Štev 31.
Cena edne številke dinar 1.
Poštnina v gotovčini plačana.
2. augusta 1925. Leto XII.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
Cena Novin na celo leto je: doma na sküpni naslov 25 D., na posameznoga 30 D., v Ameriko 100 D. Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 D., v Ameriko 50 Din.  Novine prihajajo vsaki tjeden, M. List vsaki mesec. Naročniki M. Lista i Amerikanci dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin pa za polovično ceno. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali upravništvo Novin v Črensovce, Prekm.
„Vredništvo i upravništvo Novin je v Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik: Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črensovcih.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar, za večkrat popüst. Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din, više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči ¼, ½ ali celo stran, dobi 2% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača upravništvo ,,NOVIN“.
Vladna deklaracija.
Nova Vlada (Radikal—Radič) se je narodnoj sküpščini predstavila. Novi ljüdje so prišli čarno oblečeni i se s povešenimi glavami zaseli ministerske stolčke. Mogoče jih je bilo sram. Tüdi lehko, ar so bili jako dragi. Samo štirje so, pa so vseedno koštali nezmerno ceno pravic i zahtev, za štere se je hrvatski narod bojuvao skoz celih 6 let.
Prišli so novi Ijüdje i podali so novo vladno deklaracijo, izjavo; načrt po šterom bo vlada delala. Gda te načrt vidimo pred seov, je potrebno, da se malo pomüdimo pri njem i povemo o njem svoje mišlenje, svojo sodbo.
Zanimajo nas posebno nešterne točke, štere nam kažejo, kak daleč so radičovci (šteri zdaj majo štiri ministre) v svojoj politiki zablodili, tak da plüvajo sami v svojo skledo.
 „V te namen se bo vlada pobrigala za popuno izpelanje ustave i za popuno vporabo obstoječih zakonov i za predložitev novih zakonov na fundamenti, šteroga predvideva ustava,“ stoji deklaraciji. Ka je s tem povedano? Radičovci so podpisali smrtno obsodbo samostojnosti svojega naroda. Potrdili so, da je bila njüva dozdašnja politika za enakopravnost, samostojnost, autonomijo hrvatskoga naroda, norost. Pripoznali so centralistično ustavo, štero je Štefan Radič prekuno, pripoznali so zakone, štere izvršavati je Radič prepovedüvao hrvatskomi narodi. Sprejeli so vse, ka so skoz 6 let sovražili. Obsodili so republiko i sprejeli kraljevino. (Vidite kak so Vam lagali.)
„Od poslov, štere naj bi zvršila narodna sküpščina, ma vlada za dužnost, da naglasi predlog zakona o dvanajstinaj, tiskovnoga zakona, zakona o državnih odvetnikaj, o vreditvi sodišč, o sodnikaj, o invalidaj i o osnovnom šolstvi,“ se nadale glasi vladna deklaracija. — To bo najlepše. Prle so se radičovci z drügimi strankami opozicije bojüvali proti tem zakonskim predlogom, obsojali so jih, zdaj pa so podpisali vladno deklaracijo, štera pravi, da ma za svojo dužnost, da se tej zakoni sprejmejo. Ka za to, če bo narod še bole ječao pod težov novih dač v dvanajstinah, ka zato če državni odvetniki, sodišča, sodniki popunoma zgübijo svojo samostojnost i bodo navadne igračke v rokaj pravosodnoga ministra, ka za to, če novi šolski zakon ide za tem, da vzeme Hrvatom i Slovencom jezik, katoličancom po vero? Vse to radičovcov zdaj nikaj ne briga, ar so ministerski stolčeki mehki, sloboda, štero je dobo Radič i drügi voditeli, pa jako prijetna.
Zdaj pride pa skoro še najlepše. Deklaracija najmre pravi: „Da pa ne ostane država brez sigurne obrambe, misli vlada, da nam ne sme bili žao nikših žrtev za prave potrebe naše vojaške sile.“ — Gde je zdaj tisti Radič, šteri je tak duga leta obečavao republiko brez vojske i brez dač, šteri je
pravo, da bo ljüdstvo vladalo, izšolani ljüdje pa bodo ljüdstvi slüžili? Gde so zdaj njegova obečanja? Pozabo je na vse. Pripoznao je vse. Kmet naj plačüje, da bo vlada držala močno vojsko. Če to ne zadosta, naj plača še več, samo da bo Stipica na prostom, Pavlek pa na vladi.
To so samo glavne točke, štere najbole kažejo, kak jako se je vodstvo Radičove stranke ponizilo. Radičovci so postali čisto navadni hlapci radikalov. I tej so tüdi pokazali. „Slovence“ najmre piše: „Opaziti je bilo, da so radikali s precejšnjim preziranjom sprejeli med sebe svoje nove pomočnike i na njüv račun razbili preci šal.“ To pa tüdi ne čüdno, ar izdajalec nema nindri poštenja. Dokeč je potreben, ga trpijo, gda pa svojo vlogo odigra, mora oditi.
Zgodovina iz Martinišča.
Nega skoro več človeka v Prekmurji pa tüdi deleč naokoli po Sloveniji, ki nebi znao, ka je to „Martinišče.“ Pisalo pa gučalo se je dosta od toga prejšnja leta, nego najbole se je spoznalo ka je, kakši namen ma i kak je potrebno, v tom pretečenom šolskom leti.
V jesen so se goreče žele našega lüstva telko spunile, ka je vidilo istinski začetek Martinišča. Mali je bio te začetek, nego itak v več tali zanimiv. Ar je k tomi začetki največ pripomoglo naše dobro lüstvo doma pa v Ameriki s svojimi milodari, čütimo skoro dužnost, da njemi povemo, kakši sad so tej milodari obrodili. Da de vse razumlivejše, moremo segnoti malo nazaj v toj zgodovini.
Prvi, ki so na to prišli i nakanili zvršiti, so bili veleč. g. poslanec Klekl. K tomi so pristopili tüdi drügi gospodje pa možje. Naprosili so predstojnike salezijanske drüžbe, či bi prekvzeli Martinišče, ka bi v njeni vzgajali prekmurske dijake v Soboti. Vse je bilo v redi samo ešče prostora ne. Po dugom iskanji se je dne 22.8.1924 1. küpilo nekaj grünta z malov hižov. Či bi že v jesen na tom prostori šteli meti dijake, bi včasi mogli zidati. To je bio kratek čas pa tüdi penez je ne bilo ar smo vse dali za grünt. V toj sili nam je boža previdnost prišla na pomoč. Veleč. g. Slepec so vküp s farniki sklenili, ka nam začasno dajo v te namen farno šolo. Z velkim veseljom smo to vzeli na znanje i včasi začnoli vse pripravlati.
