Karmen ERJAVEC, Zala VOLČIČ' izvirni • ' ZNANSTVENI ČIANEK VZGOJA ZA MEDIJE NA SLOVENSKEM Povzetek ^Mediji zavzemajo središčno vlogo v naši družbi Vzgoja za medije si Je pridobila pomembno mesto v izobraževalnem procesu v mnogih državah (Skandinavija, Kanada). Kot predmet bo Vzgoja za medije v novi slovenski devetletki izj)olnila osnovne cilje integriranega predmeta. Zato ni bistveno vprašanje, ali naj Vzgoja za medije obsta kot predmet v naših osnovnih šolah, ampak ZAKAJ SMO TAKO DOLGO ČAKALI NA VKLJUČITEV V PREDMETNIK. Ta članek obravnava pomen in vzroke za uvedbo Vzgoje za medije v slovensko osnovno šolo ter opisuje osnovne cilje lega predmeta. Ključni pojmi: medijska pismenost, vzgoja za medije, državljanstvo, potrošništvo, konstrukcija, realnosti Problem sploh ni v lem, kaj ljudje gledajo. Problem je, da gledamo. Rešitev je treba iskati v tem, kako gledamo. Verjamem namreč, da se moramo, po pravici povedano, šele naučiti, kaj televizija Je (Neil Posiman, Amusing Ourselves to Death 1986). Prav tako, kot je osnovna pismenost vedno bila nujno orotlje uspeSnega delovanja demokracije, je medijska pismenost bistvena za demokratično zdravje sodobnih medijsko zasičenili družb. Grožnja demokratičnim vrednotam leži v vrzeli med močnimi medijskimi ustvarjalci in lastniki ter medijskim občinstvom. Vzgoja za medije je eno od ključnih orožij vsake kulture za zmanjšanje te družbene vrzeli. Globalna razširjenost elektronskih medijev je sprožila mnogo argimientov. Najbolj alarmantni so tisti pozivi, ki opozarjajo na nevarnost množičnih medijev, češ da državljane izločajo iz aktivne državljanske participacije in jih spreminjajo v pasivne zasebnike. Komunikacijski proces sestoji iz vziijemne odvisnosti oddajnika in sprejemnika sporočila. S tem je odgovornost za uporabo ali izrabo medijev v družbi porazdeljena na vse udeležence komimikacijskega procesa. Zato pretlmet Vzgoja za medije še nikoli ni bil tako nujen kot danes. Ta članek se ukvarja z glavnimi argumenti na temo uvajanja novega izbirnega predmeta Vzgoja za medije v osnovne šole. Sloni na modelu dveh dimenzij medijev: da mediji ustvarjajo realnost in da hkrati v tem procesu ustvarjajo tudi obstoj samih medijev. Mediji .se pro-ducirajo skozi iste odnose, kot jih ustvarjajo sami (recipročni vpliv), zjto jih ne moremo preučevati izven konteksta ekonomskih, političnih, zgodovinskih in kulturnih odnosov. ' tir. Karmen t-rjafec. asislenika na t-VV .\tai> Xala Volčič, asislenika na l-t)V. Vzgoja za medije si je pridobila pomembno mesto v izobraževalnem procesu v mnogo državah. Do nedavnega je bila razprava o vlogi medijev v vzgojnem procesu moralistična, pesimistična, poenostavljajoča in pokroviteljska. Pedagoško ogrodje je temeljilo le na posredovanju informacij. Ker pa je množično-medijska komunikacija ena od bistvenih značilnosti .sodobnih družb, ima ta komunikacija nedvomno vpliv na otroke in mladino, pa tudi na celotno družbo, kot še nikoli prej. To kaže na nujnost uvedbe novega pristopa k vzgoji za medije. Najbolj pereča problema današnje medijske družbe sta povezava p>olitike in medijev in povsem nov fenomen komercializacije medijev. Trend komercializacije medijev kaže, da mediji svojo vsebino ne posredujejo več razsvetljenemu državljanu, ampak |X)trošniku (Erjavec, Volčič 1998). S povečano prisotnostjo medijev v življenju otrok in odraslih, so mediji postali otrokom vzporedna šola'. Razprava o vzgoji za medije in o medijih kot o vzporedni Soli ni nova. ^e leta 1964 je UNESCO podpri idejo o medij.ski vzgoji. 