Darja Zaviršek
OŽENI SE, ČE HOČEŠ DOLGO ŽIVETl"
O ŽENSKAH, ZLORABAH IN STEREOTIPIH
Junakinje \iktorijanske dobe s o gcnvrilc le z očmi in centralnim živčnim sistemom, sodobne pa prostodušno klepetajo o svoji intimni osebni zgodorini.
Kosalind Curard
I/hodišče mojega razmišljanja je, da je današnji govor o družini, v kateri je polarizacija spolov šc vedno izrazita in v kateri skrbijo ženske /a emocionalno razpoloženje družinske skupnosti, obenem pa so objekt zlorab, v prvi vrsti govor o ženski. Ko se govori o družini, se govori in misli tudi na ljubezen, ki je v spolno specifičnih odnosih tudi spolno določena: LJUBEZEN JE DOLŽNOST ŽENSK.
Tej "ženski varianti protestantske etike", katere sinonimi so skrb, žrtvovanje, vdanost, potrpežljivost, odvisnost, pogosto stojijo nasproti različne oblike zlorab, ki se najbrutalneje manifestirajo v fizičnem, psihičnem in spolnem nasilju.
Če se je o fizičnem nasilju v družini spregovorilo najprej, pa se je o spolnih zlorabah žensk začelo govoriti nekako posredno, prek množice študij o spolnih zlorabah otrok, zlasti deklic, ki se najpogosteje daljše časovno obdobje vrstijo v družinah. Izmed pomembnih ugotovitev velja poudariti to, da spolne zlorabe otrok, med katere spadajo vse aktivne in pasivne, verbalne in ncvcrbalne oblike napeljevanja otroka na erotično ali seksualno razmerje ter zadovoljevanja odraslega s telesom otroka, niso specifična oblika seksualnosti odraslega, temveč način dominacije nad šibkejšim, nemočnim telesom in obenem emocionalno odvisnim otrokom. Spolna zloraba otrok (zahodnoevropske in ameriške raziskave kažejo, da je spolno zlorabljen vsak četrti otrok, med njimi so v 80 % objekt zlorabe dcklicc; R. Stcinhagc, 1989; F. Rush, 1988) je torej nasilje, ki prevzame formo seksualnosti.
Ko so omenjene študije opozorile, da so povzročitelji najpogosteje najožji družinski člani, se je krivda brž začela iskali pri materi, ki jc bila obtožena, da je skrivala vedenje o tem, kaj se v družini dogaja.
124
Takšno rclat iviziranjc krivde jc prineslo tudi nekaj dobrega, saj je ostri pogled na matere zlorabljenih otrok poka/al, da gre za ženske, ki so bile pogosto v otroštvu tudi same objekt zlorab in psihičnega nasilja ter da jih sedanja instrumentalizaeija družinskih odnosov ponovno postavlja v razmerje odvisnosti in jim nemalokrat onemogoča avtonomno odločanje o lastnem telesu. Občutki krivde in sramu, ki so toliko bolj prisotni, kolikor pogosteje se družina upodablja kot idilično zavetje, kjer vladala ljubezen in harmonija, pa te matere hromijo, da bi se uprle nasilju in instrumcntalizaciji svojega telesa in sebe v celoti.
