HUBERT DOLINŠEK, dipl. inž. gozdarstva AKTUALNA DOGAJANJA V GOZDNEM GOSPODARSTVU Zaostrene razmere v se konkurenca na vsel gospodarstvu vplivajo tudi na poslovanje Gozdnega gospodarstva. Povečuje :n področjih naše dejavnosti, tako tudi na področju gradbene dejavnosti. Pri razmišljanju, kako naprej in dosedanje poslovno tehnično sodelovanje z gradbenim podjetjem SGP IGEM KOGRAD d.a. so nas vzpodbudili k povezovanju. Povezovanje obeh podjetij je privedlo do ustanovitve novega gradbenega podjetja Slovenj Gradcu, ki se imenuje GRADNJE IGEM Slovenj Gradec d.o.o. Podjetje je z 51 % lastništva večinski lasti SGP IGEM KOGRAD d.d. Dravograd in 49 % v lasti GOZDNEGA GOSPODARSTVA SLOVENJ GRADEC D. D. tem podjetju bodo ostali zaposleni vsi, ki sedaj delajo v PE Gradnje pri Gozdnem gospodarstvu. Cilj te povezave je zagotoviti razvoj na področju nizkih in visokih gradenj in povečati konkurenčno sposobnost in ustvarjati dobiček. Pričakujemo, da bo novo podjetje ustavarjalo pričakovani dobiček. S tem bomo ohranili vrednost naših delnic in ustvarili še dividende za lastnike. Gozdno gospdarstvo ima tudi premoženje, ki ustvarja premoli donos. Zato moramo to premalo produktivno promoženje prodati ali pa ga dati v najem. Objavili smo javni razpis za zbiranje ponudb za prodajo posameznih zaključenih celot ali njihovih delov. Na podlagi zbranih ponudb se bomo odločili za prodajo in tam, kjer bo več ponudb, izvedli dražbo. S temi poslovnimi odločitvami želimo izboljšati likvidnost. pozitivno poslovanje Gozdnega gospodarstva pa smo pripravili še dodatne ukrepe: Povečati novo ustvarjeno vrednost na delavca : • s povečano produktivnostjo, • z boljšo izrabo delovnega časa, • z boljšo organizacijo, • z zmanjšanjem stroškov na enoto proizvoda, • s selekcijo proizvodnih programov glede na ustvarjeni dobiček. . S kapitalskim povezovanjem povečati učinkovitost in konkurenčno sposobnost posameznih dejavnosti podjetja. 3. Aktivirati nove proizvodne programe, prilagojene delovnim invalidom. 4. Izboljšati plačilno sposobnost podjetja: • s prodajo nepremičnin, • z znižanjem zalog, • z dosledno izterjavo, • s selekcijo kupcev, • s selekcijo dobaviteljev in • pozitivnim poslovanjem. 5. Doseči boljšo učinkovitost celotnega poslovanja podjetja s prerazporeditvijo zaposlenih in kadrovsko prenovo. 6. Dograditi informacijski sistem za pridobivanje kvalitetnih informacij za odločanje. Z vsemi opisanimi poslovnimi potezami in ukrepi ter naložbami v Gozdno proizvodnjo in predelavo lesa bo Gozdno gospodarstvo znižalo stroške, povečalo produktivnost in ustvarilo pričakovani dobiček. Bralci VIHARNIKA se sprašujete zakaj sta letos izšli samo dve številki. Stroški za VIHARNIK presegajo prihodke, ki jih dobimo z naročnino in oglasi. Zato smo se odločili, da bomo znižali stroške in povečali prihodke. Povečati bomo morali naročnino za vse prejemnike VIHARNIKA. Poslej bodo morali plačati naročnino tudi upokojenci, ki so solastniki podjetja. Ta neljubi ukrep je nujen za obstoj VIHARNIKA. Zadržali bomo vrhunsko oblikovanje in tisk VIHARNIKA. Skupaj z avtorji pa bomo skrbeli še za dvig kakovosti prispevkov in za obogatitev vsebine. Potrudili se bomo, da bo VIHARNIK sedaj redno izhajal. mmfHH irazd Mlii GOZDARSTVO ti GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC INPO - POSLOVANJE V LETU 1998 DRAGO JURHAR Uvod Družba GG Inpo, podjetje za usposabljanje in zaposlovanje invalidov, posluje od 1. 4. 1997. Status invalidskega podjetja je pridobila s sklepom Vlade Republike Slovenije na podlagi 569. člena Zakona o gospodarskih družbah /Ur.list RS št. 30/93, 29/94) z dne 15. 1. 1998. Na osnovi sklepa Vlade RS je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo odločbo 5. februarja 1998 in od takrat za podjetje veljajo olajšave skladno s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, o družinskih prejemkih, o merilih za nadomestila dela stroškov invalidskim podjetjem, o prometnem davku, o dohodnini, o dobičku ter o carini. Z odločbo je ministrstvo v postopku ugotovilo, da je družba GG Inpo izpolnila kadrovske, proizvodne, prostorske in strokovne pogoje za pridobitev statusa s proizvodnim programom: - storitve gojenja in varstva gozdov, - mehanične storitve za delo na mehaniziranih skladiščih, - vzdrževanje gozdnih cest, - storitve varovanja, - izdelava lesarskih polizdelkov. Z odločbo ministrstva je tudi določeno izvajanje nadzora nad strokovnim delom, poslovanjem, uporabo odstopljenih prispevkov in dodeljevanjem nadomestil ter drugih olajšav. Poslovanje v letu 1998 Poslovanje invalidskega podjetja sloni na pogodbi o poslovnem sodelovanju med matičnim podjetjem Gozdnim gospodarstvom, kot lastnikom, za opravljanje storitev. Število zaposlenih se je v letu 1998 zmanjšalo od 65 na 57 predvsem zaradi upokojitev, novih delavcev pa v tem letu nismo zaposlovali. V tem letu bi moral biti sklenjen tudi ustrezen aneks k pogodbi o poslovnem sodelovanju, kier bi bili določeni pogoji in obseg del za poslovanje GG Inpo, vendar aneks ni bil sklenjen. Tako smo poslovali pod istimi pogoji kot v letu 1997, oziroma na osnovi elaborata o ustanovitvi invalidskega podjetja. V letu 1998 smo za GG opravili 71.558 delovnih ur v vseh dejavnostih v vrednosti 110.940.249 SIT. Iz priložene analize vseh ur lahko ugotovimo, da so bili na čakanju povprečno 4 delavci, prav toliko jih je bilo tudi v bolniškem staležu. To je velik strošek za GG Inpo, saj predstavlja 18,16 % vseh plačanih ur. V jeseni je pričela obratovati proizvodnja pohištvenih elementov iz lesa listavcev "Decimirnica" na lokaciji Meles na Vižingi. V tem obratu smo zaposlili 10 ljudi, od tega 6 invalidov, kar je pomenilo pozitivno spremembo pri reševanju ustrezne zaposlitve delovnih invalidov z območja Radelj in okolice, saj ti doslej niso imeli ustrezne zaposlitve, oziroma so bili pretežno doma na čakanju. Poleg tega smo v tem letu v mesecu oktobru po naročilu občine Mislinja in programa javnih del ter ob podpori Ministrstva za okolje in prostor oziroma njihove uprave za varstvo narave, izvedli na lokaciji najvišjeg vrha Pohorja - na Črnem vrhu in Jezerskem vrhu - čiščenje negozdnih površin. Dela smo izvajali po projektu "Pohorske planje - vzdrževanje habitata". Projekt je bil izdelan v Zavodu za gozdove, območne enote Slovenj Gradec. Površina v okolici Črnega in Jezerskega vrha je v tretji fazi zaraščanja. Tam smo odstranili podmladek in večja odrasla drevesa zaradi vedutnih koridorjev in naravnih znamenitosti. Delo smo opravili pod nadzorom strokovne službe Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor ter vodje KO Mislinja in revirnega vodje Zavoda za gozdove. Skupno je bilo očiščeno 8 ha površine, od tega je 6 ha v zasebni lasti - s soglasjem lastnika. Ob zaključku del je župan občine Mislinja sklical posvet, na katerega so bili povabljeni župani občin Koroške pokrajine, predstavniki sklada zemljišč in gozdov RS, Zavod za gozdove RS, Ministrstvo za okolje in prostor ter novinarji. Na posvetu je bila predstavljena akcija od projekta do izvedbe del in izražena potreba, da se nadaljujejo dela po tem projektu. Za izvedbo del nam je župan izrekel zahvalo. To so bila tudi prva dela, ki smo jih opravili v okviru programa invalidskega podjetja in nosi naslov "Naravovarstveni program". Pričakujemo, da bomo ta dela na Pohorju še nadaljevali v sodelovanju vseh občin, ki zajemajo pohorske planje. Z "decimirnico" in deli na Pohorju smo uresničili del zastavljenih ciljev našega invalidskega podjetja, oziroma prvih dveh programov. Za 1999 leto pa ostane, da se angažiramo za pridobivanje dodatnih del za izdelavo palet v Mislinji in pa program embaliranja skorje iglavcev, kot pokrovnega materiala za vrtove in parke. V Mislinji smo že v preteklem letu poskusili zaposliti del invalidov v sodelovanju s tesarstvom Hudovernik. Trije delavci so že delali na tem obratu, vendar se poskus ni obnesel, ker so delavci menili, da so ponujena dela za njih prezahtevna, nam pa tudi ni uspelo predhodno pridobiti mnenja invalidske komisije o ustreznosti del. V letu 1998 sem spremljal vse zaposlene v GG Inpo pri njihovem delu in reševanju njihovih problemov. Posebna skrb pa je veljala invalidom nadaljevanje s strani 3 nadaljevanje s strani 3 in njihovim težavam. Sodeloval sem pri vseh postopkih z invalidskimi komisijami (v letu 1998 je šlo v pokoj 6 delavcev), zato se je tudi zmanjšalo število zaposlenih. Novih nismo zaposlili kljub sklepom skupščine Inpa, da izkoristimo možnost zaposlitve dodatnih 20 ljudi s tem, da upoštevamo razmerje 50:50 med zdravimi in invalidi, kot imamo odobreno. To moramo nadoknaditi v letu 1999. Kot prejšnja leta smo naredili kvalitetni premik s tem, da smo za vsakega dekavca za invalidsko komisijo predložili tudi opis del za novo predvidena razpoložljiva dela, kar v preteklih letih ni bilo, saj so vse ljudi v glavnem razporejali na "lažja dela", kar pa vsekakor ni ustrezalo ne invalidom in ne podjetju, ker je prav pri razumevanju pojma "lažje delo" velikokrat prišlo do konfliktov. V primeru noveqa obrata v Radljah smo za vsa predvidena dela predložili invalidski komisiji organizacijsko shemo z opisom vseh del, ki se bodo opravljala in z vsemi drugimi podatki. Poleg tega smo pripravili tudi video posnetke procesa dela v "Decimirnici". Zdravniki medicine dela in predsedniki invalidskih komisij ter prestavnik iz pokojninskega zavarovanja pa so si tudi sami ogledali proizvodnjo v novem obratu. V preteklem letu smo imeli tudi en primer delovnega spora na delovnem sodišču v Slovenj Gradcu. Zadeva se rešuje na II. stopnji. En primer pritožbe na delovno inšpekcijo zaradi nepravilne razporeditve oziroma neustreznega dela po odločbi invalidske komisije je rešen, ker je invalidska komisija potrdifa opravičenost našega sklepa o razporeditvi. V letu 1999 bo potrebno več angažiranja za uspešno poslovanje na enoti TIS, ob upoštevanju