1976 leta je UNESCO z delovno skupino strokovnjakov izdelal model za množično medijsko vzgojo, ki bi otroke in mladostnike naučila kritičnega sprejemanja medijev, januarja 1982 so v Nemčiji na mednarodnem simpoziju Vzgoja za medije sprejeli deklaracijo, ki jo je potipisalo 19 držav. V njej poudarjajo pomen take vzgoje, ki lx) pripravila mlade na odgovorno državljanstvo in večala kritično zavest medijskim u{X)rabnikom. Finska znanstvenica Sirkka Minkkinen je leta 1978 ponudila sistematičen uvod v Vzgojo za medije. Po njenem mnenju mora Vzgoja za medije razvijati veščine v kognitivnem, etičnem, filozofskem in estetskem smislu. Po modelu Lasswellove formule je medijsko vzgojo razdelila na: a) zgodovino komuniciranja; b) produkcijo množično medij.skih sporočil; c) vsebino množičnega komuniciranja; d) vpliv množičnih komunikacij (.Minkkinen 1978, 53-54). Njen pristop je oblikovan na podlagi zgodnjih teorij množičnega komuniciranja. Obstaja veliko razlogov za uvedbo predmeta Vzgoja za medije v .šolski sistem, najpomembnejši pa so: mediji dominirajo politično in kulturno življenje; v.se informacije, ki jih ne dobimo iz lastnih izku.šenj, so "posredovane"; mediji dajejo močne vzore za vrednote in obnašanje; dolgoročno kultivirajo naše vzorce obnašanja... Trenutni trendi na področju komunikološko-pedagoškega raziskovanja so usmerjeni predvsem v analizo občinstva, sprejemnikov sporočil. .Medtem ko so bili do nedavnega mediji razumljeni kot institucije s skrajno negativnimi učinki, ki na otroke in mladostnike vplivajo s propagando in lažmi, jih danes razumemo v dvojnem pomenu: množični mediji imajo še vedno močan vpliv na občinstvo, toda tudi to ni povsem pasivno. Posledica tega trenda je novo pojmovanje vzgoje za medije kot odnosa med medijskimi ustvarjalci, besedilom in občinstvom. Nov trend razume vzgojo za medije kot sproščen, pluralistični in v kurikulum integriran izobraževalen pristop. Zgodnjo vzgojo za medije v Evropi lahko imenujemo 'aristokratski pristop', ker je otrokom in mladini posredovala znanje o dobrem oku.su in visoki kulturi kot kulturnem kapitalu, pridobljenem v izobraževalnem procesu. Novejši modeli vzgoje za medije so bolj populistični', ker sprejemajo, na primer, kulturo mladih brez kakršnekoli kritike. Drugi novejši pristopi k vzgoji za medije vključujejo kombinacijo lastne medijske produkcije učencev in analizo medijev. V Evropi so prvi uvedli vzgojo za medije v Franciji, kjer so predvsem gojili filmsko vzgojo. V Veliki Britaniji, Kanadi, Avstraliji, na Škotskem in drugih državah je medijska pismenost obvezni del jezikovnega pouka od sedmega do dvanajstega razreda. Večina usposabljanja, ki so ga deležni učitelji v ZDA, .se zgleduje po modelih britanskih strokovnjakov, kot so Len Masterman, David Backigham, David Lusted in Car>' Bazelgette. Pomen vzgoje za medije hitro narašča tudi v Netnčiji. Na Švedskem je Vzgoja za medije obvezen predmet od leta 1980. Na Norveškem jc vzgaja za medije .sestavni del vseh predmetov v osnovni šoli. Tudi v drugih državah, na primer v Španiji in Avstriji, so narejene številne študije in postavljeni modeli za vključitev Vzgoje za medije v šolski predmetnik v v.se izobraževalne ravni, predvsem pa v osnovnošolsko izobraževanje. Pomen javnih medijev Za dosego takšnega cilja moramo začeti povsem na začetku. Slovenska javnost bi morala spoznali, da so mediji javni, družbeni problem in kakšno vlogo imajo mediji v družbi. Pri uresničevanju te zahteve se bodo verjetno pojavile ovire, kajti mnogi ljudje razumejo gledanje televizije kot povsem za.sebno dejanje. Množični, s kompleksnimi poslovnimi interesi prepleteni mediji, danes delujejo predvsem po principu komercialnega uspeha. Pri tem pa je javna funkcija