g^Bpn IlprMVfilika z I Pilia^™™», OBLAKU gÉSE&l ma I XVIIletnik f ^ / ^^PISTALNIK XI m UKAZALO » KOLOFON OlíiiliJ Za uvod Mirjam Podsedenšek Intervju Mirjam Podsedenšek Učna pot - (ali] življenska izbira, pogovor z Nevenko Janež z Mosta na Soč Razprave Mojca Poznanovič Jezeršek: 0 učnem načrtu za predmet slovenščina v gimnazijah po zaključku štiriletnega uvajanja Darinka Rosc Leskovec: Kaj o jezikovni zmožnosti učencev kažejo dosežki nacionalnega preverjanja znanja v osnovni šoli ntroductlon Mirjam Podsedenšek: Editorial Interview Mirjam Podsedenšek: Learning path - [or] the choice of life, Interview with Nevenka Janež from Most na Soč Andreja Pregelj: Vpliv primorskega narečja na pedagoški govor v osnovni šoli Proceedings Mojca Poznanovic Jezersek: About the syllabus for Slovenian In gimnazija after the end of the four-Year Introduction period .......................................... Darinka Rosc Leskovec: What do results of national testing of knowledge of Slovenian in basic school tell us about pupils' language competences Andreja Pregelj: The influence of the dialect spoken in Primorska on pedagogical speech in basic school tel An sp ba Adrijana Špacapan: Siže v šolski interpretaciji Črt Močivnik: Prisotnost primorskih književnikov v izbranih osnovnošolskih berilih Adrijana Špacapan: The subject in school interpretation Črt Močivnik: The presence of writers from Primorska in selected basic school readers Lina Šinkovec: Priredba romana Deseti brat v lahko berljivo in razumljivo obliko Monika Čebulj: Raba slovarja v 1. in 2. triletju osnovne šole Lea Lehner: Medpredmetno povezovanje s slovenščino z nadarjenimi učenci v tretjem triletju Didaktični iz(od)zivi Mojca Honzak: Devetošolci in Srečko Kosovel Lina Šinkovec: Adaptation of the novel Deseti brat for easier reading and understanding Monika Čebulj: The use of dictionary in the first and the second cycle of basic school Lea Lehner: Interdisciplinary connections with Slovenian with gifted students in the thirc triennium I Didactical responses Mojca Honzak: Ninth grade students and Srečko Kosovel Anita Žibrek: Učenci na razredni stopnji in bralna pismenost Bojana Modrijančič Reščič: Utrinki preteklosti Anita Žibrek: Primary school learners anc reading literacy Bojana Modrijančič Reščič: Flashes from the past 01 02 08 16 27 34 45 53 73 84 94 102 10 121 125 128 131 34 136 139 ,141 Slovenščina v šoli 3-4 XVI. letnik leto 2013 ISSN 1318-864X Izdajatelj in založnik: Zavod RS za šolstvo, Poljanska cesta 28, 1000 Ljubljana, tel. 01/300 51 00, faks 01/300 51 99 Predstavnik: mag. Gregor Mohorčič Uredništvo: mag. Mirjam Podsedenšek (odgovorna urednica), mag. Lara Godec Soršak (Pedagoška fakulteta Ljubljana), mag. Mojca Honzak (OŠ Riharda Jakopiča v Ljubljani), Mira Hedžet Krkač (Zavod RS za šolstvo), dr. Boža Krakar Vogel (Filozofska fakulteta v Ljubljani), Vlado Pirc (Zavod RS za šolstvo), dr. Igor Saksida (Pedagoška fakulteta Ljubljana), mag. Adrijana Špacapan (Tehniški šolski center Nova Gorica) Naslov uredništva: Zavod RS za šolstvo, OE Nova Gorica (za revijo Slovenščina v šoli), Erjavčeva ulica 2, 5000 Nova Gorica; tel. 05/330 80 79; mirjam. podsedensek@zrss.si Urednica založbe: Simona Vozelj Jezikovni pregled: Tatjana Ličen Prevod povzetkov: mag. Mirko Zorman Oblikovanje: Anže Škerjanec. Prelom in tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana Naklada: 570 izvodov Naročila: Nataša Bokan, ZRSŠ - Založba, Poljanska cesta 28, 1000 Ljubljana; faks: 01/300 51 99; zalozba@zrss.si Letna naročnina (4 številke): je 23,80 € za posameznike, 19,61 € za dijake, študente, upokojence in člane slavističnega društva, 40,89 € za šole in ustanove, 49,24 € za tujino. Cena dvojne številke v prosti prodaji je 21,60 €. Revijo Slovenščina v šoli je v letu 2012 sofinanciralo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, pod zaporedno številko 574. © Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2014 Vse pravice pridržane. Brez založnikovega pisnega dovoljenja ni dovoljeno nobenega dela te revije na kakršenkoli način reproducirati, kopirati ali kako drugače razširjati. Ta prepovec se nanaša tako na mehanske oblike reprodukcije (fotokopiranje) kot na elektronske (snemanje ali prepisovanje na kakršenkoli pomnilniški medij). Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana. Predstavitev knjižne novosti Sonja Žežlina: Iztrgano iz pozabe s knjigo SOUKAN AN SUKENCI U SUKENŠČINI Tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje 2013 Klara Sadar: Živali - toplina in ljubezen Jera Toporiš: Je res velika razlika med klasično in trivialno literaturo in zakaj imamo ljudje toliko slabih lastnosti Presentation of the new book Sonja Zezlina: Torn out of oblivion with the book SOUKAN AN SUKENCI U SUKENSCINI(l .......................................kl 2013 Ivan Cankar knowledge of Slovenian Contest Klara Sadar: Animals - warmth and love Jera Toporis: Is the difference betweer classical and trivial literature really big anc why do people have so many bad features Iza Zorc: Besede, ki ustvarjajo simfonijo, občutki, ki ogrejejo srce ¡¡pass K« . JMETAFORft BI ■SLOV prireg s BI IMOSTfl členek Iza Zorc: The words that create symphony -the feelings that warm the heart Patricija Perkovič: Komur je bilo usojeno, da ga bodo obesili, se ne bo utopil Patricija Perkovič: Men destined to hang never drown Martina Smodiš: Živim, samo živim Martina Smodis: With words and among them - I live, just live Anka Supej: V svojem času in proti njemu upej: In their time and against it Povzetki Abstracts ^ZA UVOD Mirjam Podsedenšek, Zavod Republike Slovenije za šolstvo »Besede, ki ustvarjajo simfonijo, občutki, ki ogrejejo srce,« pravi mlada ustvarjalka prav na začetku svojega besedila na razpisano temo mladih avtorjev, ki so v letu 2013 sodelovali na Tekmovanju v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje in bili tudi nagrajeni ... V rubriki Tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje 2013 so tudi drugi spisi; nekateri menijo, da bi besedila potrebovala poseben uvod, a so vsa, od prvega do zadnjega, samostojna zgodba s skoraj eno samo rdečo nitjo - o tem, kako najti pravo besedo in jo povedati drugemu, da ga bo bodrila, veselila, a tudi učila. V prispevku Line Šinkovec tako lahko preberemo o tem, kako je mogoče uspešno pripraviti besedilo Jurčičevega Desetega brata za branje in podo-življanje tudi osebam s posebnimi potrebami, v Sižeju v šolski interpretaciji Adrijana Špacapan pokaže možnosti branja in interpretacije Pomladnega dne Cirila Kosmača, Črt Močivnik pa zastopanost primorskih književnikov v osnovnošolskih berilih. Zanimiva spoznanja o tem, kako na učenca deluje učiteljev pedagoški govor, nam razkriva mlada avtorica Andreja Pregelj, Monika Čebulj z Rabo slovarja v 1. in 2. triletju osnovne šole spregovori o njegovi osmišljeni rabi v šoli - in sicer, Lea Lehner pa z medpredmetnim povezovanjem ponudi nove možnosti rabe slovenščine. Prispevek Darinke Rosc Leskovec o jezikovni zmožnosti, taki, kot se kaže v devetem razredu osnovne šole, v nacionalnih preizkusih znanja, želi opozoriti na odprta vprašanja, a v razmislek ponudi tudi odgovore; tako kot sistematična analiza vprašalnika, s katerim Mojca Poznanovič Jezeršek zapiše mnenja učiteljev o učnem načrtu predmeta slovenščina v gimnazijskem programu po njegovi uveljavitvi v praksi. Didaktični odzivi prinašajo prispevke o branju različnih besedil: takih za vsakdanjo šolsko rabo; Anita Žibrek piše o tem, kako učenci lahko berejo navodila,Mojca Honzak predstavlja izkušnjo ob poeziji Srečka Kosovela, samostojnem poustvarjalnem delu učencev - z besedami, Bojana Modrijančič Reščič v prispevku Utrinki preteklosti pri učencih uzavešča in ohranja besedo nekoč in danes, doma in na tujem; tako kot je v intervjuju Nevenka Janež prepričana, da učitelj ostane in obstane - če je učitelj rad. lonenu« potpeis S|R "C Mirjam Podsedenšek ^INTERVJU > 1 i » g m. etnica «rliloa Mirjam Podsedenšek, Zavod Republike Slovenije za šolstvo UČNA POT - (ALI) ŽIVLJENJSKA IZBIRA ^ Srečanja z Nevenko Janež so povezana z mojimi prvimi delovnimi potmi na Tolminskem, spadajo med začetne stike s kolegi, učitelji slavisti in slovenisti na Goriškem. Vsaka prva pot in doživetje je po svoje dragoceno, še zlasti, če je okolje novo in drugačno, ljudje pa prislovično odprti in dobri. Na skorajda anekdotično vprašanje kolegov na delovnem srečanju: »Poznate Nevenko z Mosta?