Da jc za žensko prevzem družinskih funkcij, na katere se pripravlja v Času svoje socializacijc, pogosto vstop na pol ne le fizične, ampak še zlasti psihične preobremenjenosti, dokazujejo t.i. "ženske bolezni in simptomi", kot so depresija, migrena, nespečnost, bolečine v križu, nemir in razdražljivosl, (nevro)vegctativna distonija ipd. V zadnjih letih, ko je fenomen "bolczcn-žcnska" vse aktualnejši, je v študijah zahodnoevropskih držav in ZDA najti Iri pomembne skupne značilnosti, ki veljajo za vse starostne skupine žensk (B. Janscn, 1988; T. Bcrnandcz, 1985; I. Vogt, 1985): 1. Večina bolezni prizadene ženske dva do trikrat bolj pogosto kot moške in mnogo pogosteje ženske same sebe označujejo kot kronično bolne. 2. Ženske so v povprečju 1,5-krat pogosteje diagnosticiranc kot psihično bolne kakor moški (tu se ne bom spuščala v problemal izacijo samega konccpta duševnega zdravja, ki, kolje pokazal J.K. Brovermann (1970), ustreza stereotipni podobi psihično zdravega odraslega moškega, če jc v stacionarni psihiatriji razmerje med moškimi in ženskami še enako, pa je v ambulantni psihoterapevtski obravnavi trikrat več žensk kakor moških. 3. Ženske so tri do petkrat pogosteje kot moški odvisne od psihofarmakoloških sredstev. Irmgart Vogt (1985) poroča, daje v ZDA v starostni skupini od 18 do 29 let na en rcccpt za moškega predpisanih šest receptov za ženske (str. 9). Konsum psihofarmakoloških sredstev, kijih najpogosteje predpisujejo splošni zdravniki, jc za ženske očitno vsakdanje sredstvo v okviru njihovih strategij za življenjsko preživele.
Ženske torej pogosteje obiskujejo zdravnike, dobivajo več receptov in jemljejo več medikamentov za bolezni in simptomatiko, ki se jo v medicini označuje kot "tipične ženske bolezni" ali "ženski sindrom", kar pa je le ekstremna oblika kulture molčanja. Fenomen ženskih bolezni in še zlasti visoka zloraba tablet sta povezani s statusom, ki ga ima ženska v družbi, z njeno spolno specifično socializacijo in z uveljavljenim prepričanjem o idealni družini, ki se naloži ženski kot samonalogo, ne da Njo ta mogla uresničiti. Idealna družina in idealna ženska sta družbeni utopiji, ki služita utrjevanju neenakega razmerja med spoloma in sta obenem mehanizma družbene kontrole.
125
Slavospcv družini in prikriti apeli ženskam, da so odgovorne za njen ra/pad, je najučinkovitejša preventiva družbe, ki skrbi za zdravje svojih državljanov. Na to že leta 1926 v ljubljanskem Narodnem dnevniku opozarja članek z naslovom: "Oženi se, če hočeš dolgo živeti". Anonimni avlor poroča o mednarodnih raziskavah, ki dokazujejo, da je smrtnost pri neporočenih moških več kol dvakrat višja kakor pri poročenih. Sam zapiše: "Ce pomiluje svet že leta in leta neporočene ženske, je to popolnoma odveč. De facto se prilagodi neporočena ženska mnogo lažje in hitreje samskemu življenju kot moški. Po mojem mnenju je odstotek umrljivosti pri neporočeni ženski, kije prekoračila 45. leto starosti, nižji kot pri poročeni ženski iste starosti."
Vzroka, kiju navaja /a primere moške umrljivosti, sta presenetljivo podobna vzrokom, na katere danes opozarjajoštudije, ki se ukvarjajo z vzroki duševnih zlomov poročenih žensk. Za pisca sta vzrok za to, da neporočeni moški hitreje umrejo kot poročeni, "prehrana" in "zoper-nosti življenja", torej natančno to, kar danes imenujemo gospodinjski sindrom, odgovornost žensk za tisto, kar pesti in teži življenje družinskih članov, in njihova skrb za čustveni del družinskega sistema. Zato Se malo nc presenečajo podatki DCîSP (Deutsche Gesellschaft für soziale Psychiatric, 1990), da je danes hospitaliziranih največ poročenih žensk in neporočenih moških. Poroka in družina sta torej za rmrfkc v večji meri varovalni psihični okvir, rizičnost psihičnega trpljenja pa je največja prav pri poročenih ženskah.