medijev- vloga medijev kot javnega forinna - vedno bolj v oz;idju. Predvsem po drugi svetovni vojni so v mnogih drž;»vah (povojna Nemčija in Japonska) pravilno predvidevali, da so zdrave, raznolike kulturne institucije predpogoj za delovanje liberalne demokracije. Radijski in televizij.ski sistem (javni in komercialni) naj bi tako predstavljal najpomembnejši element kulturne in družbene obnove teh družb. V ten» pa je tudi ključ za razinnevanje narave in pomena raznolikih RA in TV sistemov: da so namreč najbolj smiselni takrat, ko predstavljajo nacionalni in moralni optimizem znotraj družbe, ko z raznolikostjo in kakovostjo programov namigujejo, da smo lahko ljudje boljši kot smo, bolje preskrbljeni, zabavani, obveščeni, informirani..in s tem boljši državljani. Svobotlo komuniciranja lahko namreč uveljavijo le mediji, ki človekove komunikacijske prakse nc podrejajo ekonomskim in političnim interesom. Demokratična družba sc z dejavnimi člani ne more zana.šati izključno na trg, da bo posredoval ideje in informacije, ki pripravljajo javnost za njeno vlogo v demokraciji. Korenine ideje javnega RTV sistema odkrijemo v razsvetljenskem pogledu na javnost in javni prostor, kjer se odvija socialna in politična demokracija. Mediji lahko postanejo močan izraz in gonilna sila demokratične prakse znotraj javne sfere. Koncept javne sfere se nanaša na areno, prizorišče državljanskega diskurzii, znotraj katerega imajo nuiožični mediji osrednjo vlogo, saj naj bi preskrbeli mehanizem za vzpostavljanje javnega dialoga glede zadev skupnega in splošnega pomena. Klasični zahodnoevropski model javnega RTV sistema naj bi bil načrten izraz te vloge - tradicija zahodnoevropske demokratične teorije in prakse postav- Ija načine javne nacionalne konuinikacije v srediSče demokratičnih procesov. Večina avtorjev meni, da javni RTV sistemi delujejo na podlagi osmih principov. Eden izmed principov je težnja javnih RTV sistemov popularizirati dobre programe. Javni RTV sistemi razinnejo, da nacionalna različnost družbe ni isto kot "dati ljudem, kar hočejo". Princip zadovoljevanja različnih interesov javnosti je temelj tclevizij.skih urnikov, v katerih najdejo oddaje zase tako mladi kot starejiSi, gledalci, ki se zanimajo za lokalne zade%'e ali tisti, ki jih zanima nacionalna politika, tako člani različnih .subkultur kot pripadniki "osrednje struje". Najpomemlv nejSa razlika med komercialnimi in javnimi mediji je v tem, da imajo prvi profitni motiv, slednji pa morajo profit kot javni Zitvodi reinvestiraii v produkcijo. Idealni model javne televizije ljudi obravnava kot racionalna politična bitja, kot državljane, ki morajo biti dobro informirani o nacionalnih in lokalnih javnih z^tdevah, in ne samo kot potrošnike. Prednost javnih RTV sistemov je v tem, da omogočajo posameznemu narotlu, da govori samemu sebi. Vedno bolj pomemben princip dela javnih RTV sistemov je priznavanje posebnega odnosa do občutka nacionalne identitete in šir.še .skupnosti. Temeljna funkcija javne televizije je .služenje celotni nacionalni družbi, kajti zdravje vsake družbe temelji na razumevanju individualnih impulzov in njenega oblikovanja kot kolektivne skupnosti. Utemelje\'anje nacionalne enotnosti je glavna naloga javne televizije. Novo komunikacijsko in ideološko okolje Povsod po svetu javni RTV sistemi v novem obdobju iščejo svojo novo vlogo. Večja konkurenca, zniževanje program.skih standardov in osiromašenost nacionalnih kultur so tendence, opazne predv.sem v Evropi, kjer se je javni RTV sistem rodil. Najbolj opazna značilnost medijev v dvajsetem stoletju jc dejstvo, da je javna regulacija medijske sfere, ki je