Književna poročila.                                            287
listarji, rituali, oficiji, molitveniki, blagoslovi in zaklinjanja), 2. v poslovne ali opravilne spise (napisi, listine, notarske knjige, statuti, »razvodi", sodni protokoli itd.) in 3. v »umetno književnost". Pod tem čudnim nadpisom obravnava zabavne ali pesniške, poučne ali bogoslovne knjige, učne knjige in beležnice, zbirke pridig in početke zgodopisja. Poseben oddelek je posvečen glagoliškim tiskarnam v Benetkah, Rimu, na Reki, v Senju, Ljubljani, Niirnbergu, Tiibingenu in na Dunaju. Nazadnje so še dodatki in popravki, imenik oseb in krajev. — Taka knjiga je bila res potrebna in zato moramo biti Strohalu hvaležni za njegov trud. Kar je v tej knjigi zbrano, je bilo doslej raztreseno po raznih časopisih in knjigah. Strohal popisuje, oziroma našteva 12 rokopisnih in 11 tiskanih misalov, 24 rokopisnih in 4 tiskane bre-viarje, 3 rokopisne in tiskan psalter, 8 rokopisnih ritualov, 11 oficijev, 11 rokopisov eksorcizmov in blagoslovov, 1 rokopis in 3 tiskane molitvenike, 2 »korizmenjaka", t. j. molitvenika za 40danski post, 134 napisov, 405 listin, 89 glag. notarjev, 17 glag. kancelarjev, 18 javnih ali občinskih pisarjev, ki so rabili glagolico, 7 statutov (mestnih zakonov), 6 papeških bul, 17 cerkvenih pomožnih knjig, večidel so to matice, zapiske iz 31 krajev, mnogo odlomkov in drugo.
Ako navedem nekoliko pogreškov iz Strohalove knjige, ni moj namen, da bi jo deval v nič. Najprej sem opazil, da navaja avtor med tistimi kraji na Kranjskem, v katerih so se ohranili glagolski spomeniki ali kjer se je rabila glagolica, tudi »Nukel" in »Pivnico". Prvo je popačeno iz imena Naklo; Pivnice pa sploh ni na Kranjskem, marveč Strohal je čital v Lopašičevi knjigi »Karlovac" (str. 109), da se nahaja glagolski napis iz 1556 na neki pivnici na Vinici, in iz tega je napravil krajevno ime Pivnica! — Pisava »ilirska Bistrica" je nedopustna, kakor tudi Janes (na raznih mestih). Na str. 15. piše avtor, da je bila glagolska tiskarna »spremljena u Schlossbergu kraj Graca", predstavlja si torej Schlofiberg, grič sredi Gradca, kakor kakšno vas pri Gradcu! — Na str. 123. meni Strohal, da je hrvaška beseda koledva „v zvezi z latinskim glagolom colere". V resnici pa je ta in podobne hrvaške besede, enako kakor staroslov. kol§da, kalanT>dy, ruski koljada, bolg. kolada, -eda, češki in slov. koleda, poljski kol§da brezdvomne izposojenke iz lat. calendae. Če g. Strohal ne more dobiti v Zagrebu Bernekerja, naj pogleda v Miklošiča (Etym. Worterbuch in Christl. Terminologie d. slav. Sprachen), da se pouči. Na str. 14. čitaj: »Matija Vlacič, sin Andrije Vlaciča Frankoviča iz Labina (Flacius lllyricus, 1520-1575)" namesto »Matija Frankovič (Flaccus Illiricus iz Labina 1530—1575)".                                                                  Ivan Koštidl.
Zdenka Markovič, Der Begriff des Dramas bei Wyspiariski. Za-*     greb, 1915. 8«. 123 str.
Sest let bo kmalu, kar smo se v Samoboru sešli Poljak T. St. Grabowski, zagrebška gospodična Zdenka Markovičeva in jaz. Tri leta pozneje smo se zopet malone vsi trije sestali v Krakovem. Ne bom se motil, če trdim, da so osebni stiki spravili nadarjeno Hrvatico na pot slavističnih, posebe poljskih študij. Kakor je Grabowski podal že vrsto spisov o jugoslovanskih književnostih, tako imamo sedaj pred seboj študijo Zdenke Markovičeve o poljskem umetniku Wyspianskem. To je disertacija, ki je z njo dosegla doktorat.
