254
Listek.
Kaj gleda skoz vrata pač gost tak' strm6,        In vedno se giblje in mota naprej,
Kaj ,zvunaj  v  veži črni mu kaže?                       Zdaj kvišku po stopnjah  gre v gornje nad-
To v beli obleki je belo telo!                                                                                     stropje,
Pa roka naj  skaže,  da oko mi ne laže.             Pa oni ne jenja, bit' hoče hitrej,
Če duh si, le beži, kamor poželiš,                     Pa ko se lovita skoz celo poslopje,
Če si človek, se druš'ne gotov ne bojiš!          Kar zgine podoba! On krog se ozre",
To reče in steče za belo ženo,                           Pri oknu mu zopet pomignila je.
Ta giblje naprej se skoz vežo tamno.               Z razpetim rokama on k oknu hiti —
Z razbito glavo pred Petranom leži.
V. Mandelc.
Drugi dan so  dobro jutro mi vošili
Za povrh razbito glavo mi  zašili.
„Lepa hvala !"  sem jim rekel ves vesel,
Za povrh pa to pesem jim zapel V spomin  19. velkiga srpana  1858."
Se jedenkrat o Jakobu Petelinu (Gallusu). Ko sem v 5. listu predlanskega »Ljub. Zvona« pisal razpravico o Jakobu Petelinu (Gallusu)', izrekel sem srčno željo, da bi se strokovnjak potrudil, podati nam obširen životopis in vredno oceno velikega tega glasbenika slovenskega. Žalibog, moje besede so bile glas vpijočega v puščavi, in le tiudoljubivi g. L. Zvab je v 8. listu predlanskega »Ljub. Zvona« o Gallusu priobčil nekoliko vrstic, ki jih je našel v nekih leksikonih, koje pa ne pripovedujejo veliko novega. Vendar: hvala lepa vrlemu rojaku na trudu njegovem!
Ko sem moral spoznati, da je bil moj poziv v »Zvonu« zaman, nisem hotel držati križem rok. Vedoč, da je bil Petelin svoj čas kapelnik pri škofu Stanislavu Pavlovskem v Olomuci, pisal sem tamkajšnjemu konsistoriju, proseč ga, če bi mi mogel poslužiti s kakšnimi podatki o našem Petelinu.  Kmalu na  to  dobim iz Olomuca naslednje pismo :
»Vom Olmiitzer F. E. Consistorium.
In Ervviederung des geschatzten Scbreibens de dto 7. Juni 1886 betreffend die biographischen Data des Jakob Hanel beehren wir uns zur geneigten Kenntnis zu bringen, dass im fiirst-erzbischofiichen Ordinariats-Archive keine diesbeziiglichen Schriftstiicke zu fmden seien.                                Fiirst-erzbischofi.  Consistorium
Olmiitz am 16. Juni 1886.                         Emanuel Graf Pbtling,  Generalvioar."
(Podpisan je tudi knezonadškof.  kancelar).
Iz Prage, kamor sem se tudi obrnil bil do vplivnega gospoda, pa nisem dobil nobenega odgovora.
Vrli naš glasbenik, g. Danilo Fajgelj, pisal mi je v dan 2. julija 1886. nastopne vrste: »Veseli me, da se zanimate za Gallusa. On je bil bržkone rojen v Idriji, kjer je tudi ticiteljeval v družbi z bratom, a potem nekam priginil. Zlahto Petelinovo sem jaz še poznal. Najprej bodete njegov rojstveni kraj izlaknili v Spodnji Idriji ali celo na St. 'Vidski Gori.<t.   —
To je bilo meni lepo oporišče! V dan 21. julija 1880. pišem g župniku v Spodnjo Idrijo in na Št. Vidsko Goro. Že dne" 28 julija dobim od spodnje-idrijskega gospoda župnika ta-le odgovor:
»Tukajšnje matrike ne sezajo čez 1. 1600. nazaj, ker so pred več kakor 200 leti vse župnijske knjige tu pogorele. Obžalujem tedaj, da mi ni mogoče, Vaši blagi želji ustreči. Kaj pa, ko bi se obrnili do škofijske pisarne v Ljubljani, kjer se hranijo kopije farnih matrik? —  S posebnim spoštovanjem                                                  M.  Horvat.«
Listek.
255
Ker se gospod župnik šentvidsko-gorski na mojo prošnjo ni odzval, obrnem se do prijaznega g. Grbca, knezonadškofovega takratnega kaplana (zdaj tajnika) v Gorici s prošnjo, da bi blagovolil pogledati v matrike pri tamkajšnjem škofijstvu ter mi naznaniti, če najde v njih kaj tacega, kar bi moglo služiti namenu mojemu.