sicer počivala na logiki paternalističnega odnosa z občinstvom, izginila. Rojstvo zakonitosti komercialne komunikacije pa v temelju .spremeni tradicionalno .stališče, češ da gledalci in bralci nimajo omembe vredne vloge pri odločanju o tem, kakšni programi se ustvarjajo. Poudarjajo se pravice potrošnikov na trgu in ne državljanov v narodu. Ključnega pomena pa je razvoj, ki gre v smeri interaktivnosti. Kaj pa interaktivnost sama po sebi prinaša, je drugo vprašanje. Zato je nujno, da razmišljamo o oblikovanju in promociji takšne javne politike, ki bo vključevala vprašanja kot npr: kakšna jc in naj bo vloga medijev v družbi in kako participacija državljanov prek televizije in drugih medijev vpliva na njihovo življenje. Takšna |X)litika lahko zmanjša neravnove.sje, ki je nastalo zaradi dominacije komercialnih intere.sov kulturne industrije. Ne moremo pa pričakovati, da bo komercialna sfera medijev spremenila svoje cilje. To je predv.sem naloga javnih medijev. Bi.stvo takega pristopa je podpirati raznolikost ter stimulirati in omogočati kreativno participacijo državljanov. Pri izbiri pragmatičnih zahtev za novo javno politiko o medijih in demokraciji, moramo najprej uravnovesiti idealni in praktični vidik. Pri tem je bistveno, da inc vlogi televizije kot podpornika z:iveslne demokracije. Ta je otlvisna od javne razprave o pomembnih dnevnih temah in javnega oblikovanja soglasja, ki služi kot |x)clpora za nadaljnjo akcijo. Če je demokracija "umetnost možnega', potem ne vemo, kaj je možno ali zaželeno v skupnosti, ker ne vemo, kaj skupnost misli o različnih javnih temah. Današnja demokracija |x)trebuje povratno informacijo od državljanov, da si javni |x>litiki pridobijo kredibilnost pri odločanju pri vsakodnevnih temah. Kako lahko to deluje? Predstavljajte si naključno izbrani vzorec ti.soč (ali več) drž;ivljanov v slovenski državi, ki jih televizija povabi k sodelovanju. Če se strinjajo s tovrstno participacijo, dobijo seznam telefonskih številk, s pomočjo katerih bi izrazili svoje strinjanje ali nasprotovanje s predstavljenimi političnimi stališči. Ta način telefonsko osnovanega in znanstveno podprtega sistema pridobivanja povratne informacije državljanov traja približno tri minule in je jasno viden vsakomur. S povezovanjem reprezentativnega zbiranja povratnih informacij z informacijsko dokumentarnega programa in nestrankarskega dialoga lahko skupno.st dobro sjjozna 'svoje mnenje' o vsakdanjih javnih temah in problemih. Reprezentativni pristop k množično komunikacijskem dialogu je bil uspešno lestiran v San Frančišku leta 1987 v i.i. "prime time electronic meeting". Ta pionirski eksperiment je bil razvil s pomočjo skupnega truda drušrv-a za razvoj ne-.sirankarskih medijev (Choosing Our Fuiure), lokalne ABC televizijske postaje in lokalne skupno.sti. .500 tLsoč ljudi si je ogledalo enourni program šestih volitev'. Program .se je začel z dokumentarno predstavitvijo, ki mu je sledil dialog med predstavniki različnih stališč. Naključno izbrani državljani so telefonično izrazili svoje mnenje o določenih vprašanjih. Ker je bila |x>vratna informacija zelo hitra, se je .skupnost lahko 'izprašala' o perečih vpra.