Anton Medved: Na grobeh. — Mih. Opeka: Novorojencu. — C) babičinem pokopu. 643 z načrtom tega lista; Slovo Staremu trgu (Zbrani spisi I. 89.) poje: Spomin jaz večni bom vam ohranila; Med vami sreča moja je cvetela, Gore, gozdiči in dolina mila! V Brnu bivajoč Je v „Soči" objavila zgodo- vinsko-poučne Črtice: Spilperški podkopi in v VeČernicah družbe sv. Mohorja Slepčevski \avod v Brnu. Za to družbo Je spisala tudi povesti: A dneva ne pove nobena pratika, Najgotovejša dota, Dora, Domačija nad vse. V pisateljevanju Pavline Pajkove odsevajo tu pa tam morda preveč njene rodbinske razmere, sicer pa Ji pristoja odlično mesto v našem slovstvu. Na grobeh. ¦to grobih zapuščenih hodim, Premišljam tiho marsikdaj. Pode se slutnje, v srci sodim, Kako bil6, kako je zdaj. Napis gomili zrem četrti. Mladenka zorna spi pod njo. Na smrtnem torej, žalnem vrti Cvetice tudi zagrebo ? Tu v grobu truden od užitka Počiva veseljak morda, Tu zakopala smrt je bridka Vso slast in strast mu v črna tla. Tam sanja drugi v tesnem domu, Za druge on nekdaj je žil. Kdaj svet hvaležen je in komu? Plačilo v grobu je dobil. Pod cvetno spi gomilo tretji. Užil je strup težavnih let; Življenje ni mu bilo v cvetji, Na grobu zdaj mu raste cvet. Pogled na grob obrnem peti, Ki lilije ga cvet krasi. O cveti, lilija, o cveti! Nedolžno dete v jami spi. In dalje gledam spomenike, Pod vrbo se ustavim nem. Na plošči tam preberem stike, Komu zložene, sam ne vem. „Pod zemljo so si vsi jednaki, Sodnikov čakajo ukaz Ljudje neznatni in veljaki, Jednak sem ž njimi tudi jaz." Na vrbo to naslonim roko, Povesim mladi svoj obraz In v misel se vtopim globoko: Jednak bom ž njimi tudi jaz. Anton Medved Novoroj encu. D, 'ete nedolžno na svet se rodiš, Vse okrog tebe srčno se raduje, S smehom, veseljem to uro praznuje — Samo se ti mi solziš. Oj da tako pač na svetu živiš, Da ob poslednji ti uri žaluje, Vse okrog tebe s solzami toguje Samo se ti mi smejiš! Mih. Opeka. Ob babičinem pokopu. JL redobro pomnim: tožnih stal očes Ob tvoji, babica, sem tesni jami; Jesen, odeta s sivimi meglami, Poslednje liste sula je z dreves. Nad krsto je odmolil svečenik, Ob grudah zazvenele so lopate — Tedaj zazrl iz prešle dobe zlate Moj duh je vrsto jasnih, jasnih slik. Mladostne slike —: log in dol in plan, Vodica šumna, deca lahkoživa, Pri deci dobrovoljna žena siva, Pomladni cvet in solnca žar krasan. Čebljanje, petje, vrišč in jok in smeh — In deca k babici spet sede v krogu, Igra si ž njo, pravljice sluša v logu, Blagost beroč, ljubezen v nje očeh. 4 < 644 I- Kraljev: Gospa s pristave. Ob sliki slika — lepe kakor dan, A vsem kraljica babica je bila, Ki ozka zdaj zaprla jo gomila, Sprejela v svoj na vek bi tihi stan! . A j eden hip samo prizdr le-ta — Potem sem zrl, kako je kras cvetoči Mladostnih slik sesul se v grob zijoči, In ž njim brezskrbnost in radost srca — Tu prekipela dušo je bridkost; Pogrebci delo svoje so končali — Dve težki solzi sta se mi prikrali Za babico in za teboj, mladost! Mih. Opeka. Gospa s pristave. (Zgodovinski roman. — Spisal /. Kraljev.) (Dalje.) XVI. Prihod na pristavo. 