Pri vsem nas je vodila ta žela: Kak največ dijakov spraviti notri. Ar pa mamo samo gornji tao šole, je nikak ne bilo več prostora kak za 40 dijakov. Z bolečim srcom smo vnogim starišom mogli praviti: Vsega nemremo, ar nega prostora. Pri tom nas je pa tolažila misel, da či damo strehoi vzgojo štiridesetim dečkecom, je to že dosta vredno.
Tak smo dne 14. sept. z božov pomočjov začnoli. Skrbi, trüde pa vsakovrstne težave, štere smo meli v tom pretečenom leti, posebno v začetki, naj piše boža zgodovina, tü jih nemremo opisati. Pri drügoj priliki opišemo s kakšim blagoslovam nas je obsipao Bog celo to leto v vsakšem tali.
Tü zdaj pokažemo, kelko dijakov je bilo lansko leto v Martinišči i odked so bili. Z vekšega so bili celo leto, edni pa samo v zimskom časi ali pa ovak par mesecov. Edni so odišli prle kak je minola šola i zdoma hodili, drügi so prišli na sprotoletje i ostali do konca. Takših, ki so bili od jeseni pa do konca, to je, celo šolsko 
leto, je bilo 32, ki so bili samo par mesecov 8, ki so
bili samo v zimskom časi pa 7. Tak je Martinišče 
melo lani 47 dijakov.
Po faraj razdeljeni pridejo tak. Beltinska 10, črensovska 7, turniška 6, bogojanska 5, tišinska 4, dolnjelendavska 3, martjanska 2, dobrovnička 2, sobočka 2, gornjelendavska 1, petrovska 1, jürjanska 1, malanedelska 1, mariborska 1, čakovska 1.
Vsaki takši zavod ma dvojni namen, to je, dati dobro vzgojo dijakom pa jim pomagati pri včenjej. Kelko je bilo mogoče v teh okoliščinah, 
smemo praviti, ka smo oba cila dosegnoli. To nam svedočijo vsi starišje naših dijakov kak tüdi vsi profesorje v šoli i vnogi drügi lüdje. Ešče vse dosta bouše bi bilo, či bi meli že Martinišče tak kak vüpamo, ka počasi bo. Naj to raztolmačim s peldami.
Poglavili pomen takšega zavoda je vzgoja mladoga srca k dobromi krščanskomi živlenji. Dobro 
pa znamo, ka k tomi jako dosta pomagajo verske vaje. to je, vse tisto, ka se vrši v cerkvi ali kapelici. Vsaki den sv. meša, prilika za sv. spoved i obhajilo, lepo spevanje, predge itd. Mi smo kapelice ne meli, hodili smo v farno cerkev. Med dijaki so zmerom takši, šterim trbej posebi razlagati to, ka v šoli ne razmijo. Za to trbej meti prostor, šolo. Toga prostora smo ne meli. Tak tüdi ne za popevanje igro itd.
S toga se vidi, ka bi vzgoja v zavodi bila dosta popolnejša, či bi meli potrebne prostore. Lani smo se tolažili, ka de to samo edno leto tak, zdaj pa računamo, ka ešče edno. Či penez nega, se nemre začnoti. Mi pa penez nemamo, či nam lüstvo ne da. Lüstvo je eden čas davalo, nego to leto je skoro vse henjalo. Ne je bilo penez. Nego zdaj, gda nam je Bog dao tak bogato letino, se nišče nemre zgovarjati, ka nema. Či penez nema pa naj da zrnje, štero da se tüdi v te namen naskori pobiralo. Na jesen de se pa drügo pobiralo posebno krumplini. Vse se spravi v peneze. Zatem de se pa pobiralo v penezaj, kak je bilo v Novlnah napisano. V to formo ešče v tom leti moremo telko vküp spraviti, ka se včasi na sprotoletje začne zideti to tak jako posebno i sveto delo.
Nova meša v Črensovcaj. Žižkovski Orli.
V nedelo, dne 19. julija je črensovska cerkev sprejela pri svojem glavnom oltari drügoga novomešnika v letošnjem leti. Bila je drüga nova meša v meseci juliji. Stüžo jo je misijonar g. Jožef Godina z D. Bistrice — velki prijateo Orlov i vstanoviteo žižkovskoga odseka. Že iz tega lehko sklepamo, da so se Orli z njim vred veselili i da so njemi skazali svojo vdanost i svojo zahvalnost za prizadevanja, štera je pokazao; gda je büdio k novomi živlenji žižkovski orlovski odsek, šteri je po prvoj vstanovitvi nekaj časa životaro, nato pa zaspao.
Duga vrsta se je pomikala v nedelo zajtra po cesti proti D. Bistrici. Bili so Orli; člani v rdečih robačaj, z orlovskim kaputom na rami, višji, nižji naščaj, članice, mladenke, gojenke. Okoli 100 jih je bilo. I vsi so stopali trdno; paščili so se, kak da bi že s tem šteli pokazati, da bi že 
radi pozdravili svojega dobrotnika — g. novomešnika. Sprevajo jih ie tamburaški zbor; tüdi tamburašje so bili Orli. Šli so, da iz zvenečih strün privabijo prisrčen pozdrav.
Prišli so do hiše. Postavili so se v vrsto.
Čakali so, da se pokaže zaželeni. Prišeo je. I pozdravili so ga. Iz orlovskih i orliških grl je zadonela štiriglasno pesem „Marija vir veselja.“ Jeli, lepi pozdrav? Nebeski. Dostojen novomešnika i junaških Orlov. Nato je nastopo možat Orel — predsednik odseka, šteri se je novomešniki v toplih i prisrčnih rečaj zahvalo, i njemi želo za dühovniško — misijonsko delo boži blagoslov. Ravnotak je včinola tüdi pedsednica orliškoga krožka. Nekaj posebnoga je bio nastop šestih Orličov, šteri so se razgovar-
2
NOVINE
2. avgusta 1925.
jali o pomeni dneva, o svojoj dužnosti nasproti novomešniki, vstanoviteli, šteromi so na konci zazvali prisrčen „Bog ga živi.“ Vsem do srca pa je segno pozdrav maliva Orliča (brata g. novomašnika.) S skuzami v očaj sta govorila, i skuze so privrele tüdi novomešniki, starišom i vsem okolistoječim. Vsi smo brisali skuze. To je bila nadvse genliva slika. Za pozdravom pa je zadonela pesem „Bodi nam pozdravlena.“ Sledio joj je pozdrav osemletne sestrice. Znova jok; skuze radosti — tü pa tam mogoče tüdi bridkosti zavolo skorašnje ločitve — so se prikazale v očaj. Za tem so prišle še drüge točke, pri šterih so znova nastopali Orli, Orlice, Orliči.
