340                                                  Ptolemej.
gmotno stanje in misel, da bode moral v jeseni v — vojake. Dne 26. aprila 1 1875. je bil namreč na vojaškem naboru v Kranju potrjen. Vsi njegovi poskusi, da bi se rešil vojaške suknje, bili so zastonj. Napravil je celo prošnjo na Nj. Veličanstvo, toplo podprto od njegovih profesorjev, a nič ni pomagalo. Z %. oktobrom je oblekel v Trstu »suknjo belo« in jo nosil dolgi dve leti. Ta čas je bil za mladega moža pač žalosten. S svojimi nadami in vzori, s svojim znanjem in duhom se je čutil povsem nesrečnega v novi družbi. Častniki so mu obetali, da bode sprejet v geogra-fijski institut, na Dunaju, kjer bi bilo službovanje vsaj nekoliko bolj ugajalo umetniku. A pretekel je mesec za mesecem, želje njegove pa se le niso izpolnile. Zadnji dan meseca decembra 1. 1875. piše iz Trsta: »Jaz sem nesrečen ... Pa vendar mi je huje, da moram uk zanemarjati in zamujati, kakor da moram biti vojak. Učim se tu jako malo, kar bi mi koristilo; večinoma le vojaške reči, ki me pa čisto nič ne za-
nimajo . . « V Trstu se je seznanil in sprijaznil s pesnikom Cegnarjem, ki mu je bil v veliko tolažbo v tako žalostnem položaju. Njegov polkovnik mu je dajal tu pa tam kaj slikarskega dela; dobil je dovoljenje, dva dni v tednu in vsako nedeljo porabiti popolnoma za-se. Cez leto in dan so ga oddelili za pisarja k polkovemu štabu v provijanturo, kar poroča v prijateljskem pismu z besedami: »Moj Bog, kaj bom še vse!« — Vendar je še precej pridno slikal tudi kot vojaški pisar. V začetku 1. 1877. je napravil portret nekega nadporočnika in njegove neveste, potem je poučeval deco svojega polkovnika v risanju, vrhu tega pa začel sestavljati svojo »Rajo« po znanih Stritarjevih pesmih ; začetkom junija 1. 1877. je poslal Stritarju prve tri slike. V jeseni tega leta so ga izpustili iz aktivne službe — to je bil pač njegov najveselejši dan v teh zadnjih letih! Komaj se je doma nekoliko odpočil, pa se je napotil zopet na Dunaj, da popravi, kar je zamudil.      (Dalje.)
Ptolemej.
¦m s) J	|§tolemej mogočni f,.Skliče knezov zbor; ^ Knezi so mu točni In dospo na dvor.	Zgubil že rubine, Zaigral denar, Zaigral zlatnine Vse je že vladar:	»V ječah robov dosti Imam pod zemljo; Zmagam jaz — so prosti, Ako ne — umro!«
Kocka za rubine S knezi tu vladar,		»Krono še na glavi, Zezlo še imam«,	Kralj razburjen meče Kocko brez skrbi:
Kocka za zlatnine In srebrn denar.		Kralj razsrjen pravi, »Zanja zdaj igram!«	Praznijo se ječe, V plavili teče kri.
Dolgo kocke meče,		Parkrat družba zbrana	Pride Berenice:
	Dolgo že igra, Toda malo sreče Danes knez ima.	S kocko zaigra, Krona je prodana, Žezlo kralj jim da.	»»Kralj, ne kockaj več! Slušaj glas kraljice In pridrži meč!
,,DOM IN SVETS' 1892, štev. 8.                                       341
Če ob srebrnike, Krono si, denar, Pusti vsaj jetnike, Ne igraj, vladar!
Ako vse rubine, Žezlo, kralj, zgubiš, Igro za zlatnine Lahko spet dobiš.
Z igro pa življenja, Kralj, jim več ne daš, Ki iz zaslepljenja Zanje zdaj igraš!««
Toda kralj ne čuje, Trdi Ptolemej ; Kocko zaviškuje In igra naprej.
Rabelj pa dovaja Žrtve za vrstjo, In pod meč podaja Glavo za glavo.
Ko v morje peneče Solnca žar hiti, »Prazne, kralj, so ječe«, Rabelj mu veli.
In ko gleda, gleda Z line trupel kup, V srce mraz mu seda, Grabi ga obup.
Kvišku kralj poskoči, Zbegan in srdit Gre v dvorani vroči K lini se hladit.
Pa zagleda žrtve Igre in strasti, Kralj zre robe mrtve: Kup jih cel leži.
Gleda kralj osuplo, Bega roj ga sanj: K truplu seda truplo — Cel kup — kocka zanj.
hrupu
Zjutraj pa ga v Vsi iskat hite: Oj — na trupel kupu, Kralj je brez glave.
Ant. Hribar
Ljudska  osveta.
(Povest. — Spisal Podgoričan.) XI.
rvavo je vshajalo solnce drugega jutra. Nobena rosa se ni lesketala na drevju in travi. Suh, vroč veter je vel po Krajini. Ptiči so molčali in posedali po vejah, celo vrabci niso tako kričali, kakor sicer. Ljudem se ni mudilo na polje. Postajali so pred hišami. hodili po vrtih in se ozirali na ono stran,
v
kjer se vzdiguje Cušperk. Kimali so in mrmrali:
»Čakaj, do danes si ti nas tepel, a kmalu bodemo mi tebe!«
Nekateri je opasal oselnik, zavihtel koso in šel kosit starino ali strnišče. Ženske so brusile srpove ter šle žet zakasnelo pšenico ali pa zgodnji oves, ki je zaradi prevelike suše že zorel.
Vrgli  so se v beli  grad. Narodna pesem.
Solnce je vsako uro huje pripekalo, da je bila vročina neznosna, a tu pa tam je zapihal veter, in ljudje so prerokovali nevihto. Za grajske ljudi, ki so tu in tam desetinili, ali so bili pri tla-čanih, menili se niso kmetje skoro čisto nič, kakor bi jih ne poznali. Nihče ni nobenega ogovoril, pa tudi odgovoril ne, ako je bil vprašan, niti godrnjal ni, ako so si hlapci preveč desetine odmerili. Tolažili so se:
»Danes še lahko grabite, a potem nikdar več.«
In žugali so jim skrivaj in zabavljali.
Na čušperško zidovje je bila še pred-poldnem priletela jata krokarjev in se je podila tam okrog in — kričala. Henrik je streli! nekaterikrat s pušico nanje>