Ce vsak mit deluje na ravni simbolnega in je hkrati pripovedovanje nekih realnih dogodkov in družbenih razmerij, jc tudi mit o plemeniti slovenski materi, ki ni nikoli skrbela le za "duševno zdravje" družine, ampak tudi za to, daje bila družina ekonomsko preskrbljena (od dekcl in dninark, prek žena, katerih možje so odšli v tujino in se nemalokrat niso nikoli vrnili, pa do delavk v tovarnah ter socialistično polno zaposlenih žensk), le pripovedovanje neke vsakdanjosti realnega življenja, ki s pomočjo mitskega govora prikrije vso slovensko mizoginijo, s katero konča tudi pisec omenjenega članka: "Pa tudi pri vdovcih je opažati porast umrljivosti. Vzrok bo pač ta, da jc izgubilo zanje življenje s smrtjo neprestano nervozne žene, kije sitnarila okrog njih, vsak čar".
Meščanski koncept ženske ljubezni v zakonu in družini, ki ga je vse 19. stoletje podpirala ideologija ženskega karakterja, je izrazito sredstvo dlscipliniranja tistih, ki so se morale zaradi posvetitve svoji nalogi najpogosteje odpovedati same sebi.
126
Sociološke anali/c fenomena poroke, ki vse bolj opozarjajo na izgubo identitete žensk, ki se odpovedo svojemu priimku, sc zde danes zastarele in feministično prenapete. Takšne kritike pozabljajo na simbolni, družbeno zaželeni učinek, ki ga vsebuje prevzem nuiškcga priimka v patriarhalnih družbah (da svoboda izbire priimka ob poroki v deželah zahodnih demokracij ni pravilo, dokazuje primer ZRN, kjer sc pravkar uvaja zakon, ki bo ženskam prvič dal pravico, da po poroki ohranijo svoj priimek). Še krepkeje pa je družbena amnezija na delu ob vprašanju družinske reprodukcije, kjer v liberalnih, formalno spolno enakopravnih in demokratičnih družbah nevprašljivo živi princip patrilibcralnosti kot naravni zakon. V instituciji patriarhata je bila hči prestavljena iz materine hiše v hišo moža, nositi je morala njegovo ime in rojevati potomce v njegovi genealogiji. Slednje se je skoraj brez izjem ohranilo do danes.
Gre torej za redukcijo dveh gcncalogij, matrilincarnc in patrili-nearnc, na eno samo, ki ima svoje korenine v ginckokratski tradiciji. Takšna redukcija nc omogoča, da bi sc razlike med spoloma zares ugledale, saj ostajata spola ujeta v binarno logiko patriarhata: moški - naslednik očeta in družinskega zakona / ženska - posredovalka naravnega v skrbi in dolžnosti reprodukcije. Antigona je, kot poudarja Lucc lrigaray (1988), s tem ko je spoštovala religiozni zakon pokopa-vanja mrtvih, sledila tudi materini genealogiji. In v tem "spiritualnem smislu ima tudi zveza med materjo in hčerjo religiozni značaj" (str. 269). Antigona je ostala zavezana "materini krvi", hkrati pa sc je prekršila proti patriarhalnemu zakonu totalne lojalnosti in moških vojn, ki ji jc prepovedal spoštovanje izvorne krvne vezi materine gcncalogijc in jo zato tudi kaznoval.
Če so bolezni žensk pasivni upor proti zlorabam in pogosto nosijo emancipacijski naboj, so hkrati tudi identifikacija s spolno določeno vlogo. Kajti bolna ženska je nekaj normalnega, družbeno sprejemljivega, nekaj, kar jc povezano z miti o ženskem telesu in s koncepti šibke ženske notranjosti. Prav gotovo ni naključje, da seje ideologij a ženskih bolezni začela razvijat i prav v času nastanka meščanske družine. Novemu konccptu moške in ženske narave sta tako pritegnili tudi medicina in še zlasti njena veja psihiatrija, ki sla v začetku 19. stoletja z medi-kalizacijo družine in ženske začeli utrjevati svojo družbeno moč.