Slovo je minolo. Vnožica se je zdignola, i začnola se je procesija. Lepo jo je bilo videti. Najnaprej križ, poleg šteroga sta stopala kak častna straža dva Orliča. Sledio je naraščaj, člani, mladenke, beiooblečene deklice, orlovski tamburaški zbor, pevski zbor Orlov i Orlic. Vseširom Orli, Orlice. Lepi je bio pogled na to četo. Še bole prijetno pa je bilo poslüšati glase njüvih mladih grl. Svete pesmi so donele iz njüvih vüst. Marijo so slavili. Njeno čast so naznanjale tüdi strüne tamburic. Gda smo gledali to četo i poslüšali Marijine pesmi, štere so se zdigavale proti višavi, so se nam srca napunila z radostjov i ponosom, ar smo vidili pred seov četo, štera se ne sramüje slaviti nebeske Kralice...
Včinoli so vse, ka je bilo v njüvoj moči. Sprevodili so novomešnika pred oltar Gospodov.
Po meši i blagoslovi so sprevodili novomešnika na farof, gde se je malo pokrepčao. Navzoči so bili tüdi pri večernicaj. Potom so s slavlencom šli na dvorišče „Vredništva Novin i M. Lista“, gde so ga počastili s popevanjom narodnih pesmi i tamburanjom. G. novomešnik se njim je v prisrčnom govori zahvalo, jim razložo pomen orlovskoga po zdrava „Bog živi“ i jih spodbüjao, da naj tak živejo, da bodo toga pozdrava vredni. Kak Orli, tak tüdi velka vnožica, štera je napunila dvorišče i ograd okoli hiše, so sprejeli gospodove reči z odprtim srcom. Po toj zadnjoj slovi se je vnožica razišla i vsakomi se je vsilila miseo: Lepo je bilo, daj Bog da bi meli še vnogo takših prilik.
NEDELA
IX. po Risalaj, Evang. sv. Luk. 19, 41—47. — Moja hiša je hiša molitve; vi pa ste jo napravili jamo razbojnikov.
Cerkev je svetišče Najvišešnjega, prebivalšče Boga samoga. Ona je tisti prostor, gde je človek na tom sveti najbliže Bogi, ar on istinsko prebiva v tabernakli pod podobov bele hoštije. Kraj svetosti je cerkev.
 (V cerkvi prebiva Bog; pravi troedini Gospod nebes i zemle, Stvoriteo vsega vesolstva, naš Odrešenik i Zveličiteo). Najvišji Gospod se skriva v cerkvi. Ali to ne zadosta velik vzrok, da prestopimo prag cerkve z najponižnejšov spoštlivostjov, s svetim strahom i da se v cerkvi z globokov poniznostjov
spüstimo na kolena i pozdignemo roke proti njemi, ki čte v človečih srcaj i pozna naše skrivne misli? Ja, cerkev je svetišče, zato morajo biti tüdi naše misli svete; svete morajo biti naše žele, naše šepetanje. Cerkev je hiša molilve, zato mora iz naših src vreti vroča, plameneča lübezen, gda smo v njoj.
„Vi pa ste jo napravili jamo razbojnikov“ — je pravo Kristuš. Oh, kelkokrat se spunjavlejo te njegove reči! Kak dostakrat je cerkev jama razbojništva! Kelko je ljüdi, šterih v cerkev ne pela pobožnost, ponižnost, svet strah, miseo na Boga i njegovo počastenje, nego idejo notri, da kažejo samesebe, svojo obleko; v boži hram stopijo, da pasejo svoje oči na drügih i si pri tom zbüjajo brezbožne, šatanske misli. Drügi mislijo, da je cerkev sejmišče, gde je dopüščeno razgovarjanje, smeh, zato se v njoj pozdravlajo, klepečejo, se smejejo, mogoče celo drüge opravlajo i ogrizavajo. Dogaja pa se še tiidi strašnejše. Nešterne ma šatan, šteri je Gospodov najvekši sovražnik, tak v oblasti, da jih zapela do najstrašnejšega hüdodelstva. Ne bojijo se božega srda i vderejo v hišico Gospodovo — v tabeinakel i skrunijo Boga samoga. Z najodürnejšim ropom si omadežüjejo roke i düše.
O kak malo je v nas Kristušovoga düha! Ali se sploh moremo imenüvati krščenike? Če pa niti do Gospodove hiše nemamo spoštüvanja! Ka nam naj bo potom še sveto?! Boža hiša je ja prvo, ka nam mora biti sveto. Potrkajmo se na prsi i obžalüjmo svojo brezbožnost.
Glasi.
Slovenska Krajina.
Državna r. gimnazija v M. Soboti.
Vpisavanje novih vucencov v 1. razred bo dne 1. septembra od 8. do 10. vöre. Od 10 vöre naprej so pa sprejemni izpiti. Vsaki naj si prinese držalo pa pero. — Vpisavanje ponavljajočih v 1. razred in vpisavanje vseh drugih vučencov v II. —VII. razred pa bo 3. septembra. Dne 4. septembra je slüžba boža, dne 5. septembra se pa začne redno včenje za vse. — Razredni izpiti i nižiši tečajni izpiti se bodo vršili od 24. do 31. avgusta po razporedi, ki bo kesnej objavlen. Pravilno kolekovane prošnje za pripüstitev k razrednim izpitom i prijave k nižjemi tečajnomi izpiti se morejo predložiti ravnateljstvi gimnazije najkesnej do sobote, 22. avgusta. — Ravnatelstvo opomina vučence, da se ostro držijo predpisanih rokov. Ravnateljstvo.
Novi zdravnik v Križevcih. Dr. Ljudevit Grünwald, zdravnik se je naselo v Križevcih, Prekmurje, v hiši bivšega notariuša. Ma tüdi apoteko doma. Pozove se lehko po noči tüdi.
Višji razredi gimnazije v M. Soboti. Kak smo zvedili, ravnsteljstvo gimn. dozdaj ne dobilo nikšega odloka, po šterom bi bila 5. in 6. razred ukinjena (stavleniva). Ar je ešče srbski zakon za srednje šole ne razširjeni po celoj državi, novoga zakona za srednje šole (gimn.) ešče tüdi nemamo, valajo pa ešče stari zakoni, se bo vršilo vpisavanje tüdi v 7. razred. Či se gimnazija nemoteno razvija je to za stariše pa
za vučence najbole. — Naša stranka je tüdi večkrat prosila ministra za prosveto, kak nam z Belgrada poročajo, naj se ne odpravijo višiši razredi. Minister je z rečjov pravo, ka se ne bodo, ali pismenoga odgovora ne šteo dati.
Veleposestvo hercega Esterházy v Lendavi sta küpila brata Janekovič iz Zagreba. Da bi mogla kak največ zemle obdržati za sebe i da se ne bi razdelila med lüdstvo, pazijo tej gospodje na vsakšega človeka i šteri ne obdelüje zemle sam i v redi, ga naznanijo. Tüdi so dali tej gospodje na svoje stroške pripelati vö komisijo, štera zbira podatke i podpise od občin, posebno od županov, s šterimi bi oni mogli dokazati pred oblastvi posebno pred ministerstvom, da lüdstvo nešče meti zemle, da bi jo tak oni dobili. Županom naznanjamo, da naj dobro pazijo, ka podpišejo, ar so oni odgovorni, či se kaj zgodi proti interesom lüdstva.