Na to dobim od g   Grbca naslednje pismo:                                                               , •
„Žal mi je, da Vam ne morem postreči, ker v tukajšnem arh;vu ne sezajo prepisi matrik tako daleč nazaj.
Da sem jaz vedel za Vašo prošnjo pred enim mesecem, pogledal bi bil lehko sam v šentvidsko-gorske matrike, saj sem bil S premik knezonadškofom štiri tedne v tolminskih in cirkniških gorah. To — kanonična vizitacija — je bržkone tudi zakrivila, da nemate še odgovora z Gore. Svetujem Vam, še enkrat pisati g. župniku in morda tudi tamošnjemu učitelju, saj sta oba prav dobra in uljudna gospoda, in ker je gorska fara najbolj stara ter je Spodnja Idrija omenjenega časa spadala pod Goro, utegne se kaj najti"'.
Zal, ostala je tudi ponovljena moja prošnja, ki sem jo poslal na Sentvidsko Goro, brez vspeha.
G. Koblar, bivši tajnik pri škofiji v Ljubljani, do kogar sem se obrnil bil na nasvet spoduje-idrijskega župnika,  pisal mi je dne  7. septembra te-le vrste:
,Jaz že d ve leti nisem več pri škofiji v Ljubljani, in torej Vam ne morem služiti s podatki o Petelinu. Sicer pa tako, kolikor je meni znano, na Kranjskem matice nikjer ne sezajo  mnogo  čez leto  1600 nazaj  in v škofiji starejših matic celd  nič ni najti."
Pripis. Ta sestavek je bil že dogotovljen, ko mi pride na misel, obrniti se do šent-vidskega organista in skladatelja, g. Laharnarja s prošnjo, da bi mi izkušal pri ondotncm g. župniku pozvedeti, česar sem si želel o Petelinu. Res mi prijazni rojak kmalu postreže s tem-le odgovorom:
„Rad Vam odgovarjam na Vaše čestito vprašanje. Sel sem k g. župniku in sem ga vprašal po omenjeni stvari. Rekel je, da šentvidsko-gorska fara nema od tistega časa krstnih bukev ter tudi ne ve, kam so prišle. Bil sem pa pri g. Kokošarji v Cerknem in sva pogovor imela tudi o tem. G. Kokošar me"ni, da se je moral Gallus (J. Petelin) roditi v kanalski okolici....."
Kakor kaže, bode težko dognati, kdaj in kje se je rodil veliki glasbenik Petelin, kar mora močiio obžalovati vsak slovenski rodoljub!  —                   Janko Leban.
Drobtinica slovenskega liturgijskega jezika na Slovenskem. Čimbolj se zavedamo slavjanske narodnosti svoje, tembolj nas zanima vse, kar je našega. Da je tudi liturgija po naših cerkvah bila nekdaj naša, t. j. slovenska, priča zgodovina. Zgodovina se sicer da popačiti za nekaj časa — resnica pa mora naposled na dan. Mi ljubimo samd le resnico, ako še dandanes reklamujemo slovensko liturgijo zase, dobro vedoč, da zato še nismo — ,,razkolniki" ; kajti sv. brata Ciril in Metod bila sta katoličana. Pravico do slovenske liturgije, tote velike kulturne dedščiae naših blagovestnikov, pa imamo tudi mi Slovenci — to ve itak vsak izobraženik med nami — prav zato, ker smo — Slavjani. Naredbe papežev Hadrijana II., Ivana VIII. in dr. veljajo še dandenašnji. Nisem pa hotel govoriti cenj. čitateljem ,,Zvonovim" o slov. liturg. jeziku v obče, nego podajem jim samo na videz sicer neznatno, ali na vsak način zanimivo drobtinico takega našega cerkvenega jezika.
Na Sladki Gori, znani romarski cerkvi pri Poličanah, bila je navada, da so se pri slovesnih obhodih, o Telovem in v Veliki Maši (Vnebovzetji) popevala štiri evangelija v jeziku novoslovenskem! To vam potrjuje n. pr. č. g. M. Ivane, sedanji kanonik in dekan v Šmariji pri Jelšah, kateri je bivši kaplan ponkovski sam hodil na Sladko Goro popevat slovenska  evangelija.   Kako stara je bila ta navada,   kdo je prvi jo uvedel? —  o tem ti