njihovih kadrovskih in prostorskih možnosti. Na tem obratu je najbolj ogrožena socialna varnost zaposlenih, posebej invalidov. Poleg pridobivanja dodatnih del za strojno in tudi mehanično delavnico, bi kljub zastoju pri izvedbi programa "Parkirišče za tovorna vozila" poskušali finančno rešiti ta problem in zaposliti invalide na tej dejavnosti za službo varovanja in recepcije. Obstajajo težave zaradi odlaganja izvajanja odloka RS Slovenije o obveznih parkiriščih, poleg tega pa tudi financiranje tega projekta. GG Inpo je v preteklem letu redno sodeloval z vsemi organizacijami oziroma inštitucijami, ki so vezane na njegovo poslovanje, tako z CRI Celje in z njenimi strokovnimi službami. Redno smo se udeleževali posvetovanj in seminarjev, prav tako z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavodom za zaposlovanje. V programu strokovnega izpopolnjevanja za vodenje invalidskih podjetij sva se dva (direktor in organizator del) usposobila za mentorja za delo z invalidnimi osebami. Sam(direktor) pa sem v lanskem letu na GEA Collage tudi uspešno opravil usposabljanje z zaključno nalogo Mena-gment v invalidskih podjetjih. A GOZDARSKO TEKMOVANJE LASTNIKOV GOZDOV I? Zavod za gozdove Slovenije, FRANC HUDRAP, inž. gozdarstva Območna enota Slovenj Gradec, KE Ravne Prevalje Ekipa pred tekmo. Foto: Franc Hudrap A ▼ Na sejmu kmetijstva, gozdarstva in prehrane v Kranju je bilo prvo tekmovanje lastnikov gozdov v gozdarskih veščinah. Tekmovanje je organiziral Zavod za gozdove Slovenije v sodelovanju z upravo sejma, 27. marca letos. Tekmovalci so se pomerili v izdelavi zaseka in podžagovan-ju ter kleščenju z motorno žago, v podiranju droga na balon ter kombiniranem prežaaovanju hloda. Vsak je tekmoval samo v eni disciplini. Iz Območne enote Slovenj Gradec se je tekmovanja udeležila ekipa: Adi Rošer,Mirko Štern, Mirko Golob, Jože Štern so bili tekmovalci ter Maks Potočnik - sodnik in Franc Hudrap - vodja ekipe. Po prihodu na sejmišče smo si ogledali poligon in demonstracijo posameznih tekmovalnih disciplin. Nato smo dolgo čakali , da sta minister Ciril Smrkolj in župan mestne občine Kranj s pozdravnim govorom otvorila tekmovanje. Vodilo tekmovanja je bilo:"Varno delo!" Tudi na tak način se mladi Ekipa s sodnikom Potočnikom po tekmi kmetje učijo pravilne tehnike dela. Kljub pomanjkanju treninga, saj so "naši" fantje odšli na tekmovanje praktično nepripravljeni in malo smole med samo tekmo, so se odlično odrezali. Približno uro po pričetku tekmovanja je "ustreglo" tudi vreme z močnimi padavinami, tako da so imeli tekmovalci zelo težke pogoje za tekmovanje. Med petnajstimi sodelujočimi ekipami se je naša uvrstila na odlično šesto mesto. Udeležbo na tekmovanju sta omogočila: Gozdarska zadruga Slovenj Gradec in Trgovina LES. Za pomoč pri pripravi ekipe se zahvaljujem revirnima gozdarjema iz krajevne enote Črna Maksu Potočniku in Janezu Kodeli. A JERNEJA CODERL, dipl.inž. gozdarstva »HB č n : L w »JL . '■ E' Kar nekako v težko so učenci osnovne šole Šmartno pričakovali letošnje zimske počitnice. Ne, da bi bili tako utrujeni od šolskega dela ali prostovoljnih dejavnost! Pričakujoči sprostitveni dnevi -morda tudi letos v kakem zdraviliškem bazenu - so jim srčni motorček pognali v hitrejši tek. In "česar je polno srce, rado iz ust gre!" Ne le usta, tudi očke so postavljala vprašanja. Seveda jim je gospa Mira Strmčnik v odgovor namignila z "morda"... In ta -morda- se je uresničil in podaril otrokom tri nepozabne dneve čofotanja po "zdraviliških mlakah". Oprostite izrazu, kajti zdraviliški bazeni so vzorno urejeni z naravno ogreto zdravilno vodo in najvišje kakovosti. Res so imeli tudi ti učenci priliko, da bi se lahko brezplačno (prevoz in vstopnina) namakali v Termah Zreče, toda plavati res ne bi mogli. Par avtobusov otrok izključuje to možnost in vsaka preglednost odpade, le korak je še do... Zato pa naj v našem priljubljenem Viharniku, v imenu vseh hvaležnih otrok in staršev, izrazimo vso priznanje in prisrčno zah- valo Mestni občini Slovenj Gradec in v njenem imenu predvsem gospodu IVANU PLEVNIKU, ki je letos že drugič omogočila našim otrokom brezplačne zimske počitnice v spremstvu skrbnih in odgovornih učiteljev: gospe Mire Strmčnik, gospe Anice Crep, gospe Nuše Poberžnik, gospe Irme Javornik, gospe Irene Šešelj, gospe Pavle Kovač - Mvint in gospe Marice Gostečnik. In kako smo se imeli? Prvi in drugi dan , to je v četrtek in petek smo spoznavali znamenitosti Slovenskih goric, Pomurja in Prekmurja, se dodobra nakopali in ogreli v Moravskih Toplicah, tretji dan, to je v soboto, pa nas je pot pripeljafa v staro mesto Ptuj, kjer smo prav tako imeli na voljo veliko prostora za rekreacijo v lepo urejenem bazenu in čistem okolju. Vsakokrat smo si lahko po kopanju privoščili topel obrok za res minimalno ceno. In če so želodčki polni, je zadovoljstvo še enkrat večje. Razigranosti - prosim, ne divjaštva! - zato na avtobusu ni manjkalo. Vsega po malem je bilo na pretek: ugank, zank, kvizov, pesmi in poslušanja kaset, ki so jih s seboj prinesli otroci, pa nagrade za rešitve... Ja, po Sloveniki so se nekateri tudi prvič peljali! Zato hvala tudi šoferju gospodu PILOTU za varno vožnjo in potrpežljivost, ki jo izkazuje našim otrokom! Ker smo bili povabljeni tudi starši, naj povem, da smo slišali, kako so otroci ponosno pripovedovali, da je plačnik vseh teh dobrin Mestna občina Slovenj Gradec, ki jim lepe zimske počitnice podarja za pridno delo. Takega doživetja preprosto ne moreš pozabiti. Mislimo, da otroci globoko v sebi čutijo, da jih ima nekdo drug tudi zelo rad - le malo manj kot očka in mamica. Zato iskrena hvala organizatorki gospe Miri Strmčnik, vsem učiteljem, ki so z budnimi očmi varovali naše otroke ter MESTNI OBČINI SLOVENJ GRADEC, njenemu županu gospodu Janezu Komljancu in gospodu Ivanu Plevniku, ki je razumevajoče uslišala prošnjo in otrokom omogočila prijetne sprostitvene dneve. A MOJ KRAJ OJSTRICA SABINA MATIJA Rada imam svoj domači kraj, zato sem se odločila, da ga vam predstavim. Ojstrica, to je vas, ki leži nad Dravogradom. Prvič se že omenja v 13. stoletju. Obsega več zaselkov: sam kraj Ojstrico, Goriški vrh, Kozji vrh, Velko in Sv. Duh. Ob besedi Ojstrica večkrat kdo pomisli na tisto dolgo, vijugasto cesto. Najprej je strm klanec, ko pa prispeš do prvega kmeta, je čudovit razgled na Dravograd. Naprej je cesta bolj položna; vije se skozi gozd. Ko pa pokukaš iz gozda, zagledaš kmetije, razkropljene po hribovju. Nato pa še košček poti in že zagledaš cerkev s pokopališčem, pa šolo in Morijevo domačijo, kjer je tudi gostilna. Tu je središče Ojstrice. Znana turistična točka je planinska koča na Košenjaku. Preuredili so jo iz prejšnje karavle. Na vrhu Košenjaka stoji mejni kamen s sosednjo državo Avstrijo. Krajani se v glavnem preživljajo s kmetijstvom, nekateri pa odhajajo na delo v dolino. Večina kmetij je moderniziranih, zgrajeni so novi hlevi, nove hiše, do vsake kmetije vodi cesta. Pred leti so v vsaki hiši zazvonili telefoni. Kljub vsemu temu se število prebivalcev manjša, veliko kmetij je brez naslednikov, kajti s kmečkim delom se je v teh strminah težko preživljati. Velika pridobitev za sam kraj je bila dokončana asfaltna cesta do samega centra Ojstrice. Naj vam še nekaj povem o osnovni šoli Ojstrica, kjer sem v osmih letih doživela veliko lepih trenutkov. Čudovit je bil pogled skozi okno učilnice. Vrhovi dreves so se ponosno vzdigovali v jasnino dneva, dolina pa je ležala v megli. Mi učenci, ki nas je bilo komaj nekaj čez dvajset in tri učiteljice, smo bili ena sama velika družina. Prva šola na Ojstrici je bila zgrajena leta 1 894, imenovana stara šola in so bili takrat šoloobvezni 103 učenci. Leta 1969 je bila zgrajena nova osnovna šola. Pred petimi leti smo praznovali J 00 obletnico šole na Ojstrici. Če kdaj ne veste, ne kod ne kam, se podajte na Ojstrico. Ojstričani smo prijazni ljudje, Ojstrica pa je lepa v vseh letnih časih. Prisrčno vabljeni na Ojstrico. A ŽIVI VITEL LUDVIK MORI Že večvkot dve desetletji uporabljamo traktorske vitle v planinskih predelih. Se prej pa so si nekateri pomagali z vitli na dizelski ali električni pogon. In kakšen je živi vitel? Nekateri izmed starejših smo ga še videvali in občutili, čeprav bolj poredko. Opisal ga bom, da stvar nebo šla v pozabo, ker o tem v našem glasilu še nisem nič zasledil, čeprav je precej povezan z gozdom in drugimi, na primer gradbenimi deli. Živi vitel so uporabljali v strmih, hribovitih inježko dostopnih krajih, pa tudi na strmih pobočjih v bližini mest in trgov. Se več kot pred tridesetimi leti so bile po naših gozdovih bolj ali manj na redko speljane ozke in strme kolovozne poti in kar precej lesnih ostankov in drvi je bilo globoko pod cestami. To odpadno lesno maso so lastniki radi poklanjali bodisi brezplačno ali za majhen "odsluž" revnim ljudem in oferjem, pa naj jo spravijo ven kakor vedo in znajo. Iznajdljivi ljudje so brž naprosili svoje prijatelje in vključili tudi svoje otroke ter se vsi postavili v bolj ali manj dolgo rižo ter si drug drugemu podajali drva. To je bil živi vitel. Tako so v doglednem času spravili drva do vozne poti. Ako bi to delo moral opravljati en sam človek, bi bilo veliko bolj zamudno in naporno, ker bi vsako drvo, ki bi ga vrgli navzgor v breg, zdrsnilo vsaj za en meter nazaj navzdol. Kar precej revnejših ljudi in oferjev si je v preteklosti pridobivalo drva na LEP KULTURNI DOGODEK OB DNEVU ŽENA FRANC JURAČ V dvorani gasilskega doma Golavabuka v Tomaški vasi pa so lepo kulturno prireditev materam, ženam in dekletom ob dnevu žena pripravili šolarji in mladi igralci iz Tomaške vasi. Potem, ko so nastopili recitatorji in harmonikar z diatonično harmoniko, so igralci predstavili dva skeča in zaigrali enodejanko ZDRAVNIK PO SILI. Prireditev je pripravila in režirala Heda Lužnik, na posnetku pa je odlomek iz skeča ČASOPISNI OGLASI. A Fotografija: F. Jurač opisan način, iz težko dostopnih bregov in grabnov, s pomočjo živega vitla. Drva in krmo za koze so nemalokrat nosili domov po ozkih in strmih stezah in se s trdim delom borili za golo preživetje. In v tistih časih je bil rek: "delo krepi človeka in duha," še kako čislan, pa tudi tisi:"Brez dela ni jela!". Danes pa je bolj v veljavi rek: * Šport krepi človeka!" Prva desetletja po vojni so si mnogi preprosti ljudje gradili svoje domove tam, kjer so podedovali ali kupili košček zemlje, tudi na težje dostopnih krajih, do kamor ni bilo možno speljati ceste ali dovozne poti zaradi drugih okoliščin. Tudi ti ljudje so si s pomočjo prijateljev in dobrih ljudi omislili živi vitel ter si podajali opeko iz rok v roke do gradbišča in tja znosili ves potrebni gradbeni material. Tako so z veliko volje in truda zgradili svoj lasten domek. Še se spominjam dveh zakoncev, ki sta kupila opuščeno kaščo, jo razdrla in znosila posamezne stene in trame na ramenih kilometer daleč, po strmih stezah do gradbišča, kjer sta si na podedovanem zemljišču zgradila lasten domek. Življenje je bilo tukaj zelo skromno. Poznal sem še drug zakonski par, ki sta od ceste znosila več sto metrov daleč, v težko dostopni kraj, vso opeko ter ves drugi material za novo hišo. Med gradnjo je tam večkrat odmevala pesem ob spremljavi harmonike. Žal, to veselje ni trajalo dolgo, ker je mati zbolela za neozdravljivo boleznijo. Živa veriga ali vitel so bili tudi mnogi ljudje, ki so si v medsebojni pomoči obnavljali svoje porušene domove po drugi vojni in prenekatere še sedaj veže veriga medsebojnega prijateljstva. Kako različni so od tistih ljudi, ki so jim streho nad glavo zgradile tuje roke in se v velikih blokih med seboj niti poznajo ne.A STANKO NAJRAJE PLETE, KADAR JE SAM SILVO JAŠ Stanko GREGOR je prišel iz Družmerja in sedaj že vrsto let živi z družino v Šentilju pod Turjakom. Sedaj, ko je v pokoju, ne pozna počitka. Venomer nekaj rezlja in izdeluje iz lesa. Veliko njegovih izdelkov, resnično lepih umetnin, smo lahko videli na številnih razstavah, pa po sejmih v bližnji in daljni okolici. Zanimivo je, da je povpraševanje po takih izdelkih kar precejšnje. Poklepetala sva o tem, kako plete in kako nastajajo košarice. Kar precej dolga je pot do takšne košarice ali koša, da dobi pravo obliko in podobo. Pletenje je Stankov konjiček. Ponekod tovrstna dejavnost že izumira, on pa, kot bi ga želel ohraniti za poznejše rodove. Začel je v daljnih petdesetih letih, ko se je s to dejavnostjo srečal kot kratkohlačnik. Osnove pletenja mu je pokazal oče in zato mu je Stanko še danes hvaležen. Pravi: "Sploh pa moraš biti pri tem delu natančen in imeti zamisel, kako bo potem izgledal končni izdelek. Pripraviš si podlogo, ki je navadno iz lesa, jo oblikuješ in dobro zgladiš ter navrtaš enakomerno število lukenj vanjo. V luknje vstaviš "kolače" ali vodila, ki dajejo obliko izdelku. Iz lesa ali vrbe pa narežeš vitre, ki jih moraš pri pletenju namakati v vodi, da so bolj prožne, potem pa spet sušiti. Vztrajno in počasi vendarle gre. Takega izdelka ne narediš v osmih urah." Za konec še vsak košek ali košaro prevleče z lakom. Stanko večine svojih izdelkov ne prodaja, temveč jih podarja svojim prijateljem in znancem in tudi zato imajo posebno vrednost. V dneh, ko smo ga obiskali, je ravno pripravljal izdelke za rastavo društva upokojencev v Mislinji. Spet so bili njegovi izdelki med kopico drugih še kako razpoznavni, tako kot je znan njihov izdelovalec Stanko Gregor, pletarski samorastnik iz Šentilja.A Foto: Silvo Jaš LIBELIŠKI PRESL FRANC JURAČ Fantje iz Libeliške gore že štiri leta za veliko noč nosijo velikočni snop ali preši, kot ga imenujejo, k žegnu v libeliško cerkev. Vsako leto pa je preši daljši in letos je bil visok 29,23 metrov. Dobre štiri metre nižje pa so ga spletli tudi libeliški fantje. Tudi žene in dekleta v Libeličah se niso pustile kar tako; velikonočni preši so prinesle k žegnu in se z njim pohvalile. Velikonočni preši iz Libeliške gore je segel skoraj čez zvonik libeliške cerkve.A Foto: F.Jurač Franci Dobnik, Branko Jerlah in Jure Ješovnik so tretjič zapovrstjo dokazali, da so pravi mojstri za izdelavo velikonočnih snopov. Pred tremi leti so petnajstletni fantje izdelali prvi snop, ki ie meril 23 metrov, lani drugega, ki je meril že 32,5 metra, letošnji pa je bil dolg kar 50 metrov. "Delo je je bilo naporno", pravijo fantje," saj je skoraj vsak dan deževalo. Veliko materiala za snop smo navozili kar z motorji, nekaj pa tudi s traktorjem. Ponosni smo, da nam je uspelo. Veseli pa smo tudi, da so mlajši fantje in dekleta z zanimanjem spremljali naše delo ter z veseljem priskočili na pomoč. To so: Mitja Kuperti, Miran Grobelnik, Damjan Popič, Blaž Lokovšek, Ivek Meh, Iztok Županek, Kristina Dobnik, Urška Ješovnik, Andreja Rutnik, Nina Meh in Eva Šuler." Fantje se vsem krajanom zahvaljujejo za darovan material.A Od leve: Pavčič, Cug, Gorjak, Kuperti V CERKVI SV.RADEGUNDE SO ŽEGNALI 50 METERSKI SNOP TONE JEŠOVNIK NAŠE OKOUE Kako lepo naravo Bog je ustvaril, človek pa čisto jo je pokvaril. Mnogo na vejali smoga se skriva, koliko betona ie zemljo pokriva. Tam, kjer je zlato žito zorelo vozijo tanki in krogle letijo. Nedolžni ljudje pa vsak dan bolj trpijo. Dragica TAMŠE ▲ ▼ Foto: Kristinka Dobnik Snop je nosilo 23 faranov. SVETI DUH NAD DRAVOGRADOM MARIJA BOŽIČ Oglašam se s Sv. Duha in želim opisati našo cerkev, ki je naš kulturni spomenik. Ponosni smo nanj. Sv. Duh je podružnica ojstriške cerkve. Ta je leta 1 958 pogorela, z njo vred pa vsi stari dokumenti. Ojstrica ima pet zaselkov: Goriški vrh, Ojstrico,Sv. Duh, Velko, Kozji vrh. Cerkev sv. Duha je bila že precej dotrajana in potrebna temeljite obnove. Ojstriški farani, pa tudi drugi sosedje, so zbrali darove za obnovo cerkve. Najprej so usposobili majhno leseno mežnarijo poleg cerkve, da so v njej gospodinje lahko pripravljale nrano. Hrano so prinašale tudi gospodinje iz oddaljenih krajev, tudi do dve uri hoda. Domačini so prispevali veliko udarniški ur. V cerkev so napeljali elektriko in nanjo priključili tudi zvonove. V mežnariji pa je sedaj tudi voda. Poleg faranov je del sredstev za obnovo prispevala škofija, del občina in Zavod za spomeniško varstvo, od koder so prihajali tudi strokovnjaki ter svetovali pri obnovi. Cerkev ima lesen strop, ki so ga v celoti obnovili in je sedaj prav tako poslikan, kot je bil prej. Ostalo je še nekaj fresk in obljubljajo, da jih bodo še obnovili. Na koru pa stojijo velike orgle, ki kličejo nekoga, ki bi jih hotel in znal obnoviti. Cerkev sv. Duha je bila romarska. Verniki so sem prihajali iz vseh strani, celo iz Avstrije. Sedaj je tukaj maša samo dvakrat na leto in sicer: na Binkoši in prvo nedeljo v septembru (na angelsko nedeljo). Farani pa pogrešamo tudi cesto, saj je sedaj mogoče priti do cerkve le s traktorji ali s terenskimi vozili.A ZETOR 7341 TRAKTOR LETA 1999 FRANC JURAČ V hotelu Rimski vrelec v Kotljah je bila 19. februarja prireditev, na kateri so izbirali traktor leta je traktor leta postal traktor Zetor 7341, ki je med našimi kmetovalci že dobro znan. 1999. Že četrtič so bralci strokovne revije Kmetovalec izbrali traktor leta 1999 češke tovarne Zetor. Letos Drugo mesto pa je zasedel traktor Massey Ferguson 4255. A Foto: Franc Jurač I&J. t m,. I ki jL.I ■■■ JI vj, 88 jfe- SMEH NI GREH MAJDA PAJER Janez je na srečolovu. Izklicevalec oznani glavni dobitek: "številka 713: debela svinja!" "To sem jaz!" veselo vzklikne Janez. Starejši kmet zbada sosedovega študenta, češ da študentje samo bogu čas in staršem denar kradejo. Študent se upre: "To ne bo držalo, saj že znamo delati zlato iz svinca." "Kaj res?" se začudi kmet, "no, če me tega naučiš, te pa ne bom več zafrkaval." "Prav," reče študent in začne z razlagati: "Vzemite toliko svinca, kolikor bi radi pridobili zlata, ga stopite in nato zmešajte vanj na vsako kilo po deset jajčnih rumenjakov. Vse to mešajte toliko časa, da nastane zlato. Pri tem lahko mislite na vse, samo na krokodila ne, sicer se poskus ponesreči." Študent odide, kmet pa se ob prvi priložnosti loti poskusa. Zakuri ogenj, namesti lonec, zloži vanj ves svinec, kar ga je našel, počaka, da se stopi, nato vanj zmeče predpisano količino rumenjakov in začne mešati smrdečo brozgo. Meša nekaj časa, meša, nato pa zabriše kuhalnico proč in zarenči: "Poštajna krokodilska! Vse življenje nisem pomislil nanj, zdaj mi pa kar naprej sili v glavo." Študent biologije poučuje starejšega kmeta: "Vaš način kmetovanja je zastarel. Močno dvomim, da vam bo dalo to drevo pet kil jabolk." Seveda ne", se posmeje kmet, "to je namreč hruška." "Kako ti gre?" "Še kar: prodajam jerebičje klobase, ki jih izdeluje moj brat." "Kje pa dooi toliko jerebic?" "Tebi zaupam: klobase so deloma iz konjskega mesa, vsakega pol." "Kako?" "Ena jerebica, en konj." ‘1917 + 1999 REBERNIKOVI BIČI V SLOVO Pred petnajstimi leti sem kot mlad gozdar začel spoznavati zelena pobočja Raven - gozdove in l|udi na Navrškem vrhu. In prav posamezne, redke manjše kmetije dajejo svojstven pečat gozdnatemu hribu nad industrijskimi Ravnami na Koroškem. Na teh kmetijah žive kleni ljudje. Tudi Helena STRIGL - Rebernikova biča je bila med njimi. Ko sem se prvič oglasil na Rebernikovi domačiji, me je Rebernikova biča kljub temu, da nisem ta pravi Korošec, prav prijazno sprejela. Rebernikova Lenčka, kot so jo klicali domačim, se mi je zdefa kot ta prava biča, polna življenske energije in dobre vol|e. Spoznal sem hitro, da je ta prava gozdarska in jagrska biča, saj smo se pri Rebernikovih srečevali holcarji, ta šolani gozdarji in jagri. Kdaj pa kdaj smo se srečali pri biči tudi z veterinarji in električarji. Rebernikova biča nam je vedno namenila prijetno besedo in nas je ob vsakem času z veseljem sprejela. Koliko strokovnih mnenj in napotkov smo si izmenjali za meno kuhinjsko mizo. Nevsiljivo nam je rada