EL VOCERO DE LA ACCION CULTURAL ESLOVENA EL VOCERO DE LA ACCION CULTURAL ESLOVENA Leto 2022 - Št. 2 Apr-Dec ŽELJE Zakljucujemo leto, ki je vse bolj zaznamovano z vojno in raznolikimi oblikami svetovnih kriz. Lahko trdimo, da je potekalo v objemu prelite krvi, mašcevanja, napuha, jeze, zaskrbljenosti, nejevolje in še marsikaj. Vse je en velik Ne-Mir. Slovenci nismo bili izjema. Vsak je, kjerkoli na tem svetu, doživel tudi težje trenutke. Prav gotovo so bila tudi lepa doživetja in so ravno te podobe tiste, ki jih moramo ohraniti v srcu in v spominu. Ob božicu in prihajajocem novem letu naj se vraca MIR. Mir, katerega potrebuje ves svet. Ko bo mir prevladal bo cloveštvo, ki je slepo in izgubljeno, dobilo nazaj vid in sluh ter bo znalo izbrati pravo pot za lepšo prihodnost. Mir prinaša tudi skromnost in razumevanje. Ce si v miru, si tudi bolje razpoložen in pametnih misli. To ti pomaga, da poslušaš in razmišljaš in daješ vec pomembnosti vrednotam in manjšim besedam, kot so »prosim, hvala in oprosti …«. Ponižnost je tista, ki dviga cloveka. Ko pridemo do te stopnje, lahko razumemo druge in postanemo bolj socutni. S tem pridejo sami dobri nameni: ljubezen, novo upanje in skupno veselje. Vabim vas vse na to preobrazbo. Znali smo biti složni in enotni. Želim si, da bi to znali biti tudi v prihodnje in da bi si podali roke, si pogledali v oci ter z veseljem in nasmehom zaželeli iskreno in dobesedno vse najboljše, kot bratu brat. Po Prešernu … Edinost, sreca, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo cast, ko pred, spet naša bosta last! VLADY KOCIANCICH Marca meseca (25. 03 2022) nas je zapustila Vlady Kociancich. Rodila se je leta 1941 v Buenos Airesu. Študirala je književnost na Univerzi v Buenos Airesu, kjer je spoznala Jorgeja Luisa Borgesa, s katerim sta postala prijatelja in s katerim je študirala staro anglešcino. Leta 1971 je pri založbi Galerna v Buenos Airesu izšla njena prva zbirka kratkih zgodb pod naslovom »Coraje« (Pogum). Njen prvi roman »La octava maravilla« (Osmo cudo) je izšel v Španiji leta 1982. Leta 1984 mu je sledil »Los últimos dias de William Shakespeare« (Zadnji dnevi Williama Shakespeara). Leta 1988 je prejela nagrado Jorgeja Luisa Borgesa, ki sta jo podelila Fondo Nacional de las Artes inFundación Konex, leta 1990 pa nagrado Gonzala Torrente Ballesterja (Španija) za zbirko kratkih zgodb »Todos los caminos« (Vse poti). Pri Mladinski knjigi je leta 1993 s kratko prozo bila uvršcena v knjigo »Ob srebrni reki«. Maja 1995 je na vabilo Svetovnega slovenskega kongresa v okviru akcije »Vracanje Slovencev in slovenske kulture v domovino« prišla v Slovenijo in se udeležila tudi srecanja PEN na Bledu. Njen roman »El templo de las mujeres« (Ženska cerkev) je bil leta 1996 uvršcen med finaliste za nagrado Rómulo Gallegos. Pisala je tudi eseje. 26. septembra 1998 je imela kulturni vecer in predavanje pri SKA. Zadnje leto je pripravljala prevod romana italijanskega pisatelja Leonarda Sciascie in en svoj roman. ---------------------- *** ----------------------- NOC TANGA V KRIŽANKAH Slovenski harmonikar Marko Hatlak, poznan tudi kot clan skupine Terrafolk, je 27. julija, v Križankah z izjemno zasedbo FUNtango ter solistoma Bernardo Fink Inzko in Marcosom Finkom zaokrožil stoto obletnico rojstva enega najslavnejših glasbenikov 20. stoletja, argentinskega skladatelja Astorja Piazzolle. ALOJZIJ GERŽINIC IN ŠOLSTVO NA TRŽAŠKEM Letošnja številka revije »Dileme«, katero izdaja Študijski center za narodno spravo (SCNR), ima zanimiv prispevek kjer Aleš Brecelj opisuje o pomembnem šolniku Alojziju Geržinicu Alojzij Geržinic (1915–2008) je nam znan kot, kulturni delavec, publicist in, glasbenik. Opis se dotakne kronološko življenjepisno od mladosti do izseljenstva v Argentini. V obdobju druge svetovne vojne je natancno prikazana njegova opredelitev in versko politicna pripadnost. Nasprotoval je komunisticni revoluciji in se je na poziv vodstva domobrancev na Primorskem zacel ukvarjati z obnavljanjem slovenskih šol, ki jih je zatrl fašizem. Kasneje