« odgovor ni mogel biti takoj pritrdilen; mojo začetno zadrego je opazila kar kolegica sama in jo naravno premostila, se predstavila in kar takoj spregovorila učnem načrtu predmeta slovenščina, ki smo ga takrat v osnovni šoli uporabljali. Že takrat je znala in zmogla trezno presoditi, kaj je za šolsko rabo in kaj ne. Pri tem jo je vodila njena povsem naravna izbira in predvsem trdna pedagoška izkušnja o tem, kaj se v razredu obnese in kaj ne; kaj v razredu brati in kako opazovati, da bosta oba - učitelj in učenec v stiku z izbranim besedilom, a povezana tudi osebno - kot bralca. Zato me ni presenetilo njeno intenzivno delo pri prenovi učnih načrtov predmeta na začetku devetdesetih let (1998), sistematično delo v tolminski študijski skupini, kjer je kolege odločno usmerjala, sodelavce Zavoda pa potrpežljivo opozarjala na potrebe »terena«; sodelovanje z območnim Slavističnim društvom Nova Gorica - tudi pri pripravi in izvedbi tekmovanja v znanju slovenščine (1992-2006). Redno šolsko delo jo je povezovalo z učenci in kolegi, zato so lahko, postopno, nastajala šolska glasila, najprej Naše črtice, kasneje Mišelovka. V njih se je, vedno znova, zrcalilo delo in spoznanja otrok, ohranjala pa tudi povezanost z okoljem, v katerem so rasli njeni učenci, mnogi med njimi tudi kasnejši sodelavci, pisci in raziskovalci. Nekatere so prav raziskave v malem (npr.: Življenje nekoč. Staro kmečko orodje in posodje. Založila OŠ Dušana Muniha Most na Soči, 1997.). Vraščenost v kulturo domačega prostora in tesna povezanost z njim je botrovala sodelovanju pri pripravi izborov poezije Simona Gregorčiča (Gregorčič Simon (1844- 1906j. Brje, 2006), aktualizaciji njegove poezije in pripravi ekskurzij za šolsko rabo; zlasti pa inovativni postavitvi Kosmačeve učne poti, s pripravo vodnika (Vodnik po Kosmačevi učni poti. ZRŠ, Ljubljana, 2000) in vrste vsakoletnih, vzporednih publikacij, namenjenih popularizaciji učne poti in literature rojaka Cirila Kosmača npr.: (Skozi nova doživetja: delovni zvezek za pohodnike na Kosmačevi učni poti. Most na Soči, 2001; Tistega lepega dne. OŠ Dušana Muniha Most na Soči, 2013). I velika začetnica ca^ateml jezik 1 ven LOV co Mirjam Podsedenšek UČNA POT - (ALI) ŽIVLJENJSKA IZBIRA 3 Naravna vedoželjnost jo je pritegnila k dolgoletnemu sodelovanju z Javnim skladom za ljubiteljsko kulturo Tolmin, tudi z Zvezo kulturnih društev, saj jo je to vedno znova povezovalo z literarnim ustvarjanjem mladih, pa tudi z vsemi, ki jim je tudi domači prostor dom, prva misel in - sreča. Kdo Te je učil in naučil učiti? Šola, življenje ali dediščina Tolminske? Prosim, predstavi se. Prva leta svojega življenja sem preživela na Logarščah, razpotegnjeni vasi na robu Šentviške planote. V Tolmin smo se preselili, ko sem začela obiskovati osnovno šolo. Mesto je bilo zame novo. Šole sem se zelo veselila in ko sem prvi dan tistega davnega leta prišla iz šole domov, sem oznanila, da bom učiteljica. Dobre učitelje sem imela in vedno sem podoživljala njihovo vlogo in razmišljala, kako bi sama snov podala učencem. Igrati se šolo na dvorišču, je bila moja najljubša otroška igra. Neutrudno sem »mučila« z njo mlajše otroke ... Seveda ni bilo vprašanje, kje nadaljevati šolanje. V Tolminu je bila pedagoška gimnazija. Spet sem srečala profesorje, ki so pustili v meni globoko sled. Profesor Janez Dolenc je še utrdil prepričanje, da je naslednja stopnica v izobraževanju materinščina. Po maturi sem se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer slovenski in srbohrvaški jezik s književnostjo. Študij je bil zanimiv, sem pa pogrešala več prakse. Tako sem »priletela« v razred po eni sami učni uri, ki sem jo morala opraviti v okviru izpita metodika slovenščine. In potem me je spet učila šola. Čudovit kolektiv in seveda učenci. Zelo veliko so me naučili in še vedno me učijo. Imam srečo: počnem natanko tisto, kar sem si od nekdaj želela, na tej poti srečujem ljudi, ki me bogatijo, dajejo energijo in od katerih se lahko neprestano učim. V devetdesetih letih sem bila dejavna tudi v Slavističnem društvu Nova Gorica, vsa leta sodelujem z goriško enoto Zavoda RS za šolstvo. Delo s kolegicami in kolegi