List 8. Gospodarske stvari. Kako ravnati z vinom po vinovrenji in kdaj in kolikokrat vino pretakati? Po dr. Nessler-jn. Navadno je vprašanje: kdaj in kolikokrat naj se vino pretoči? Mislimo, da prvemu vprašanju ne moremo zadostovati, če dan, in tudi ne, če celo mesec naznanimo, ravno tako drugemu vprašanju ne, če ktero številko zapišemo. Vinorejec mora čuti na prvo vinovrenje, on mora na gorkoto in druge razmere paziti, in mora svoje vino dobro poznati. Žalostno je to , da vinorejci pri pretakanji vina se bolj ozirajo na tek lune kot na gorkoto, pri kteri je vino prvo vrenje dovršilo, da se bolj gleda na dan v pratiki, kot na lastnost vina. Resnica je, da je stopna gorkota pri prvem vinovrenji posebne važnosti. Vsak vinorejec ve, da gorkota pospešuje vrenje. Tako, na priliko, kaže skušnja, da pri gorkoti od 5 stopinj R. je v 78 dnevih komaj za 2 tretjini Joliko sladkorja povrelo, kot pri 14 stop. v 19 dneh. Če je toraj trgatev bila v mrzlem vremenu, je vrenje počasno, in vino po takem je komaj konec meseca svečana sposobno, da ga pretočimo. Ce je pa bilo vrenje pri gorkoti od več stopinj , na priliko 12 stopinj, je vino lahko že v mesecu decembru sposobno, da ga pretočimo. Ce vino, ktero še ni popolnoma izvrelo, presnamemo v sod, kterega smo zažgali z žveplom, vidimo, da žveplena kislina ustavi vrenje; vino se včisti, žvep-lena kislina sčasoma zgine; al kmalu, ko postane vreme gorkejše, začne vino zopet vreti in postane motno. Ce zopet vino presnamemo v zažvepljeni sod, ustavimo vrenje, pa le za nekoliko časa; in tako se zgodi, da nektera vina rada postanejo motna, posebno če jih prestavimo iz mrzlih kletov v gorke, in to gotovo zato, ker vinu ni priložnost dana bila, popolnoma izvreti. Ce je vino popolnoma povrelo, lahko včasih več mesecev ostane na drožji, postane vlečljivo, posebno če nastopi velika gorkota. Skušnja spričuje, da vino na drožji stoječe je postalo vlečljivo, ono pa, ki se je pretočilo, ostalo je dobro. Ce ima vino dovelj grenkozagoltnosti, ni nevarnost vlečljivosti, vendar ko je vino postalo vlečljivo, ne pomaga nič, čeravno mu grenkozagpltnosti dodamo. Poprašajmo toraj: po kterih vodilih nam je ravnati pri vinu? Gotovo je treba skrbeti, da je pri prvem vinovrenji prava mera gorkote. Ce hočemo, da vino vre pri 8 stopinj R., treba je vedno skrbeti, da v kletih s pripo-močjo ledu ohranimo tako nizko gorkoto. Gotovo bi vino potem pozno dovrelo, in tako bi se moglo ravnati tudi s pretakanjem. Al veliko lože je večo stopinjo gorkote vedno enakomerno ohraniti, kar je med vrenjem posebno potrebno, in tako smemo reči, da gorkota od 12 stopinj je najpripravnejša pri prvem vinovrenji za južne kraje, kjer je gorkota ob času trgatve še velika. Treba je vendar skrbeti, da vino vedno pri enaki stopinji gorkote vre in zagotovljeni smemo biti> da bo naše vino dobro izvrelo, in lahko ga bomo pretočili hitro ko se včisti. Veliko se govori in prička o tem, ali je pri pretakanji vina kaj ležeče na vremenu ali ne? Mi bi rekli, da. Po dokončanem vrenji vina najdemo v drožji in v vinu nekoliko ogelnokisline, in sicer toliko več, kolikor niža je gorkota in kolikor veča je teža tekočine in tiskanje zraka. Ko gorkota raste in tisk zraka pade, sq vzdigne ogelno-kislina in gr6 z drožjem kviško. Ce toraj pri gorkem vremenu pretakamo, je nevarnost veliko veča, da se vino skali. Nekteri trdijo, da je umno in dobro, ako vino do prihodnje jeseni pustimo na drožji; al mi temu ne moremo pritrditi, ker lahko se v drožji kaj pripeti, kar utegne vinu škodovati. Nekteri pustijo luščine in pelke vinskih jagod brez petljev v vinu, in toraj ostanejo tropine pomešane z drožjem, in to stori, da se drožje ne razkroji tako lahko, kajti ravno tropine storč, da je drožje rahlo; k temu pa pristopi še to, da vino iz tropin dobi grenkozagoltnost, ktera nasprotuje vlečljivosti vina. Toraj pazimo na vse to, da o pravem času pretakamo vino. Dveh reči treba je še opomniti: to je, na majhne rastlinice, ktere se na površji vina napravijo, in na železo, ktero je na notranji strani sodov nepokrito. Na površji vina se napravijo majhne rastlinice, ktere ravno tako kakor birsa, to je, plesnoba na vinu (kan), vinski cvet spremenijo v ogelno-kislino, ktera ubeži, ktere pa kakor rastlinice kisa spremenijo vinski cvet v jesihokislobo, toraj vino ne samo slabeje, temveč tudi kislejše naredijo. Vsakemu umnemu vinorejcu je znano, daje neobhodno potreba vinske sode vedno polne imeti, da vino pred zrakom varujemo. Kakor hitro zapazimo, da so se napravile take rastlinice ali kan na vinu, moramoJiiteti, da jih odstranimo. Kan je na površji vina. Ce toraj vina v sod dolijemo brez posebnih pripomočkov, se kan zmeša z vinom in pade polagoma na dno, kjer se razkroji in s tem vinu zabavlja. Umno je toraj povsod, kjer je mogoče, vino v sode dotakati z 1 i v o m, kteri globoko v vinu pod kan seže, gotovo pride kan na vrh do vehe, in mogoče je> potem ga odstraniti. ------ 62 ----- Ravno tako zelo škoduje železo vinu; to morebiti kdo smešno imenuje. Ali preiskujmo, in hitro nam se reč razodene. Navadno je, da na znotranji strani vratic je glava vretničice železna in nepokrita od lesa; če toraj sod zažgemo z žveplom, vidimo, da železo skor vso žveplenokislino povžije, in namen žvepljenja je vničen, ker ravno žvepljenje ima namen, da plesnobo zadušimo; zraven tega pa tudi vino potem dobi neprijeten duh in okus po smrdljivih jajcih. Gotovo je toraj treba skrbeti, da je vse železo na notranji strani soda dobro pokrito v lesu, ker mnogotere skušnje spričujejo, da je vino ravno iz tega ozira slabejše. „Gosp. list."