SEZONA 1928/29 15. DEC. 1928 ŠTEVILKA
6
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
UREDNIK: CIRIL DEBEVEC
IZHAJA DVAKRAT NA MESEC	CEHA	DIN	3
NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
DRAMA
et/uo
SEZONA 1928/29 — 15. DECEMBRA 1928 — ŠTEVILKA 6
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja dvakrat na mesec	Cena	Din	3'—
Ob desetletnici smrti Ivana Cankarja
(Pred premijero >Lepe Vide' 11. XII. govoril prof. A. Sovre.)
>Kadar napori tisti dan, ho prerojeni narod pobral iz blata pohojeno ubogo krizantemo, očistil jo bo ter jo ohranil s hvaležnim spoštovanjem za spomin na grenko lepo preteklost. Na enem tistih tenkih belih lističev bo napisano moje ime.«
Deset let je, kar »njegove oči so umrle, kar so se od nas zazrle- , v dobi, ko se je s truščem podiral stari svet pred nami in se porajal novi, pa se še dobro zavedeli nismo, kolika izguba nas je zadela. A ko smo se predramili iz omame mlade svobode, ali nam ni zegnila nasproti črna vrzel, ki jo je zapustil za seboj on, ko je odšel truden od nas in omahnil v večni pokoj? Ali nas ne presune po njegovi smrti tu in tam tesnoben strah, kakor popotnika v noč,ni temi, ko je izgubil v lesu eesto in cilj? Ali nam ni včasih, ko da smo na ladji, ki ji jadra ohlapno plahutajo, ker nima krmarja, da bi jo naravnal čvrstemu vetru v smer? Kdo izmed njih, ki ga poznajo po njegovih delih, si ni poslednjih deset let prenekekrati zaželel njegovega solnčno vedrega optimizma, ki je zmagovito prodiral skozi sklade najbolj črnih oblakov? Komu se ni že zahotelo skelečega svišta njegovega biča, ki ga je vihtel z ljubečim srdom v srcu?.Eden izmed redkih vrhov slovenske kulture je bil, poet, ki je nosil v sebi vsedlino vsega, žalostnega in veselega, karkoli je doživel narod dolgih petnajst sto let. Videc je bil, ki je iz gledanja svoje tisoč let stare duše govoril narodu v dnevih najtemnejšega obupa o rahlem svitanju za gorami, ko bo tudi njemu, narodu, zazvonilo k vstajenju in veliki maši. Neizprosen iskalec resnice je bil, duhovni preporo-ditelj in budilec gluhe vesti in prečiščevalec duš. In končno, svečenik slovenske besede je bil, ki se je z mistično zanositostjo pogrezal v njeno tajno zakladnico ter nam oberoč prinašal iz nje ne-ocenljivega obilja v dokaz svojemu izreku, da je največji čudež, ki ga je storil Bog nad slovenskim narodom, čudež njegovega jezika. Hodil je daleč pred nami in še hodi, tako daleč, da nam njegova svetiljka-vodnica še ne sveti z vsem žarom svoje močne luči. Toda čim bolj se oddaljujemo od časa njegove telesne smrti, tem bliže smo mu, tem bolj se nam odgrinja pomen njegove besede; zmerom
4/
globlje čutimo, kako je ves naš, zrasel iz naše zemlje kot inkarnacija našega tisočletnega bitja. Ni še napočil tisti dan, ki ga je videl 011 kot dan prerojenega naroda. Ali z vso prepričljivostjo njegovega optimizma trdim, da isti dan pride: da bo narod prerojen pobral iz blata svojega človečanstva pohojeno krizantemo, pa jo bo očistil in shranil. I11 da bo na enem tistih tenkih belih lističev s hvaležnim spoštovanjem bral napisano njegovo ime.