se je umaknil v begunska taborišca v Italiji. Na vabilo dr. Srecka Barage se je vrnil v Trst in sodeloval pri obnavljanju slovenskega šolstva. Ni bilo lahko, doživel je veliko nasprotovanja tako iz strani Italijanov kot Slovencev, ki so bili komunisticnih misli. Kljub temu mu je to uspelo izvesti na Tržaškem in Goriškem . ---------------------- *** ----------------------- Clovek, vcasih prav hudo utrujen nenadoma zacuti svež zrak ... Lepo je, ko poudarite, kako se nekateri "pred leti niso motili ...? Še danes (na nek nacin ...) tista pšenicna zrna rojevajo ... Vsega dobrega! Novih energiji in zamisli ... še posebej pa - ob vedno bolj zmedenih casih - jasnih misli tudi za naprej. Lep pozdrav vsem! Vaš vdani Zorko Simcic. NAJVECJI PESNIK IZSELJENSTVA JE IMEL SVOJ VECER Slovenija in Japonska sta letos praznovala trideset let njunega medsebojnega odnosa. Osrednje praznovanje je bilo na slovenskem veleposlaništvu v Tokiu. Za kulturni del vecera so organizirali recital poezije v spomin na patra dr. Vladimirja Kosa. Predsednica Slovensko-japonskega društva prijateljstva, mag. Jelisava Dobovšek Sethna, se patra Kosa spominja kot toplega in socutnega cloveka, ki je vedno znal najti pravo besedo. »Oce Kos se je rad udeleževal srecanj Slovencev, ki sta jih organizirala veleposlaništvo in Skupina slovensko-japonskega prijateljstva. Na proslavah veleposlaništva ob slovenskem kulturnem prazniku je bila vedno prisotna tudi njegova poezija. V 96. letu starosti je na prošnjo veleposlaništva napisal ganljivo pesem ob 30. obletnici državnosti Republike Slovenije z naslovom »Moj potni list.« Moj potni list CEZ LETA TRI - CE BOG DA - BOM STO LET ... MOJ POTNI LIST - ODKAR ŽIVIM V TUJINI JE VES SLOVENSKI! FOTO LE JE BLED: KOT DA DOLŽAN SEM NEKAJ ZGODOVINI ... SLOVENSKEGA PECATA NI ME SRAM - DRŽAVA SMO - PECAT TO IZPRICUJE! IN TUDI, CE BOM MORAL KDAJ DRUGAM ... SLOVENSKI POTNI LIST Z MENOJ POTUJE! PO BARVAH MI SLOVENIJA DIŠI: V POMLAD CVETOV, V ZAMAKNJENOST PLANINE, V JESEN SADOV IN GOB, V ZLATÓ IZ VIN ... IN V ZIMO S SNEGOM, Z ANGELCKI IZ GLINE. Vladimir Kos, april 2021 ---------------------- *** ----------------------- KOT DA JE SVET OBRNIL OCI OD NAS To so bile besede D. Estifanosa Gebremeskela, nekdanjega inšpektorja etiopskih salezijancev, sedaj pa namestnika ravnatelja inštituta sv. Anselma v Rimu, ko so sredi novembra v Franciški cerkvi Marijinega oznanjenja v središcu Ljubljane izvedli dobrodelni vecer, namenjen potrebnim v Etiopiji. Bil je predvecer svetovnega dneva ubogih, zbrali so se v molitvi, pesmi in pricevanjih. Na dobrodelnem koncertu sta med drugim nastopila tudi Bernarda in Marko Fink. Etiopski duhovnik je za to priložnost tudi izjavil: »Samo ce ostanemo zvesti sebi – tudi v nemiru, tudi ko ni lahko –, takrat smo ranljivi, samo takrat lahko srecamo bližnjega. Kadar išcemo Kristusa v sebi, najdemo Kristusa v drugih.« SVOBODOLJUBNA SLOVENKA V ponedeljek, 13. junija, v Prešernovi hiši v Kranju je bilo predavanje ddr. Mire Delavec Touhami o Josipini Turnograjski. Ob priložnosti je bila tudi predstavljena dvojezicna knjiga »Svobodoljubna Slovenka« (slovensko-špansko), ki je izšla pod okriljem SKA, tiskana v Buenos Airesu. Predavanje je bilo možno spremljati tudi preko Zooma. Nekaj dni kasneje (16. 06. 22 ) je bila predstavitev knjige tudi v prostorih izseljenske matice. Knjiga je tako odpotovala in videla tudi slovenska tla. V drugi polovici leta je zagledala luc v rodni Argentini (2. 11. 