prisluhnila in nam kdaj pa kdaj kaj pametnega svetovala ali pa nam tudi kakšno pikro zabrusila. Nismo je zastonj imenovali "gozdarska šefica". Velikokrat sem z Rebernikovo bico kramljal sam. Pogostokrat si je odprla svojo nevidno debelo življensko knjigo in pričelg obu-|at spomine iz časov svoje mladosti, vse do današnjih dni. Čeprav so bili takrat težki časi, so se ji zdela mlada leta v Jazbini najjepša. Večji del svoje mladosti je preživela pri Karpuhu pod Uršljo goro. Mnogi so jo poznali tudi kot Karpuhovo Lencko. Že zelo mlada je morala skrbeti za domače. Hilro je šla služit k večjim pavrom pod Goro. Dobro je poznala tudi grofa Thurna, katerega podnajemniki so bili. Za grofa je sadila smreke, delala pa je tudi v drevesnici na Naravskih Ledinah. Pohvalila se je rada, da jo je rad videl tudi grofov sin, ki je rad prihajal z očetom h Karpuhu. Služila je tudi pri Križgnu, k|er so imeli včasih gostilno. Morda je prav tu spoznala Štriglovega Jožeta, s katerim je zaživela skupno življenje. Kljub svojim rosnim letom je bila med NOB prava partizanska aktivistka. Kar nekajkrat |e bilo njeno življenje v nevarnosti. Po končani drugi svetovni vojni se je Striglova Lenčka prestavila z družino v dolino k Pušniku nad Kotlje, od tod pa na Navrški vrh. ~ mati, , , in vnukinje je vzorno skrbela . Zagospodarila je na Rebernikovi domačiji. Bila je dobra ti, h kruhu je spravila vse svoje štiri hčere. Tudi za svoje vnuke mukinje je vzorno skrbela. Do zadnjih dni svojega življenja je bila podjetna ženska. Redkokdaj je bila žalostna. Prvič sem jo videl s solzami v očeh, ko ji je kruta bolezen vzela najstarejšo hčerko Alenko. Potarnala je, zakaj smrt namesto hčere ni vzela nje - stare biče. Toda bic-ina volja do življenja je bila velika, saj si dolgo časa ni hotela priznati, da jo je začela najedati zahrbtna bolezen. Se preči nekaj tedni sva se dogovarjala, da se bova spomladi podala na sončno stran Uršlje gore v rodno Jazbino. Rebernikova biča nikdar ni imela časa, da bi za kakšno uro zapustila dedija Janeza in živino. Že ob njeni 80- letnici pred dvema letoma sem ji obljubil, da jo popeljem h Karpuhu. Bolezen ji je prekrižala, da bi obiskala svoji prijateljici, Kavnikovo in Komprejevo bico v Javorju. Ostali bodo lepi spomini, saj mi je prav Rebernikova biča znala pričarati zanimivo življenje v preteklosti pod Uršljo goro. Pozabil ne bom njenega zadn|ega nasmeha nekaj ur pred njeno smrtjo. Za ternutek je odprla oči in mi poskušala nekai povedati. Morda je bilo to njeno slovo od vseh nas, ki jih je imela rada. Za večno |e zaspala z rahlim nasmehom. Naj še dolgo vejejo njena dobra dejanja nad Rebernikovo.domačijo, katere glavni steber je bila prav Rebernikova biča - Striglova Lenčka. Gorazd MLINŠEK *1917 + 1999 TEREZIJA HOVNIK BOBNARJEVA MAMA Množica ljudi jo je pospremila na njeni zadnji poti in se ji poklonila v spomin, na starotrškem pokopališču pri Slovenj Gradcu. S svojo prisotnostjo na pogrebu Bobnarjeve mame Terezije Hovnik, doma z Vrh, so liudje pokazali, kako so jo spoštovali, kako radi so jo imeli, dokler je živela. Mama Terezija se je rodila 1 2. oktobra 1 91 7, umrla pa je 28. februarja 1999, v svojem 82 letu življenja. Kakor veliki večini ljudi starejših generacij, tudi njej v življenju ni bilo z rožicami postlano. Delati |e bilo treba od otroštva naprej vse življenje, da je človek preživel. Šolo je obiskovala na Selah. Poročila se je leta 1941, tik preden so vdrli k nam Nemci. Možu, ki je bil po rodu Pristovski, je rodila pet otrok, same sinove. Ker je pri Bobnarju boli malo zemlje, je morala Terezija poleg dela aoma hoditi na delo, na dnino tudi h okoliškim kmetom. Posebno naporno je bilo to zanjo po moževi smrti leta 1958. Otroci še niso odrasli, zato je bila njena skrb za otroke na prvem mestu. Pri Bobnarju so bili že od nekdaj tradicionalni poklici: dedi je bil kolar, Terezin mož in sinovi pa mizarji. Sama se je izučila za šiviljo. Veliko je šivala za otroke, pa tudi za druge, posebno za ženske, ki so rade prihajale k nje|. Daleč naokoli so jo poznali kot prijazno, prijetno žensko in gostoljubno gospodinjo. Na starost, ko ji je bilo dolg čas in je imela časa dovolj, je rada hodila v cerkev. Tako je teklo njeno življenje. Sinovi, snahe in vnuki so jo veselili in jo radi imeli. Potem je prišla krajša bolezen, ki je ni prebolela in preživela. Bobnarjevo mamo terezijo bomo vsi, ki smo jo poznali, ohranili v najlepšem spominu, dokler bomo živeli in pomnili. Rok GORENŠEK Ob smrti naše drage žene, mame, biče in prabice HELENE ŠTRIGL se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo dne 23. 2. 1999 pospremili na njeni zadnji poti z Rebernikove domačije na Navrškem vrhu na pokopališče v Kotlje. Hvala sosedi Navršnikovi Ančki za neizmerno pomoč in skrb pri pegi v času bolezni naše biče. Še posebno hvala vsem govornikom in pevcem lovske družine Prežihovo za zapete poslovilne pesmi ter ostalim, ki ste nam pomagali v težkih trenutkih. Mož Jože in ostalo sorodstvo ‘1910 + 1999 VIKTORIJA HORVAT S svojim vedrim nasmehom vsakega osrečiti si znala, pred usodo neizprosno, sama nemočna si ostala. Prazna sta dom in dvorišče, naše oko zaman te išče. Spočij zdaj si žuljave dlani, za vse še enkrat rivala ti. Zavest o smrti nas spremlja vse življenje. Misel nanjo zadržujemo skrivoma v sebi. Spremlja nas v vseh letnih časih, v dobrem in slabem, v vseselih in žalostnih trenutkih. Ko pa enkrat poseže v naše družine, se spremeni življenje. V sebi imamo občutek, da se nam je zgodila krivica. Kljub tolažbi, za to ni pomoči... S takšnim mnenjem smo sprejeli žalostno novico, da nas je 20. aprila J 999 za vedno zapustila Viktorija Horvat, Robovnikova Ika iz Šmiklavža. Viktorija se je rodila 6. 11. 1910 na kmetiji Škorjanc v Pamečah, kjer je preživela svoja otroška in mladostniška leta. Mladost ji m bila posuta z rožicami. Kot večina mladih ljudi si je tudi Viktorija izbralp življenskega sopotnika, se leta 1940 poročila ter preselila v Šmiklavž. Z možem sta si ustvarila toplo zakonsko ognjišče in skromen dom. Rodila je pet otrok, danes pa živijo |e samo trije. Še posebej težko je bilo njeno življenje med drugo svetovno vojno, ko je bil mož v partizanih. Tudi sama se je trudila in pomagala pri narodno -osvobodilnem boju. Kljub temu je še vedno vzorno skrbela za otroke in dom. Vzgojila jih je v poštene in prizadevne ljudi. Hud udarec je doživela leta 1 969, ko ji je umrl mož. Vendar se ni vdala v usodo. Jslekaj let po tem je živela pri sinu Francu in njegovi družini v Šmiklavžu. Zaradi želje po samostojnem življenju, bližini trgovskih storitev ter zdravstvene oskrbe, se je preselila v dom upokojencev v Slovenj Gradec. Tukaj je živela kar 16 let in zanjo so bila to najlepša brezskrbna leta. Pred slabimi štirimi leti se ji je začelo zdravstveno stanje slabšati, zatp se je oktobra, leta 1995, preselila v Koroški dom starostnikov v Črneče. Bila je zadovoljna z oskrbo, še bolj vesela pa je bila svoje lastne sobe, v kateri je še do smrti skrbela za red in čistočo. Viktorija je imela izredno rada rože. Vsako leto jih je skrbno gojila na balkonu in v svojem stanovanju. Večkrat se je udeležila različnih kulturnih, zabavnih prireditev, družabnih srečanj ter izletov. Rada je imela naravo in živali. Cvetoča pomlad je bila zanjo najlepši letni čas. Posvečala se je tudi vzgoji svojih osmih vnukov ter dvanajstih pravnukov. Vedno se je izredno razveselila vsakega obiska. Kljub temu, da jo je pred tremi leti smrt sina Franca izredno prizadela, je s svojim vedrim razpoloženjem pokazala, da je potrebno živeti dalje. Vedno je bila dobre volje in v njeni družbi ni bil nikdar dolg čas. Bila je v dobrih odnosih s sosedi. Vedno je rada pomagala drugim in drugi so pomagali njej. Vse njeno življenje je bil sam dola delovni dan, poln številnih obveznosti. Kljub močni volji do življenja in vedrini pa Ika ni bila kos hudi bolezni, ki ji je izpila živl|enske moči. Njeno slovo bo huda izguba za domače. Vsi, ki smo jo imeli radi in jo cenili, jo bomo ohranili v lepem spominu. Vsaka svečka na grobu pa je priča naše pozornosti in spominov na preteklost. Ti bodo ostali za vedno živi. Naj mirno počiva v domači zemlji! Lidija AJTNIK Ob boleči izqubi naše draae mame, babice, prababice, sestre, tete in svakinj VIKTORIJE HORVAT iz Šmiklavža se najlepše in iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste jo spremljali na njem zadnji poti, darovali vence, sveče, cvetje in za svete maše. Najlepša hvala gospodu dekanu Tinetu Tajniku za opravljen pogrebni obred, pevcem za zapete žalostinke, gospodu Tinetu Šmonu za odigrano Tišino, govorniku gospodu Avgustu Holcu za ganljivo izrečene besede slovesa ter osebju internega oddelka bolnišnice Slovenj Gradec za zdravljenje in lajšanje bolečin. Še enkrat iskrena hvala vsem, ki ste nam v najtežjih trenutkih stali ob strani in nam kakorkoli pomagali. Žalujoči: sinova Janez in Tone ter hčerka Jožica z družinami, vnuki, pravnuki, bratje Ivan, Feliks in Lojze z družinami ter ostalo sorodstvo. ANTON HRIBERNIK 1932-1998 Minil je sveti Valentin, ki ima ključe od korenin. Jamnikova domačija na Gradišču pri Slovenj Gradcu pa se sprašuje, kako letos orati, kako letos se|ati? Saj z nami ni več gospodarja Toneta Hribernika, ki je živel na tej kmetiji od 29. maja 1931 5. avgusta 1998. "Ne vem, kam naj se obrnem, ne vem, kam naj pogledam, praznina je tu. Tebe , dragi mož Tone pa krije črna zemlja na starotrškem pokopališču." Toži žalostna m osamljena žena Pavlika. Zgubiti moža, kot je bil Tone, je zanjo težka bolečina v srcu. Saj, ko človek povežeš pogovor z njo, ji solza gorja, žalosti in bolečin zdrsi, zastane za nekaj časa dih. Ni in ni več tiste poti, po kateri bi se dragi pokojni Tone lahko vrnil v njen objem, ji dajal nasvete, kakor je bila navajena v njunem skupnem življenju. Pa vendar, takšna je naša skupna življenska pot, da vedno eden ostane sam. In