Slavko Batušič Josip Nolla v Zagrebu Kronologija repertoarja in Nollijeve dejavnosti v Hrvaškem narodnem gledališču Ko je bila leta 1870 v Zagrebu odprta stalna hrvaška opera pod upravo skladatelja in dirigenta Ivana Zajca, je mesto prvega tenorja v novem ansamblu prevzel Fran Grbič (tako so pisali Gerbiča). S tem je stopil na čelo plejade slovenskih pevcev, ki že celo stoletje nepretrgoma zavzemajo prva in najuglednejša mesta v zgodovini hrvaške opere. Cez štiri leta se je kot lirski sopran vključila v ansambel Gerbičeva žena Milka Daneš, takoj za njo pa bariton Josip Nolli in v našem stoletju jim je sledila cela generacija izrednih umetnikov, kakor so — da omenimo samo najpomembnejše — Josip Križaj, Irma Polak, Ivan Levar, Rudolf Bukšek, Robert Primožič, tajnik opere in dirigent Mirko Polič, Marijan Rus, oba Mlakarja in nazadnje nenadkriljivi trio tenorjev, Josip Rijavec, Mario Šimenc in Josip Gostič in njihov današnji naslednik Noni Zunec. Vsi so delovali tudi na slovenskih odrih in številni med njimi so se proslavili tudi v velikih evropskih in ameriških metropolah, vendar so poglavitna in najplodovitejša obdobja njihove aktivnosti vezana le na Zagreb. Koliko priznanja in kakšne uspehe so dosegali v zagrebškem okolju, ni treba posebej poudarjati: sodijo med najzaslužnejše ustvarjavce tako slovenske kakor tudi hrvaške glasbene kulture. O dejavnosti Josipa Nollija v Zagrebu se ni ohranila administrativna dokumentacija, korespondenca in podobno, temveč samo dve fotografiji in nekaj zapiskov. Vendar je v teatrološkem odseku inštituta za književnost in teatrologi j o pri Jugoslovanski akademiji (prej arhiv Hrvaškega narodnega gledališča) ohranjeno izredno pomembno in stvarno gradivo, se pravi plakati vseh predstav, v katerih je nastopal Nolli, in po njih lahko natančno in po koledarju rekonstruiramo njegov repertoar in ugotovimo število in zaporedje nastopov. Razen tega je v zagrebškem dnevnem tisku in po revijah vse polno kritik in poročil o predstavah, pri katerih je sodeloval. Med njimi so — kakor je sploh v navadi — strokovne recenzije glasbeno izobraženih avtorjev, pa tudi stereotipni članki slučajnih časnikarskih reporterjev. Zato je razumljivo, da bomo pri navajanju kritik o Nolliju uporabljali le tisto gradivo, ki ga moremo glede na pisce imeti za resno in verodostojno, se pravi tudi objektivno. V hrvaški teatrološki literaturi je prvi registriral dejavnost Josipa Nollija Nikola Andric (»Spomen-knjiga Hrvatskog zem. kazališta«, 1895), ki v biografskem pregledu članov navaja tole: N o 11 i Josip. Slovenski rodoljub i snažan bariton, koji je kod nas prvi put pjevao za pokus u lipnju 1875 [majhna netočnost: bilo je v maju, ne v juniju; op. p.], te je ostao tri godine član opere, a g. 1878 ostavi nas s Kašmanom. Godine 1881 pjevao je u Odesi. Milan Ogrizovič, prvi zgodovinar zagrebške opere (»Hrvatska opera 1870 do 1920), je zelo skop s podatki o Nolliju. Omenja ga mimogrede: »U sezoni 1877—78 dolazi našem kazalištu baritonista Slovenac Josip Nolli. . .« Ne omenja ga pri opisu prejšnjih sezon, navedeni podatek pa ne drži, ker je Nolli prišel v Zagreb že leta 1875. Ogrizovič seveda navaja »slavlje najslavnije večeri« ob premieri Zajčevega »Nikole Šubica Zrinskega«, vendar ničesar o Nollijevi kreaciji glavne in naslovne vloge — preskočil je torej dve prejšnji leti njegovega delovanja v Zagrebu. Ravno tako tudi nič ne pove o njegovem gostovanju v letu 1880, šele ob povzetku vseh gostovanj v sezoni 1886—1887 pa pravi: »Gostovali su i nekadašnji naši stari članovi nakon lovorika u stranom svijetu: Sofija Kramberger i Josip Nolli u Zrinskom.