Poétm-n» plačana т gotovini
IN SVET
Ж" p	$ »3	
H	J , ' < . *	M
-		■■■шаИ
iiBi	•чШИ	
- . , ,	< ' '	i « '«i
		
t ^ ;	ШтШШШШ S Ш	
|	шшш	
s ?
^^ v
ЈШ: ... ' .
?

im
Štev. 4*

L J U B L 9 A- N A 3 2
24. januarja.	Ktujiga 11*/
OVUENJE XN SVET — îlustrovana tedenska revija
Izhaja ob nedeljah In stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno {ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—.
Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno' 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. Amerika in ostalo inozemstvo letno 14> dolarja. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO.
Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolf Ribnika r. Za »Narodno tiskarno« kot tiskarnarja Pran Jezeršek. Vsi v Ljubljani.
Rokopisi in korespondenca za uredništvo naj se pošiljajo na urednikov naslov Ljubljana I, predal 171,
VSEBINA št. 4.: Življenje pri 273° mraza. — V domovini predpotopnih čudoviSč. — Nevarnosti ali dobrote znanosti? — življenje na Veneri. — Skrivnosti Rdečega morja.
—	Na najvišji kitajski gori. — Plima in oseka v našem organizmu. — žreb in žrebe.
—	Montevideo. — Z Daljnega vzhoda. — František Khol-D. K.: Cvet brez ploda (konec). — Inž. A. Zupančič: Dijaško delo in življenje v Cambridgeu. — Filipini. — Dobrotnik človeka in živali. — Lake Placid. — Marija Malibran. — šah.
— Karikature. — Mednarodne finance na odru. — Francija in mir. — Humor,
Mednarodne finance na odru
Nedavno so listi prinesli vest o mednarodnem incidentu, ki ga je povzročil neki kabaret v Stockhol-mu V travestiraneni odrskem prizoru je predočil gledalcem »koncert evropskih velesil«, prestarvil p.a je dejanje v nočni lokal in določil Franciji kot Marijani malo časten posel zivodnice. Francoski poslanik se je pritožil zoper tako zaeramovar nje svoje države to igrica je prišla z dnevnega reda. Tudi v Parizu je navada prestavljati evropske politične zadeve v čisto vsakdanje okoliščine, toda Francozi napravijo tako stvar z vedrim humorjem in fino ironijo ter brez surovosti, ki je bi,la glavni znak zgoraj omenjene švedske prireditve z jarko germanofllsko tendenco. Prošlii teden je pariška >Revue du canard« dajala igrico pod naslovom »Mednarodna kuhinja«, ki jo podajamo v naslednjem: Zastor se dvigne ta na pozornici se vidi običajni pariški restoran. Glavni natakar pristopi k mizi, kjer sedi debel, plavolas gospod, v lodnasti obleki in ravno pije zadnjo čašo vina. Natakar predloži gostu račun, nakar se med njima' razrvije tale razgovor:
, Gospod: Kaj je to?
Natakar: To je račun za vas, gospod. Gospod: Kaj, 412 frankov, kdo ,pa naj to plača?
Natakar: VI. gospod, saj ste, vendar atvari naročili, pojedli in popili
Gospod: To ie. al! s tem ni rečeno, da račun tudi lahko plačam.
Natakar: To bi bilo smešno, to diši po Mici Kovačevi ...
Gospod: Mnja... Plačati pa le ne morem ...
Natakar: Zakaij pa vendar ne morete plačati ?
Gospod: Jaz sem Nemec.
Natakar: Pa se vam v govorici prav nič ne pozna
Gospod: Delal sem prej v Parizu, razen tega pa sem bil štiri leta v LUleu.
Natakar: No, veste, to pa je Le preveč. Poklicati moram komisarja
Odide, se takoj vrne s komisarjem in mu pripoveduje stvar.
Komisar: To je seveda čudna stvar, zanjo se dobi dve leti zapora Odkod pa je ta gospod?
Natakar? Neiaec je.
Komisar: Ah, Nemec. Potem pa je čisto drugačna stvar To bi mi bili morali takoj povedati. Seveda, potem ne more plačati in tega tudi ne morete zahtevati. Kair pravi gosood, je jasno im logično. Par let boste morali počakati na plačilo. Nemec je in njegovo utemeljevanje je pravilno. Nemci ne morejo plačati. Poglejte njegov pošteni obraz, že to naj vam zadostuje. V ostalem pa moram po potrebne Instruk-■ eije za ta primer. Takoj se vrnem.
Komisar odide, od sosednje mize pa pristop.; gospod v smokingu in se predstavi kot — mister Cocknews od londonske banke. Pristavi, da se mu zdi, da bo zadevo lahko uredil. Od druge mize pristopi gospod v športni obleki, se predstavi Angležu kot mister Galagher od newyorske banke. Oba sta zelo vzradoščena in ie-
(Nadaljevanje na predzadnji strani).
ŽIVDENJE IN SVET
ŠTEV. 4.
LJUBLJANA, 24. JANUARJA 1931.
KNJIGA 1L

DRSALIŠČE (lesorez).
življenje pri 275° mraza
ne 10. jul. 1908 se je posrečilo prof. Kamerlingu Onnesu v Leydenu pridobivati tekoči helij, ki ga dotlej na noben na» bilo mogoče spraviti v tekoče stanje.
Uspeh holandskega učenjaka je po* menil mojstrski uspeh fizikalne ekspe» rimentalne umetnosti — saj je bila že redkost in dragocenost tega plina ve« lika ovira. V ozračju je samo približno 0.0003 odst. helija; v naravnem plin» skem vrelcu v Neucngammeju pri Hamburgu je okroglo 0.0] do 0.025 odst. helija; v Dexterju (Kansas) in okolici je v naravnih plinskih vrelcih do 1.84 odst. tega plina, v litijskem iz» viru pri Santenavu pa po Moureuju in Lepapu celo 10.16 odst. ko je Amerika stopila v vojno, je začela pridobivati helij kot negorljiv polnilni plin za zra» kopiove po industrialnih načinih v največji meri. Ob koncu vojne je bilo pripravljenih 5660 m3" helija v 100 je* klenih posodah. Kamerlingh Onnes je dobil od ameriške vlade nekoliko teh posod za znanstveno raziskovanje. S tekočim helijem dosežemo stopnjo najnižjega mraza in Kamerlingh Onnes se je približal absolutni ničli, —273 stop. Celzija, najnižji temperaturi, ki si jo moremo misliti, do 1.2 stop.
Proučevanje fizikalnih lastnosti sno» vi v najbližji bližini absolutne ničle je ugotovilo zelo važne in zanimive po» sledke za najrazličnejša področja fi» z!ke. Kemični procesi sc pri neznansko rizki temperaturi tekočega helija sploh ne dogajajo več. Fizioloških poskusov s tekočim helijem doslej niso izvršili; šele pred kratkim jih je započel Gil» bert Rahm.
Za celo vrsto bakterij vemo, da prav jobro prenesejo temperaturo te» kočega zraka (—192 stop. Celzija) in da po pr- /idnem otaljenju skoraj ne kažejo kakšnega oškodovanja svojega življenja. Rahm je preiskal najprvo zadržanje nekih višjih, mnogostanič» nih organizmov v tekočem zraku. Osu» šene mahove in sicer iz vrst, ki rasejo po zidovih in strehah starih hiš, je z njihovim karakterističnim, isto tako osušenim živalstvom (iz vrst nematod, rotatorij in tardigradov) v vrečici iz tula. ki jo je otežil s svinčeno kroglo, položil za 125 ur v tekoči zrak Po kon» čanem poskusu je živalce samo ovlažil
in po razmeroma kratkem času so se zbudile skoraj vse v življenje, ne da bi kazale kakšno pomembno oškodbo.
V tekočem vodiku pri temperaturi —253 stop. Celzija je držal živalce v mahu dalj nego ves dan, namreč 26 ur, in vendar jim je ta »mrzla kopel« do» bro dela, Pri tej temperaturi se kemič» ni življenjski procesi, kakor dihanje in presnavljanje seveda nehajo popolno» iha. Staniče niso v teh okoliščinah niti žive niti mrtve. Živa snov mora biti tedaj v nekem novem stanju, ki je raz» ličen celo od stanja počivajočega rast» linskega semena.
Zelo važni so bili Rahmovi poskusi s tekočim helijem. Osušeni mahovi s svojim drobnim živalskim življenjem so morali prebiti najprvo ves dan v brezzračnem prostoru, ki je bil pri» pravi jen za helij. Potem je učenjak spustil v ta prostor na —150 stop obla? jen helij pozneje pa tekoči helij. Sko; raj sedem ur so prebila bitja v tem neznanskem mrazu. Termometer na helijev plin je kazal, da je temperatura tekočega helija padla na —271.8 stop. Celzija. Pri tej temperaturi je kemična afiniteta že davno preminula in vsako kemično»biološko dogajanje v organiz» mih se je bilo ustavilo. Saj se v bli» žini absolutne ničle ustavi skoraj po» polnoma celo gibanje molekulov in atomov, ki ga označujemo za toplotno stanje snovi.
In vendar niso ovlažene poskusne živalce po otajanju kazale nobene vidne poškodbe. Po 19 do 20 minutah so rotatorije zopet polno živele in po 32 minutah so se gibale tudi tardigrade kakor prej. Le nematode so rabile kakšno uro, preden so oživele. Tudi nekateri mahovi so prebili kopel v te» kočem heliju. Ko jih je Rahm presadil na primerna tla, so pognale zelene po» ganjke. Samo staniee s klorofilom (rastlinskim zelenilom) so propadle.
Rahm je preiskal tudi vprašanje, da» li močno ohlajenje po ovlažitvi morda raztrže strukturo plazme in usmrti ži» valce. V ta namen jih je najprvo spra» vil v vodi do polnega življenja, potem jc vodo oledenil. Pokazalo se je, da se živalce po počasnem ohlajenju s sle» dečo kopeljo v tekočem vodiku po ota» janju skoraj vse obu 'e, po hipnem ohlajenju pa ostanejo Sive samo rota» torije in jajčeca tardigrad. yiaini ma»
oin m
hovi pa ne prenesejo nasprotno niti kopeli v tekočem zraku. Zadržanje ži» vali in rastlin v vlažnem stanju in naj» nižjem mrazu je torej različno.
Važni posledek Gilberta Rahma je torej ta, da vzdržijo celo mnogosta» nična, visoko diferencirana bitja brž» kone poljuben čas v stanju absolut» nega počivanja, v kater-m se ne more dogajati niti z najstrožjega fizikalnega
ali kemičnega stališča noben proces. Teoriji o panspermiji, ki uči, da se mo« rejo bitja razširjati od svetovnega te» lesa do svetovnega telesa, so Rahmovi poskusi odpravili novo oviro, saj so dokazali, da bi mogla cJo mnogosta* nična bitja prenesti ledeno tempera» turo. (Glej tudi »V kraljestvu naj» višjih temperatur« Žis knjiga 10, str. 204.)
V domovini predpotopnih čudovišč
Moderna tehnika prometnih sredstev je silno zmanjšala obseg našega planeta, ko je skrajšala
__ razdalje na površini zemlje.
Vzbudila je tudi v človeku staro strast po raziskovanju doslej še neznanih in
■3
0
1 o
temnih kotičkov naše oble. Temna slutnja, da izhaja človeški rod iz Azije, pra-matere človeštva, je vedno usmerjala poglede omikanega Zapada na zagonetni, divji in mestoma negostoljubni Vzhod. V najnovejšem času velja nede-ljeno zanimanje belega plemena Osrednji Aziji, prostornim stepam in pustinjam daljne Mongolije.
Od Marka Pola do današnjih dni je število raziskovalcev širne Mongolije prav za prav skromno, ako ne štejemo obilice ruskih pisateljev in znanstveni-
kov, ki so prepotovali deželo in o njej napisali temeljita dela. Vrsti ruskih raziskovalcev: Timokovskij, Pjevcov, Prže-valjskij, Potanin, Obručev, Molodih, Majskij, Grum-Gržimajlo, Minclov, Kozlov, — da imenoma naštejemo samo naj-
znamenitejše, — stoji nasproti le neznatno število zapadnjakov, med katerimi je treba vsekakor omeniti Dougla-sa Carruthersa in Svena Hedina. Dognanja ruske vede ostajajo običajno za-padu skrita in nedosežna, kar seveda ne škoduje Rusom, pač pa zapadnjakom, ki se bodo sčasoma pač morali povzpeti do vsaj malo prijaznejših odnošajev nasproti znanosti ogromnega slovanskega naroda.
V ostalem čisto znanstvena dela niso dostopna širši javnosti Zapada, ki po-
AS MESA
г

Ф
GLAVNE DOBE
i
/\
V
2EMEL/SKE PUASTI CAS NASTANKA Л2У/ЈКШ COOKR/Гв Î1VA1~ SK\jPltlQ
Z.% JE&14
'Zj* KO N/
SEDAJO" UvARTM I.IOIN« РОвЈ		
PLIOC6N ^		
Mioce^		7 0 î
OUOOCEN	Л n » > л	0 0 ® »
EOCEN /	/	
GOB14/A \ KRBÛA		
OOLTt/A K« 6 C» A		«Л v 2
У URA		> O O
TftiA4 • _ __		CP >
, - 1		
-— At-T^V

/
PRASCON
—
V
4 > ЛА1Л1СН1Т£&Ц*1
Ai^i-
\ TiTA«OTH£(4v*\
-Jean*-
ФЈ C-, PRASESAI-Ci
DI~OJ«veovA Jt-jy*.

Skica sodobnosti geoloških formacij, nastanka pogorij in raznih živalskih vrst
zna le dela Svena Hedina in fantastično knjigo Poljaka Ossendowskega. Med obema navedenima traja še nedokončan spor, ki ga je Sven Hedin izzval zaradi svoje morda prevelike ljubosumnosti na Poljaka, ki je poročal o stvareh in krajih, kakršnih švedski potovalec ni videl. Proti Ossendowskemu je nastopi tudi Nemec Mànchen-Helfen, ki pobija navedbe Poljakove, v kolikor se tičejo tuvinskega ozemlja. Spor sam je vzbudil veliko zanimanje za dežele Notranje Azije, še bolj so temu namenu služila odkritja starega ruskega učenjaka Koz-lova, najbolj pa je Mongolijo približala zapadnemu svetu ameriška odprava v Mongolijo v letih 1922., 1923. in 1925. pod vodstvom Roya Chapmana Andrew-sa.