šanjih. S ledcaskim ali mesečnim elektronskim anketiranjem se lahko izboljša raven komunikacije in odgovornosti med javno.stjo in oblastjo. Te povratne informacije, ki so .svetovalne narave, lahko pripomorejo tako oblasti, ki se odloča na podlagi znanega stališča državljanov, kot tudi skupnosti, ki aktivneje sodeluje v procesu odločanja. Predmet Vzgoja za medije Učinki množičnih medijev so vedno (in Se zmeraj) sprožali močne razprave tako na individulni kot na družbeni ravni. Zalo bi bilo zelo pomembno, če bi ta problem vključili v Vzgojo za medije in obenem analizirali težo posameznih argumentov. Če se nismo sposobni odločili, kaj naj učimo - da je televizija mehanični izum, ki uničuje možganske celice in podreja naš duh, da televizija podpira človeški potencial in razširja z^ivest in duha - ne smemo učili ničesar Kešiiev, ki jo predlagajo tudi učitelji mnogih drugih predmetov, je učenje celovitosti problema v vsej njegovi različnosti: opisati razlike v pristopih in stališčih, raziskati, analizirati, opredeliti vzroke za skrb in oživiti razpravo v javnosti. V javno izobraževalno ptiliiiko in splošno medijsko pismenost je treba vključiti naslednje zahteve: vsaka osnovna šola mora biti opremljena z audio in video sistemom in z drugimi pripomočki, ki bi učencem omogočili neposredno izkušnjo. Vsaka osnovna šola mora svojim učencem omogočili produkcijo avdiovizualnega materiala, časopisa, literarne revije itd. Na višji stopnji osnovne šole pa bi se morali učenci učiti o organiziranosti medijev, njihovem razvoju in regulaciji. Vzgoja za medije se ne bi smela končati za vrati osnovnili šol. Kontinuirana medijska politika mora podpirati razvoj medijskih resursov, dostopnih na različnih ravneh skupnosti. Kot zgled naj navedemo različna kulturna društva, ki imajo v Sloveniji dolgoletno tradicijo in so odigrala pomembno vlogo pri umetniški vzgoji občinstva. Ni nujno, da bi amaterske gledališke skupine začele producirati profesionalno medijsko vsebino, pomembno pa je, da bi .se organizirale podobne institucije kot gledališka društva, z lokalnimi medijskimi vsebinami. Po .svetu poznamo mnogo uspešnih primerov podobne oblike organiziranosti; na Japonskem že dvajset let deluje Community Television Station (CI"S), kjer se osemletniki učijo, kako nastaja televizijska vsebina in tedensko izdelujejo svojo revijo in televizijske oddaje za otroke; v Franciji imajo organizirano verigo filmskih delavnic, kjer ljudje snemajo kratke filme z lokalno tematiko; televizijska postaja v Nemčiji pomaga lokalnim skupinam, da snemajo televizijske oddaje itd. Nobeden od teh zgledov pa ni popoln. Njihovo učinkovitost omejuje premajhna vladna in finančna podpora, sainocenzura in pomanjkatije novinarskih ve.ščin. Vendar pa to ne zamegljuje dejstva, da večdimenzionalni strukturni model komuniciranja v .svetu že obstaja in ga je potrebno le še izboljšati. Seveda pa prej navedeni projekti niso komercialno uspešni in jih morajo podpirati z javnim (npr. državnim) ali kvazi javnim (npr sjxjnzorstvo) financiranjem. V Sloveniji smo daleč od realizacije takšnih projektov. Zato si moramo še po.se-bej prizadevali uveljaviti tako komunikacijsko politiko, ki bo podpirala dinamičen odnos med mediji in občin.stvom. V medijsko pismeni tinižbi so majhne skupine in posamezniki sposobni uporabljali avdiovizualne medije v smi.slu dvo dimen-zionalne komunikacije. Ključni moto uveljavitve Vzgoje za »«e^/ye v Sloveniji je: Če se bodo .slovenski mediji izogibali opravljanju svoje j;ivne funkcije v družbi in če se medijska pismenost ne bo uveljavila kot osnovno človeško znanje, bo naša aktivna participacija v družbi ostala le še oddaljeno sanjarjenje. Demokratičnemu javnemu življenju predan sistem javnih medijev mora razviti metode za dejavno vključevanje državljanov. Sodobni teoretiki demokracije so poudarili, da participacija na enem področju lahko omogoči participacijo na drugih področjih. Poleg tega mora demokratični javni RTV sistem dovoliti nekaj več od enosmerne komunikacije. Bolj participativen sistem, ki bi državljanom dovoljeval izdelavo lastnih oddaj, bo