« Iz novejšega časa je v »dosjeju« Nolli v teatrološkem odseku tale sumaren biografski zapisek: Nolli, Josip, glumač i pjevač (Ljubljana 1841—1902). Studirao pravo u Beču i pjevanje u Milanu. God. 1867 sodjeluje u Ljubljani kod osnivanja Dramatičnog društva i nastupa kap glumač; 1868 izdaje prvo slovensko djelo 0 kazalištu »Priročna knjiga za glediške diletante«. Angažiran 1875—78 kao prvi bariton zagrebačke opere, pjeva naslovnu ulogu na premijeri Zajoevog »Nikole Šubica Zrinskog«. Kasnije nastupa na Milanskoj Scali 1 drugim talijanskim gradovima, u Barceloni, Madridu, Pragu, Budimpešti, Petrogradu, Moskvi, Kijevu i Odesi interpretiraj uči tal. belcantistički repertoar. Posljednjih godina djelovao u Ljubljani kao redatelj in pjevački pedagog. V slovenskih virih so podatki seveda obilnejši. Profil Nollija kot osebnosti, mladoslovenskega patriota in vsestranskega gledališkega umetnika, je orisal Filip Kalan v svojem »Obrisu gledališke zgodovine pri Slovencih« (»Novi svet«, 1949, št. 6, str. 572—573). Pa tudi tu je en sam stavek, ki se nanaša na Nollija v Zagrebu: »Tako je leta 1875 odšel v Zagreb, kjer je s Franom Gerbičem pomagal ustanavljati hrvaško' opero . . .« Pri tem moramo spomniti, da je bila hrvaška opera takrat stara že pet let, zato je točneje, da je Nolli pomagal k njeni afirmaciji in še posebej — da tako rečemo’ — nacionalizaciji solističnega ansambla, v katerem so bili tedaj tuji pevci v pretežnem številu. Drži, da je bil Nolli ob svojem prihodu v Zagreb že v petintridesetem letu, se pravi, da ni bil več ne mladenič ne začetnik, temveč človek z zrelimi življenjskimi in gledališkimi izkušnjami. Kalan omenja: »opernega petja pa ga je navadil maestro Giovannini v Milanu«, vendar iz besedila ni razvidno, ali je Nolli študiral petje pred prihodom v Zagreb ah pa je po letu 1878 odšel v Milan, kjer se je izpopolnil in pri Giovanniniju preštudiral vloge v italijanščini v slogu tedaj prevladujočega belkanta, kar mu je hitro odprlo vrata italijanskih in drugih evropskih opernih hiš. Nolli je prav gotovo prišel v Zagreb s solidno' glasbeno izobrazbo in verziran v interpretaciji posameznih opernih arij, vendar še brez rutine v podajanju celotnih opernih vlog, ker za to v Ljubljani ni imel zadosti možnosti. A. Trste- njak (»Slovensko gledališče«, 1892) ga navaja pri popisu članov Dramatičnega društva s tole vrstico: »Operni pevec pri Dramatičnem društvu od leta 1867 do 1875.« In pravi razen tega: Leta 1870 je učil v dramatični šoli deklamacijo in predstavljanje v moškem oddelku režiser g. J. Nolli, avtor »Priročne knjige . . .« in tako naprej, kar je vse znamx Iz Trstenjakovih podatkov o ljubljanskem repertoarju vidimo, da so do leta 1875 dajali veliko nemških in francoskih operet, pa tudi Zajčevo »Mesečnico«, in da so pogosto peli arije in prizore iz posameznih oper (»Trubadur«, »Lucija Lammermoor«, »Afričanka« — pri tej izrecno omenjajo Nollijevo sodelovanje), kot opereto pa so uprizarjali poznejšo opero, Foersterjevega »Gorenjskega slavčka« (1872). Nolli se je s svojim sodelovanjem pri tem repertoarju pravzaprav pripravljal za svojo prihodnjo kariero opernega pevca; dokončno se je lahko izbrusil v Zagrebu, kjer je drugo za