji. Evropejci morajo imeti nad posteljo vedno razpeto mrežo, ki jih ščiti pred komarji. Kot vsepovsod so tudi v Togu razmere na deželi neprimerno težje kot v mestih. Ker ni pitne vode, pa tudi elektrike ne, zaradi okužene vode in slabih higienskih razmer veliko ljudi oboli. Visoka je umrljivost otrok. Tudi pri izobražencih umre okrog 40% do 50% otrok. Ljudje živijo v zelo skromnih razmerah: ležijo na tleh, poleti kar zunaj. Glavni poljski pridelek je neke vrste proso, iz katerega kuhajo kašo in delajo pivo. Jedo le dvakrat na dan. Če misijonarji kaj potrebujejo, morajo iti v glavno mesto Laho-me', ki je od Kanteja oddaljeno 500 kilometrov. Šele za lanski božič so dobili elektriko in vodovod.
Kdaj so v Togu začeli z misijoni?
V	tem delu so začeli z misijonarjenjem pred kakimi dvajsetimi leti. Domačini so povečini animisti in totemisti, nekatera naselja pa so tudi že muslimanska. Islam je namreč po svoji religiozni strukturi, ker dopušča mnogoženstvo, domačinom bližji kot krščanstvo. V Togu še vedno vlada mnogoženstvo. Oblast ga ne prepoveduje. Ženska je vesela, če je kot tretja, četrta ali peta žena preskrbljena. Vzrok za mnogoženstvo ni vedno lahkoživost ali razuzdanost, marveč potreba po delovni sili, ker tam v glavnem delajo ženske, pa tudi potomstvo. Poročen moški brez otrok je nekaj nezaslišanega. Zgodi se, da tudi katoličan, ki nima otrok s prvo ženo, samo zato, da bi dobil otroke, vzame drugo ženo. Seveda Cerkev tega ne odobrava. To so boleče rane. Važno je globinsko krščanstvo. Postati kristjan je lahko, živeti krščansko pa je težko.
Kako prehajajo misijonarji v stik z domačini, kako jih pripravljajo na sprejem krščanstva?
Z domačini ni težko stopiti v stik, ker so zelo odprti in prisrčni. Kakor otroci so. če opazijo, da si jim naklonjen, te takoj sprejmejo za svojega. Poleg tega vidijo, da so jim misijonarji v pomoč, saj se ne ukvarjajo samo z oznanjevanjem evangelija, ampak delujejo tudi na prosvetnem, gospodarskem in zdravstvenem področju. Katehumcnat traja redno tri leta. Misijonarji zahtevajo, da se kandidati za krst res redno udeležujejo verskega pouka in nedeljske maše. Duhovnik po besednem bogoslužju pri maši katehumene s’ovesno odslovi. Ker so nekateri neredni, traja katehumenat tudi deset do dvajset let. Na vseh misijonskih postajah delajo tudi redovnice, ki pomagajo pri katehezi, predvsem pa v zdravstvu in šolstvu.
Koliko krstov je, kakšno je versko življenje?
V	župniji Kante krstijo na leto morda do 40 odraslih domačinov. Vse katoliške družine dajo krstiti tudi svoje otroke. Mašo imajo vsako nedeljo. Deloma v domačem, deloma v francoskem jeziku. Udeležba je precejšnja. Verniki zelo radi sodelujejo z domačim petjem in
črni fantiček iz Toga lovi vodo po kapljicah v posodo. . .
glasbo. Navdušeno in sproščeno. V zelo velikem številu pristopajo k obhajilu. P. Hugo meni, da že kar preveč. Misijonarji precej obredov in običajev, ki ne nasprotujejo krščanskim resnicam, uspešno vključujejo v oblikovanje krščanske zavesti.
Kako gleda država na delo miisijonarjev?
Država je naklonjena njihovemu delovanju. Predsednik Toga je kristjan — protestant. Predstavniki oblasti v Kanteju so z misijonarji v dobrih odnosih. Misijonarje vedno vabijo na državne prireditve in Proslave. Na posvetitev cerkve v Kanteju, 25. marca letos, sta prišla tudi dva ministra, ki sta kristjana. Slovesnosti so se udeležili tudi plemenski poglavarji, ki niso kristjani. Nista manjkala ne radio ne televizija!
In kakšne načrte imata naša misijonarja?
P. Evgen, ki je do zdaj izkopal že veliko vodnjakov, gradi sedaj novo misijonsko središče. Glavna stavba je že skoraj končana. Izkopavanje vodnjakov so prevzeli laiki-inženirji. Zahodne države dovoljujejo, da gredo mladi ljudje za dve leti delat v nerazvite dežele in jih zato oprostijo služenja vojaškega roka. To je zelo učinkovita pomoč deželam v razvoju. P. Hugo bo verjetno prihodnje leto (vmes bo prišel še domov) zapustil Kante, ker bo novo cerkev ter župnijo prevzel domači duhovnik. P. Hugo bo ponovno začel z ustanavljanjem novega misijonskega središča.
P. EVGEN KETIŠ PIŠE “KATOLIŠKIM MISIJONOM”
Da Vam sedaj popišem dosedanje misijonarje v Togo. Prvi je prišel v Togo p. Hugo. čez eno leto in pol je prišla moja malenkost, čez eno leto pa se nama je pridružil p. Jože šulj, ki pa je Hrvat, torej ni iz naše provincije, ampak zagrebške. Gotovo pa Vam je znano, da smo imeli celo nekaj časa bogoslovca misijonarja Marjana Marinčiča, ki pa je nenadoma zapustil red in je sedaj poročen v Ljubljani. Pretekli mesec pa je prišel med nas p. Milan Kadunc, pristni Slovenec, sin sv. Frančiška, slovenske frančiškanske province v Ljubljani. Nisva pa ravno preveč blizu, sicer pa za misijonske pojme 200 km ni tako hudo. — P. Hugo je trenutno v Sloveniji in se bo najbrž vrnil nekje v avgustu.
Kaj naj Vam sedaj še opišem za nazaj ? Poleg dušnopastirskega dela, ki je več ali manj povsod enako s krajevnimi niansami, trenutno bijemo boj z materializmom, materializiranim svetom, in smo pretekla tri leta bili v gradnji res lepe cerkve, ki je posvečena sv. Jožefu, mogoče je ta gradnja otrpela „oslabelost“ žive Cerkve, kar pa skušamo in bomo še skušali poživiti, da bo prišla od mlačnosti k vroči ljubezni.
Jaz sem osebno sedaj tudi bolj v dušnopastirskem delu, ker je kopanju vodnjakov v neki meri le ustreženo, vsaj v „naši ožji bližini“, seveda nekaj deset kilometrov stran so pa še vedno primeri, da te ne zaboli samo do srca, ampak tudi zazebe. Bomo še skušali kaj storiti, kar bo le v naših močeh, hočem reči vsaj s tehničnimi nasveti in z oskrbo materiala jim bom še ostal v pomoč. Veste, v peteklem letu, ali če hočete, Vam navedem točen datum, 14. junija 1980, sem imel izredno ekskurzijo v vodnjak. Bilo je to pri vodnjaku, ki ga je kopala neka druga organizacija, ki je delo zelo površno opravila, posebej kar se tiče izdelave betonskih cevi. Spuščali smo metrske cevi eno za drugo, že smo prišli do vrha, tako da je bila glava že zunaj. Kar naenkrat se je začelo pod nogami majati, toda ni bilo kaj veliko časa za premišljevanje, ker sem se že spuščal v globino na razbitih ceveh, na kosih betona. Udarci so me pogrevali, temnilo se mi je in padalo je, da sem rekel: Mog Bog, kako se bo to končalo; in v tem trenutku je bilo vse tiho. Takoj sem pogledal kvišku in sem videl daleč majhen
Naša dva misijonarja v Togu pri izkopanem vodnjaku. Levo s hrbtom proti nam p. Evgen Ketiš, oni v beli srajci p. Hugo Delčnjak.
košček neba. Vendar glavna ugotovitev je bila, da sem pri zavesti; šele sedaj sem se začel ogledovati, kaj je z menoj. Kmalu sem ugotovil, da sem ujet v kose betona ter da si slam ne bom mogel nič pomagati. Kar sem poleg tega še ugotovil z gibanjem, je bilo, da si kosti nisem Zlomil, ugotovil pa sem kar kmalu, da so mišice na nogi ter predvsem na levi roki hudo prizadete, še kar nekam hitro so me spravili iz 24 metrov globoke jame. Sestra bolničarka je imela kar precej dela in skrbi z menoj dober čas. Tako hitro se je vse zgodilo.
Šele po enem tednu me je zazeblo in me je oblil pot, ko sem skušal obnoviti v spominu, kako se je pravzaprav vse dogodilo, in bolj, kaj bi se lahko še zgodilo. Takrat so se mi lasje naježili. Predvsem Pa vem to, da me je sam Bog po angelu varuhu obvaroval gotove smrti.
Kaj sedaj? Kakor sem že zgoraj omenil, sem včasih navzoč z nasveti, predvsem za varnost, da se ne bi še kaj hujšega zgodilo. —-2 vsemi dosedanjimi poškodbami pa sem si nalezel kar hud išias, ki me pogosto daje. Tudi to je potrebno! — Ko nas obiščete, bova skti-Paj zmerila globino tega vodnjaka, ki sedaj že daje žlahtno kapljico
ljudem, da se odžejajo, in jo ljudje tukaj znajo bolj ceniti, kot naši ljudje vinček.
PISMO NOVEGA MISIJONARJA V TOGU P. KADUNCA
Najprej naj se vam predstavim. Moje ime je Milan, pišem pa se Kadunc in sem frančiškan, ki sem bil posvečen pred dvema letoma. V samostanu sem že 13. leto in že pri vstopu sem začutil klic oziroma željo postati misijonar. Najprej sem se izučil za mizarja in potem sem hotel kar takoj v misijone, in ker je bil ravno v tem času pri nas na obisku tukajšnji škof, ki je tudi frančiškan in isto leto je imel novo mašo moj brat, ki je svetni duhovnik, sedaj župnik na Otočcu pri Novem mestu, mi je tistikrat škof stavil vprašanje: „Ali ne bi tudi ti želel postati duhovnik“, in tako sem šel na teologijo in p,o končanem študiju in po letu pastoralne prakse sem se pridružil svojima sobratoma patru Hugu in patru Evgenu.
Že dobra dva meseca sem v Togu in se vam oglašam, ker mi je sestra 'Cecilija Prebil iz Pariza dala vaš naslov.
Naj vam spregovorim nekaj besed o mojem delu in moji župniji. Tu sem še z enim Francozom p. Matejem, ki je resnično zelo prijazen in me uvaja v misijonsko delo, saj je tu že 23 let. Naša župnija se imenuje Lotogou in šteje približno 40.000 prebivalcev, seveda je kristjanov bolj malo, pa vseeno veliko več kot tam, kjer delujeta ostala dva Slovenca in en Hrvat. Ne loči nas samo razdalja okoli 200 km, pač pa tudi popolnoma drug jezik in drugo pleme, ki je zelo drugačne
Gradnja cerkve v Kanteju v Togo (1976-1979).
Nova cerkev v Kante - Togo, ki jo je zgradil p. Hugo Delčnjak OFM.
mentalitete; mogoče so nekoliko v nekaterih predelih bolj zaostali, po drugi strani pa veliko bolj odprti za vse, torej tudi za krščanstvo. Tako ima naša župnija letos okoli 35 katehumenov, ki bodo krščeni za Veliko noč in, ker so vsi odrasli, birmani 14 dni pozneje. Ka-tehumenat traja tri leta. Župnija ima okoli 15 vasi, če hočete, podružnic, in moj šef, ki pa to noče biti, je že celi mesec odsoten, ker ima Po teh podružnicah priprave za Veliko noč; spokorna bogoslužja, spovedi in maše. Tako sem tu večinoma sam tudi ob nedeljah in imam sam vse maše, seveda vse za sedaj v francoščini, odgovarjajo pa mi v domačem jeziku. Ravno tako so vse pridige prevajane po katehistu v domači jezik. Tako je prav gotovo moja prva naloga prvih šestih mesecev, da se vsaj za silo naučim domačega jezika moba, kajti 80% pe razume 'icer uardnega jezika francoščine, žal sem premalo priden za učenje novega jezika in mi gre boj počasi. Prvič zato, ker je mnogo težji kot katerikoli evropski jezik, drugič ker je temperatura v moji „hladni“ sobici med 33 in 39 stopinjami in me ravno ne vzpodbuja k učenju, pa tudi zato, ker sem za vse sam. Sicer pa me ročno delo tudi bolj veseli. Elektrike nimamo, zato sem si napravil razsvetljavo na avtomobilski akumulator, seveda si sama tudi pereva in odkar nam je kobra — ena najbolj strupenih kač, pred katerimi je
treba biti zlasti previden v mraku in ponoči — pobrala kuharja, si kuhava sama. Priznati moram, da je p. Matej odličen kuhar, kar seveda ne drži zame, saj imam zelo skromen „repertoar“. Vidite, tako zgubim veliko časa s temi opravki, poleg tega imam vsak dan mašo za sestre v bližnji postojanki, ki so vse črnke (4) iz Zgornje Volte.
Na srečo imamo 16 m globok vodnjak in zraven črpalko, ki nam vodo črpa v 5000-litrski rezervar. Prejšnji teden se nam je pokvarila ta črpalka, in ko sem jo peljal v popravilo v mesto Dapango, so mi v delavnici rekli, da je popolnoma pokvarjena in da se je ne splača popravljati in da je najbolje, da kupim novo, ki pa seveda ni poceni. Malo pa me je tudi začudilo, saj je stara šele dve leti; in tako sem se sam lotil popravila in po dveh dneh uspel ter sedaj dela čudovito. Seveda je bil moj šef zelo vesel moje praktičnosti, zraven pa nekoliko tudi godrnjal, ker se vedno najde kakšno delo in tako moje učenje jezika splava po vodi. Vidim, da se bom moral bolj potruditi. Sicer pa upam, da bo po Veliki noči manj dela. Mogoče bom za kakšen dan obiskal Evgena in Hrvata Jožeta v Kanteju, saj se nismo videli že več kot dva meseca, Hugo pa je tako trenutno v Evropi. Potem pa se bom bolj posvetil študiju.
Naj bo dovolj o teh posvetnih stvareh. Mogoče še besedo ali dve o verski globini področja. Kolikor je kristjanov, moram reči, da so res goreči kristjani, seveda so tudi težave; naj večja je za kristjane poligamija. Veliko jih je, ki so že imeli dve ženi, preden so sprejeli krščanstvo, potem so izbrali eno, ki velja pred Cerkvijo za njeglovo ženo, in drugi se odpove, seveda pa ostane pri njem in kaj pogosto se zgodi, da zanosi tista, kateri se je odpovedal. Imamo neke vrste župnijski svet in ti so mnogo bolj strogi kot mi. Pred štirimi meseci so dva taka primera kaznovali tako, da je moral svojo krivdo priznati pred vsem občestvom, prepovedali so mu prejetje obhajila, za kazen pa mora poleg vsake nedelje še dvakrat na teden prisostvovati maši in to vseeno kateri dan. Reči mpram, da to vsaj za časa mojega bivanja tu dokaj redno izpolnjujeta in za Veliko noč, se pravi čez teden dni bosta nazaj sprejeta v krščansko občestvo. Presenetil me je začetek posta Pepelnica, na katero se je zbralo ravno toliko ljudi kot ob nedeljah, in po evangeliju in kratki homiliji smo pred oltar postavili tri posode s pepelom in vsak je prišel, nekaj časa pomolil, si izbral pokoro ali pri trgovanje v postu in se pepelil. Zame je to bilo res posebno doživetje in me je ganilo. Vse maše so pete in spremljane z bobni „tam-tam“ in piščali, zraven pa ploskajo in vriskajo — in naj se sliši še tako smešno, vse je prav sakralno in ganljivo, saj prihaja iz njihove notranjosti. Tudi današnja cvetna nedelja je bila zame posebno doživetje, saj se je zbralo ogromno ljudi in razvila se je dolga procesija s palmovimi vejami, ki jih tu ne manjka.
Priporočam se vam v molitev, ki je gotovo največ, kar lahko storimo drug za drugega, čeprav se tudi drugačne pomoči ne bom branil.	1 : *•
Vaš vdani	pater Milan
MARSIKAJ S KITAJSKEGA
Poroča ANDREJ MAJCEN SDB, Slovenija
Lahko si mislite, kako sem bil vesel, ko sem po 30 letih odsotnosti s kitajske celine prejel pismo sobrata, ki je obiskal Kunming, kraj Kere-čevega in mojega delovanja pred prihodom rdečih. Na Kitajskem sem bil celih 16 let, a leta 1951 so me izgnali.
Hvala Bogu, tiste naše ustanove na misijonu1 še vedno služijo kitajskemu ljudstvu, mladini in bolnikom. Stolnica pa še čaka svojega Vstajenja. Moj poročevalec mi ni nič pisal o katoliškem življenju, koliko ga je, vendar iz vsega sklepam, da duhovniki ne mašujejo, ker nimajo ne mašnih knjig ne primernih prostorov za to. Zdaj so le malo bolj prosti, kot so bili pred letom dni, ko jih je obiskala prednica nekih sester, ko se niti niso smeli sestajati z verniki.
Silno me veseli, da sta naša dva sobrata, moja nekdanja sodelavca, lepo preživela trde čase in da so kristjani tako zvesti Bogu. Tudi me veseli, da je legitimni škof Ho tako zvest ostal, med tem ko sem bil mislil, da je že med pokojnimi. Obiskovalec mi je celo poslal fotografije sole, ki jo je bil zgradil msgr. Kerec in sva tedaj skupaj z njim tamkaj delovala.
Na nek način se torej Kitajska le malo bolj odpira, čeprav še daleč ne tako, kot pišejo nekateri časniki, tudi katoliški. Gospod Rassiga mi jo te dni pisal iz Hongkonga, da katoliška Cerkev na celinski Kitajski nima še prav nobene prostosti; kar poročajo o življenju Cerkve tamkaj, je le o shismatični cerkvi, ki se ji naši sobrat j e ne morejo priključiti.
Tu sledi pismo, kot mi ga je poslal sobrat Benedikt Chang, ki je obiskal Kunming. Ta sobrat je bil salezijanski aspirant v Kunmingu, Pa je leta 1957 odšel v naš aspirantat in nato novicijat v Makao ter Postal salezijanec. Kunming je obiskal po triintridesetih letih. Pisal mi je o svojem obisku iz San Frančiška v Združenih državah, kjer pastiruje med tamkajšnjimi Kitajci na naši salezijanski župniji:
Predragi gospod Majcen!
Zelo sem hvaležen salezijanskemu inšpektorju Zcmu in ekonomu, da sem se mogel po 33 letni odsotnosti vrniti v Kunming, kjer sem hotel obiskati svoje sorodnike. Sem Kitajec, ki pa živim v Združenih državah Amerike, zato so mi šle kitajske oblasti vse povsod zelo na roko. Na carini mojih šestih kovčkov niso niti odprli, vojaki so mi celo Pomagali, prenašati jih. . .
Pri mojih domačih v Kunmingu sem ostal tri tedne. Naj Vam malo Povem, kaj sem zaznal v tem času glede Cerkve in naših sobratov tamkaj.
Mesto Kunming se je v teh letih zelo spremenilo, toda tisti stari del Kunminga, kjer smo bili mi, je pa še vedno tak kot je bil. železniška
postaja je še vedno tam pred našo salezijansko šolo, a zdaj služi le za prevoz premoga, dočim je nova železniška postaja za osebni promet na južnem delu mesta. Tudi naša šola je še vedno tam. kajpada ni več salezijanska, ampak šesta mestna srednja šola. Poslopja so ostala kot so bila, le zob časa se pozna na njih. Stolnica ne služi bogoslužju in je precej pokvarjena, škofijsko poslopje, v katerem je bil msgr. Kerec mesece priprt, je sedaj stanovanjska hiša. Nisem pa imel časa, da bi obiskal ono drugo cerkev v Pin Čenkaju. Hiša sester iz Sartra je sedaj zavod za onemogle. V nekdanjem velikem semenišču je zdaj nastanjena bolnišnica, dočim prejšnja bolnica Kan Mai še vedno funkcionira.