Fr. L.:	PismO
Naprosili ste me v zadnjem pismu, naj Vam napišem vsaj nekaj impresij ob Cankarjevem jubileju, češ, da ste na svojem novem službenem kraju tako daleč od Ljubljane kakor rajnki Ovid, ki )" hrepenel s Ponta preko morij po Rimu. Da, Ljubljana je daleč, zadnjih deset let, se zdi, da se je premaknila od nas, odtujila se nam je, da jo komaj še poznamo.
Na misel nam prihaja, kakor da so vsi ti Cankarji, Borštniki in Tavčarji odnesli s seboj na svojo zadnjo pot vsak svoj kos stare predvojne Ljubljane.
Prosim Vas, da bi oprostili obliki mojega pisma, ker to, kar Vam pišem, nima očitne zunanje zveze, komaj še vidno notranjo, na kar Vas opozarjam vnaprej.
In da bi za božjo voljo ne mislili o meni, da se hočem te dni, ko obhajamo desetletnico Cankarjeve smrti, vtihotapiti med slavnostne govornike. To ni kar tako. Med njimi, jih je dosti, ki so upravičeni govoriti o njem, nekateri celo, ki so nam ravno zdaj dolžni izpregovoriti o njem pravo besedo. Toliko je namreč Cankarja, da si ga je sleherni prisvojil nekaj. si ga prikrojil po svoje in šari zdaj ž njim. kakor mu pač kaže. Po borili desetih letih se je izkazalo tudi. da je bilo mnogo sumljivih pogrebcev, ki se šopirijo zdaj med nami, češ: »Glejte, tudi jaz sem bil na njegovi sedmini! Kakor jata mrtvaških krokarjev in mrliških črvov, ki se maste od mrliča.
Se spominjate še tistih dni, ko je ležal Cankar v Narodnem domu na mrtvaškem odru? Kakšna je bila Ljubljana? Shakespeare pri smrti svojih junakov skoro dosledno kliče na pomoč elemente in naravo, da oznanjajo svetu, da »to je bil mož.« In res! Ljubljana je bila takrat čisto taka, kakor si jo predstavljate, če ste daleč od nje: meglena, zaspana, polna ljudi, ki nemo begajo, neveseli, s skrbjo in skrito mislijo. Ta skrita misel in nevesela skrb se je videla vsem procesijam, ki so romale k Narodnem domu. Bil je čas, tako strahoten, da se je odtisnil v okolico, zrak in v meglo zavite zidove ljubljanskih hiš. Bil redki trenotek, ki je narekoval vsem tem železničarjem, študentom in vojakom, ki so se gnetli po Aleksandrovi cesti, eno samo misel: Kropit Cankarja!«
Tam je ležal med svečami in cvetjem. Ni bil mrtev, le spal je. Njegov obraz je bil kakor živ. Še tisti njegov tipični nasmešek
4-2
okrog ust ni zginil. Zdelo se mi je, da hoče kropilcem nekaj reči, nekaj trpko-ironičnega. Debele sveče so utripale okrog njegove glave. Pri tem utripanju sem opazil, da njegova desna trepalnica ni bila zaprta: oko se je hipoma zasvetilo in — po-mežikovalo kropilcem, pomežikovalo, da sem natančno videl. Spreletelo me je in ubral sem jo po stopnicah . ..
Pogreb Cankarjev je bil odkritosrčen. Kar bi mogli še doprinesti na imenitnosti, bi naši ljudje gotovo še doprinesli. Tik za krsto je stopaI Cankarjev brai, po zunanjosti njegov dvojnik. Vso pot ni jokal, trdo je stopal za krsto in ko so »pri kapelici* zapeli pevci pesem, o pomladi, je začelo njegovo lice nervozno igrati in v hipu so ga zalile solze.