drugo prevzemal glavne vloge v celotnih izvedbah oper zelo velikega stilnega razpona, od Mozarta in Webra do Verdija, Gounoda in Nicolaia. Vse te vloge je študiral z Zajcem, ki je bil tudi izreden pedagog, da sta se tako študij kakor tudi stalno gibanje na odru kmalu pokazala v njegovi popolni pevsko-igralski zrelosti. V Ljubljani se je sezona 1874—1875 končala 9. maja 1875. Cez nekaj dni je bil Nolli že na Hrvaškem. Podatek o tem je v bibliografskem oddelku Jugoslovanskega leksikografskega zavoda v Zagrebu, kjer so registrirani vsi Nollijevi članki, objavljeni v slovenskem tisku (okoli 15 naslovov), in med njimi tudi tale: J. N[olli]: Prva hrvatska pevska slovesnost v Sisku o binkoštih 16.—18. maja 1875 (»Slovenski narod«, 1875, št. 115). Pripomba: pisca ugotovil Anton Svetlina. Nolli je torej opisal pevsko slovesnost v Sisku in na nji sodeloval, vendar ne morem natančneje reči, ali kot pevec, ali mogoče kot delegat iz Ljubljane, ali samo med gledavci, ker nimam pred seboj tega njegovega članka. Prihodnji podatek pravi, da je kmalu potem prvič nastopil kot gost v zagrebškem gledališču. Kako je prišlo do tega gostovanja, o tem ni ohranjena nikakršna arhivska dokumentacija. Lahko si pa mislimo, da je Nolli jev sloves že segel do Zagreba in da ga je Zajcu priporočil njegov prijatelj Gerbič. Imamo pa dokaz o prvem gostovanju, in sicer plakat predstave z dne 29. maja 1875, ki nam v svoji običajni obliki vendarle pove vse najpotrebnejše. Ta dan je bila benefična predstava operne pevke Matilde Lesič. S plakata je razvidno, da je bil prvotno na programu »Trubadur«, ker je na njem natisnjeno: »Radi nepredvidjene okolnosti nemože se dañas naznačena opera ,Trova tori pjevati.« Namesto tega je bila postavljena na repertoar opera L. in F. Riccija »Krišpin in botra«. Na vrhu plakata piše z velikimi črkami: »Prvo gostovanje g. Nolli-a, člana dramatičkog društva iz Ljubljane.« Ali bi bil moral Nolli peti (seveda Luno) v napovedanem »Trubadurju« ali pa je bil povabljen, naj reši predstavo in prevzame vlogo Krišpina, tega ni mogoče ugotoviti. Prav gotovo je bila sprememba napravljena v naglici in v tisk vržen plakat »Krišpin in botra«, vendar premalo skrbno korigiran, da je pri osebi Krišpina ostalo ime »g. Novak« (češki bariton, tedaj član zagrebške opere), vestni zbiravec plakatov in gledališki kronist Nikola Faller, poznejši dirigent in direktor zagrebške opere, pa je prečrtal Novakovo ime in napisal Nollijevo. Vendar je bila Nolliju dana priložnost, da se je vsaj deloma pokazal kot Luna. Na plakatu je rečeno: »Poslije Nolli prvič kot gost v Zagrebu l,*v»wjr K \t»||i-n H,.-n ,»r«m».lr«..?x -jglr TT •tnuim f* Ljubljani- 1-H K 1) N TA V.,' 13?. »m»B Wl. HltRI. pmlbn»Jkf Narmino zi*omljsKti U/.niiHfr u Zagreli». Itaimn t i HUImiIu «Im- 211. iimjn fNTi». «i korist o p e, r n < |> j t* v « ¿. j c P MATI Ul K L ES 10: Erispino i koma. KaoteMltoe-ialjh* oper» a 3 rtn«. ml F. M rinkr-n 1’i.hr, «lio A. M. Itimiaa. «&"U ud L. I F. »Ur,-, Hanini rij iron pl. Zri je. — StuimUtfrlj Joxi/f f'rntdrn rtich. LICA. Rfrtpm.1 *• Tufa*«.., pvtlokr ti Ni,«*. Afuit. topna* ng i». I.r^r PM», $**»& «i. Urfall i lj»A»rolk ti. AMmi »•. T>~k«wr A..Inifc.lt- t|| h«p*r.ttt I SlrH^Mtar. *t„p«r I”. tHu ti. ti rku*tn •d*. VormniflM. ti A Mn» M. I pnf^ein hr»vu<»l HI»«,- r*.»_« »Art. Wt. n- » \Vlt .Irt.. iU.li mprci Wj4W “LulnuMl nruintr «■ H aim s mndmt-na «jirrn „Tmn-lor* i^etati. a&T P,wUr K rt«” p|**\•< fr tf N»lll »rije mW»ui i» ‘i i *>.. «•mUr i/. .1 (¡m operp ..Trm »!