Nasilje v družini, katerega objekt so najpogosteje ženske in otroci, povzročitelji pa m<rtki, manifestira strukturno neenakost razmerij med spoloma, ki ni vpleteno le v institucijo družine, temveč v vse srži družbenih struktur.
127
Ko se je v 70. letih po vseh zahodnoevropskih državah začelo govoriti o nasilju nad ženskami, je bilo pomembno, da se je status tiste, ki je spolno zlorabljena ali fizično in psihično maltretirana, legitimiral kot STATUS ŽRTVE. Biti Žrtev je bila edina možnost, da je bila ženska sploh obravnavana kot prizadeta, kol tista ki potrebuje pomoč, pozornost in absolutno podporo. Čeprav je v pravni praksi viktimizacija žensk edini način prasne pomoči, pa služi sintagma ženske kot žrtve zastiranju problema, saj kot žrtev danes ni definirana le ženska, ki je objekt zlorabe, temveč pogosto ŽENSKA NASPLOH. Definicija ženske kot žrtve pogosto pozablja na tistega, ki nasilje izvaja, in kot pravi Christina Thuermer-Rohr (1987), "zabrisuje neenako izhodiščno situacijo spolov v moški družbi in pasivizira oba spola v njunem pogledu na samega sebe".
Beseda žrtev izvirno pomeni nekoga, ki stoji v nevarnem risu smrti, prisilno ali prostovoljno, tistega ali tisto, ki je pripravljcn-a dati življenje za neke ideje ali cilje, za določeno prepričanje ali verovanje. Biti žrtev je imelo vedno določen pomen za žrtvujočega se ali žrtvujočo se, takšen položaj je vzbujal grozo in občudovanje hkrati, mamil je in odbijal. Žrtev se torej z lastnim življenjem za nekaj daruje, nekaj plačuje, nekomu/nečemu služi. V tem smislu jc pojem ženske kot žrtve ohranil dclcc prvotnega pomena, saj jc žensko telo v trenutku spolnega nasilja dar, ki služi nekomu drugemu - moškemu. Ženska kot žrtev nasilja in moški kot povzročitelj tega nasilja pa v družbi služita dvojemu: razvrednotenju ženske in povzdigovanju moškega. Sintagma ženska-žrtev govori torej o vsem tistem, kar jc vsebovano v stereotipnem idealu ženskosti: o žrtvovanju, pasivnosti, nemoči.
Nasproti tej definiciji se vse bolj uveljavlja koncept zlorabljene ženske kot tiste, ki jc PREŽIVELA. Ženska kot objekt spolnega, fizičnega ali psihičnega nasilja mora namreč ves čas delovati tako, da utrpi kar najmanjše možne poškodbe in kar najmanjše možno trpljenje. Tista, ki se bori za preživetje, poslavlja svoje reakcije v popolno odvisnost od povzročiteljevih, na nove taktike njegovega obnašanja mora odgovoriti v hipu, vedno s ciljem, da svoje last ne škode ne bi poglobila. Pi i tem se kaže kot aktivni subjekt ali pa kol pasivni objekt. V poskusu, da bi reživcla, pogosto izbere pasivnost kot najboljši) pot za preživetje. Cilj, ki mu ženska v situaciji nasilja sledi, je torej enoznačen - gre ji za to, da NE BI BILA ŽRTEV moškega.
Mnogo raziskav jc pokazalo, da ženske v situacijah družinskega nasilja usmerjajo ogromno energije, moči in emocionalne pripravljenosti v to, da bi odnos postal znosnejši (izrazita jc študija Roswitc Burgard, 1985, ki nasprotuje konceptu karned helplesness, teoriji o
128
"naučeni nemoči" žensk). Večina poleg sramu in občulkov krivde, ker se nasilje dogaja prav njim, razvije izrazilo optimistično prepričanje, da bo nasilja konec, če bodo same "boljSe", pozornejSe, bolj razumevajoče. V večini primerov nasilja in zlorab ženske v družini niso nemočne žrtve, temveč so, nasprotno, angažirane in verjamejo, da bosta njihova moč in njihovo drugačno vedenje v družino spet vnesla harmonijo. Tudi slovenske statistike dokazujejo, da prav ženske naredijo ogromno korakov v različne institucije in k njim, iSčoč pomoči in nasvet, vse v dejavnem prepričanju, da bodo rešile situacije fizičnega, spolnega in psihičnega nasilja, in še več, da bodo rešile tudi partnerski odnos.
