TONE RAKOVČAN: Mati. Hlad sem šc bil. Rad scm poslušal povesti, vse tiste, ki jih je hranilo srce naše babice. In ona je znala tako lepo pripovedovati, kakor bi mi govorilo drugo bitje, nekje od nebes poslano. Zrl sem ji naravnost v oči. Pri delu so ji bile oči stare, trudne, motne, a pri meni, ko sem zr! vanje, ko mi je pravila povest, so bile svetle ko moje, žive, mlade. V njih sem videl otroka, ki se pogovarja z menoj, a več ve in zna vse tako lepo razodeti. Baš povest o rnatcri in treh sinovih se mi jc zdela najlepša: Smela ie inati tri sinove. Stareiši, najmočnejši je odšel služit cesarju. Pa je zaklicala tromba, zavihrale so zastave, junaške čete so stopale v boj. Ljut je bil boj. V prvih vrstah se je boril on. Kot lev je naskakoval in podiral, da je so-vražnik plali obstal. Pa je nekje od vrlia gore zletela krogla, švignila po zraku in ga zadcla. Omahnil je on, a drugi so planili še z večjim srdom na sovrage in jih potisnili nazaj. Ko je najstarejši sin umiral, ie bila njegova zadnja beseda: Mati!... Srednji sin, drugi sin ie odšel služit v tujino. Odpeljalo ga je inorje. Tam onstran ga je sprcjelo šumno, velikansko mesto, nepregledno in neizmenio. Zazdelo se mu je podobno morju. In v tem niestu je stopil on v velikansko tvornico. Noč in dan so šumela ogromna kolesa, pre-gibali so se stroji-orjaki, dvigale in padale so železne tračnice, hreščale so žage, in peli cirkularji. Bila je to pesem strašna, ki je prešinjala srce, — 220 •«— ki ie rezala v mozeg. A on je vztrajal na mestu. saj se je trudil za svojo mater. ln zgadilo se je, da ga je stroj pograbil z železnimi rokami, ga dvignil v zrak in prižel nase. Hipoma je napolnil ozračje pretresljiv vzklik, ki je preklical vso tisto strašno pesem. Poleg stroja je padlo telo v smrtnem trepetu. Priskoeil je najbližji in xa dvignil na kolena. Ko je drugi sin, srednji sin umiral, je jedva slišno izgovoril: Mati! ... Frejela je mati poročilo o PTvetn sinu. Bridko, neutolažliivo je za-plakaia. Pisala je pismo srednjemu sinu v tujino, naj se pazi, da ohrani svoje življenje sebi in materi, ki ga tako liubi. Zaeno je prijela naj-mlajšega sina, ki je bil še skoro dete, ter ga dvignila k sebi. Poliubila ga je na lica in pritisnila na srce... Drugo jesen je Prejela žalostna mati poročilo o srednjem sinu. Težko je prečitala do konca. Vse vrste, s tresačo roko pisane. so bile nastlane s krvjo nienega sina. Izgubil je on mlado življenie daleč od nje, za ka-tero se je trudil. Nikdar več ne vidi starejšcga sina, svojega veselja, nikoli več ne zazre spet srednjega sina, svoje ljubezni. Ostal ji je edini up, mala iskra v bolesti polnem srcu, ostal ji je najmlajši sin... A ni mog;la preboleti mati težke usode. Legla je in na zimo umrla... Ob zglavju ji je božal z drobtio tresočo ročico najmiajši sin svetle Iase iti venomer ponavljal: O, mati, moja inati!... Odnesli so mamico iz hiše — sinko ie ostal čisto sam. Vse dneve, vse noči je prcplakal in klical mamico, liubo mamico. In zgodilo se je, da je mamica čula klice. V temni rtoči je tiho prišla skozi vrata, v dolgo belo haljo odeta. s svetlim obrazom in raznletenimi lasmi. Sedla je k sinku, dvignila rahlo njegovo glavo v svoje naročje, ga božala in se z njim po-govarjala. Do zore je ostala pri njem. Udušila je jok v njegovem srcu, ugasnila vso žalost in vse solze.----------- O, babica, še živi v mojem srcu ta povest in bo živela do zadnjega dne — sai je tako podobna povesti mojega življenja! — Jaz nisem čul besed iz materinih ust, meni ni pela mati ob zibclki uspavanke, ni me tolažila. ni mi božala ličec, ni niie pritiskala na srce... O, srečni vi, ki imate mater! Pritisnite se k niej, ovijte ji roke krog vratu^ poljubite jo in povcjte ji, kako io neizmerno Ijubite! Meni pa je ona že v prvi mladosti umrla — in vse od takrat tožen kličem za njo... A odgovora ni — Ie odmev, komaj slišen, plane od vsepovsod do mojega srca: Mati!-------