<*-. V<-l«-.»ia.na eltrtanl»«! K moj prrd»l««i n«Julji*diiljt- fwai.lj,- ____________________________________MAT' (Jlune ciriH* kao k«wl open*. Ka».t otvar« »e u '¡7. tw». t» h. a*- drugog čina pjevat če g. Nolli arije sa zborom iz 2. i ensemble iz 3. čina opere .Trovator“.« O tej predstavi, pa tudi o Nollijevem gostovanju ni v zagrebških listih nobenih kritik, vendar si lahko mislimo, da je Nolli doživel pri publiki in pri Zajcu s svojim nastopom popoln uspeh, ker je bil septembra 1875 že spet povabljen na gostovanje. V tekoči sezoni 1874—1875 za to ni bilo več časa, ker se je končala že teden dni po omenjeni uprizoritvi »Krišpina in botre«. Po tedanji navadi je bil uradni začetek vsake nove sezone 1. oktobra. Ce so igrali že prej, so temu rekli predsezona. Tisto jesen je trajala ta ves mesec september in v nji je Nolli gostoval tri večere, vsakokrat z debelimi črkami natisnjen na čelu plakata kot gost: 11. septembra 1875 — grof Luna v Verdijevem »Trubadurju«, 16. septembra 1875 — Valentin v Gounodovem »Faustu«, 23. septembra 1875 — Karel Peti v Verdijevi operi »Ernani«. Na teh treh gostovanjih je dosegel tolikšen uspeh, da je bil takoj angažiran. S 1. oktobrom 1875 je postal član zagrebške opere in ostal v angažmaju prihodnje tri sezone, do maja 1878. Pri angažmaju je zamenjal baritonista Josipa Kašmana, Hrvata z otoka Cresa. Kašman je kasneje z na j večjimi uspehi pel po Italiji in Evropi, leta 1883 pa na slovesni prvi predstavi, ko so> odprli Metropolitansko opero v New Yorku (»Lucija Lammermoor«), Bil je prvi bariton od ustanovitve zagrebške opere in priljubljen umetnik, vendar se je pogosto kaj sporekel z upravo, zlasti glede plače. Zato je tudi odšel iz Zagreba. To omenja L. d. H. (šifra ni razrešena) v članku »Uspomene na Josipa Kašmana« (»Obzor«, 1926, št. 47), ko pravi: «I tako koncem svibnja 1875 ostavio je Kašman konačno Zagreb — ostavio duboku uspomenu s kojorn so se morali boriti njegovi na-sljednici Josip Nolli, bivši odvjetnik u Ljubljani, pa kasnije Minski.« Sezona 1875—1876 Kot na novo angažiran član je Nolli prvikrat nastopil 23. oktobra 1875 v naslovni vlogi Mozartove opere »Don Juan«. S plakata predstave je razviden kuriozum, da med osebami ni bilo nobenega pevca Hrvata: Chlostik, Novak in Anton so bili Čehi, Irma Ferenczy in Dalfy Madžara, Nolli in Milka Danes Slovenca, Matilda Lesič pa Poljakinja iz Lvova. Ni treba posebej poudarjati, kako je vloga Don Juana še danes pevski in igravski problem. Nolli jo je moral bolj ali manj improvizirati, ker mu niti Zajc pri tem ni mogel kaj prida pomagati. Zajc je pokazal svoje spoštovanje Mozartu že s tem, da je dal »Don Juana« na repertoar, vendar ni imel tankega čuta za Mozartov specifični stil, ker je prišel z milanskega, se pravi verdijev-skega konservatorija. Na splošno so bile Zajčeve realizacije belkantistienega repertoarja bolj avtentične kakor neitalijanskih skladateljev, do katerih je bil sploh zelo rezerviran (v devetnajstih letih svojega upravnikovanja ni nikoli uprizoril Wagnerja, od slovanskih oper pa samo Smetanovo »Prodano nevesto« in Blodkovo enodejanko »V vodnjaku«), Nolli se je moral torej kot don Juan znajti, kakor je vedel in znal, razen tega pa se je moral »vojskovati« še s spomini na Kašmana. To opero so namreč prvikrat igrali 19. januarja 1875 in Kašman