Andrewsova odprava ni bila le sestavljena iz cele vrste prvovrstnih strokovnjakov za geologijo, zoologijo, antropologijo, mineralogijo, paleontologijo, botaniko, topografijo, arheologijo in pa-leobotaniko, marveč šo bile posamezne panoge zastopane v odpravi po dvakrat in celo trikrat. Razen tega so imeli Američani znatna denarna sredstva, da so lahko preko leta delali na terenu, vso zimo in prehodne mesece pa so bivali v Pekingu, kjer so imeli obširne delavnice in študijske prostore. Med darovalci je bil sam denarni mogotec Morgan, zato ni nikako čudo, ako je odprava razpolagala z ogromno vsoto, milijonom dolarjev. Imela je tudi sicer ugodnejše stališče, kajti del političnega ugleda, ki ga Amerika uživa na azijski celini, je padal vsekakor tudi na odpravo. Mora pa se priznati, da je bila odprava tako izborno organizirana in izvedena prav z ameriško agilnostjo, da nas izredna sreča, ki je Američanom naklonila množico prevažnih najdb, skoroda ne preseneča.
Pobudo za preiskovanje mongolskih pustinj je dal ameriški profesor Henry Fairfield Osborn, ravnatelj ameriškega prirodoslovnega muzeja, ki je 1910 na temeliu naidenih okamenin praživali v Ameriki in Evropi izustil smel sklep, da je treba v Aziji iskati domovino pred-potopnih čudovišč. Chapman je zbral sredstva in določil člane odprave, ki so jo ameriški senzacij željni novinarji raz-kričali kot podjetje za odkritje sledov pračloveka. 1922 zgodaj spomladi je Chapman odpremil iz Pekinga v Mongolijo številno karavano velblodov s težjimi tovori, ko pa so postala pota nekoliko ugodnejša za avtomobile, je krenil
Merin, mongolski domačin, vodja velblodje karavane ameriške odprave
še sam na pot proti Urgi, prestolnici Mongolije, da uredi vse potrebne formalnosti z mongolskimi oblastvi.
Chapmanovi geologi so že spotoma odkrili nekatere predele Mongolije, ki po svojem nastanku spadajo v kredo mlajše plazivske dobe in našli precej okamenelih kosti dinozavrov, ki so bile prve najdbe te vrste severno Himalajskih gora. To odkritje jih je napolnilo z najboljšimi nadami za bodočnost, kajti najdene kosti titanoterija, nosoroga in dinozavra, so dokazale opravičenost Osbornove domneve, da je azijska celina pramati evropskih in ameriških živali. Ugotovitev tega krednega sloja in določitev mlajših slojev iz dobe sesav-cev je bil prvi veliki uspeh Američanov. Iste formacije so preiskali pred njimi že drugi geologi, pa niso bili v stanu določiti njih starosti. Uspeh je pred vsem plod vzajemnega sodelovanja vseh panog znanosti, osobito pa geologije in paleontologije.
V kotlini Irendabasu je našel član odprave Berkey prvo dinozavrijsko kost, drugi del kosti pa je Bluck pobral v dolini, kamor jo je zaneslo deževje. Uspeh je bil Američanom gotov že na južni strani puščave Gobi, kjer so razen omenjenih kosti nabrali še polno zob in krempljev velikih in malih dinozavrov.
Preden pa je odprava prišla na pravo torišče svojih izredno važnih in srečnih odkritij, se je zelo vestno bavila s proučevanjem sodobnega živalstva. Pušča-
va Gobi je mestoma travnata stepa z izvirki sladke vode in jezeri in na takih mestih se pasejo tisočglave črede gazel, antilop in divjih oslov; v gorovju, ki spada k zadnjim izrastkom Altaja, pa žive drugi predstavniki gorske divjadi, kakor kozorog, divja ovca in divja koza. V svoji knjigi, v kateri Chapman poroča o odpravi, je pisec nanizal celo vrsto mičnih dogodbic, ki pričajo, da mora biti puščava Gobi mestoma pravi raj za lovca'. Poglavja o gonji za divjačino, osobito za gazelami, antilopami in divjimi osli, z avtomobilom po ravni stepi so za lovca gotovo najmikavnejša. živali se neznane pošasti, avtomobila, ne plašijo, marveč radovedno prihajajo bliže v čedalje večjih tolpah, pri čemer osobito antilope in divji osli kažejo neko posebno nagnenje do sožitja. Chapman pripoveduje svoje lovske rekorde, ki so morda edinstveni, saj je tako plaho divjačino kakor so kozorogi in divje ovce lahko streljal kar iz avtomobila. Odprava seveda ni napravila velike škode, saj je iz ogromnih čred — največjo čredo antilop je cenil na 10.000 živali — odstrelil le nekaj eksemplarov za ameri-Ike muzeje.
Ob mongolskih vodah je odprava dognala neizmerno mnoštvo ptic, deloma
domačih, deloma takih, ki so samo potovale preko dežele. Divje race, gosi, žrjavi, labudi, jastrebi, orli, golob? in puščavske kokoši so obilno zastopane med to letečo favno.
V političnem oziru odprava ni imela prevelikih težav, dasi so bih 1922 in 1923 v Mongoliji še sila nevarni časi. Razbojnikov je kar mrgolelo, vendar je imel Chapman le redko posla ž njimi, njegova velblodja karavana pa se je pod vodstvom spretnega domačina znala vešče ogibati takim neprijateljem. Zadnje leto 1925. pa je poteklo že v čisto urejenih prilikah, kajti medtem se je organizirala narodna republika Mongolija kot samostojna država. Rusi so ji dali čisto sovjetsko ustavo, ki jo je mongolski državni zbor, veliki kurul-dan sprejel »ob uri konja na dan belega jajca v mesecu sinje miši v letu sinje ptice«, kar pomeni v našem koledarju dan 28. oktobra 1924.
O prebivalstvu samem poroča Chapman naslednje: Vsaj dve tretjini moških spada v duhovniški stan. Po starem pravilu mora vsak najstarši sin postati lama. Lamaizem je prišel v Mongolijo iz Tibeta in v tej veri leži vzrok za strahovito izroditev mongolske rase. V svetiščih in samostanih prebijejo la-
KOZOROG S PODNOŽJA ALTAJA Avtor knjige »Na sledi za pračlovekom« ROY CHAPMAN ANDREWS s svojim mongolskim lovcem in ubitim kozorogom
me svoj čas z blebetanjem tibetskili molitev, ki jih nihče ne razume. Fanatični so in njihovo zajedalsko življenje gre v breme ljudstva, čigar izredno babjever-« nost izkorišča duhovščina v svoj dobrobit. Mongoli spadajo med najbolj umazane narode na svetu, čudež pa je, da so njihova svetišča vzgledno snažna in čista. Lame so silni verski fanatiki, vendar sleparijo svoje bogove pri vsaki priliki. V svetiščih popivajo, veseljačijo in kvantajo, seveda poprej iz previdnosti zamotajo glave svojih bogov v papir, da bi maliki ne videli in ne slišali njih grešnega početja. Pri mongolski duhovščini se ne da govoriti o nemoralnosti, ker so tako propali, da sploh nimajo nikakršne morale.
Nova državna uredba je vzela lamam in plemstvu vse nekdanje prednosti ter
jim odrekla vse državljanske pravice. Ta sloj nima volilne pravice, ne more služiti v državni upravi in vlada si na vse načine prizadeva, kako bi uničila njegov ugled. Bodočnost dežele zavisi od tega, kakšen uspeli bo rodil boj proti parasi-tom, ki so med prebivalstvom v večini.
Američani ostro opazujejo ter ugotavljajo, da je narodna republika Mongolija močno pod sovjetskim vplivom. Lojalno ohranjajo vedno strogo nevtralnost, le pri odhodu iz dežele 1925 nekako sentimentalno pripominjajo, da so s prehodom meje med Vnanjo in Notranjo Mongolijo zapustili ozemlje sovjetske suverenosti, poudarjajoč, da bo odslej otežkočeno naučno izsledovanje v Mongoliji drugim odpravam, ruskim pa da bodo vrata na široko odprta ...
Nevarnosti ali dobrote znanosti
A ko verjameš Renanu, omikani svet ni bil nikoli tako srečen ko v II. stoletju rimskega ce*
_sarstva, v dobi blagih Antoni*
nov, ko so bile državne meje varne. iVsakdo je mirno užival blaženstvo v okviru nepreobile vednosti. Duh iz* umit ve in izpremembe, ki poganja člo*
veštvo, je takrat blagovolil počivati. ★
Toda ta duh je večkrat porogovilil, zlasti po koncu 18. stoletja. Če pre* misliš napredek vede in njene upo* rabe, kar ostrmiš. Charles Richet je nedavno (Revue des Deux Mondes) ubral vznosito hvalnico, plod razmiš* ljanja o znanstvu. Stari učenjak z mla* dostnim ognjem pripoveduje:
»Veda speši svoj tek. Od prvobitne* ga človeka do Hezioda — petdeset ti* soč let (ali več). Od Hezioda do Leo* narda da Vinci — 2500 let. Od Leo* narda do Franklina — 350 let. Od F nklina do danes 150 let. Slednja od teh 'ob je plodnejša od prejšnje. Člo* veku se v glavi vrti od pospešitve znanstvenega napredka.
Človeštvo je pa jako mlado, a veda še mlaiša. V svojem prvotnem detin* stvu ie, negotovem in vekajočem de* ti.istvu.
Ali se bo pohod naprej nadaljeval? Jako verjetno je, da se bo.«
Zanimiv pohod, saj zgodovina zna* nosti je zgodovina zmot in »stara znanstvena knjižnica je turobno gro*
bišče«. Človek bi dejal, da možgani dosegajo resnico le od strani in pri* bližno: naslednja stonnja uniči po* prejšnjo. Že Pascala je neskončni svet — neskončno veliki ka^eor neskončno majhni — navdajal z grozo. Sijajno to izvaja Ch. Richet:
»Zaman si bodo romanopisci in pes* niki ožemali in trpinčili možgane. Več izrednega je v teh 1 .-znih fizike ko v Šeherezadinlh iznajdbah. Čudežne do* godivšftne Sindbada Pomornika in Aladinove so silno blede nasproti drobcenim elektronom, ki težijo okoli o -"člnjefia jedra kakor Dremičnice okrog sonca. In v milijoninki milisra* ma kisika se miniaturna osončja šte* jejo na tisoče milijard. Osupljivo pa je to, da smo jih mogli šteti in — fi* zika se opira na matematiko — popi* sati obliko kakor brzino njihovega te* ka ter razdaljo, ki jih loči od osred* njega jedra.
Ali je v človeški domišljiji kaj več* jega čuda nego nebuloze, te rimske ceste, ta vesoljstva — otočja, skoro ne-"'dna, vendar dostopna teleskop* skim fotografijam?«
Ob tolikih čudesih se zavzema in strmi pamet kakor domišljija. Vendar pa — je li ta neznanski razvoj zadnjih 150 let osrečil človeštvo? Ta dvom so izrazili mnogi ob Edisonovi smrti. Al bert Flament razpravlja o tem (Re vue de Paris), kjer pravi med drugim
»Človek je vse predrugačil. Ustavil se pa ne bo. Nič več ne bo poznal sreče. Iz zemskega raja ga ni zapodil Bog, pač pa so ga ti stoletni ali še živi geniji, ki jih slavimo in katerih razum to hvalo zasluži. Toda na žalost jih moramo poveličevati bolj zaradi njih samih kakor pa zaradi uslug, ki so jih baje izkazali človeštvu.
Darovit Italijan mi je ondan govo» ril o Edisonovi smrti in'o izumku dveh njegovih rojakov (motor, ki menda neprestano teče brez bencina, olja in vode) ter zaključil: »Ta tiča sta vred» na 50 milijard, a morebiti bi bilo bolje, ila jima kdo požene kroglo v glavo!« Mislil je na milijone brezposelnih, ki
bi delali napoto po svetu, če bi se njija izumitev uresničila.
Človeštvo mrje, umrlo bo zaradi sv o« jih iznajdb. Sreča ne tiči nič bolj v naglici oziroma gmotnih udobnostih nego ljubezen v nenretrgani prisotno» sti. Strast se hrani z odsotnostjo in dolgost časa je delala življenje drago» ceno. Naši pravnuki se bodo iznova učili živeti.«
Ta prevzgoja se ne bo izvršila v malo letih in tudi ne brez bolečin.
Sicer pa — ali se bo sploh izvršila?, Je li potrebna? Idilično tihožitje po Horatijevem receptu je eno, druga za» dovoljščina pa je v hrupnem udejstvo» vanju.	M. L.
Živijjenie na Veneri
д Tj si fantastični potopisi v vse-; \ / j mirje se po navadi začno z opi-j \/ som nekega novo izumljenega : V [ prometnega sredstva, s katerim je mogoče prebroditi praznino med nebesnimi telesi in pristati na tej ali oni zvezdi. Tehnične sposobnosti teh vozil mora čitatelj kar priznati v dobri veri, da je na svetu vse mogoče. Za naše potovanje na Venero pa si rajši prihranimo skrb za primerno vozilo in se zaupajmo zgolj lahkokrili fantaziji, ki ima za enkrat večji akcijski radij od najpopolnejšega raketnega letala. Da pa se ne bo fantazija samovoljno sprehajala med svetovjem, jo moramo obrzdati z logiko znanstvenih dejstev.
Za cilj potovanja si v svoji skromnosti izberemo eno izmed nebesnih teles v neposredni bližini zemlje. Med temi prihajajo v poštev samo planeti našega sončnega sistema, toda samo na tiste, o katerih človek ve, da se bo na njih počutil kolikor toliko doma. Vsaj organskega življenja na njih ne sme manjkati. Zaradi tega je treba najprvo raziskati, na katerih planetih so dani pogoji za razvoj organskega življenja in kje se da pristati, ne da bi človek tvegal življenje.
