Tečaj III. V četcrtek 7. sušca (marca) 1850. List 10. Perva laž. lakaj tako britko1 zdihujc Dans lepa mala Milica? Zakaj dans serce njej žaluje, Ki vedno je prepevala? Zakaj tako temno je lice, Sijalo ki je jasnosti? Zakaj dans vtrinjajo solzice Taki se milej deklici? Se nervič revica oh vdala Je danes slabej pameti, Se pervič hčerka je zlagala Predobrej danes materi. Zato tako britk(5 zdihuje Dans lepa mala Milica; Zat6 dans serce njej žaluje, Ki vedno je prepevala. Zat6 taki temini je lice, Sijalo ki je jasnosti; Zat6 dans vtrinjajo solzice Tako se milej deklici. J. N. Zaupaj« pa glej komu. Povest. Neki učenec obišče o šolskih praznikih svojega strica, ki ga veselo sprejme in obilno obdaruje. Potem ga*je bila volja, se sopet k svojim revnim staršem verniti. Ko je nekoliko ur hodil, dospe v neko vas, in se hoče*v kerčmi za dalneje popotvanje okrepčati. Tukaj najde brodarskega hlapca, in mu vse brez pomislika pripoveduje, kako ga je stric obdaril, in da je zdaj na potu k staršem. K vsemu temu mu po bedaliji še nekaj cekinov pokaže. Hlapec se nadja, da mora učenec veliko denarjev saboj imeti, osnuje zlobni naklep ž njim iti, ga v bližnej loži vbiti in ob- 74 ropati. Zato čaka, dokler bi se učenec na pot vzdignili. Tovarša se mu ponudi, ker pravi, da bode tudi on nekaj časa po njegovem potu šel. Učencu se še nič ne sanja, kaj bi se vtegnulo zgoditi. Mu dopade in se na pot podata. Hlapec pravi, da mu bode bližnji pot do mesta pokazal, in gre do lože ž njim. »e zdaj neskerbni učenec strašne nevarnosti ne čuti. Nagloma zapusti hudobnež pajdaša in jo po drugem potu kerhko reže. Ali kmalo krene v germje, učenca preteče in pazi po risovo na njega. Veselo prižvižga neskerbni mladeneč, nič hudega si v nadi. Kar pahne hudobnež iz germja na revčka, ga mahne s palico po zatilniku, da se omamljen na tla zgrudi in mertev obleži. Zdaj mu denarje pobere in mertveca z listjem pokrije. Nesramni morivec gre potem proti mestu, si mnogoverstnih reči nakupi in pride zvečer sopet na dom. Štirnajst dni nato se primeri, da vbitega učenca najdejo, zraven pa v zavitku nekoliko obleke in košček razterganega pisma. Gosposka povsod popra-šuje, morivca zvediti, ali dolgo nič ne opravi. Komaj za starše vbitega zvedo. Morivec pa brez vse skerbi storjeno moritvo pripoveduje. Nihče ni mogel na njem kakega straha opaziti5 zakaj mislil je, da njegova hudobija ne more na dan priti. Ali človek eno, Bog pa drugo. Bog je majhine reči tako obračal, da so morivca ovadile. : feq , Naj pervi sodi brodarskega hlapca morivca kerč-mar, ki se je pri njem z učencem okrepčeval. Gosposki svojo misel razodene in pove, da sta se brodar in učenec skup iz hiše podala. Ali to ni zadostilo, in nebi ga bili zaperli, ako bi ne bila druga reč k temu pripomogla. Preiskovaje hudodelnikovo bajto narajmajo namreč v kotu pod slamo robec *) in košček popirja. Oboje sporočijo gosposki. Sodniki se prepričajo, da se najdeni košček popirja z unim v culici popol-•noma sklene. Pismo je bilo, ki so ga starši vmorje-' I ') ruto. J 75 nega malo popred svojemu sinu pisali. Robec pošljejo do staršev in spoznali so ga, sinov je. Zdaj je bil morivec izpraševan. Mu pokažejo popir, ki so ga v bajti našli. Gotovo je imel učenec v njem cekine spravljene. Hudobnež se terdo izgovarja, da mu je bil učenec popir dal, si tobak zaviti. Nestrahoma je govoril. Ko mu pa robec pokažejo, je bil prepaden, in ni znal kaj odgovoriti. Molči, molči, nič glasa ni