Naš salezijanec Frančišek Wang, ki je bil svoj čas katehet na naši šoli, me je prišel nekajkrat obiskat. On je zelo veliko pretrpel v procesih ljudskih sodišč; zdaj je nekoliko boljšega zdravja in je zaposlen pri oblasteh kot tolmač za tuje jezike. Je zelo zvest Cerkvi in pogumen, Človek bi dejal, da celo malo nepreviden. Gospod Šenk je zdaj sicer rešen ječe, a še vedno v taborišču za ugotavljanje preteklosti; tudi ne dobi svoji starosti primernega dela Oddaljen je kakih 100 km od Kun-minga v čun Mingu. S pomočjo sobrata Wanga pa je le prišel v Kunming, čeprav ne brez težav. Že slabo vidi, je brez zobovja, eno nogo ima zlomljeno, saj si jc je zlomil že takrat, ko ste bili Vi tam, drugo nogo si je pa zlomil pozneje, tako da zelo težko hodi. Gospod Wang si prizadeva, da bi tudi njega dobil v Kunming in bi pomagal pri prevajanju. Upam, da se mu posreči. Obiskal sem tudi redovnico, sestro Jan, ki so jo aretirali, ko je molila rožni venec za nekega umrlega duhovnika, in je bila vržena v ječo, kjer je ostala 15 let. Sedaj deluje v zavodu za onemogle kot bolniška sestra, toda ima malo prostosti in slabo plačo, je silno uboga. Obiskal sem tudi legitimnega škofa, šele pred mesecem dni je bil izpuščen iz ječe. Zelo je zvest katoliški Cerkvi in mi je vedno ponavljal, da hoče ostati to tudi papežu. Izročil sem mu indulte Svete Stolice zanj (oprostitve od gotovih cerkvenih obveznosti), poklonil mu rožni venec in molitveno knjigo, a tega dvojega ni upal vzeti; je še vedno nekoliko preplašen. Ko sem mu prigovarjal, naj vzame molitvenik, je vzel iz njega le obrazec spovedne odveze v kitajščini. Mož dela sedaj v centralnem komiteju za politično koordinacijo. K meni je prišel tudi nepostavni škof Kung, kar dvakrat. Veliko me je izpraševal, kako je sedaj v Cerkvi. Ker nisem razbral njegovih namenov, sem bil v odgovorih malo rezerviran. Pravijo mi, da se je poročil in je torej pred Cerkvijo odpadnik; govoril je javno pred ljudmi, da ne veruje v Cerkev. Isto sem slišal tudi v Hongkongu in na Formozi o njem. Po mojem mnenju v Kunmingu tistih napol kristjanov ni več: ali se drže junaško vere, ali pa ne verujejo več.
Moj oče ima sedaj že 90 let, pa je še kar trdnega zdravja, šel je celo z menoj na sveto goro Sisan Lung Men (budistična sveta gora), ki je 300 m nad gladino kunminskega jezera in je treba iti po 1330 stopnicah. Gotovo se še spominjate, kako sem šel pred desetletji z Vami in še z nekim drugim sobratom tja gori. . . Moj brat ima s'edaj 56 let in moja sestra 65 let. Samo ta dva in očeta sem po tolikih letih odsotnosti spoznal. Drugi moji sorodniki so se rodili pozneje in se tudi
poročili. Seveda najbolj sem pogrešal srečanje z mamo, ki je pa umrla pred sedmimi leti.
Sedaj pa še nekaj o tem, kako kaj jaz živim, tu v Ameriki. Delam na salezijanski župniji v Sar. Franciscu v Californiji skupaj s salezijancem Jožefom čengom. Vsako nedeljo imava mašo v kantonščini in k njej pride kakih 200 Kitajcev in nekako 100 Američanov, Med Kitajci imamo ustanovo salezijanskih sotrudnikov, mladinsko skupino, družbo Marije Pomočnice, itd. Na meni je tudi skrb, da mesečno izdam list za kitajske vernike, na dva meseca pa list skupnosti svetega Petra in Pavla. Moram delati vse sam: pisati članke, tipkati s kitajskim pisalnim strojem in sam razmnoževati, kajti v San Franciscu skoraj ni mogoče dobiti kakega kitajskega tiskarja. Sem torej precej zaposlen, vendar vesel, da morem delati za moje Kitajce. Prosim, molite tudi zanje, kajti zaradi jezika se mnogi počutijo ob strani tukajšnjemu cerkvenemu življenju.“
V drugem pismu z dne 27. februarja nam gospod Majcen piše tudi
tole:
„Pravkar mi je moj prijatelj iz Hongkonga poslal knjigo Kri na obrežju reke, ki jo je napisal naš sobrat Rassiga, in sicer v angleščini. Letos je namreč petdesetletnica umora našega prvega salezijanskega mučenca Versilja. Ta sobrat je bil začetnik našega azijskega misijonskega dela, in sicer leta 1906; leta 1920 je postal škof v Siučevu. Leto Pozneje je prišel k njemu naš Jožef Kerec, ki je bil po prihodu na Kitajsko tedaj še bogoslovec, in tam pri škofu opravil tudi prve misijonske duhovne vaje. Sam Kerec je pozneje tudi nekaj časa tamkaj deloval, Posebno pa je bil škofov sodelavec naš drugi kitajski misijonar Jožef Geder; le-ta je tudi zacinil krsto, v katero so položili mučeno truplo Pokojnega škofa, preden so ga položili v kripto od njega postavljene cerkve, škoda, da so pred nedavnim krsto s truplom odnesli neznano kam... Sedaj je sveta stolica tega našega mučenca proglasila za pravega mučenca svete vere in čakamo na kak čudež, da bi mogel biti proglašen blaženim.
Dr. Janež mi bolj poredko piše; zadnjič mi je v pismu omenil, kako so manifestantje nabili policijo ob neki manifestaciji za samostojno državo, ki bi naj združevala prvotne prebivalce otoka, Formožane. Po mojem mnenju bi bila samostojna njihova država res pametna stvar, kajti pristni Formožani so čisto nekaj drugega, kot pa priseljeni Kitajci. Med drugim imajo tudi svoj jezik, katerega se zdaj uči tudi moj naslednik Kitajec. Ta njihov jezik se imenuje minanhva. Dr. Janež, ki mora v bolnici pomagati pogosto tudi tem Formožanom, že zna nekaj tega jezika, vsaj toliko, da razume, ko mu pripovedujejo, kje in kako jih kaj boli. . . “
MISIJONSKIM DOBROTNIKOM!
Bivši kitajski in vietnamski misijonar Majcen SDR bi srčno rad pomagal slasti vietnamskim beguncem, ki je bil tolikim duhovni oče; sodelujmo z njim pri tem delu krščanske ljubezni in darujmo mu zanje! Milodare spre-iema tudi naše uredništvo.
POGOVOR Z J. PUHANOM C.M.
Ko se je JANEZ PUHAN mudil v domovini.
1.	Ali si kdaj obžaloval, da si šel v misijone?
Ne, prav ničesar mi ni žal v življenju, najmanj pa tega, da sem šel na Madagaskar. Bogu hvala, da me je speljal na to pot. Prepričan sem, da nihče, ki je posvetil svoje življenje narodom tretjega sveta, ki živijo največkrat v silno težkih razmerah, tega ne obžaluje. Saj je več dobil kot dal. Zdi se mi, da sem tudi svoje krščanstvo zaživel bolj katoliško, se pravi vesoljno.
2.	Nekateri mislijo, da misijoni niso več potrebni. Kaj misliš ti?
Prav sveta jeza me prime, ko slišim nekatere tako modrovati. Žal
se tudi med duhovniki najdejo takih misli. Vse te bi poslal na Kubo vprašat Fidel Kastra, zakaj on pošilja na desettisoče svojih „misijonarjev“ v Afriko. Povabil bi jih tudi, da si temeljito preberejo V evangeliju vsa naročila oznanjati evangelij vsemu stvarstvu, ki nam jih je dal Jezus. Seveda je vprašanje, če sploh Jezusove besede jemljemo zares. Da, pogane lahko Bog zveliča brez nas, mi kristjani se pa ne bomo zveličali, če ne bomo Kristusovega naročila izpolnili. Kako lepo znamo na misijonsko nedeljo povedati, da je Cerkev po svojem bistvu misijonska, in kako zelo znamo biti “katoliško“ sebični in zaprti v domači vrtec. Kdor več da, več dobi. Prepričan sem, da bi Med Slovenci s poživljeno misijonsko dejavnostjo dobili tudi več duhovniških in redovniških poklicev in se ne bi toliko vrteli le okoli domačih problemov.
3.	Kakšen je položaj Cerkve iia Madagaskarju danes?
Z letom 1972., ko je Madagaskar začel tudi z ekonomsko osamosvojitvijo od Francije, se je tudi Cerkev na Velikem otoku ovedla svoje narodne biti. Bilo je to kritično obdobje, ko so študentje z gesli “Dovolj je verskega imperializma“ in podobnim, pognali strah v kosti nekaterim starejšim (pa tudi mlajšim) francoskim misijonarjem, ki so še vedno mislili, da je Madagaskar le podaljšek Francije v Indijskem oceanu. Tu je bil začetek malgašizacije Cerkve. Paradoksno: tisti, ki so se zavedli svojega malgaškega dostojanstva in biti, so skoraj vsi izšli iz misijonskih šol. Danes Kristus ni več tujec na Madagaskarju. Cerkev šteje tri milijone od enajstih milijonov prebivalcev. Skoraj vsi škofje so domačini; ima 200 domačih duhovnikov in več sto redovnic. Kristjani na Rdečem otoku so moralna sila, ki igra pomembno vlogo v javnem življenju. Ta čas, ko je na pohodu marksizacija malgaške šole in ko hočejo nekateri vladni krogi nacionalizirati vse šole, kristjani neustrašieno branijo svoje šole in s tem svoje osnovne in neodtujljive pravice.
4.	čemu dajete prednost: delu za razvoj ali evangelizaciji? Slišimo, da misijonarji obd.elujete riževa polja. Zakaj to?
Da, naša prva naloga je in ostane oznanjati evangelij, ker tega namesto nas nihče ne bo delal. Oznanjati evangelij pa pomeni odreševati vsakega človeka in celega človeka. Malgaški pregovor pravi: „Če je želodec prazen, je duša zbegana“. Lačnemu človeku ne boš govoril naj-
Pri pozdravu dveh novodošlih misijonarjev v Vangaindrano. Stojita v sredini slike; močnejši je Klemen štolcar, zraven je laik Marko Vilfan, med vrati stoji Janez Puhan CM. — Spodnja slika je narejena ob tridnevnem sestanku sodelavcev-laikov slovenskega misijonskega področja, skupaj s škofom in dušnimi pastirji. Na sliki so misijonarji Opeka, Gajšek, Sušnik
in Kosmač.
prej o dobrem Bogu. . . Da smo nekateri Slovenci stopili v blatno riževo polje skupaj z malgaškimi kristjani, so pa naslednji razlogi:
a)	Bolj se približati ljudem ki so 85% poljedelci.
b)	Dati fizičnemu delu svojo vrednost, predvsem mladim, katerih ideal je postati državni uradnik in na lahek način priti do denarja. Pokazati, da je častno zaslužen le tisti denar, ki ga pridobiš s svojim delom, ne pa tisti, ki ga nezasluženo dobiš vsak mesec samo zaradi delovnega razmerja, v katerem si.
c)	Delati na tem, da ne bi bili prisiljeni več uvažati riža in s tem po nepotrebnem zapravljati devize, ko imamo vendar za to vse resnične možnosti.
d)	Malgaško Cerkev postaviti na lastne ekonomske noge in ne večno otročje pričakovati le pomoč od drugod.
e)	In ne nazadnje je zame osebno ročno delo tudi fizična potreba. Povsem tuje okolje je za človeka vendarle velik psihološki napor in fizično delo človeka v tem primeru sprosti.
5.	Ali ljudje ne pričakujejo od vas misijonarjev predvsem mate-rijalnih koristi?
Gotovo, da ljudje od nas misijonarjev, ki smo belci (kar pomeni bogati), pričakujejo predvsem tvarnih koristi. Kdo bi jim to zameril v njihovem položaju! Seveda nas ta „nesporazum“ kdaj pa kdaj pošteno zaboli, že Kristus je očital Judom, da ga iščejo le zaradi jedi. Zame je oznanjati evangelij isto kot delati za napredek in razvoj. Da bi razvoj v svetu šel pravičnejšo pot, je treba spreminjati človeško srce, osvobajati ga sebičnosti. Zakaj peščica bogatih na svetu postaja, kljub vsem lepim besedam na najvišjih forumih, le vedno bolj bogata, večina pa revnejša, če ne zaradi sebičnosti. Zakaj v mnogih deželah tretjega sveta neokolonializem, ki prehaja v domače roke, postaja večje zlo kot nekoč kolonializem, če ne zaradi sebičnosti. Vsi lahko postanemo izkoriščevalci, če nas Kristus ne osvobaja. Vsi na Madagaskarju vedo, da dobi dežela dovolj pomoči od zunaj, da bi lahko stanje izboljšali, in vedo tudi, da ta pomoč ne gre dosti dalje od ljudi, ki so pri koritu. Poglavje zase so razni izvedenci mednarodnih organizacij za razvoj, ki živijo na visoki nogi med tistimi, katerim naj bi pomagali, in s tem dajejo poželjenje po takem zvij en ju tudi domači eliti.
Skratka, prepričan sem, da nobena struktura ne bo spremenila sveta na boljše, če se ne bo spreminjalo na boljše naše človeško srce. In to zadnje je naše glavno delo, seveda le z vero v Boga in ljubeznijo do človeka.
6.	Kakšna je mladina na Madagaskarju?
Oh, mladina na Madagaskarju! Več kot 50% ljudi je mlajših od dvajset let. In to veselje do življenja, pa čeprav je revno po svoje! Mladi bi nas hoteli vsega zase, prav mladostniško sebično. In ko hočemo postati vsem vse, da bi jih le nekaj pridobili za Kristusa, smo dostikrat prizadeti prav v globini. Vsak misijonar bi o tem lahko pisal romane. . . Trenutno smo na Madagaskarju prav v razburkanih vodah. Stara patriarhalna družba izginja, nova, ki naj bi jo nadomestila, pa še ni prav spočeta. V malgaški družbi je tako nastala prava zmešnjava,
napačno pojmovanje svobode, ki jo nekateri politični krogi izvrstno izkoriščajo v svoje namene. Cerkev s svojimi organizacijami je zaenkrat edina sila, ki mladim kaže neki ideal v življenju. Tudi Cerkvi nenaklonjeni krogi morajo priznati to pozitivno vlogo, ki jo Cerkev Vrši med mladimi.
7.	Slišimo, da imajo Malgaši vas, slovenske misijonarje, najrajši. Zakaj?
Ne vem, če nas imajo najrajši, da nas pa imajo radi, je gotovo. Prvič, ker nismo zgodovinsko obremenjeni (nimamo nič skupnega s kolonializmom), in drugič, ker prinašamo nekaj novega v malgaško Cerkev. Gotovo je, da smo mi veliko bolj občutljivi za socialno pravičnost in Cerkev hočemo res evangeljsko, osvobojeno vseh nepotrebnih primesi. Zato tudi naše prizadevanje, da bi bila Cerkev na Madagaskarju kolikor mogoče materialno uboga, življenjski slog, ki smo si ga izbrali Slovenci, je preroški za malgaško Cerkev, vsaj tako mi je rekel malgaški škof iz Farafangane, pred odhodom domov. Seveda pa mora imeti Cerkev določena sredstva, da lahko pomaga drugim (bolnice, šole, gobavska naselja).
S. Kakšni so izgledi za bodočnost. Cerkve? Katere so bojazni in upanja?
Trenutni položaj nam vzbuja upravičene bojazni. Marksistični ateizem, ki ga nekateri vladni krogi načrtno širijo, je povsem tuj malgaški miselnosti in gre proti samemu bistvu malgaškega pojmovanja človeka. Po tem pojmovanju je človek res človek zaradi duše. (Ny fanahy no olona duša naredi človeka). Nimamo nič proti, če vlada sprejme marksizem kot revolucijonarno prakso pri reševanju gospodarskih problemov, ne pa marksizem kot svetovni nazor, ki je nasproten malgaški miselnosti in kulturi.
Drug problem so poklici. Misijonarjev je vedno manj. Mladi se težko odločajo za duhovništvo zaradi celibata in dolgega študija. Verjetno je kmalu 75% odgovornosti za Cerkev na Madagaskarju na ramah laikov, že nekaj let sem je naša prvenstvena skrb formiranje katehistov in krščanskih laikov (predvsem župnijski sveti). Ti so tudi naše upanje.
9. Ali Madagaskar še potrebuje misijonarje in kakšne?
Na Madagaskarju bi nujno potrebovali novih misijonarjev. Naš škof mi je naročil, naj mu s seboj pripeljem, ko se vrnem, še vsaj pet novih misijonarjev.	Le kje naj jih dobim,	ko	hočemo v Sloveniji imeti
svojega duhovnika	na vsaka	dva kilometra	in v nedeljo vsak svojo
mašo in ko mislimo, da bo vsega konec, če damo malo več besede in dela našim laikom?! Pred mojim odhodom domov smo se Slovenci sestali in pomenili ter sklenili prositi kristjane doma, da bi nam poslali laične misijonarje.	Nujno bi	potrebovali	za	naše področje (300.000)
enega zobozdravnika (lahko	zakonci), ki	bi	se za nekaj let žrtvoval
in vsaj pulil zobe našim ljudem. Tudi enega mizarja bi potrebovali. Seveda plače ne bo, le socijalno zavarovanje in vsa oskrba.
Vsekakor pa mora slovenska Cerkev skrbeti, da novi misijonski plamen, ki je zagorel pred leti, ne bo pojenjal. Samo tako bomo doživljali vedno nove misijonarje, duhovniške, redovniške, laične.
Tudi v misijonih
NI VSE ZLATO, KAR SE SVETI...
Piše FRANC BUH CM, Vondrozo, Madagaskar.
Med stvarmi, ki se svetijo, so brez dvoma kolegiji: prostorne, nekatere naravnost razkošne stavbe; šole za srednješolsko mladino; državne ali privatne (te seveda niso za otroke revnih staršev.) Po deželi dobite tudi revne zgradbe: streha iz valovite pločevine, tla cementirana, a ogrodje in stene iz materijala, ki so ga ljudje prinesli iz gozda. Požrtvovalne sestre tu preizkušajo svojo potrpežljivost. V te šole imajo dostop tudi revni in celo najbolj revni otroci. To so prepotrebne petletne, osnovne šole. Vendar se tudi te svetijo. . . po številu učencev, ki se vsako leto poslovijo od teh revnih razredov in še naprej iščejo: znanja? Kruha, diplome?
že prve dni mojega bivanja na Madagaskarju, ko sem se učil jezika v Ambositri, ki ni ravno velemesto, je napravil name velik, a nekam čuden vtis, pogled na reko šolarjev, ki se je vsako opoldne in ob mraku zlivala iz središča mesteca, kjer stoji tudi lep katoliški kolegij. Prvi vtis, ki ga pravkar došli tujec ali turist dobi, je, da se je znašel sredi čudovito naprednega ljudstva, kateremu tudi misijonar morda nima kaj prinašati. A s tedni in meseci se vtisi spremenijo.
Buh uredniku: „Če objaviš, ne zapiši: Tako g. Buh zvoni na nove zvonove!“
Prav ima, kajti to je le vodna črpalka.
Župnijska dvorana v Vangaindrano. ,,Ko sem imel 2a novo dvorano denar, nisem dobil zidarja; sedaj imam denar in zidarja, pa nimam cementa...“ (piše Buh).
Ogromna večina Malgašev - 80% _ živi na deželi in od dežele ter njenih pridelkov. A ko greš na deželo, se ti zjasni in razumeš tiste reke šolarjev, ki preplavljajo mesta in mesteca: na deželi ni več mladine. Rižna polja obdelujejo stari. Vprašanje, ki si ga postavljam in na katerega bi malgaške oblasti morale najti čimprej odgovor, je: Kdo bo obdeloval rižna polja - in polje sploh _ čez deset, dvajset let? Isto vprašanje bi si morala postaviti tudi Cerkev. Osebno sem kmalu po prihodu na otok prišel do prepričanja, da je šolstvo na Madagaskarju, tako kot je, Malgašem v večjo škodo kot v korist. Če bi to mnenje izrazil pred odgovornimi naših - tudi katoliških _ šol, bi bil kmalu proglašen za sovražnika napredka preprostega malgaškcga ljudstva. Pred kratkim sem pa v malgaškem katoliškem tedniku zasledil članek malgaškcga časnikarja, ki me je potrdil v mojem prepričanju in me spodbudil k pisanju. Bom na kratko povzel njegove misli:
Naslov članka je: „Gremo stavit?“ Svojo stavo razčleni v tri točke, a še prej postavlja tri pogoje, tri „če“.
1.	če ne spremenimo sedanjega sistema poučevanja na naših srednjih in visokih šolah;
2.	če bomo vcern našim učencem, ki začno srednjo šolo, še naprej predstavljali kot ideal borbo za vstop na univerzo ter pridobitev licencijata ali doktorata;
3.	če bomo - v imenu enakopravnosti _ še naprej vztrajali pri enem in istem programu v mestnih in podeželskih šolah, tedaj
STAVIM
1.	da bo prišel dan, ko bo treba za službo poštarja (tako kot berete: poštarja, razdeljevalca pisem ter poštnih paketov) zahtevati vsaj licenco v pravu, socijologiji ali ekonomskih vedah. Kajti, če bomo
zahtevali le stopnjo nižje gimnazije (nekaka devetletka), se bo zgodilo, da se bo za razpis 500 prostih poštarskih mest priglasilo
50.000	(petdeset tisoč) kandidatov.