22), ko se je pod okriljem lektorata slovenskega jezika izvedela predstavitev knjige predvajana tudi preko zooma. skakcija ska.novice@gmail.com Slovenska Kulturna Akcija skakcija@gmail.com Slovenska Kulturna Akcija ZAMIŠLJENI KONCERTI Hvaležen slovenskemu dušnemu pastirstvu, da je sprejelo in podprlo zamisel cikla, je naš clan Luka Debevec Mayer izvedel meditirane koncerte. Smisel le-teh je bila znova poudariti, prav preko glasbe, dolocene cerkvene case, kot sta postni in adventni cas, šmarnicni Marijin mesec maj, mesec junij Srca Jezusovega v povezanosti s spominom na naše mucence obenem tudi mesec Marijinega brezmadežnega srca ter rožnovenski mesec oktober. Torej koncerti so tako bili v mesecu aprilu, v maju, juniju, oktobru in decembru. Venec pet koncertov, eden za vsak cerkveni cas - za vsako desetko - pravi rožni venec. Dodatno je za vsak koncert poudaril spomin na umetnike kot na primer aprila meseca, ko se je spomnil g. Ivana Bukovca, ki je izrezljal najvecji znak naše vere z namenom, da bi vsak, ki bi pred njim postal s pogledom Nanj, prebudil v sebi kancek prepricanja in spoznanja, da nas je izbral kot Oce za svoje otroke. In tako vsak koncert s posebnim namenom v cerkvi, ki pod varstvom Marije Pomagaj druži Slovence v Argentini. Velikokrat v življenju imaš priložnost, da iz suhega lesa dobiš zeleno vejico. Prav tako tudi kapljica crnila postane beseda, ki je danes namenjena nam vsem. Pomembno je, da dobiš cas zase ... Morda je celo potrebno, da se veckrat srecamo z besedo, dokler ne najdemo prave, tiste, ki nam bo ostala v spominu, na dnu srca in razveselila dušo. Damijan Ahlin MOSTAR MIRU Takih nagrajencev v današnjih casih žal težko srecamo. Prvi je nagrado Mostar Peace Connection prejel Vaclav Havel, med najbolj znanimi imeni lahko omenjamo Antónia Guterresa, Nelsona Mandelo, Aloisa Mocka, in še drugi seveda. Letos je Valentin Inzko prejel prestižno nagrado za svoje delo visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini, predvsem pa za zakon, ki ga je podpisal proti zanikanju genocida. Nagrado podeljuje »Mostarski center za mir in multietnicno sodelovanje« za prispevke k zbliževanju civilizacij in kultur. Nagrajencu je cestitala med drugimi tudi zunanja ministrica Bosne in Hercegovine Bisera Turkovic. Sedaj se tudi mi pridružimo cestitkam in hvaležni smo Valentinu tudi za zgled. MED TANGOM IN ZAMBO Pod tem naslovom in naslednjimi besedami je Andrej Rot v svojem programu spregovoril o Vinku Rodetu ob svojem 90. jubileju. »Pesnik in pisatelj Vinko Rode piše v slovenšcini, poskušal je tudi v španšcini. V dnevnikih, ki jih je pisal desetletja, izmenjuje slovenšcino in kastiljšcino. Materni jezik mu pomeni vrednote, osebno poslanstvo in podedovano pojmovanje lepote, španšcina pa neposrednost in intimnost. Domotožje blaži v pesniškem izražanju, a tudi z zahajanjem v naravo, kmetovanjem, s srecevanjem z vrstniki.« Senca sem jaz in senca si ti. Jaz merim cas, kaj pa ti? SLOMŠKOVO PRIZNANJE ANKI SAVELLI GASER Septembra meseca je Vokalna skupina Tromostovje pri nedeljski dopoldanski maši v franciškanski cerkvi Marijinega Oznanjenja v Ljubljani prvic izvedla mašo za moški zbor avtorice Anke Savelli Gaser. Po njenih besedah: »Mašo za moški zbor sem napisala pred nekaj meseci in po posrednikih iz Argentine poslala v Slovenijo. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, ko me je p. Vid Lisjak poklical, da jo bodo že izvajali. V resnici si še nedavno nisem mislila, da bi moje skladanje v Sloveniji sploh koga zanimalo.« Po 68 letih življenja v Argentini se je septembra za vedno vrnila v domovino. Naša Anka je še isti mesec tudi prejela Slomškovo priznanje, ki so ji ga podelili na Ponikvi na tradicionalnem srecanju uciteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Želimo ti vse dobro in cestitamo! IN MEMORIAM Prof.dr. Vladimir Kos: MOJ POGLED NA SKA Letos nas je zapustil prof. dr. Vladimir Kos. Bil je naš clan od prvega dne, zato ga smemo omeniti kot ustanovnega clana izven argentinskega ozemlja. Kot tak je bil vedno zelo pozoren na delovanje SKA in podal tudi misli, razna mnenja in je tudi skrbel zlasti za njegovo ljubo kulturno revijo katero je rad duhovito in ljubeznivo preimenoval s kratico MED. Ceprav je bil dalec stran, je bil vedno na tekocem in z nami sodeloval tudi, ko so bili težki trenutki, vedno si je prizadeval za obstoj naše ustanove. V nadaljevanju bomo - po njegovih besedah - vse to spremljali in doumeli. Zlasti v prvem obdobju, ali celo v prvih dvajsetih letih, je SKA doživela prelom in obnovo in v tistem casu je nastala pesem »Dialog s hudicem” ki jo je Vladimir spisal leta 