Čeprav nas spolno specifična socializacija in celotni družbeni govor prepričujeta, da so ženske nemočne žrtve, že sam pogled v družino dokazuje, da je od njih odvisna večina ljudi (otroci, ostareli, mnogi moški, kijih ženske emocionalno stabilizirajo, občudujejo ipd.). Tudi zato je ta koncept nezadosten in neutemeljen, saj izloča vse oblike "dejavnega preživetja", ki ga ženske izvajajo. Hkrati pa takšen govor vpliva na podobo ženske o sami sebi, utrjuje klasično predstavo o nemočni, ubogi in zlomljeni ženski in povzroča, da se ženske s to družbeno uveljavljeno predstavo identificirajo.
Poleg najpogostejših stereotipnih predstav, ki skušajo nasilje v družini pripisati "patologiji obrobnežev", sadomazohističnim odnosom in ženskemu izzivanju, je pogosto tudi prepričanje, da v družini vladajo prav le nemočne in šibke ženske. Sklicevanje na to je povezano s podobo, ki se je do vrhunca razvila proti koncu 19. stoletja, ko je poleg nežne, skromne in potrpežljive ženske narave postajala vse izrazitejša lisla plat ženske, kalere moč se je kazala v zvitosti, preračunljivosti in v uporabi najrazličnejših sredstev za dosego svojega cilja. Najslavnejše so bile lažnive hlsleričarkc, ki so se po prepričanjih zdravnikov z uprizarjanjem histeričnih napadov in drugih simptomov ženskih bolezni fin de sičela izogibale družinskim obveznostim. Moč prefriganih histeričark je bila v tem, da so sc s prevzemom bolezenske vloge izognile tistim opravilom, ki jih je opravljala vsaka vestna in poštena mati in zakonska žena, ki sc ni vdajala brezdelju in uživanju. Sklep teh prepričanj je bil, da imajo ženske vedno v rokah prefinjena sredstva, s katerimi uresničujejo svojo moč in s pomočjo katerih se hkrati kažejo kot žrtve. Množični pojav histeričark je bil tako način dlvcipliniranja tistih žensk, ki so sc upirale procesu domeslifikacije 19. stoletja in pritiskom populacijske ideologije prvih desetletij 20. stoletja.