2.	Prišel bo dan - in ta je zelo blizu _ ko bomo na našem podeželju našli do 60% mladih z maturitetnim spričevalom v žepu, ki vam bodo učeno razpravljali o razlikah in različicah različnih socijaliz-mov ter o podobnosti med Narodno demokratsko revolucijo ter Ljudsko demokratsko revolucijo. Težko pa boste našli peščico dobrih zidarjev, tesarjev, mizarjev; še teže takih, ki bi znali izdelovati sir, maslo, rediti prašiče. Z lupo pa bo treba iskati mladih, ki bi se še postopili dela v rižnih poljih, sadili krompir ali manjok.
3.	V mestih ne bomo vedeli, kam z inženirji vseh vrst, a drago bomo plačevali take, ki bodo res znali napeljati elektriko, vodo, se razumeli na mehaniko avtomobila. Drago bomo plačevali varilce, mizarje, zidarje, krojače in... frizerje. In kmalu bomo potrebovali iz tujine tehnične pomoči: ne visoko kvalificiranih inženirjev, ampak navadnih izobraženih rokodelcev, kmetov in živinorejcev.
To je torej moja stava v treh točkah. Bog daj da bi jo zgubil. A če se v začetku omenjeni trije pogoji ne spremenijo, stavo gotovo dobim in gorje nam: narod drvi po ravni poti v katastrofo. Kajti tisoči in morda milijoni mladih, katere je blesk diplome premotil, se bodo po končanem — večina pa po nekončanem — študiju znašli praznih rok, in s praznim želodcem se bodo uprli in obrnili porti nam, ki smo jim to prevaro omogočili in posredovali.”
Važno: Tako jaz kot malgaški dopisnik govoriva o srednjih in visokih šolah na Madagaskarju (ne v drugih deželah) in o takem Madagaskarju kot je, (ne kot je morda bil pred leti).
Če bi mi kdo rekel: pesimist, bi bil jaz v skušnjavi, da mu odgovorim: optimist? Ne, naivnež!
Predragi naročniki!
S to številko smo že preko polovice letošnjega letnika. Ker bi radi čim številnejšim našim naročnikom omogočili, da še naprej prejemajo list, ki ga imajo zelo radi, zato kljub novemu dvigu stroškov izdajanja ne povišamo naročnine. Lepo, prav lepo in nujno pa prosimo dvoje:
PORAVNAJTE NAROČNINO
in darujte v tiskovni sklad, s čimer omogočite, da list še naprej prinaša misijonsko misel v naše izseljenstvo in zamejstvo. Lepo zahvaljeni že vnaprej in iskreni Bog Vam plačaj!
Misijonskim prijateljem navadno ne omenjamo vseh tistih izmed njih, ki so odšli k Bogu po plačilo. A kadar umrje kak posebno zaslužen misijonski sodelavec, je prav, da to sporočimo in ga priporočimo v hvaležno molitev misijonarjem in bralcem našega lista. Tako smo zadnjič napisali skromen nekrolog za pokojno Ivano žužek, materjo naših treh misijonark iz Družbe misijonskih zdravnic. Danes pa naj priporočimo v molitev kar tri pokojne, ki so bili zelo zavzeti za misijonsko stvar. Jožefa Požlep, ki je letos umrla v Aumetzu, Francija, je bila vneta misijonska sodelavka vsaj teh nad 30 let, kar v izseljenstvu izdajamo Katoliške misijone. Ivan Iicjnik iz Caracasa v Venezueli je bil eden prvih, ki je v Venezueli med slovenskimi izseljenci nabiral naročnike na KM m darove za slovenske misijonarje ter vpisoval v Misijonsko mašno družbo; še lani ga je naš urednik obiskal in se mu zahvalil; zdaj je že med mrtvimi. V Argentini, in sicer v Mendozi pa je tudi letos umri zvesti naročnik in podpornik slovenskih misijonarjev, ki je vsako leto prispeval lepe vsote njim v pomoč; morda je zasluga pred vsem njegove ljubezni, da se vsakoletne vele-tombole v Buenos Airesu v pomoč slovenskim misijonarjem obogate s prelepimi keramičnimi izdelki tvrdke Cases v Mendozi, katere eden od ustanoviteljev in lastnikov je pokojni bil. Ta tretji naš misijonski pokojnik je Pavel Iiožnar. Njega in ona dva vsem misijonarjem in misijonskim prijateljem toplo priporočamo v molitev!
Nekje smo brali, da je na Slonokoščeno obalo, kjer so bili po odhodu s. Magdalene Černe že trije slovenski misijonarji, brata Bajec in s. Štefana Sever, prišla delovat tudi sosestra s. Štefane Emanuela Fras. Kakor hitro dobimo to vest potrjeno, stopimo z novo misijonarko v stik in jo bolj natančno predstavimo našim bralcem in misijonskim prijateljem.
V poročilu o praznovanju misijonske nedelje v Sloveniji pa beremo, da je prejel misijonski križ tudi p. Placid Prša, kapucin, preden naj bi odpotoval v Centralno afriško republiko. Kaj več o tem r.am tudi še ni znano.
G. Majcen Andrej, zaslužni bivši kitajski in Vietnamski misijonar, nam sporoča, da bivša prednica slovenjebistriških šolskih sester, ki so toliko let pred izgonom delovale v Chactungu pri msgr. Kereeu in z našim dr. Janežem v bolnišnici, s. Mihaela Rous obhaja 50 letnico svojega redovnega življenja oziroma svetih zaobljub. Misijonarja Majcena je povabila na slovesnost, in če bo res šel tja, v Križe na Gorenjskem, nam bo o slovesnosti gotovo kaj poročal, za kar se mu priporočamo. Zaslužni bivši kitajski misijonarki pa naše iskrene častitke!
Izredna ponudba vsem slovenskim misijonarjem! Misijonski sodelavec v Chicagu Franc Gaber nam je sporočil, da je tamkajšnji misijonski krožek M ZA pripravil 8 skupin jaslic, ki jih želi pokloniti nekaterim slovenskim misijonarjem, ki bi se za to zanimali. Jaslice sestoje iz 15 kipcev, ki so visoki po 10 cm in enobarvni, brez hlevčka. Odsek jih je pripravljen brezplačno, kot darilo, poslati misijonarjem, ki bi se za to oglasili. Pisati je treba na naslov Antona Gabra, pri katerem jaslice so: 2215 S. Wood, CHICAGO G0608, U.S.A. ali pa na misijonsko sodelavko: Gizela Hozjan, 1500 Sheridan Rd. Wilmette, lil. 60091, U.S.A. — Misij'onarji bi morda te jaslice potrebovali ali za cerkev ali za misijonsko hišo, ali pa jih darovali katehistu ali postavili v kako po-družno kapelo... Ker je jaslic le 8, naj tisti, ki si jih najbolj zažele, čim preje pišejo, kajti slovenski pregovor pravi: Kdor prej pride, prej melje...
V BURUNDIJU SO TRIJE NASI
Novi misijonar salezijanski duhovnik Avgust Horvat se je pridružil sobratu Jožetu Mlinariču. V isti državi oziroma župniji deluje tudi usmiljenka Bogdana Kavčič.
Končno se Vam tudi jaz oglasim iz Burundija. Zvedeli ste že, da sem pred letom dni prišel semkaj delat družbo Jožetu Mlinariču. Tako sva zdaj dva Slovenca skupaj na edini naši salezijanski postojanki v Burundiju, na župniji v Rukago. V isti župniji le malo stran deluje tudi usmiljenka Bogdana Kavčič. Tako je nastal v sredi Afrike delček Slovenije.
V začetku se Vam prav lepo zahvaljujem za dar, ki ste ga poslali Jožetu Mlinariču tudi zame. Pred nekaj dnevi sem pa prejel tudi mesečnik Katoliški misijoni za marec in april. Tudi za to se Vam prisrčno zahvaljujem! Prav zaradi tega se Vam tudi oglasim, ker vidim, da ste me sprejeli med svoje. . .
Počasi se vključujem v pastoralno delo tukaj. Prav pred Cvetno nedeljo sem končal tečaj domačega črnskega jezika „kirunščine“. Upam, da bo ta težki jezik zdaj lažje šel v glavo. Brez njega pa je tu nemogoče delovati. Tako sem se že v velikem tednu bolj vključil v delo, kajti dela je veliko in Jože je ostal sam na župniji. Drugi duhovnik Brazilijanec Vincencij se je zadržal cel teden na naši glavni podružnici Jimbi, kjer so prav tako bile razne obnove in obredi kot na župniji; zato je kar cel teden ostal tam, da ne bi izgubljal časa z vožnjami sem in tja, saj je 12 km daleč po slabi cesti.
že v soboto pred Cvetno nedeljo smo doživeli lepe trenutke, ko smo obiskali gobavce blizu Ngozija. Zdaj jih je šest. Imajo vsak svojo hišico in zanje v gmotnem pogledu skrbi Jože. Z nama sta šli dve usmiljenki in nekaj deklet, katere so gobavcem vse hišice lepo očistile in uredile. Jože jih je pripravil na Veliko noč in vse spovedal, potem je bila maša v preprosti kapeli, ki je v eni izmed hišic. Midva z Jožetom sva maševala, sestri z dekleti sta pa vodili petje, da je bilo vse lepo slovesno. Tudi gobavci so se kar vključili v petje in spontano tudi oni izrekali prošnje po evangehju. Izrečena je bila tudi prošnja za novo obleko, kar se je gobavcem po maši tudi izpolnilo.
Po maši smo kapelico spremenili v skupno obednico. Sestre so že doma pripravile okusno kosilo, ki smo ga vsi skupaj použili. Ti gobavci so kar sijali od sreče in zadovoljstva: najprej okrepčani duhovno, zdaj pa še telesno, in to skupaj z „belimi“. Za njih je bila to res prava Velika noč, pravo vstajenje.
Potem smo jim razdelili še razne stvari, da si bodo sami pripravili kaj boljšega za praznike, saj od kod drugod ne dobijo nobene pomoči. Prejeli so fižol (ki je tu glavna jed domačinov), riž, meso, sol, olje in
Pokrajinska slika iz Burundija
pitno vodo, ki je v bližini nimajo, pa so odvisni od drugih. Pripeljali smo vsakemu še nekaj kruha in vsakemu kos obleke. Veseli smo bili tudi mi, da smo jih obiskali pred Veliko nočjo, saj kasneje ne bi bilo časa.
V Velikem tednu so se vsako dopoldne vrstile razne skupine za duhovno obnovo: starši prvoobhajancev, njihovo botri, botri katehume-nov in še spovedovanje prvoobhajancev samih. Na Veliki četrtek je bilo prvo obhajilo, ki ga tu obhajamo dvakrat: za Veliko noč in enkrat poleti. To pot je bilo pri prvem svetem obhajilu tu v župni cerkvi 150 otrok, na podružnici pa 50. Pri prvem svetem obhajilu ni na zunaj nobene slovesnosti, nobenih posebnih oblek, niti šopka nimajo. Po maši pa je vsak od prvoobhajancev prejel hlebček kruha. Da bi Vi videli, kako z veseljem so ga jedli, kot najboljšo slaščico! Kruh je v družinah prava redkost, kajti glavna hrana je pri njih fižol in sladki krompir.
Na Veliko soboto so prišli k duhovni obnovi in po darila naj večji reveži naše župnije. Poglavarji hribov so jih zbrali in privedli. Med njimi so bili tudi pogani in so z zanimanjem poslušali božjo besedo. Katoličani so opravili sveto spoved, potem je pa vsak prejel odejo in
kos obleke. Za vsak hrib smo skupaj izročili poglavarju, ki jim je kar pred cerkvijo razdelil. On jih pač najbolje pozna in najbolje ve, kdo kaj potrebuje. . . Pred vsakim večjim praznikom takole delimo revežem, kar med tem naberemo ali od kod dobimo.
Popoldne med obredi - tu jih opravimo vse popoldne, ker ponoči nihče ne hodi okrog in morajo torej do teme priti nazaj domov - pa sva z Jožetom krstila 200 odraslih katehumenov. 100 drugih pa je krstil oni, ki jfe Sel na podružnico. Zato so obredi trajali kar tri ure, a se nikomur ni zdelo dolgo; vsi so z veliko pobožnostjo in s petjem spremljali vse obrede.
Nad vse slovesno pa je bilo na Veliko noč. Povsod veliko ljudstva, navdušeno petje ob spremljavi bobnov in celo plesi med mašo. Za praznike hočejo ljudje pred Bogom pokazati vse, kar znajo in premorejo, da čim lepše in čim bolj slovesno proslave Boga.
ZBIRAJO SE TEMNI OBLAKI
Od tam se nam je poleg sobrata Avgusta Horvata, katerega pismo objavljamo spredaj, in sestre Kavčič Bogdane, ki je njeno pismo tudi v tej številki objavljeno, oglasil salezijanec JOŽE MLINARIČ, ki marsikaj pove o neugodnih razmerah za misijonsko delo v tej deželi. Pisal nam je marca tega leta:
„Pred nekaj dnevi sem prejel Vaše priporočeno pismo. Moral sem iti sam na pošto podpisat. Uslužbenka se je zanimala, kaj je notri, ker se je malo videlo skozi ovoj. Rekla je samo, da naj še njo priporočim -malo v šali, malo zares. Doslej še niso odpirali pisem ali kradli iz njih čekov. Pisma, ki gredo iz dežele, pa kontrolirajo, če jih zanima.
Živimo težke čase za Cerkev v tej deželi. Izganjajo nas kot nadležne muhe. Prejšnji teden je bil spet eden od misijonarjev izgnan, včeraj pa spet drugi. Ta slednji je ob duhovni obnovi, ki jo je imel za kakih 500 žena, nekajkrat opomnil žensko, ki je klepetala in motila druge med njegovo prid:go (morda nalašč, ker je žena višjega tajnega policista. . .) Po obnovi je bila še pri spovedi pri istem gospodu, doma je pa povedala možu, da je bila opominjevana, česar seveda mož ni mogel prenesti in ga je zatožil, čemur je sledil takojšen izgon. . .
Mi smo pripravljeni na vse. Polja so širna. . . Bomo pač otresli prah z nog in šli drugam. Ko bi le domači kler in verniki ostali zvesti. Eni so res trdni, a drugi manj, kot povsod.
Zelo sva vesela Vašega daru, kajti zidava cerkev na glavni podružnici in nama bo dar zelo prav prišel. Bog povrni stotero vsem darovalcem! Naš župnik, sobrat, je iz Vam bližnje Brazilije.
Avgust, naš novi junak, se Vam bo rad oglašal; zdaj ravno končuje štirimesečni tečaj za jezik, notem se nama pridruži in bomo trije v Rukagu.“
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L. L. C.M.
Z MISIJONARJEMA MAJCENOM IN MIKLAVČIČEVO PRI DR. JANEŽU
Ko sem se naslednje jutro zbudil, sem z veseljem ugotovil, da sem pri dragem misijonskem zdravniku, a tudi, da me čaka srečanje še z drugimi našimi misijonarji na tem otoku.
Že ob 8 zjutraj me je prišel iskat v sobo dr. Janež in me povabil, da ga spremljam na njegovem vsakojutranjem pregledu vseh njemu zaupanih bolnikov kirurškega oddelka te velike bolnice.
Stavba dr. Janeževega stanovanja in operacijskih dvoran je čisto zraven poslopja kirurškega oddelka. Stopila sva skozi stranska vrata in se že znašla v živ-žavu po hodnikih. Prvi vtis je natrpanost prostorov: ko stopaš po hodniku, se skoraj zadevaš v bolničarke, bolnike in obiskovalce. Okoli doktorja se je takoj zbrala „procesija“: tik za seboj je hotel imeti mene, želeč mi razlagati posamezne primere bolnikov in operacij, za menoj je vedno bil kamilijanski brat, potem kamilijanska sestra, še kak mladi zdravnik, ki se uči ob dr. Janežu, in bolničarke. Stopili smo v prvo sobo s kakimi 14 posteljami, ki so bile vse zasedene z bolniki najrazličnejših starosti, med njimi tudi malčki, ob katerih so navadno tudi bile njihove sicer zdrave mamice. Kajpada so bile sobe posebej za moške in posebej za ženske in otroci so bili v dvoranah za ženske. Mnogi od bolnikov so bili že operirani, nekateri Pred kratkim, drugi že pred tedni; ostali so še čakali na operacijo. Doktor je skoraj vsakemu bolniku posvetil nekaj pozornosti, ga povprašal, kako se počuti, povedal kak dovtip, dal kako navodilo, pogledal na ta ali oni papir, ki je izkazoval temperaturo in drugo, ali na rentgenske slike, ki jih je nosila sestra za njim in ki so kazale rano ali prelom, opdgumil tiste, ki so čakali na operacijo, in jo včasih napovedal... Na posebno izredne primere zlomov ali operacij me je opozoril in mi jih razložil ter mnogokrat pokazal rano, ki se je celila, ali opozoril na kovinski vložek na popravljenem udu. Tega ali onega primera kar nisem mogel dobro pogledati, leer me je pogled na operirani de! pretresal. .. Opazil sem, da so imeli bolniki in svojci ob njih veliko zaupanje v zdravnika in vero, da bodo ozdraveli z njegovo pomočjo. A ob nekaterih primerih mi je sam doktor zaupal, da ni veliko upanja pri kaki težki operaciji, ko se je bolnik zatekel v bolnico, ko je bilo že prepozno; na zdravnikovem obličju sem zaznal ob takih primerih skoraj kakor žalost.
Stopali smo od sobe do sobe v pritličju in nadstropjih. V kirurškem oddelku je vedno vsaj 200 bolnikov, ne vštevši svojcev, ki so nekateri ob njih celo dan in noč tam in si kar ob bolnikovem ležišču posteljejo. Kaki dve tretjini bolnikov je okrevajočih po operaciji, ostali se še pripravljajo nanjo. Vse te bolnike z jako različnimi tegobami je ali bo operiral lastnoročno doktor Janež sam; se pravi, da opravlja delo, ki bi ga v drugih bolnicah opravili vsaj štirje kirurgi. Izredna zmogljivost, izredna delavnost, izredna sposobnost zares! Ni čudno, da so patri kamilijanci tako navdušeni nad njim in da se bolniki s takim zaupanjem zatekajo od blizu in daleč v to bolnišnico pod nož
našega doktorja, nič čudnega, da ta misijonska bolnica tako izredno cvete in se razširja, tako da jo morajo stalno dodclavati, ker je bolnikov vedno preveč, postelj vedno premalo.
Po „Visiti“ bolnikov, ki je trajala kako uro, sem bil jaz že kar malo utrujen, nekaj radi hoje iz sobe v sobo, še bolj pa radi vtisov. Zato se mi je kar prileglo sesti k zajtrku, h kateremu me je v sobi povabil dr. Janež. Meni je dal pripraviti obilno okrepčilo, dočim se je on omejil le na nekaj malega. Med zajtrkom zabrni telefon. Sestra Miklavčič se je napovedala za popoldne. Hvala Bogu in misijonarki, tudi srečanje z njo bom torej doživel' Pa kmalu zadoni telefon če enkrat in se oglasi misijonar-duhovnik Franci Rebol iz družbe Maryknoll. Kaže, da je p. Giotti, ki ve, kdaj je mogoče dobiti dr. Janeža na telefonski razgovor, obvestil vse misijonarje, ob kateri uri približno se nama bo mogoče javiti. Misijonar Rebol je sin staršev, ki so se po vojni naselili v Združenih državah. Ima še enega brata duhovnika, ki je škofijski duhovnik, zdaj župnik na neki fari v Clevelandu, kjer je tudi veliko Slovencev. Misijonarju Franciitu je na novomašni slovesnosti pred nekako 27 leti govoril škof dr. Gregorij Rožman. Je član izrazito misijonske družbe, ki je zlasti veliko delovala pred vojno na Kitajskem in zdaj na For-mozi. Takoj po novi maši je odšel v misijone tjakaj in je že dolgo župnik v kraju Yuanli. Seveda sem si z njim od početka njegovega življenja v misijonih redjno dopisoval. Kako bi si želel srečanja z njim! Dr. Janež mi je dal telefonsko slušalko, da sem jaz govoril z njim. Obžaloval je, da radi dela pred Cvetno' nedeljo ne more s fare in v Lotung, da bi se videla, a sva se zmenila, da bo na samo Cvetno nedeljo po drugi maši, ko bom jaz že v Tajpeju, čakajoč na letalo za Japonsko, skušal pohiteti k p. Crottiju ali pa vsaj na letališče, da se tam objameva.
Po zajtrku, ki je bil veselo začinjen c tema misijonskima telefonskima razgovoroma, je šel doktor, mi bi rekli, na ambulanto, pregledovat bolnike, ki pridejo iskat v manjših kirurških problemih pomoči in ne za internacijo. To napravi vsak dan in tam opravi tudi več malih operacij. Za tem ne ravno lahkim delom gre v rentgensko sobo pregledovat ali zlome in okvare došlih bolnikov, ali pa, kako se kaj zaraščajo razne kirurške intervencije. Jaz sem se umaknil v mojo sobo in napisal nekaj pisem, v katerih sem sporočil že mojo vrnitev.