naredil velik korak proti dvosmerni komunikaciji. Vendar bo takšen sistem omogočil dostop le majhnemu odstotku prebi-viilstva. Poiskati moramo način, da bi bila vsakodnevna izkušnja televizije manj pasivna in lx)lj interaktivna. Na kratko, razviti moramo takšno strukturo, da bodo ljudje lahko govorili nazaj v televizijo - televizija se spremeni iz distribucijskega v komunikacijski sistem. V Sloveniji so se že nekaj časa oblikovale zahte\'e po uvedbi tega predmeta kot sestavnega dela osnovnošolskega družboslovnega izobraževanja. V okviru predmeta bodo učenci pridobili znanje o družbi in množičnih medijih, ki imajo tudi vedno večji pomen. Pedagoški proces bo spodbujal razvoj veščin, ki učencem omogočajo odgovorneje in vse bolj kritično ločevati medijsko realnost in medijske procese od realnih procesov. Poleg bralnih navad, ki so si jih pridobili učenci z učenjem, obstajajo tudi "gledalne" in "poslušalne" navade. Razumevanje odnosa do medijev zahteva razume\'anje vseh sprememb, ki so jih mediji prinesli v družbeno okolje. Najbolj pereče je, da mladostniki radi verjamejo oglaševalcem in njihovim oglasom. Mladi v času pubertete niso sposobni dojeti, da so lahko tudi novice in dokumentarni programi subjektivno naravnani in da lahko predstavljajo dejstva v izkrivljeni podobi. Tudi nekateri odrasli zamenjujejo igralce z vlogami, ki jih le-ti igrajo v filmih, nadaljevankah... Mnogi celo tako verjamejo televizijskemu dogajanju, da ne morejo sprejeti idej, ki so v nasprotju s predstavljenimi na televiziji. Celo popolnoma fantazijske programe, ki se odvijajo v eksotičnih mestih in v drugih ča.sovnih dimenzijah, mnogi sprejemajo kot dejstva. Vzgoja za medije poudarja aktivno vlogo sprejemnika informacij v komimika-cijskem procesu. Koncept analize medijev vključuje tiidi specifičnosti slovenskega okolja (majhen medijski trg, raznolikost tujih vplivov (italijanski in av.strijski) itd.), v katerem se je razvil in deluje slovenski medijski sistem. Predmet bi pre.segel ozki okvir učenja estetske tankočutnosti in razpoznavanja kulture kiča ter jx)sredoval učencem znanje o informirani in kompetentni vlogi po.sameznika v medijskem procesu. Bistvena ideja učinkovitega vzgojnega procesa na ixxlročju Vzgoje za medije je spoštovati individualnost posameznika, vključno z upoštevanjem različne družinske vzgoje. Tako mladostnikom ne bodo vcepljene tuje ideje in mnenja, ampak si bodo znanje pridobili v procesu učenja selektivnega razlikovanja, analitičnega opazovanja in vzročnih ocen dej.stev glede na ključne kriterije. Tak.šen pristop vključuje tako kontekst družine, šole, prijateljev, spoštovanja posameznika kot edinstvene osebnosti kot tudi prejšnjih medijskih izku.šenj mladostnika. V Vzgoji za medije bo združena svolx)da in avtonomnost posameznika s sposol> nostjo informirane odločitve. Vzroki za Vzgojo za medije Množični mediji imajo v sodobni družbi odločujoč vpliv. V povojnih letih sta tisk in film zamenjala radio in televizija kot dominantni obliki posredovanja zabave in informacij občin.stvu. Z leti je vpliv tele\'izije na posameznikovo in družbeno izkoriščanje prostega časa, na sprejemanje politične in družbene realnosti ter na oblikovanje osebnih kulturnih in etičnih vrednot močno naraSčal. Danes televizija predstavlja raz.Sirjen potencialni vir družbenega učenja. Pri starosti enajst in dvanajst let so mladostniki najbolj dovzetni za vpliv medijskih definicij vlog in obnašanja, ker se pri njih takrat prvič pojavlja negotovost o .samopo innetni.Skih standardov. Učenci bi si pridobili sposobnost, da bi ocenjevali nc le medij.ske produkte osnovane na teoriji in posredovanih