Za vsako organsko življenje je nujno potrebna voda, in sicer tekoča voda. Voda v kristali nični obliki (led) in pa prevroča voda ne zadoščata za življenje, ker onemogočata presnavljanje. Zaradi tega moremo obiskati samo tista nebesna telesa, kjer se menja temperatura vode med 0 in 100 stopnjami Celzija. Toda tudi v tem primeru je zgor-
nja meja še previsoka, ker beljakovine zakrknejo že pri 60 stopnjah. Le nekateri pritlikavi organizmi se razvijajo v temperaturi do 70 stopinj, toda na take redke izjeme se ne moremo ozirati.
Drug važen pogoj za uspevanje organskega življenja je kisik vsebujoče ozračje. Vsaka živa stvar mora dihati, ker se pri tem spaja ogljik s kisikom, kar daje organizmom potrebno toploto. V nekaterih organizmih zgoreva žveplo namestu ogljika, predstavljamo si pa lahko tudi take, ki vdihavajo namestu kisika klor in ki imajo namestu krvi solno kislino. V taki atmosferi bi se pa človek ne počutil dobro in je bolje, da ostane kar pri kisiku.
V strukturi živih organizmov pa so poleg omenjenih elementov potrebni še: dušik, fosfor, železo, natrij, žveplo itd. Toda glede teh si ni treba delati skrbi, ker je dognano, da je ves svet zgrajen popolnoma enotno. Na vseh zvezdah našega planetnega sistema so vsi elementi, kar jih poznamo. Zelo važno pa je, v kakšnem stanju so posamezne prvine na tem ali onem nebesnem telesu. Iz tega vidika za človeški obisk ne morejo priti v poštev planeti Jupiter, Saturn, Uran in Neptun, ker njih razvojni proces še ni pri kraju in so prvine na njih večinoma še v plinastem stanju. Za organsko življenje pa take zvezde še niso zrele.
Po vseh teh preudarkih lahko izbiramo le še med tremi malimi planeti: Merkurjem, Venero in Marsom ter našo najbližjo sosedo luno. Toda, kakor bi bilo lepo posetiti našo zvesto nočno
spremljevalko, da bi ji pogledali tudi v tisto plat obličja, ki jo trdovratno obrača od zemlje, vendar moramo ta cilj črtati iz potovalnega programa, ker lu-» na nima niti ozračja niti tekoče vode, tako da bi na njej zaman iskali življenja. Luna je že zdavnaj mrtvo telo, na katerem nas ne čakajo nikaka izredna presenečenja.
Če nam je kaj ležeče na lepoti, potlej se odločimo za obisk planeta Venere: ljubke zvezde večernice. Zoper potovanje nanjo ni posebnih pomislekov. Venera je v marsičem çodobna zemlji. Je za spoznanje manjša od zemeljske oble in napravi pot okrog sonca v 224 dneh. Dnevi in noči se menjavajo na njej v enakomernem ritmu, ni pa prave razlike v letnih časih, ker je os Venere le malenkostno nagnjena napram njenemu tiru. Od sonca prejme Venera skoro dvakrat toliko toplote kakor zemlja, toda sončni žar je do neke mere omiljen po gostih oblakih, ki trajno odevajo ta planet. Ti oblaki pa zastirajo tudi pogled na Venero, take da njeno površje ni vidno niti skozi najmočnejše teleskope, hkrati pa kažejo tudi, da je na njej obilo vode in da ima Venera prilično tako ozračje kakor zemlja.
Na tem planetu so dani tedaj vsi pogoji za organsko življenje. V dobri veri, da nas preudarki ne varajo, se potrudimo v mislih na dolgo pot
Brž ko stopimo na Venero, nas objame vlažno topel zrak kakor v rastlinjaku. Sicer se potimo kakor v parni kopeli, drugače pa dihanje ni težko in brez nevarnosti za zdravje se lahko dalj časa zadržujemo v njem. Že po prvih korakih čutimo, da se hodi po Veneri skoraj tako kakor po zemlji, ker je njena privlačnost približno enaka zemeljski privlačnosti. Ozračje je megleno, toda ker je svetloba zaradi .oblakov dobro razpršena, se nam ni težko orientirati. Okolica, v kateri se kretamo, pa je za nas zemljane kaj nenavadna. Kakor da smo zašli v tropičen pragozd, le da ra-sto namestu drevja zgolj velikanske bodičaste trave, praproti, mahovi in gobe. Venera je še prilično mlad planet in se na njej še niso mogle razviti popolnejše vrste rastlin. Zaman bi iskali na Veneri cvetlic, pisanih metuljev, čebel in drugih živalic, ki se hranijo od cvetličnega medu in cvetnega prahu. Mesto teh pa je polno rastlino- in mesojedih žuželk: kačjih pastiriev, os, komarjev, čričkov, kobilic, božjih volkov
EGON HOFMANN-LINZ: RIBIC (lesorez)
itd. Vse te živali so orjaško velike, ker
imajo v večnem poletju dovolj časa za rast in razvoj. Na zemlji, zlasti v zmernih pasovih, je žuželkam na razpolago le omejen del toplega leta za preobrazbo. V tropah so tudi tod žuželke bolj razvite, toda na Veneri imajo še neprimerno boljše življenjske pogoje. Prav krepko krepelce je treba vzeti v roke, da se jih ubranimo. K sreči pa so žuželke, ki letajo, precej nerodne. Zrak je na Veneri približno dvakrat gostejši kot pri nas, tako da lahko shajajo živali z manjšimi krili, zato pa tudi počasneje letajo. Ves prostorni zračni ocean je njihov, ker na Veneri še ni ptic, prav tako pa manjkajo tudi druge toplokrvne živali, ki so se razvile na zemlji zaradi tega, ker so se morale vse višje živali prilagoditi klimatičnim prilikam, menjajočim se zaradi letnih časov.
Na Veneri, kjer vlada večno poletje, pa naravi ni bilo treba poseči po kom-pliciranejših življenjskih oblikah in ker je narava varčna, se je zadovoljila z mrzlokrvnimi plazilci, ki so najpopolnejša živa bitja na Veneri. Plazilci so tamkaj krona stvarstva in se razvijajo do prav gigantskih oblik, kakor pred-

potopne živali na naši zemlji. 25 metrov dolge živali niso nič izrednega. Življenje jim mineva v lenobi in izobilju. Skrb za hrano in toploto jim je tuja, najvažnejše opravilo je prebava. Posebne inteligence pri njih ni pričakovati, ker se razumske sposobnosti razvijajo šele v trdi borbi za obstanek. Človeku podobno bitje bi na Veneri zaman iskali, ker manjkajo pogoji za tako visoko razvite organizme, pa tudi potrebe ni nobene. Preden bo življenje na Veneri takšno, kakor je na zemlji, lahko minejo še milijoni let.
Višjo stopnjo inteligence med prebivalci Venere utegnejo imeti samo tisti,
ki žive v morjih in jezerih. Tega vodovja sončni žarki ne morejo prodreti, ker so preveč razpršeni od oblakov. Rastlinsko življenje je tedaj v vodah docela nemogoče. Med morskimi živalmi se bije trdovraten življenjski boj vseh proti vsem. Primitivni organizmi se hranijo od organskih odpadkov, ki padajo na dno, sami pa služijo za hrano višje razvitim živalim, življenje je neprimerno težje kakor na kopnem in zahteva že dokajšnjo inteligenco. Zato si lahko predstavljamo, da prevladujejo med morskimi prebivalci Venere sami zviti in spretni roparji, nekakšne praščuke in prasomi.
Skrivnosti Rdečega morja
Henry de Monfreid je pravi morski volk. Posebno dolgo se je mudil v Abesiniji. Nekaj svojih romantičnih doživljajev izda pri B. Grassetu z naslovom »Les Secrets de la Mer Rouge.« Privoščimo si kratek odlomek iz njegovega dela.
ЕП učanje pljuskôta in priboja za-f mira, kolikor bolj se oddalju-| jem. Samo poredkem se še ču-"i jejo zamolkli udarci kot od daljnega streljanja s topovi, potlej pa napolnjuje prostor zgolj sikanje vetra _v ladijskih vrveh in šumenje morja, ki jaše okoli mene. Počasi se rdečkaste in bele kupole sedmih bratov znižajo za menoj; vse zdrkne pod obzorje, ki me vnovič obkroža s samoto.
Popoldne pa vstanejo vijoličasti otočki na severu pred menoj. Dvigajo se, nizajo se: to je ognjeniška veriga Velikega Haniša. V dveh urah bomo tam.
V kratkem brizgnejo veliki beli sno-povi iz morja. Človek bi menil, da je dim. To so podmorske čeri, vrhunci potopljenih hribov, ki pa so premagam obtičali dva metra pod površino. Morje, se zdi, se maščuje nad izjalovljenim poskusom. Besno se drobi ob teh skalnatih pogrez-linah, ki jih tedaj pa tedaj vidimo na dnu valov kot črne, svetlikave pošasti. Potem se množina vode zopet strne in šine v belem snopu kvišku. Zona me obide, če pomislim na usodo ladje, ki bi ponoči zabredla v to okolico. Na žalost se je to že zgodilo, a nihče se ni vrnil, da bi popisal dogodek, kajti tik ob teh pečinah je dno neznansko globoko in vrtinec, ki se napravi ob vetru, potegne vase vse, kar plava, izpusti pa to šele več milj niže ob toku-
Medtem pa gora Haniš čedalje bolj raste, ta je pač premagala morje. Preden prideš do nje, se razteza vulkanski greben nalik zidu. To je črna troska ali plena z rdečkastimi stožci, izdolbenimi kot žrela. Tak občutek imam, kakor da se kretam po nastajajočem planetu v dobi, ko življenje še ni bilo urejeno. Na morju niti enega jadra, na velikem otoku iz železa in lave ničesar, kar bi razodevalo prisotnost živega bitja.
Veliki potoki črne lave lezejo z višav in se razlivajo po belem pesku ozkih obal, preden potonejo v morje. Te bele obale se nepričakovano ostro ločijo od črnega in temno rdečega ozadja, človek se vprašuje, odkod neki to ozadje. Ako ga preiščemo, se pokaže, da je od zvezda-ša: pljuskava lomi zvezdaste koralje er odmeta njih zdrobljene in strte ostanke.
Krenimo okoli zapadne ostrice velikega ostrova Haniša. Za tem zaščitnim branikom najdemo mirno morje. Toda sunkoma prihaja izredno silovit veter z višin, ki štrle nad nami. človek vidi ta piš, ker nosi vodno prho s seboj. Vse je treba spustiti, sicer bi nas na mah prevrnilo, ali nam odneslo jadra. Ti le varni vrtinci so me prisilili, da sem se nekoliko pomaknil na debelo morje in dospel na naše sidrišče ob sredini otoka. Kadar sem nasproti beli obali, postavim sprednji del ladje čim bliže nanjo. V ta kem položaju so vetrni sunki z gore глг-'nj opasni, kajti človek se utegne po eoHi postaviti sapi. Kvečjemu, da se mu raztrgajo jadra.
En maček moramo nesti na kopno, tako naglo ginejo tla pod nami: 10 metrov od kopnega je že nad 50 m globine, po-

tem pa zevajo črni prepadi, za katere nimaš grezila ali olovnice. Morje je tu prav pokojno, lahen pljuskot zamre v dolgih presledkih na pesku. Toda dva ali trikrat na minuto buhne vetrni smjrk v zaliv in mine v malo sekundah. Podoba je, da se bo jadrnik upognil pod ohli-pom, in po zraku vse žvižga. Potem pa mahoma popolna tišina.
Ves prevzet sem od fantastičnega okrasja, ki se pne pred menoj: ovladuje me velikanski stožec, visok več sto metrov, obdajajo pa me ležišča žlindre, nasršena z nepravilnimi konicami. 2i!e belega peska se rezko odražajo od vse te
črnine; to so hudourniki, ki jih ie izkopalo deževje, koraljno pešrmo je spihai veter vse do višav, ob redkih nalivih pa jo voda odnaša zopet nazaj. Tu pa tam vidiš kakšno čudnoliko palmo ki moli kvišku svoje vejnate roke sredi te samote.
Po višavah pa neprestano brije veter, pred katerim smo v zavetju, ш vleče preko te zmede. Iz tega nastaja nejasno rohnenje, presekano s pridušenim žvižganjem. To je pač najstrašnejša godba, ki si jo moreš misliti za to peklensko okolje.	D. A.
Minga Govgkar, najvišja gora na Kitajskem
Na najvišji kitajski j
z zanimivega raziskovanja dveh
švicarskih učenjakov v Sečuenu ; in kitajskem Tibetu so doslej
_X_J znane prve podrobnosti. Profesorja Heim in Imhof sta se delj časa zadrževala v omenjenem predelu severno od velikega zavoja Jangtsekianga. Ti kraji so le malo znani, ker so ekspe-riicije v tej izrazito gorski deželi jako težavne. Pota se vijejo po pravcatem
labirintu globoko zasekanih in težko pristopnih dolin ter se dostikrat vzpenjajo tik vrtoglavih prepadov. Podnebje je izrazito kontinentalno in neverjetno ostro. Ekspedicija je bila na potu tri mesece in pol od avgusta do začetka novembra 1930. Opremila jo je Sunjat-senova univerza v Kantonu, vodil pa jo je profesor Arnold Heim, sin znamenitega švicarskega geologa. Na nesrečo je

vladalo ves čas prav neugodno vreme, ki je še bolj oviralo že itak naporne pohode ljudi in tovornih živali.
Učenjaka sta cele tedne z neverjetno vztrajnostjo prenašala vse napore težavnih pohodov v dežju, snegu in ledeni megli, po terenu, ki je na debelo posut s skalovjem in preluknjan od votlin in ki je ves ta čas kar curljal od vlage. Premagati sta morala višine med 3000 in' 5200 m, torej gore, ki so celih 400 m višje od najvišje evropske gore Mont-blanca. Proti koncu ekspedicije se je k sreči ustalilo suho mrzlo vreme, a zdaj je mučil ekspedicijo silen mraz. Temperatura je padla dostikrat na 20 stopinj Celzija pod ničlo, kar pa ni smelo ovirati proučevanja in meritev. Naloga, ki si jo je zadala ekspedicija pri odhodu iz Junanfuja meseca julija, je bila v glavnem geološkega in topografskega značaja. Zlasti prof. Heim je napravil znamenita opazovanja, ki bodo nekoč morda docela spremenila naziranje o morfologiji tega kosa zemeljske skorje.