tako je treba pač živeti naprej in si s spomladanskim delom krajšati ure žalosti. V srcu žene Pavle pa je res hudo. Vztrajno in vdano se udaja božji usodi in pridajo: "Mora pa že tako biti!" Ob enem se zahvaljuje prav vsem za vse, kar je kdo pomagal ob izgubi njenega dragega moža Toneta. Žalujoča žena Pavla, hčerki Mira in Hedvika, sinova Janez in Tone ter zeta Zvonko in Stanko in snaha Irena ter vnuki: Bojan, Miran, Janko, Aleš in Dejan. * 1911 + 1999 MARIJA BOZANK Skoraj na pragu nove pomladi je kot sveča ugasnilo življenje skrbni in plemeniti ženi, materi, babici in prababici Mariji Božank, po domače Krošljevi biči iz Brdinj, ki je zadnje desetletje preživela pri sinu Francu in snahi Betki v Dobji vasi. Marija se je rodila 4. februarja 1911 na manjši Krošljevi domačiji v srednje veliki družini. Ce ne bi čez tri leta izbruhnila prva svetovna vojna, bi lahko srečno odraščala skupaj z dvema bratoma in tremi sestrami. Tako pa ji je vojna zagrenila življenje, ko je bila še majhna. Oče je moral na fronto, od koder se ni več vrnil in mati je morala Micko s težkim srcem prepustiti tujim ljudem, da si je kot varuška in pastirica sama služila kruh v trdih vojnih in povojnih časih. Morda sta ji prav trdo otroštvo in mladost pripomogla, da je zrasla v pridno dekle s plemenitimi vrlinami. Izučila se je za šiviljo, a žal, v teh kriznih časih za ta poklic ni bilo dela. Zaposlila se je kot natakarica, najprej v Črni, čez nekaj let v Dravogradu in nazadnje na Prevaljah. S prisluženim denarjem je pomagala materi iz stiske, da je lahko ohranila domačijo. Tja se je Marija vračala po službi in z ljubeznijo obdelovala zemljo in vzgajala svojega sina Francija in tri dekleta. Da je lažje preživela svoje otroke, je hodila še na dnine. Kmetje so jo radi najemali, ker je bila vestna in pridna delavka. Čeprav je bilo njeno življenje en sam delavnik, v težkih vojnih in povojnih časih, je bila Micka skrbna mati svojim otrokom in dobra sovaščanka Vsakomur je rada pomagala, kjer je le mogla. Od nj< lče, ne da bi bil postrežen in za vsakogar je našla r h ko svojim bližnjim, hiše ni odšel nihče, jazno in toplo besedo. Rada je bila v družbi veselih ljudi, kjer so vel peli, da se ie lahko pridružila petju. Kljub starosti bi še delala, če se ji ne bi pripetila nesreča, v kateri si je zlomila oba kolka in pristala v bolniški postelji. K sebi sta jo vzela sin Franci in snaha Betka z družino, kjer so ji z vso ljubeznijo stregli polnih devet let. Bila je zelo skromna in je voljno prenašala svoj križev pot. Hvala vam Micka za vse, kar ste dobrega storili za svoje bližnje, za nas vse. Domači se zahvaljujemo zdravnici dr. Praper Džordževič za nesebično pomoč in patronažni sestri za nego v času težke bolezni naše mame. Iskrena hvala vsem, ki ste naši dragi mami ob zadnjem slovesu poklonili cvetje in sveče ter jo prišli v tako velikem številu pospremit na njeni zadnji poti. Hvala pevcem za odpete žalostinke ter govornikom za poslovilne besede. Hvala godbenikom za odigrane skladbe in Janiju Plohlu za poslovilno pesem. Iskrena hvala tudi gospodu lepo opravljen obred. Še enkrat prav vsem iskrena hvala. Vsi njeni! Ludvik MORI župniku za Zakaj si morala umreti, ko s tabo je bilo lepo živeti. Od kar utihnil je tvoj glas, žalost, bolečina je pri nas. V SPOMIN FRANČIŠKI ŠMON iz Razbora Minilo bo že leto dni, od kar si nas za vedno zapustla , draga žena, mama in dobra kmetica in soseda Frančiška Šmon, po domače Morn. Hvala vsem, ki se je spominjate, ji prižigate sveče in prinašate cvetje ter postojite pred njenim preranim grobom. Ohranite jo v lepem spominu! Žalujoči mož Jožef, hčerke Darinka, Franja in Marta ; Jože ter ostali sorodniki. družinami in sin * 1945 + 1999 ADOLF VRHOVNIK Zaman je bil tvoj boj, vsi dnevi upanja, trpljenja, bolezen je bila močnejša od življenja. Niti zbogom nisi rekel, niti roke stisnil nam, smrt te vzela je prerano, a v naših srcih vedno boš ostal. Januarja, leta 1945 je pri Mežnarju v Sv. Danijelu zagledl luč sveta Adolf Vrhovnik, šesti otrok zakoncev Egidija in Ljudmile Vrhovnik. Njegovo otroštvo s štirimi sestrami in petimi brati je bilo težko. Ni poznal otroškega veselja in radosti, kajti že pri sedmih letih so mu pri kmetu, kamor je moral oditi služit, dali v roko pastirsko palico, s katero si je vse do prve zaposlitve, ki jo je dobil na Imontu v Otiškem vrhu, služil kruh. Odslužil je vojaški rok in se ponovno zaposlil na Kolonialah Dravograd in nato na elektrarni v Dravogradu, kjer je svoje delo vestno opravljal do oktobra 1993, ko se je invalidsko upokojil. Leta 1973 se je poročil s svojo izvoljenko Jožico Čurč in si pri Kržečniku ustvaril topel dom in družino. Njegovo življenje je bilo prepleteno s trpljenjem. Bil je zelo skrben mož ženi Jožici, oče sinu Milanu, hčerkama Aniti in Mateji ter dedek vnukinjama Karmen in Sabini in pravičen prijatelj prijatelju. Njegove pridne roke ter pošteno in dobro srce so lahko v ponos in lep spomin vsem njegovim. Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo za vedno končali in v hišo Očetovo šli. Naj mu bližnji gozd šumi večno uspavanko in zemlja naredi miren počitek. Darja NABERNIK Mnogo prezgodaj nas je za vedno zapustil naš dragi mož, oče, dedek in brat PAVEL POGORELC iz Brd. Ob boleči izgubi se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki ste mu poklonili cvetje, sveče in darovali svete maše ter ga spremljali na njegovi zadnji poti. Iskrena hvala sosedom Arbiterjem, Cečovnikovim, Aničevim in Turnerjevi Pepci za pomoč v teh težkih trenutkih. Iskrena hvala tudi govorniku Ivanu Merzdovniku za ganljivo izrečene besede slovesa, cerkvenim pevcem za zapete žalostinke ter gospodu kaplanu Franciju Pavliču za pogrebni obred. Žalujoči: žena Marija, sinova Marijan in Pavel z družinama ter sestri Jožica in Marica z družinama. IVAN KARNICNIK Izteklo se je življenje Ivana Karničnika, ki se je začelo 5. maja 1921 na Grobelnikovi kmetiji na Goriškem vrhu. Mladost in šolska leta je preživljal v krogu svojin bratov in sester. Ko mu je bilo štirinajst let, je izgubil očeta. Kot najstarejši sin je kaj kmalu spoznal vso trdoto kmečkega življenja. Tudi druga svetovna vojna mu ni prizanesla. Bil je prisilno mobiliziran v nemško vojsko in je na raznih bojiščih zahodne Evrope doživljal grozote vojne. Ujeli so ga anglo-američani in po štirih letih je le uspel priti nazaj domov. Kot najstarejši je moral ob bolehni materi prevzeti skrb za mlajše in nepreskrbljene brate in sestro. Kmetija ni nudila zadostnega dohodka, zato se je zaposlil v gozdarstvu, kjer so ga dolga leta poznali kot pridnega in vestnega "holcarja". Užival je zaupanje predpostavljenih. Delal je po koroških gozdovih, od Koprivne, Smrekovca, Uršlje gore in seveda naiveč v gozdovih Košenjaka. Ni naključje, da je bil leta 1952 izbran v skupino ojstriških gozdarjev "holcarjev", ki so spravljali več tisoč m3 lesa na Olševi čez državno mejo v Železno Kaplo na avstrijsko stran. Ko človek prestopi v zrelejša leta, si zaželi ustvariti svojo družino. Spoznal je Srebnikovo Micko in se z njo poročil 1957 leta. V zakonu sta se jima rodili hčerki Marina in Betka ter sin Janko. Pri Krajnkarju sta si ustvarila skupen dom, ki je dal varnost porajajoči se družini, ki se je razvijala v prijetnem vzdušju, v slogi in spoštovanju drug drugega. Leta 1 964 je zapustil gozdarstvo in se zaposlil v železarni Ravne, kjer je dočakal starostno upokojitev. Težko je opisati kilometre prehojene poti med Ojstrico in Dravogradom, v vsakem vremenu, v vseh letnih časih, ponoči in podnevi. Delal je v izmenah in vremenske razmere niso smele biti ovira za prihod na delo. Pozenje se je vozil na delo z mopedom, vendar je moral pozimi vseeno peš na pot. Ivan je bil skrben, ljubeč mož in oče. Med krajani je veljal za preprostega in marljivega človeka, ki so mu bili poštenost in iskrenost največja človeška vrednota. Bil je bogat, ker je bil zadovoljen z malimi stvarmi. Za vedno je končal svoj boj z boleznijo, star 78 let. Od njega smo se poslovili na domačem pokopališču. Naj mu bo lahka domača gruda in večen mir, domačim pa močna volja za premagovanje bolečin v težkih trenutkih žalosti. Ferdo KNEZ jiW ZAHVALA Nikakor ne moremo dojeti krute resnice, da te ni več, dragi IVAN KARNICNIK Hvala sorodnikom, prijateljem in sosedom, ki ste ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti in mu darovali cvetje in sveče in izrekali sožalje. Iskrena hvala zdravnikom in zdravstvenemu osebju internega "E" oddelka bolnišnice v Slovenj Gradcu in zdravstvenega doma Dravograd za zdravniško pomoč in lajšanje bolečin v zadnjih trenutkih življenja. Zahvala gospodu župniku za obisk na domu, za opravljen pogrebni obred in darovano pogrebno mašo. Hvala ojstriškim pevcem za zapete žalostinke, gospodu Bojanu Habermanu za odigrano tišino in govorniku za poslovilne besede. Vsem še enkrat iskrena hvala. Žalujoči: žena Marija, hčerki Marina in Betka ter sin Janko, snaha, zet in vnuki. Zvonovi večerni zvonijo, ti miren počitek želijo, srce tvoje že dolgo spi, naše pa zelo boli. V SPOMIN Šestega maja bo minilo deset let, od kar nas je zapustil naš dragi sin, brat in stric STOJAN LIKAR iz Mislinje Dolga in nepozabna so leta, ko smo bili skupaj, a še daljša so leta, ko te ni več. Pogrešamo te in dom je prazen, spomini pa težki in boleči. Hvala vsem, ki se ga spominjate in obstojite ob njegovem grobu, nanj položite cvetje in prižgete svečo. Za njim žalujejo: Vsi njegovi Zaspala draga mama si, zaprla trudne si oči, bolečine si prestala in zdaj boš mirno spala. ^ ZAHVALA Ob boleči izgubi naše drage mame, stare mame, prababice in sestre ANGELE JAMNIKAR iz Tolstega Vrha pri Mislinji se vsem, ki so jo spremljali na zadnji poti, ji darovali vence, cvetje, sveče in svete maše, najlepše zahvaljujemo. Hvala vsem, ki so nam pomagali lajtežjih trenutkih. Iskrena hvala patronažni sestri Majdi Zajc za obiske na