1974 in je vse do sedaj doživeto skrcil v pesnitev. Za njeno spremno besedo je izbral citat Irvinga Washingtona: »Prijateljstva se ohladijo, knjige pa se ne …« Dialog s hudicem Prav ko sem hotel dvigniti kozarcek k ustom, da proslavim v treh crkah skritih dvajset let, na stari reki Sumida, in z vetrom vred strmim na mrtvi cešnjev cvet v narocju mesecine – sede v plesnivo barko sam hudic s šepetom: »Zakaj na zdravje? Naj vso stvar pobere vrag! Le kolikim je še besed slovenskih mar? In ce jim je – jo hocejo s politicnim obstretom. Pusti jih – naj koncajo logiko nesloge in tiho padejo kot iskre v ogenj zlat, ah, ogenj, cist, rdec, edin in jedernat … Mar niso oni danse odpovedali celinam?« … Kljub sove jokanju me ni bilo nic strah. V odsevu zvezd zapišem v notes: »SKA je praznovanje.« V naslednjih letih se je pojavila gospodarska tesnoba, Vladimir si je leta 1994 tako prizadeval: »Najprej naj stisnem roko na daljavo vsakomur, ki te je pomagal ustvarjati – v novo dobo Mladenja Empirij Daljnosežnosti (MED). Ne pretiravam: vse to se zgodi, ko prenesemo nevidni svet spoznanj nad tvojih sedaj 84 strani, vštevši okusno opremljene platnice. Že nacin tiskanja naslovne strani je poln dinamike; tudi tiskanje lahko postane umetnost. Kaj praviš, ali bo dinamicnost trpela, ce raztegneš Entresiglo v enako dolžino z Meddobjem? In potegneš ljubke arabske (bolje: azteške vzorce) vertikalno cez sredo, tako da je npr. Vsebina brez njih? Morda bo celo ceneje …« »Dragi MED! Še enkrat te prosim, stisni roko na daljavo vsem, ki so soustvarjali – tvoje svetlo rjavo obrobljeno veliko pismo sem prebiral na vlaku, na postaji, ko sem cakal na 'kolektiv', in pozno zvecer na koncu Tokia z licem proti severovzhodu. Za toliko in toliko se mi je obzorje razširilo; povedal sem ti, kaj sem v tej novi pokrajini cutil. Morda se mi bo ta ali oni popotnik pridružil in izmenjal vtise, da se predmeti in osebe v novi pokrajini zgostijo v prijetno tovarišijo (v pravem pomenu te uboge besede). Na jugu so cešplje odcvetele; ob poti na sever pa se šele sedaj odpirajo soncu, vetru, dežju in mrazu; in popotnikom, kot smo mi. Kmalu pridi spet – nikar se ne vkrcaj na tiste stare tovorne ladje, ki jih je najbrž izumil eden izmed Noetovih potomcev, ker se nikar ne morejo odlociti za pristanišce.« Zadnja leta, od 2014 do 2022, je pa pogosto skušal pomagati bolj kot skoraj v vlogi navijaca. Bil je pravi navdih za nas. Doživeli smo spet prelomni cas, nasprotovanj in pandemijo. Vseskozi je bil z nami. »Spoštovani, danes je zame praznik – prejel sem Med, z zunanjim naslovom Novo Meddobje. A zame je staro še zmeraj; tako kot smo Med poznali in radi imeli. Kaj ko bi nekoc – v bodocnosti – namesto 'Novo' napisali 'Še zmeraj stari Med'? Iskren Boglonaj za vse gradivo, ki ste mi ga – kljub silni daljavi – tako ljubeznivo zbrali in poslali. Naj Vam ljubi Bog povrne financno škodo v blagajni! Obcudujem Vaše delo!« In v drugem pismu: “Spoštovani, vceraj sem prejel vnovic Vaš dragoceni dar, raje bi mu rekel zaklad. Boglonaj! Koliko cudovito lepega, dragocenega, edinstvenega je SKA doslej ustvarila! (ta zadnja beseda vsebuje vpliv Ne ustvarjene Lepote). Kar nas je pozitivnih ustvarjalcev – na kakršnikoli 'otipljiv' nacin – ustvarjamo na slovensko-kršcanski zemlji, ceprav smo v tujini.« »… Naj naše Slovenke in Slovenci nadaljujejo s petjem v melodicni španšcini; španski svet bo tako po njih bogatejši s slovensko rahlocutnostjo.« »… Nadaljujte s tem cudovitim ustvarjalnim delom! Ne bodite zadovoljni z neke vrste povprecnostjo; upam si trditi, da je ljubi Bog vsakega umetnika vesel, ker je On sam kot najbolj cudoviti Umetnik tako blizu umetnikovemu srcu! Sodelovanje, ki ga katerokoli vrste 'ustvarjanje' na nek nacin 'prosi', ni zmeraj lahko! A je vredno truda!« Med zadnjimi: »… Tisti ki med nami dosežejo npr. kakih 65 let, bi ne smeli reci srcu: za naju je 65 let dovolj! Za tisto lepoto, ki jo clovek, posebno slovenski, nosi v sebi in zmeraj caka na delo, ki ji da možnost, da s svojo svetlobo napravi del sveta lepši – tudi za tisto kulturno lepoto gre! –.