Megleni dan je začel pojemati, ko smo bili pri Sv. Križu! Ko je ležala krsta kraj odprte Rohrmannove grobnice, se je zjasnilo nad Kamniškimi planinami in vsi lepi njihovi sneženi vrhovi so pogledali na Ljubljansko polje. Bila je že skoro noč. Krsto so spustili v grobnico. Ko je votlo zabobnelo iz nje in je nastala tišina, da je bilo slišati le ihtenje navzočih, so se nad Ljubljano razmaknili oblaki, toda le malo, samo toliko, da so se osuli polni, močni lunini žarki naravnost na grob. Le za tre-notek; ko je bila grobnica zaprta in so se množice vračale proti mestu, je bila Ljubljana zopet temna in meglena. Nihče ni vedel, kam naj gre. Zakaj mesto je bilo oropano, prazno in mrtvo ...
Ko smo bili pred Frančiškansko cerkvijo, je pokazal znanec z roko na neko postavo, ki je stala na oglu in rekel: »Glejte, tam stoji...«
Vsi smo se ustavili: tam je ob takem času običajno stal Cankar v svojem znanem površniku . ..
In v resnici se nam je zdelo, da stoji tam, da prisluškuje pogrebcem in pomežikuje ...
Vedno bolj sem bil prepričan, da je še v Ljubljani in da ga nismo pokopali, da je ves živ v naši sredini in sipa okrog sebe svoje trpke besede.
*
Cenjeni, vem, da ste namrdnili usta in si mislite: »Ne, ne, niste ga pokopali, ni se vam posrečilo, čeprav ste vprizorili tako imeniten pogreb z luninim žarometom in kamniškimi kulisami.'
Imate prav. Nismo ga pokopali, da si smo v tem poslu precej izurjeni, to pot pa se našim grobokopom ni posrečilo. Preveč je Cankarja, da bi ga mogla zapreti vase grobnica, toliko ga je, da ga je nekaj ostalo slehernemu med nami. Nosi ga v sebi kot čudodelno relikvijo, dobro se zavedajoč, kako čudodelna je in kako je potrebujemo ravno v teh težkih dneh.
*
Morda bodo ob desetletnici Cankarjeve smrti napisali, kuj vse se je od tedaj dogodilo v naši umetnoti in kulturi, mogoče bo kdo pokazal na ljudi in dejanja, ki bi jih gotovo ne bilo med nami, če bi Cankarjev bič še opletal po naših grehih. Gotovo
43
pa se bo vsak, ki bo naše reči le malo premišljeval, zgrozil in vztrepetal ob misli, kako zelo nam ga je treba dandanes, tako treba, da bi za sleherni njegov udarec ponavljali za O. Zupančičem: »Hvala Ti, Ivan, za Tvoj bič!«
Toda jaz bi Vam rad pisal nekaj drugega. Zakaj to pismo je namenjeno samo Vam, ki vem, da še vedno ljubimkujete z literaturo kot takrat na dunajski univerzi. (Ni vam, treba zato zardevati, saj ne priobčujete svojih spisov. Saj jih je med nami mnogo, ki jih priobčujejo in nič ne zardevajo. Ki pa bi prav gotovo tega ne delali, če bi bil Cankar še živ.)
Cankarjevi knjigi se niti od daleč ne pozna, s kako muko in trpljenjem je bila spisana. Njegovi znanci so vedno trdili, da ne razumejo, kdaj ima sploh čas za pisanje. Založniki in uredništva so venomer barali za naročene in obljubljene spise. Cankar pa je pohajkoval po mestu in romal po Rožniku in ljubljanski okolici.
Sam je opetovano govoril: »To je muka. Pisati je muka, trpljenje ...« Seveda so tolmačili to tako, kot cla mu je pisali samo fizično mučno.
Toda, kdor je poznal Cankarjevo razdvojenost in notranjo raztrganost baš zadnje čase pred smrtjo, je moral te njegove besede drugače razumeti.
Zdaj pa mi dovolite, da si pomagam z gostilniško anekdoto iz Cankarjevega življenja. Vse Vam bo povedala.
