LIKOVNA UMETNOST
PREMIKI V CrUHOVEM SVETU. Srečanje s slikarstvom Jožeta Ciuhe.* predstavnika naše srednje generacije, pomeni določeno poživitev v likovnem dogajanju. Poživitev (čeprav jo moremo na začetku opredeliti samo formalno), saj Ciuha ne išče in se ne zadovoljuje z likovno formulo, ki bi dopuščala sicer številne (ali manj številne) variacije, v bistvu pa bi vendar omejevala, kolikor ne celo zaprla slikarjev pogled v svet. Se pravi, da si slikar ni zaprl vrat, temveč se izraža z določeno širino — v konceptu, katerega vsebinski nosilec je figura in prek katere Ciuha nenehno komunicira z gledalcem, pri tem pa jasno določuje poleg čiste likovno prostorske tudi časovno dimenzijo. Težko je pravzaprav reči. da bi pri Ciuhi prevladovala zdaj ena zdaj druga; kajti obojni, hkratni nosilec te in one, je pravzaprav edino speci lična človeška anatomija. kot jo projicira Ciuha in kot bi jo želel naš slikar transponirati dalje — se pravi izkopati iz dosedanjega, tako rekoč ikonskega, introvertiranega sveta ter vključiti v dimenzije sodobnega časa.
Take težnje so danes v Ciuhovcm delu vsekakor navzoče. Ce najprej povzamem na kratko slikarjeve dosedanje napore, potem se moram predvsem zaustaviti   na   njegovi   dovršeni   risbi,  ki  je  kot   primarna  oblikovala   človeško
* Jože Ciuha. akademski slikar, rojen 1924 v Trbovljah, je od 28. decembra 1967 do 28. januarja 1968 razstavljal šestnajst del (mešana tehnika na steklu) v ljubljanski Mali galeriji.
215
anatomijo v nekoliko togi. zadržani, vertikalni siilizaciji, dokler ni te prerasla in se naslonila (v pozitivnem smislu) na značilno Pregljevo apsidalno oziroma amfiteatralno. arhitektonsko konstrukcijo; pri izgrajevanju sistema munumen-taliziranih, preprostih klasičnih oblik se je Ciuha zadrževal precej časa. Ob samem tem oblikovnem izgrajevanju se je bolj ali manj podzavestno vrinil v Ciuhov svet že omenjeni »ikonski moment«, ki je zagrozil s preočitno anahro-nistično vsebino in hkrati tudi s kultivirano, všečno zagledanostjo.
Od tu dalje je treba dojemati sedanje slikarjeve bolj ali manj uspele težnje, na katere sem prej opozoril. Vezanost na realni, še vedno močno čustveno obarvani svet odzvanja v delih, kot so Nosečnica, Žena z golobom, Mož. vezanost, ki jo pravzaprav določa dodatna, za slikarja do danes neobičajna simbolika, »vgrajena« ali »nadzidana* človeški anatomiji.
Toda medtem ko je ta simbolika, v kateri se kaže na eni strani večtisoč-letno umetnostno izkustvo, bližja slikarjevemu tradicionalnemu likovnemu razmišljanju, pa napoveduje delo, kot je na primer Jdol. še očitnejši premik v Ciuhovi pripovedi: večletna popotovanja, spoznavanje s svojevrstno, ekspresiv-nejšo in hkrati (za naše pojme) abstraktnejšo, vzhodnjaško simboliko, katere znanilci so bili predhodni šopi Ciuhovih risb, razpenjajo umetnikovo miselnost na tako rekoč drugi križ. Dozorelosti izkustva enega sveta bo morala slejkoprej slediti dozorelost drugega — v ustvarjalni sintezi obeh je Ciuhova dokončna umetniška razrešitev in resničnost.
Aleksander   B a ss i n
216