domu, govorniku za izrečene besede slovesa pred odprtim grobom, cerkevnim pevkam za zapete žalostinke med mašo v cerkvi, gospodu župniku Mirku Horvatu za pogrebni obred. Hvala pogrebni službi Jerneja Zaveršnika iz Šentilja pri Mislinji. Žalujoči: hčerke Marija, Ivanka in Jožica z družinami, vnuki, pravnuki, bratje Ivan, Jože in Slavko ter sestre Marija, Lizika in Anica Bilo lepo je - prelepo skalilo srečo je slovo, slovo, za nas najhujše zlo, spoznali smo, da te nikoli več ne bo. ’ i ZAHVALA Ob težki izgubi našega dragega moža, očeta in dedija FRANCA HANJŽE iz Danijela 67 se iskreno zahavljujemo vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence, cvetja, sveče in za svete maše. Hvala vsem sosedom, znancem in prijateljem, ki so nam kakorkoli pomagali v najtežjih trenutkih. Hvala govornikoma Janku Pavliču in Matjažu Kukenbergerju za ganljivo izrečene besede slovesa pred domačo hišo in pred odprtim grobom, pevcem pevskega zbora Čaki iz Šentjanža pri Dravogradu za zapete žalostinke, g. župniku Tonetu Šerugi za pogrebni obred. Hvala tudi za zaigrano Tišino ter pogrebni službi Karner z Mute. Žalujoči: žena Pavla, otroci Elica, Danilo in Anica z družinami ter Darja z Dragom in Beno s Katjo in vnuki. Za hišo prazna klop je in dvorišče, povsod oko te išče. Ostala sama je praznina, srce razjeda bolečina. Še vedno čakam tvoj korak, nasvet, nasmeh, a tebe ni nikjer. Zaman, ne bo te več, ostajajo le solze na očeh. SPOMIN Prvega aprila 1998 je zvon naznanil žalostno novico, da ni več med nami LUDVIKA BRITOVŠEKA iz Završ. Rodil se je na Legnerjevi kmetiji kot prvi sin. Kot najstarejši je moral hitro prijeti za vsako delo. Rad je popazil na svoje sestre in pozneje še brata. Ko se je poročil, mu ni bilo tuje nobeno delo. Z ženo Pavlo sta si ustvarila družino in lep dom. Ko so mu umrli starši, je zapolnil praznino s ključarjenjem v domači cerkvi. Svojo požrtvovalnost je pokazal pri nakupu zvonov in pri gradnji vodovoda in telefona. Bil je priljubljen zaradi svoje odkritosti ter uspešen na vseh področjih svojega dela. Bolezni ni poznal, dokler ga ni zahrbtno napadla in še v najtežjih trenutkih je on tolažil svoje najdražje. Ne moremo doumeti resnice, ki je prišla tako hitro in prizadela najbolj domače ter vse, ki so te imeli radi. S hvaležnostjo se te spominjamo. Veliko si naredil za dom, družino in za kraj. Vendar, žalosti ne more odvzeti nihče... Naj ti bo lahka zemlja! Vsi tvoji Minilo je že leto dni, od kar vas, oče in dedek,več med nami ni. A v srcih naših spomin na vas vedno živi in živel bo vse naše dni. JOŽE OŠLOVNIK Dne 30. maja bo minilo leto dni, od kar je prenehalo biti dobro srce našega ljubega atija, dedka in pradedka. Veliko dobrega so storili za nas potomce in svoje bližnje. Hvala vam za vse. Bog vam bodi dober plačnik. Prisrčna hvala vsem, ki ste našega dedija spremljali v tako velikem številu na dravograjski božji vrt, ga obsuli s cvetjem, mu darovali sveče, se poklonili njegovemu spominu. Hvala ojstriškim pevcem za odpete žalostinke in govorniku za poslovilne besede ob zadnjem slovesu. Hvala tudi gospodu dekanu za lepo opravljen obred ter tolažilne besede. Še enkrat iskrena hvala prav vsem, ki so nam v težkem trenutku stali ob strani. Hvala vsem, ki postojite ob grobu in prižigate sveče. Hčerka Ida z družino ter ostalo sorodstvo. r~ ■11 Mirno počivaj, draga mama, brez trpljenja, brez ovir, a v nebesih uživaj svoj dušni mir. V SPOMIN MARIJI PODOJSTRŠEK iz Razbora Minilo bo že leto dni, od kar smo se v Razboru za vedno poslovili od mame, babice, dobre sosede Marije Podojstršek. V njen dom so radi prihajali ljudje. Vsakega je sprejela nasmejana. Zato jo pogrešamo. Marija, naj ti bo lahka zemlja, ki te krije. Hvaležni smo vsem, ki se je spominjate, postojite ob njeni gomili, ji prižigate sveče in prinašate cvetje. Žalijoči: hčerki Marija in Vida z družinama, hči Pavla in sin Alojz z družino in ostalo sorodstvo. KO JE SNEG SKOPNEL ŠTEFKA MELANŠEK Tudi takrat, med vojno, je bila ljubezen. Med mnogimi je komaj vzplamtela, pa je ni bilo mogoče doživeti. Tako se je zgodilo tudi Kančevemu hlapcu in dekli, ki sta bila zaljubljena, rllapecie odšel v partizane, sicer bi moral v nemško vojsko. Za njim je odšla tudi dekla. V borbi pri Petriču v Jazbini leta 1943 je za n|ima izginila vsaka sled. Nihče ni vedel, ali sta padla, ali soju zajeli Nemci. Kmalu po tej borbi je zapadlo veliko snega. Večina ljudi je bila doma, le v skrajni sili smo odšli v Žerjav po hrano. Zima je bila dolga. Ko je sneg skopnel, je deklina mati začela iskati svojo hčerko. Po dogotrajnem iskanju so našli oba, hlapca in deklo, objeta v gostem mladem smrekovem zatišju. Mati je hčerko prepoznala po rožnem vencu, ki ga ie vzela s seboj, ko je odšla od doma. Pokopali so ju v skupnem grobišču v Kotljah. Tako sta mlada zaljubljenca darovala življenje za našo svobodo. Kadar koli grem v Jazbino mimo okoliških kmejov, se spomnim na preteklost in grozote druge svetovne vojne. Želim, da bi mladi upoštevali delo narodno osvobodilne vojske in trpljenje ljudi med vojno, da bi sedaj skupaj živeli v miru in spoštovali drug drugega. PRGIŠČE ZGODOVINE LINJSKEGA GRABNA IVO MARINC \ZSJ- mm .m |k o ;■ S« .c A'-ry'"/ ■, 1. Postojanka tehnike "Sove" 2. Domačija Rudla Založnika 3. Križišče-odcep v Glažuto (Krajcgraben - Pestotnik) 4. Kmetije Ramšak, Miklavž (Jeseničnik) in Miklavževa žaga v grabnu 5. Pri Zilcu v grabnu ob železnici 6. Kmetija Franca Križovnika 7. Kmetije: Adam Koprivnikar - partizansko ime "Parabela"^ Vodovnik Kristan-partizansko ime "Spicparkelj"; Gratelj - partizansko ime "Snops" 8. Mesar in kmet Planinšec 9. Bolnica "Leto" (Košuta) na Lovrenški strani Planinke TE-HNIKA SOVA 1. Tednik XIV. divizije »Mi vstajamo«, št. .1, 8. avgusta 1944, 150 izvodov. Ta list je izšel zatem 15. avgusta, 22. avgusta, 24. septembra, 10. oktobra in št. 8 v 220 izvodih 30. oktobra 1944 2. »Glas svobode« št. 5, glasilo XIV. divizije NOV in POS v 200 izvodih konec oktobra 1944 3. »Partizanski soneti« Franceta Kosmača, septembra 1944 4. »Partizanska mati« — Janez Perovšek-Pelko 5. »Partizanske pesmi« 6. »Štirinajsta na delu«, reportaže Franceta Kosmača 1. decembra 1944 7. »štirinajsta v septembru« v 230 izvodih 8. »16 partizanskih pesmi« v 220 izvodih 9. »Pesmi Kajuh« v 400 izvodih 10. »Partizanski koledarček« v 500 izvodih 11. »Beograd, združen1 prisega« v 350 izvodih 1. januarja 1945 12. »Iz partizanskega tiska« št. 1 v 320 izvodih 1. januarja 1945 13. »Iz partizanskega tiska« št. 2 v 410 izvodih 27. januarja 1945 14. »Iz partizanskega tiska« št. 3 v 320 izvodih 27. januarja 1945 15. »Zgodovina KPJ« — Moše Pijadeja v 350 izvodih 16. »Severni kurir« št. 1 25. marca 1945, št. 2 27. aprila 1945 v 520 izvodih, št. 3 1. maja 1945 v 520 izvodih. »Severnega kurirja« je pričel izdajati propagandni odsek štaba Severne slovenske grupo odredov, ker sta prenehala izhajati »Štajerski kurir« in »Nova beseda«. 17. »32 partizanskih pesmi« v 450 izvodih 18. »Novi čas« v 1000 izvodih V tehniki so izdelali naslednje letake po 2000 in še več primerkov: »Titova beseda«, »Budimpešta«, »Slovenci«, »Skrivačem«, »Nemškim vojakom«, »Rdeča armada na slovenskih tleh«. Zraven tega so natisnili po več tisoč raznih formularjev, preko 5000 kadrovskih pol, priredili formularje za Okrajni odbor OF Slovenj Gradec ter nekaj parol za listkovno akcijo pri proslavah. Vsak teden so izdajali v tehniki »Radiotednik* v 300 do 400 izvodih; če so med tednom bile izredne vesti, so jih izdajali v manjši nakladi. Poleg rednim odjemalcem so pošiljali literaturo v prvih mesecih leta 1945 tudi Lackovemu odredu in zalagali domače slovenjegraško področje.*^ I^VV&VVVVV^TOTnTVVTOTkmVcKTrJvVV^VT^V^TVVVTmCT-mVV^mVVVVV l(OROSdu fcuroftku IJurletVv, ni auatmlo piv blacit kut narodu-ut j. o oprodo 11 tov, ut«>ufc su odludituv an «lolo5ur... dirSu 7uu obliko.EoruSol bo l&blrull ued motrijo,ki uu Ju pruvkur ic ruukot Jouuruo uunarhljo .opruuunilu v duuofcrutlčmo roi-ufcllko lu Jo ubotula nu prudun atolJulnl in guupodurol.i r.»uvuj,nu d-rugl tttrunl p', an'. Juarutl.v-viJo,ki Jo so takrat kazala ruuvuj v rualroijouumu ouur,Inruiuu vijoč., t Z -grobu kot prodat arnik *fugu«luv{uu.v,ki 8 o au kuuoj mSlli avotrougr ato oužuueti.Jo kapituliral prvd Pualduu in orbak. ut.i4irbiJo.Brb»l:.vvuJ ata Jo nn KukuJtuu uautupalr. kut Autautinu ofcup:ioiJafcn vojaka,bruc krat uku toplino. T Jugooluviji Jo lurofifco ljudstvo ridolo zguij ruakoijv narrn. b.*lk.aiOkc uoaurhdJc.Od njo ni prleukovulu uobunogu ni.prudlo. v a. aljalnuu,kultur?-uri in goBp-duzukui) pjglodc.Takrat ai kur;.uku. ijudetvu* ni ,KimU uloliti,du bu ob a tnal Hornov cubrodlo v nt.JtattJju imifejult-vu fa4isua,pod turor Quutupu.. Ihoiuo Ja rnsuorja ravna iiuaprofcno.HItlorJovu Muucaju Ju danuj n.»J iiiujjl uodoš flluvuStvu,orauofcu^sb^couBkl narod in vbu nur«du^ki tfi~ guuonujji uoduš človu3tvu,uruuoV,u sc. reuriki uri tlorjuv ruSiu podpirajo,Ijavuo »ft Balkanu.ki Jo bil do prodira prufinuuu avrupujou Snrluuo .naroda ii. xmallpkvu>pa vntu.ju dmwo p-dol uuvogu avutn.novu ljudob; duuokraolja,novega pravilnega oduoo.. -niti- uu~ rodi .Balkan ii. Bluitl volit’ ključi: luuo naroda U. n ob; duijokraolJn,nuvug!i p: Juguolnvljo Jo' vzor bodofiogu ulrn. In unprudLa* in bfcd&kl ttldvou«! tur Iatrunl,ki a ov^b-dnlui- Kuk-r priuuraki.ir. Mkdfiti ttlOTou«! U ;v:oj1 lo mrado ovoju unrodnu ubluat,eu 1 lltiljo aluTuneki u:urudiiu-oovobwdiliil bi .l,kl a oti. ...... tudi alovuuAiki kuruiioz up orbi lic poknaall ovujo pri- rosanu-ji auHOI a.vjfumoi witlWiiri» mn khjo vmru:.. »Si K O H YmvT7/vr— .. 