Pa kar kmalu je nastopilo poldne in doktor me je spot poklical za kosilo. Prav tedaj vstopita v njegovo sobo neki njegov kitajskih prijatelj z. ženo ter mu prineseta — dve pečeni piski v dar; čula sta namreč, da je dragi jima doktor dobil obisk. Margarita je pa tudi že prinesla iz kuhinje bogato kosilo, in vsega dobrega je bilo kar preveč ter je seveda večina ostala za kasneje, zlasti ker si doktor nikakor še ni opomogel od bolečin in ni spet domala ničesar zaužil.
Po kratkem počitku v sobi pride na srečanje z menoj točno ob napovedani uri misijonarka s. Anica Miklavčič. Tudi s to misijonarko se nisem še nikdar srečal, pač pa si dopisujem z njo, odkar je v misijonih. Doma iz Trsta je iz družine, ki je dala misijonom tudi njenega brata o. Albina Miklavčiča iz Parmske misijonske družbe; desetletja je deloval na Kitajskem in menda še živi nekje v Italiji, starejši od naše misijonarke. S. Anica je bila kot dekle članica za misijone od nekdaj zelo zavzete Marijine družbe na Via
S. Anica MJklavčič z eno svojih prijateljic - bivših jelnic.
Risorta v Trstu in je še zelo mlada leta 1936 odšla v misijone na Kitajsko, ki jo je morala zapustiti po prihodu rdečih na oblast. Iz Hongkonga, kamor se je umaknila, so jo predstojniki potem poslali skupaj z nekaterimi sosestrami ustanavljat družbeno misijonsko postojanko na Japonskem v Tokyjo, kjer je delovala kakih dvajset let, potem je pa odšla na Formozo, kjer še sedaj deluje posebno med žensko mladino s svojim dekliškim pevskim zborom in zadnjih deset let tudi med jetnicami; poleg tega pomaga v cerkvi in pri katehezi, sploh krajevnemu župniku pri apostolatu; rada gre pa tudi pomi-sijonarit med preproste prvotne prebivalce otoka, pristne Formožane po hribih, ki so prav sprejemljivi za krščanstvo. Po postavi bolj majhna, še kar mladostno živahna, da bi ji človek ne prisodil njenih že skoraj 45 let misijonar jen ja, je zelo zgovorna in ob njej zlepa ne prideš v zadrego glede raz-
govora, ki se nama je razvijal skoraj c!o petih popoldne, ko sem misijonarko povabil, da mi gre pomagat maševat v zakristijo lepe kapele patrov kami-lijancev, ki stoji čisto blizu vhoda v bolnišnico. Maševal sem v glavnem pcj slovensko, le dnevne dele sem molil po italijansko, ker sem se zanje pač moral poslužiti italijanskega mašnega molitvenika, katerega imajo kamili-janci, ki so vsi italijanske narodnosti, pri roki v zakristiji.
Po maši sva šla z misijonarko spet v dr. Janeževo sobo. Njega še ni bilo na spregled, kajti zavzet je bil s številnimi operacijami; tudi midva sva se opogumila in jih šla z njegovim odobrenjem gledat. Že dopoldne je naš vrli doktor napravil tri male operacije na ambulanti, zvečer je pa v času od 17 do 22.30 opravil kar sedem operacijskih posegov: enemu je odrezal pol želodca, drugemu operiral slepič, spet drugemu z.ašil z vso nujnostjo počen želodec, odstranil 20 letnemu dekletu bulo za črevesjem, odpravil otroku „kilo“, nekomu pobral iz kosti železo, ki so mu ga preje vložili radi naravnavanja, in še neko drugo operacijo je napravil. In vse to kljub nepopustljivi bolečini nekje pri želodcu! Res zdravnik-heroj 1 Ko sva se v času mojega bivanja pri njem večkrat dotaknila njegove bolezni, sem mu prijateljsko prigovarjal, naj se vendar da pregledati kolegu internistu, kajti on tega ne stori, ampak samo jemlje neko zdravilo in zlasti vbrizge proti bolečinam. Zaključek vsakega razgovora o tem z njim je bila vedno ista njegova pesem: Dokler bom mogel, bom delal, potem naj se pa kar pri operacijski mizi zgrudim in umrjem, saj to bo najlepša smrt...
S sestro sva mogla vztrajati le pri dveh operacijah, nato naju je doktor napotil večerjat v svojo sobo. Po večerji naju je prišel pozdravit direktor vse te bolnišnice, mladi kamilijanski pater-zdravnik, Italijan. Zelo simpatičen in liubezniv. Bil je že v Lotungu, ko še ni bil zdravnik, a v vidu velikih potreb je šel študirat medicino v Italijo in jo končal ter doktoriral; komaj nekaj mesecev pred mojim prihodom tja se je bi! vrnil in prevzel vodstvo cele ustanove. V razgovoru je bil — kct že preje v Tajpeju p. Crotti — poln hvale o našem doktorju, ki ga vsi izredno občudujejo in cenijo. Ker je bil čul, da sem, obiskovalec, pomagal doktorju v misijone, se mi je vneto zahvaljeval v imenu cele bolnice, da mi je bilo kar nerodno.
Še preden je doktor končal z operiranjem, smo se razšli: p. direktor v svojo komuniteto, sestra Miklavčič prenočevat k sestram kamilijankam, jaz pa v sobo, ki jo je za redke goste tako ljubeznivo organiziral misijonar.
Drugo jutro je bila že Cvetna sobota, 18. aprila tistega leta. Zjutraj grem k maši za sestre kamilijanke in kamilijanske brate v kapelo in te maše se je udeležila tudi sestra Miklavčič. Še skupaj z njo pozajtrkujemo, nato se misijonarka od mene in dr. Janeža poslovi. Kratko srečanje z njo mi jo je predstavilo tako, kakor sem jo spoznal iz pisem: vsa predana misijonskemu poklicu z veliko ljubeznijo do Jezusa in do duš.
Ob desetih dopoldne me doktor Janež pelje v bolniško sobo, kjer mi s pomočjo brata kamibjanca pregleda rano, ki mi je bila na potovanju nagajala; rana se je, hvala Bogu, zacelila. Dasta mi še neki zdravilni prašek za posipanje po rani in mi jo nazaj povežeta. Doktor gre spet po svojih dopoldanskih zdravniških poslih. A ob 11 že pride pome, da greva pogledat njihovo bolničarsko rolo. Večnadstropna stavba zanimivih arhitektonskih oblik, ki je bila v območju bolniškega kompleksa prvotno zgrajena za to šolo in so jo
Bolničarska šola z internatom pri dr. Janežu.
naši bralci videvali na fotografijah v našem listu in na skioptičnih slikah pri mis. predavanjih, zdaj služi za namene bolnice, dočim je za bolničarsko rolo zdaj zgrajeno novo, tudi lepo poslopje kakih 100 m stran od bolnice. Poslopje ima dva dela: en del je namenjen pouku, drugi del je kot internat za številne učenke, ki se pridejo semkaj učit iz bližnjih in daljnih krajev otoka. Vseh učenk te bolničarske šole je okrog 300 v različnih oddelkih. Kajpada vse te izučene bolničarke ne ostanejo v bolnici kamilijancev na delu, ampak gredo po vsem otoku, kjer je pomanjkanje dobro izučenih bolničark se veliko. Naš dr. Janež na tej šoli uči pač vse, kar je v zvezi s kirurgijo in nego operirancev, in vse učenke morajo pred diplomo nekaj časa asistirati Pri njegovih operacijah. Ker nam je primanjkovalo časa, nisva mogla vstopiti v notranjost šole in internata, pač pa sva na dvorišču pred šolo, kjer je organiziran prostor za igranje košarke, videla več skupin učenk v njih šolskih uniformah; verjetno je bil prav tedaj odmor med urami pouka.
Nama se je mudilo naprej, kajti želel sem obiskati še tuberkulozni sanatorij na griču zunaj mesta, ki tudi spada pod kamilijansko bolnico. Dr. Janež je vozil skozi riževa polja, levo in desno ob naju je rižno bilje lepo zelenelo nad bliska iočo se vodno gladino. Bližala sva se hribu, visokemu kakih 100 m nad ravnino, pa precej podolgovatemu. Vrhu hriba je bilo videti nekaj Poslopij. Ves hrib je last kamilijancev. Pri iskanju zemljišča za ta sanatorij je imel naš doktor glavno besedo in je treba reči, da je kraj in hrib zelo primeren za tovrstne bolnike, ki potrebujejo svežega, čistega in suhega zraka. Sanatorij je ravno tako visoko, da ga ne dosežejo dolinske meglice, ki pogosto prekrivajo ravnino. Ko sva privozila na vrh griča pred poslopje sanatorija, sva izstopila in dr. Janež me je najprej popeljal na kamilijansko pokopališče
za sanatorijem vrh lepega parka za sprehajanje bolnikov. Obiskala sva pred vsem grob tistega kamilijanskega patra, ki je povabil dr. Janeža z njimi na otok, ko so jih vse pregnali s kitajske celine. Ko sva kratko pomolila za pokoj tam pokopanih, sva vstopila v sanatorij. Ob dolgem svetlem hodniku se vrstijo sebe bolnikov in skupni prostori, v dveh nadstropjih. Tedaj sanatorij ni bil poln; zaustavila sva se pri nekaterih bolnikih in pri bolničarkah, ki so dr. Janeža veselo pozdravljale in si izmenjale z njim vrsto dovtipov, ki jih, žal, nisem razumel, a smeha je bilo veliko. Ko sva odhajala, so nekatere bolničarke stekle relo na teraso nad glavnim vhodom in še od tam pozdravljale dr. Janeža, ko me je spravljal v avtomobil. Videl sem tudi tu, kako je naš misijonski doktor priljubljen.
Vrneva se domov in kosiva ter veliko govoriva. Med drugim mi je dr. Janež zaupal, da za primer njegove ostarelosti in nezmožnosti dela patri ka-milijamci nalagajo v banko na njegovo in enega patra ime redno gotove vsote, ker doktor Janež ne mara prejemati nobene plače, le takozvano žepnino za male vsakdanje izdatke, kot cigarete in podobno. Govorila sva tudi o tem, kaj in kako, če doktor res obnemore. Dejal sem mu, da ima v Baragovem misijonišču za ta primer svoj dom, posebno ko smo prav tedaj začeli z zidavo Doma sv. Vincencija za onemogle, kjer bi on kot zdravnik celo mogel tudi mnogo pomagati. Pa on ni maral o vsem tem nič slišati, uverjen, da se bo zgodilo z njim tako, kot želi: da umre ob operacijski mizi, ob bolniku, ki mu želi pomagati do življenja.
Tisti dan si je dr. Janež očividno po sili vzel spet malo več časa zame. Ob 14 sva sedla v njegov avtomobil in odpeljal me je kakih 20 km daleč k morju. Tn je bilo res nekaj videti: Slikovita obala, na visokih hribih nad obalo skrite utrdbe, gradnja novega velikega in modernega pristanišča, sto-
Hrib, na katerem leži tuberkulozni sanatorij v Lotungu.
Dr. Janež s svojim avtom pred sanatorijem za jetične.
tine ribiških čolnov, gradnja železniške proge, ki bo šla okrog in okrog otoka, s številnimi predori, katerih eden bo dolg 30 km. Tu okrog je bilo videti tudi nrecej vojaštva, saj je treba imeti vso obalo dobro ohranjeno pred morebitnimi napadi s celine. Vračala sva se skozi več vasi, v katerih sva videla tudi krasne pagode; zlasti ena, ki je izgledala čisto nova, je bila v svojih slikovitih barvah zelo lepa in sem jo fotografiral iz avtomobila.
Pa ni bilo še konec najinega ogledovanja, saj se s pomočjo avtomobila v kratkem času res lahko veliko doživi. Doktor me je peljal ogledat velike športne in klubske naprave, kar je za kitajsko mladino organiziral eden od misijonarjev, med drugim tudi slaven pevski zbor, ki potuje po Evropi in Ameriki in prireja koncerte. Potem me je doktor peljal pogledat vsaj eno dušnepastirsko postojanko patrov kamilijancev. Le-ti niso prišli na otok samo z misijonsko karitativno misijo, ampak tudi radi evangelizacije naroda. Že takoj so začeli s tem često misijonskim delom, zgradili več cerkvic in večjih župnijskih središč po okolici in po hribih, in je ta del otoka ves pod njihovo misijonsko oskrbo. Dr. Janež mi je pravil, da so njihovi dušnopastirski uspehi večji kot drugod po otoku. Tega seveda ponižni doktor ni povedal, da je tudi ta misijonski uspeh kamilijancev v nemajhni meri sad njegovega požrtvovalnega in strokovno tako vrhunskega kirurškega delovanja. Saj ima ljudstvo tega otoka veliko zaupanje do kamilijancev prav zato, ker jim v svoji misijonski bolnici toliko pomagajo v telesnih tegobah, pa jim potem zaupajo tudi svojo duhovno usodo. Da, dr. Janežev pomen na otoku ni velik le pod zdravniškim strokovnim vidikom in pod vidikom krščanske nesebične ljubezni do sočloveka, ampak tudi pod vidikom direktnega misijonskega apostolata v deželi.
Ko se po tem izletu k obali vrneva domov in se zleknem v svoji sobi k počitku ter malo zadremljem, me zbudi prijazni glas: pogledam z ležišča proti vratom in med vrati zagledam — misijonarja Andreja Majcena, ki se kar ne upa vstopiti. Hitro skočim s postelje in k njemu. Ta znameniti kitajski in vietnamski misijonar, o katerem sem že 40 let poročal v Katoliških misijonih in celo o njem sestavil življenjsko misijonsko podobo za Koledar - Zbornik Svobodne Slovenije, istočasno s podobo dr. Janeža, kot o dveh, ki sta ponesla slovensko dobro ime v svet, je stal pred menoj in me je objel, jaz pa njega. S'lno veselo snidenje!
Ne bom popisoval vse pestre in bogate zgodovine misijonske delavnosti tega našega misijonarja, ker so tega polni „Katoliški misijoni“, saj so skoraj v vsaki številki pisali o njem in še sedaj objavljajo njegova poročila o razmerah za Cerkev in katoličane na Kitajskem in v Vietnamu. Tudi bo prihodnja številka našega lista ponatisnila obširen intervju, ki ga je imel z njim v domovini urednik „Ognjišča“, kamor se je misijonar po 44 letih misijonskega dela radi oslabelosti podal, kajti v njem misijonar sam zelo izčrpno opisuje glavne postaje svojega misijonskega križevega pota. Naj samo spomnimo, da se je Andrej Majcen rodil 1. 1904 v Mariboru, da je bil kot laik dve leti učitelj na ljudski šoli na Radm pri Sevnici, nato vstopil k salezijancem, kjer je dopolnil klasične gimnazijske študije, študiral bogoslovje na Rakovniku v Ljubljani in zapel novo mašo v Krškem. Potem je v času dveh let vodil na Rakovniku obrtno šolo. jeseni I. 1935 pa odšel na Kitajsko. Tam je nekaj časa delal v Kunmingu, provinca Yunnan, skupaj s sobratom Jožefom Kere-cem v salezijanski obrtni šoli, kjer je potem vodil vse sam, ko je sobrat Kerec postal v Čaotungu apostolski administrator škofije, dokler ni bil tudi on izgnan in se zatekel v Hongkong. Po dveletnem delovanju v Hongkongu so ga predstojniki poslali v Vietnam, kjer je najprej pri Hanoju v Severnem, kasneje pa v Dalatu v Južnem prav za prav utemeljil in razširil salezijansko
Takele pagode sva z dr. Janežem srečavala.
Pred kamilijanskim župnijskim središčem v lotungu.
družbo v tej deželi. A tudi od tu je bil pregnan, spet šel v Hongkong in od tam na otok na Formozo, kjer se je obiskovalec srečal z njim pri dr. Janežu, katerega velik prijatelj je Andrej Majcen.
Ko je p. Crotti v svoji uslužnosti tudi njemu telefoniral, da sem prišel na Taiwan, se je plemeniti misijonar takoj odločil, da me obišče, pa naj stane kar hoče. Njegovo tedanje delovanje je bilo bolj na jugu otoka, v Tainanu, Lotung z dr. Janežem je pa na severu. Vzel je prvo letalo, ki ga je poneslo do glavnega mesta Tajpeja, tam je najel taksi za nad 100 km dolgo pot čez hribe do Lotunga — in je prišel do mene..., vse to, kljub slabotnosti po preslanih težkih boleznih.
Sedla sva in kramljala. Pripovedoval mi je o preteklosti in sedanjosti svojega misijonskega dela, kolikor sem ga pač izpraševal. Kajti on je osebno silno skromen, ponižen in preljubezniv. Morda je pa prav radi te izredne plemenitosti, ki je sad njegove pristne ljubezni do sočloveka, dosegal v svojem delovanju tako velike uspehe, vzgojil toliko zlasti vietnamskih salezijancev v dobre duhovnike svete Cerkve, ki so še sedaj kljub viharju preganjanja in težkim razmeram po večini zvesti. Skratka: Velik misijonar v vsej skromnosti, izžarevajoče iz ponižne službe Bogu in bližnjemu.
Povabil sem ga, naj gre z menoj, da bi mi pomagal v kamilijanski kapeli maševat, kar je on že opravil zgodaj zjutraj, preden je šel na pot. Malo nerodno mi je bilo: nebogljeni delavec iz misijonskega zaledja si da streči od velikega misijonarja. Pa mi je prišla na misel Gospodova beseda: Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel... Tudi Kristusov misijonar je prišel k obiskovalcu in mu stregel pri Najsvetejši daritvi.
šla sva k večerji, spet sama, kajti dr. Janež je stal že od petih naprej
pri operacijski mizi, pa tja do poldesetih zvečer. Med večerjo so naju prišle pozdravit tri kamilijanke. med njimi ena, ki je prišla bolj od daleč z drugega misijona na otoku, pa je preje delovala v Lotungu 15 let v tej bolnišnici ter bila dr. Janeževa instrumentalka pri operacijah. Prinesle so nam sveže krvavice, ki sva se jih takoj lotila, saj so bile še tople; zelo so bile dobre, čisto po naše narejene! Sestra, ki je bila pri Janežu instrumentalka, je, podobno kot razni kamilijanci, v času svojega dopusta v Italiji, skočila tudi v Slovenijo in tja v Dol pri Ljubljani, odkoder je dr. Janež, in je obiskala njegove domače, pa se je tam pri njih naučila delati kranjske in krvave klobase, pa jih je tu v sestrski kuhinji napravila za vse nas tri. Pravila nam je, da se je tam v Dolu srečala z Janeževo sestro in dvema bratoma, pa njihovimi družinami; dva od fantov sta šla za istim poklicem kot njiju slavni stric: oba sta kirurga.
Žal, sestre niso mogle dočakati dr. Janeža in so odšle. Midva sva ga pa ob dobri in obilni večerji kajpada čakala. In ko je prišel, je od nekod vzel steklenico plemenitega rdečega vina, pa smo trčili in zalili veselo snidenje. Kramljali smo do 11. ure ponoči. Saj smo si imeli toliko povedati. ..
Majcen je šel k počitku v kamilijansko skupnost, jaz v svojo sobo. Naj omenim, da mi je g. Majcen prinesel več lepih darov za misijonsko tombolo v Buenos Airesu, pa tudi to, da mi je dr. Janež, ki vedno pošlje v ta namen, pokazal celo vrsto naravnost dragocenih kitajskih okrasnih predmetov, katere večinoma dobi v dar, pa vse nameni misijonskim prijateljem. Kajpada, kot že darov od drugih misijonarjev, ki so mi jih darovali ob obiskovanju, tudi teh nisem mogel vzeti seboj, saj sem komaj popotne potrebščine prenašal s kraja v kraj po letališčih, pa sem prosil tudi ta dva misijonarja, da vse skupaj pošljeta za menoj v paketih. Misijonska tombola je bila po mojih obiskih še posebno bogata na misijonskih dobitkih.
To je bil moj zadnji večer pri dr. Janežu. Drugo jutro, na Cvetno nedeljo po maši naj bi oba z Majcenom odpotovala v Tajpej in naprej, jaz na Japonsko, on v svoj delokrog Tainan. Po dobri kapljici in kramljanju dolgo v noč sem tako trdno spal, da je zjutraj ob petih budilka zaman brnela. Zbudil sem se šele ob šestih, ko bi moral, kot sva se dogovorila, z Majcenom že stati pri oltarju. Na hitro sem se opravil in stopil v zakristijo kamilijanske kapele. Misijonar Majcen me je že opravljen pričakoval. Maševala sva po italijansko; sveto opravilo je bilo daljše kot običajno, kajti na Cvetno nedeljo se bero tudi trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Po maši sva hitela k zajtrku, ki naju je čakal v Janeževi sobi.