Po bivanju v Tatsieulu na Tung Ho se je ekspedicija v prvi vrsti posvetila proučevanju topografije in geologije veličastnega gorskega masiva Govgkarja, ki doslej še ni bil raziskan in ki je po vsej priliki največji na Kitajskem. Topografija tega pogorja je bila doslej v veliki meri prav fantastična in opisi nekaterih raziskovalcev večinoma le plod domišljije. Nekdo je n. pr. trdil, da je Govgkar največja gora na svetu, da prekaša celo Everest v Himalaji.
Vestna opazovanja prof. Heima in točne meritve prof. Imhofa pa so pokazala, da je treba njega 'slavo precej zmanjšati, čeprav se je dognalo, da je mnogo vršacev tega gorovja nad 6000 metrov visokih.
Najvišji je Minga Govgkar, ki je zabeležen tudi že na starejših zemljevidih, toda na čisto drugem kraju, kot se dviga v resnici. Njegov ,vrh precei presega vrhove sosedov in se dviga 7500 m visoko pod oblake. Vseeno pa je še vedno za dobrih 1000 m nižji od Mount Evere-sta.
Nič ni bolj veličastnega od pogleda na ta odsekani vršac, ki je precej podoben svicar^W ç?ori Cervi"u. Fotografija, ki kaže panoramo veličastnega gorskega očanca, je posneta iz višine 4800 m. Minga Govgkar se vidi skoraj nepristo-pen, če opazuje človek njegove redke strme stene, ki jim ne bi mogel blizu niti najspretneiši plezalec. Prav tako
nepristopno je pa tudi vznožje. S tega granitnega vršaca se spušča troje ledni-kov do višine 3000 m, tako da segajo njih jeziki prav v osrčje košatih igliča-stih gozdov.
Geološka raziskavanja so pokazala, da gorski masiv Govgkar ni prav nič starejši od naših Alp in da ni bil naguban prej ko v prvi periodi terciarne dobe.
Prvotno se je nameravala ekspedicija vrniti nazaj k izhodišču v Junanfuju, toda pozneje je morala to smer spremeniti iz različnih razlogov, zlasti pa iz strahu pred kitajskimi razbojniki. Zaradi tega se je ekspedicija odločila za vodno pot, ki pa tudi ni bila tako lahka, kakor je kazalo. Neki kitajski parnik, ki je plul nekaj kilometrov ža čolnom, na katerega se je vkrcala ekspedicija, se je ponesrečil v tesnih Jangtsekianga in se potopil z vèemi potniki, ki jih je bilo nad 100, kakor se je pozneje izvedelo.
APARAT ZA AVTOMATIČNO IZBIRANJE RADIOPOSTAJ. Najnovejše v področju radio-tehnike je avtomatičen radio aparat z uro — izum newyor-škega inž. Slavinskega. Aparat je tako urejen, da v naprej določenem času avtomatično poišče šest zaželjenib postaj zaporedoma.
Plima in oseka v našem organizmu
V	našem duševnem življenju se odražajo letni časi ter plima in oseka do najmanjših podrobnosti. Ritem prebujajočega se leta deluje na človeka kakor opojna pijača; povečana duševna dejavnost in nagnjenost k razgibanju telesa se javljata spomladi z nepremagljivo silo.
Znan je vpliv vremena na zločine. V Italiji se pred sodiščem upošteva veter s-ši-roko« pri zločinih, storjenih v afektu, kot olajševalna okolnost. С<з'о na samomorilce imajo vreme in letni časi velik vpliv. Krivulja samomorov raste od marca naprej, doseže v juniju svoj višek in nato spet enakomerno pada.	»
V	londonski Narodni banki zapro ob meglenih in soparno vročih dnevih knjige, v katerih bi imela kakršnakoli napaka ne-dogledne posledice. V blaznicah opazujemo spoinlaui med bolniki čuden nemir in poslabšanje duševnega stanja, ki pa ga ne ismemo smatrati za slab znak. S poletjem vred izgine.
Puis, višina krvnega tlaka, telesna temperatura in nagnjenje k spanju se v teku dneva izpreminjajo. Periodiciteta telesa — namreč svojstvo, da sta puis in temperatura najvišja popoldne in najnižja proti Jutru — je brezpogojno vezana na kraj, v katerem živimo. More se torej prilagoditi
izpremembam kraja. Vzemimo primer, da je Ljuoljančan (ki ima najvišjo temperaturo in tlak popoldne, takrat ko je v Ameriki zgodnje jutro) odpotoval preko luže v Ameriko, Ta človek ne bo obdržal dosedanjega reda, ampak bo imel najvišji puis in temperaturo takrat, ko bo v Ameriki popoldne in pri nas jutro. Potek teh pojavov je vezan na sonce ali bolj rečeno: ca kozmične pojave, katerim je vzrok sonce.
Tudi spanje zdravih ljudi poteka kakor plima in oseka. Najmočnejše je spanje po dveh urah, intenziteta pojema počasi vse do prebujenja. Tako je pri večini ljudi — njih spanje ima večerni tip. Drugi — jutranji tip doseže največjo globino kasneje, komaj po treh urah. Spanje pri tem tipu ni tako globoko kakor pri prvem, a obdrži globino dalje časa Ljudje prvega tipa legajo kmalu spat in vstajajo zgodaj. Njih najboljši čas za delo je jutro. Obratno je pri drugem tipu, ki je zvečer svež Ln ne-utrujen. Takrat je tudi zanj najboljši čas za delo.
Vzrok plime in oseke Je vplivanje meseca na vodovje zemlje. Nehote se nam vsili misel, če nima mesec vpliva tudi na naš organizem in na njega časovno valovanje (temperatura, puls)?
VESELA DRUŽBA SMUČARJEV
Nismo si še na jasnem, če mesec rea
vpliva na izpremembe v našem organizmu. Tudi ne vemo, kako močan je ta vpliv in kakšni činitelji sodelujejo pri vsem tem. Razlagati si moremo na fizikalen način. Prav tako, kakor krožijo zvezde okoli sonca in elektroni okoli atomovega jedra, prav isti pojavi se odigravajo v naših celicah in tako smo si morda ustvarili pravilno in naravno razlago za vse te pojave.
M. B.
SLOVENSKO DITO Ш0 KESETALI
Žreb in žrebe
Pokojni docent Mohorič — Branko s pesniškim imenom — je pripovedoval zgodbico o nemškem zdravniku, ki je vprašal: »Slišite, kakšna pa je bolezen k r i š p o 1 i ? Tolikokrat pride k meni kdo in se pritožuje s to besedo.« Slovenec je hitro pogodil, da pomeni to: križ boli. Sličnih po-kvek so njega dni naprtili tujcem, n. pr. Savo ribati = v Savi ribariti, žrebca vleči = žrebati itd.
Jezikoslovec se nehote vpraša: ni li morda kake zveze z žrebom in žrebetom? A. Briickner po starih piscih pripoveduje (Re-ligionswissenschaftliches Lesebuch 1926), da so poganski Slovani vedeževali s konjem belcem, posvečenem rujanekemu Svan-tovitu: žival je morala preko treh vrst sulic; ako je najprej stopila z desno nogo, je napovedala dobro »kob« (usodo). Po-kristjanjeni Slovani so konja demonizirali. Zmaj ima konjsko glavo. Môra utegne imeti konjsko obliko. Prim. Vukovo pripovedko o krojaču, ki spečega gosta reši môre s tem, da preseka konjsko dlako na njegovi obleki. Vrag ima običajno konjska kopita. Po pripovestih mnogih evropskih narodov je konja ustvaril hudič. Pri Irancih je v konja pretvorjen zli bog Ariman. 2 r e b se izvaja iz korena g e r b h : prim. nemški. Ker bholz, grški g r a f e i n = pisati (prvotno tudi: rezati). To so bile izrezljane pločice ali palice za napovedovanje kobi (usode). Istega izvora je bržkone žrebe: z njim je kobila »ožrebana« ali obeležena. Iz osnove kob (usoda) izvajajo praslovansko besedo kobila kakor tudi konj, prvotno k o b n j. Za izpadanje ustnikov pred n primerjaj: ošibati — ošiniti. Iz k o b je menda tudi naziv ptiča, po čigar letanju so praslovanski žrci (Aškerc Je pisal: žreci) prorokovali bodočnost: kobec ali skobec. O vseh teh in podobnih vprašanjih razpravlja Dragutin Kostič v Glasniku jugosl. prof. društva, okt. 1931 (110— 126).
TRI ?o
Montevideo., srečna prestolnica Uruguaja
Montevideo je prijazno mesto, v katerem se zdi, da se ljudje ves dan pozdravljajo,^ 'n čigar pokojno ozračje se odraža v vsein življenju prebivalstva, ki se v glavnem razvija po kavarnah. Večina trgovskih poslov se zaključuje ob pritlikavih okroglih mizicah na prostem. Montevideo ima lične ulice in trge, s kako impozantno arhitekturo se pa n«» more ponašati. Morska obala se le toliko razlikuje od značilnosti drugih južnoameriških pristanišč, da ee zajeda globoko proti osrčju mesta.
Montevdeo je ustanovil 1726 guverner mesta Buenos Aires Mauricio Zabola, za prestolnico republike Uruguay pa je bil povzdignjen 1828. Velja pa za eno najiino-vitejšib mest južnoameriške celine.
Kdor hoče spoznati življenje v Montevideu, mora v kavarno, kjer se pije črna kava :n oocktaili. Slednji je vobče najpriljubljenejša pijača Uruguajcem in se servira z neizmernimi množinami oliv, mandljev in drugih delikates.
Med mizicami se krečejo prodajalci loterijskih srečk, prodajalci časopisov kriče debele naslove evojih Tstov in vsepovsod ponujajo cvetličarji šot>ke rož.
Pri najboljši mizi sedita v vsaki kavarni dva šah:sta med gručo »kibicov«, ki pazno slede igralcema in na široko obravnavajo vsako potezo. Kavarne so sicer središče, a vseeno le del tamkajšnjega družabnega življenja. Mimo teb skrbe za zabavo Se pogoste dirke, plesne prireditve, revije, kino in igralski ka?ino.
Zvečer je med mladimi Uruguajci še vedno v navadi tradicionalno vasovanje pri mladih dekletih Fant se postavi pod balkonskim oknom svoje izvolienke in skoz- rešetko «e izmenjavajo srčn izlivi ne glede na debele poglede mimoidočih tujcev. Sicer se pa ta blaženi prizor ponavlja še pri neštetih drugih zamreženih oknih iste ulice, ker je to pač običajni način dvoran ja v Mon.te-ssidm.
lllllli
proti desni): Bivša; I Port Artur, ki so ; I mova utrjevati. — ; hf Nankingu. — Na i »Mandžuriji: japon-; Ujdelek (telefonisti jtmi golobi). — S po-, kka pehota koraka : peko Liao v južni li]). Japonske pred-Inabrežju (spodaj), htna kitajskih dija-K demonstrira proti pno: Bivši kitajski kg, z meščanskim itdravlja angleškega It koncesiji v Tient-

František Khol
Cvet brez ploda
[(Nadaljevanje)
b žarovitem jutru sva se sestala # Л na malem trgu pred Staro No-I I vo sinagogo, da bi se za veko-
maj združila. Bilo mi je kakor Jakobu, ki je uzrl zlato lestvico, držečo k božjemu prestolu. Tudi meni je svirala godba, sijalo mi je sonce nad zlato lestvico radosti in blaženstva, nad katero je stolovala Estera. Niti zapazil nisem, kedaj je svečenik odgrnil kopreno, kedaj sem pil z njo iz iste čaše in ji nataknil obroček zvestobe na prst. Opazil nisem ne šal glumačev, ne veselja prijateljev, ki so naju spremili k Maislovim. Med obedom, ki ga je vrli rabi dal pripraviti na čast najini svatovščini, sem bil dušno odsoten, šele ko sem zvečer vodil svojo ženico na svoj dom, sem se zavedel svoje sreče in sem hvalil Gospoda, da mi je izkazal to milost.
Ko je rabi Maisl prišel drugo jutro posipat Esteri žita na glavo, da bi ji Vsemogočni podelil plodnost, sva se oba smejala njegovi prazni veri. Toda že po prvem letu sva se nehala smejati. Kajti dete, ki sva se ga s svestjo nadejala, ni prišlo. Osupla sva bila in preplašena, vendar nisva obupala. Bila sva mlada, najina ljubezen je rastla od dne do dne. V tej ljubezni sva pozabila postave o nasledstvu.
Ko pa so mi neki dan prinesli povabilo pred rabinski svèt, sem vedel, kaj mi grozi. Dve leti sta bili pretekli po moji svatbi. Sedaj naj bi položil račun — prinesel otroka. Midva pa nisva imela nobenega!
Obupan sem stal pred svojimi sodniki, ki so mi čitali mesto iz talmuda, ki oznanja neveljavnost brezdetnega zakona. Mojo zvezo z Estero so namerjali razveljaviti. Preudarjal sem, kako bi mogel oteti najin zakon. Ali nobena rešilna misel mi ni prišla. Vrgel sem se sodnikom pred noge, milo prosil odloga. Kazal sem na mladost svoje žene, na čar in čudo, ki sta se vršila Mojim živim prošnjam se je slednjič obneslo, da aem dobil še dvanajst mesecev odloga.
Naslednji dan sem posla) po babico, ki naj bi s svojo umetnostjo napravila lono moje žene rodovitno. Toda niti njena veščina, ne modrost judovskega, ne izkustvo krščanskega zdravnika niso prinesle pomoči. Vse ,je bilo zaman. Estera je
ostala vitka in nežna kot ob dneh svojega devištva.
Čas je mineval, najin up na rešitev pa ginil. In ko je potekel šesti mesec dovoljenega odlaška, ne da bi se bil dogodil čudež, sva obupala. Vsa sredstva, ki so nam jih svetovali, so izpodleteli
Najina nesreča ni ostala prikrita. Rabi Maisl, njegova žena in vsa judovska občina so z usmiljenjem sledili tragedijo najine družine. Vse ženstvo v okraju se je menilo o Esteri in nikoli ni bila postava nobene omoženke predmet večje pokornosti nego stas moje družice.
Devet mesecev so bili sočutni pogledi zaskrbljeni, potem pa so se razjasnili, radost je obšla srce najinim prijateljem in skoraj je zakrožila govorica, da je Estera samodruga. V istini se je bila vidno ojačila. Po drugih dveh mesecih ni mogel nihče več dvomiti, tudi sodniki ne, pri katerih sva se morala javiti. Bila sva oteta.
