Maja    LILIT    - Zakaj jočeš, Adam? Nikulina                Zakaj vso noč kričiš, vzdihuješ?
Mar ni obilja v tvojem domu? Mar niso čedne tvoje žene? Zakaj bežiš kot zver po pozabljenih sledovih? Zakaj tako grdo praznuješ moje prilive in moje odlive?
-  Odidi od mene, pusti mojo dušo, ne glej me tako, nikar me ne glej -
ne glej me kot svojo usodo,
ne odganjaj me kot gorje in mržnjo,
dovoli mi, gospodarju,
požeti svojo ubogo njivo.
-  Kaj ti veš, Adam,
kako se boš oddolžil tem, ki so šli,
s svojo nezvesto besedo,
s tolažbo zakonske postelje,
če te jaz obdajam
kot zemlja in voda
in žalujem kot kukavica
ob tvoji topli zibeli?
-  Napolnila boš moj dom,
a jaz odidem in si postavim novega, vrata zaprem.
1189
1190                                                                                              Maja Nikulina, Boris Marjev
Preklel te bom in pustil,
odidem od tebe
in pridem nazaj, ko postanem prst
in zrasem kot trava
skoz tvoje usmiljeno ilo.