Doktor naju ni mogel peljati v Taipej, nekaj radi dela, ki ga je kljub nedelji čakalo, še bolj pa zaradi bolečin. Najel je za naju prijaznega šoferja in ob pol osmih zjutraj se je bilo treba posloviti. Zahvalil sem se njemu in Margariti iz srca za vse izredno gostoljubje in iskrenost, s katero- me je zlasti on obdajal v teh dneh, mu stisnil roko in mu želel popolno ozdravljenje. Kar malo hudo mi je bilo; po 30 letih sem ga šele mogel obiskati, pa še tedaj samo za slabe tri dni... Ušla mi je beseda, ki si jo rečejo ljudje, kateri sp pogosto videvajo: Na svidenje! Ali se bova res še kdaj srečala v življenju na tem svetu?
Ostala sva z misijonarjem Majcenom sama v družbi Kitajca, ki naju je vozil nazaj proti Tajpeju, čeprav je bila cesta lepa, asfaltirana, in še ni
Takole je obiskovalec skupaj slikal dva velika misijonarja: dr. Janeža In Andreja Majcna SDB.
bilo kaj dosti prometa v jutranji uri, je vendar vožnja čez tiste hribe trajala cele tri lire, v katerih smo prevozili le dobrih 100 km. Seveda je tu vštet tudi čas, ki smo ga zamudili, ko je šofer vsaj pol ure iskal postojanko p. Crottija v Tajpeju: Čeprav je dr. Janež taksistu zelo razlagal, kam in kako se obrniti, se mož le ni znašel in šele po pogostem povpraševanju in prevažanju sem in tja po mestu je našel cilj.
P. Crotti je bil kajpada doma, saj smo se tako dogovorili, da pridemo to nedeljo dopoldne k njemu in mi on vrne letalski listek z zagotovljenim poletom. Za 13.1? je bil določen odlet letala v Tokyjo. Torej smo imeli še kako uro časa. Sedli smo in se pogovarjali o dr. Janežu. P. Crotti je izrazil mnenje, da dr. Janež potrebuje počitnic in naj bi šel za dva ali tri mesece kam na oddih, četudi v Argentino, kjer naj bi si tudi pridobil argentinski potni list. Menda je p. Crotti mislil, da imam jaz kaj večji vpliv na našega misijonskega zdravnika in da ga bom o potrebnosti počitnic vsaj po pismih prepričal. A jaz sem vedel in vem, da sem samo njegov prijatelj in da nimam nobenega vpliva nanj, saj on se da vplivati samo po božji Previdnosti; kakor je zaupal vanjo v rženi njivi, proseč za rešitev, pred 35 leti in se ni varal v svojem zaupanju, tako ji zaupa zdaj, kljub vsej utrujenosti in bolečinam, da mu bo pomagala obstati ob bolnikih, dokler je božja volja. . .
Po kosilu, ki nam ga je spet pripravil sam p. Crotti, naju je odpeljal na letališče. Kljub temu, da je letališče dokaj prostorno, je bilo ljudstva kakor na mravljišču in še huje, da je bil pravi dren. Kajpada, nedelja je bila in mnogi, ki so prišli z Japonskega v soboto, so hoteli biti vsi naenkrat v ne-
deljo zvečer spet doma. Japonska in Formoza imata silno veliko trgovskih odnosov in zato tudi veliko stikov. Komaj smo se pretili do mesta, kjer naj bi se jaz s svojim listom in prtljago predstavil. Majcen je stal ob meni in čuval prtljago, p. Crotti pa je na mojo prošnjo tekal okoli po letališčta, če bi kje dobil med ljudmi kakega katoliškega misijonarja, da bi ga povprašal, je li misijonar Rsbol, ki je prišel na srečanje z menoj. Vrnil se je brez uspeha. Kasneje mi je Rebol pisal v Buenos Aires, da je šel dopoldne z avtom na pot, pa je bila cesta tako zabasana avtomobilov in ni šlo nikamor naprej, da se je sredi poti vrnil, ker je videl, da na noben način ne bo mogel pravočasno doseči letališča. Hudo mi je bilo, ko se s tem misijonarjem nisem srečal, saj sem tudi radi njega odšel na tako dolgo pot. Poleg tega misijonarja, ki sem z njim vsaj po telefonu govoril iz Lotunga, in sicer dvakrat, tudi misijonarke s. Rozalije Brilej iz družbe Pomočnic vernih duš, ki tudi na Formozi deluje, nisem videl, kajti kraj Hinchow je bil še bolj od rok, pa je tedaj tam niti ne bi dobil, ker ona me je sicer do zadnjega čakala, a potem je morala sama preje odpotovati v Evropo.
Pa ni bilo možnosti udajati se turobnim mislim, kajti mudilo se je na letalo. Ko mi na hitro pregledajo listek in prevzamejo prtljago, me pošljejo naprej. Do vrat, do katerih morejo tudi spremljevalci, je šel z menoj misijonar Majcen. Ko sem mu dal za misijonarja Rebola dar slovenskih misijonskih prijateljev, sva se poslovila. Plemeniti misijonar me je bratsko objel, solze so se mu zaiskrile v očeh, glas se mu je tresel. Zbogom, gospod Majcen! Zbogom, gospod Lenček!
Vstopil sem v prostor, kjer je kakih 10 uradnikov, menda Japoncev, vsak pri svoji kajbici, pregledovalo potne liste in vizume. A vrste so bile dolge, dolge in le počasi so se krčile. Kazalec na uri se je hitro bližal odletu letala. Že je bilo sporočeno po zvočniku, da je treba vstopiti na letalo. V zaskrbljenosti, da bi letalo odletelo brez mene in se mi potovanje komplicira, ko se mi najbolj mudi, da po obisku Japonske pravočasno za obrede Velikega tedna pridem nazaj domov, sem gledal po potnikih, kdo bi me mogel kaj pomiriti s kako dobro vestjo. V vrsti sem našel več potnikov z evropskimi obrazi in nekatere celo čul govoriti nemško. Razložil sem jim svoj nemir, pa so me zagotovili, da letalo ne bo odletelo brez mene, če sem na listi in sem oddal prtljago. Malo pomirjen, sem vendar komaj čakal, da je vrsta prišla name. Na oni strani kajbice je že čakala stevartesa in hitro odpravljala potnike naprej proti letalu. Jaz sem bil za ta polet res čisto zadnji, in ko sem opravil pri pregledniku, me je stevartesa skoraj pograbila, mi vzela ročno prtlago v roke ter naravnost tekla z menoj. Ves zasopel sem hitel z njo, kolikor so mi pač dale moje revne noge. A mi je letalski prometnik, stoječ tik zraven letala, že od daleč dajal znamenja, naj se ne trudim tako, češ, da bodo že počakali še mene. Zadovoljen, da sem letalo le še ujel, sem se zleknil v udobni sedež zraven soseda in letalo je že začelo drseti po letalski stezi; brž smo bili v zraku ter leteli proti Japonski. Če Bog da, bomo zvečer že v Tokyju, kjer imam poiskati najprej profesorja na jezuitski katoliški univerzi, slovenskega pesnika in pisatelja, velikega sodelavca „Katoliških misijonov“, prijatelja o. Vladimirja Kosa, potem pa še mojo sosestro v sv. Vincenciju, usmiljenko s. Jožefo Zupančič.
(Sledi in konča.)
naši
misijonarji
AZIJA
TAJSKA
Iz kraja Maesarieng, kjer deluje med primitivnimi prebivalci dežele, nam je pisal duhovnik MIRKO TRUŽNJAK. na praznik sv. Jožefa, 19. marca tega leta.
„Zahvaljujem se Vam za Vašo zvestobo in plemenitost, ko ste mi poslali 450 dolarjev po s. Frančiški Novak! To je lepa vsota, ki mi bo pomagala pri raznih podvigih v pomoč prebivalstvu, posebno v skrbi za bolnike in šolanje revnih otrok. Naj Vam povem, da vzdržujem študij petih fantov iz tega gorskega rodu, ki sem jih poslal v državno šolo v mesto. Najstarejši bo že vstopil v semenišče. Tako bomo imeli že devet karijanskih bogoslovcev. Eden bo s pomočjo božjo postal že čez eno leto duhovnik.
Pa tudi gradim. V januarju sem dokončal gostišče za prebivalce, ki z gora pridejo v naš kraj, da prodajo tu sadeže, ali gredo k zdravniku ali kaj nakupijo, pa jim tako dam možnost prenočiti na misijonu. Ta stavba me je stala 51.000 bathov, kar je približno 2550 USA dolarjev, škof mi je pomagal z 20.000 bathi, ostalo sem spravil skupaj s pomočjo dobrotnikov, med katerimi ste bili tudi Slovenci. Kasneje Vam bom poslal fotografijo hiše.
Manjka pa, da pozidam cerkev, kar
je že dolgo v načrtu, že deset let, pa nikdar ni bilo dovolj denarja za to. Konec februarja mislimo začeti z delom. Žal je zdaj vse znatno dražje: Kar bi v januarju stalo 850.000 bathov, bo zdaj stalo 1.300.000 bathov. Škof zdaj nima toliko denarja; pa upam, da bo Bog pomgal. Hvala Bogu število kristjanov stalno narašča. Za božič sem samo v eni vasi krstil 27 odraslih. Ostali se pripravljajo, da prejmejo sveti krst za veliko noč.“
INDONEZIJA
Sredi aprila nam piše iz Jakarte S. DEODATA HOČEVAR O. S. U.
„Začenjamo končne pismene izpite, ki nam prinesejo mnogo dela. Po izpitih v mesecu maju bodo nekatere mojih katehumen krščene, za druge bo pa dan prerojenja v Kristusu napočil konec leta za Božič. Nekaj dni po sv. krstu bodo pa učenke najvišjega razreda prejele tudi zakrament sv. birme. Pa Vam bom potem že obširneje pisala o vsem tem. Takoj po izpitih bom začela z intenzivno pripravo na ta dva pomembna dogodka.
V	nedeljo se bo eden naših služabnikov, ki delajo v šoli, poročil. Seveda bom šla z nekaterimi sestrami, da mu čestitam in voščim v obilnosti blagoslov Vsemogočnega.
V	Jakarti bomo dobili novega nuncija, ki je msgr. Pablo Puente, ki je bil nekaj časa pronuncij v Beogradu in seveda dobro pozna mojega brata.
(Op. ur.: dr. Tone Hočevar je tam na neki fari v diaspori župnik.)
Če ničesar ne pride vmes, bom šla v avgustu za tri mesece na obisk v Slovenijo. Zaradi izpitov in ostalih šolskih zadev ne morem prej. Šolo bomo končali 15. junija in novo šolsko leto se bo začelo 21. julija. Vse je treba preje urediti in šele potem misliti na potovanje. (Kot je znano, je naša misijonarka dejanska ravnateljica njihove nižje in srednje šole. Op. ur.)
INDIJA
Sr. MARIJA SREŠ, ki sicer deluje v pokrajini Gujarat, se nam konec marca oglaša iz Bombaya. Naši bralci se morda spomnijo, da je bila naša rojakinja od vseh sosestrer iz. Indije izbrana za njihovo zastopnico na generalni družbeni skupščini, ki bo letos v Španiji.
„Z odgovorom na Vaše pismo sem pozna, ker sem bila zadnje čase tako zaposlena, da do pisanja pisem nisem prišla. Obiskala sem vse naše sestre, da bi izvedela, kaj pričakujejo in želijo od kapitlja (generalna skupščina družbe); obenem sem vzdrževala delo na vasi, da le-to ni trpelo škode zaradi mojih potovanj okrog sester.
Danes sem v Bombayu, kjer urejujem vse potrebno za potovanje. ‘Odletela’ bom pred 1. aprilom, ker se kasneje avionske cene dvignejo. Tako so mi svetovale naše sestre in zato sem tudi tukaj.
Težko mi je bilo pustiti naše ljudi, čeprav le za nekaj mesecev; zelo sem se navezala nanje in oni tudi name. Jih bo že Bog čuval med mojo odsotnostjo.“
Iz Bombaya pa se nam je oglasila tudi s. KONRADINA RESNIK, ki stalno tam deluje; pisala je konec marca:
„Moje zdravje se je precej zboljšalo, le iste moči ni, pa seveda leta so tu. Meseca aprila bo 50 let, kar sem vstopila v samostan, čas hitro beži. Sedaj imamo tu že precej vročine, dela je tudi dosti, saj je bolnišnica vedno polna. Pri nas je bila na obisku naša generalna mati, pa me je vprašala, če bi šla rada nazaj v Evropo, v Belgijo, Nemčijo ali v London, pa sem ji rekla, da najraje kar tu ostanem. Vesela je bila tega odgovora.“
S farme Don Bosco pri Sulcomi blizu Goe nam je pisal v začetku marca salezijanski brat LUDVIK ZABRET:
„Vprašali ste me v zadnjem pismu, od kod tisti prizori, o katerih sem Vam bil pisal. Odgovarjam: Vse adventne in božične prizore o zgodbi našega odrešenja so igrali otroci, ki so jih naučile sestre in naš mladi duhovnik. Sestre so tudi sešile kostume. Vse je bilo prav lepo pripravljeno. Nekaj teh božičnih prizorov sem tudi posnel na film, da bomo imeli za prihodnje božiče, ko ne bo mogoče pripraviti kakega igrokaza.
Ta mladi duhovnik, ki je zadolžen za fante in evangelizacijo, zelo lepo dela in z navdušenjem. Tudi drugi Indijec, ki je ravnatelj, je delaven človek. Ljudje so kar dobri. Večina katoliških družin, ki so tedaj prišle z menoj pred 14 leti, ko smo začeli s to farmo, si je prihranila potrebni denar in so si kupili v domačem kraju zemljo, kjer so sedaj sami svoji gospodarji in ne več dninarji. Sestre se sedaj štiri in so se lepo vživele v naše razmere, hodijo po vaseh, pa tudi semkaj prihajajo k njim dekleta: deset njih in pet fantov se uči šivanja na stroj in krojenja.
Bliža se Velika noč in že pripravljamo spored za katehezo velikonočne skrivnosti, ki jo nudimo vsem, ki že-
S. Medvešček (s črnimi očali) sredi vaške mladine v Indiji.
le, posebno poganom. Naš mladi duhovnik, domačin, prav lepo pridiga in Ha način, da je ljudem bolj dostopno, po njihovem okusu.“
O. JOŽE CUKALE nam pošilja lepe sestavke, ki ga včasih stanejo precej truda, kakor beremo enega v tej številki našega lista. Od vsega dela, pa zaradi rahlega zdravja je Potreben počitka, ki si ga mora privoščiti. O tem in še o neki veseli novici nam poroča dne 6. maja tole: „Spet sem v Modrih gorah. Vsako leto moram tja, da zajamem v pljuča svežega zraka. Mašujem sestram dvakrat na dan, prosti čas pa porabim za kratke pohode in za branje. Tako nialo je časa za kaj takega doli v Pekoči Kalkuti! Hvalite Gospoda vsi Vetrovi, hribi in ptiči!
Vesela novica: V juliju dobim kar tlva kaplana. Potem bo apostolat bolj
učinkovit. Prvi od bodočih sobratov — sodelavcev je iz Bošontija, kjer so naši misijonarji orali ledino, no-vomašnik Jonas Singha, drugi pa Holandec p. Van Hoove S. J. Deo gra-tias!“
Tz bližine Kalkute se nam oglaša tudi s. TEREZIJA MEDVEŠČEK, Hči Marije Pomočnice, ki je leta delovala v Bandelu, tudi nedaleč od Kalkute, a v drugem koncu. Njen novi delokrog je v kraju DUM DUM, kjer je enkrat preje že delovala. Sredi marca nam je tole od tam pisala:
„Hvala Bogu, sem še kar zadosti zdrava, le vid mi nagaja, pa upam, da se bo izboljšalo. Tukaj imam lepo priložnost in tudi dovolj časa, da se zanimam in pomagam tako že katoliškim kakor tudi poganskim družinam. Zelo so hvaležni za vsako malenkost, tudi za eno samo svetinjico.
Če Bog hoče, bomo odprle novo, prav misijonsko postajo ne daleč od tu v kraju ‘Kalyani’. Že sem v ta namen obiskala ta kraj. Najprej mislimo odpreti brezplačni ali skoraj brezplačni dispanzer in šolo za bengalske otroke, zraven bomo obiskovale oddaljenejše vasi. Če mi zdravje dovoli, bcm menda tudi jaz tja določena.
To leto, 5. avgusta bom obhajala. 50-letnico mojih zaobljub. Predstojnice mi dovolijo, v proslavo tega mojega jubileja obdarovati 50 družin s hranili in še s čim.“
To našo drago jubilantko in njen tako vzvišen način praznovanja svoje petdesetletnice redovnega življenja priporočamo vsem misijonskim prijateljem, ne le v molitev, ampak tudi v gmotno pomoč, da bo svoj jubilej mogla res tako proslaviti s pomočjo dobrotnikov, kakor si želi!
Skoraj 88-letna misijonarka s. MAGDALENA KAJNČ nam na vsako pismo nemudoma odgovori. Sredi marca nam je med drugim tudi tole pisala:
„Hvala dobremu Bogu, ki mi pošilja dobrotnike, da lahko skrbim za moje reveže! Zadnji čas sem sicer precej oglušila in sploh čutim svoja leta. Vendar upam, da bom mogla še precej let delati in dočakala še Vaš drugi obisk...“
A F R I K A BURUNDI
Iz te dežele se nam je oglasila v začetku marca usmiljenka s. BOGDANA KOVAČIČ, ki med drugim tudi tole poroča:
„Kar Vam nisem pisala, je bilo pri nas kar precej novic. Že to je veliko, da sem bila jaz na oddihu v domovini od konca julija do konca oktobra lanskega leta. Nekaj dni sem bila v Parizu in v Belgiji. V Belgiji
sem po telefonu govorila z Vašim sobratom br. Karlom Kerševanom. Upala sva, da se bova tudi osebno srečala, pa ni bilo mogoče. On je precej bolehen, pa tudi ravnatelj belgijske province, ki bi ga rad pripeljal v provincijalno hišo usmiljenk, je bil bolan, in kot smo zvedele pred kratkim, ga je Bog že poklical k sebi. Tako sva se le enkrat v življenju srečala z bratom Karlom, pa še takrat, ne da bi govorila, ker se tedaj nisva poznala.
Me tu imamo pa tudi že leto dni novo provincijalko, ki je sestra lazarista, ki dela na Madagaskarju. Bila je že 18 let v Zairu. Zdaj nam tu pomaga s svojimi izkušnjami.
Naše štiri postulantke se tudi dobro držijo, drugo leto maja meseca bodo, če Bog da, pri nas začele semenišče.
Drugače pa je v naši državi precej napetosti proti belcem in misijonarjem. Junija je moralo zapustiti deželo v 48 urah sedemdeset misijonarjev, med njimi tri sestre, a ne iz naše družbe. Na splošno imajo oblasti z nami sestrami več strpnosti. Po nekaj mesecih od izgona misijonarjev se zdaj spet čuti neka napetost proti belcem. Celo po radiju govore v domačem jeziku, da so ljudje-doma-čini pred prihodom misijonarjev verovali v enega Boga; misijonarji da so jim prinesli svojega Boga in da je sedaj zaradi tega needinost v državi. Pred 14 dnevi pa nas je vse prevzela smrt nekega brata iz družbe Belih očetov, ki so ga umorili. Zvečer je šel ustavit generator elektrike, zjutraj so ga pa našli pri motorju mrtvega; nekdo mu je zadal 15 sunkov z nožem — nož potem z bratovim robcem lepo očistil in ga položil na mrtvega. Ta brat je delal tukaj triinštirideset let. Tudi več drugih misijonarjev je bilo napadenih
in okradenih, enega so pa tako pretepli, da je dolgo časa ležal v nezavesti. Zdaj nas je kar vse malo strah. Toda tudi danes rast krščanstva terja mučencev... Molite za nas!
Sem kar zdrava. Nadaljujem z delom v naseljih po hribih. A zdaj sva le dve sestri tukaj. Ta mesec se nama pridruži ena sosestra iz Brazilije; trenutno je na tečaju za jezik.“
ZAMBIJA
Od tu imamo to pot samo kartico o. J OŽETA KOKALJA, ki nam piše, da 17. aprila odpotuje na oddih. V Sloveniji ostane točno 5 mesecev. Mesec tega časa bo porabil za pisanje knjige o slovenskem misijonskem delu v Zambiji, saj se na terenu samem ne more skoncentrirati za kaj takega. Knjiga bo polna lepih slik. Rojakom to novo knjigo o. Jožeta Kokalja, ki ni le odličen misijonar, ampak tudi dober pisatelj, že zdaj priporočamo. Kakor hitro jo bomo dobili pri „Katoliških misijonih“, bomo sporočili.
