2SeLlcopor&o sslato. 5 Ali zdaj ji ne kaže drugače. Danes popoldne je bil spet Lah tu. Tokrat je bilo vse tiho gori v.očetovi izbi. Oče pa je od te ure ves drugačen. Ne reče nič, kar pred se strmi. Niti vpraševati ga noče; saj ve, kako je. Zato je po večerji tudi kar vzela ruto in se ogrnila ter šla. Saj je itak vseeno. Domačija je na kantu, ne pomaga nič. Ko je prišla na Bistrico, je bila skoraj že noč. Dež je naškrapoval in prve jesenske megle so se kadile po bregeh. Gradiška gospodinja se je začudila, ko je Rozika vprašala po Tinetu. »Gospodar ni doma, je pri Ožboltu.« Rozika se je zdrznila: Pri Anici je torej! si je mislila. Ali kar tako se ne vdam, pa ne in ne! »Bodite tako dobri pa pošljite koga po njega! Moram govoriti z njim. Veste ... no, nekaj ga moram vprašati,« je napol moledovaje silila v starko. Stisnila se je na klop in se tesneje ovila z ruto, kajti jelo jo je mraziti. Tako je čakala, medtem ko je dekla šla po Tineta. Ta je sedelpri Ožboltu. Kadila sta vsak iz svoje pipice in si pripovedovala to in ono iz davnih in nedavnih dni. Tine je bil ves drug ko prej nekdaj: vesel in zadovoljen mu je bil obraz. Anica se je večkrat skrivaj ozrla nanj in vsakokrat jo je spreletelo tako toplo prav noter do srca: Saj sem rekla, je pri sebi menila. Tineta so le ljudje tako spačili — s svojo neumnostjo in brezsrčnostjo... »Da,« je iznenada dejal Tine, kakor da je uganil, kaj si Anica misli, »pred tedni bi si ne bil verjel, da me bo življenje kdaj še veselflo. Zdaj pa sem ga vesel.« Pogledal je Anico in njene oči so mu zasijalo kakor zvezde. Tedaj je nadaljeval: »Bil sem že čisto na tem, da se od same bridkobe izgubim. Najrajši bi se bil v zemljo vdrl, da bi žive duše ne bil videl, ker sem si mislil, da me itak nihče ne mara. Tuhtati sem začel in tuhtati pa še piti povrh, da že skoraj ni minil dan, ki me ne bi pri Mrdavsu videl. -..« Anica je čutila, da pripoveduje Tine vse to njej sami, prav tako, kakor da se ji izpoveduje, da bi vedela, kako je z njim. »Nazadnje —,« zdaj se je že spet nasmehnil. »nazadnje sem jel še za zakladi brskati.« »Kaj si?« ga je Anica začudeno vprašala. Tine je zardel. AU naj ji pove? Tedaj je nekdo potrkal. V sobo je stopila Gradiška dekla in rekla: »Domov pridite! Mrdavsova Rozika je prišla in bi rada z vami govorila.« V Aničinem licu sta njeiti dve zvezdici ugasnili in Tinetu se je zazdelo, da je na mah poetalo mračno in temno. »TakcM Bom moral pač iti.« Počasi se je vzdignil. Nekaj bi bil še rad rekel, toda Anica se je tako globoko sklonila na svoje šivanje, da mu je obtiealo. »Lahko noč!« je želel in šel z deklo. Biti mora! si je mislil. Saj sem vedel, da bo prišla, ko nisem dal glasu od sebe. Ko je zagledal Roziko, ki je čepela za mizo, se je prestrašil. Ti Ijubi Bog, kako je shujšala! Prav zasmilila se mu je. »Dober večer, Rozika,« je rekel prijazaio, in ker se mu je res smilila, je še dodal: »Kajne, že kdaj bi bil moral priti in ti povedati! Ali veš —« Zataknilo se mu je, ker ni prav vedel, kako ji naj razloži, da mu za zaklad ni prav nič več tako, kakor prej kdaj, zadnje tedne pa že sploh ne... Dekle pa mu je kar prevzelo besedo. Ko ga je Videla zdaj tu pred seboj, kako ji govori prijazno |n vendar tuje, pač tako, kakor bi govoril z najbolj tujim človekom, tedaj se je zavedela, da nima prav pič upati. Sicer je to Bog ve kako posebej kje ne boli, ali misel na Gradiško bo morala pač pokopati. Ostane ji Ie še ono drugo upanje — na zaklad. »Saj vem, že vem,« je dejala porogljivo, glas pa jl je bil rezek in *~- -?