Kako sončna je bila cesta, ko sva se vračala od sodnikov domov, malodane kakor na dan najine poroke. Vsi prijatelji in sorodniki so naju spremili, tudi rabi s svojo ženo. In vsi so slavili Gospoda in se radovali sreče, ki naju je doletela. Samo nama ni bilo veselo pri duši. Medtem ko so drugi okrog pili vino in medico, sva midva sedela, bleda in žalost naju je gradila. Dejala sva si: kaj bo, če pride najina prevara na dan?
Da, vitez moj, prevaro sva zagrešila! Bog nama grehe odpûsti! A kako naj bi si bila pomagala? Ko je potekal deveti mesec najinega obroka, dete pa se še ni napovedovalo, sem prišel na drzno misel, da bi nosečnost umetelno posnemal in sodnike preslepil. Skrivoma, da se najino početje ne opazi, sem začel Esteri z rutami ovijati život. Jemal sem najtanjše koprene in svilene pahavke iz ženine skrinje, jih jemal vedno več, da ne bi nihče zapazil nenavadnega vzroka, zakaj se moja žena polagoma debeli. Uspelo nama je, da sva prevarila Maisla in Saro, javnost in sodnike. Le Boga nisva mogla ukaniti. On, ki vidi vsako krivico ter jo kaznuje, je videl tudi najino ukano. In kazen je sledila za petami.
Imela sva se za varna ter sedaj razmišljala, kako bi nat.vezila srečen porod.
Ш
Poskrbela sva celo za tujega novorojenca. Tedaj pa je nekoč iznenada stopila dekla v spalnico, kjer se je pravkar moja žena slačila. En sam pogled na Esterin
vitki stas in po tleh razmetane rute je deklo poučil o pravem stanju stvari. Črhnila ni nič, a svojo skrivnost je zaupala sosedi. Hitro se je razširila po vsem judovskem okolišu vest in udarila tudi sodnikom na ušesa. Novico sva zvedela od rabija Maisla, ki je jadikujoč pritekel v najino hišo, da bi se prepričal, ali govorica sloni na resnici. Za njim je pri-hitel šolski sluga z dvema biričema, ki naj bi naju peljali pred sodišče.
Oj prežalostnega pota! Molčeča množica naju je spremila. Nobenih prijaznih obrazov nisva videla. Srditi pogledi so švigali po nama in marsikaka roka se je sklonila, da bi pobrala kamen. Pri sodišču je bilo še jadnejše. Niti do besede nama niso dali. Nemo se je razdrl najin zakon, Estero so odvedli v ječo. Meni so sicer pustili prostost, odvzeli pa so mi dostojanstva, ki sem jih opravljal v soseski. Nič več nisem smel brati v tori, niti se udeleževati zborov ali cerkvenega posvetovanja. Moj prostor v molilnici je bil tik pri vratih in soverci so se me ogibali, kakor da sem kužen.
Zastonj sem rotil sodnike, naj izpuste mojo ženo, ponujal ves svoj imetek za odkup. Zavrnili so me.
»Svarilno se mora kazniti, ker je mamila sodnike,« se mi je reklo.
Skušal sem podmltiti jetniškega čuvaja, da bi ji pomagal zbežati. Uspešilo se mi ni. Vrli možak se je bal in samo
toliko sem dosegel z denarjem, da nama je omogočil dopisovanje.
Oj sladkih in otožnih pisem moje Este-re. Ko bi vam jih mogel citati! Bila so vdana, nežna in bolestno žalostna. Slednje se je začenjalo in končavalo s prošnjo, naj ji odpustim, ker mi je nakopala te bolečine. Tačas sem živel zaklenjen v svoji hiši, samo za ta pisma. Zaman so se oglašali sosedje in zvodniki, mi ponujali nove neveste, zaman so kupci in prodajalci trkali na moje duri. Nikogar nisem spustil noter, šele na večer, ko so drugi že spali, sem odklenil vrata svoje hiše, hitel k temnici, da bi prebil noč na ulici, v bližini svoje ljubice.
Niti tega bornega veselja mi niso privoščili. Sodniki so izvedeli o mojem tajnem dopisovanju, in ko sem prišel neki večer k jetnišnici, sem našel tam novega paznika. Stari je bil zaprt v ječi, Estera pa je bila izginila.
To je bilo vse, kar mi je novi ječar povedal. Več mi ni hotel ali ni smel raz-odeti. Zastonj sem si prizadeval, da bi ga s podkupnino pripravil do besede.
Sedaj sem vedel, kako je z nama, in preplašen odhitel k Maislu, da bi od njega kaj izvedel o usodi njegove varovanke. Toda rabi mi ni mogel nič povedati, šele po nekaj dneh se je dal šolski sluga pre-prositi in poročal rabiju, da so Estero, brž ko se je odkrilo najino dopisovanje, že pred nekoliko dnevi obsodili, jo pregnali iz mesta ter jo bičali.
To sporočilo je bilo porazno. Uboga Estera! Kakor vlačugo, kakor nesram-nico so jo pognali v hudobni svet. Njo, ki ni nikoli nič žalega storila, ki me je samo preveč ljubila! Spočetka sem se hotel ubiti. Toda podoba moje uboge žen-ke, ki se potika po pustih potih, med zlobnimi ljudmi, me je podžigala na delo. Prodal sem svoj dom in vso imovino, naložil denar pri menjačih, dobil od njih denarna pisma na njihove poslovne prijatelje v tujih deželah. Nato sem za jahal konja in odrinil za njo. štirinajst dni sem jezdaril sem ter tja po praški okolici, se » ustavljal po vseh vaseh, vpraševal po vseh mitnicah, a nisem nikjer našel sledu. Kje se najde sled bosopete potepen-ke, ki je nežna in boječa kakor deviški sen? Sedaj iztičem za njo, pa ne vem, kod naj jo iščem. Slutnja mi je dejala, da se je namerila proti jugu, v svoje rodno mesto Benetke, če jo najdem, hočem ondi z njo živeti. Toda če je ne najdem, česar me Bos obvaruj, se nikoli več ne povrnem v Prago. Prenašati ne bi mogel
pogleda na kraj, kjer sem užival veliko srečo in doživel hudo nesrečo.
V tujini želim živeti in umreti, saj nobeno mesto ni trše od rojstnega mesta, nobena dežela ni trša od domovine!«
Jud je umolknil in v sobi je bilo tiho. Šele čez nekaj časa je izpregovoril plemič: »Kako ostre so postave vaše vere! Zakaj se jim nisi uprl?«
Jud je zmajal z glavo. »Mar se sme človek ustavljati božjim določbam? Moral sem se pokoriti, četudi je šlo za mojo pogibel. Božja volja je bila!«
Tema je že bila v izbi. Mesec je bil izginil, ogenj v levi ugasnil, in spanje se je bilo spustilo možema na oči. Še trenutek sta se pomenkovala, potlej pa zaspala.
Ko se je plemič drugo jutro predramil, je sonce žarko sevalo v izbo in jo polnilo z zlatom svojega sijaja. Gospod z Malovic je z obema nogama skočil iz postelje in se brž opravil. Hotel je čim prej zopet dalje potovati.
Prišedši v točilnico, je naletel na meščana iz Tabora, z imenom Jan Mâlek. Ta je bil prispel, da bi si pri njem izprosil zagovora v pravdi, ki je že dolgo tekla pri kraljevi komori. Vitez je poznal Mâlka, vedel za tožbo in si dal ves položaj natanko razložiti. Stoprv gostilničar je prerušil pomenek, da bi sporočil Judov pozdrav.
Sedaj se je plemič domislil nočnega poseta.
»Kje pa je?« vpraša vitez.
»Ob zori je odjezdil in me prosil, naj vam izrečem njegovo najtoplejšo zahvalo za nočišče in za vaše izredno soču-stvo.«
Plemiču je bilo srce polno usmiljenja. Pçed seboj je videl Judovo brhko postavo, Estero z očmi, rdečimi od plakanja in biriče, ki jo podijo. V ozadju potem pa židovsko mesto s strogimi zakoni.
Toda Jan Mâlek ga je potegnil iz mračnih misli in gospod z Malovic je pozabil Salomona Doktorja in njegovo trpljenje.
Na potu v Prago in v Pragi sami mu je bil čas izpolnjen s posli in z deželnim zborom, tako da mu je Jud prešel iz spomina. Ko pa se je vrnil na svoje posestvo, mu nočni dogodek v Taboru ni prišel več na um.
Po letih, ko je na potu v Prago zopet nočil pri »Sinji ščuki«, je pripetljaj v njem oživel. Usoda Salomona Doktorja in njegove Estere mu je nenadoma segla
v srce. Komaj je čakal prihoda v Prago, da bi pozvedel kaj o njiju. Vendar niti v uradih niti v mestni posvetovalnici mu niso vedeli odgovoriti. Tudi rabi Maisl, na katerega se je naposled obrnil, je skomignil z ramami in otožno dejal: »Ne govorite o njiju, blagorodni gospod, to sta izgubljenca.«
Toda izgubljena nista bila. Ko se je namreč gospod Malovec zopet vrnil na svojo pristavo Kamnice, mu je oskrbnik izročil srebrno, umetno izdelano skrinji-
co ter javil, da jo je neki potnik oddal za viteza. V skrinjici je ležal kos papirja, na njem pa je stalo v okorni pisavi: Vi-sokorodnemu gospodu Janu Malovcu z Malovic pošilja Jud Salomon Doktor s svojo ženo Estero pozdrav in mu želita zdravja in sreče. Tudi onadva sta srečna...	(D. K.)



Inž. A. Zupančič
Dijaško delo in življe
Tj?-=r niverza y Cambridgeu in njena še
i nekoliko' starša posestrima v Ox-I fordu sta stari instituciji, ki sega-■ J ta daleč v srednji vek in ki sta se L-^^— polagoma razvijale iz samih sebe ter se že v tem pogledu razlikujeta od s ličnih zavodov na kontinentu (tako Angleži nazi vajo vso ostalo Evropo), ki so bili često, mnogi že v današnji obliki, ustanovljeni ob kaki posebni priliki. Skoraj nemogoče je razumeti to mesto v kratkem času, čeprav so sila mogočni in neizbrisni že prvi vtisi, ki se po daljšem bivanju le še bolj poglabljajo in ukoreninijo. Tudi naslednje vrste se smejo smatrati le kot zgolj subjektivni vtisi, ki sem jih dobil ob priliki le nekaj dni trajajočega bivanja, nikakor pa ne kot objektivna kritika ali sodba, ki si jo more človek ustvariti le po daljšem proučevanju vseh posebnosti in po aktivni udeležbi na univerzitetnem življenju.
Začetki univerze segajo v 13. stoletje. Iz takratnih skromnih temeljev se je razvila v to, kar je danes, a brez v naprej določenega načrta, brez kakega sistema. Tujcu se zdi sicer univerza, ki šteje danes v 20 collegeih (od teh 18 za dijake, 2 za dijakinje) preko 5000 slušateljev in sluša-teljic, več ali manj nekaka celota, bister opazovalec pa bo sčasoma le našel bistvene razlike in posebnosti posameznih colle-geev. Pri vseh pa se vidi ono posebno, za Cambridge specifično, ono spajanje starinskega in modernega, tradicije in svobode, starih običajev in novih potov. Povsod se čuti skrbno prilagodenje starih ukoreninjenih ustanov potrebam današnje dobe. Nikjer ni ločena sedanjost od prošlosti, zveza z delom in ideali prejšnjih generacij je kolikor mogoče očuvana in ohranjena.
Preden podam čim vernejšo sliko dijaškega dela in življenja v Cambridgeu, naj omenim, da morda nikjer drugod ne obstoja tako tipičen dijaški žargon, ki vsebuje prav markantne izraze, ki jih, navadno nehote, rabi vsak dijak, ki pa se ne morejo prevesti v drug jezik, mnogi od njih se pa niti obširno razlagati ne dajo, ker pomenijo pač nekaj, kar je tipično za Cambridge, a česar drugod ni.
Pred vsem ni v Angliji pri nas običajnega menjavanja univerz in selitve z ene na drugo. Kdor je v Cambridgeu začel, ta bo tam tudi končal, pač pa se zgodi, da pridejo dijaki, posebno zmožni in vredni, z ustanovami drugih univerz za nekaj časa v Cambridge, da se posebno poglobijo in izpopolnijo.
Dober del dijakov so sinovi bogatih staršev. Imenujejo jih »poli men« (od grškega : hoi polloi« = mnogi), že ime pove, da so nekoč tvorili »poli men« veliko večino, toda danes se je slika že precej spreme-

je v Cambridgeu
si
CAMBRIDGE
nila; nekateri collegei se jih močno branijo ali pa jih sploh ne sprejemajo več. Glavno jim je. da preživijo tu nekaj prijetnih let med srednješolsko dobo in življenjskim delom, da se izvežbajo v raznih športnih panogah, da si pridobijo družabno rutino dn življenjsko prakso, da se splošno pripravljajo za kasnejše javno življenje, ne zahteva se pa od njih, da se v strokovnem oziru specializirajo zà kak določen poklic. Oni polagajo le ob koncu vsakega leta manjše izpite, na koncu tretjega leta pa nekak diplomski izpit za »običajni naslov« »B. A-« (bachelor of arts), t. j. najnižji akademski naslov.
Drugi so tako zvani »Honour men«; to so dijaki, ki jim učenje ni več postranska zadeva, ampak se vneto in vestno pripravljajo za višje izpite, tako zvane »Triposes«. Ako jih položijo, so deležni »častnega naslova« »B. A.«. Naslov, ki ga dosežejo, je formalno sicer isti kakor v prvem primeru, ne dobi pa se tako lahko in je tudi več vreden.
Nadaljnja, a dosti manj številčna skupina so »Research students«, ki so se po doseženem »B. A.« posvetili znanstvenemu delu in stoje pod posebnim nadzorstvom in kontrolo one učne stolice, na kateri delajo. Med slednje lahko prištevamo ■tudi one dijake, ki so prišli za nekaj časa (navadno eno leto) s kake druge univerze v Cambridge.