Na Martinišče je nabrao lani v Ameriki, kak smo že objavili, Horval Anton v Chicagi 8250 Dinarov. Darovniki toga lepoga dara so v dolaraj dali prek to šumo i so sledeči: Rev. Kazimir Zakrajšek 5, Društvo Sv. Ivana Krstilela 5, 27 Berg 3, z Odranec: Andraš Zver 5, Ivan Zadravec 2, Štefan Raduha 2, Ana Marinič 1, z Hotize: Janoš Balažič i žena 5, Štefan Žižek 1, Horvat Števan i žena 4, z Nedelice: Franc Horvat l, Franc Maučec 1, Štefan Zelko i žena 1, z Štajara: Jakob i Franciška Stojko 5, Frank Stojko 1, z Chicage: Sherdian Trnst Saving Baok 2, z Gomilic: Jožef Gjörköš 2, z Ižakovec: Matjaš Baligač 2.50, z Slaptinec: Ivan Kolarič 2, Članice Prekmurskoga drüštva sv. Ane: Ana Halas 1.50, Antonia Horvat 1.50, Ilona Vuk 1.50, Ana Kostric 1.50, Magda Brišar 1, Agneš Horvat 1, Marija Lajner 1, Ana Frank 1, Roza Horvat 1, Ana Štaus 1, Verona Kolenko 1, Agneš Gjörköš 1,  Roza Grüškovnjak 1, Marija Grüškovnjak 1, Žalig Verona 1, Ana Vouri 1, Kata Zapčič 0.50, Ana Pétek 0.50, Raj Aaslazija 0.50, Kata Raj 0.50, Marija Puklavec 0.50, Sabina Kamničar 0.50, Magda Hajdinjak 0.50, Marija Franc 0.50, Ana Tkalec 0.50, Verona Antolin 0.50, z Črensovec: Zelko Marko 20, Anton Farkaš i žena 10, Ivan Salai i žena 10, mlajši Ivan Tompa i žena 5, Štefan Salai i žena 5, Janoš Ritous 5, Štefan Kozlar i žena 5, mlajši Ivan Gabor 5, Ivan Tompa starejši 5, Bara Horvat 5, Verona Žalig 5, Janoš Žalig i žena 2, Janoš Rous i žena 3, Martin Hozjan Gjiranov 2.50, Štefan Gabor Zelkov 2, Ignac Markoja i žena 2, z Gor. Bistrice: Štefan Pintarič 5, Anton Čizmazija 5, Jožef Kreslin 3, Štefan Kreslin i žena 2, Štefan Špiclin 1, Martin Djura 1, z Žižkov: Anton Horvat i žena 10, Ivan Kramar 10, Jožef Kramar i žena 5, Prša Martin 5, Matjaš Grüškovnjak i žena 5, Roza Grüškovnjak 5, Ilona Vuk 5, Janoš Koštric 3, Matjaš Cigan 2, Janoš Kramar i žena 2, Jožef Trajbar i žena 1, Martin Koštric 1, z Trnja: Jožef Petek i žena 2, Martin Hozjan i žena 2, Ivan Kolenko i žena 2. dolara.
Nova meša. Ešče edna nova meša bo letos v Prekmurji, i ta bo v Bogojini dne 9. augusta. Novomešnik je vlč. g. Štefan Ošlaj, salezijanec, doma iz Filovec.
Za lübeznivim obiskom lepi dar. Pri tistoj priliki, gda so nas prezvišeni škof Dr. Andrej Karin obiskali v Soboti veleč g. Ivana Slepca, kanonika i g. poslanca Klekla v bolnici,
Novi svet.
Spisao: L Sziklai.
Iz vogrščine prestavo Fr. Kolenc.
Pisan boži ograd, pun cvetja i nikajvrednih rastlin. Pisani šereg plemen i düš.
On je v tom hipi prost vsakše prazne žele, vsakše grabeče slrasti. Njegov cil je določen na poti poštenosti. Išče plačilo bodočega dela; ne beži za slavnim imenom, nego so samo da nesti po odredbi usode na njenih perotaj.
Večer se je ladja genola.
Velki svetii ognji pristanišča so se spreminjali v menše i menše zvezde, pomali — pomali so začnoli preminevati, medtem da so roke mogočnih motorov s šümečimi sünki dele i dele nesli ladjo v črno noč. Tiho zibajoče vale je z orjaškov močjov rezao nos ladje, kak kakša velikanska sabla. Što vidi gibanje trepetajočega železnoga küpa, bi mislo, da ga nemre obvladati pred njim se ogibajoča velikanska voda.
Na nebi se je že skrila tüdi zadnja parta zelenkaste svetlobe ranoga večera. Na črnom so se čiste zvezde svetlikale z bleskom, kakšega v domóvini ne vido. Za edno so nenadoma obledele i so naskori popunoma zgübile sijaj. Fina megla se je razprostrla na nebi. V tmici je ne mogeo videti; njeno razprosteranje pa je izdaló preminevanje zvezd.
Elemér je šo spat v svojo kabino. V črnoj noči nima več kaj gledati.
Ne mogeo dugo spati. Navajen je bio ropotanji mašina; zdaj pa njemi šüm ladje itak ne daó spati.
Šo je na krov. Velka ladja se je komaj gibala med plesočimi vali. Eden ali drügi, ki ne bio ajen k gibanji vode, že niti toga ne mogeo prenesti. Ječao je na svojem ležišči, ali pa je medlovno iskao počivališče na ladjinom krovi; a večina popotnikov je še premagüvala slabočo.
Če bo vreme nadalje takše, potom ne bo dosta nevole s sühozemskimi podganami. Večina je tüdi zajtrk veselo zavžila. Komi do zdaj ne bilo slabo, zdaj je že za gotovo vzeo, da je rešen, ne se njemi trbe več bojati morskoga betega.
Nebo se ne štelo sčistiti. Včasi je predro sivo odejo kakši betežen šunčni žarek; a naskori se je še vekši küp oblakov pririvao na odprtino. Popunoma se je zaoblačilo, inda lepa modra gladina se je spremenila v sivi küp, kak če bi bila pomali se hladeči lazpüščen olov. Vali so tüdi vsigdar vekši, vsigdar bole žmetni. S trdimi vdarci se zaganjajo v ladjo.
Zdaj že eden za drügim kaplejo ali se skrivajo bledi ljüdje. Smeh zbüjajoči prizor za tistoga, ki je navajen na morje; pomilüvanje, ki boječe spoznava od bliže njegovo grobjanstvo. Tüdi na njega pride red taki.
Kapitani se ne brigajo za nje. Brez toga ne morskoga potüva. Nego na drügo pazijo, od drügoga grbančijo čele. Za nevarnim južnim vetrom žute niti prepletajo gosteče se oblake.