je desetkrat pel naslovno vlogo, kar je za tisti čas pomenilo svojevrsten rekord. O reprizi »Don Juana« z Nolli jem je napisal obširnejše poročilo1 muzikolog Franco Koch (bolj znan po pohrvatenem imenu Kuhač) v listu »Vienac« (1875, št. 46). Iz poročila je videti, da je bila prva predstava slaba, druga pa boljša, in to v gledališču ni kajpak nič novega. Kuhač pravi: »G. Nolli zadovoljio nam je taj večer svojim Don Juanom; on nije doduše bariton poput Beka, pa da pravo rečemo, ni poput Kašmana ali niti svojim pojavom niti pjevanjem ne vrijeda občinstva,« (v Kuhačevem posebnem načinu izražanja tale »ne vrijeda« pomeni sorazmerno zadovoljivo oceno, se pravi, da je bil dober). Ob koncu kritike je Kuhač ostro napadel interprete zaradi slabo govorjene proze: »Niesi mogao razlikovati, nije li to više turski nego li ingleski — a prema tomu biješe Nollijeva hrvaština sam biser i suho zlato. . .« Ne glede na tako polovičen uspeh z don Juanom je Zajc postavil Nollija v repertoarju v ospredje in mu zaupal vrsto glavnih vlog pri reprizah in premierah, kakor vidimo iz popisa njegovih nastopov v sezoni 1875—1876: W. A. Mozart, »Don Juan»: 23. oktobra, 2., 6. in 20. novembra, 14. in 28. decembra 1875, 22. januarja 1876. G. Verdi, »Trubadur« (grof Luna): 30. novembra 1875, 11. in 25. marca 1876. G. Donizetti, »Ljubljenka«, premiera (Alfonz Enajsti): 4. in 7. decembra 1875, 15. januarja 1876. G. Verdi, »Ernani« (Karel Peti): 21. decembra 1875, 5. februarja 1876. C. M. Weber, »Čarostrelec« (knez Otokar): 8., 11. in 29. januarja, 26. februarja, 27. marca, 9. aprila, 30. maja 1876. O. Nicolai, »Vesele Windsorke« (Fluth): 12., 15. in 22. februarja, 2. in 14. marca, 25. aprila, 18. maja 1876. I. Zajc, »Boisyjska čarovnica« (Grisaille): 7. marca, 1. in 8. aprila 1876. F. Marchetti, »Ruy Blas« (don Sebastian de Bazan): 22. aprila 1876. Ch. Gounod, »Marjetica« (»Faust«) (Valentin): 21. in 25. maja 1876. Skupno 35 nastopov. Kuhač je pisal samo še o premieri Donizettijeve »Ljubljenke« (ob koncu leta 1875 je nehal pisati operne kritike). Ob tej premieri je očital upravi (»Vie-nac«, 1875, št. 51), zakaj je vzela na repertoar to delo, ki je najslabša Donizettijeva opera — »žalibože i pjevačem nezahvalna muka.« »Ako je slavna uprava ikad razloga imala napisati priznanje g. Grbiču i gdi Lesički, to ga je imala ovaj put, jer bi se po svoj prilici to j Operi u slavu zviždalo, da ni j e bilo napora i vještine njih dvoje. Gospoda Nolli i Chlostik pripomogoše im koliko mogoše .. .« V začetku leta 1876 v »Viencu« ni bilo posebnih opernih kritik. Gledališko (dramsko) kroniko, je še naprej pisal njegov urednik August Šenoa in tu pa tam napisal tudi misli o opernih predstavah, in navsezadnje je bil za to tudi kompetenten, saj je zadosti poznal glasbo. A kadar je pisal o operi, je vendar videl težišče v dosežkih v odrski realiziciji kot celoti, ni se pa spuščal v analizo glasbe ali petja. Zadovoljeval se je s sumarnimi ocenami in v njih Nollija večidel pohvalno omenja. Šenoa je bil še iz študijskih let v Pragi v tesnih prijateljskih stikih z Gerbičem, Gerbič pa z Nollijem in tako je vse tri vezala spontana solidarnost in enako gledanje na samo po sebi razumljivo in prisrčno, ne frazersko hrvaško-slovensko vzajemnost, ki se je tedaj pomembno kazala v naporih zagrebškega gledališča, da bi dosegalo čedalje večje umetniške uspehe, ki naj bi bili skupen rezultat. Sezona 1876—1877 Skupno 32 nastopov, med njimi tudi vrh njegove kariere v Zagrebu, naslovna vloga Nikole Šubica Zrinskega v najbolj priljubljeni Zajčevi operi. G. Verdi, »Ernani« (Karel Peti): 16. avgusta, 27. septembra 1876, 8. in 10. maja 1877. G. Nicolai, »Vesele Windsorke« (Fluth): 15. oktobra, 18. novembra 1876. K. Kreutzer, »Prenočišče v Granadi«, pi’emiera (Lovec): 21. in 25. oktobra, 22. novembra 1876, 26. maja 1877. I. Zajc, »Nikola Šubic Zrinski«, prva izvedba (Zrinski): 4., 7.. 