od njega, dokler obstane, da je res učenca vmoril. Doletela ga je po postavah tiste dobe smertna kazen, — rabelj mu glavo odseka. All(. xavratii. Od zraka. ¦ Stara domača beseda ,,zrak"' namesto ptujke „Iuftu je vzrastla nekdaj iz ko renine „zrem, zreti"', ker je namreč zrak prezorna ali previdljiva, to je taka reč, da se skozi njo zre, vidi. Zrak sam po sebi se ne vidi, pa vendar je. Mahaj z roko proti ušesu, čutil ga bodeš. Zrak je nadalje razprostljiv, to je, zrak vsaki naj manjši prazni prostorček, sleherno luknjico ali pokico, do ktere pride, napolni- Zrak je poslednjič bolj od vsake druge reči potlacljiv in raztegljiv. Z zrakom napihnjen in dobro zavezan mehur lahko potlačiš, stisneš; s čim pa od-jenjaš, se mahom raztegne. Zrak je tudi te čudne lastnosti, da ti hudo in naglo stisnjen kakšno vnetljivo stvar zažge. Ako v gladko cevko z dnom, prav natesno narejen klinček, na koncu kliučka pa košček pritisnjene gobe nagloma z vso močjo tako porineš, da ti nikjer nič zraka iz cevke ne uide, — se bode goba vnela. — Zares čudna prikazen, pa vendar ne čudež, ne copernija. To se zgodi po naravnih ali natornih postavah, ki jih je neskončno modri Bog naravi dal, človeku pa um, jih sebi v korist, modremu Stvarniku v čast zaslediti. Zrak je večjidel pri miru. Vročina, mraz, dež in težki oblaki pa ga včasi vnepokoje. Nemirnemu zraku pravimo sapa, veter, ali vihar, ki drevesa izkoreni. Kakor riba brez vode ne morejo, ne ljudi, ne živali a 76 brez zraka živeti. Brez zraka bi tudi ne mogli slišati. Na visokih gorah, kjer je zrak od več tanak, si morajo popotniki zdravega sluha govore kričati, kot glušcem. Visoko pod nebom, kjer je zrak pretanak ptica ne more leteti. Ka^-kor riba plava, opiraje se s plavutami na vodo, ravno tako leti ptica, opiraje se s perutami na zrak. Ko so se učeni z oblonom *) visoko kviško vzdignili, in goloba spustili, se je on, dobro vede, da v tako tankem zraku nebi mogel leteti, s krempeljčki živo poprijemal. Ko so ga pa po sili vun vergli, je padel kot kamen. Zrak ima tudi svojo težo. Vtakni potegovalo (hebar) v vino; ne bo se ti napolnil. Zakaj ne? Zato ker vino zrakova teža doli tlači. Izvleci zrak iz potegovala v se, ne bo vina zrak tlačil; stopilo bo v potegovalo in ga napolnilo. Zrak v kterem živimo, obstoji iz dveh poglavitnih zrakov ali hlipov. Enega imenujejo učeni kislogaz, enega pa gujilogaz. Tudi je nekaj malo zraka v njem, kij se imenuje vogelnokisli gaz. Ker je zrak neviden, ki iz teh treh delov obstoji, so tudi deli nevidni. Kislogaz je potreben k življenju vsaki živali. Kjer ga ni, se tudi človek zaduši in luč vgasne. Sam kislogaz pa bi bil brez unih dveh premočan; človek bi ne mogel živeti. Se manj pa v samem gnjilogazu, v kterem vsaka živa stvar naglo pogiue in ogenj vgasne. Ravno tako v vo-gcljnokislcm gazu. Vsi trije zedinjeni pa so za življenje popolnoma pripravni. Kako modro je vendar vse naredil neskončno modri Bog. Čast in slava Njemu! Nekaj od stare Ljubljane. Ljubljana stoji le kakih 1300 let, in nekoliko čez, pred je na tem kraju, ali saj blizo tega kraja stalo staro mesto Aemona, ktero je bil, kakor stari pisavci mislijo, neki Jaz on sozidal. Ce bi tim mislim nekdajnih pisav,-cev verjeli, je tudi Aemona okoli 17 stoletij stala. Okoli *) Obldn mmeslo balon, is „oblo", okroglo. 