1 oletimo sedaj v duhu iz zelene Štajerske na čudovita kranjska tla, katera je Bog priredil med drugimi deželami kot pravo posebnost. Olepšal je kranjsko deželo s krasotami, dal ji je najrazličnejših darov: lepe planjave in visoke gore, prijazne vinske gorice in temne gozde, kjer prebivajo medvedje, risi in volkovi; dal ji je gorska jezera in bistre potoke, močne reke, pa tudi močvirna tla. Pod zemljo je skril Stvarnik živo srebro in močno železo, svinec in pre-mogovo bogastvo, v podzemskem svetu gledaš tok urne reke in razne kamenite podobe, dejal bi skoro: podzemske gore in doline. Lahko se reče, da ima malokatera dežela toliko različnih stvarij na malem prostoru, kakor naša neprecenljiva kranjska dežela. Pozdravljena mi, ljuba dolenjska stran, s svojimi hribi in dolinami, s svojimi gozdi in vinogradi, s svojimi rekami, s potoki in studenci! Pozdravljeno mi, vrlo dolenjsko ljudstvo, ki živiš veselo in dobrovoljno, kakor si živelo pred šeststo leti! Pozdravljen mi, vrli slovenski rod, ki živiš todi od nekdaj, ki imaš za svojo ono zemljo, po kateri je nekdaj gospodaril ptuj grajšČak. O — bili so Časi, ki jih sedaj težko umevamo, srečni in žalostni: srečni, da je domačin delal verno in potrpežljivo, ljubeč Boga, ljubeč svoja rodna tla in domačo cerkev; žalostni, da ni delal zase, ampak največ za druge, da ni bil sam svoj gospodar, da mu je njegov gospod mnogokrat grenil vse dni njegovega življenja. A vselej ni bilo žalostno pod grajšČin-skimi gospodarji, zakaj nekateri so bili tudi dobri in usmiljeni, polni krščanskega duha in domoljubnega srca. Sedaj je minulo vse to, le podrtine nekdanjih mogočnih gradov se še vidijo semtertje, ali pa tudi ne, in če so ostale še grajščine iz davnih Časov, minula je njih moč in oblast, minulo bogastvo, kakor so minuli iz veČine plemeniti rodovi njihovih gospodarjev. Da, bilo je davno, davno: pisalo se je leta 1388. Sv. Jurij je bil prijahal na zelenem konju v deželo, novo življenje se je razgrinjalo po Dolenjskem. Po cestah so pridno vozili in nosili tovore, po polju so delali marljivi kmetovalci. Žito je delalo stebla, drevje je bilo že odcvetlo. Po gostih jelovih gozdih je skrivnostno šepetal pomladni vetrič in preširno je pohajala po njih vsakovrstna divjačina, saj je imela obilo živeža. Kdo bi bil tedaj potoval po Kranjskem in posebej po Dolenjskem in ne bi bil ogledal si slavnega cistercijenškega samostana v ZatiČini? Kako veličasten je z obširnim poslopjem in mogočnimi stolpi, kako vabljiv z lepo in veliko cerkvijo sredi samostana! In kako lepa je okolica! Na južni strani se odpira ravno in plodovito žitno polje s temnozelenimi travniki, katere napajajo bistri potoki. Pridni kmetje in samostanski bratje imajo pridelka dovolj za življenje. Proti severu in na obe drugi strani pa so temni, visoki jelovi gozdi prav tje gori do vrha hribov, kateri branijo raznim severnim vetrovom pri-hruti v to tiho, mirno dolino. Tukaj po zarastlem hribu nad samostanom navkreber je počasi korakal nekega dopoldne o. Peter in zamišljen polglasno govoril sam s seboj. Ni pazil na lepo cvetje in ptičje petje, ni občudoval ljubko šumljajoČe vodice, kakor sicer: zatopljen je bil v važne misli. Le, ko so ga srečevali kmetje in ga vljudno pozdravljali: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" povzdigal je oči in prijazno odgovarjal: „Amen na veke", ali: „Bog te blagoslovi!" Ljudje so očeta Petra res radi imeli zaradi njegove priljudnosti in pristne po-božnosti. Navadno je nekoliko pokramljal z vsakomer, kogar je srečal, in mu povedal kaj ko-