11., 14. in 29. novembra, 12. in 26. decembra 1876, 9. in 23. januarja, 15. februarja, 3. aprila, 2. maja, 10. junija 1877. G. Verdi, »Trubadur« (Luna): 26. novembra 1876, 7. januarja. 24. aprila 1877. C. M. Weber, »Carostrelec« (Otokar): 30. decembra 1876. 2. junija 1877. Operni quodlibeti: 7. februarja 1877 (prizori iz »Fausta« in iz »Don Juana«), 17. aprila 1877 (prizori iz »Rigoletta«) in 24. aprila 1877 (prizori iz »Rigoletta« in iz »Trubadurja«). G. Verdi, »Rigoletto« (naslovna vloga), Nollijeva benefična predstava 13. marca 1877. O premieri »Nikole Šubica Zrinskega« je v »Viencu« (1876, št. 46) napisal obširno poročilo Šenoa. Kot kritik je bil znan po svoji neizprosni ostrini in skoposti s pohvalami, vendar je to pot brez zadržanosti registriral velik uspeh dela in uprizoritve, ki jo je publika sprejela z navdušenjem. »Pjevači i pjevačice, * zborovi i orkestar odlikovahu se riedkom revnosti. Spominjem tu g. Nollija, koji je u istinu liepo pjevao, nu gdje-gdje junačnije igrao.« Pri tej zgodovinski premieri sta z ravno takim uspehom sodelovala še dva Slovenca: Gerbič kot Juranič in njegova žena Milka kot Jelena. Do zdaj je napisal najbolj izčrpno biografsko študijo o Zajcu dr. Antun Go-glia (»Ivan pl. Zajc« v listu »Sv. Cecilija«, Zagreb 1931, št. 1—6, in 1932, št. 1—6). Seveda opisuje tudi triumf »Nikole Šubica Zrinskega« in navaja, da so bili pri premieri navzoči ban Ivan Mažuranič, minister za Hrvaško Koloman Bedekovič, člani sabora, številni pisatelji, umetniki in zastopniki javnega življenja. Omenja velik uspeh pevcev z Nollijem na čelu, potlej pa navaja tudi statistične podatke o interpretih. Omenja, da je Nolli pel Zrinskega dvajsetkrat, a to ne drži popolnoma: dokler je bil stalno nastavljen, ga je pel sedemnajstkrat, potlej pa še štirikrat ob gostovanju leta 1880, se pravi skupno enaindvajsetkrat. Po tem je na prvem mestu med interpreti Zrinskega v prvem obdobju stalne hrvaške opere v stari gledališki stavbi na Markovem trgu. Neposredno pričevanje o premieri je ohranil Nikola Faller (Moji dojmovi prigodom premiere Zrinskoga«, »Kazališni list«, 1933—1934, št. 7). Takrat je bil še gimnazijec, vendar navdušen za glasbo, ki jo je pozneje študiral pri J. Massenetu v Parizu in nazadnje prevzel funkcijo, ki jo je svoj čas opravljal Zajc — mesto direktorja zagrebške opere. Faller v svojih spominih zelo živo in slikovito opisuje ozračje v gledališču in bučen uspeh premiere in dobesedno pravi: »Zajc je poznavao svoj ensemble i svakome je za registar njegova glasa napisao partiju — Zrinskoga za Ljubljančana Josipa Nollia, koji je bio neka vrst tenora-bari tona te se zato i ta partija kreče u visokim položajima, u ko j ima je Nolli upravo briljirao. — Iza zakletve u trečoj slici nastalo je neopisivo odu-ševljenje, aklamiranje i pleskanje. Zajc i solisti pojavili se na pozornici ne-brojeno puta, bilo je cviječa, vijenaca i letaka sa galerije...