77 leta 400 po Kristusovem rojstvu je prišel grozivni Atila s svojimi trumami divjih Hnnov, je vse te kraje pokončal, in tudi staro mesto Aemono popolnoma razdjal. Nekaj časa je potem ti kraj prazen ostal, toda ne dolgo. Časi so se bili vmirili; ljudstva so nehala popoto-vati, in so si kraje, v ktere so bila iz Azije priderla, za stanovitno domovje izvolila. Tedaj so tudi stari Slovenci, ki so v tih krajih živeli, začeli misliti, kako da bi svoja stanišča, ki so bila takrat še zlo razkropljena, bolj vkup spravili, da bi tako posamezni ne živeli. Kraj, ker zdaj Ljubljana stoji, jim je bil zlo pristojin, ker so menili grič, kjer je zdaj grad, za terdnjavo porabiti. Memo tekoči potok, zdaj Lubljanica, jih je zavaroval pomanjkanja vode, in lepo polje, ki to stran obdaje, se jim je za obdelovanje in pridelek zlo prilično zdelo. Sklenili so tedaj na tako priličnem kraju mesto sozidati. Začeli so na zdolno stran hriba, to je proti Pru-ljain in Zabjeku se vselovati, spervič le na hribu, potem pa tudi v dolini. Število selišč se je ziniraj množilo, in sicer na desno, to je od zdajne zvonarjeve hiše proti čevljarskemu moštu, od hriba do vode. Čez vodo niso še šli. Na verhu hriba pa so sozidali grad, kteri je pa več kot pol manji bil od zdajnega, le ta stran tje proti sv. Florjanu in staremu tergu obernjena je bila takrat sozidana. V nekoliko letih, je bil ves prostor od zvonarjeve hiše do čevljarskega mosta s hišami, ktere so v tistih časih le revne koče bile, napolnjen. Zdaj so se hotli tudi pred napadom sovražnika obvarovati, tedaj so zid napravili izyerh hriba, memo zvonarjeve hiše, notri do Ljubljanice, in drugi zid od grada naravnost proti čevljarskemu mostu (kterega pa še takrat ni bilo) tudi do Ljubljanice. Tedaj so bili od vsih strani zavarovani, od dveh strani z zidom, od tretje strani z gradom in hribom, od četerte z Ljubljanico, in dobil je ti kraj ime Ljubljana* (Konec sledi.) 78 Razdelitev živali v verste. Živali delijo po navadi v šest verst: 1. dojivke, 2. ptice, 3. golaznice ali dvoživke, 4. ribe, 5. žižci, 6. červi. Dojivke so tiste živali, ki imajo žive mlade, ktere babice s svojim mlekom doje. Sem se štejejo: konj, vol, krava, ovca, pes, medved, volk, jelen i. t. d., pa tudi človek; samo da ima človek um, druge živali pa ne. — Njih kerv je rudeča, gorka. Ptice so tiste živali, kterih život je s perjem obraščen, in ki jajca nesejo, iz kterih mladičke ležejo, kakor: vrabec, ščinkovec, krokar, kokoš, raca, pura, gos i. t. d. Njih kerv je rudeča, gorka. Golaznice*) ali dvoživke**) so tiste živali, kterih život je gol, to je ne obraščen, ampak gladek, ali pa z luskinami, škitki ali oklepi pokrit, ki neso jajca in dihajo po pljučih. Golaznice jih imenujejo, ker so gole in po trebuhu lazijo,—dvoživke pa, ker večjidel lahko v vodi in na suhem žive. Take so: kače, žabe, želve i. t. d. Njih kerv je rudeča, nierzla. Ribe so tiste živali, ki prebivajo samo v vodi in dihajo po plitvah***), kakor: som, ščuka, klen, posterv i. t. d. Njih kerv je rudeča, mer zla,, Žižci ali pretisnjenke ****) so tiste živali, kterih život je na več mestih pretisnjen, tako da del z delom včasi le drobna nitka veže. Na glavi imajo večji del ti-pavnike, to je ti,pavne rožičke in členaste nožice. Sem grejo: pajk, bučela, muha, komar i. t. d. Njih kerv je bela, mer zla. Cervi so učenim vse tiste živali, ki niso pretisnjene, kot žižci, nimajo členastih nožic in namesto tipavnikov tipavnice, to je tipavne uitke. Sem spadajo: gliste, pijavke, tudi polži i. t. d. Njih kerv je bela, merzla. *) Rcplilicn. ¦*) Ainphibien, '**) Pl i t ve ali ribja ušesa, Kiemen. **»*) In« seklen. 