GHANA
S. SILVA ŽUŽEK nam že lep čas ni pisala; zdaj pa imamo od nje pismo z dne 24. marca. Najprej se zahvaljuje za sožalje ob smrti njihove mame, o kateri je prepričana, da je v nebesih, in to jo tolaži. Nato pa sporoča, da bo tudi ona morala na pot, že zato, ker mora v Argentini osebno obnoviti svoj potni list:
„Iz Ghane nameravam oditi konec oktobra. Fant, ki smo ga izučili, da me nadomestuje, že dela z menoj od lanskega oktobra v naši lekarni. Vendar naša uprava želi, da gre malo po svetu; poslali ga bodo na neke farmacevtske tečaje v Švico in v Anglijo, kjer se bo mogel poglobiti v stvari, ki jih tu v šolanju ne obravnavajo. Šla bom tudi v Slovenijo; moj
brat Miha SJ me je že večkrat vabil, naj grem tja „pomisijonarit“. Sporočila sem željo našim predstojnicam in so mi dale dovoljenje za cel mesec november za to delo v Sloveniji. Tako se bom verjetno pojavila v Argentini pred 8. decembrom, ko mi poteče veljavnost potnega lista.“
SLONOKOŠČENA OBALA Eden od dveh bratov BAJEC, ki sta škofijska duhovnika, se nam je oglasil, PAVEL, ki deluje v kraju Divo, od koder nam piše 22. aprila: „Kaj posebno novega ni tu pri nas. Šolsko leto se bliža koncu; istočasno se bo končala za nekaj časa tudi naša kateheza. V mesecu maju bomo krstili naše osnovnošolce, medtem ko smo starejše šolarje in odrasle krstili že prej. V maju bomo imeli tudi birmo, in sicer najprej tu v središču misijona, potem pa še v dveh vaseh. Tako se bo mogel naš škof srečati z ljudmi. Le-ti veliko dajo na taka srečanja z visokimi osebnostmi.
V župniji smo sicer štirje duhovniki, a dela je vedno preveč. Jaz sem zadolžen za otroke in skušam tem malim bratcem in sestricam povedati kaj lepega o našem Odrešeniku. Je pa okolje zelo nasprotno in zato otroci le težko vztrajajo. Prav v naši župniji je zelo veliko raznih sekt, ki se pojavljajo kar čez noč. Nekdo se razglasi za preroka, skliče ljudi in sekta je tu. Ljudi je zelo lahko speljati, iščejo le dobrine tega sveta: denar, udobje, zdravje. Kdor jim to obljublja, derejo za njim. Krščanstvo se ukoreninja zelo počasi, kajti ljudje menjavajo vero kot bi menjali obleko. Treba je veliko moliti, da bi Jezusa sprejeli kot edinega Odrešenika.“
TANZANIJA
Od tu imamo lepo pismo našega beneškega rojaka EMILA ČUKA, ki
Podružnica misijona Kipengere in verniki pred njo; spodaj: „zvonik"' pred cerkvijo v Kipengere, s tremi zvonovi. Kolikor moremo po misijonarjevih prejšnjih fotografijah sklepali, misijonar ob zvoniku ni naš p.
Emil, ampak verjetno prejšnji župnik.
nam z novega misijona Kipengere piše v začetku marca:
„V prvih mesecih mojega dela tu na novem misijonu sem skušal stopiti z vso župnijo, ustanovami in verniki v stik, pač da sem malo bolj spoznal duhovne in materialne potrebe delokroga.
Vidim, da bo treba pred vsem vso-dobiti vse sodelavce, tako katehiste kot laične moči, ki so bistveni pomočniki pri misijonskem delu po vaseh. Posebno se bo treba posvetiti mladinskim skupinam in ženskim organizacijam. S temi imam vsak mesec sestanke. Bodoči zakonci morajo najprej priti za tri dni na misijon, kjer jih ves ta čas poučujemo o krščanskem zakonu; bivajo in se hranijo kajpada na misijonu, saj so večinoma od daleč. V šoli je za vsak razred dve uri krščanskega nauka. Zanimivo: čeprav je vlada v deželi socialistična, je vendar verski nauk po šolah uradno uvrščen med obvezno tvarino, kajti vera se smatra za zelo važno pri formaciji državljana.
Danes se Afrika zelo spreminja. Pojem skupnosti, ki je bil njega dni omejen le na sorodstvene vezi, se je raztegnil na vse večje odseke prebivalstva; razni sloji čutijo vedno bolj medsebojno odvisnost. Skupek vred-dnot, ki so prejšnja stoletja vezale družine med seboj, izginja. Zato se zdi verovanje v Boga zdaj edina sila, ki vzdržuje posameznika in družino ter družbo pokonci; zlasti krščansko bratstvo je pojem, ki veliko pomeni.
V dveh vaseh končujem gradnjo malih cerkvic, ki bosta kar lepi. Za prihodnje leto je že v načrtu gradnja še ene cerkve; ljudje že pripravljajo material.
Skušamo vsaj dvakrat mesečno v vsaki teh podružniških cerkva te obširne župnije darovati sveto mašo. Najbolj oddaljena podružnica je 25
km od Kipengere. Na prvo postno nedeljo sem se vrnil domov s podružnice šele ob 4 popoldne. Tisti dan sem imel tudi 5 krstov otrok.
Pri vseh mojih delih čutim, da me spremljajo Vaše molitve. Molite tudi za to ubogo ljudstvo, ki se boji lakote, kajti v deželi je vladala velika suša in skoro ni bilo pridelka. Nepopisno je že pomanjkanje zaradi komaj prestane vojne proti Ugandi, zdaj pa še lakota...!“
JUŽNA AFRIKA
Bolni p. ALBIN KLADNIK FSC nam je pisal z novega kraja, kjer boluje, sledeče pismo v začetku aprila:
„Vaše prijazno pismo me ni več našlo v White Riverju. Poslano je bilo za menoj v prestolno mesto Pre-torijo. Pisal sem Vam že, da sem bolan. Lansko leto sem bil operiran v podeželskem mestu, toda zdravje se ni hotelo obrniti na bolje. Celo leto sem bolehal in popolnoma shiral. Zdravniki so potem mislili, da imam revmatizem v hrbtu in nogah in me v tem smislu zdravili, a spet ni nič pomagalo. Končno sem se odločil, da grem na pregled k meni znanemu zdravniku, katoličanu v Pretorijo. On me je natančno pregledal in me takoj poslal v katoliško bolnišnico, ki jo imajo neke irske sestre in je zelo velika in moderno opremljena, ena najboljših v vsej državi. Tam so me t a rentgenu spet natančno pregledali in našli tur na mehurju. Jaz sem takoj vedel, kaj je: rak. Bil sem takoj operiran in ostal tri tedne v bolnišnici. Zdravniki pravijo, da je bolezen sicer neozdravljiva, a da se da kontrolirati, zadrževati. Najbrže, da je bilo s prvo operacijo nekaj narobe ...
Naša misijonska družba je prevzela tukaj v prestolnici župnijo in zgra-
dila lepo hišo, da se pomaga misijonarjem s podeželja. Tako jaz sedaj začasno živim v tej hiši in hodim na zdravniški pregled v državno bolnišnico. Večkrat pa grem tudi v Johannesburg h Koširjevim, ki so slovenska družina. Sicer se že bolje počutim, toda saj veste, Ja je to zahrbtna in nevarna bolezen, kateri končno vsak podleže. Imam dober apetit, tudi spim kar dobro, kar prej nisem mogel. Celo malo zredil sem se, kar je tudi dobro znamenje. Križ in noge me pa še vedno bolijo, vendar hodim okrog, čeprav počasi. V White R'verju me zastopa svetni duhovnik, Holandec. On je pa tudi bo-lam in se bojim, da ne bi - mogel dela. To je tudi mene skoraj ubilo. V župniji so tri skupine: beli, mešanci in črnci, pa se mora za vsako skupino posebej skrbeti. Pred božičem sem še, čeprav precej bolan, krstil 41 katehumenov. Ničesar si bolj ne želim, kakor da bi bil spet zrdav in se mogel vrniti na župnijo ter začeti delati. ‘Teda ne moja, ampak Tvoja volja se zgodi!’ Molite zame in še drugim me priporočite v molitev!“
"S.* TEREZIJA “ BENIGNA:'šTEII nam je tudi pisala, in sicer v imenu obeh sester šteh, ki delujeta v Južni Afriki:
„Te dni smo imeli obisk našega škofa, ki je ostal pri nas dva dni, obiskal družine ter ustanovil laični župnijski svet, ki naj bi pomenil bist-tveno oporo delu duhovnikov in sestra v župniji.
Po dobrih dveh letih nege bolnih sestra sem dobila možnost za potrebni oddih in sem od 1. marca tu pri moji sestri v Ceres. Prvi teden po prihodu sem se počutila jako slabo, a po malem je začelo iti na boljše in upam, da bom mogla še delati pri bolnikih; zdaj ni druge sestre, da bi bila določena za to službo.
S. Elizabeta Pogorelc je bila tudi pri nas v Koelenhofu zaradi zdravja; odpočila se je in se nanovo podala v Upington. Kaj hočemo, staramo se in moči nam pešajo, vendar ljubezen do dela je še vedno v nas in upamo, da bomo še delale.“
MADAGASKAR
Lazarist iz turinske province, primorski rojak IVAN ŠTANTA nam sredi aprila sporoča tole žalostno vest:
„Preteklo sredo zvečer, teden po veliki noči, se nam je pripetila velika nesreča: Avtobus s petdesetimi potniki se je blizu Betroke vnel. Okoli 30 potnikov je v ognju zgorelo do smrti, ostali so se rešili z manjšimi ali večjimi opeklinami. Med pokojnimi je bil tudi pater Janez Krstnik Ratsimva, jezuit iz Fianarantsce. Vračal se je iz Bekily, kjer je pomagal misijonarju pred velikonočnimi prazniki.“
FRANC BUH CM, ki župnikuje v Vondrozo, nam je pisal 1. maja in nam poslal sestavek o razmerah v deželi, ki ga objavljamo spredaj. V spremnem pismu nam je nadrobil več novic in med drugimi tudi tele:
„Novi misijonar Štolcer Klemen se je za velikonočne praznike že vpre-
gel v malgaško dušnopastirstvo v Ambositri, kjer je na študiju malga-ščine. Čez kak teden dni ga bomo obiskali Janez Puhan in Rok Ga jek pa jaz, ker se podamo na štirinajstdnevno obiskovanje misijonarjev in ljudi. Z vsemi ostalimi pa se dobimo na škofijskem sestanku v Fara-fangani od 19. do 21. maja.
Te dni je pri nas lepo vreme. Bil sem pravkar na tritedenski ‘turneji’, kakor pravimo tu pohodu okrog naselbin na področju župnije. To pot sem obiskal severni del. Napravil sem 90 km peš hoje, ker se drugače ne more naprej zaradi pomanjkanja prevoznih cest.
Prav lepo se zahvalim številnim darovalcem za moj zvon, ki so bili tako velikodušni, da mi bo celo nekaj denarja ostalo, pa ga bom porabil za gradnjo nove župnijske dvorane in male sobe za goste. Sedanjo dvorano morete občudovati na priloženi sliki! Kajne, da mi mora naš Vilfan narediti novo...!“ (Op. ur.: Slika stare dvorane je objavljena v Buhovem nlanku v tej številki.)
S področja slovenskega misijona so se nam oglasili kar štirje misijonar ji-duhovniki.
Misijonar Šlanta CM s tremi ministranti z misijona na Madagas-
Zgoraj: srebrna poroka treh parov v Ranomeni; v ozadju škof in misijonor Gajšek. Spodnja slika: Gajšek na „turneji" s spremljevalci.
28. februarja nam je pisal iz Ma-nambondro JANEZ PUHAN CM:
„Preden odidem za 14 dni na jug moje župnije, naj uredim še pošto. Ko sem prejel Vaše pismo, so bili prav tiste dni pri meni na obisku Peter Opeka, 'Rado Sušnik, Klemen Štol cer in Marko Vilfan, pa smo pismo skupaj brali in komentirali.
Klemen je zdaj že odšel v Ambo-sitro na študij malgaščine, drugi, Marko Vilfan, pa je te dni preboleval svoj prvi krst malarije. Taka je mladina, sama mora poskusiti, da verjame. Rekli smo mu, da mora redno jemati nivakin, pa kaže, da fant ni verjel. V prihodnje se bo bolj čuval, ker je skusil, da injekcije proti malariji niso piki komarjev... Te dni je nameraval oditi k Buhu v Vondrozo, da malo počistita in polepšata tamkajšnjo cerkev in ji po-podaljšata streho. Čeprav se cementa nikjer ne dobi, si bosta pomagala brez njega. Tudi sicer Marko ne bo brez dela V Ranomeni bomo pognali mizarske stroje in bo mogel izdelovati klopi in stole. Te dni so prišli v Vangaindrano italijanski inženirji, ki bodo gradili most čez reko Mananaro pri Vangaindranu; dolg bo 540 m in 8 m širok; naselili se bodo na misijonu. Morda nam bo uspelo dobiti preko njih kaj cementa, ki ga sicer vlada vsega zaseže za gradnjo mostov in univerzitetnih središč po provincah.
Tu pred seboj imam zadnjo številko katoliškega tednika Lakroa, kjer so podane številke zadnjega pridelka in izvoza, primerjaje s prejšnjimi leti. Vse je šlo navzdol. Sam časopis ugotavlja, da temu ni krivo le slabo vreme, ampak pred vsem slaba delavnost in gospodarjenje odgovornih. Nujno bi bila potrebna taka čistka, kot je bila zadnje čase v Zairti, predvsem, ker nas pesti ista bolezen: ko-
rupcija. Že nekaj let se sprašujem, kam vodi ustanavljanje srednjih šol po vaseh. To ni nič drugega kot zavajanje mladine in ustvarjanje kadra brezposelnih. Kajti vsa ta podeželska mladina, ki rine v srednje šole, sanja o tem, da postane državno urad-ništvo (kar tu pomeni lahko življenje...), in vendar je jasno, da vsi ne bodo mogli postati uradniki; nazaj na polje pa ne bodo šli, ker bi jih bilo sram. Osebno sem mnenja, da nekdo načrtno ustvarja to odvisno študentarijo, da bo imel potem na razpolago za svoje namene brezposelni inteligenčni proletariat, s katerim bo skušal izvesti ‘pravo revolucijo’, kajti sedanji socializem dež de mu je premalo revolucionaren. Dru gače kot tako si ne morem razložiti vsega tega.
S kristjani tukaj v Manambondro se spravljamo k zidanju nove cerkve. Upam, da bo to pomagalo tudi pri gradnji nove Cerkve z veliko začetnico. Če bomo udejstvili vse to, kar smo sklenili, smo vredni pomoči od zunaj. Trudim se namreč, da bi ljudje sami naredili in žrtvovali čim več. Zdaj se že spoznam toliko, da vem, kaj bi ljudje zmogli. Danes so bili na prvem delu možje in so nabrali tri kubične metre kamenja. V soboto so na vrsti ženske, da nanosijo peska. Najvažnejše pri tem sodelovanju ljudstva je pač vzgojna plat tega: Kolikor truda bodo sami vložili v cerkev, toliko bodo cerkev cenili in jo po potrebi tudi branili, ker bo pač njihova, ne Mamperova. (Op. ur. Mampera je izraz za duhovnika; pride iz francoske besede „mon pere“.) Prav pred dvema dnevoma sem župnijskemu svetu razlagal, da z gradnjo cerkve ne iščem kakšnega prestiža, ampak dobro župnijske skupnosti.“
21. marca nam piše sedanji tamkajšnji superior slovenskih lazari-
stov, ROK GAJŠEK CM iz Rano-raene:
„O prihodu Klemena Štolcevja in »Vašega“ Marka Vilfana so vam pisali že drugi. Vsi smo ju bili res zelo veseli. Klemen je imel pred začetkom jezikovnega teečaja v Ambosi-tra mesec dni časa na razpolago, pa sta si z Markom ogledala kar vse važnejše postojanke. Tudi k nam v Ranomeno sta prišla za kratek čas. Sedaj pa, ko je Klemen v Ambosi-tri, je Marko že zagrabil za delo. Nekaj časa je že bil pri Buhu v Von-drozo in prihodnji teden se bo spet vrnil tja in bo tam do Velike noči. Če se ne motim, nameravata streho cerkve in vso cerkev prepleskati.
Jutri dopoldne gremo na oddaljeno postojanko Mataway, kjer bomo imeli zunanjo slovesnost praznika sv. Jožefa, ki je patron te krščanske skupnosti. Obenem bo to še posebej vesel praznik, ker bo nekaj odraslih Prejelo sveti krst. V molitev vam jih priporočam! Iz te vasi je doma tudi naš semeniščnik Dominique Bo-to, ki je končal srednjo šolo in je sedaj na eni državnih šol kot učitelj, da s tem odsluži svoj vojaški rok. Tudi njega vam posebno toplo priporočam v molitev! Pa še zame pomolite, da mi Bog poveča voljo v prizadevanju za dobro.“
Prav tako se nam je s pismom z dne 24. marca oglasil iz Vangaindrana župnik PETER OPEKA CM, ki predvsem podaja uredniku nekaj misli v Pogledu potovanja na obisk misijonarjev na Madagaskarju, obendem pa sporoča, da namerava na nekaj mesečni dopust v Evropo in v Argentino, kjer njegova mama ni pri najboljšem zdravju. Zraven pa tudi tole sporoča:
»Pri nas pripravljamo Veliki teden. A teden dni zelo močno dežuje in reke naraščajo; upamo, da so to
zadnji veliki nalivi. Ta teden pred Cvetno nedeljo bo prišel k nam mal-gaški duhovnik iz Fianarantsoe, da bo vodil tridnevne duhovne vaje za našo župnijo. Upajmo, da se jih bo veliko kristjanov udeležilo.
Na Veliki teden sam bo pa kar veliko dela, tudi za tiste, ki bodo delali red. Kajti k obredom pridejo tudi pijani ljudje; mislijo, da že s tem opravijo svojo velikonočno dolžnost, če so blizu cerkve in če gredo pri ofru okrog oltarja in darujejo nekaj ‘art-arijev’...
Rado Sušnik je zdaj tudi na fari in se pripravlja na odhod na podeželje za Cvetno nedeljo in Veliki teden.“
Končno imamo pismi od misijonarja RADOTA SUŠNIKA CM, ki skrbi za podeželske vasi vangaindranske župnije. Domačim je pisal sredi in konec aprila tega leta. Iz obeh pisem objavljamo za naše bralce sledeče vesti:
„Veliko noč, praznik Gospodove zmage nad grehom in smrtjo, ste gotovo slovesno praznovali. Tudi tukaj je to največji krščanski praznik v letu, saj je vera v Gosp;dovo in naše vstajenje temelj naše vere. V Manasoi, kjer sem bil od Velikega petka do Velike noči, pa je imel ta praznik še poseben pomen. Pri obredih vstajenja v soboto zvečer je bilo krščenih pet deklet in trije fantje, po dveletni pripravi. Okoli 8 zvečer so se začeli zbirati ljudje in kmalu je cerkvica postala premajhna. Veliko je bilo samo gledalcev, ker so mladi pred obredi pripravili prizor o Kristusovem trpljenju. Napravili so preprosto, a zelo doživeto. Blagoslov ognja in velikonočne sveče smo začeli okoli pol enajstih. Cerkev, ki meri 15x6 m, je bila še vedno polna, čeprav je veliko gledalcev odšlo domov. Po pridigi je bil omenjeni krst fantov in deklet. Po končanem krstu
je vsa cerkev ob ploskanju prepevala psalm 46: Vsa ljudstva ploskajte z rokami in slavite Gospoda z veselim petjem. Nato smo nadaljevali z mašo, ki se je končala ob 1 ponoči. Bil je res lep vstajenjski obred, ki je z rojstvom novih kristjanov dobil poln pomen. Po maši pa so mladi kristjani šli po vaseh in od hiše do hiše oznanjali veselo vest Gospodovega vstajenja z velikonočnimi in drugimi pesmimi vse do jutra. To je menda protestantska navada; oni namreč v soboto zvečer nimajo nič obredov v cerkvi, a so to navado od njih prevzeli tudi katoličani. Pri nedeljski maši naslednji dan smo krstili še 9 malih otrok, česa” že dve leti nismo storili. Predvsem zaradi priprave staršev vedno počakamo, da je več otrok skupaj za krščevanje. Krst tako odraslih kot otrok pa imamo vedno med nedeljsko mašo.
Tu Vam prilagam sliko, kako so kristjani po maši pozdravili Klemena Štolcerja in Markota Vilfana po njunem prihodu v Vangaindrano v nedeljo, 27. januarja. V imenu kristjanov ju je pozdravil predsednik župnijskega sveta, ki je mestni župan, nekdanji poslanik pri Vatikanu in v Bonnu. Peter Opeka je bil za prevajalca, jaz pa sem bil fotograf. Med zakristijskimi vrati stoji Janez Puhan.“ (Op. ur.: Slika je objavljena v članku misijonarja Puhana v tej številki.)