« Vendar Nollijev prvi nastop v vlogi Rigoletta ni ostal čisto nič v senci Zrinskega. To je bil velik, vsestranski uspeh čedalje zrelejšega umetnika, da je Senoa lahko napisal (»Vienac«, 1877, št. 11): »G. Nolli, kojega je naše občinstvo punim pravom slavilo i kojega su vienci posve opravdali bili, pjevao je i pri-kazivao partiju ludaka dakako izvršno.« Sezona 1877—1878 Skupno 41 nastopov (pet premier!), konec stalnega angažmaja v Zagrebu. G. Verdi, »Emani« (Karel Peti): 18. avgusta 1877. G. Verdi, »Trubadur« (Luna): 9. septembra 1877. G. Verdi, »Rigoletto«: 22. in 23. septembra, 17. in 18. novembra, 29. decembra 1877, 1. in 19. januarja 1878. I. Zajc, »Nikola Subič Zrinski«: 26. septembra 1877, 5. in 15. januarja, 27. aprila 1878. G. Verdi, »Ples v maskah«, premiera (Renato); 2., 6., 13. in 20. oktobra 1877, 14. januarja 1878. V. Bellini, »Mesečnica« (Sonnambula), premiera (grof. Rudolf): 30. oktobra, 4. in 6. novembra 1877, 8., 12. in 29. januarja 1878. V. Lisinski, »Ljubezen in hudobija« (Obren); 8. in 11. decembra 1877. G. Donizetti, »Lucija Lammermoor«, premiera (lord Ashton): 16. in 23. fe-* bruarja, 3. marca, 9. aprila, 12. in 14. maja 1878. Gj. Eisenhut, »Sejslav Jezni«, premiera (SejsLav): 10., 12., 13. in 17. marca leta 1878. V Hugenotih je pel grofa Neversa Prijs Sliffil tij«'■. < m srrfsiare ritnwTU t iV". Nil rodno zcmaljsko kaznlisti* n Zagrebu] Danim u sriedu dno 15. sribnja 1878. [■J- <* M- HTJGKENOTTI, ZEŠTod sv. ¡Bartola. z. : fe» E“1' ¡Ist .............. xr-.mr 6e$p. VaazHtti pmmsi h fazne den«: ftÜ.*?-L.—.-'’•uu-u. ri.-V££ M ~t. M*-*» " "■"* •**" ]•***>• . ..... *° MU- n Mi >y< y>«a otvaia so n 6, U x*UO*f~*»’ f0****- nleoiu l fot. 3U novi. totmo'! satih. Tirtu« .W»t»*k #*r L. in F. Ricci, »Krišpin in botra.. (Krišpin): 2. in 13. aprila 1878. G. Mayerbeer, »Hugenoti ali Šentjemejska noč.., premiera (grof Nevers): 4., 7. in 15. maja 1878. Recenzije o opernih predstavah je še naprej pisal Senoa, a samo tu pa tam. Nekaterih premier ni niti registriral, kolikor pa je pisal o Nolliju, ga je vselej omenjal z največjimi pohvalami. Ob »Plesu v maskah« (»Vienac«, 1877, št. 40) je zapisal: »Divno je tu večer Nolli Renata pjevao. . .« Ob »Mesečnici« (»Vienac«, 1877, št. 44) pa: »G. Nolli pjevao je kao vazda preliepo grofa Rudolfa.« V tej sezoni je pomembno Nollijevo sodelovanje v operah hrvaških skladateljev Lisinskega in Eisenhuta. Zajc je iz pietete dal na repertoar prvo hrvaško opero, »Ljubezen in hudobijo«, ker je pa doživela samo dve predstavi, lahko sklepamo, da se ni mogla obdržati na programu. Ravno tako' je bilo tudi s »Sejslavom Jeznim«, opero Zajčevega sodelavca in korepetitorja Gjura Eisenhuta. Romantično-patriotski libreto z zgodbo iz daljne hrvaške preteklosti — iz časa Ljudevita Panonskega — je komponiral s precejšnjo spretnostjo, vendar v znamenju povprečnosti: Sejslav je utonil v senci Zrinskega. Senoa je »Ljubezen in hudobijo., zamolčal, ker najbrž ni maral načenjati bolečega vprašanja o uprizarjanju Lisinskega (»Porin« je še zmeraj čakal na uprizoritev), glede Eisenhuta pa je pokazal dobrohotno naklonjenost, namenjeno vnetemu in vestnemu opernemu delavcu. Pohvalil je Nollija in zakonca Gerbiča, ki so peli glavne vloge. Zadnja predstava »Hugenotov«, in hkrati zadnji Nollijev nastop v zagrebškem angažmaju, je bila 15. maja 1878. Na vrhu plakata za to predstavo je bilo natisnjeno z velikimi črkami: »Prije kazalištnih praznikah poslednja i 20 20 Dokumenti 305 oprostna predstava gčne Ferenci - Vranovič, gje Gerbičeve i gčne Vojaček o ve. onda g. Gerbiča, g. Nollia i Vanzettia.