prinaša nove izkušnje in veliko zadovoljstva. Sodelovanje z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjaš brez dlake na jeziku, je razkošje. Pravijo, da smo v naših krajih trmasti. Nenaravnemu in neumnostim se upiramo. To bo kar držalo. In ni vedno slabo. Živiš v Tolminu, poučuješ na Mostu na Soči. Kaj je botrovalo tej izbiri? Domače, znano okolje - ali morda kaj drugega? Ni bilo posebnega izbiranja. Vrnitev na Tolminsko je bila umevna sama po sebi. Diplomsko nalogo sem delala pod mentorstvom prof. Tineta Logarja, raziskovala sem govor Šentviške planote. Domače narečje. Profesor je dovolil, da sva nalogo delali dve študentki in tako sem k nam pripeljala še kolegico iz Ljubljane in jo na nek način »ponašila«. Klub tolminskih študentov, v katerem sem bila v študentskih letih kar dejavna, je včasih deloval precej zaprto in domov zazrto. Bili smo velika družina in stkali vezi za vse življenje. Kar vsi smo se želeli vrniti. In mnogi smo se. Bili so drugačni časi. Ko je imel moj sine manj kot leto, me je obiskala takratna ravnateljica OŠ Most na Soči, Ema Štih, in mi ponudila službo. Danes je za mladi rod kaj takega 4 v | SLOVENŠČINA V ŠOLI, 2010 XIV. letnik, številka 1 nepojmljivo. In sem sprejela. Prišla sem v mlad kolektiv in skozi desetletja smo postali veliko več kot sodelavci. Prijateljstvo med nami je naredili šolo prijazno - v tistem pravem pomenu besede. Bila je naša šola, skupaj smo se trudili narediti jo čim boljšo. V tej šoli sem še danes. Lepo mi je in prav nikoli si nisem želela drugam. Most na Soči je starodaven kraj. Zadnjih dvajset let ga pobliže spoznavam tudi po Tvoji zaslugi. Prosim, približaj bralcem kraj in delo z otroki. Most na Soči je kraj z dušo. Včasih se šalimo, da izkoplješ halštatske ostanke, tudi če bi rad le vsadil rožo. Pa kraj nima le bogate daljne zgodovine, še pred drugo svetovno vojno je imel živahno sejemsko dejavnost, trgovine in vso potrebno infrastrukturo. Kosal se je s Tolminom. Dal je mnoge pomembne ljudi, ki so se uveljavili na različnih področjih delovanja. Tudi šolstvo bo kmalu praznovalo dvestoletnico. Morda danes to ni več tako pomemben kraj, a je živ. Trudi se predstaviti svojo preteklost in jo nadgrajevati. In šola ima pri tem pomembno vlogo. S skupnimi močmi smo dovolj uspešni, da domovino in svet opozarjamo nase. Naš šolski okoliš je velik. Dve tretjini učencev je vozačev. Prihajajo iz naših dolin in hribov. V prvi polovici mojega poučevanja se je naš učenec še zelo razlikoval on mestnega, po letu 1990 pa vse manj. Globalizacija najbrž. Mislim pa, da je kljub temu več pristnosti. Delo z otroki je tako raznoliko, da bi o njem lahko govorila več dni. Če bi vprašali njih, kako jim je z mano, bi zelo verjetno povedali, da sem sitna, zahtevna in stara. Kaj pa drugega. Permisivne vzgoje nisem nikoli preveč marala. Z mnogimi bivšimi učenci pa ohranjam stike, z nekaterimi smo pravi prijatelji, zato menim, da hujše škode ne delam ... Kaj je tisto, kar te privlači, da vztrajaš in se ukvarjaš z njimi? Rada jih imam. Otroke namreč. Vse skupaj in vsakega posebej, pa čeprav mi nekateri ne verjamejo. So še premladi, da bi razumeli, da imeti rad ne pomeni ugoditi vsem željam in muham. Tako različni so si in tako enaki obenem. Ko pridejo do mene, jih grabi puberteta. Vrti jih in muči, zato je poseben izziv vzbuditi v njih vsaj malo zanimanja za tisto, kar bi jih rada naučila. Vsak po svoje se odziva, včasih uganem, kako bo, včasih je drugačna »luna« in ustrelim mimo ... Težko bi brez njih. Celo tiste najbolj težavne pogrešam, morda tiste še najbolj. Skušam biti čim bolj iskrena z njimi, nikoli se jim ne kažem drugačna, kot sem. Marsikdo morda meni, da to ni prav, a jaz ne znam drugače. Pošalim se, pohvalim, grajam, tudi zakričim in včasih povem, da imam slab dan. Saj sem vendar človek in prav današnje generacije morajo vedeti, da imamo pravice tudi učitelji, ne samo učenci. Dvajset let sem hodila z njimi tudi v šolo v naravi. To so zelo dragocene izkušnje. Večina šol je bila v naši režiji, s programom, ki smo ga pripravili in vodili učitelji naše šole. Tako smo bili sedem ali deset dni samo učenci in mi. Na začetku smo odhajali v šolo v naravi med poletnimi