„Tukaj drugače nič posebnega. Misijonarji se imamo vsi dobro. Mai ko je šel pred 10 dnevi z bratom Viktorjem v Tnnanarive, kamor sta šla iskat novi avto, kamioneto, ki bo služila za dobavo materiala na vsem našem področju. Tako je bil Peter skoraj teden dni sam tukaj v hiši. Jaz sem namreč šel že v četrtek v Seva-hidy in sem se vrnil šele včeraj, v torek. Kot ponavadi, je tudi tokrat šla
z menoj sestra Margarita in zraven še Isabel, dekle iz sosednje vasi, njej v spremstvo. Že v četrtek popoldan smo obiskali nekaj družin v okolici cerkve. V petek dopoldne smo šli v pol ure oddaljeno vas Ambalanira, kjer se tri družine pripravljajo na krst. V soboto smo bili v Morafeno, eno uro in pol od Sevahidy, kjer tudi želijo, da bi postavili cerkev. Predvsem je tam družina, ki je bila preje protestantska. So sicer zelo goreči, a težavo, je, ker se ne razumejo med seboj, kar gotovo ni najlepši zgled za druge ljudi. V nedeljo smo bili spet v Sevahidy, kjer smo krstili med mašo štiri otroke.
Tako poteka naše življenje na Madagaskarju med veselimi, včasih pa tudi manj veselimi doživetji.“
YEMEN V ARABIJI
Od s. TEREZIJE ŽUŽEK, misijonske zdravnice, ki deluje v Yemenu na arabskem polotoku, smo prejeli pismo že za zadnji božič. Med drugim je pisala tudi tole o tamkajšnji mali cerkveni skupnosti.
„Tu je apostolsko delo pionirsko. Polagamo temelje, kamen na kamen, v naši mali župnijski skupnosti. Vsak še tako mal uspeh je očividno sad božje Previdnosti. Jaz zdaj vodim petje med našo nedeljsko službo božjo. Zdaj je nekaj več udeležbe, večinoma Indijcev. Dva bela očeta se zelo in požrtvovalno trudita, zavedajoč se, da je, čeprav mala, a dobra katoliška skupnost prevažno seme za rast Cerkve v tej deželi.“
čuli smo, da je misijonarka odšla spet v Anglijo na neko operacijo in da zdaj čaka na obnovitev delovne pogodbe z upravo bolnice v mestu Hodeidahu, od koder nam je pisala. Hvala Bogu, operacija je lepo uspela.
Prodojalez perzijskih preprog.
£><s ro
AVISIMSIM
SVETU
INDONEZIJA ima 124 milijonov prebivalcev. Nam je znana zlasti po delovanju uršulinske sestre Deodate Hočevar. Po ustavi naj bi vsak prebivalec pripadal neki religiji. Večina so muslimani. Tudi nekaj protestantov in budistov. Katoličanov je tri milijone. Ker je misijon razmeroma mlad, je to viden uspeh. Zaradi razsežnosti ima Cerkev 33 škofov, 560 domačih duhovnikov in okoli 900 tujih misijonarjev. Domačih sester je že 1.700. Katehistov pa 1.500.
V AFGANISTANU, ki je pred očmi sveta, katoličanov skoraj ni. Kar jih je, so le tujci in zanje skrbita praktično le dva duhovnika. Celo šolo, ki so jo obiskovali le otroci diplomatov, so zaprli. Male sestre Jezusove imajo eno samo naselbino. Drugega iz misijona v Afganistanu skoraj ni mogoče zapisati. Dežela je trdo muslimanska.
NA ALJASKI je bila prva maša darovana pred dvesto leti in bil krščen prvi otrok. Prva župnija pa letos slavi stoletnico obstoja. Na vsem ogromnem ozemlju živi kakih 400.000 prebivalcev, ki so Eskimi, Indijanci ali Aleuti. Vsak deseti človek je katoličan. Ozemlje je danes razdeljeno na tri škofije. Te pa imajo vsega 53 župnij in 33 misijonskih postaj. Vseh duhovnikov je bilo blizu sto, niti to-
liko redovnic, nekaj bratov in prav malo dijakonov. Dijakom so eskimskega rodu.
BENEDIKTINCI, ki letos slave 1500 letnico svojega obstoja imajo svoje postojanke tudi v misijonih. V Afriki imajo 20 moških in sedem ženskih samostanov. V Aziji pa 13 moških in 4 ženske samostane. Seveda so še zelo razviti v Evropi in Ameriki. V Evropi imajo 345 samostanov za može in 307 za žene. Tudi v Ameriki je sto samostanov. Ni dvoma, da so opravili svoje glavno delo v Evropi in nekateri zgodovinarji kar pravijo „Benediktova Evropa“.
V	JUŽNI AFRIKI in Rodeziji se še vedno ponavljajo umori misijonarjev. Četudi je navidez napetost popustila, vsaj v Rodeziji, vsai ta vprašanja še daleč niso rešena. In zgodovinar To-ynbe je napovedoval, da bo rešitev rasnega vprašanja v teh krajih odločilna za ves svet. Ta rešitev pa še vedno visi v zraku kakor Damoklejev meč.
V	MOZAMBIKU oblast misijonarje trpi, kolikor ji prav pridejo. Dežela ni v zavidljivem ekonomskem stanju. Zato jim je dobrodošla vsaka pomoč. Sicer pa je Cerkev na vse - že znane načine - utesnjena v svojem delovanju. Nasprotno misijonarji s škofi na
Semenišče Pencmg v Malaziji.
čelu ne klonejo, ampak neustrašeno delajo, kolikor jim razmere dopuščajo.
HOLANDSKA CERKEV je dvignila že veliko prahu. A kljub temu je s svojim misijonskim delom med prvimi narodi. V misijonih deluje 2.800 duhovnikov, skoraj 800 redovnih bratov in tisoč in pol sester. Seveda pa starostna doba misijonarjev postaja vedno večja, ker je usahnil dotok poklicev tudi v družbah, ki so do zdaj zalagale misijonska področja. Tako bo čez deset let Holandija tudi v misijonskem delu stopila nižje, kot je bila do zdaj.
MATI TEREZIJA je bila zadnja leta veliko na poti. Vsako prilika je izkoristila, da je govorila o ljubezni do ubogih, ki jih ni treba iskati daleč proč, ampak v svoji bližini, še jo vabijo na vse strani. A ona se je odločila, da bo vsa ta vabila odklonila in se posvečala delu v Indiji. Poleg tega ima skrb za vso družbo, ki danes šteje 1.400 sester in delujejo na 140’ postojankah. Četudi je vse njeno delo socialno, ona vendarle trdi, da niso socialne delavke, ampak samo priče Kristusa. Zlepa ni kdo tako radikalno rešil tistega vprašanja, ki je izzivalo mnoge članke in kritike pred dvajsetimi leti: ali socialno delo ali evangelizacija. Ona evangelizira z ljubeznijo, s pričevanjem pristnega evangelija. „Me delamo za Boga, prizadevamo si delati iz ljubezni do Boga. Skrb za javno blaginjo ni naša naloga, to je naloga oblasti. Tudi ni naša naloga, da bi kazale zastopnikom oblasti, kje je revščina, kaj naj uredijo in kako naj uredijo. To bi bila za nas izguba časa. Naša skrb mora biti posamezna oseba. Ta in oni, ki je siromak, ki iz njegovega obraza sije trpeča podoba Kristusova, ta mora postati predmet naše skrbi in naše ljubezni.“
SLONOKOŠČENA OBALA je ena najbolj razvitih afriških držav. In težko se kje tako občuti evropska civilizacija in z njo potrošniška miselnost, kot je to ravno v tej deželi. Posebno v glavnem mestu Abidjanu so se razbohotile nadloge velikih evropskih mest: svobodna ljubezen, mamila, prostitucija, želja po obilju denarja in ugodnosti pa čim manj dela, podkupovanje, ponarejanje. škofje to vidijo in so v svojem pastirskem pismu na to opozorili zlasti starše in mladino.
V	KAMBODŽI ali Kampučiji, kjer je Cerkev zatrta, so kljub temu v glavnem mestu kristjani raznih veroizpovedi praznovali božič in to javno. Zbrali so se na terenu ali ruševinah nekdanje katoliške stolnice, ki jo je dal znani krvolck Pol Pot porušiti. Da se je za ta praznik pred očmi ljudi zbralo kar tisoč kristjanov, pomeni velik pogum in upanje, da kristjani kljub izredno težkim razmeram ne bodo izumrli.
V	VIETNAMU so se škofje prvikrat zbrali na svojo škofovsko konferenco. Pregledali so dani položaj, napisali pastirsko pismo vernikom in jih vzpodbuditi, naj vztrajajo v veri, istočasno pa sodelujejo pri obnovi domovine. Prvikrat je tudi vse škofe sprejel v avdienco predsednik vlade Pham Von Dong, škofe je vodil hanojski nadškof kardinal Trinh Van Can. Ker je vietnamska Cerkev tudi številčno razmeroma močna, tudi oblast ne more mimo nje. In posebno je še treba naglasiti: kljub težkim razmeram in pogojem, ki jih stavljajo bogoslovcem, ima Vietnam še vedno razmeroma veliko duhovniških in redovniških poklicev. Vsak fant ali vsako dekle pa morata za ta svoj ideal veliko pretrpeti. A vztrajajo.
V PAKISTANU je podobno kot v Perziji strog islamski režim. Tako je tudi ugoden čas za fanatike, ki napadajo tudi katoliške ustanove. Tako so razrušili katoliško šolo v Raval-Pindiju, ki jo vodijo irske sestre. Zvedelo se je šele potem, ko je krajevni škof Pereira protestiral pri predsedniku vlade. Ta je osebno šel pogledat razrušeno šolo in obljubil, da jo bodo Popravili na državne stroške. Izjavil je tudi, da se bo oblast zavzela za spoštovanje krščanske manjšine.
„NAGRADA ZA MIR JANEZA NXI1I.“ je bila do letos podeljena le dvakrat. Leta 19ji jo je dobila Mati Terezija, leta 1974 pa UNESCO. Letos pa je na svoji poti po Afriki isto nagrado podelil Janez Pavel II. šestim afriškim katehistom. S tem je bilo na simboličen način izrečeno priznanje vsem katehistom v Afriki, ki 8 svojim apostolskim delom ne le evangelizirajo, ampak tudi delajo za mir.
„ßHARAT RATNA“ se imenuje posebna nagrada, ki jo Indija podeljuje le izredno zaslužnim osebam. To se Zgodi enkrat nai leto, na dan praznika republike. Prva med ženami, ki je dobila to nagrado, je bila Indira Gandi, zdaj spet predsednica Indije. Druga pa je Mati Terezija, ki je to nagrado dobila letos januarja.
Na JAPONSKEM je že dolgo znana Posebnost, da se mnogi Japonci čutijo kristjane, čeprav ne pripadajo nobeni krščanski skupnosti. Velik gospodarski razmah je napravil Japonsko materialistično. To čutijo mnogi. De iz tega je razumljiv pojav, ki je v Zgodovini edinstven. Vsak peti japonski mladi par se želi poročiti v krščanski cerkvi. S tem ne pristopajo Cerkvi, niti ne izpovedujejo vere. Jasno Pa izražajo, da si ob tem velikem do-E°dku žele blagoslova krščanskega
Boga: in s tem večjo varnost v zakonskem življenju. Obenem je to nekak protest proti potrošniški miselnosti. Cerkev v ta namen opremlja posebne dvorane in skuša na primeren način ustrezati tej želji. To smatra kot novo in posebno obliko apostolata.
V	INDONEZIJI Cerkev zelo težko občuti pomanjkanje duhovnikov. Saj kar 70% katoličanov ob nedeljah nima duhovnika. Službo božjo vodijo katehisti ali redovnice. To pomeni: službo božje besede in delitev obhajila. Da bo tako dolgotrajno stanje povzročilo upad novokrščencev, si je lahko predstavljati.
AFRIKA je bila upravičeno deležna obiska Janeza Pavla II. Misijonsko delo je v dvajsetem stoletju zacvetelo kot nikjer drugod. V začetku stoletja je bilo komaj malo več kot milijon vernikov, danes jih šteje nad 52 milijonov. Če bi Afrika imela še dosti misijonarjev iz Evrope in Amerike in pospešila vzgojo domačih duhovnikov, potem bi se Cerkvi obetala lepa bodočnost.
HONGKONG, kjer je natrpana množica petih milijonov ljudi na 954 kvadratnih kilometrih, da pride na kilometer skoraj 5.000 ljudi, je kljub temu bolj gostoljubno sprejel vietnamske begunce kot sta to storili Ma-lazija in Tajska. Poleg teh beguncev sprejemajo redno še begunce iz celinske Kitajske. Tako se število prebivalcev veča tedensko, ne le mesečno.
V	TAJVANU je televizijska in radijska mreža zelo razpredena. Gotovo spada Formoza v tem pogledu med tiste azijske države, ki imajo obveščevalno službo najbolj urejeno. Tega se poslužuje tudi katoliška Cerkev s svojimi verskimi oddajami.
Poživi ja n }e misijonske zavesti v Cerkvi na Slovenskem
(Iz „Družine“)
Letošnja misijonska nedelja je bila v znamenju molitve in prebujanja soodgovornosti vseh kristjanov pri misijonskem poslanstvu Cerkve. Pri tem so sodelovali slovenski škofje, duhovniki, katehistinje, misijonarji in mladina.
Koprski škof dr. Janez Jenko je 14. oktobra somaševal v svoji stolnici s črnskima škofoma s Slonokoščene obale. Vernike je nagovoril eden od misijonskih škofov. Med „misijonskim tednom“ so se veroučna srečanja osre-dinjala v koprski škofiji na temo misijonske dejavnosti Cerkve. Teden se je v stolnici končal z molitveno uro pred Najsvetejšim.
V frančiškanski cerkvi v Mariboru je prvi dan misijonskega tedna govoril škof dr. Vekoslav Grmič, naslednje večere pa so se prav tako vrstila misijdnska predavanja: o svojem misijonskem delu sta govorila Hugo Delč-njak OFM in Franček Kraner, p. Marijan Valenčak o frančiškanskih misijonih na Kitajskem, sestra Magdalena Gosar na temo „Misijonarka v službi otroka“. V frančiškanski veroučni dvorani so bili na vpogled najrazličnejši prizori iz misijonske dejavnosti (revijalne slike). Misijonar p. Hugo je obiskoval veroučne mariborske skupine ter jim govoril o delu Cerkve v misijonih. Misijonski teden v Mariboru je sklenil bivši misijonar Franček Kraner na večer misijonske nedelje — s priložnostnim govorom.
Osrednja misijonska proslava v Ljubljani je bila na misijonsko nedeljo pri sv. Jakobu. S škofom Leničem so somaševali prelat dr. Fajdiga, provincial kapucinov p. Štefan Balažič in novi misijonar p. Placid Prša. Škof Lenič je med mašo govoril o motivih misijonske dejavnosti današnje Cerkve. Že papež Janez Pavel II. je izz'ekcl misel: “Kamor pride evangelij, tja pride ljubezen!“ Cerkev hoče služiti narodu, spoštuje kulturno dediščino posameznih narodov, misijonar prihaja, da ljudem pomaga k spoznanju popolne Resnice.
Po maši je škof Lenič izročil misijonski križ kapucinu p. Placidu Prši, ki odhaja v Centralnoafriško republiko. Veznikom je kratko razložil namen svojega odhoda v misijone: „Oznanjati hočem ljubezen, ki jo je Kristus prvi oznanil na križu.“
Po izročitvi križa je p. Hugo prikazal v dvajsetminutnem filmu prizore iz svojega misijonskega dela v afriški državi Togo, običaje afriških domačinov, posvetitev nove cerkve v Kanteju (cerkev so postavili s pomočjo slovenskih dobrotnikov), posvečenje domačina novomašnika.
Misijonske priredite so se vrstile tudi po drugih župnijah v ljubljanski nadškofiji. V ljubljanski stolnici je misijonsko bogoslužje vodil prelat Fajdiga. Na Dobrovi pri Ljubljani je pri misijonskem bogoslužju sodelovala šolska mladina z recitacijami in molitvijo. V Gorjah pri Bledu je mladina
prav tako pripravila molitveno uro za. misijone. V župnijski cerkvi na Rakovniku v Ljubljani je bila pri mladinski maši nazorna prireditvena kateheza o misijonih, pred glavnimi vrati pa je bil velik napis: Pojdite in učite!
Cerkev na Slovenskem je na misijonsko nedeljo znova v vseh kristjanih Prebujala zavest soodgovorosti za rast božjega kraljestva v vseh ljudeh naše Zemlje.
V Sarajevu je bil občni zbor naših papeških misijonskih družb
Pred desetimi leti je v času nadškofai Čekada zaživela v Sarajevu misijonska centrala, ki jo vodi misiolog dr. Zvonko Baotič. Zato so tu občni zbori 'Pisijonske dejavnosti. Letošnjemu je predsedoval škof Iva Gugič, poverjenik za misijone pri jugoslovanski škofovski konferenci. Ves dan je bil navzoč tudi sarajevski nadškof metropolit dr. Marko Jozinovič, ki je imel homilijo med božjo službo s somaševanjem.
Iz poročila, sarajevske centrale smo spoznali številne premike v misijonskem delu med Hrvati. Ti imajo sedaj že 00 misijonarjev v Afriki, 33 v Aziji in 120 v Južni Ameriki. (Op. uredništva: „Katoliški misijoni“ in slovenska misijonska akcija v Argentini duhovnikov in redovnic ter drugih apostolov v Južni Ameriki ne smatra za misijonarje, razen izjemoma, če delujejo *ned primitivnimi, še nekrščenimi prebivalci, če bi šteli Slovenci med misijonarje vse duhovne osebe, ki delujejo izven Evrope in Severne Amerike, bi imeli vsega skupaj kakih 400 misijonarjev... Samo v Argentini je slovenskih duhovnikov in redovnic gotovo 100!) Večinoma so to mladi ljudje. Sarajevsko niisijonsko središče je v stalni zvezi z njimi in jim pošilja gmotno pomoč. Predvsem so hvaležni za zdravila, juhe in prepečenec. Na občnem zboru smo slišali izbrane odlomke pisem 69 misijonarjev. Tako smo zvedeli tudi, da v tJteti, kjer je delovala med gobavci naša misijonarka medicinska sestra Barbara Rous, gradijo novo cerkev.
Za cvetno nedeljo Hrvati pripravljajo „akcijo oljčnih vejic“. Dalmatinske župnije pošiljajo v notranjost dežele oljčne vejice, ki jih verniki odkupujejo, izkupiček pa gre za misijonske potrebe.
Že deveto leto izhaja list Radosna vijest, ki je glavni pobudnik misijonske zavzetosti. Izhaja sicer le v 10.000 izvodih, vendar kljub temu iz naročnine odstopi lepo vsoto za potrebe misijonarjev. To je možno zaradi Prostovoljnega dela v uredništvu in upravi. List prinaša „misijonsko mašo“ vsak mesec, ki jo izdaja rimska kongregacija za evangelizacijo narodov. ^ listu se oglašajo tudi slovenski misijonarji. Kdor bi rad naročil mesečnik Badostna vijest (60 din na leto) ali pa bi rad sodeloval pri dopisnem tečaju ^isijonskega izobraževanja (v hrvaščini, 40 din na leto), naj piše na naslov: Misijonska centrala, Radojke Lakič 7, p.p 155 a, 7100 Sarajevo.
Na ta občni zbor je letos poslal svojega predstavnika tudi misijonski krožek naših bogoslovcev. Zastopnik Slovencev je poročal o vsakoletnih misijonskih akcijah in srečanjih pri nas. Z veseljem je poročal, da so lani odšli nas v misijone štirje redovniki: frančiškan p. Milan Kadunc, kapucin p. ‘ lacid Prša, jezuit p. Jože Grošelj ter salezijanski brat Štefan Burja.
Hrvati se sedaj vneto pripravljajo na sprejem Nobelove nagrajenke makre Terezije. Tudi v Sloveniji bi jo radi pozdravili.
RAZDELITEV SKLADA KATOLIŠKIH MISIJONOV ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE V LETU 1979.
Posameznim misijonarjem smo iz tega sklada za leto 1979 oddali (oziroma bomo nekaj malega še oddali) vsote, ki jih spodaj navajamo. Misijonarje to pot navajamo po abecedi in po skupinah, duhovnike, brate, redovnice in laike. Številke pomenijo vsote dolarjev.
DUHOVNIKI:
Bajec Ivan, Slonokoščena obala, 700. Bajec Pavel, Slonokoščena obala, 700. Bernik Pavel SDB, Indija, 769. Bratina Franc FSC., Južna Afr., 700. Buh Franc CM, Madagaskar, 700. Cukale Jože SJ, Indija, 700. čuk Emil CSC, Tanzanija, 700. Delčnjak Hugo OFM, Togo, 700. Drevenšek Miha O. Min., Zambija, 700 Gajšek Rok CM, Madagaskar, 700. Grošelj Jože S.J., Zambija, 400. Horvat Avgust SDB, Burundi, 400. Keefe John SCM, Uganda, 500. Kadunc Milan, O.F.M., Togo, 400. Ketiš Evgen OFM, Togo, 700. Kladnik Albin, OFM, Južna Afr., 700. Kokalj Jože SJ, Zambija, 700.
Kos Vladimir SJ, Japonska, 900. Kosmač Janko, Madagaskar, 700. Mlakar Janez SJ, Zambija, 700. Mlinarič Jože SDB, Burundi, 700. Opeka Peter CM, Madagaskar, 700. Pačnik Tone, Zaire, 700.