« »… Obcudujem vse, ki tvorijo SKA in Meddobje. Dovolite mi, da predlagam še eno novo programsko ime za revijo, ki ji je nekdo že dodal 'Novo' (Med-novo-dobje); Prodobje (podnaslov: nadaljevanje Meddobja preko Novodobja v Prodobje).« Vedno bomo dragemu patru hvaležni za vsako besedo in predlog ter spremstvo skozi vsa ta leta … MEDDOBJE 2022 V uvodu v reviji Meddobje 2022 beremo, da ima clovek pravico do knjige, tako kot ima pravico do kruha in svobode. Prav je, da knjigo povežemo s kruhom. Mislim, knjiga, ki ti je všec; lahko je katerakoli knjiga. Morda tudi nobena, saj se danes pogosto dogaja, da se ljudje, da pazijo figuro, odpovejo moki in zato pogosto prenehajo jesti kruh. Recimo, da nas v tem primeru knjiga/revija, kot je Meddobje, ki ima 256 strani, lahko precej odebeli. Recimo: duhovno debeli. In to je vsekakor vreden namen. V Meddobju, ki ima navado na prve strani postavljati poezijo, je tokrat prvi del posvecen Borisu Pahorju, univerzalnemu pisatelju, ki je maja letos v sto osmem letu starosti umrl. Citiram avtorja clanka, Jerneja Šceka, ki se Pahorja spominja kot »zgledni zagovornik narodnega cutenja kot primarne socialne identitete, ki varuje pred svetom in nas umešca vanj«. Pahorja se spominja tudi kot veckratnega kandidata za Nobelovo nagrado. Ni jasno, ali bi jo zaslužil, niti ni pomembno. So tudi drugi kandidati, ki ga - domnevam - prav tako ne bodo dobili, na primer Stephen King, ki je med sedanjimi kandidati - kdo ve zakaj. A pomembnost nagrade je biti nepomembna (pisatelj brez nagrad je najbrž boljši kot ...). Jernej Šcek v svojem eseju izcrpno slika portret, kot ga sam imenuje, »enega zadnjih velikanov evropskega humanizma«. Po tem eseju pa, kot obicajno, poezija na prvih straneh: ciklus Leva Detele iz obdobja 2020-2022, »Ko je zagorel sneg«, ki jo spremlja epigraf »Pesmi iz težkega casa«. Lahko bi mislili, da so tako imenovani težki casi zaradi domnevne pandemije in nemirnosti sedanjega sveta, vendar tako kot moka v kruhu, tudi Detelova žalost prihaja od znotraj, morda iz njegove osamljenosti ali iz same narave casa, ki mu kljub temu omogoca, da se znebi tega, kar ni bistveno za njegove verze, da se ne obremenjuje s tem, kaj bo povedal, ampak da preprosto pove. Melanholija je povsod – »so ceste / ki jih nihce vec ne pozna / so trgi z imeni / pisateljev ki jih nihce / vec ne bere« -. Recimo, da v koncnem racunu s svetom trdi, da »veliko crepinj / malo miru / premalo cvetja«. V tej razgaljeni poeziji, ki spominja na nacin, kako je Volovšek slikal v zadnjih letih, ko je barvo tako razredcil, da je tisto, kar mu je ostalo na dnu, vrgel na sliko, da bi ji dal še tisto sivino barve, ki je mešanica vseh barv in ostaja v ozadju, tisto slovesno sivino. Morda me spominja tudi na Bukovskega, ceprav nic dlje od Detele, v teh verzih ameriškega pesnika: »Bog je rekel / prekrižajoc noge: / Vidim, da sem ustvaril veliko pesnikov / a ne veliko poezije.« Tisto »ne veliko poezije«, ali to »premalo cvetja« ... Bukovski je imel tudi macke, tako kot se Detela spominja svojega macka Milorada, macka iz otroštva, o katerem pravi: »morda je dobro / da te ni vec med živimi«. Bukovski pa se macka spominja tako, da pravi, da je neko noc prišel domov tako pijan, da je pil vodo iz macje sklede in nato dobil okužbo v ustih. Toda Detela ni namenjen humorju; je dolga himna melanholiji: »kako cas beži / ceprav sem še tu«. Obsežen cikel pesmi, iskren spev žalosti, ki spremlja staranje, vdovstvo in neizogibno osamljenost, s sem in tja kako transcendentno senco, vendar se Detela ne pretvarja, da bi šel dlje, temvec preprosto vrže tisto sivino, ki je ostala na dnu crnilnika. Je v teh pesmih, napisanih v cast melanholiji, ko cas prehaja skozi najbolj suhe pragove, veliko razlogov za praznovanje. Poezija Andreja Finka pa sestavlja ena sama pesem, »Duhovno obhajilo 2020«, in prav tako kot Detela postavi ta datum - 2020 -, in pojasni: »Sonet je nastal ob zacetku pandemije, ko so bile naše cerkve zaprte«. To pojasnilo, v letu, v katerem