počitnicami, vedno na morje, ki so ga v prvih letih nekateri učenci videli prvič. Ker so bile šole v Mirjam Podsedenšek UČNA POT - (ALI) ŽIVLJENJSKA IZBIRA 5 naravi na prehodu na predmetno stopnjo, smo z učenci že takrat stkali vezi, ki so v glavnem zdržale naslednja štiri leta in v nekaterih primerih še več. Vem, da se - ob poučevanju - ukvarjaš tudi z drugimi stvarmi: inštruiraš, si mentorica učencem pri pripravi šolskih glasil (tradicionalna Mišelovka) in raziskovalnih nalog, aktivno se povezuješ z lokalno radijsko postajo ALPSKI VAL, sodeluješ pri pripravi različnih publikacij, ki so odmevne tudi širše, v Posočju in na Goriškem. Kaj te vodi pri tem delu in zakaj to rada počneš? Že od začetka svojega poučevanja sem bila mentorica novinarskega krožka. Prva leta smo se ukvarjali z dopisništvom, potem smo izdelovali stenski časopis, se preizkušali v različnih dejavnostih, povezanih z novinarstvom. Po nekaj letih smo šolski novinarji prevzeli tudi urejanje časopisa. Takrat so bile to Naše črtice, ki so na šoli neprekinjeno izhajale od leta 1962. Za štirideseti rojstni dan smo jim podarili novo ime. Ja, novinarski krožek so mi dodelili, je bil pa to krasen izziv in zelo lepo delo. Krožki so tudi dejavnost, pri kateri spoznavaš učence z drugih plati. Po svoje je devetletka z izbirnimi predmeti take dejavnosti nekoliko preveč ukalupila in to je škoda. Mentorstvo učencem pri pripravi glasila in radijskih oddaj sem zdaj predala mlajšim kolegicam. Morda jim včasih lahko pomagam z nasvetom, konec koncev pa je treba delo počasi prenašati na mlade, saj ne bomo večno za katedrom. Kar se tiče dela izven šole ... take stvari pridejo same od sebe. Težko odklonim, če me prosijo za sodelovanje, še teže, če gre za pomoč in ocenim, da bi lahko koristila. Obenem take stvari bogatijo znanje, prinašajo dragocene izkušnje in dajejo dober občutek. Inštruiram predvsem v prijateljskih krogih, kadar kaj »zaškripa«, otroci tudi rastejo, diplomirajo ... in potrebujejo lekturo. A kot sem rekla, to počnem med prijatelji. Gre za neko povezanost z ljudmi, ki me obdajajo. Veliko sodelavcev in kolegov Te pozna po inovativni Kosmačevi učni poti, ki na izviren način vedno znova predstavlja njegovo pisanje, dolino Idrijce in njenih ljudi. Kaj ti pomeni Ciril Kosmač in njegova literatura? Povej nam, zakaj ravno Kosmačeva učna pot in domača tradicija? Kosmačeva literatura je svet v malem. Svetovljan, ki se je v svojih delih vračal domov, v svojo in tudi mojo dolino, prinašal pa tudi izkušnjo velikega sveta. Njegovi božji otroci in otroci božji ljubijo življenje, živijo ga tako prvinsko, liki Kosmačevih del so svetli tudi v najtežjih trenutkih. Blizu mi je. Najbrž ima vsak bralec, še posebej pa slavist, svojo »ljubezen« med deli slovenske književnosti. Tisto, kjer se počuti doma. Kosmačeva učna pot pa je nastala iz potrebe odpreti dolino in pisatelja predstaviti njenim obiskovalcem. Brez Silva Faturja, prijatelja in nekdanjega svetovalca za SLO na koprski enoti ZRŠS je ne bi bilo. On jo je vzpodbudil, v drugem letu projekta je pomagala še Marija Sivec z ljubljanske enote. Projekt, ki smo ga učenci in učitelji predmetne stopnje delali dve leti in zaključili leta 2000, je poleg poti dal tudi veliko izkušenj, skupnega prizadevanja in sodelovanja. Dobre stvari. 6 v | SLOVENŠČINA V ŠOLI, 2010 XIV. letnik, številka 1 In Kosmačeva učna pot živi. Vsako tretjo majsko soboto privabi tudi veliko pohodnikov. Letos je bil že 13. pohod. Vsako leto spoznavamo eno od Kosma-čevih novel, morda tudi tako »širimo Kosmača« med bralci. Nam lahko podrobneje predstaviš letošnjo Kosmačevo učno pot? 13. pohod je potekal v znamenju novele Kruh. Prišli so naši zvesti pohodniki in taki, ki tu še niso bili. Kot vedno smo pripravili hrano za dušo in telo in zadovoljstvo udeležencev na koncu je bilo tudi zadovoljstvo organizatorjev. Poseben je bil letošnji pohod zaradi zaključka, ki ni bil kosmačevski, ampak puntarski. Ker Kosmač o tolminskem puntu ni napisal ničesar, Tolminci pa se letos spominjamo 300-letnice velikega punta, so pero v roke vzeli kar naši devetošolci, ob pomoči mentorice pripravili igro Ko pride puntar, si sposodili še nekaj mlajših igralcev - in