Pavlin Stanko SDB, Hongkong, 680. Puhan Janez CM, Madagaskar, 700. Rebol Franci, MM, Taiwan, 700. Roberts Edvard, CSC, Tanzania, 400. Rink Louis, CSC, Liberia, 700. Rozman Stanko SJ, Zambija, 850. Rudež Radko SJ, Zambija, 700. Slabe Janko, Madagaskar, 700. Štainta Ivan CM, Madagaskar, 700. Sušnik Rado CM, Madagaskar, 700. Štolcer Klemen, Madagaskar, 450. Tomažin Lovro SJ, Zambija, 700. Tružnjak Mirko, SCJ, Tajska, 600.
BRATJE:
Burja Štefan SDB, Kenija, 300.
Kešpret Ivan SDB, Indija, 500. Kerševan Marcel CM, Zaire, 400. Kravos Zdravko, š. b., Kamerun, 400. Poznič Valentin FSC, J. Afrika, 490. Rovtar Jože SJ, Zambija, 400. Vidmar Leopold SJ, Indija, 400. Zabret Ivan SDB, Indija, 400.
REDOVNICE:
Brilej Rozalija, p. v. duš, Taiwan .316 *Černe Magdalena, š. s., Slon. ob., 300 Flajšman Frančiška, š. s., Parag, 223. Fras Emanuela, š. s., Slon. obala, 300. Gerkman Vida. usmilj., Rwanda, 350. Hočevar Deodata, OSU, Indonez , 400. Kajnč Magdalena, loret., Indija, 420 Kartičnih Mojca, Kris, s, Zaire, 400. Kavčič Bogdana, usmilj., Burundi, 400 *Kosovel Ernesta, kanos., Tanza., 320. Medvešček Terez., H. M. P., Ind., 400. Miklavčič Anica, lcanos., Taiwan, 486 Mrhar Marjeta, usmilj., Madag., 400. Novak Frančiška, OSU, Tajska, 500. Novak Vincencija, oblat., J. Afr. 350. Pavlič Terezija, usmilj., Madag., 400. Pavlišič Marija, usmilj., Madag., 400. Pirc Ksaverija OSU, Tajska, 500. Pogorelc Elizab., oblat., J. Afr., 350. Potočnik Aman., usmilj., Madag., 400. * Potočnik Marica (?), J. Afr., 300. Resnik Konrad., Drag. Krvi, Ind.. 406 Rode Cecilija, usmilj., Iran, 400. Sever Štefanija, š. s., Slon. ob., 350. Sreš Marija, Kristus, s., Indija, 435. Škrlj Zora OSU, Afrika, 300.
Šteh Alojzija, oblat., J. Afrika, 350. šteh Benigna, oblat., J. Afrika, 350. Zalaznik Mirijam, IBM, Indija, 400. žužek Janja, Med. s., Etiopija, 500. žužek Silva, Med. s., Ghana, 400. žužek Terezija, Med. s., Yemen, 400.
LAIKI:	Rovs Barbara, Zambija, 300.
Janež dr. Janez, Taiwan, 680.	»Špacapan dr. Bernard, Afrika, 100.
Mlakar Kristina, Zambija, 400.	Vilfan Marko, Madagaskar, 300.
Po tem seznamu smo torej poslali 36 duhovnikom skupaj 23.849 dolarjev, 32 redovnicam 11.850, 8 bratom 3290 in 5 laikom 1780 dolarjev. Vsem skupaj, se pravi, 81 misijonarjem in misijonarkam 40.769 dolarjev.
Nekateri misijonarjev, ki so bili v prvi polovici leta 1979 obdarovani, ko so bili še na misijonskem polju, so med tem misijone zapustili. To je en laik in tri misijonarke (zaznamovani s zvezdico).
Da smo mogli letos več dolarjev poslati kakor kdaj doslej, je vzrokov več: Prvi, razvrednotenje dolarja, ko se za razne valute, v katerih prejemajo •nisijonske darove, dobi več dolarjev kot preje; potem pa tudi zato, ker so 'azlne akcije misijonskega zaledja v izseljenstvu in zamejstvu tudi več rodile •'adi rastočega zanimanja za slovenske misijonarje. Posebno naj tu omenimo koroške rojake, Marijino družbo na Via Risorta v Trstu, med izseljenci pa argentinske rojake, Slovence iz Venezuele in iz Avstralije.
Pripominjamo, kclt že v prejšnjih letih, Ha sklad KM za vse slovepske niisijonačje ni edina nabiralna akcija, v pomoč slovensk im misijonarjem. Poleg tega pošilja lepe vsote MZA v USA, Misijonski krožek Marije Pomagaj v Torontu, slovenska goriška misijonska centrala in še kaka skupnost.
Poleg vsot iz sklada KM so „Katoliški misijoni“ tudi v letu 1979 poslali lepe vsote, darovane posebej za razne misijonarje, ki niso v gornjem seznamu Vključene; poleg tega se nabira in pošilja mnogo lepe pomoči posameznim misijonarjem v akciji lista „Ave Marija“ v ZDA in „Misli“ v Avstraliji, in sicer pred vsem za frančiškanske misijonarje. ITD. Mirno moremo sklepati, da se je v letu 1979 poslalo od raznih strani slovenskega izseljenstva in zamejstva vsem slovenskim misijonarjem vsaj kakih 100.000 dolarjev, kar je lepa vsota, ki pa se seveda precej razblini, če pomislimo, da se razdeli med okrog 80 misijonarjev. Zato naj bo sklep tega poročila:
ZVESTO STOJMO OB STRANI NAŠIM ZASTOPNIKOM NA MISIJONSKI FRONTI!
in V IMENU OBDAROVANIH MISIJONARJEV:
ISKRENI BOG PLAČAJ VSEM DAROVALCEM!
Na naslednjih straneh objavljamo naslove vseh, ki jih „Katoliški misijoni“ štejejo med slovenske misijonarje. Tak naslovnik objavljamo, kajpada izpopolnjen, vsaki dve leti zato, da imajo misijonski prijatelji pri roki naslove tistih, ki jim bi kdaj želeli pisati. Po tem seznamu je danes na delu po misijonskih poljih 76 misijonarjev in misijonark, a dejansko jih je vsaj 78, ker v seznamu ni na primer ne s. Emanuele Fras, ki je menda v Slonokoščeni obali, ne p. Placida Prša, za katerega še ne vemo, je li že dospel v svoj delokrog. Priporočamo se ne le misijonarjem samim, ampak tudi vsem bralcem, ki bi opazili v seznamu kako pomanjkljivost, da nam jo čim prej javijo. Hvaležni Vam bomo!
NASLOVNIK
SLOVENSKIH MISIJONARJEV
Rev. BAJEC IVAN Mission de Fresco par LAKOTA Gote dTvoire AFRiCA
Rev. BAJEC PAVEL Mission Catholique de Divo B. P. 258 ä DIVO C 6 t e d ’ I v o i r e A F R I C A
Fr. PAVEL BERNIK SDB Sacred Heart College MAWLAI
SHILLONG 793008 Meghalaya - IND1A
Rev. FRANC BRATINA FSC
Pte. Bag 1620
St. Michael’s Mission
Middelburg
Transvaal
SOUTH AFRICA
Sr. ROZALIJA BRILEJ Society of the Helpers P e i p u , Hsinchu-hsien TAIWAN
Rep. of CHINE - A.SIA
Rev. FRANC BUH CM E. K. A. R.
Vondrozo (Farafangana) MADAGASCAR S UD
BURJA ŠTEFAN SDB Consolata Fathers House Westlands, P.O. Box 14861 Nairobi KENYA - AFRICA
Rev. EMIL CHIUCH C. C. Kipengere P. O. Box 30 N j o m b e TANZANIA (Afiica)
Rev. JOŽE CUKALE S.J.
St. Anthony Church
KEORAPUKUR
P. O. R. C. Thacurani
Via Joka - 24 Parganas
West Bengal - I N D I A 743512
P. HUGO DELČNJAK OFM Mission Catholique B. P. 10 K a n d e
TOGO - AFRICA
Rev. MIHA DREVENŠEK Franciscan Centre P. O. Box 992 NDOLA Z A M B I A - AFRICA
Rev. ROK GAJŠEK CM Mission Catholique R a n o m e n a MADAGASCAR SUD
S. GERKMAN VIDA Centre de Sante M u k u n g u B. P. 7 KIBUYE RWANDA AFRIQUE CENTRALE
Rev. GROŠELJ JOŽE S.J.
St. Ignatius Church Box 125 - LUSAKA ZAMBIA (Africa)
Sr. FRANČIŠKA FLAJŠMAN Cruz Roja Paraguaya Dr. Andres Barbero 33 Asuncion PARAGUAY
Sr. DEODATA HOČEVAR JI. Ir. H. Juanda 29 P. O. Box 153 Jakarta Pusat V/12 INDONESIA
Rev. HORVAT AVGUST SDB Rukago B. P. 22 N g o z i
BURUNDI (Africa)
JANEŽ dr. JANEZ St’ Mary’s Hospital Lotung
Taiwan - asia
Rev. p. MILAN KADUNC Mission Catholique LOTOGOU B. P. 62 D AP AN GO TOGO (Africa)
Sr. KAJNČ MAGDALENA
Loreto Convent
B. O. A s a n s o I
Dt. Burdxvan, W. Bengal
INDIA
Sr. KARNIČN1K MOJCA Missionaire du Christ Jesus KAMANGA
Soeurs KOLE, B. P. 70, Procure Kasai' Oriental ZAIRE (Africa)
Sr. BOGDANA KAVČIČ B. P. 22 Rukago N g o z 1
Burundi
AFRIQUE CENTRALE
Rev. JOHN KEEFE Diocese of Fort Portal P. O. Box 176 Fort portal Uganda East africa
Rev. MARCEL KERŠEVAN CM Mission Catholique B i k o r o (pav Mbandaka,
Zaire africa
Rev. IVAN KEŠPRET SDB Citadel, Siga, Taylor Road 10 Madras 600010 INDIA
Rev. p. ALBIN KLADNIK FSC P. O. Box 266 0127 S i 1 v e r t o n SOUTH AFRICA
P. EVGEN KETIŠ OFM Mission Catholique K a n d e
TOGO, AFRICA
P. JOŽE KOKALJ S.J. St. Ignatius Chureh Box 125 - LUSAKA Z A M B I A - AFRICA
O. VLADIMIR KOS Sophia University Jesuit House 7 Kioicho, Chiyoda-ku TOKIO 102 - J A P A N
Rev. JANKO KOSMAČ Mission Catholique Box 129 ANKARANA Farafangana MADAGASCAR SUD
Rev. ZDRAVKO KRAVOS B. P. 166 Bafia O m b e s s a CAMERUN AFRICA
Sr. TEREZIJA MEDVEŠČEK Auxilium Convent 10 GUHA Rd.
DUM DUM 700028 CALCUTTA, West Bengal INDIA
Sr. ANICA MIKLAVČIČ Catholic Chureh Shin Minli C h u n g L i Taovuan Shien TAIWAN
Rep. of CHINE - ASIA
Rev. MLAKAR JANEZ S.J. Ki žito Catholic Parish Box 3243 - LUSAKA Z A M B I A - AFRICA
Prof. MLAKAR KRISTINA Matero Boys’ Secundary School Box 2494, Lu saka Z AMBIA -AFRICA
Rev. JOŽE MLINARIČ SDB Rukago B. P. 22 N g o z i
BURUNDI - AFRICA
Sr. MRHAR MARJETA Mission Catholique Tangainony (par Farafangana)
MADAGASCAR SUD
Rev. s. FRANČIŠKA NOVAK OSU 166 Chareonprathet Road Chiengmay THAILAND - ASIA
Sr. M. VINCENT NOVAK Obl.
R. C. Mission, P. O. Box 9 K e i m o e s 8860 (Cape Province)
SOUTH AFRICA
Rev. OPEKA PETER CM Mission Catholique V a n g a i n d r a n o B. P. 28 MADAGASCAR SUD
Rev. TONE PAČNIK Mission Catholique LU K O LE LA - flove ZAIRE -AFRICA
Sr. TEREZIJA PAVLIČ Mission Catholique Tangainony (par Farafangana)
MADAGASCAR SUD
Rev. PAVLIN STANKO SDB Tang King Po College 25, Kennedy Rd.
HONG KONG, ASIA
Rev. Hna. MARIA PAVLIŠIČ Mission Catholique Ranomena MADAGASCAR SUD
Sr. MARIE X. PIRC OSU Regina Mundi Institute 1110 Soi Wat Phai 12 Bangkok THAILAND - ASIA
Sr. POGORELC J. ELIZABET P. O. Box 31, UPINGTON 8800 Cape Province, SOUTH AFRICA
Sr. AMANDA POTOČNIK Mission Catholique V a n g a i n d r a n o MADAGASCAR SUD
Fr. VALENTIN POZNIČ FSC P. O. Gien - Cowie 1061 P. O. Box 1 Middelburg, Transvaal SOUTH AFRICA
Rev. JANEZ PUHAN CM Manambondro
MADAGASCAR SUD
Rev. FRANC REBOL MM Catholic Mission Yuan Li (Miaoli)
TAIWAN
Rep. of CHINE - ASIA
Sr. KONRADINA RESNIK St. Elizabeth’s Nursing Home Y Mehta Rd - Malabar Hill BOMBAY 400006 INDIA
Rev. RINK LOUIS C.S.C.
St. Patrick’s High School P. O. Box 100 - MONROVIA LIBERIA - WEST AFRICA
Fr. EDVARD L. ROBERTS Catholic Mission Eudelen P. O. Box 4 Ngorongoro (via Arusha)
TANZANIA (East Africa)
Sr. CECILIA RODE Ecole Bou Ali Cina Pahlavi 804 TABRIZ - IRAN
ROUS BARBARA Our Lady’s Hospital Box 30 - MPIKA Z AMBIA - AFRICA
'Rev. ROVTAR JOŽE S J Mpima Semina:-y P. O. Box 72 K a b w e
UMBIA - AFRICA
Rev. STANKO ROZMAN S.J. Mumbvva Catbolic Cburch P. O. Box 22, M UM B WA Z A M B I A - AFRICA
Rov. RUDEŽ RADKO SJ KATONDWE, P. Bag E 16 Lusaka
Z A M B I A - AFRICA
Rev. ŠTEFANA SEVER Mission de Fresco Par LAKOTA B. P. 118
Cofe D’ I v o i r e AFRICA
ŠKERLJ ZORA OSU Botswana SOUTH AFRICA
Rev. JANKO SLABE Mission Catholiq'ue Vangaindrano-B. P. 28 MADAGASCAR SUD
Sr. SREŠ MARIJA Nana Kantharia Post: L u s a d i y a Sabarkantha Distr. .‘188250 GUJARAT - INDIA
Mampera ŠTANTA IVAN CM E. K. A. R.
Ihosy
MADAGASCAR S UD
Sr. ŠTEH TEREZIJA ALOJZIJA V oortrekkerstraat 118 Ceres 6835 R. SUD AFRICA
Sr. THERESE BENIGNE ŠTEH Saint Vincent Convent P. O. Box 28 KOELENHOF 7605 - R. S. AFRICA
Rev. KLEMEN ŠTOLCER Mission Catholique Vangaindrano — B. P. 28 MADAGASCAR SUD
Rev. SUŠNIK RADO CM Mission Catholique Vangaindrano MADAGASCAR SUD
P. LOVRO TOMAŽIN SJ Box Ch. 55
Chelstcn Catbolic Cburch Lusaka
Z A M B I A - AFRICA
Rev. MIRKO TRUSGNACH S.C.J.
Bau Betharram
195/1 Thanon Chang Khlan
Chiengmay
THAILAND - ASIA
Rev. LEOPOLD VIDMAR S.J.
St. Xavier’s College 80 Park Street 10 CALCUTTA - INDIA
Mr. MARKO VILFAN Mission Catholique Vangaindrano-B. P. 28 MADAGASCAR SUD
Rev. LUDVIK ZABRET SDB Don Bosco Farme Rivona P. O.
S u1 c o r n a - Goa INDIA
Sr. dr. MIRIAM ZALAZNIK St. Mary’s Convent 53, Tagore Road K a n p u r 208004 INDIA
Sr. Dr. AGNES ŽUŽEK SCMM P. O. Box 2891 Rittat. Hospital Addis Abeba ETHIOPIA - AFRICA
Sr. SILVA ŽUŽEK SCMM Holly Family Hospital P. O. Box 21 B e r e k u m BIA G II A N A - WEST AFRICA
Sr. TEREZIJA ŽUŽEK SCMM P. O. Box 3628 CRS HODEIDAH Y.A.R. YEMEN A RAB RE PUB LIC - ARABIA
MISIJONSKI DAROVI
ZA VSE MISIJONARJE
Jože Rupnik, Argentina, 3.000 pesov.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Na Madagaskarju: Za Ivana Štanta CM, N.N., Francija, 500 frankov; za Janka Kosmača, N.N., U.S.A., 250 dol.; Stante Ivan, za Buhov zvon, 20 avstralskih dolarjev.
Na Formczi: Za dr. Janeza Janeža, mis. zdravnika, N.N., Francija, 500 frk.
Za azijske misijonarje: Duh. Albin Avguštin, 40.000 pesov; Janko Arnšek,
10.000	pesov.
ZA TISKOVNI SKLAD KM
Avstralija, v avstr, dolarjih: Marija Zai, 10; G. Šveb, 50; Ivan Kovačič, 7.
Argentina, v pesih: Dr. Jože Dobovšek, 20.000; Janez Drajzibner, 32.000; llermain Zupan, st., 32.000; Albin Kočar, 4.000; Marija Makarovič, 80.000; Angelca Žakelj, 10.000; Janez Tršan, 10.000; Anica A greš, 15.000; Marjana Marn, 30.000; ga. Pirc, 3.000; duh. Boris Koman, 20.000; duh. Jože Rott,
8.000	in Francka Zajec, 10.000.
Kanada: Družina Osredkar, 20 dolarjev.
Nemčija: Priol Markus, 300 nemških mark.
Venezuela, po Cirilu Bartolu, v bolivarjih: Ilija Anton, 224; Bartol Ciril, 106; Kelhič Rudi, 100; Šega Ivan, 100; Brundula Tončka 50.
ZDA, v dolarjih: Družina Rudi Knez, 10; Opeka Francka, 5; Mr. and rnrs. Kuhel Franc, 5; Kamin Franc, 3; Tone in Mimi Štrukelj, 5; Marica La-vriša, 10; Marija Mlinar, 20.
ZA MISIJONSKI ZAVOD
France Novak, Rio Negro, več zabojev jabolk; N.N., ZDA, 200 dol.; Alojzij Šonc, Argentina, 10.000 pesov.
VSEM ZA VSE ISKRENI BOG POVRNI!
Opozorilo in prošnja vsem, ki pošiljajo ali oddajajo kake vsote v misijonske
namene:
Da moremo točno izpolniti namen vsakega daru, je treba jasno navesti, ali je denar za „Katoliške misijone“’ (za naročnino ali tiskovni sklad) ali pa je za katoliške misijone z malo začetnico, kar pomeni, da je preprosto dar za misijone. Prve vsote moramo porabiti za kritje stroškov izdajanja našega lista, druge pa za misijonsko delo na misijonskem polju.
KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga "Baragovo misijonišče. Urejuje in upravlia Lenček Ladislav CM. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska “Editorial Baraga del Centro Misional Baraga”, Colčn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1980 in vse za nazaj- 10 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah. Letalsko pošiljanje 10 dolarjev večl PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina- Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCAPBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: 611 Mannig Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan C.M. 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez C.M., 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; Za Winnipeg in okolico: rev. Ivan Plazar C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg, Man. R3B 0J3.
Italija.. Dr, Kazimir Humar, Corte San llario, 7, 34170 Gorizia.
^rst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Prancija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris 75340, Cedex 07 Avstrija: B. Seelsorgeamt, Vikringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford, Gran Bretana.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Tistim našim bralcem, ki si jih doslej še niso oskrbeli:
Priporočamo
sledeče knjige Baragovega misijonišča, ki še niso razprodane:
SV. VINCENCIJ PAVELSKI, roman o apostolu ljubezni (v platno
vezan 8, v karton 6 dol.)
TRENUTKI MOLKA, globoke duhovne misli Franca Sodja za vsak dan in -/se praznike v letu (v platno vezano 8, v karton 6 dol.)
POPOTNIKI, obsežni katoliški roman, ki ga je napisal v Jugoslaviji živeči duhovnik (samo v karton vezano, 15 dolarjev.)
Knjige se dobe v Argentini v Dušnopastirski pisarni, drugod pri poverjenikih „Katoliških misijonov.“ Pišite ponje (s priloženim čekom) na Ladislav Lenček, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, pcia. Buenos Aires. Argentina.
Indijske mladenke pri narodnem plesu
(Fotografiral br. Ivan Kešpret SDB.)
Registra de Prop. Int. No. 20221 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
FRANQUEO PAGADO Concesidn N9 3143
TARIFA REDUCIDA Concesidn N* 5612