1 K @ - r'Wmr rrrtrrvTrmvvr mmww»w Ioni avgusta je izšla drobna knjižica "V objemu gozdov in dobrih ljudi Mislinjskega grabna" svtorja Iva MARINCA. Knjižico je pospremil s spremno besedo Jože Volfand in v uvodu zapisal:" ...je več kot le spominski zapis, saj je v njej nekaj zanimivih zgodovinskih dejstev in dolumentov iz zadnjega leta NOB v Mislinjskem grabnu, na Koroškem in pod Pohorjem. Propagandni oddelek pri štabu XIV. divizije, vodil go je pesnik France Kosmač, je v poletju 1944 ustanovil vojaško tiskamo - ciklostil-no razmnoževalno tehniko. Imenovali so jo partizanska tehnika "Sovu". Delalo je od avgusta 1944 do moja 1945." Avtor je bi! sam borec in član ekipe v tiskarni. Tehnika (e ostala skrita predvsem zaradi zavednih domačinov, kmetov in gozdnih delavcev, ki so bili pri-padni narodno osvobodilnemu boju ter izjemnega poguma obveščevalcev, kurirjev, partizanov. Ravno zaradi ten ljudi in njihovih potomcev objavljamo vsebino te knjižice v dveh ali troh delih, da bodo lažje ohranili spomin «« rgcii-vinske dogodke v svojem okolju in jm shranili še za prihodnje rodove. Poleti letu 1944 si je XIV. divizijo s svojinji tremi brigadami, Tomšičevo, Sercerjevo in Bračičevo, že krepko opomoglo od neprestanih Ijajk in pohodov ob prihodu na Štajersko. Pohorje s svojimi prostranimi gozdovi, zarezanimi dolinami in grapami ter z razmeroma velikimi kmetijami na južnih in sončnih pobočjih je bilo pomembno zatočišče in oporišče ter operativno zaledje premikajočih se brigad v dolinah Mislinje, Drave in Dravinje. V štabu XIV divizije in IV. operativne cone so biie že zavezniške vojaške misije, ki so s svojimi rodijskimi zvezami usmerjale zavezniška letpla, da so na planjave Rogle in Črnega vrha s padali odmetavala orožje z m**r.i cijo, obleko in sanitetni material za križarjenje zavezniških letal nad Pohorjem in Roglo, so z vso naglico organizirali veliko hajko s približno 1 200 do zob oboroženimi esesovci in policisti, katerih večina je pohod pričela po Mislinjskem grabnu do naselja Komisije pod Roglo z namenom zasesti planoto na Rogli. Obo partizanska štaba sta dobila obvestila o hajki, o moči ter smereh nemških premikov V obrambo so partizanske enote pripravile borbene položaje, ki so bili za obveščene partizane ugodnejši od prodirajočih nemških formacij. V skoraj enodnevnih spo podili so imeli Nemci 40 mrtvih in približno 60 ranjenih, ki so jih vozili po ozkotirni električni gozd ni železnici po Mislinjskem grabnu v Mislinjo. (To borbo je podrobno opisal Jože Marolt v knjigi Sercer-jeva brigada na Štajerskem, ki je izšlo leta 1993). Kjer je bilo območje med Roglo, Črnim vrhom, Planinko, Skrivnim hribom, Tolstim vrhom, Zaloško planino in Kraguijiščem (1450 m) neugodno za redne nemške vojaške premike, kar je pokazal tudi poraz 26. junija 1944, Nemcev okoli naselja Komisije in zgornjega dela Mislinjskega grabna ni bilo več vse do velike hajke ruskih vlasovskih in nemških enot med cvetno nedeljo in veliko nočjo leta 1945. Po za Nemce tragičnem porazu 25. junija )OA.A in pa.predvidenem zatišju so na prisojnem gozdnem pobočju Skrivnega hriba, desno od naselja Komisije, nase.lii krojaško ir. čevljarsko delavnico 'istih borcev XIV. divizije, ki so obnemogli.od naporov pohoda divizije na Štajersko. Imenovali so jih "Čuki", a že decembra 1944 so jih zopet razporedili v vojaške enote. Na to prostrano goudrio pobočje se je naselila tudi Vitezova skupina desetih borcev za pripravo grmad na planoti za označevanje in signalizacijo zavezniškim letalom, ki so na ročnih poletih odmetavala vojaško opremo, orožje in sanitetni material. Propagandni oddelek pri štabu XIV. divizije, ki ga je vodil France Kosmač, je sklenil, do ustanovi za potrebe štaba in svojih vojaških formacij svojo vojaško tiske rno - oklo stilno razmnoževalno tehniko z radijskimi spreiem»*ki. Na osnovi obvest*' rviuia Svobodne Jugosla- partizanske bolnice ter operativne j vija, radia London in obvestil iz vojaške enote. Nemcem se je j premikajočih se partizanskih enot, posrečilo, ek’ del materiala, ki j so potem tiskali informacijske izda-so go ieralc odvrgla 9. junija na j je za vojaške in civilne skupine. Tudi pianjave Rogle, zaplenili. Zato je i za to ekipo - tehniko, «i so jo imen-partizansko vodstva naslednje i ovali "Sava", je bilo v miadih, še pošiljke zavarovalo z brigadami in j neočiščenih gozdov ih Skrivnega bataljoni. j hriba dovolj prostora. Pri zavarovanju pošiljke s 25. na ?6 junij 1944 sto sodelovali Šercerjeva in Zidanškova brigada, prisotna pa sta bila tudi štab XIV. divizije in IV. operativne cone z France KOSMAČ, letnik 1922 , je bil široko razgledan mlad kulturnik, pesnik, prozaist, filmski režiser in filmski publicist. V Ljubljani se je Frc nce Kosmač o>vizi|e ir> iv. operativne cone z. : nimsKi punuast. v Ljubnar zavezniškimi misijami in vojaške i kmalu vključil v osvobodilni zaščito. Ko so Nemci opazili to, zaradi česar so ga It o fron-ga Italijani internirali.. Po italijanski kapitulaciji lea 1 943 se je vključil v partizanske enote in kmalu postal vodja propagandnega oddelka štaba XIV. divizije in z njo prišej februarja 1944 na Štajersko. Se pred osvoboditvijo maja 1945 , med pohodi in borbami, je napisal pesniški zbirki "Pred pomladjo" in Partizanski soneti". Po osvoboditvi pa je izdal vrsto pesniških in proznih izdaj ter režiral štiri celovečerne igrane filme, med njimi "Dobri stari pianino". Julija 1944 je mariborsko nemško elektrogospodarstvo v okolici Oplotnice popravljalo od partizanov poškodovani daljnovod. Ena od enot XIV. divizije je ta skupino delavcev, v kateri je bil elektrotehnik Aleš Tičar, rezervni podporočnik bivše jugoslovanske vojske, zajela in oepeljala na zaslišanje v štab divizije. Tičar se je spoznal tudi na popravilo radijskih aparatov, zalo sta ga komisar divizije Brkin in France Kosmač določila za vodjo tehnike Sove, dobil pa je partizansko ime Mak. Takoj sta mu dodelila dva borca, lesarska delavca in pričeli so z delom za nastanitev šestčlanske ekipe in priprvo pogojev za delo, Leseno uto so postavili v goščavi smrekovih dreves na blagem pobočju, tako da je bila severna stran ert meter v zemlji, južna stran pa nad zemljo. Stene so bile zbite z za dobro pest debelimi smrekovimi debli, špranje pa so pred mrazom zamašili z mahom. Streho so pokrili s smrekovimi deskami in s svežim, zravnanim lubjem. Takšna koliba ni mogla dobro tesniti, zato srno se nekajkrat zbudili, prekriti s tanko plastjo snega, ki ga je nanese! veter med našim spanjem. Kurišče za kuhanje in gretje so v uti ogradili s kamenjem in opeko, pokrili pa z dvema litoželeznima štedilniškima ploščama. Odvod dima so speljali po pokritem kanalu f» pobočju hriba, približno 20 m daleč, da se je dim čim bolje porazgubil po goščavi. Kurili smo s svežimi brezovimi drvmi, ki daje- jo malo dima. Uta je bila velika približno 6 x 3 m. Ležišča smo imeli na tleh in v nadstropju, bilo po je še prostora za mizo za delo in police za tiskarsko opremo in gospodinjstvo! Skupino deicr kupino delavcev pri Oplotnici so tudi vključili v partizanske enote in enemu izmed njih so v štabu napisali potrdilo, Ja sa ga zajeli partizani, kar je služilo visoko noseči ženi za opravičilo pred nemškim geslapom. Tudi dezerterji iz nemške vojske so se jaosluževali mnogih izgovorov za razbremenitev svojcev pred nemškimi oblastmi. Proti koncu vojne, spomladi 1945, smo imeli več službenih obiskov, tudi dopisnikov iz brigad, ki sc v zimskih bojih zboleli ali obnemogli. Ob koncu marca in v začetku aprila smo postavili dvajset metrov pod nami še eno uto s štirimi pogradi. Prvo izdajo, in tudi prvi tednik divizije na Štajerskem "Mi vstajamo^ so natisnili v štabu divizije v 150 izvodih 1. avgusta 1944, med pohodi in postanki. Ciklostilni papir, matrice in tiskarsko barvo so tudi potem, ko je bila tehnika stalno nastanjena, pošiljale brigade, kadar so jih zaplenile v trgovinah in v podjetjih. Ko sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada osvobodili Ribnico in Lovrenc na Pohorju, so tehniki poslali razmnoževalni stroj -napravo za razmnoževanje - spodnjo ploščo z gibljivim okvirjem in mrežo, na katero smo prilepili matrico ter gumijast valček za nanos barve po mreži in matrici. Matrice smo pisali s pisalnim strojem brez pisalnega traku, da so črke prebijale matrico. Šlike in naslove smo vrisovali v matrico z iglo. Matrica je vzdržala približno 500 strani. Največja ovira, da nismo mogli natisniti več obvestil in publikacij je bilo dejstvo, da nismo imeli razmnoževalnega stroja na boben. Stalnih stikov z brigadami in tudi z nadrejenim propagandnim oddelkom štaba divizije nismo mogli imeti, zato si je morala tehnika samo vzpostaviti zveze z Mislinjo in Slovenj Gradcem, s katerima je bil Mislinjski graben žjvljensko povezan. V Mislinjo in Šentilj so vodile glavne zveze za preskrbo papirja, matric in tiskarske barve ter prehrane. Vodja tehnike Aleš Tičar - "Mak" je imel na pošti v Šentilju sorodnico Milo Zidor, doma iz Maribora in trgovca Edija Rozmana, jaz pa bratranca župnika Martina Stefancioso, ki je bil konec leta 1943 izpuščen iz taborišča Mauthausen. Pri mesar-jp Planinšcu "Petru" v Šentilju, med Šentiljem in Dovžami, smo dobivali vsak teden preko gospodarske komisije meso, moko, mast in drugo zo gospodinjstvo. dalje prihodnjič vmmK 37 zahtevo odločno zavrnil in zagrozil z požigom Velikovca, če bi Volswehr napadel. Malgaj poroča: Parlamentarec je rekel, da smo mi demarkacijsko črto prekoračili, kar je proti dogovoru nemške in naše vlade. Povedal sem mu, da sem zasedel Velikovec na povelje generala Maistra. Nemška trditev tudi sicer ni bila točna. Pogodbo za demarkacijsko črto so sklenili le z Lavričem za del Koroške. Celovcu pa je bilo očitno do tega, naj velja demarkacijska črta za celo Koroško. Med pogajanji so začeli Nemci streljati. Poleg Malgaja sta bila srbski V Dobrijah se oko mimoidočemu večkrat ustavi ob spomeniku Franju Malgaju in ostalim borcem za severno slovensko mejo in kdo se še ni vprašal ob tem: "Kdo je bil mož, Franjo Malgaj?" Kdo je bil Rudolf Maister in kaj se je sploh dogajalo takrat, ob zlomu Avstro - Ogrske monarhije na skrajnem severu naše, takrat še dokaj večje državice, kakor jo sedaj