To je Saharia pesek, šteroga samum (veter) Sredozemskoga morja, široko, (južni veter) prinaša s seov. Vreli zrak, med tem da v gore napihne, v pene razprši vale, omrtvi tüdi marinarom živce, düši plüča, srce slabotnim, vse prevrne z divjanjom.
Magnetna igla i zemlevid kažeta, da na levoj strani mora biti sardinski otok. A niti edne linije ne mogoče videti. Vse je klopčasta megla, valeča se sivost. Kak gor tak spodaj.
S krova so oposlali tistih par potnikov, ki so bili zadosta močni dozdaj se bojüvati z metanjom valov i z morskim betegom.
Samo dva dobita od prvoga kapitana dopüščenje. Eden je star doslužen marinar, ki potüje v Brazilijo zavolo nekše herbije. Sorodnik njemi je vmro tam i ne zadržüje ga duga pot za par jezer lir, štele dobi. Njegovo veselje je morje. Samo tam se čüti dobro. Teda lehko ostane.
Eleméri, je na velko prošnjo dopüsto ravnoto kapitan. Zato, ar je mašinister. Mogoče ga bodo še potrebüvali.
Ostali morajo iti v notranjost ladje. Vali vsigdar naraščajo, bole močen tüdi prek krova vdari. Dolpamote vse, ka ne močno pritrjeno; živo i neživo. Stari marinar že pozna navade morja; taki v začetki se je dao privezati. Podvrči se je morao tüdi Elemér, če je šteo gor ostati. Ka se le gibati da, vse je bilo privezano k jambori, k ograji; niti najmočnejši marinar ne gotov, če ne privezan, ali ne zleti v prihodnjem hipi med vale. Odtam pa zdaj ne rešitve. Nemogoče bi bilo spüstiti rešilni čun.
Velka ladja se v boji elemenlov (naravnih sil) v malo šajko spremeni. Neznatna točka med razburkanimi, kadečimi se vodnimi gorami. Motori s šümenjom delajo; a vijak (šrajf) se samo za minoto lehko pogrozi v vodo; neprestano se süče v zraki, kak se poglobi nos ladje v penaj. (Dale)
2. augusta 1925.
NOVINE
3
so tüdi v Martinišče prišli. Dijaki so jih z veseljom čakali v učilnici. Po kratkom pozdravi, v šterom jim ie poleg toliko lepoga tüdi to bilo povedano: „Lübezen Vas je pripelala k nam, lübezen vročo Vam vračamo“ — so se prezvišeni zahvalili. Pravili so gojencom, ka biti v Martinišči je za nje jako velka sreča, ar se tüdi dosta dobroga navčijo, šteroga indri dijaki nemajo. Obečali so nam tüdi, ka do v Rimi za nas molili pa nam prinesejo spomine. Pa resan. Prinesli so nam vsem jako lepe svetinjice (cecva). Ravno tisti den, gda so šli dijaki domo na počitnice, je vsakši dobo edno. V zahvalo smo poslali prezvišenomi edno pismo, v šterom so se vsi dijaki podpisali.
Martinišče. Vseh tistih starišje, ki so lani meli sine v Martinišči pa je letos ščejo nazaj dati, se morejo priglasiti ali osebno ali pismeno.
Beltinci. Sv. Misijon se bo vršo prinas od 11. do 22. oktobra. Vodili ga bodo štirje gospodje iz drüžbe misijonske, zvani lazaristi.
Bogojina. Zidanje cerkve lepo napredüje. Pri svetišči je stena že dosegnola svojo višino. Mramornati stebri se že začajo voziti, ki do kasili cerkev.
Odranci. Dne 24. julija je mlatilni mašin odtrgao Copot Jüriji nogo. Ponesrečenec je bio odpelan v špitao i je tam vmro.
„Položaj Slovencov pod Austrijov i položaj Nemcev v kralevini SHS.“ je naslov knigi, štero je sestavo Carinthiacus. Kniga opisüje, ka majo Nemci v našoj državi i kak se godi našim Slovencom pod Austrijov. Tiskana je v cirilici. Cena 5 Din.
Kmečka posojilnica v M. Soboti se je vpisala — kak objavla „Uradni list“ — v zadrüžni kataster. Namen posojilnice je: sprejemati i posojüvati peneze. Opravilni delež znaša 5 Din.
„Murskoj Krajini.“ Je vse prav, samo malo predebelo „zlagano“ — 1. Za Ivanocijovoga časa so ljüdje orali že z železnimi plügi. 2. Vsi, šteri so bili s pokojnim g. Ivanocijom v v zvezi, svedočijo, kak blagodüšen človek je bio on. Istina, da je bio oster, te navade pa vseedno ne meo, da bi koga po imeni kregao s predgance. Tem menje je to včino s človekom, šteroga je poznao kak evangeličanca.
Zakon o kmetijskih kreditaj objavla „Uradni list,“ v svojoj 66. Štev. Zakon je bio sprejet v narodnoj sküpščini 10. jun. 1925.
Evangeličansko cerkveno zborüvanje v Gornjih Petrovcaj. Kak novinari beležimo novico, da se je zborüvanje vršilo i da se ne vršilo v najlepšem redi — kak priznava celo M. Krajina, list evang. Kühara — i tüdi ne v ravno, preveč krščanskom dühi. G. Benko iz M. Sobote je meo govor, s šterom je priporočao evang. dühovnikom, naj svojemi stani primerno živejo.
M. Sobota. Dnes, 2. avgusta se vrši pri nas blagoslavlanje novih zvonov, štere je zgotovila po naročili plevanoša, mil. g. Slepca č. kanonika i dekana zvonarna Bühl v Maribori.
Bogojina. V nedelo, 9. augusta bo pri nas slüžo prvo sv. mešo g. Štefan Ošlaj, dühovnik sal. reda. G. novomešnik ma dom v Filovcaj; ta občina je dala sal. redi že več dühovnih delacov.
Na „Bucsu Vel. Polanán“. Kak se vidi, ma M. Krajina dopisnika, šteri je jako vnet za katoličanstvo. Kak najmre piše pod zgorašnjim naslovom, se kaže, da njemi je jako dosta na tom, da bi se Gospodov den „posvečüvao.“ — Gospod prevelko skrb si delate! Polančarje so pobožni i znajo za svoje verske dužnosti, čeravno so po cerkvenoj slovesnosti tüdi navzoči pri orlovskoj prireditvi i poslüšajo političen govor. Zakaj nam toga ne bi privoščili. Med tednom nemamo časa, da bi se malo veselili. Te trbe delati. Veseli pa včasi tüdi moramo biti. I če to ne mogoče med tednom, zakaj ne bi smelo biti v nedelo. Pošteno veselje je vsigdar dopüščeno. Nadale Zakaj ne bi bilo v nedelo političnoga shoda?! Edino te je čas, da se zbreremo i čüjemo par reči, ka nam je potrebno znati. Vodstvo S. L. S. je pametno, da nas ne moti med tednom, gda nemamo časa, nego ponüca tisti čas, šteri nam je odločen za počitek. Poleg bože časti se sme v nedelo govoriti tüdi o tom, ka nam je hasnovito i potrebno za zemelsko zadovolnost.	‘
Martjanci. Lepi mramornati veliki oltar se že gorpostavlja. Za dva tjedna bo vse v redi. Z novim oltarom bo naša cerkev najbole umetna V Slov. Krajini.