pohodniki so v Knjižnici Cirila Kosmača Tolmin njihovo uprizoritev iskreno pohvalili. Vesela sem tudi mentorstva svoje mlade kolegice. Kaj je bila ožja tema letošnjega pohoda po Kosmačevi učni poti? Ožjo temo letošnjega pohoda smo nakazali z navedkom iz izbrane novele: Najhujši glad je glad srca. Geslo pohoda ni bilo naključno izbrano. Mislim, da se strinjava, da je še kako aktualno. Z novelo so se pred pohodom ukvarjali naši učenci in razmišljali o kruhu v vseh pomenih besede. Predstavili so se tudi pohodnikom. Sodelovali smo z Društvom podeželskih žena Gornjega Posočja, ki so napekle več vrst kruha ... že vrsto let za tisti drugačni kruh pohodnikov skrbijo člani Društva likovnih ustvarjalcev Tolmin, ki na dan pohoda ustvarjajo ob poti. Lansko leto, ko je pohod potekal v znamenju novele Tistega lepega dne, so slikali ilustracije novele. Letos nam je uspelo pripraviti in izdati novelo z njihovimi ilustracijami. Knjižico smo ponudili tudi pohodnikom. Prizadevamo si, da bi se poleg šol, krajanov in različnih ustanov na pohodih predstavila tudi naša društva in veseli smo sodelovanja z njimi. Mislim, da tudi pohodniki začutijo to bogastvo naše doline. Je DOM RES JEZIK? Koliko to drži pri zborniku o Ivanu Preglju, ki ste ga s kolegi in sodelavci pripravili ob 120-letnici avtorjevega rojstva? Seveda je dom jezik. Materinščina je dom, kamor se zatečeš, pa bodi kjer koli. Zbornik je rezultat projekta, ki ga je vodila kolegica Danica Taljat in ki je spet združeval naše moči. Z vseh strani osvetljen Pregljev čas in jezik, ki ga zaznamuje. Tudi Pregelj se je s peresom vračal domov, ko zaradi razmer, ki so grozile, da nam bodo vzele dom, sem ni smel. In je trpel. A obstal je dom. Jezik. Kako ti doživljaš in razumeš ohranjanje jezika, kulture in literature mladim - in zanamcem? Doživljam ga kot samoumevno. Tudi razumem ga tako. Pogosto rečem svojim učencem, da se rodimo v nek narod, kulturo, jezik prinesemo s seboj, litera- Mirjam Podsedenšek UČNA POT - (ALI) ŽIVLJENJSKA IZBIRA 7 tura nas čaka ... To smo, nekaj drugega pač ne moremo biti. Lahko smo, a le poleg tega! Skladno s časom se spreminjajo. Jezik, kultura in literatura. Drugačne so mladosti in drugačne bodo. A bistvo ostaja enako. Kako se pri tem počutiš kot učiteljica generacij mostarske šole? Ali lahko sploh primerjaš, kaj POMENI BITI UČITELJ nekdaj in kaj danes? Lepo mi je. Včasih učenci, danes starši ... no vnukov jim pa najbrž ne bom učila ... Moji nekdanji učenci so danes tudi sodelavci v naši šoli. Vrnili so se. Domov. Najbrž ne samo zaradi ljubega kruhka, ampak tudi zato, ker so se želeli vrniti. In to veliko pove. Marsikdo je postal pomemben član naše skupnosti, pa je zrasel iz »mojih« klopi. Vsak po svoje je uspešen, upam, da tudi srečen. To je najpomembnejše merilo. Nekdaj je imela učiteljeva beseda večjo težo. Permisivna vzgoja je naredila svoje. Žal več škode otrokom kot nam. Spreminjajo se metode in oblike dela, veliko se je spremenilo po zaslugi razvoja elektronike. Vloga učitelja je danes tudi usmerjanje med poplavo informacij, predvsem pa v uzaveščanju, da je treba biti kljub vsem elektronskim čudežem bralno pismen. Pa tudi, da je pristen človeški stik pogoj za srečno življenje in ne tisoči prijateljev na facebooku. In nenazadnje: ne glede na vse, kar se v teh časih dogaja, stojiš in obstaneš, če v svojem poklicu živiš. Rada sem učiteljica. Pogovarjala se je Mirjam Podsedenšek. nif£ v 1 ' I ' Ji w i t yc ttfiA tnw4»tf. jt ll\ . hcJua L r. ct -Hi-tUiftlt - "tf jaL^ ¡vuAt ■ L Ulj Ji ) (ii CJ. tCi* '* •rt r ■ * o kakijih oz. zlatih jabolkih. To je bilo zame popolnoma novo. SIcer je v Alek-sandriji mama kuhala domače jedi. Za božič in veliko noč je zamesila testo za potico, spekli pa so jo v pekarni. Imeli smo tudi radič in peteršilj, mama pa je kisala zelje in ga dala v ječmenko. To sama počnem še danes. Za božič sem v Aleksandriji dobila veliko daril, tu pa ne. Prijatelji so nam dali smreko in jaslice. Tudi jeseni je bilo tu tako lepo kot v Aleksandriji, le plašča nismo nosili. Razočarana pa sem bila, ko sem videla vodo, ko se je sneg stalil. Jaz kot sogovornica in poslušalka: Ste se kdaj vrnili v domovino svojega otroštva? Ga. Nadja: Samo