Tam je sedel za mizo s prijatelji in znanci. K sosedni mizi prisede mlad človek bledega lica, dolgih las in šop papirja mu je molel iz žepa. Mislim, da Vam ni treba razlagati, da je bil to mlad pesnik. Milan Pugelj ga je pozval k Cankarjevi mizi in naneslo je, da so mu dali stol prav zraven Cankarja. V zadregi se je mladi mož predstavil tako nekako: »Moje ime ... namreč dovolite, jaz sem tudi pesnik...« Cankar s e je obrnil proč in molčal. Ks/ so molčali. Nato pa ga je Cankar pogledal, mu dal reko in rekel: »Kaj, vi ste tudi pesnik?« Njegov obraz se je pokril z gubami. Vzdihnil je, kot da govori samemu sebi: »Pesnik?... O, ti reva ti!...« Nihče se ni zasmejal, zakaj Cankar je bil nenadoma ves potrt in žalosten ...
Pesnik, moj Bog!
To poslanstvo ni vezano na nič: ne na čas, obliko in kraj. Toda to poslanstvo je posvečeno šele s popolno daritvijo samega sebe. Sveta daritev, kot v prvih krščanskih katakombah!
Kaka muka, koliko trpljenje, kaka krvava skrivnost je zato vsaka Cankarjeva beseda! Iztrgana iz duše, ločena od nje na vekomaj in vržena na daritvenik!
Misterij poetovega poslanstva! Meteor se pojavi na firma-mentu, zažari in izgori zato, da razsvetli vesoljni nebes ...
Njemu, pisatelju in poetu, ni ostalo nič, niti odsev te navidezne življenjske sreče.
In tako je bil Cankar v zadnjih mesecih klasičen vzgled poetove samodaritve, odklonitve družabne materijelnosti in vseh
44
njenih oblik, sam ves prežet globokega samoživega blaženstva, ki mu ga je dajalo njegovo poslanstvo.
Videli ste sliko Tolstega: starec, beži tik pred smrtjo z doma, s palico v roki stopa v snežno poljano, ki se prosti pred njim v nedogled.
Evo Cankarja lik pred smrtjo: beži iz Ljubljane, sam ne ve 'kam, megla pred, njim in za njim. Sredi megle stoji na polju fcriž. Cankar pada pred njim in plakat. Ali je bil to obup ali zahvala za grenki kelih njegovega poslanstva?
V tej megli sreča pred križem nekoga, ki mu šepeče kot v tolažbo:
»Bil' hočeš poet, pa ti pretežko ...«
Dvojnik njegov, ki je tudi okusil bridki kelih .. .
In Cankar ponavlja sebi iste besede, ki jih je nekoč govoril mlademu študentu:
»Pesnik....? O, ti revež ...! Poet...«
*
Vidite, tudi zato je Cankar ostal med nami. Niso ga mogli pokopati.
Zato so njegove besede, nič zunanje,	nič formalne,	napisane
nrav za nas	vse. Narekovalo jih je trpljenje nas vseh,	vrednih
in nevrednih.
Te njegove besede bijejo v obraz našemu surovemu času, njegovemu brezsrčnemu materijalizmu, njegovi neduhovnosli, brezupni neveri in razblinjeni plitkosti.
In prav	zato nam jih je ravno sedaj	tako treba.
J	2agar:	Cankarjeva ,,Lepa	Vida“
Mislim, da tii motiva, ki bi bil bolj značilen za vse naše slovensko čustvovanje, kakor idejno-čustveni motiv iz pesmi o Lepi Vidi. Sai ga najdemo, kajpak v različnih oblikah, skoro v vseh naših velikih umetninah, bodisi narodnih ali umetnih. Narod čaka kralja Matjaža in Matjaž sam veruje v svoje odrešilno poslanstvo. Prešeren pravi v uvodnem sonetu »Krsta pri Savici s med drugim tudi te-le značilne besede:	... da srečen je le-ta, kdor z Bogomilo srečo
onstran groba v prsih hrani.« Idejnost pesnitve je že s tem zelo jasno izražena in ni daleč od »Lepe Videc.