Okoli 10 % vseh slušateljev je ženskega spola. One se ne smatrajo za redne član" univerze, pripUščene pa so k vsem predavanjem in debatnim sestankom (ki sploh tvorijo bistven del študija v Cambridgeu) in imajo tudi možnost pridobiti si naslov »B. A.«.
Preden postane dijak član univerze, mora najprej vstopiti v kak" college in vsi njegovi odnošaji do univerze gredo preko njegovega collegea, oziroma njegovega >tutorja«, to so osebe, katerih naloga je, da nadzorujejo delo mladih dijakov, da jih vodijo, jim pomagajo in ki naj bodo namestniki staršev.
Razmerje posameznih collegeerv do univerze je čisto drugo kakor je n. pr. pri naših fakultetah. Dalo bi se primerjati razmerju posameznih Individualnih držav do iZedinjenih držav severne Amerike« ali poedinih kantonov do švicarske države. Vsak college ima svoje neodvisno življenje, dohodke, upravo in tradicije, nosi pa svoj delež na celotnih stroških univerza Predstojnik kakega eollegea je, kar se tiče interesnih zadev njegovega eollegea, popolnoma, neodvisen od predstojnika univerze, ima pa možnost in priliko, da postane tudi Vice Chancellor (Rector Magnificus) celokupne univerze.
Izbira eollegea je često nelahka in Je odvisna od raznih činiteljev in okolnosti. Čeprav se zdijo vsi collegei na prvi pogled površnemu opazovalcu zelo slični, ima vendar vsak svoje, od ostalih strogo ločene individualnosti.
Pri vstopu na univerzo зе mora vsak novinec izkazati, da ima primerno, z izpiti zaključeno predizobrazbD ali pa se mora podvreči sprejemnemu izpitu, pred vsem iz latinščine, pa naj se posveti potem katerikoli stroki. Do pred nekaj leti se je zahtevalo tudi znanje grščine.
Izmed vseh pogledov, v katerih se razlikuje univerza v Cambridgeu (v Oxfordu je slično) od kontinentalnih univerz, je eden najbolj očitnih disciplina univerze. Akademske svobode v našem smislu tam ni. Obleka dijakom podnevi sicer ni predpisana, vendar pa nosijo navadno, izvzem-Si posebne prilike vsi vsaj enake hlače, in sicer svetlosive in enobarvne (ki jih tudi pri nas poznamo pod imenom »oxford-hlače«), kot suknje pa mnog; nosijo tem-nomodre »blazerje«, večinoma z emblemom svojega eollegea na levi strani prs. Čim se stemni, pa mora vsak preko svoje obleke nositi kratek in lahek črn plašč in baret. Razen zvečer pa nosijo dijaki tak plašč tudi pri predavanjih, pn skupnih večerjah in kadar imajo službeno opravka s svojimi predstojniki.
Za vzdržavanje discipline skrbe »proc-tors«, pod katerih oblast spadajo vsi. ki še niso več kot »B. A «. Vsak večer obhodi sproeter« v spremstvu dveh »bulldogov« mesto, in gorje onemu, ki se je kakorkoli zagrešil, n. pr. da nima na sebi bareta in plašča. »Proctor« ga zašije kar na licu mesta, navadno z denarno globo, ki je, vsaj za naše razmere, precej občutna in sega lahko do 100 Din »Privilegij« »B. A.« je, da plača dvojno globo. Kadar »proetor« ustavi kakega dijaka in ga vpraša, dali je član univerze, si diiaki večkrat z najne-dolžnejšira obrazom dovolijo odgovor: »Kaj. ali je tu sploh kaka univerza?«
šolsko leto se deli v tri »terms«, katerih vsak traja približno 65 dm. oziroma bolje rečeno, noči. "Ena izmed glavnih in bistvenih točk univerzitetne discipline obstoja v tem, da za čase »terma« noben dijak ne sme biti preko noči odsoten iz Cam-bridgea, ampak mora biti vsak večer naj-
SKRIVNOST KOZMICNIH ŽARKOV
Prof. Artur H. COMPTON na chicaški univerzi (Nobelov nagrajenec za fiziko 1927) je s podporo Carnegievega zavoda opremil veliko odpravo za raziskovanje skrivnostnih kozmič-nih žarkov. Učenjak hoče z dvema tovarišema postaviti na najvišjih gorah posameznih zemeljskih delov laboratorije za točno merjenje kozmičnega žarkovja.
v
kasneje o polnoči na svoj зт stanovanju. Ako pa hoče za kak dan odpotovati, bilo domov, v bližnji London ali kamorkoli, mora, ako le mogoče najp.ej prositi dovoljenja m kar je glavno, mora za toliko noči, kolikor jih je izostal, po zaključku »terma« še ostati v Cambridgeu sicer ima lahko velike sitnosti, oziroma lahko izgubi dotični »term«.
Dijaki so skoraj vsi sinovi premožnih staršev. Saj pa tudi morajo biti, ker je vzgoja v Cambridgeu ali Oxfordu precej draga. Akademski sistem se tu ne da ločiti od gotovega socialnega sistema. Sicer lahko študirajo tudi revnejši, toda to zahteva popolno vzdržnost od univerzitetnega življenja, ki pa je baš bistven del učenja v Cambridgeu Stroški se ravnajo po izbranem collegeu in po navadah oziroma! razvadsh posameznika. Znašajo pa za čas šolskega leta (22—25 tednov od 52) v našem denarju najmanj šestdeset do osemdeset tisoč Din. V tej vsoti so vračunjene tudi zabave in vse tiste podrobnosti, ki spadajo pač v Cambridgeu med življenjske »potrebščine«. Učne pristojbine so do-
v	■ - ■ '	. ' '	; • ■ - ; /	- • ■ ■ -f«
etl vlfije nego na drugih univerzah, kar pa je popolnoma razumljivo, ako se pomisli, da se morajo vse angleške univerze vzdrževati iz lastnih sredstev ln dohodkov in da ne uživajo nikake državne podpore. Pristojbine se nikakor ne dajo znižati ali plačevati v obrokih. Da ob takih prilikah ni nikakega podpornega društva ali »men-sae academicae«, se razume samo po sebi. Pač pa je med dijaki precej štipendistov, a tudi število teh stalno pada. Ali je potem čudno, če se v Cambridgeu zbira jako eksekutivna družba, elita današnje angleške mlade generacije? Saj so še po drugih angleških univerzah dijaki večinoma le iz premožnih krogov, ki v svoji sredi ne vidijo radi tovarišev iz nižjih slojev. Pra-
Filimni
\\ ilipinsko otočje se je sprva imenovalo otočje sv. Lazarja. Tako ga je bil namreč krstil
_ sam Magellan, ki je bil odkril
te otoke na dan sv. Lazarja 1521. Po-
vili so ml, da so gledali dijaki londonske univerze nekega svojegà tovariša jako po» strani in sicer zato, ker je bdi njegov oče le — sprevodnik na avtobusu.
Seveda upošteva take razmere tudi Javnost. Dočim pri nas in tudi drugod na kontinentu ljudje vedo, da je dijak večinoma revna para, ki mu je vedno potrebna in dobrodošla vsaka podpora, je v Angliji baš narobe. Biti dijak pomeni tam, da je dotičnik Iz premožne hiše, da ne stoji ravno na nizkem socialnem položaju, skratka, da ima denar. Mncgi imajo lastne konje in avtomobile, vendar pa smejo v Cambridgeu šele od drugega letnika dalje voziti svoje lastne avtomobile in motorna kolesa.	(Dalje)
zneje šele so jih prekrstili na čast španskega kralja Filipa, ki mu je pripadala ta zemlja. Filipini so skupina več tisoč otokov in otočičev. Večinoma so prav neznatni in se v skupinah drže
1. Poglavar Morov s svojo častno gardo. 2. Stari lovec na glave z otoka Lucona
3» Značilen filipinski slamnik
nekaterih večjih in pomembnejših kop-nin, med katerimi so zlasti važni otoki Lucon z glavnim mestom Manila ter drugi otok Mindanao. Vse otočje leži skoraj vzporedno z azijsko obalo. Filipine so najprej kolonizirali Portugalci, potlej pa Španci, ki so poslali tjakaj svoje znamenite jezuite, od katerih je dobilo otočje tudi prononsiran verski značaj. Na vseh koncih in krajih so se zidale cerkve in samostani, ki so deloma še zdaj priče prve kolonizatorske dobe. Stare jezuitske zgradbe v slogu rokokoja so dostikrat resnične umetniške vrednosti.
Toda jezuitska vzgoja ni posebno globoko prodrla v domačine ter ni bistveno spremenila niti njih vere, niti njih običajev. V vzhodnih in severno-zahodnih predelih otočja, ki so najgo-eteje obljudeni in kjer je ljudstvo kulturno najvišje razvito, je način življenja skoraj takšen kakor nekoč. Kultura prebivalstva je malajska in v marsičem popolnoma slična oni na sosednjih otočjih, na Melaneziji in Polineziji.
Bojevita plemena Ifugaosov, Irogo-tov in Morov, ki so sorodna prebivalstvu otoka Mindanao, so bolj kot kate-
yfeZNAMKË
HP®LPRIP0VEDU7E70
Dobrotnik človeka in živali
Iz hvaležnosti ptici teruteru, ki ima velike zasluge za zatiranje žuželk, je na-
RFPt PllC)VOftl K ЧТАЈј1 j^DM. J^liGLAV yt q
H
' NIU5IM0S
tisnila uruguajska vlada njeno sliko na svoje znamke.
Na milijone goved se pase v velikanskih čredah po uruguajskih stepah. A roji muh, komarjev in drugih žuželk bi tu onemogočili življenje ljudem in živalim, če ta trpin-
ra koli d.uga ohranila svojo individualnost. Nedvomno zaradi tega, ker žive v goratih krajih, kjer se prodiranje tujih ljudstev ne občuti tako kakor v nižav-ju. Med temi plemeni se je ohranila še barbarska navada lova na človeške glave, ki je Američani navzlic resničnemu prizadevanju ne morejo omejiti, kaj šele docela zatreti. V glavnem pa se ba-vijo divjaki s poljedelstvom in žive v prostornih kolibah, pokritih z riževo slamo, ki jih po več sto skupaj tvori posamezne vasi.
Nekaj prav nenavadnega so v tem gorovju riževa polja. Vsa pobočja so spremenjena v ozke vijugaste terase, ki se v neštetih nadstropjih vzpenjajo pod vrhovi in ki so vse skrbno do zadnje pedi zemlje posejane z rižem. Namakanje je tako mojstrski izvedeno kakor morda nikjer drugje na svetu s tako primitivnimi pripomočki.
Razen s poljedelstvom pa se bavijo otočani tudi z vsakovrstno obrtjo, ki se večinoma že iz davnih časov podeduje od roda do roda. Zlasti znameniti so maniljski slamniki, maniljske vrvi in vsakovrstne čipke, ki uživajo tudi drugod po svetu velik sloveš.
čena bitja ne bi imela krilate prijateljice. Ptič teruteru, nekakšen vivek, živi v velikih trumah. Hrani se samo z žuželkami, polži, pajki in črvi. Kadar si išče živeža, dela ptič po travnikih čudne skoke sem ter tja. Uruguajski prebivalci so ga zato imeli za čarovnico, ki so ji prisojali razne čudodelne zmožnosti. Iz hvaležnosti do požrešnega ptiča, ki rešuje črede živinorejcev nadležnega mrčesa ga je vlada 1924
ovekovečila na svojih pisemskih znamkah. *
Newyorski golobi
(K sliki na ovitku)
Na sliki vidimo častihlepnega newyor-škega goloba 270 m visoko na žlebu Chrrys-lerjevega nebotičnika, kar je za goloba nekaj nenavadnega. Dognalo se je namreč, da golobi skoraj nikoli ne lete višje kot 40 do 70 metrov. Ko so jih spuščali iz letal in zrakoplovov, so se živalce vedno najprvo spustile do višine 70 metrov in so šele potlej letele v določeni smeri. New York pa jim je s svojimi nebotičniki tako omejil svobodno letanje v prirojeni višini, da si morajo počasi iskati poti v višjih zračnih plasteh. Pri tem pa se je tudi ugotovilo, da ietajo golobje v večji višini znatno hitreje, tako da je pričakovati od newyorških golobov še presenetljivih brzinskih rekordov.
Lake PSacM
Prizorišče letošnje zimske olimpiade
Dvanajst ur z železnico od New Yorka ali tri in pol ure od kanadske prestolnice Mon-treala je oddaljeno ameriško zimskosportno središče Lake Placid, ki ga v zadnjem času imenujemo vedno bolj cesto, ker se bo tu dne 4. februarja pričela III. zimska olimpiada. V prostrani dolini, ki jo obdajajo slikoviti sorski velikani, se blešči gladina dveh
pred 30 leti. Nedaleč od Lake Placida so še pragozdovi, kamor ni stopila človeška noga in kjer se še danes prosto in brez nevarnosti gibljejo in množijo številne redke divje zveri.
Lake Placid morda drugod ne bi bil prišel tako kmalu do svetovnega imena kot v Ameriki. Toda zrastel je na ameriški samozavesti. Američani so vedno neradi gledali, kako so morali bogati rojaki potovati v Evropo, če so se hoteli res naužiti zimskih športov. Zato so sklenili, da mora postati Lake Placid ameriški St. Moritz. Ker je bilo
LAKE PLACID, AMERIŠKI ST. MORITZ, kjer se bo v dnevih od 4. do 11. februarja vršila III. zimska olimpiada. Spredaj je -drsalni stadion, v ozadju vidimo grebene Adirondacksa, kjer bodo trasirane proge za vztrajnostne smučarske tekme
jezer, Lake Minerja in Lake Placida, torej čudežnega in tihega jezera. Med obema, ki >ta oddaljeni komaj nekaj sto metrov, itn vse naokrog so posejani hoteli in lepe vile. To je Lake Placid.