enkrat, vendar sem opazovala kraj, kjer sem živela, le od daleč. Stvari so se spremenile. Nekoč je bilo to evropsko mesto oz. mali Pariz, kot so mu rekli. Zdaj so tam Arabci. Spomnila pa sem se, da smo poleti hodili na morje. Tri leta pred vrnitvijo v Prvačino smo bili v Sidi Bishrju, ki je blizu kraljevega gradu. ^iSlike: Rojstni list, šolarke ge. Nadje in njen podpis v arabščini. Jaz kot sogovornica in poslušalka: Ste mogoče shranili kateri dokument iz tistih dni? Ga. Nadja: Seveda. Imam šolsko vadnico v arabščini s svojim podpisom. Lista se jo od zadaj k začetku. Imam nemško berilo in francosko vadnico. Imam tudi knjižico Francoščina brez učitelja dr. Stanka Lebna, ki jo je imela moja mama. Mogoče so ji jo dale šolske sestre. Vse to zdaj občudujejo moji vnuki, ki jim moram tudi kaj povedati v tujem jeziku. Za mlade je včasih to tudi zanimivo. Utrinki preteklosti tudi na skrajnem zahodu Slovenije Preteklost pa je svojevrstna odslikava starih časov ne samo v Vipavski dolini, ampak tudi v Zgornjem Posočju, na njenem skrajnem zahodu, tam v Breginj-skem kotu, kjer so tudi moje korenine, in tam, kjer so doma Kotarji. Breginj je vas, ki jo je močno prizadel potres leta 1976 in porušil skoraj vse hiše v beneškoslovenskem slogu. Danes je vaščanov zelo malo, mladi odhajajo v dolino za zaslužkom, hiše pa samevajo. A narečje je še vedno živo. Seveda se spreminja, ker vanj vdirajo besede zbornega jezika, mladi pa vnašajo sleng. Starejši pa govorijo brginsko, narečje, ki pozna italijanske, nemške, furlanske izraze in popačenke, uporabljajo pa tudi c npr. ob imenih hiš Blažici. Kot profesorica slovenščine na Elektrotehniški in računalniški šoli Šolskega centra Nova Gorica ob obravnavani snovi jezikovnega pouka Socialne zvrsti 118 v | SLOVENŠČINA V ŠOLI, 2013 XVI. letnik, številka 3-4 izpostavim tudi narečja. Dijaki morajo za domačo nalogo napisati sestavek v narečju ter o tem pripovedovati. Sama pa podkrepim snov s pesmicama, ki izpostavita skrajni zahod Slovenije, torej breginjski govor: Profesorica: Sn šou u uas, na djn de ne, ma u tisto hišo majbic ne. U tisti hiš', k' so tri čače, tu majdn štaru nji uode, tu majdn piču nji madle. Dijaki: Prosimo za prevod. Profesorica: Sem šel vasovat, ne rečem da ne, ampak v tisto hišo nikoli več. V tisti hiši, kjer so tri dekleta, v nobenem škafu ni vode, v nobenem kotu ni metle.* *V letu 1987/88 po pripovedi pokojne babice Katarine Modrijančič [1916-2009] prevedla Bojana Modrijančič Reščič. Dijaki: Prosim, povejte še kaj. Profesorica: Mičca Krenjska je moko patjala, je pršu noveč, jo je wurgu tje u peč. Zborno pa besede pomenijo: Micka Kranjska je prosila moke, je prišel ženin, jo je vrgel v kot.* *V letu 1987/88 po pripovedi pokojne babice Katarine Modrijančič [1916-2009] prevedla Bojana Modrijančič Reščič. Profesorica: Dijaki, Tolminci, kako pri vas rečete dekletu? Dijaki: Čeča. Profesorica: Breginjsko je čača. Vidite torej, kako se narečja med seboj razlikujejo, kraji pa so v neposredni bližini. Dijakom sem tudi povedala zanimivo zgodbo ljudskega izročila, ki govori o panjutih oz. tatovih, ki so se v času beneške nadoblasti potikali po Breginj-skem kotu in bližnji Furlaniji. Izvor imena zanje naj bi bil v italijanski besedi pane, kar zborno pomeni kruh. Vaščani so jim dali tak vzdevek, saj so se tatovi bali približati naseljem in so domačine prosili kruha izven vasi. Med reveži so bili priljubljeni, ker so ropali bogate, predvsem grofe. Vendar so jih Bojana Modrijančič Reščič UTRINKI PRETEKLOSTI 119 ulovili in obesili. Zadnji jim je izdal skrivnost, da so zlate in srebrne kovance skrili v tri čaldirje oz. vrče, ki držijo od 10 do 12 litrov. Kje naj bi zaklad bil, še danes nihče ne ve. Obravnavana snov pri pouku pa me vedno spodbudi, da si v spomin prikličem breginjske besede, ki so edinstvene. Mnogi pravijo, da govorice teh ljudi ne razumejo, da pa včasih smisel nekaterih besed uganejo. O tem sva razpredali s sorodnico Ivanko Rakar, ki v Breginju živi 72 let. Jaz kot sogovornica in poslušalka :V otroštvu sem poznala breginjske besede, a ko je k nam prišla stara teta in vprašala po brwadi, nisem vedela, kaj to sploh je. Stara mama mi je pozneje razložila, da je to