Isti motiv, le še bolj prozorno, je vodil tudi Cankarja, ko je ustvarjal svojo dramsko pesnitev. Lepa Vida iz narodne pes m i nam je postala simbol, ne samo hrepenenja po lepoti, temveč tudi lepote same. Ne mislim s tem lepote v estetskem, temveč tudi lepoto v onem smislu, ki živi globoko v človeškem srcu kot večen ideal, večno iskan, a nikoli popolnoma dosežen. (Morda je prav ta narodova vera v vso nedosegljivo lepoto vzrok našemu nezlomljivemu optimizmu, ki nam je dal moč, da smo se ohranili skozi tako temna in
4-5
težka stoletja.). Kot tak simbol je Lepo Vido prenesel v dramo Ivan Cankar.
Drama obsega troje dejanj, katerih vsako zaključuje v sebi že svoj poseben čustven svet. vsa tri skupaj, ki jih veže prav Lepa Vida, kot nastopajoča oseba, pa se strnejo v eno samo široko življenje.
V prvem dejanju živi pred nami. razen Vide, petero oseb. katerim vsem je skupno poleg trpljenja le še hrepenenje po lepoti, ki je poosebljeno v Lepi Vidi. V vsem drugem pa so si zelo različni. Dioniz, najmlajši med njimi je otrok, ki tako silno veruje v uresničenje svojega hrepenenja, da pozablja pri tem celo na to, da mu je hudo. Poljanec živi vsled svoje fizične bolezni skoro samo še duhovno. On občuti težo življenja, pa jo prenaša udano. ker 011 že pozna Lepo Vido, in zadnja iskrica upanja, da se ona še povrne njemu, v njem še ni ugasnila. Damjan je večen popotnik, človek, ki že pozna prevare, zato se jih ne boji več in dela. hodi, kakor ukazuje njegova
čudežna kri . Malo upa, da bi kdaj ugledal Lepo Vido, dasi ve, da bo šel zanjo na ono stran morja. Najbolj različen od vseh pa je Mrva. On je poln čustva, pa tudi mislec obenem. V srcu nosi hrepenenje in zahteva tudi njegovega uresničenja. O11. najmočnejši med njimi, se obrne vase in gloje po svoji notranjosti, najti hoče vzro-kov svojemu hrepenenju in življenju, sprt je zavoljo tega s samim seboj, hrepenenje po Lepi Vidi pa se prav radi tega stopnjuje do obupne bolečine. Ko ga hoče zadušiti nasilno, spozna naenkrat vso svojo šibkost in nemoč. Zazdi se 11111, da mu ni rešitve. Da bi ohranil vero v prihod Lepe Vide, je prenestrpen, ker 011 je človek borbe, Lepa Vida pa ostaja samo pri ljudeh-otrocih. kakršen je Dioniz. Ker se mu zdi, da mu je nedosegljiva, bi jo rad iztrgal iz svojega, srca. Zato, ko ona pride in pade pred njo Dioniz na kolena, ko jo kakor dobro sestro pozdravi Poljanec, ko kakor v sanje zamaknjen ostrmi pred njo Damjan, ko ji v silni sreči zakliče nasproti Mati (mati svojemu otroku). Mrva noče verjeti in priznati, da je prišla tudi k njemu; tudi, če ji gleda v oči, se 11111 zdi. da je daljna in tuja. Zavoljo tega bi rad svojo neizmerno ljubezen prevrnil v sovraštvo. Toda Lepa Vida je močna in zmagovita; v obraz mu kliče:	Ali	me	po-
ljubi, ali me udari v lice! V paradižu sem bila. v sanjah onkraj morja!« Sovraštvo v njem je strto, 011 ljubi, on mora ljubiti. Preveč je lepa, ki prihaja iz kraljestva lepote. Kot premaganec se poslavlja od nje prijateljsko: »Ti boš spala, sanjala boš o paradižu, ko bo 11103 drug Vihar, moja družica smrt! Zbogom Vida. Ne tako Dioniz. O11 je v svoji večni mladosti preveč veren, da bi ga lepota strla, nasprotno dvigne ga, da sam hiti za njo. Poljanec je Vido videl, spoznal je v njej pozdrav od onkraj zvezd. Damjan začuti, da bo treba na pot. na poslednjo pot. Njegove sanje tostran so uresničene. Čakati 11111 ni treba ničesar več. Ko je bila še pri Materi (otrok je vrnil ljubezen). Lepa Vida zopet odide! Za njo kliče in hiti Dioniz.