Pred dobrimi 30 leti ie bila ob obeh jezerih še neprodirna puščava in pred morda niti 100 leti so se tamkaj ■/. divjim krikom preganjala plemena bojevitih rdečekožcev. Nekoč se je izgubila v te kraje skupina new-yorskih dijakov, ki so snoznali. da je na prostranih strminah in lesketajočih jezerskih globinah mnogo krasne prilike za gojitev zimskih športov. Nekaj let pozneje je vlada, ki so jo opozorili na naravne krasote okoli Lake Placida. proglas'la vse gorske grebene Adirondacksa za narodni park. Ogromna ploskev je ostala od tedaj nedotaknjena in je Je danes ponekod ohranjena taka kot je bila
denarja za te namene kot toče, je Lake Placid kmalu imel smuško skakalnico, krasne proge za sankanje in druge športne naprave. Hoteli so rastli kot gobe in najelegant-nejše trgovine iz New Yorka so otvorile tamkaj svoje podružnice, da bi razvajeni Američani tudi v Lake Placidu ne pogrešali ničesar. kar jim je dajalo velemestu.
Te dni so zasneženi gozdovi okrog Lake Placida polni utrjenih smučarjev, hitrih sankačev in lahkih sani s pasjo vprego, za katere so nalašč nakupili severne pse z Aljaske in Labradorja. Sedaj se bliža blesteča kariera Lake Placida višku, zimski olimpiadi!
Zgodovina pozna dosedaj 10 olimpiad. Prva je bila 1896 v Atenah, nato pa so se vrstile v štiriletnih presledkih v Parizu, St. Louisu, Londonu in Stockholmu, dokler ni
NOVO UMETNO DRSALIŠČE V LAKE PLACIDU Na tem ogromnem drsališču pod krovom se bodo vršile olimpijske tekme v hockeyu na ledu in ostalih panogah na ledu, če bi južno vreme onemogočilo prireditve na prostem. Za gledalce je v tej »dvorani« 3000 mest.
Gradnja te stavbe je stala 12 milijonov dinarjev.
vojna preprečila one, ki bi se bila morala vršiti 1916. Po vojni je bila prva 1920 v An-versi, za njo pa'v Parizu in Amsterdamu. Zimski športi so prišli v olimpijski program
šele pozno po vojni. 1924 se je vršila prva zimska olimpiada v Chamonixu, naslednja pa v St. Moritzu. Letos je prevzela to nalogo Amerika. »Poletni« športniki se bodo
HOCKEY NA LEDU NA STADIONU V LAKE PLACIDU bo druga največja atrakcija letošnje zimske olimpiade. Evropska moštva se za prvo mesto ne bodo mogla potegovati, ker ima Kanada elitno ekipo, ki je celo v Evropi pometla z vsemi ljubitelji te bojne igre na ledu
NA SKAKALNICI V LAKE PLACIDU se že pridno pripravljajo za odločilno bitko v najlepši zimsko-sportni disciplini. Na skakalnici so izvedljivi skoki do 60 m; severnjaki bodo te daljave.
,	dosegli igraje
erečali v Los Angelesu, v sončni Kaliforniji, zimski pa bodo pokazali svoje sposobnosti v Lake Placidu.
Ko je bilo odločeno, da ima Amerika najprimernejše terene za zimsko olimpiado v Lake Placidu, so morali strokovnjaki ugotoviti, da so sicer slikoviti Adirondacks idealno zabavišče za športno navdušeno ameriško mladino, vendar pa nimajo vsega, kar je treba za zimsko oFmpiado, štiriletno revijo najboljših zimskih športnikov na svetu. Zato je bilo treba priskočiti naravi na pomoč! Najprej je bilo treba najti in prilagoditi terene za vztrajnostne teke na daljavo. Že to je bilo zelo težko, ker v narodnem Darku ni bilo dovoljeno podirati stoletna drevesa. Končno so zmagali zagovorniki športa m njegovega pomena in drevje se je moralo umakniti trasi na 50 km. Dalje je bilo treba izboljšati smuško skakalnico, na kateri so zdaj — z najmodernejšo opremo — izvedljivi skoki do 60 m.
Najbol: ponosni pa so Američani v Laka Placidu na pr&go za bob (sankanje), ki bo na želio graditeljev menda prekosila tudi one v Švici in Franciji. Vodja gradbenih del ;p bil neki Nemec, ki so ga nalašč zato povabili v Ameriko. Proea. ki vodi po pobočju gore Van Hoeven, ie 2350 m dolga in pada povprečno po 10°/o. Med več kot 20 ov'nki sta dva v obliki črke S in trije v obliki igle za lase. Za sankače bo torej prilike dovolj, da bodo lahko pokazali vse svoje znanje. Največja dosegljiva hitrost v tem jarku je 100 km. Merjenje časa bo električno, ob progi je telefonska zveza, ki bo omogočila vodstvu in publiki, da bo lahko vedelo za pot vsakega vozača od starta do cilia Za spravljanje bobov (sank) na etart so priprav-
ljena posebna motorna vozila. Na vrhu Van Hoevena je velik rezervoar za vodo, iz katerega bo stalno dotekala voda, če bo treba progo ponovno prevleči z ledom.
Vse to pa še ni vse, s čimer hočejo prireditelji popraviti muhasto naravo. Pri zadnji olimpiadi je naenkrat pritisnilo južno vreme in vse tekme na ledu so zaradi tega zelo trpele, nekaterih pa sploh ni bilo mogoče izvesti. Zoper takšne primere višje sile se bodo Američani zavarovali. Dasi je na obeh jezerih krasna ploskev za drsalce, so vendar zgradili tudi umetno ledno palačo, kjer se bodo lahko vršile tekme v hockeyu in drsanju, če bi nagaialo vreme. Arena re 80 m dolga in 40 m široka ter ima prostora za 3000 gledalcev. Veljala je »samo« — 12 milijonov dinarjev.
Lake Placid je pripravljeni Za bivanje je poskrbljeno, za dovoz je urejeno in tudi poročevalska služba ne bo težka, ker- so za poročanje po telefonu in brzojavu položili 70 novih kablov. Prvi udeleženci ameriške zimske olimpiade so že na poti v Lake Placid. Doeedai je iz vseli delov sveta prijavljenih okoli 300 gostov. Udeležba bo torej res rekordna in tako se bo morda res izpolnilo upanje tisočev Američanov, ki so hoteli videti, da bi bila olimpiada v Lake Placidu najlepša in najbolj obiskana, kar jih_ je bilo dosedaj. Zato moramo tem bolj obžalovati, da smo se morali Jugoslovani z ozirom na naš mladi zimski siport in na težke gospodarske razmere odreči udeležbi na tej veliki svetovni prireditvi, kjer b: lahko mnogo storili za propagando in prestiž svoje domovine in onih ro;akov. ki žive pod ameriško zastavo, pa so v duhu danes še bolj nap ši kot kdaj prej. ,
110,
ŽENSKA
Marija Malibrati
»Ni še prepozno govoriti o njej«, je dejal francoski pesnik. In tega mnenja so tudi bruseljski meščani, ki verno goje kult Telike pevke Marije Malibran, ki počiva na pokopališču v Laekenu. Napravili so celo zbirko za vzdrževanje njene grobnice, ki je zdaj precej zapuščena. S skrbjo, polno pietete hočejo podaljšati njeno življenje, ki jé bilo tako kratko na svetu, še noben umetnik ni tako silno vplival na sodobnike kakor pevka Malibran, in nobena smrt ni vzbudila tolikšnega ganotja. Ob njeni smrti je zložil Alfred de Musset nesmrtne stihe.
Toda Musset ni bil edini, ki je pel slavo Mariji Malibran. Tudi Lamartin, prijatelj njenega drugega moža, slavnega violinista Beriota, ji je položil venec poezij na grobnico v Laekenu. Kakih dvajset let bo tega, ko sem obiskal to grobnico. Zgrajena je v obliki preproste kapelice in v njej stoji marmornat kip slavne pevke, ki ga je izklesal Geep. Pevka je prikazana, kako se dviga v eterične višave, kjer jo sprejemajo angelci, naslikani na kupoli mavzoleja. Tu so tudi tisti štirje verzi, ki jih je napisal Malibranovi na čast Lamartin in ki so bili takrat komaj še čitljivi.
Maria Félicita Garcia je bila hči slavnega španskega tenorja Garcie. Rodila se je 1808 v Parizu. S svojim čudovitim na-gnenjem do glasbe ni našla pri očetu pravega razumevanja, ki je sila trdo ravnal z otroki pod pretvezo smotrenega vzgajanja. Dostikrat ie peta šiba v hiši. Garat je dejal o Garciji: > Njegova andaluzijska vihravost zažiga hišo.«
Njena mladost je bila žalostna. Njena sestra Pavlina Viardot, ki je bila tudi sama znamenita pevka, je pripovedovala o teh letih nekatere značilne pripetljaje. Nekoč so vprašali Marijo, ki je posebno ganljivo igrala v пекет prizoru, kako to, da ji solze in ihtenje prav nič ne skale glasu. »Oče«, je dejala, »me je tako privadil na jok med petjem, da to tudi zdaj ni zame nikaka težava. Naučila sem se obvladati glas, kadar mi teko solze, in kakor vidite, je bilo zame to prav koristno.«
Njena pevska kariera je bila vseskoz v znamenju italijanskega sporeda. Izjeme so bile le Mozartov ^Don Juan« in »Figa-rova svatba« pa Beethovnova opera »Fide-lio«. Vse opere, kar jih je pela, so bile zanjo stopnje zmagoslavnega dviganja hkrati pa vir večnega strahu, zakaj slavna pevka je ginevala bojazni vselej vse življenje, kadar je morala stopiti na oder. V nekem pismu pravi o tem strahu: »Zaman mi ploska občinstvo. Publika je ne-stvor, pred katerim me je vedno strah.«
MARIJA MALIBRAN (1808—1836)
Neverjetna skromnost, ki kaže, kako je bila Malibranova sužnja svoje slave.
Kje je dobila ime Malibran?
Petnajst let staro je oče dobesedno vrgel v roke nekemu francoskemu bankirju v New Yorku. Marija pa je smatrala ženitev takrat samo za srečno priložnost, da se iznebi trdih spon rodbine, zlasti pa da se umakne očetovemu tiranstvu. Zakonska zveza pa ni bila srečna, ker je bil njen mož mnogo starši od nje, zlasti pa ker si je bankir od ženitve z Marijo obetal utrditev svojega precej zrahljanega položaja. Zakon je trajal vsega skupaj le dve leti, potlej pa sta se zakonca v Parizu ločila. Nekaj let kasneje se je Malibranova iznova poročila 7 belgijskim violinistom Charlesom de Beriotom.
Komaj se je dobro nasmejala zakonska sreča tema velikima umetnikoma, že jo je prekrižala usoda. Na nekem sprehodu je Malibranovo (to ime je obdržala kot spomin na svoje prve uspele) brcnil konj, ko je na njem nekaj popravljala. Ta večer je sicer še pela v Londonu, in odpotovala drugi dan v Bruselj, kamor jo je klicala pogodba. Nato se je nemudoma spet vrnila na Angleško, kjer je morala sodelovati na nekem dobrodelnem koncertu. Tu
1.---, c5—c4 + , 2. b3 : c4, b5 : c4+,
3. Kd3—d2, Kf—e4, (ne takoj c4—c3, kajti nato bi mogel beli s Kd3 poleg Lcl zavzeti obrambno pozicijo). 4. Kd2—e2, c4—c3, 5. Le3—cl, Se6—d4+, 6. Ke2—dl, Ke4— d3, 7. Lcl—a3, Sd4—b5, 8. La3—cl. (Beli
Mat v 3 potezah.
pa je postala žrtev svoje energije. Na odru se je onesvestila in ponoči umrla.
Veličastno a hkrati žalostno je bilo življenje te velike umetnice, ki jo je Rossini imenoval »quasi-genius«. In če se poglo-
m—mse rar —mn
Končnica Colle — Niemcovič
(Igrana na Bledu 7. septembra)
Naslednja poučna končnica je nastala po 62 potezah v partiji Colle-Niemcovič. črni: Niemcovič Beli: Colle
bimo v njen idealno lepi portret, ki ga je naslikal Grèvedon. potem se nam odkrije, da je bila res mnogo več kot pevka: bila je resnična umetnica.	L. S-r.
Problem 1.
N. M a 1 a h o v.
Druga nagrada jubilejnega turnirja ;>šah-matnega Listka«.
ne more s svojimi kmeti naprej: črni ga prehiti s c2+ in Sd4—e2). Sb 5—d4, 9. Lcl —a3, Sd4—b5. (Odločilno: 10. Lcl?, e3— c2X) 10. La3—c5, c3—c2 + , 11. Kdl—cl, Sf3—d2. Beli se vda. Sijajna Niemcoviče-va igra.
Skitija
Mihail Ivanovič Roslovcev, 61 letni ruski starinoslovec in umetnostni zgodovinar na vseučilišču v Yaleu. je morda najboljši poznavalec antičnega sveta. Njegov rokopis o zgodovini in arheologiji južne Rusije, dokončan 1918, je izšel brez njegove vednosti. Šele 7 let pozneje je v Ameriki slučajno, dobii en izvod v roke. Medtem so se mu odkrili novi vidiki, zasledil je nove zveze. Zato je svoj spis korenito predelal in ga pred meseci izdal v Berlinu (Skyjhien und Bospo-rus). Pri tem je uporabil dela o skitskih starožitnostib na Romunskem, Ogrskem in Bolgarskem izpod peresa raznih strokovnjakov domačinov Njegovo prikazovanje je sintetično, širokopotezno. Nazorno predoču-
je eno najpomembnejših dob v razvitku evropske in evrazijske omike. Tu dobiš pogied v poti, po katerih so se življi antične južno-ruske prosvete širili proti zapadni in severni Evropi.
»Zvesto prijateljstvo«
(Izrezaaka Marije TeakkubuTj)
-..■z,/,»'*

AKO SENEVES KARIKATURA
POVZROČITELJ OTROŠKE MRTVICNE OHROMELOSTI ODKRIT?