repa. Ivanka: Veš, da pomeni beseda ucahojat, ki sem jo nekoč uporabila na delovnem mestu in me po njej poznajo še danes, uničiti? Najbrž je furlanska. Jaz kot sogovornica in poslušalka: Zanimivo je, da svečam pravite kar kandele kot v italijanščini, da je štedilnik špurget, kar diši po nemščini, da je moja stara mama uporabila besedo zbadrožana oz. zmedena in gumawa, če je bila zelo utrujena. Dijake iz Breginja sem nekoč povprašala po zadnjih dveh, a o predzadnji še niso slišali. Ivanka: Ja, mladi ne govorijo več tako kot mi, stari. Tudi tipične breginjske jedi pripravljamo le še tisti, ki smo iz starih časov. Veš še, kaj je poštokja in kaj mešta? Jaz kot sogovornica in poslušalka: Seveda, vendar poštokje nisem marala. To je jed iz kuhanega krompirja in fižola, ki so ju potlačili in zabelili ter nekoč zalili z vodo, danes pa uporabljajo mleko, nekoč pa so tudi ocvirke, če so jih imeli, da je bilo užitno. Pri mešti pa so koruzno moko zalili z mlekom. Ivanka: Jedli so jo zjutraj, saj je bila gostejša. Zvečer so jedli redkejši močnik, ki je bil enako pripravljen. Jaz kot sogovornica in poslušalka: Poznam tudi bajone, ki so jih ponudili ob porokah. Koruzno moko, sol, vodo, zabelo, fige ali grozdje so zmešali in naredili kepe. Najboljša je bila zame posirjanca, ki mi jo je pripravila stara mama. Še vem, da je bila polenta iz koruzne moke v koščkih nadrobljena po krožniku, posuta z naribanim sirom in zabeljena z ocvirki in mlekom. Mislim, da jo vsak, ki je ni jedel kot otrok, čudno gleda. Mogoče pa jo kdo priznava tudi za narodno posebnost. Ivanka: Ja, zanimivo, nekoč je bila strašna m-Szerja (revščina), zato smo jedli take jedi, ki danes res veljajo za narodne posebnosti. Ivanka Rakar je povedala še, da nekatere jedi danes še vedno pripravlja, ohranja pa tudi stare običaje in navade ob cerkvenih praznikih in dogodkih, ki so zaznamovali vsakega vaščana. Mladi pa, pravi, tega ne počnejo več. Dobro da še vedo, da obstaja potica tudi za veliko noč. Preteklost in sedanjost Preteklost je tisti del vsakega posameznika, pokrajine, naroda, ki ima svojevrsten pečat. Mnogi se jo spominjajo, o njej govorijo, vendar je v sedanjosti ne zapišejo. Tako se dogodki pozabljajo, običaji in navade pa opuščajo. Starejši se še borijo proti temu, saj vse to, kar so sprejeli že kot otroci, tudi nezavedno 120 v | SLOVENŠČINA V ŠOLI, 2013 XVI. letnik, številka 3-4 negujejo. Za mlajše se to zdi nepotrebno oz. so to kvante, kot mi je rekel sorodnik. Moji dijaki pa o vsem tem poslušajo in šele tedaj, ko jih spodbudim k zapisu, ugotovijo, da »to sploh ni slabo, sicer bi se vse izgubilo«. Avtohtoni del vsake pokrajine je še posebej zanimiv za vse tiste, ki o tem ne vedo več veliko ali pa so nekoč slišali, vendar so na to že pozabili. ^ POVZETEK V prispevku sem predstavila le del tistega, kar se je nekoč zgodilo, pustilo pa je neizbrisan pečat. Hkrati sem opozorila na to, da je treba spodbuditi mlade pri ohranjanju kulturne dediščine, slediti pa ji moramo tudi sami, posebno še če poučujemo mladostnike v šolah. Sodobnim dijakom je tuje vse, kar se je nekoč zgodilo, saj mislijo, da niso kos raziskovanju preteklosti. A ko jo odkrijejo, so veseli, da drobce preteklosti tudi zapišejo. In hvaležni učitelju, da jih je na to opozoril. Učitelj pedagog jim sledi, spodbuja, s svojimi prispevki pa nadgrajuje njihovo delo. ^Viri in literatura • Katalog znanja, 2007: Slovenščina, Srednje strokovno izobraževanje. • Pavlič, Darja, idr., 2008: Berilo 2: Učbenik za slovenščino - književnost v 2. letniku. • Križaj Ortar, Martina, idr., 2012: Na pragu besedila 1. Delovni zvezek za slovenski jezik v 1. letniku gimnazij in srednjih strokovnih šol. Ljubljana: Rokus Klett. • Modrijančič, Bojana, 1987/88: Breginj: Seminarska naloga. ^ Informatorji • O ge. Antoniji Kandus je pripovedoval pravnuk Julijan Bone, dijak 3. letnika Elektrotehniške in računalniške šole, smer Računalniški tehnik, v šol. letu 2012/13. • Ga. Milojka Bitežnik, rojena 1946, intervjuvana junija 2013. • Ga. Nadja Rijavec, rojena 1946, intervjuvana julija 2013. • Ga. Ivanka Rakar, rojena 1941, intervjuvana julija 2013. ^PREDSTAVITEV KNJIŽNE NOVOSTI l!iqndau ^velika zaùe omateml ¡e¡M 9771318864004