Viktor Globocnik. -Non omnis moriar." |e Horacijeve besede sraerao pač po vsi pravici zapisati raožu, kateremu v hvaležen sporain smo se naraenili posvetiti nastopne vrstice; saj se ga bodo po delih njegovega uma in njegove dlani spominjali še pozni rodovi kranjskega mesta, in po blagih njegovih cinih bode živel njegov sporain v hvaležnih srcih onih, katere je tako radodarno podpiral. Bil je to raož blagega in plemenitega srca, mož resnega dela in jeklene volje, pa čistega in kremenitega znacaja, bil je to Viktor Globočnik, eden najiskrenejših in najodkritosrčnejših prijateljev šole in slovenskega učiteljstva, kakoršnih naj bi nam še ranogo naklonila nebesa! Pa slovenski učitelj nima sreče! Ni dovolj, da sega neizprosna srart leto za letom bolj in bolj v naše vrste, zadnja leta ne prizanaša niti našira dobrira prijateljem in podpornikom. Lansko leto nara je ugrabila deželnega po- slanca Janka Kersnika — in letos je iztegnila košceno roko po tem vrlem prijatelju našem. Srce se nara krči ob tem žalostnem spominu! Porojen 1851. leta v Tržiču na Gorenjskem je dovršil gimnazijo v Ljubljani in vseučilišoe na Dunaju. Oče njegov, Anton, se je bil kot tehnik 1. 1848. udeležil takratnega dijaškega gibanja, popustil potera Dunaj ter prevzel v Tržiču dom svojih staršev. Zaradi slabih gospodarskih razmer pa je bil prisiljen prevzeti v Zalemlogu pri Zeleznikih službo pomožnega učitelja — in kdo zna, ali se ni pokojni Globočnik ob učiteljevanju očetovem že kot vseučiliščnik navzel ljubezni do šole in uciteljstva, saj je imel dovolj prilike videti in izkusiti, kako je trdo služen uciteljski kruh. Po dovršenih študijah je vstopil k Ijubljanskemu sodišču, kjer je takrat — kakor pravi.jo — pripomogel mnogo, da ni državno pravdništvo zaseglo Jurčičevega Tugomera. Kraalu potem se je preselil kot sodnijski pristav na Vrhniko, kjer se pa zaradi svojega odločno narodnega mišljenja ni raogel porazumeti s svojimi predstojniki; zato je popustil državno službo in prestopil k notarijatu. Nekaj let je bil c. kr. notar v Zatičini na Dolenjskem, pozneje pa se je preselil na Gorenjsko v Kranj, kjer je tako neuraorno in požrtvovalno delal za narodno stvar sploh in posebe v korist kranjskega mesta. Tukaj je ustanovil mestno hranilnico; po največ pripomogel, da se je oživotvorila in razširila ondotna gimnazija; ustanovil in podpiral je ondotno dijaško kuhinjo, takisto flbralno društvo" v Tržiču, izdatno podpiral dijake in razna dijaška ter narodna društva itd. Dasi je bil prestal že prej hude in smrtnonevarne bolezni: koze, vnetje reberne mrenice in kmalu potem bruhanje krvi, vendar se je bil ob preskrbni zdravniški poraoči vrlega rau prijatelja g. dr. E. Šavnika okrepil telesno tako dodobra, da bi bil še lahko živel deset in desetletja. Toda Previdnost božja je sklenila drugače! Napravil se rau je na nogi neznaten absces, ki si ga je dal prerezati; a pritegnilo je zastrupljenje krvi in — v kratkih dneh je bilo po njem: dne 4. sušca t. 1. je izdihnil pleraenito svojo dušo. Kolik in kako odkritosrčen prijatelj je bil šoli in slovenskemu učiteljstvu, vedo le oni, ki so imeli priliko občevati ž njim leta in leta. Posebno pa je bil učiteljstvu kranjskega okraja najboljši svetovavec in njegova glavna opora. Kot člen c. kr. okrajnega šolskega sveta je bil učiteljstvu najzgovornejši in neustrašljiv zagovornik. Vestno se je informoval in pripravil na vsako sejo in — da mu ni raogel nihče v obraz utajiti katere zakonite določbe, je hodil k sejam vedno oborožen z zakoni v žepu. Po preteku zadnje šestletne dobe pa so ga zaradi znanih takratnih političnih zvez in spletk i z t i s n i 1 i iz tega, za učiteljstvo toli važnega zastopa, ker pravijo, da resnica oči kolje, a resnica in pravica sta mu bili vedno in povsod zvezdi vodnici. Poslej je bil učiteljera le tih svetovavec, pri katerem je dobil marsikateri tovariš pomoči in dobrih napotkov ter po njegovem vplivu gotove zaslombe drugod. Kranjskemu okrajnerau učiteljskemu društvu je bil ustanovnik in zvest podpornik z dvojnim letnim doneskom. Ko je bil izvoljen pred dveraa letoraa deželnira poslancem, se je oglasil. lansko leto takoj za izboljšanje našega graotnega stanja ter nam priboril zvišano draginjsko doklado. In ko je prišla letos regulacija naših plac na vrsto, je bil on med prvimi, ki je tiščal na to, naj se učiteljstvu izdatno odpomore, ker je bil prepričan, da le po dobrera učiteljstvu bodemo dobili dobro urejeno šolstvo, in z dobrim šolstvom je zagotovljen vsestranski napredek našega naroda. Zato pa nas je toliko bolj zabolela v hvaležnem srcu prežalostna vest, da tega dobrega prijatelja našega ni več. In po vsi pravici je pritegnilo učiteljstvo iz raznih krajev — iz Ljubljane deputacija ,,Slovenskega učiteljskega društva" — posebno pa iz domačega okraja, da ga spremi še na zadnjera poti na mesto, kjer že počivata naša pesnika-prvaka: Prešeren in Jenko. In ko mu je ob odprtem grobu izpregovoril v slovo njegov verni prijatelj in somišljenik g. dr. Ivan Tavčar, takrat nara je zarosilo od žalosti oko . . . Bodi ti, dobri in dragi prijatelj naš, lahka zeralja domača, katero si tako iskreno ljubil ves čas! Juraj Režek.