so bile zaprte cerkve (v zadovoljstvo elite), in tu se zgodi, da ima ena sama pesem enako težo kot obsežen cikel pesmi. Kajti obcutek, ki izhaja iz te razjasnitve, tega konteksta ali okolišcine, zajema vse besedilo. Sledijo pesmi Damijana Ahlina; pri Ahlinu gre za štiri kratke pesmi, intimne akvarele. Prav tako intimna je poezija Angele Cukjati, v prevodu Toneta Mizerita in pod naslovom »Notranja Pokrajina«. Lojze Lavric pa, dalec od intimnosti, v pesmi »Balada treh ptic« predlaga verze, ob katerih si lahko predstavljamo nekakšnega Aškerca presajenega v kolonialno mesto Arequipa, najbolj osrednje mesto med vsemi ostanki kolonialne Amerike. Tri ptice, na vrhu samostana, in verzi, ki pojejo s samostansko hojo: »Tu ni kesanja ne pokore / neumnosti prav vsak pocne, / na stolpu druga lahkokrilka / peruti temne razprostre«. Vendar se poezija ne konca le v rubriki Poezija - rekel bi, da zavzema velik del revije, saj: Martin Sušnik prispeva z »Jaz sem Vstajenje«, nekakšno poeticno dramo, napisano leta 1999 in nato uprizorjeno na odru. Urednik je besedilo rešil iz arhiva in prisojamo h tistim »brat brata mori«, ali onem bolj aktualnem, »kdor z njim ne drži, / zasluži smrt, pravi«. Z drugimi besedami, argentinskost v vsej svoji polnosti - ceprav besedilo tece med Pasijonom in dramo domobranstva in na koncu, poudarjeno, pravi: »Ljubimo se med seboj«. Poeticna drama ne deluje ravno tako kot poezija, ceprav je njena oblika verz, vendar želim poudariti, da se pesnik težko zlije v duhovnika - ne tako, da bi bil duhovnik in se hkrati zlil ali postal pesnik. To je primer letos umrlega legendarnega pesniškega patra Vladimirja Kosa, ki mu Meddobje pod peresom Leva Detelo in Damijanom Ahlinom posveti poslov. Kos je bil tisti, ki je pred leti pisal recenzijo revije Meddobje, ki je izhajala v Glasu, in od tam spodbujal mlade k pisanju. Od njega se poslovimo tudi (takratni) mladi in se mu z zamudo zahvaljujemo za spodbudo, ki nam jo je takrat dal. Mnogi so skušali dokazati obstoj Boga, od Monologiom svetega Anzelma do Leibniza in Descartesa. Vladimir Kos pa je morda dokazal obstoj Boga s svojim prijateljstvom do drugih. Ni pa nas zapustil le Vladimir Kos, ampak tudi Pavci Macek Eiletz, ki se je Veronika Rožanec Kremžar spominja pod naslovom »Ljubezen do odra in slovenstva«. Revija Meddobje vsebuje vec esejev o poeziji, zato trdim, da ima poezija v Meddobju 2022 precej osrednjo vlogo. Eden od teh esejev, ki ga je napisal Ivo Antic, »Bajanje med poezijo in politiko«, osvetljuje lik Edvarda Kocbeka. Moram priznati, da se mi je zdel ta odlomek antološki: »Justin Stanovnik ugotavlja Kocbekovo dvojnost v njeni pesniški verziji, ki je vagabundstvo, ter citira njegovo medvojno samooznako: 'Ne vem, kdaj in kako sem se spremenil v vagabunda. (...) Potepuh je neulovljivo in nerazrešljivo bitje'.« Drugo besedilo, povezano s poezijo (prav tako iz arhiva), nosi naslov »Pampa« iz knjige Tineta Debeljaka ml. in Vinka Rodeja »Pesmi iz Pampe«. Urednik nam pojasni, da je knjiga izšla pod okriljem revije Mladinska Vez, cesar nisem vedel in se mi je zdela dragocena objasnitev. Ce omenim Vinka Rodeta, ki bo morda po dolgoživosti prehitel Pahorja, vsaj to mu želimo, in ne samo to, ampak tudi to, da bo, ko bo dopolnil sto deset let, kot po cudežu stavil še na eno desetletje; hocem reci: ce omenim Vinka Rodeta in esej Andreja Rota »Med tangom in zambo - Ob 90. jubileju pesnika«, s tem potrdim, da poezija v tem Meddobju zaseda osrednji prostor. Rotov obsežen esej, ki so ga prebrali tudi na Radiu Slovenija, prinaša pregled življenja in poezije Vinka Rodeta. Esej vkljucuje številne njegove pesmi, sam pa se ustavljam pri tem verzu: »Ce se pogledam v ogledalo soncnega zahoda, / sem poln bistrosti in molitve«. Kot samooklicani agnostik mi pri tej starosti prizna: »Ne vem h komu molim, sploh ne vem vec kdo ali kaj je Bog, ampak molim vsak dan, mi dobro dene«. Rotov esej je brezhiben, kot vedno, ko Rot uporabi svoje pero za pisanje. Koncno, še en esej, razmišljanje o sedanji poeziji zdomstva, »Negibno