129
Na drugi strani lega kulturološkcga pogleda pa jc neizbežno dejstvo, da imajo ženske v družini dejansko moč, saj je skrb za druge vedno povezana tudi z močjo. Vendar jc Ic-ta strukturno drugačna od moči, ki jo imajo v družbi moški. Pogosto jc njihova moč v družini neprostovoljna in zaradi odsotnosti moškega nujna in Se pogosteje omejena z ekonomsko odvisnostjo. Moč žensk v družini ustreza družbenim potrebam, saj se najpogoslejc manifestira kot skrb za druge in je ženskam dovoljena prav zato, ker ustreza klasični spolno specifični delitvi vlog. Ženskam se za moč v družini praviloma ni potrebno boriti (Se zlasti ne takrat, ko gre za vprašanje otrok) in za večino jc ta moč edina, ki jo v svojem življenju imajo. Družina ostaja neprestižna sfera delovanja, delo v njej pa je nevredno in v razmerju do dela v sferi javnega, za katerega se samo po sebi razume, da jc v oblasti moškega dcprivilc-girano in brez moči. Delovna sfera družine ima v razmerju do ostalih socialnih in poklicno-dclovnih področij najslabši družbeni status. Analogno gesti dualne ekonomije, kije večino žensk (nikoli pa ne vse) potisnila v vlogo konsumentk in jim skupaj z realnim odvzemom vse družbene moči ponudila moč v sferi družinskih gospodinjstev, jc tudi sklicevanje na prikrito oblast, ki naj bi jo imele Ženske v družini. Eklatantcn primer takšnega prepričanja jc članek "Žene in naše gospodarstvo", kije leta 1929 izšel v ženski založbi Bclo-Modra knjižnica v Ljubljani. Anonimna avtorica (verjetno urednica založbe) v povz-dignjenem tonu piše: "Moč, neko vrsto realne politične moči, ki jo ima v rokah žena, izkorišča vsak dan, ne da bi se tega zavedla, in to jc njena nakupovalna sila.(...) Ali se zavedate, žene naše, kakšno važno gospodarsko delo opravljate, ko vršite vsakdanje nakupe, bodisi na živilskem trgu in v prodajalni? Važnost vašega nakupovalnega opravka sc začne že pri nakupu skromnega Šopka pcteršilja, pri kilogramu krompirja. Čc /nate natančno razločili dobro blago od slabega, sveže od pokvarjenega, silite s tem prodajalca in posredno proizvajalca, da postavi na trg samo dobro blago, samo nepokvarjena živila."
Moč žensk v družini jc torej družbeno zaželena moč, ki prikrije to, kar dokazuje realnost nasilja - da ima tako v družini kot v družbi oblast moški.
Tako ostaja družina področje, kjer sc napaja ideologija dveh moral, moške in ženske. Cc jc za moško moralo značilna pravičnost, je za žensko skrb za druge, obremenjena z elementi samoidealizacijc. Tudi skrb za ohranitev družine je, izhajajoč iz koncepta dveh moral, naslovljena na ženske. One so torej tiste, ki sc jim zaupa, da bodo to nakigo opravile. Tako sc poleg množice drugih protislovij znajde žeaska tudi v nasprotju med družbenim in lastnim idealiziranjem na eni strani ter iz.kušnjami zlorab in nasilja na drugi. Verige, ki odpirajo
130
i/hod iz takšnih protislovij in nasilja, so sestavljene iz brc/številnih členov spolnih stereotipov, ideoloških predstav o tem, kaj je moško in kaj žensko, ra/klenitev le-teh pa ne daje možnosti le spoloma, moškosti in ženskosti, temveč tudi družini.
Litcratura:
Drocge-Modclmog, Use in Mcrgner, Gottfried (ur ), ()rtc der Gewalt. Opladen 1987
Brovcrnun, J.K. ct. al.. Sex Role Stereotypes and Clinical Judgement* of
Mcnthal Health, Journal of Consulting and Clinical Psychology 34, 1970
Vogt, Irmgard, Fuer alle leiden gibt es eine Pille, Opladen 1985 Irigaray, Lucc, Am Anfang war der Krauenraub, Dietmar Kaper ui Christoph Willi (iir ). Has Schicksal der Liehe. Berlin 1988 Burgard, Roswitha, Mißhandelte Frauen: Verstrickung und Befreiung,
Wcinhcim/Bascl 1985 Thucrmcr-Rohr, Christina, Frauen in Genahscrhaeltnisse, Kocln 1987 Stcinhagc, Roscmarie, Sexuelle Mißbrauch an Maedchen, Hamburg 1989 Rush, Florence, Ha* hestgehuetete Gejeimnis, Berlin 1988 Bcrnardc/., Teresa, Prevalent Disorders of Women: Attempts Toward a Different Understanding and Treatment, v: Carol Mowbray, Susan Lanir, Marilyn Hulcc, Women and Mental Health, New York 1985 Jansen, Birgit, Gcschlechterverhacknlssc. Krankheit und Gesundheit, Kassel 1988
131