Trgovcom i drügim! Predkratkim je poslan v tisk prekmurski KALENDAR NAJSV. SRCA JEZUŠOVOGA. Što šče meti v njem kakši oglas, naj pošle kak najprle naročilo. Z naročilom se naj pošle naprej tüdi cena oglasa. Cene so takše, kak cene oglasov v „Novinaj.“
Da bodo meli oglasi v „Kalendari“ uspeh je lehko vsakši osvedočen. Tiskao se bo najmre do 6000 izvodaj i se razpošle po celom Prekmurji, pa tüdi po Štajarskom, Kranjskom i
celo po Bački i Banati. Priporočamo tüdi, da si Kalendar naročite. Bo preci obširnejši kak lani i bo vsebüvao vnogo lepoga. Cena pa ostane stara. Prosimo tüdi čč. župne urade, naj razglasi svojim ovcam, ka si drügoga kalendara ne küpijo. Lepi Bolandenov roman „Križ ali sidarska lopota“ bo tüdi v njem. Segajte naprej ponjem. Zglasiti se je pri uredništvi v Črensovcih.
Okrožnica v. župana m. oblasti. Izdao jo je na vse prebivalce i jim priporoča, naj skrbijo za to, da se bodo čütili tihinci šteri prihajajo k nam po različnih poslaj, kem bole domače. Na roko njim naj idejo krčmarje, trgovci i vsi drügi. S tem se dela za napredüvanje tüjskoga prometa, šteri igra važno vlogo v našem narodnom gospodarstvi.
Sedež novoga okrož. sodišča naj bo, v M. Soboti. Občinski svet je poslao na oblast spomenico, v šteroj prosi, da bi bio sedež novoga okrožnoga sodišča v M. Soboti. Za to navaja razloge: 1. Večina prebivalstva krajov, ki bi novomi sodi pripadali, to zahteva. 2. Za Ormož se potegüvle neznatna menšina. 3. Državni interes zahteva, da se, novopridobleni kraji kem prle i močneje pritegnejo k oslalim delom države. Okrožno sodišče k tomi v velkoj meri pripomore. 4. M. Sobota leži v zemlepisnom i prometnom središči vseh krajov, šteri bi pripadali k novotni okrož. sodišči. Sledi še 7 točk, štere dokazüjejo, da je M. Sobota najbole primerna za sedež okrož. sodišča.
Država.
Obrtna razstava v Ljutomeri (od 9. — 16 augusta t. 1.) Priprave so v punom toki. Prijavilo še je telko obrtnikov, da bodo vsi prostori meščanske šole zasedeni. Polovična vožnja je zagotovlena. Dne 15. i 16. augusta bo tüdi konjska dirka. Što šče viditi kaj lepoga, naj ne zamüdi lepe prilike.
Svet.
Mamutovo pleče — 10,000 let staro.
V bližini dečjega špitala v londonskoj okolici so odkopali delavci zemlo i našli mamutovo plečno čonto, štere starost računajo londonski učenjaki na približno 10 000 let.
Davek na debeluhe je vpelao sindikat pariških sabolov. Skleno je najmre, da morajo plačüvati moški, ki merijo okoli pojasa 1.10 m. svoje obleke za 10% dragše, kak tisti, ki neso tak debeli.
Kodiš — bogataš. V neapli na Italjanskom vmro kodiš Bendeni. Gda so uradno pregledali njegovo stanovanje, so našli kišto, štera je bila puna bank, zvün toga pa so bile v njoj tri hranilne knižice, štere so se glasile na 40 jezer lir. Bendeni, šteri je živo — kak posvedočeno — samo s krühom i vodov, ne zapüsto nikšega teštamenta i tak bo njegova zapüščina razdeljena med neapolske sirmake.
Dohodki angleških štercov. Občinski odbor velkoga angleškoga kopališča Bath je odrendao, da kodišje med sezonov (gda je kopališče odprto) ne smejo na cesto, posebno plantavi i slepi. Za odškodnino njim je določo primerno šumo. Šterci pa so protesterali i so pravili, da šumo že sprejmejo, a odbor jim mora dati še polovico navednih sezonskih dohodkov i to naprej. Nekši slepec je računao svoje tedenske dohodke v sezoni na 2400 dinarov.
Admiral — novomešnik. Francoski admiral Malcor je bio posvečen v mešnika. Z njim vred je sprejeo mešniško posvečenje nekši bivši višji oficer. Admiral Malcor je meo v Tunisi velka posestva, štera je vsa podaro cerkvi.
Mašin za šivanje ran. Budapeštanski listi poročajo, da se je posrečilo zdravniki, dr. Petzi iznajti mašin za šivanje ran. O tom mašini so že vnogo razpravlali i vsi, ki so meli priliko mašin nücati, pravijo, da je jako pripraven i hasnovit.
Domača politika.
Razkol med Radičovov strankov i „Hrvatskov zajednicov”. Najnovejša politika Pavla Radiča je povzročila, da se je od hrvatskoga seljačkoga kluba ločilo 6 poslancov „H. zajednice. Tej poslanci so sklenoli, da se bodo tüdi nadale bojüvali za samostojnost i pravice hrvatskoga naroda. Radičove politike ne odobrava, ar se je on popunoma vdao Pašičovomi cenlralizmi. Pa tüdi štirje poslanci radičove stranke so se ločiti že od njega ar so siti z tem brbravim protiverskim pijancom, ki je nameno
i namerava ešče, kak je sam očivesno naznano, Horvate spraviti vkraj od katoličanske vere. Ogibljite te se toga vuka v očjov obleki i pretrgajte vse veze i njegovov strankov, če date kaj na vero i poštenost!
Pošta.
Jaka Štuhec, Sv. Križ. Vabilo gas. drüštev k slavnosti blagoslovitve zastave smo sprejeli prepozno, radi tega je nismo mogli objaviti. — Št. Bölec. Peč. Naročnino, 25 Din, sprejeli.
Gospodarstvo.
Rojarstvo.
Predavala gpa. Faflikova na gimnaziji 26. junija 1925.
Draga deca!