oblacilo strašila«, ne prav dobro napisan (nekateri stavki so odvec). Ker v reviji ni samo poezija, so poleg omenjenih esejev objavljeni še esej priznane Erike Jazbar, »Goriške poti in goriški prijatelji Milana Komarja«, tudi besedilo Marka Finka »Slovenci po svetu ohranjajo svojo identiteto«, ter Dejana Valentincica in esej, ki nam predstavlja ljudi z drugih zemljepisnih širin in z istimi obcutki, »Slovenci v Avstraliji«. In ce govorimo o drugih zemljepisnih širinah, Janez Zorec iz Francije opiše »Osamosvojitev Slovenije in Slovenci v Parizu«. Prozo dopolnjujeta študija zgodovinarja Tomaža Simcica »Sto let od pohoda na Rim« in prevod Tone Mizerita »Brocherov dom«, kratek esej o obisku rojstne hiše svetnika Cure Brochera v viži Santa Rosa de Río Primero. Trenutno imamo v Argentini tri svetnike. Eden od njih, po mojem mnenju najbolj priljubljen, je svetnik Cura Brochero. Kar zadeva umetnosti, se Damijan Ahlin in Tone Mizerit pogovarjata in pišeta z in o Božidarju Darku Šusteršicu, »odkritelj gvaranske umetnosti«, kot ga imenuje Tone Mizerit. Polona Marolt Makek se v clanku »Spomin na mojega oceta« spominja umetnostnega zgodovinarja in kritika Marijana Marolta. Andreja Dolinar pa predstavlja »Klavdijo Nose, ne od tukaj, ne od tam«, o Klavdiji in njeni karieri, ki spremljajo štiri barvne reprodukcije njenih del. Revijo zaokrožijo uvodne besede predsednika SKA: »Kdor ima uho naj prisluhne«, clanek, v katerem beseda »kriza« preleti vrstice. Ta spremna beseda, ki nekoliko opozarja na izzive, ki jih prinaša ta sodobna družba - ali ta »Ne družba«, kot pravi Christopher Guilluy -, glasi: »clovek, v stalnem iskanju prave svobode je postal odvisen in omejen«; in koncno: »namesto besede kriza, predlagam da bi morda uporabljali pojem preizkušnja« - ali da v vsaki krizi vidimo tudi priložnost in smo pozitivni. Kot zadnja zanimivost naj omenim clanek Janeza Bogataja »Bogastvo slovenskih pogac« (to recenzijo, napisano po španskem in poslovenjeno z pomocjo od Google translatorja, mi je ta naslov cudovito tako vrnilo v prevodu: »Bogastvo slovenskih poganov«). Ostaja omeniti še recenzijo knjig »Si dekle ali si žena« in »Povesti iz zdomstva in en esej«, ki sta ju napisala Lev Detela in Erika Jazbar. Predvsem pa bom rekel ali poudaril, da je poezija »glavna jed« v tej številki - to recem, kot da bi se spomnil tistih Gardelovih verzov, ko poje »… esos platos fuertes no son para vos« (»… tiste glavne jedi niso zate«), pri cemer misli na starega moškega, ki si želi mlado dekle. V tem primeru je jed za vse in brez neprijetnosti, da bi se zredili. Predvsem pa tiste besede, ki jih je na zacetku zapisal France Papež: »V zdomstvu je knjiga osnovno sredstvo za ohranjanje slovenske narodne zavesti«. NAJINA JAKOBOVA POT 29. oktobra je Slovenska kulturna akcija priredila kulturni vecer v dvorani dr. Tineta Debeljaka v Slovenski hiši. Vodja likovnega odseka umetnica Andrejka Dolinar je organizirala razstavo del pokojnega slikarja Andreja Makeka. Umetnikova hcerka Lucka je predstavila ocetov življenjepis in umetniško delo pod naslovom: »Andrej Makek - likovni ustvarjalec.« Isti dan smo poslušali predavanje z naslovom »Najina Jakobova pot«. Zakonca Jana Peternel in Jernej Dobovšek sta pricala o svojem romanju v Santiago de Compostella v zahvalo ob 40. obletnici poroke. Povedala sta, kako sta duhovno doživela romanje ter sta tudi opisala zgodovinsko ozadje in zanimivosti krajev ki sta jih prehodila, ob tem sta navzocim kazala slike Jakobove poti. Romala sta dvakrat: leta 2011 sta prehodila 100 kilometrov v Navarri, leta 2013 pa drugih 150 kilometrov v Galiciji. Prvic sta šla iz samostana Roncesvalles v Pirinejih do mesta Estella. Romanje sta zacela s sv. mašo pri kateri sta tudi dobila romarski blagoslov, ki so ga podelili v vec jezikih. Septembra leta 2013 sta zacela drugi del romanja v vasi O Cebreiro in prišla do Santiago de Compostela. Na cilju sta dobila v latinšcini napisano potrdilo o opravljenem romanju ko sta oddala »Credencial del peregrino«, katera je z žigi, ki sta jih dobila