—   312   —
Slovo planinarja *).
Koljka žalost me prešine,            Vem tla zbale ste se zime;
Kader spomnim se na to,            Da V je nikdar, oj , ne blo!
Da bom mogel od planine            Ste podale se v doline,.
Dans vzeti že slovo.                      Kjer je vedno le toplo.
Rožce že so ocvetele,                  Koča spet boš zapušena,
Solnce pred gre za goro,            In studenček tudi ti,
Tiee pevke odletele,                    Plana s snegom zamedena,
Cbele redko kaj bero.                   Da pomlad te prebudi.
Rožce zalo ste cvetele.               Ko pa zima zopet mine.
Mi dišale preljubo , —                  Plana vela zeleni,
O ! zakaj ste mi zvenele              Bom zapustil stan doline,
Al vas več na dan ne bo ?          Saj brezkončna vendar ni!
v
Vem, da brije čez grebene          Cez planino ni ga kraja,
Sever vedno bolj merzlo,             Ona le me zveseli;
Da ste reve osmojene, —            Ko izgnanega iz raja,
Ravno to me žali zlo.                   Ta ločitva me skeli.
Tiče, ki ste prepevale,                Ti pa čeda mi zročena,
Čbelce brale med skerbno,          Ki sem pasel te vestno ,
Kam li, kam ste se podale,        Da boš lepa in rejena, JeP vas več nazaj ne bo?           Pojdi, pojdi za mano!
V. Kurnik.
*) Tudi ta pesmica je preprosta cvetlica rodoljuba, ki se bolj z rokodelstvom kakor s pesništvom peča 5 vendar ga žene serce včasih kako domačo zapeti. Naj jo častiti bravci „Novic" sprejmejo prijazno!                                                                 Vred.