Gda sam jaz tak mala bila, kak ste zdaj vi, sam dosta veselja vživala med svetiml stenami gimnazijske šole iz predavanja svojih profesorov i drügih pridavatelov. V tistom časi sam mela tüdi priliko čüti i viditi o rojarstni ali včelarstvi i gda sam jaz to prvikrat vidla sam se odločila, ves svoj trüd posvetiti v to, da delam in pripomagam tem nežnim živalcam pri njüvom vernom deli. Želem pa pred vsem, da bi se med vami tüdi našla, štera bi čütila vsebi veselja do lepote tej nežnih živalic i tüdi na to včila bodočo mladino.
Či si zmislimo nazaj na stare časa gda so šče cukra ne poznali, pali dosta sladkoga jeli — je že bila od Boga stvarjena mala živalca, štera je s svojim nevmornim delom pripravlala sladčice tistim ljüdem; to je bila včelica, štera je nosila med, šteri je bio velika pomoč takratnomi prebivalstni.
V začetki so včele slanüvale v votlih drevaj, na pečinaj i v razvalinaj tak skrite, da so je lüdje s težavov mogli najti. Hodili so po več dni okoli i jih iskali, gda so je našli, so jim med vzeli i je največkrat pomorili. Ar pa so že v starih časaj vidili i poznali veliko dobroto meda i voska, so začnoIi votla dreva v šterih so bile včele, prinašati na svoj dom v svoje stanüvanje i so je tak udomačili:
Grki i Rimlani, so meli med za čüdovito pomoč v vseh betegaj i zato so tüdi zvali med za „nebesko mano“ Včele so meli bože vtice i jih šče dnesden zovejo za božo živalco, za toga volo pravimo, da včelica merje in ne, da bi poginola ali crknola kak drüge živali.
Že iz toga vidimo, kak so bile včelice prilüblene starodavnim ljüdem. Včele tüdi vidimo na slikaj, kejpaj, spomemkaj starodavnih časov namalane ali zrezane. Napoleon Veliki je na svojem pokrivali noso znak včelice.
V sredüjem veki gda so iznašli cuker, so lüdje več ne kazali pravoga veselja do včelarstva i so po takšem včele zgübile svojo prvejšo vrednost. Ar so zdravniki dognali, da v cukri ne telko krepilne i zdravilne moči kak v medi za človeče telo, so mislili nazaj na poštüvanje, štero včele s svojim vernim delom od ljüdi zaslüžijo.
Začnoli so jim plesti slamene koše, kakse ešče dnesden mamo, i pa lesene hišice, štere imenüjemo „panje“. V denešnjem časi je prišlo včelarstvo na tak visiko stubo, da je imenüjemo „umetno včearstvo“ to se pravi, ravnaj z včelami tak, da jih ne trebe spomoriti, gda njim med jemleš. Včelarstvo je tak zanimivo, da što se ednok toga dela poprime, ga ne more odložiti i najde pri teh skrbnih živalcaj največ veselja i zadovolstva v svojem živlenji. Ne hipa, da še ne bi našlo pri njih novo i palik novo delo...
Ljtübi učenci, učenke! Znamo vam je, da mora biti v vsakoj drüžini, drüžbi, državi vert, predsednik ali kral, tak je tüdi pri včelaj. One majo tak vrejeno živlenje, kak maloštera organizacija na sveti.
Majo edno kralico, štero imenüjemo „matica“ ona nese belice, iz šterih se vali nov zarod. Pri ednoj matici je več kak sto trotov i prek jezero delavcov.
Troti nikaj ne delajo, samo jejo i pijejo pripravleno zalogo, so podobni tistim ljüdem, šteri lepo imenitno živlenje brezdela ščejo imeti i je tüdi majo kak troti, a biti pa morajo. Med delavkami je delo tak pametno razdeljeno, da se ga moraš sam veseliti.
Edne nosijo snov za med, šteroga naberéjo po cvetjaj, drüge izdelüjejo celice, nešterne nosijo vodo, pa drüge izdelavajo med v celicaj ostale pa skrbijo za čistost. Včelic je vnogo vrst so: Grčke, kaukaške, banatske kranjske, bolgarske, hercegovinske, ilalijanske, cipruške, amerikanske — a te včele, štere sam pa jaz prinesla, so goričke, štere bote zdaj vidile i si lehko vse poglednete, poiščete matico, vidite trote i gledate delavke. Če Bog da, kleti bomo napravili po vseh šolaj podobno predavanje o včelaj. Te goričke včele, so tüdi na vas mislile na vas siromaške dobre slovenske.
4
NOVINE
2. augusta 1925.
I. Po govori je pokazano bilo:
1. Ležiči in stoječi panj.
2. Šolski panj iz stekla za spoznavanja i včenja včelarskoga živlenja
II. Obdarjene so bile gimnazijske gojenke, nešterne s čistim medom v glažaj, najbole so dobile „Nedolžne table“ (med v gerpaj).
III. Predavateljica je pokazala nadale čüdovitna dela naših včel:
a) Podobi Njega Velič. kralj. Aleksandra i njega Vel. kraljice Marije v remaj gerp napunjenoga z medem.
b) V gerpi letnico 1919" v spomin slovenskoga oslobodjenja Prekmurja od včelic izdelano.
IV. Razdelila je gospa Faflikova nazadnje: polski med, akacijev med, hajdinski i amerikanski med v tablaj med šolsko mladino.
Prekmurski dijak.
Pozdrav dljakom na počitnicah.
Človek najraj govori o tem, kar vidi in sliši, kar ga obdaja i zanima. O čem se zdaj med ljüdstvom največ govori? O tem, seveda, koliko je kdo nažel oziroma namlatil. Človeku res srce poskakuje od veselja, ko sliši govoriti, da je rodno in da bo dosli zrnja. Na splošno ga bo res veliko. O, da bi le ljüdje znali bili Bogu hvaležni in ta božji dar prav rabili!
A mi, ki smo nekoliko šolani ter imamo višje ideale (vzore), moramo iskati v tej lepi materijalni strani nekaj globljega, nekaj, kar nas duševno dvigne, zadovoli in pomiri, nekaj, kar posveti v temo naših bodočih dni ter nam pripomore, da pridemo za korak bližje k idealu. Le postojte in premislite!
Pšenično zrnce je lansko jesen padlo na njivo. Pod pojemajočimi solnčnimi žarki je vzklilo. Netna bilka setve se je dvignila, a ne vellko. V hudi zimi hrastje poka od mraza, ta nžtna bilka je ostala živa, ljudje so se zavijali v kožuhe, ta bilka se je ogrnila s sneženim prtom. Vsa srečna v tej usodi je potrpežljivo čakala spomlad. Ko se je dodobra prepričala, da je ta prišla, je začela stegovati svoj nežni vratek. Kar vidno je rasla višje, vedno višje proti nebu. V par tednik nam je pokazala svoje čudo. Klas, klas! Pa kak o lep je, kako poln! Ali ni to čudo, veliko čudo? Povejte. Ali ste že kdaj pomislili na to? In vendar, kdor ima nekoliko čuta, ne more drugače. Žal, da se tudi tukaj uresničuje latinski pregovor: Quotidiana vilescunt. Vsakdanje reči nam ne napravlajo posebnega vtisa.