na vseh krajih kjer sta se na poti ustavila, pricala o opravljenem romanju. JUNACENJE V KORONSKEM OBDOBJU Pod tem naslovom je pri Kulturnem centru Maribor izšla nova pesniška zbirka Leva Detele. Nove »koronske« pesmi Leva Detele so nastajale od februarja 2020 do pomladi 2022. Avtor jih je pisal pod naslovom »JUNACENJE V KORONSKEM OBDOBJU« kot neke vrste pesniški dnevnik, v katerem je sproti beležil svoje vsakodnevne obcutke, razpoloženja in spoznanja v dolgotrajnem obdobju pandemije koronavirusa COVID – 19. V knjigi je na 146 straneh objavljenih 100 pesniških enot, ki so razdeljene na deset delov. Ti s svojimi naslovi (Zacaranost pred neurjem; Junacenje v koronskem obdobju; Brez sedla in kopita; Na samotnem otroku; Paranoia – Beach; Ko je zagorel sneg; Grof Montecrypto; Mitografija itd.) dokumentirajo velikokrat že kar v grotesknost stopnjevano virusno dogajanje, ki je na koncu dopolnjeno še z upesnenjem novih dodatnih ujm, med katerimi deluje ruski napad na Ukrajino najbolj grozece. Pesnik se zlovešcim pojavom približuje na razlicne nacine, z žalostjo in bolecino, a tudi s skepso, ironijo in življenjskim pogumom, ki je oznacen že v samem naslovu zbirke kot »Junacenje«. Mnenja je, da bomo le na tak nacin najbolje premagali zlo, ki že tri leta muci cloveštvo. Spremno besedo k zbirki je napisal ljubljanski pesnik in esejist Ivo Antic, ki med drugim meni, da »… pricujoca zbirka markantno realizira polnokrvno umetniško dejanje z mojstrsko kompozicijo, zaokroženo v desetih ciklusnih zaglavjih in stotih naslovnih enotah«. Pricujoca knjiga je že šestdeseta leposlovna publikacija Leva Detele in predstavlja kar majhen pisateljski jubilej. Graficno jo je zelo ucinkovito oblikoval za izdajo pri Kulturne centru Maribor, Peter Dobaj. SVOBODOLJUBNA SLOVENKA 26. novembra je Slovenska kulturna akcija priredila likovno razstavo ter predstavitev knjige, ki je sicer izšla pred dvema letoma a zaradi pandemije še ni bila javno predstavljena. Za to priložnost je Likovni odsek pripravil razstavo del slikarke Helene Klemenc. Teme slik so bile: Cloveška figura v razlicnih obicajih ali situacijah, Kristusovo trpljenje, Tihožitje, Fantazija, 30-letnica osvoboditve. Pri vseh je uporabljala mešano tehniko: kemicni svincnik in akril, barvice ali kredo. Sledila je predstavitev dvojezicne knjige: Mira Delavec Touhami, »Svobodoljubna Slovenka«, prevedel Damijan Ahlin, Buenos Aires, SKA, Dunken, 2020, 192 strani. Avtorica Mira Delavec Touhami je prikazala življenje in delo Josipine Urbancic (1833-1854). Ta je bila prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica, ki je objavljala s psevdonimom Josipina Turnograjska. Psevdonim si je izbrala po njenem domu, gradu Turn. V knjigi je opisana zgodovina rodbine Urbancic, Josipinina življenjska pot in njeno delo ter sta objavljeni dve pesmi, nekaj kratke proze in skladbe. Pesmi Noc na grobu (1852) ter Zmeraj krasna je narava (1851) jo prikažeta kot pesnico. Najvec njenega opusa je kratka proza in pravljice. V tej knjigi lahko beremo: Hoja iz Preddvora na Turn, Pomlad, Sprava, Nedolžnost in sila (Nesrecna Veronika Deseniška) in pravljico Rožmanova Lencica. Skladbe so v tej knjigi objavljene v obliki slik originalih, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) v rokopisni zbirki. Publikacijo bogatijo slike: Josipinina portreta, portret njenega moža, gradu Turn in slika družine Ašic. Knjigo je prevedel v španšcino Damijan Ahlin, ki je povedal kako je nastalo sodelovanje z avtorico in kako se je lotil dela. Oba sta nato odgovarjala na vprašanja navzocih. Za slovensko diasporo je še posebno zanimiv podatek, da so nekateri Josipinini pra-pranecaki živeli med nami. Gre za družino Ašic: Vital (1935-2022) in Vera (porocena Bajuk) v Argentini ter Renata porocena Kozina (1931-2018) v Kanadi. Knjigo ter druge publikacije Slovenske kulturne akcije lahko narocite na sledeci elektronski naslov skakcija@gmail.com skakcija - ska.novice@gmail.com Slovenska Kulturna Akcija - skakcija@gmail.com Slovenska Kulturna Akcija - www.skakcija.org