V drugem dejanju nas postavi pesnik v nov svet. Iz sveta idejnega življenja nas pelje v realnost. Troje novih ljudi spoznamo tu: Dolinarja, Zdravnika in Mileno. Dolinar visi med dvema svetovoma.
45
On je videl Lepo Vido, toda sluti, da ona ne more z njim, ker čuti. da njegova pot drži v vsakdanjost, da je prešibak za njeno kraljestvo. 01) strani mu stoji Zdravnik, človek iz trde realnosti. Ta ve, da je nekje Lepa Vida, da je nekje še drug svet, sam ga je nekoč nosil v sebi, toda spoznal je, da ni zanj, zato je izbral edino zanj možno pot. On kliče Dolinarja, ki koleba med Vido in Mileno, otrokom življenja, ki prihaja po poti:	Stoj, glej, življenje v življenju!«, in
nato: »Prinesite vina! Pozabili je treba, da je bil živ človek end noč med blodnimi sencami! K Dolinarju pride še Milena. Ona razume njegovo omahovanje, ker tudi sama pozna Vido. Ker ve, da je sama otrok življenja, se zaveda, da ne more biti takšna, kakor Vida. Saj njej je sojena vsakdanjost, kakor tudi Dolinarju. Prav zato pa je tudi samozavestna. Ko vpraša Dolinarja, kdaj bo poroka z Lepo Vido, on ne odgovori, temveč jo prosi, naj ostane pri njem (Milena). Lepa Vida pride k Dolinarju še enkrat, nato odide z Dionizom, ki je prihitel za njo. Dolinar ostane sam z Mileno ih Zdravnikom. Prisiljen je na pot v življenje. V srcu 11111 ostane le še spomin na nekaj lepega, kar je bilo in se nikoli več ne vrne.
Tretje dejanje: Pesnik nas pelje na zadnji prag, na prag smrti. Nič več ni tu govora o Dolinarju, Mileni in Zdravniku. Ti so v življenju: pred nami stoje spet ljudje iz prvega dejanja, tisti, ki so spoznali, da morajo na drugo stran. Prvi med njimi je na vrsti Poljanec. Med njimi, ki se poslavljajo od njega, manjka Dioniz, ki je odšel z lepo Vido, ker:
Fant je videl rožo čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko, vzdramil se je in je šel na pot.«
Mrva in Damjan pa čutita, da je prišla že tudi njuna ura, da sta že blizu kraljestvu, kjer je vse hrepenenje izpolnjeno, kjer ni več trpljenja. Zato so vsi mirni in udani, z nekakim svetim strahom pričakujejo zadnjega povelja. Ko se Damjan in Mrva poslovita in ostane Poljanec sam z Materjo, ki zadremlje ob njeni, se uresničijo najlepše sanje: zadušno zidovje se razmakne, duhovi so oproščeni, nebo je odprto in kakor solnčni žarki se preliva med dušami neizmerna sreča. Pri Mrvi, Damjanu, Poljancu, Dionizu, pri vseh je Lepa Vida, z njimi gre sama solncu naproti.
Po tem predsmrtnem videnju Poljanec, s poljubom Lepe Vide na ustnicah, umrje. Ob strani mu stojita utrujena Dioniz in Vida. Mati 11111 zatisne oči.