Stanislav Wyspiaiiski (1869—1907) je eden izmed najodličnejših poljskih modernih, ki se je pojavil v 90 ih letih prošlega stoletja ter brž zbudil pozornost kot slikar in kot dramatik. V kratki dobi svojega ustvarjanja (1892—1907) je ustvaril 16 dram. Začel je z znano poljsko legendo o Kraku in Vandi; poljske sujete imajo še drame: „Lelewel", »Legija", »Boleslav Hrabri" itd.; več dram je iz
288
Književna poročila.
starogrške povedke, na pr. „Achilleis", „Povratek Odisejev". Dosedaj so Wyspiari-skega ocenjevali le kot poljskega umetnika, bodisi da so ga smatrali za vrednega naslednika velikih klasikov ali pa v njem videli le običajen talent. Gospodična Markovičeva pa si je stavila nalogo, Wyspianskega motriti s teoretskega stališča ter raziskovati v njem dramaturgične pojme (tragika, krivda in pokora, kazen in smrt, usoda), motive kakor žrtva, osveta, motiv bratske mržnje, nadalje ustroj drame (kori, pathos) in končno pojem drame pri Wyspianskem. Razen dram samih je za razpravo važno Wyspianskega teoretično delo o Hamletu (1905). Bistvo Hamletovo vidi Wyspianski v tem, da ga mesto impulzivnosti žene k činu inteligenca, misel; v tem razglabljanju misli je njegova notranja velikost, ki se le na vnanje zdi slabost. Take hamletovske narave so tudi malone vsi »junaki" Wispianskega, mu-čeniki svojih misli. Najhujša kazen za njih ni fizična smrt, ampak mučno nadaljnje življenje.
Wyspianskega drama je umetnina, ki ustreza zahtevam Mickiewiczevim o pravi slovanski drami, zlasti njegovi zahtevi o liričnosti slovanske drame. V več svojih dramah je Wyspianski uporabil kor, ki daje pesnitvi več liričnosti. Sploh se je Wyspianskemu drama razvila iz nekakih muzičnih nagnjenj in segla tudi na področja ostalih umetnosti. Meje med poezijo in slikarstvom pri njem ginejo; zato se nahaja v njegovih slikah dramatsko jedro, a v njegovih dramah slikarska tehnika in kompozicija. Njegovo pozorišče je v notranji zvezi s prizorom: v tem in takem kraju more in mora človek le take in take občutke imeti, nič drugačnih, kakor je človek tudi drugačen podnevi nego ponoči: dan rodi dejanja, noč misli! Pa tudi bistvo kiparstva je skušal Wyspiaiiski v svoji drami upodobiti. Drama naj bi bila največja umetnina, ki druži v sebi vse ostale umetnosti. Vsekakor je Wys-pianski, ker je slikar in dramatik obenem, redek pojav ter je zaslužil podrobno analizo, kakor nam jo je podala dr. Zdenka Markovičeva.                        Dr. Fr. Ilešič.
Johann Androvič, Beitrag zur slavisch-germanischen Kulturgemein-schaft. Kroatische Volkslieder. Kommissionsverlag Carl Konegen, Wien, I. V. 8». 70 str. Broš. 1 K 20 v.
Na ovitku brošure čitamo obširni seznam Androvičevih del. Pisatelj se bavi s študijami o krščanstvu, opisal je hrvatske pokrajine v političnem, statističnem, kulturnem in zgodovinskem oziru, razpravlja o srbstvu, o Hrvatih in Madžarih, o Hrvatih in Lahih, o socializmu, Tomažu Akvinskem, Danteju, napisal je hrvatsko slovnico za Lahe in še marsikaj drugega. Kaj čuda, da se je nazadnje lotil še narodnega pesništva. Vlogo, ki jo je igralo v dobi romantike srbsko narodno pesništvo, je odkazal Androvič hrvatskemu. Jakob Grimm je študiral — hrvaščino, „um die Vorziige der kroatischen Gesange im Original geniefien zu konnen" (18), Asan-Aginica je seveda Hrvatica, Talvi (!) je poneinčila „eine groBe Anzahl kroa-tischer Volksgesange" (19) itd. — S tako potvorbo resnice bo pisatelj slabo služil vzvišeni ideji za ublažitev narodnih nasprotstev. Narodni šovinizem še ni koristil nikdar in nikjer, najmanj pa znanstvu.                                               Kapistran.