--? o dovoli vem, Tine. To pa mi moraš povedati: Čemu sem ti prav za prav poslala tisto reč, ha?« Tine je hodil po sobi gor in dol. »Glej, Rozika, saj se nikamor ne niudi! Zaklad nama ne uide. Saj bi jaz tudi prav rad vedel in videl, kako je tam gori. Ali saj ni nikjer zapisano, da bi moralo biti to danes ali jutri...« »Tako torejk je zavpila Rozika in poskočila kakor divja mačka. »Zdaj govoriš tako, prej pa ti ni dalo miru in nisi mogel učakatL« Gradišnik je obstal pred njo in jo je gledal mirno in je premišljal. Zdajci se je celo nasmehnil. »Da, prej!« je spregovoril počasi. »Prej sem ti sanjaril in brodil po možganih, ker drugega n?. svetu vedel nisem.« Zasmejala se je hudobno: »Zdaj pa veš, kaj?« ga je prebodla z očmi. »želim ti obilo sreče, Gradišnik, in kup otrok. Pa lahko noč!« Pohitela obstala. »Tisti zavoj mi vrni!« je velela. Tine jo je ošvignil z očmi, ona na se je izcgnila pogledu. »Kaj boš s to rečjo?« »Kaj ? Vrnila jo bom tistemu, ki jo je meni dal,« je odgovorila trmasto. Niti zlagala se ni. Rozika je že natančno vedela, kaj bo zdaj storila. »Saj bi bilo res najbolje,« je menil Tine, čeprav je k durim, prijela za kljuko, pa še ji še ni prav ver^jel. Vendar pa je stopil po zavoj in ga ji prinesel. »Previdna bodi, ker je nevarna reč!« jo je še pcsvaril, ona pa se je zaničljivo namrdnila in je šla, ne da bi še kaj rekla. Zunaj je bila noč. Dež je kropil, megla je pokrivala dolino, da ni bilo dalje kakor tri korake videti. Rozika je hitela. Zavoj je skrbno skrila pod ruto, ker se je bala, da bi se na dežju zmočil. Ko je prišla na kraj vasi, je začela leteti, kakor da se ji na moč mudi. Letela je in ni marala ne za noč ne za dež, v mislih ji je bil le ta mali, težki zavoj, ki mu je dana tolika moč, da drobi največje skale. Tedaj ji je iz megle in teme posvetila svetilka na Mrdavsovi gostilni. Iz hiše so prihajali glasovi delavcev. Rozika je šla v kuhinjo in skrila dinamit. Potem je pomignila Ivanu, ki je pil v sobi, da je prišel k njej. »Nekaj ti povem,« je rekla mrko! »če nisi strahopeten, postaneš lahko bogat.« »Kaj strahopeten?« se je ponašal velikan. »Na dan z besedo!« Rozika je stopila k omari, v katero ie skrila dinamit. »Na!« mu je dala zavoj. Ivan ie debelo pogledal. Tokrat ii ni bilo treba dolgo prigovarjati. Zlata, zlata, marda polna skrinja zlata — zakaj ne? Česa vsega niso našli zunaj pod Martincem v onem starem grobu! Res, zlata nič; ali tu bo drugače. In skalo razstreliti — to mu je tako, kakor za koga drugega, če gre drva sekat. Nič lažjega ... »Ko bo prva jasna noč, opravim,« je obljubil. »V dežju ne grem. Jutri opoldne pridem, da rni pokažeš, kje da je.« Toda jasne noči dolgo ni hotelo biti. Deževalo je in deževalo. Trije, štirje dnevi so minuli. V^e je bilo v vodi. Tu in tam se je udrl kak breg. Tudi gori pri kapelici se je trgala zemlja. Vsako leto je tako. kadar dalj časa dežuje. Tedaj je neke noči zapihal veter in zjutraj je bilo nebo čisto in modro, sonce pa vse zlato. Danes! se je vzradostila Rozika, ko se je zbudila, in srce ji je začelo močneje biti. Noben dan ji ni minil tako počasi kakor ta. Po delu je prišlo nekoliko delavcev; toda odšli so kmalu; zunaj na cesti bodo nocoj tudi razstreljevali, zadnjič, pravijo. (Dalje prihodnjlč)