To je kratka vsebina tega, ne samo dramskega, marveč poleg Prešernovega Krsta pri Savici«, nedvomno našega največjega pesniškega dela sploh. Lahko se meri tudi z največjimi svetovnimi umotvori. Kdor ga hoče spoznati globlje, se mora sam poglobiti vanj.
Naše gledališče ga ponovno uprizarja po šestnajstih letih ob priliki desetletnice Cankarjeve smrti. Ne moglo bi se lepše pokloniti manom nesmrtnega genija, kakor ravno s srečno uprizoritvijo tega dela. Vsi sodelujoči stoje pred težko nalogo:	ničesar ne sme biti
narejenega, vse mora biti tako preprosto in resnično, kakor življenje, ki diha iz pesnitve.
47
LEPA VIDA.
Opera v treh dejanjih. Besedilo R. Ratke priredil po Jurčičevem romanu M. Pugelj. Glasba Rista Savina. Dirigent in režiser: M. Polič.
O s e I) e :
Oče Samorod.................1.	Betetto
Vida, njegova hči	.	.	V.	Majdičeva
Anton, njen mož	.	.	V.	Janko
Alberto, mlad, bogat
Benečan.................S.	Banovec	•
Pietro, njegov prijatelj	.1.	Berlot
Niuetta, mlada Bene-čanka.......................I.	Ribičeva
I. gost.......................F.	Mohorič
II. gost......................I.	Sekula
Neža, služkinja pri
Vidi ......................N.	Španova
Krotilec medveda .	. J.	Sekula
(iostje, maske, plesalke.
Godi se na Primorskem, pri Devinu (I. in II. dejanje) in v Benetkah (II. dejanje). — Renesančna doba.
Plese naštudiral S. Golovin. Solo-plese pleše E. Moharjcva.
V	spomin desetletnice Cankarjeve smrti.
LEPA VIDA.
Drama v treh dejanjih. Spisal Ivan Cankar.Režiser: Ciril Debevec.
Osebe:
Lepa Vida .... Šaričeva
Mati...........................Maria	Vera
Poljanec, bolan študent Gregorin Mrva, zapit pisar . . C. Debevec Dioniz, petnajstleten študent....................Jan
Damjan, star delavec .Levar Dolinar, mlad posestnik Kralj
Milena....................M. Danilova
Zdravnik .................Ces:r
študent...................Frigid
UKROČENA TRMOGLAVKA.
Komedija v petih dejanjih z uvodom. — Spisa: W. Shakespeare. Prevel: O Župančič. — Režiser: prof. O. Šest.
Osebe v uvodu:
kotličar
Lord . . , Krištof Suk, Krčmarica Prvi lovec Drugi lovec
Baptista, bogat plemič iz Padove .... Vincentio, star plemič
iz Pize.................
Lucentio, Vincentijev
sin ....................
Petruchio, plemič iz
Verone .................
Gremio I Biankina i
Hortensio ) snubca \
Kralj
Povhe
Rakarjeva
Sancin
Plut
Prvi sluga . Drugi sluga Prvi igralec Drugi igralec Paž . . .
Jerman
Lipah
Levar
Rogoz
Gregorin
Igralci, sluge.
V	komediji:
Tranio Cesar	Biondello
Grumio Skrbinšek	Curtis
Nalanijel Jan	Sluga pri Baptisti
Magister	.	.	.
Levar	Krojač	.	.	.	.
Peček	Katarina	!	.	.	.
Drenovec	fiianca	.
Vdov n	.	.	.	.
Hluge. birič.
Lucentijeva
služabnica
Petruchijevi
služabniki
(Rogoz l Plut | Lipah Sancin ( Smerkolj Kaukler Jerman Bratina Nablocka Vida
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani.
Urednik: Ciril Debevec. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.
NARODNO GLEDALIŠČE V LIUBJLANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
OPERA
7*7*0 /toVJ
CALZDI^ko /tov/«*
■ * <*n*,^ * 3 |§