Prof. dr. Frederiku Ebersonu, vodji klinike v San Franciscn se je baje posrečilo odkriti povzročitelja otroške mrtvične ■ohromelosti, če je ta vest resnična, bi mogli uspešno zatirati to strahovito bolezen, ki se vedno bolj širi tudi v Evropi,
Kako nastajajo biseri
Znanost je ugrab la lepim bajkam o nastajanju biserov vso nekdanjo romantiko. Stari Indei so misliti, da v mehkih poletnih nočeh posrkajo školjke diamantno roso s trav in io spremene v bisere. Zdaj pa si predstavljamo nastajanje biserov neprimerno bolj prozaično. Na brušenih biserih se namreč vidi, da tiči v sredi neko tuje telo. drobno zrnce, okrog katerega so nanešene posamezne biserne plasti. Po sestavini so biseri precej slični školjkam, ki imajo na notranji strani plast bisernice, ki se je bila izločila iz vna-njega plašča. Na sličen način nastajajo tudi biseri. Če se na kakršenkoli nač:n odloči iz plasti, ki izloča bisernico, kak droben posamezen košček, ki se potlej okrog kakega pri-tepenca, vzemimo drobnega peščenega zrna, samostojno razvija in razrašča, tvoreč okrog jedra plasti bisernice, ki ima v tem primeru seveda vedno oblo obliko. Za nastanek lepega bisera so pa potrebna dolga leta. Večina biserov pa ni okrogle oblike, kakor si človek zamišlja res lepe vzorce, marveč se vrže po obliki jedra, ki je po navadi cisto nepravilno. Po navadi se misli, da ustvarjajo bisere samo b serne školjke Južnega morja, kar pa ni res Biseri ee najdejo tudi pri mnogih drugih školjkah, rečnih in močvirskih, toda po navadi so tako majhni, da niso za rabo. Dostikrat so tudi že poskušali pojiti umetne bisere zlasti na Japonskem Školikam podtikajo umetna jedra iz okroglo izbrušene bisernice. ki jo mora školika potlej počasi odebeliti Na ta način doblieni »kulturni biseri« se vsekako prav nič ne ločijo od prirod-nih, vrednost enih in drugih je povsem ena* ka.
Ponovna ugotovitev »Poslal bom v časnike popravek: Avstrijski šiling ni z angleškim šilingom v nobenem sorodstvu in tudi ni istoveten...«
Najnovejši položaj na Daljnem vzhodu
ja/vita, da se seveda ne da plačati, ako al. denarja. Najti je treba človeka, ki bo na*-mestu Nemca dal denar. Obširno pojasnjujeta natakarju, da mora on priskočiti Nemcu na pomoč Natakar je presenečen in sprašuje, zakaj to kako to Naposled pa ga Angloeasa le prepričata to natakar jima da nekaj denarja. Gospoda si ga poda-
jata dz rok v roke, naposled pa, ga izročata. Nemcu, da ž njim p,laja svoj z.apitek.
V tem trenutku se vrne komisar, ki mu poročajo, kako so uredili zadevo Komisar je ves navdušen to pravi: To je prava rešitev. Taki transakciji pravimo ^mednarodne ttoance«.
Francija in mir
Pariški »Matin« je priobčil naslednjo risbo znamenitega holandskega risarja Louisa RAEMAEKERSA, ki je s svojim delom že večkrat dokazal svojo naklonjenost zaveznikom. Risba je velike simbolične vrednosti in prikazuje duha, ki vlada v Franciji, ponovno ogroženi in v vednih
skrbeh za svojo obrambo
r
PRIJATELJI MIRU Marianne: »Volkovi se pritožujejo, da ao moji psi premočni , , .«
»Upam, da ste pošteni!«.
Kandidat za službo: »Name se lahko za-nesete, gospod. Bil sem deset let nameščen v kopališču, pa si nisem privoščil niti ene kopeli!«
Previdna ljubiteljica kaktej
Bedakova o s v e t a
—	Pravim ti, da me pustiš! Toliko besedičiš o človeku, sam pa — Pojcfi k vragu!
—	Ne vidim ti v oči, vendar čutim, da me preziraš. Ne zamerim tî. Kdo zameri obsojencu, ko spusti svojo zadnjo jezico? Oni, ki naj bi mu zamerili, uživajo, ker vedo, da bo že v naslednjem trenutku izdihnil v njih zabavo in zadoščenje.
Jegorovič je sunil z roko predse:
—	Hudiča! Nehaj vendar!
Pijanec se je dobrodušno zasmejal in rekel:
—	Recimo, da si ti to, kar nisi, in da jaz nisem to, kar sem, kaj bi storil ti---
—	Mlinski kamen na vrat--mu je presekal Jegorovič besedo in se stresel
od jeze.
—	Takšni ste! Preden veste, kaj človek misli in česa pričakuje, že mu obešate mlinski kamen na vrat. Meščani ste gnili do kosti, ne pa bedasti! Sicer je pa ta puhlica prav tako gnila kot vaša duševnost. Jaz na primer — državljan vesoljstva, bi se poslužil česa novejšega, sodobnejšega--
V Jegoroviču je kipelo, vendar je imel premalo volje, da bi odločno zavrnil pijanca, ki je bržkone modroval z naslado v veri, da ima pred seboj zakletega nasprotnika skrajne socialne pravičnosti.
—	Vem, da me sovražiš, je nadaljeval pijanec. Nemara se ti zdi, da sem bolan na duhu in me pomiluješ. Pa nisem. Morda misliš, da sem razbojnik? Tat? Ubijalec morda?
Pijanec se je splazil bliže in sedel na deske, določene za nočni počitek Jegoroviču.
Daljši molk v temi.
Jegorovič se je zdrznil in stopil k vratom.
—	Ne boj se! Nisem nevaren, je dejal pijanec z mirnejšim glasom.
—	Če si človek, se je prestopil Jegorovič, potem te prosim, da mi prizaneseš s svojimi nauki. V trenutku slabosti, ko me je prevzel prenagljen občutek samote, sem bil tako nepreviden, da sem želel zvedeti, kaj so ti storili, da si pozabil na dostojno mero. Lahko mi veruješ, da nisem hotel žaliti tvojih naziranj.
Težko je izgovoril te besede v tonu, docela nasprotnem vznemirjenju, ki ga je mučilo.
Pijanec je vstal in rekel:
—	Oprosti, tovariš. Res ne vem, zakaj sem se vtikal v tvoje mišljenje. Oprosti! Vsak trpi po svoje. Vidim, da si izobražen in pameten. Tudi jaz nisem idiot. Moj poklic je bil vreden poštenega človeka. Potem sem zašel. Zdaj
sem revež. In ženo imam. Otrok je umrl. Bolje zanj in zame--Pridi in
lezi! Miren bom. Morda se vidiva še kdaj in tedaj bova govorila — morda--
S trdimi koraki je stopal proti svojemu ležišču in se zleknil nanj.
Tudi Jegorovič se je pritipal do svojega mesta in rekel.
—	Upam, da se vidiva še. Kjerkoli.
—	Morda--je kratko odvrnil pijanec in utihnil.
Jegorovič je sedel na deske, se naslonil na nekakšno vzglavje ter se zagledal v temo. Bil je zares truden in spanec ga je nadlegoval. Toda nemir, ki ga je bil razgovor s pijancem le povečal, je bil močnejši in silnejši od narave. Pre-
Ivan foarzaj
senečenje in razočaranje, ki ju je doživel to noč, sta zatemnila njegove misli. Sicer pa niti ni skušal misliti. Prepustil se je valovanju tajne sile ter se ni upiral omedlevici, ki je objemala njegovega duha. Le zdaj pa zdaj je kakšna misel nalik utrinku zažarela ob spominu na sopotnika, pa se je hipoma spet izgubila v zmedenosti njegovih občutkov. Proti jutru je čutil le še bolečine, ki jih je povzročalo trdo ležišče. Ko so se čuli zunaj na cesti prvi koraki ljudi, hitečih na delo, je* omagal in zaspal.
Neumitega, z razmrščenimi lasmi in v pomečkani suknji, ga je privedel stražnik pred mladega uradnika, ki ga je ošinil skozi debela stekla naočnikov in ga začel spraševati:
—	Ime?
■— Grigorij Jegorovič.
—	Rojstna letnica? Dan in mcscc?
—	1888. 27. februarja.
—	Kje?
•— V Kišinjevu.
—	Državljanstvo?
—	Jugoslovansko.
—	Domovinska občina?
—	Ljubljana. -— Vera.
—	Slovanska.
Uradnik je vrgel nanj oster pogled in zapisal: pravoslavna.
—	Zakonsko stanje? ■— Oženjen.
—	Ženino ime?
—	Evmenija.
—	Stanovanje?
—	Obodna ulica, številka —
—	Poklic?
—	Arhitekt.
—• Kje v službi?
—	Začasno nikjer.
Uradnik se je spet ozrl nanj in zapisal: brez posla. Nato se je obrnil proti njemu ter ga vprašal:
—	Zakaj so vas prijeli?
—	Zakaj? je počasi ponovil Jegorovič.
—	Govorite resnico! je odložil uradnik pero in mu gledal ostro v oči.
—	Ne morem.
Jegorovičev glas se je stresel. Doslej je odgovarjal enozvočno in mirno, brez poudarka in pomislekov, zdaj pa je zazvenela v njegovi besedi trda resnost.
—	Zakaj ne morete?
—	Ker ne vem, zakaj sem tu!
Uradnik je obrnil tiskovino pred seboj in rekel dostojanstveno:
Bedakova osveta
—	Tu stoji zapisano, da ste kalili nočni mir in da se navzlic pozivu hišnega gospoda in redarja niste hoteli odstraniti.
—	Kako naj torej govorim resnico ? se je ironično nasmehnil Jegorovič.
—	Hočete reči, da uradni zapisnik laže?
Jegorovič je namrščil obrvi in lahno zamahnil z desnico.
—	S čim se preživljate? Imate otroke?
—	Otrok nimam. Moj poklic ne zahteva stalnega nameščenja.
—	Od zraka vendar ne živite?
—	Vsak umetnik živi prej ali slej od zraka.
■— Ali niste rekli, da je vaš poklic arhitektura?
—	Da.
—	Katero vaše delo mi je čast poznati?
—	Kako naj vem to jaz? je odvrnil podsmešno Jegorovič. Uradnik si je v zadregi gladil čelo:
—	Katero svoje delo smatrate za najboljše?
—	Nobeno.
Uradnik si je snel naočnike, potegnil z robcem preko oči, si spet nataknil naočnike, gledal nekaj časa v popisano tiskovino in slednjič vprašal:
—	Kdaj ste se naučili tako dobro našega državnega jezika? Jegorovič je uganil ozadje vprašanja.
—	Ne vem, je odgovoril z nasmehom.
—	Kakšno je vaše politično prepričanje?
—	S politiko se ne bavim.
—	Neko prepričanje morate imeti! Kako presojate na primer današnje socialno stanje v Evropi? Pri nas?
—	Sem že odgovoril.
—	Kakšno je vaše mnenje o sodobnem položaju v vaši domovini? V moji domovini? je ponovil v mislih Jegorovič.
—	Rusija je velika država. Ogromen svet, je rekel. Milijoni so tam kakor pri nas — kakor drugod, se je popravil — komaj tisoči. Ljudje so pred vsem ljudje in šele potem državljani. Velika sfinga.
—	Menite torej, da je pri nas kaj takega nemogoče?
Jegorovič, ki je gledal vstran skozi okno, je začutil ostrino uradnikovega pogleda na svojem obrazu. Zaprl je oči in rekel nejevoljno:
—	O tem ne odločam jaz.
Uradnik je nekoliko pomislil, zabeležil na tiskovino nekaj besed in vprašal:
—	Ali ste bili že kaznovani in zakaj?
—	Nikoli še nisem imel opravka s kriminalom, je mirno odgovoril Jegorovič in obrnil glavo proti drugemu oknu.
Uradnik je vstal in dejal s prijaznejšim glasom:
—	Takoj pridem.
Ko je uradnik zaprl za seboj vrata, je Jegorovič stopil naglo k njegovi mizi in čital na tiskovini: politično neopredeljen — morala običajna. Sedel je nazaj na stol, prekrižal nogi «in se smehljal.
.— Gospod Jegorovič, lahko greste! je velel uradnik, čim je odprl vrata.
Ivan P o d r ž a j
Jegorovič je vstal, vzdignil obrvi in rekel:
—	Kdo mi bo dal zadoščenje za krivico ?
Na nradnikovem obrazu se je pojavil zbegan izraz.
—	Kdo? je ponovil Jegorovič glasneje, se obrnil in stopil proti vratom.
—	Pomirite se in bodite dober državljan! je spregovoril mladi uradnik in sedel za mizo.
Jegoroviču je bilo zoprno. Razširil je oči, se zasukal in naglo odšel.
Ko je prišel Grigorij Jegorovič, ki je hitel iz Rdeče hiše naravnost po Okrožni cesti, do železniškega križišča, je za hip obstal pred spuščenimi zapornicami. Srce mu je bilo od nagle hoje in od prečute noči. Pravkar končano zaslišanje se je spremenilo v nepomembno epizodo, ki mu je ostala nekje v spominu kot toliko drugih, ki jih je bil doživel v zadnjih letih. Zagledal se je v bele planine, blesteče v medlem siju decemberskega sonca, se nagloma okrecil in hitel mimo kolodvora po široki razmočeni cesti. Misel, ki se je bila spremenila v nepremagljiv sklep, ga je gnala dalje in kmalu je bil onstran železnice na poti, ki se mu ni videla tuja, dasi so minula leta, odkar je hodil zadnjič po tem polju. Kakor v zamami je gledal na zeleni stolpič pred seboj in gazil v snegu naprej. Kot da so usahnile vse druge misli, tako močna in žgoča je bila želja priti čim prej na grob očeta, ki je v minutah smrti mislil nanj — edinca, trpečega v daljnih severnih krajih
Žalostno presenečen je stal na kraju, kjer so mu v prvem letu vojne zagrebli mater, ki je umrla, preden je moral tudi on na fronto. Vsa leta je živel ta košček zemlje v njegovem spominu, ki si ga je mislil zmerom cvetočega, s preprostim kamnom ob materinem vzglavju. Zdaj pa vidi pred seboj dvoje elips iz umetnega
kamna in razkošni nagrobnik--
S tiho žalostjo se je zaglobil v spomin na človeka, ki sta mu dala življenje —
ko je zdajci skoraj omahnil in nehal dihati--Z grozo so mu obstale oči na
nagrobniku--
Roki sta mu viseli ob skrčenem životu. Pred očmi se mu je stemnilo. Strah pred samim seboj mu je omehčal kolena. S silnim naporom se je prestopil ter ве naslonil na nagrobnik--
MRTVEC SV. KRIŽA
IVAN ROMIH
FERDO ROMIH roj. 27. II. 1888.
Umrl kot žrtev vojne v ruskem ujetništvu
VEČNI MIR IN POKOJ!