Navadnim ljüdem seveda ni zameriti, toda mlad človek, posebno dijak, ne sme iti mimo tega čuda. Dijak mora imeti ideale in te ideale mora gojiti, izpopolnjevati in razširjati. To pa ne kakorkoli, ampak vadno po jasno določeni črti proti gotovemu cilju. Ta konečni cilj je Bog, od katerega je to čudo v mali pšenični bilki. Če torej ti postojiš pri tej bilki, premišljuješ ves njen razvoj in pomen, ti spontano vskipi iz srca vzklik: Kako velik si ti, o Gospod! Ali hočeš več? Glej ta bogati klas! Iz enega zrna je vse to. Nova srnca se pomešajo z drugimi in naša prošnja: „Daj nam danes naš vsakdanji kruh“ je uslišana. Dolgo že ni bilo kruha pri hiši, a danes je? Kakšno veselje! Pri tem, če resno premišljuješ, ti zdrkne po licu solza hvaležnosti in rečeš bolj v srcu kot z ustmi: Kako dober si, o Gospod!
Ali hočeš več? K zaključku še eno misel. Kje pa je tisto zrnce, ki je bilo v jeseni vsejano? Ni ga več, prav nič ga ni. Dalo je svoje življene, da bi iz tega vzklilo novo življenje. Ob grobu tega velikodušnega zrnca se zamislimo v to, kar smo bili, smo in bomo.
Nekoč nas ni bilo, le v božjih načrtih smo bili, potem smo začeli živeli, ker je Bog hotel. Zdaj smo, toda ne za to, da jejmo, pijmo, dobro se imejmo, ne, ampak zato, da rasemo kot pšenična bilka, vedno višje, višje proti nebu, zato, da žrtvujemo svoje življene za krščanske ideale, s tem, da po teh idealih, živimo in s svojim delom obrodimo obilo dušnega kruha za druge.
Prav prisrčno mi bodite pozdravljeni.!
Vaš prijatelj R. J.
1. Zrnje.
100 kg.	pšenice	250	Din.,
„	žita	 	175 „
„	ovsa	175	„
„	kukorice	 200	„
2. Živina:
govenska:	teoci:	svinje
v Zagrebi 1 kg. 16—18 D.   14 D.	20 D.
v Ljubljani „     16—18 D.   14 D.	20 D.
3 Krma.
Sena m. 90—125 D.,	slame m. 70—100 D.
Zagrebečka borza
dne 30. julija Amerikanski dolar, 1 dolar Schiling
Čeho-Slov. krona, 1 K 20 kronski zlat Francoski frank, 1 frank Madjar. K 100 (nova em.) Švic. fran., 1 fr.
Talijanske lire, 1 lira Zürich:
Dinar, 100 Din
1925.
D 55.50 D 7.95 D 1.65 D 205 D 2.65 D 0.075 D 10.90 D   2.04
Sv. frcs 9.075
ODATA SE,
po fal ceni dva šivalniva mašina; eden moški i eden ženski pri KOČVARA ŠTEFANI mehanikari v M. Soboti.
Slovenska Banka d. d.
podružnica DOLNJA LENDAVA
plača najbole dolarje in zlate peneze.
Ovlaščena banka za trgovanje z devizami in valutami. Izstavlja izvoznikom uverenja in prevzema bančne garancije.
Naročnina ino oglasi se sprejmejo za „Novine“ pri ERDÖŠY BARNABAŠ, trgovci z papirom i igračami v Murskoj Soboti št. 180. poleg rim. kath. cerkvi ino pošte.
Pristopite
k novoustanovlenoj „MLINSKOJ ZADRUGI“ na R a z k r i ž i. Priglasite se lehko vsakši den. Delež je 1000 dinarov, šteri se lahko plačüje tüdi na rate.
„MLINSKA ZADRUGA“
(bivši Kumparičov mlin) Razkriž.
Samostalno prekmursko katoličansko podporno drüštvo sv. Križ Chicago Ill:
je najboše drüštvo za prekmurske Slovence v Chicagi. Kotrige drüštva postanejo lehko kat. Slovenci, moški od 16. do 50. leta, ženske od 16. do 45. leta starosti. Kotrige plačajo ednok pristopnino 1 Dol. i mesečno 1 Dol. i zato dobi vsakša betežna kotriga prvij 6 mesecov 1 Dol. podpore za vsaki den, nadalnje 3 mesece pa 50 centov na den. Če je kotriga ešče duže betežna, zvoli se njoj podpora na mesečnoj seji. Za smrtnino plača drüštvo zdaj 350 Dol., kda bo pa več kak 200 kotrig, pa 500 Dolarov. Gotovščine ma drüštvo 5000 Dol. kotrig 170. Želemo, ka bi bilo skoro 200 kotrig. Drüštvo skrbi za lepi sprevod i cerkveni pokop i bo pomagalo pri deli za prekmursko slovensko faro v Chicagi i priporoča vsem kotrigam, da si naročijo prekmursko glasilo „Novine“ v šterij objavlja drüštvo svoje oglase. Novine se naročijo pri Klekl Jožefi, vp. pleb. v Črensovcih, Prekmurje, Jugoslavija i se dobijo tüdi pri drüštvi. Drüštvene seje se vršijo vsako drügo nedelo v meseci ob 3. vöri na numeri 1804. So Racine Avenue, Chicago Ill. Opominamo vse prekmurske Slovence, ki so ešče nej ali so že v kakšem drüštvi, naj pristopajo k tomi lepomi drüštvi, štero pomaga kotrigam v potrebaj.
Odbor za leto 1925:
Predsednik Martin Kelenc, podpredsednik Mihal Grüškovnjak, tajnik Štefan Hozjan, podtajnik Martin Horvat, blagajnik Štefan Jakšič, paziteo betežnih Mihal Gjörek, nadzorni predsednik Štefan Gjura, računo-voditela Štefan Ritlop i Nad Markoja, paziteo drüštva Anton Markoja, vratar Jožef Trajbar.
Hranilnica i posojilnica v Črensovcih
r. z. z n. z. uradüje vsako nedelo ino svetek.
Obrestüje hranilne vloge (navadne) po 8%; vezane vloge proti šest mesečnoj odpovedi pod 5000 Din po 9%, vezane vloge od 5000 Din
naviše pa po 9½%.
Vlog stanje je že nad dva miljona.
Kmetski penezi se naj vložijo v kmetske hranilnice i naj slüžijo v hasek našemi kmetskomi lüdstvi. Zavüpajte nam peneze, za štere dobro stojijo naši kmetje z vsov svojov vrednostjov, ka večim sirotam je lejko posodimo na fal intereš.
Tisk: ERNEST BALKÁNYI Dolnja Lendava.