« Poslovilo se je torej šestero pevcev, tako rekoč vsi stebri opernega ansambla. Senca se je tega dotaknil z obširnim komentarjem (»Vienac«, 1878. št. 21), iz katerega je zaradi tolikih odhodov čutiti njegovo zaskrbljenost za prihodnost hrvaške opere: »Ne možemo toga dogadaja mukom minuti, jer se nalazimo tu u oči preokreta hrvatske opere. Ne zinamo, sluti h ta promjena na bolje ih na gore... G. Nollia vrlo nam je žao. On odlazi, jer nije htio pod nikakvim uvjetima ostati kod našega kazališta, te traži svoju umjetničku i novčanu sreču u Itahji. Nadajmo se ipak od njegova rodoljublja — jer on nije samo slučajem Slaven — da če opet pohoditi ono mjesto, gdje je pod ravnanjem velevriednoga našega Zajca postao pravim opernim pjevačem i udario temelj onoj sretnoj budučnosti, koju mu od srca želimo.« Tem besedam Avgusta Senoe ni potreben komentar: Nollija je vleklo hrepenenje po novih okoljih in novih možnostih za potrditev zmožnosti, in tako je v gledališču od nekdaj. Ne moremo pa tu mimo besed, ki jih je Senoa napisal v slovo zakoncema Gerbičema. Milki je izrazil zahvalo' »za umetniško vnemo in zgledno vedenje,« 0 Franu pa je napisal pravi panegirik na skoraj celem stolpcu. Omenja svoje osebno prijateljstvo z njim, sklenjeno med skupnim študijem v Pragi, in nakazuje, da je Gerbič zaradi tega prijateljstva prišel na angažma v Zagreb. Navaja, da je v hrvaščini pel repertoar z nad štiridesetimi glavnimi tenorskimi vlogami v operi. »Grbič je reč bi postao našim sugradaninom, on je svojom solidnosti, svojim karakterom omiho cielomu občinstvu. Tvrdo smo uvjereni, da če Grbič 1 opet tenorom hrvatske opere biti, da čemo ga opet toli liepo pozdraviti, kako mu ganutim srcem doviknusmo: Sretan put! G. Grbiča sliedi naše štovanje, naše priznanje, naše prijateljstvo. Njegovo ime ostati če stalno u poviesti našega kazališta.« — Na koncu Senoa ugotavlja, da so ga spoštovavci obdarili z venci in spominskim albumom in da mu je bil z odobritvijo vlade izročen dekret, po katerem je bil za svoje zasluge imenovan za častnega člana Hrvaškega deželnega gledališča. Gostovanje 1880 2e po pičlih dveh letih je prišel Nolli, obogaten z izkušnjami, ki si jih je pridobil na italijanskih odrih, gostovat v zagrebško opero. V enem mesecu je nastopil enajstkrat. Na plakatih je natisnjeno s poudarjenimi črkami: "Gostovanje g. Josipa Nollia, baritona iz Milana.« Repertoar je bil takle: I. Zajc, »Nikola Subič Zrinski«: 6., 8., 15. in 22. aprila 1880. G. Verdi, »Ples v maskah«: 10. in 17. aprila 1880. Ch. Gounod, »Faust«: 24. aprila 1880. G. Verdi, »Rigoletto«: 25. aprila in 1. maja 1880. G. Mayerbeer, »Afričanka« (prvič v vlogi Nelusca): 28. aprila 1880. Prizori iz »Afričanke«, »Trubadurja« in »Plesa v maskah«, poslovilni večer: 4. junija 1880. Tudi to pot je Senoa pisal o njem v »Viencu« (1880, št. 18): »Naš vriedni gost g. Josip Nolli pjevao je u operah . . . [jih po vrsti navede]. U svih operah je pokazao, da je znatno napredovao i u pjevanju i u prikazivanju. Zrinskoga pjevao je četiri puta. Občinstvo počasti ga svaki put burnim pljeskom. U ,Afrikanki‘ uvidiše istom Zagrebčani, što je partija Neluska, koju odpjeva g. V~íX¿S U>S-*y ■ ■ Ó-TYlM tfOi • -íwA v£ -ACzA, Iti'J*« ó -‘r~ FOTOGRAFIA ARTISTICA Carlo Marcozzi Fotoüi