79 Smert treli razbojnikov. Trije planejo v hosti nad popotnega kupca in mu vzamejo ves denar, ki ga je sabo imel. Nato se razdele. Zdaj bi radi iz bližnjega mesta jesti in piti. Sklenili so, da naj gre naj mlaji izmed njih v mesto. Gre. Po potu pa si misli: ,,Ti si le tretji del ropa dobil; vendar bi bilo veliko bolje, ko bi ti tudi una dva dela dobil In lahko ju dobiš. Drugega ni treba, kot pajdašema jedi, ki jih jima bodeš iz mesta prinesel, otrovati, ti pa jih ne okusiš." Temčasi skleneta pa tudi una v hosti, naj mlajega po prihodu iz mesta vbiti. Dva sva, pravita, lahko ga bo-deva v kozji rog vgnala, in potlej imava vsak polovico njegovega deleža. Ko mladi razbojnek z otrovanimi jedrni iz mesta pride, ga res zagrabita in vmorita. Potem se mirno vsedeta in jesta; ali čez pol ure sta tudi mertva. — a — Stari i mladi rak. Stari in mladi rak. Basan. Basen. Po ilirsko. Po slovensko. Nehodaj tako krivce, nego upravo — reče stari rak mla-domu. Drago voljno, odgovori mladi, ali pokaži mi, molim te, kako bi ja to mogao nčiniti, pak ču kušati. Nemoj na drugomu ko-je pomanjkanje kuditi, ko-je i šara imaš. Ne hodi tako krivo, ampak ravno! — reče stari rak mlademu. Rad, odgovori mladi, ali pokaži mi, prosim te, kako bi jaz to moral storiti, pa bodem poskusil. Nikar na drugem kakšnega pomanjkanja grajati, kterega tudi sam imaš. Pobratimstvo Matiagaseansko. Madagaska je rajsko lep otok vzhodne Afrike. Pre-bivavci tega otoka imajo posebno, divjaško šego pobra-timstva, ki ga imenujejo kervno pobratimstvo. Mada-gasčana, ki se hočeta pobratiti "gresta ali h kteremu staremu veljavnemu možu, ali pa tudi k duhovnu, ki jima naj 80 pred na serce govori, in ju k večni zvestobi opominja. Nato vreze obadva nekoliko nad želodcem, da se kerv pokaže. V kerv obeh ran pomoči dva kosčeka ingberja, kte-ra jima da vzajemno povžiti. Zdaj si obljubita Madagas-čana^ kakor smo že slišali od Serbov. večno zvestobo"in pomoč, in se imata v vsih rečeh kot rodna brata, tako kot duša in telo, ali kakor Madagasčani pravijo, sta enaka vodi in p senu (rnyka), to je neločljiva. J. N. Smcšnica. Neki kralj je bil zapovedal v svojej deželi, da mu morajo veliko vojšakov nabrati. Med drugimi je bil tudi revni metlarki edini sin vzet. Žalostna in vsa prestrašena teče reva h kralju in ga milo prosi; da bi ji sina nazaj dal. Ne morem pomagati, odgovori kralj, saj morajo tudi moji lastni sini med vojšaki služiti. „Ze verjamem, za-verne metlarica, Vaši sini, svetli kralj! se tudi niso ni-česa učili, moj sin se je pa metlarije izučil. Kralj se je moral smejati, in vkaže njenega sina izpustiti. Slovensko - ilirski slovnik. - Brdlana, to je bratova hči, i bralična, sinovka. Brali, brati; — iz bukev, \ citati; v nogradli, tergati. ' Bratili se, bratiti se. Bralovski, bratski. Bratovščina, bratinstvo, po- bratimstvo. Bratranec, to je očetovega brata sin, bratučed, strinič. Bralranka, to je očetovega brata hči, bratučeda, stri- nična. Bravec, berač; — v nogra- dn, tčrgae, — iz bukev, eitatelj. — ii —————»—m Založnica Rozalija Eg-er. - Odgovorni vrednik J. Navratil. V Ljubljani. Božji stolček (mavrica), duga. Brada, brada. Bradač, bradaš. Bradast ali bradat, bradat. Bradovica, bradavica. Brahor (krof), gusa. Brajda, brajda. Bramba, brana. Brana, brana. Branali (vlačiti), branaii. Branili, braniti. Branje, branje; — iz bukev, čitanje. Brat, brat. Bratan, to je bratov sin, bratic, sinflvac.