kriterijih, ampak tudi kvaliteto medij.ske v.sebine na podlagi lastnih izkušenj, kar obogati človekovo osebnost (vključno z zavestjo, domišljijo in čustvi tako na področju pridobivanja znanja kot razumevanja). Medijska vzgoja bo posredovala znanje tako o množično medijskem oblikovanju sporočil kot tudi o sposobnostih izražanja mnenja z aktivno participacijo v medijih. Tretji pristop 1x1 vključeval etične elemente in izpostavil tradicionalne človeške vrednote v povezavi z medčloveškimi odnosi v družbi. Poudarjal bo članstvo posameznika v človeški družbi ter informacijske in kulturne potrebe državljana v demokraciji (nc le iskanje dobička). Primarni cilj Vzgoje za medije ni le oceniti specifične, sodobne medijske oblike, temveč tudi poiskati značilno.sti medijskih oblik, ki jih lahko posamezniki koristno uporabijo pri vsakodnevni medijski potrošnji. Pri Vzgoji za medije se bodo mladostniki naučili, kako selekcionirati invazijo medijskih informacij tako, da .so ta koristno uporabljena ter da vzbujajo zadovolj.stvo in odgovornost. Vzgoja za medije bo pomagala mladostnikom razviti kognitivne in čustvene, a tudi vedenjske veščine in vrednote v celovito izkustvo v povezavi z družbenim okoljem slovenske kulture in naroda. Učitelji nc bodo posredov-ali svoje 'ab.solutno dobre' zaključke, ampak bodo pomagali mladim razviti kritični in avtonomni ptigicd na medijsko vsebino. Pedagoška dejavnost pri predmetu Vzgoja za medije v.sebuje naslednje konkretne cilje na spoznavnem, družbenem, čust%'enem, motivacij.skem, estet.skcm in nioralno-ctičnem področju: a) osvojitev znanja o družbi, ki omogoča učencu razumevanje vloge množičnih medijev v družbi; b) osvojitev razumevanja, da mediji ne odslikavajo realnosti; c) razume\'anje produkcije novic in drugih medijskih žanrov, o konstrukciji pomena v njih, o novinarskih rutinah; d) razvoj lastnosti, ki .so pogoj za v.saj delno .samostojno, družbeno delovanje |X)samcznika: komunikacij.ske veščine, sposobnost loče\'anja realnosti in fikcije, sjKJSobnost izražanja mnenja in razpravljanja, spo.sobnost sprejemanja različnih mnenj...; e) osvojitev njedijske pismenosti, ki ra7„širja veščine pismenosti na v.se oblike sporočil: branje in pisanje, govorjenje in poslušanje, kritično gledanje in sposol> nost oblikovanja lastnih sporočil z u|XKabo najrazličnejših tehnologij, vključno z ;ivdio tehniko, oglasnimi panoji, fotoaparati, video kamerami...; O o.svojitev medijske pismenosti kot dela splošne pismenosti, ki omogoča učencu razlikovati med identitetami potrošnika in državljana; g) osvojitev znanja o visoki in |x>pularni kulturi ter povezava z množičnimi mediji; h) osvojitev znanja o medijskem raziskovanju: medijski učinki, različni pristopi k analizi občinstev, kaj, kdaj in kako otroci gledajo, poslušajo, berejo, razimievanje aktivnosti občinsr\'a in njihove aktivne vloge v dekodiranju pomena medijskih sporočil; i) razumevanje medijskih iastitucij (KDO sporoča in zakaj), medijskih kategorij (za KAKSNO vrsto besedila gre), medijskih tehnologij (KAKO se sporoča), medijskega jezika (KAKO vemo, kakšen je pomen medijskih sporočil), občinstev (KDO in KAKO sprejema medijska sporočila); j) uporaba praktičnih medijskih izkušenj (transfer naučenega na novo učenje); k) osvojitev socialnih in čustvenih ciljev: izboljšava komunikacijskih zmožnosti, izboljšava doživljanja samega sebe in drugih, razvoj pozitivne samopodol>e; Fakulteta za družbene vede v Ljubljani že ima osrednjo izobraževalno pozicijo pri učenju Vzgoje za medije. V svetu (Velika Britanija, Kanada, Avstralija, ZDA, Španija, Nizozemska...) je Vzgoja za medije samostojni predmet ali del drugih predmetov (sociologije, zgodovine, jezikov...) v osnovnih in srednjih šolah že več kot dve desetletji. Na lakulteti gojimo različne stroke (komunikologija, novinarstvo, sociologija, politične vede...), ki bi se v predmetu Vzgoja za medije interdisciplinarno povcz:ile in tvorile osnovo za izobraževanje kadrov za izvajanje programov Vzgoje za medije. Informacijsko-tehnološki razvoj množičnih občil bo z^ihteval znanja, ki jih bo nudilo tovrstno interdisciplinarno povezovanje, ki bi ga -sčasoma lahko gojili kot po.sebno izobraževalno in raziskovalno področje. Tako UNESCO kot Svet Evrope imata posebna sredstva, namenjena prav izobraževalnim in raziskovalnim projektom na področju Vzgoje za medije, ki bi jih lahko strokovnjaki F"DV pridobili za svoje delo. Tudi različni drugi skladi podpirajo projekte, ki učijo kritično spremljanje množičnih občil, demokratizacijo medijskega prostora z aktivnostjo državljanov in zavedanja državljanskih pravic na potiročju javnega komuniciranja, zato mednarodna finančna podpora projektom Vzgoje za medije ne bi smela biti problem. Za. poučevanje Vzgoje za medije predlagamo diplomirane novinarje in konui-nikologe Fakultete za družbene vede. diplomirane sociologe ter pedagoge. Znanja, ki so potrebna za poučevanje Vzgoje za medije so predvsem: komunikologija, novinarstvo, sociologija in filozofija ter politologija. Zaključek Medij.ska vzgoja poudarja aktivno vlogo sprejemnika informacij v komunikacij-sken» procesu. Koncept analize medijev vključuje tudi specifičnosti slovenskega okolja (majhen medij.ski trg, raznolikost tujih vplivov (italijanski in avstrijski) itd.), v katerem se je razvil in deluje slovenski medijski sistem. Učitelji Vzgoje za medije lx)do presegli ozki okvir učenja estetske tankočutnosti in razpoznavanja kulture kiča ter poučevali učence o informirani in kompetentni vlogi posameznika v medijskem procesu. Predmet Vzgoja za medije lx) temeljil na točnih podatkih, pridobljenih iz zanesljivih virov informacij in raziskav. Učitelji se bodo izogibali običajnih in splošno sprejetih, a nepotrjenih, zdravorazumskih domnev. Kontekst posredovanih norm bo vključeval različne ravni ali kategorije kriterijev kot so ekonom-.ski, estetski, tehnološki, družbeni, etični in pravni. Bistvena ideja učinkovitega vzgojnega procesa na področju medijske vzgoje je spoštovati individualnost posameznika, vključno z upoštevanjem različne družinske vzgoje. Tako mladostnikom ne bodo vcepljene tuje ideje in mnenja, ampak si bodo znanje pridobili v procesu učenja selektivnega razlikovanja, analitičnega opazovanja in vzročnih ocenitev dejstev glede na ključne kriterije. Takšen pristop vključuje tako kontekst družine, šole, prijateljev, spoštovanja posameznika kot edinstvene o.sebnosti, pa tudi prejšnjih medijskih izkušenj mladostnika. V Vzgoji za medije bo združena svoboda in avtonomnost po.sameznika s sposobnostjo informirane odločitve. LITERATURA: Adams, F. et al. 19«8. Media Education-Curriculum Guidelinc.s. Glasgow: Scottish Film Council. Alvarado, M.and IJoyd-Barret (eds.) 1987. Media Education. An Introduction. London: HFI. Crags, C.E. 1992. Media Education in the Primary School. London&New York: Routlcdge. Erjavec, Karmen in Volčič. Zala 1998. Mladi in Mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Halloran, J.D. and Jones, M. 1986. U-arning about the Media. Pari.s: UNE.SCO. Košir, Manca (ur.) 1995. Otrok in mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Mikkinen. R. 1978. A General Curricular Model for Mass Media l-ducation. Pari.s: Unesco. Schorb, ». 1990. Media Education in Europe. München: Kopad Verlag.