vidimo v znameniti "Koroški", ujeti med Avstrijo, Italijo, Madžarsko in Hrvaško? To je močno zanimalo tudi mene, zato sem se podala proučevati tedanje dogodke. In marsikdo bo morda iz mojega sestavka izvedel kaj takega, kar še ni imel prilike, marsikaj pa samo obnavljam, kar smo nekdaj že vedeli. Torej, zgodba o dveh možeh ,Maistru in Malgaju, teče vzporedno. In kje sta se ta dva moža sploh spoznala? Pri naprednem narodnobuditeljskem listu "Savinja", ki so ga izdajali celjski gimnazijci še prea zlomom monarhije. Nekaj zavednih profesorjev gimnazije v Celju ima nedvomno veliko zaslug za celo generacijo zavednih Slovencev, katerih velik del se je otem vključil v 87. pešpolk, ki je rabro branil severno mejo pod poveljstvom Malgaja oz. Maistra. Pa pojdimo lepo od začetka: Franjo Malgaj, velikan po postavi, rojen 10. novembra 1894 v vasi Hruševec pri Šentjurju pri Celju, je bil že v osnovni šoli navdušen Jugoslovan, v gimnaziji pa je postajal pomemben kulturno politični delavec. Velikokrat iz celjskih časov omenja profesorja Lileka in zavedni, že omenjeni, list "Savinja". Osebno se ukvarja z vsem mogočim: izkopava arheološke predmete, zapisuje ljudske pesmi (v Štrekljevi knjigi je 150 pesmi, ki jih je zapisal Franjo Malgaj). Iz celjske gimnazije se je leta 1913 preselil na Kranjsko, kljub temu pa je ostal poverjenik revije "Savinja". Pri reviji je sklenil trdno prijateljstvo z Rudolfom Maistrom, pokončnim in odločnim, obenem pa esniško in človeško toplim možem, i pozneje navdušuje prostovoljce za bran severne meje. Vojaška kariera Franja Malgaja je blesteča. V avstrijski vojski pod njegovim poveljstvom zopet zavzamejo trdnjavo Monte Cebini Italijanom pred nosom. Avstrijci so povišali Franja Malgaja v nadporočnika in mu pripeli medaljo za hrabrost. Potem se Malgaj zave, da bo monarhija razpadla in da je rešitev za Slovence v skupni državi s Srbi in Hrvati. Pričnejo zbirati podpise za "majniško deklaracijo" za razpad monarhije in za jugoslovanstvo. Od 71.000 podpisov jih je 29.000 iz celjskega in žalskega okraja. V tem času Malgajev sorojak, kmet Andrej Oset iz Šentjurja pri Celju, dela mlekarsko in kmetijsko šolo na Češkem, jo konča, se vrača domov preko Koroške, se v zaselku Dobrije ustavi in odpre gostilno z imenom "Gostilna Tolstovrške slatine". Domačini še povedo, da je bil vrelec v bližini, da je bila cesta takrat speljana strmo v breg, ob vznožju te ceste pa je stala gostilna. V njej so počivali in si nabirali moči vsi, ki so morali s tovorom v ta klanec. Slatino so s konji tovorili tudi v Eibiswald, stekleničili so jo in nalepka je bila dolgo ohranjena tudi pri Simonu Kotniku v Dobrijah (njegovo pričevanje). Torej, v tej znameniti gostilni se je z gostilničarjem Andrejem Osetom začelo snovati politično in kulturno delovanje za Slovenijo in jugoslovanstvo na Koroškem. Sesfanki, ki so se vršili v tej gostilni, so se končali s pohodi na Ravne (tedaj Guštanj) s petjem sokolskih pesmi in vzkliki "Živijo Jugoslavija". Med domačini, ki so sodelovali pri teh narodno buditeljskih dejanjih, omenjajo viri: Rajka Kotnika (pozneje obglavljen), Bena Kotnika (poznejši poslanecj, dr. Franca Sušnika, brate Lečnik in dekle, ki se je pisala Cvitanič in jo omenjajo domačini, seveda pa še veliko drugih, katerih imena niso tako znana, njihovo delovanje pa je ravno tako pomembno za takratni čas. Konec oktobra 1918 je Andrej Oset sklical v gostilni sestanek za ustanovitev Narodnih straž za Mežiško dolino (nemiri, vlomi v privatne trgovine). Za vodjo narodnih straž so imenovali Franca Sušnika, poznejšega ravnatelja gimnazije na Ravnah. V tem času Maister v Mariboru že zbira prostovoljce za bran severne meje, Maribora in skrivaj zbira tudi orožje. 23. novembra 1918 ob 4. uri zjutraj razoroži Zelene straže "Šchutzwehr" v Mariboru. 15. decembra je v Mariboru proslava združitve v skupno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Maister nagovori može, da branijo severno mejo ter pošlje Malgaju v Velikovec pešpolk pod poveljstvom stotnika Kosa. Zavzetje Velikovca: 1. decembra 1918 je Malgaj s svojimi možmi in Srbi iz 26. ljubljanskega pešpolka zavzel Velikovec. Velikovški Nemci so klicali na pomoč Celovec. Avstrijce je peklo predvsem prekoračenje Drave. Zahtevali so, da se Malgaj umakne iz Velikovca na južni del Drave. Niso pa zahtevali, da zapusti Koroško. Poleg tega si niso bili na jasnem, ali je Malgajev oddelek antantna sila ali ni, Ker so bili navzoči tudi Srbi. Malgaj je njihovo poročnik Mitrovič in nadporočnik Tine Pavlič, ki pripoveduje: "Ker se je streljanje z nemške strani nadaljevalo, je Stanko Oset potegnil pištolo, jo nameril proti polkovniku Verstendingu in rekel, da ne jamči za njegovo življenje, če streljanje ne poneha." Spričo takšnega položaja je polkovnik kar od tam klical v Celovec in ukazal, da nemški napad prekinejo. Celovec je takrat upošteval predlog, nakar so polkovnika iz Malgajevega štaba pospremili v vozilo. Okrajno poveljstvo v Velikovcu je nato prevzel slovenski glavar. Nemškega župana so odstavili, poštno poslovanje je prišlo pod slovensko nadzorstvo. Narodna vlada in poveljstvo drugega vojnega okrožja v Ljubljani pa še vedno nič. Začeli so celo omejevati krajevno pristojnost generalu Maistru. V povelju dne 22. novembra 1918, ki ga je štajersko obmejno poveljstvo prejelo 26. novembra piše: "General Maister poveljuje kot štajersko obmejno poveljstvo SHS vsem četam v prostoru severno do Pliberka in Doba, južno pa do Slovenj Gradca, Maribora in Ptuja. Nadaljevanje prihodnjič! 1 .Nov spomenik, ki je bil postavljen po osvoboditvi na istem mestu kot prejšnji, nad sedanjo železniško postajo, a so ga kasneje prestavili na avtobusno postajo Dobrije. 2. Fotografija je nastala 1. novembra 1918 v Žitari vasi ob ustanovitvi prvih koroških borcev. 3. Nagrobna plošča z Malgajevega groba v Šentjurju pri Celju. BOJI ZA SEVERNO MEJO: OBNOVA DOGODKOV NA KOROŠKEM MILENA CIGLER GREGORIN iz HRIBRSKI KRIZ NARODOPISJA VIKTOR LEVOVNIK STARA PESEM IZ GORNJIH KRAJEV Pesem je pripovedovala stara mama Rozalija Mencinger, zapisala pa jo je Silva Avberšek iz Paškega Kozjaka leta 1950. SILVA AVBERŠEK Pripoved o Hribrskem križu mi je povedala moja pokojna mati, njej pa njen oče, ki je bil v času Avstroogrske v službi pri Ojču ali Veržunu v Dravogradu. Moj ded je bil kmet v Dovžah pri Levovovniku. Del dohodka je pridobil s prekupčevanjem z ovcami, ki jih je prodajal na Madžarsko. Rad pa je zahajal k sosedovemu kmetu Jevšnikarju, ki je imel gostilno. Ta ga je tudi sam vabil na "frakeljc". Opitega so sosedje večkrat nagovorili, da jim je podpisoval "bekslne", kar je pomenilo, da je bil tem, ki jim je podpisal, prvi porok pri plačilih posojil. Če kateri izmed njih ni mogel sam poplačati dolga', ga je moral poravnati moj ded. In nekega dne mu je Jevšnikar dejal:"Cuj, Levovnik, lahko si v moji hiši, ki je bila nekoč tvoja, a si jo, žal, zapil. Moral pa mi boš plačevati najemnino." Moj ded je bil ponosen mož in se je rajši odselil v Pameče v Kavdijsko bajto. Ker je znal dobro pisati in govoriti tri jezike, ga je vzel v službo takratni bogataš v Dravogradu. Tako je bil dolga leta pisar pri Ojču. Tu pa je bil zaposlen tudi lesni manipulant, zvit trgovec Messpeck. Bil je nemškega rodu, znal pa je govoriti tudi slovensko. Z mojim dedijem sta bila dobra prijatelja. Ker pa je bil Messpeck bogat in tudi lep, si je izbral za ljubico Golovo hčerko iz Slovenj Gradca. Tudi ona je bila bogata. Ob sobotah se je peljal v Slovenj Gradec k ljubici z lepo okrašenim kolesjem, ki so ga vlekli štirje pari konj. Imel je tudi kočijaža, ki ga je moral čakati do noči in ga potem peljati nazaj v Dravograd. Da je bogatašu Ojču cvetela trgovina, se je lahko zahvalil Messpecku, ki je tako slabo plačeval kmetom les, da marsikdaj niso dobili zanj niti toliko, da bi nakupili najnujnejša živila. Ojč je imel tudi trgovino, kjer so kmetje kupovali živež, zato denarja skoraj nikoli niso videli. Messpeck je kar po svoje napisal listek, koliko znese pripeljan les. S tem listkom je lahko šel kmet po nakupih. Zaradi goljufij so ga kmetje preklinjali, on pa jim je rekel, naj odpeljejo svoje "skorje" nazaj domov, če nočejo prodati. Marsikateri kmet ni z lesom zaslužil toliko, da bi lahko poplačal davke in je potem "šla kmetija na boben". Bogataš Ojč pa si je širil svoje bogastvo, Messpeck pa si je mel roke, ker je dobro zaslužil. Velikokrat je dejal mojemo dedu: "Čuj, Levovnik, tako si bister, ne znaš pa zaslužit krajcerjev. Poglej mene! Tebi se pa vsak smili, to ni dobro. Najprej si ti sam, potem pa, če kaj ostane, naj imajo tisti, ki jim krojiš usodo." Moj ded je bil pošten, čeprav bi si pri Ojču lahko nabral denarja in kupil nazaj Levovnikov grunt. Selil se je iz kraja v kraj, nazadnje pa je bil pri plibrškem grofu za oskrbnika. Stanoval je v Libučah in tam se je rodila moja mati. Domov je hodil ob sobotah. In tako se je neko jesensko soboto vračal domov, Messpeck pa k svoji ljubici v Slovenj Gradec. Dediju je rekel, da bo to soboto bolj dolgo ponočeval. Tako se je Messpeck vračal nazaj proti Dravogradu okrog polnoči. Ko sta se s kočijažem bližala Bukovski vasi, so konji kar naenkrat obstali, pričeli so hrzati in kočijaž jih ni spravil nikamor več. Kljub temu, da je neusmiljeno udarjal po konjskih hrbtih, ni pomagalo. Med tem, ko so se konji vzpenjali na zadnje noge, se je nenadoma znašel na sedežu poleg Messpecka lepo oblečen gospod v lovski obleki. Na glavi je imel lovski klobuk postrani. Messpeck se ga je zelo ustrašil. Gospod je dejal aa se tudi on vrača proti Dravogradu in se želi z njim peljati. Ko aa je Messpeck natančneje pogledal je opazil, da mu izza klobuka štrlita dva mala rožička. Torej je k njemu prisedel sam vrag. Prisedenec mu je še rekl:"Veš, nocoj bova tudi midva delala obračun. Veliko si goljufal!" Konji so pričeli dirjati, da je kočijaž padel s kolesja, vajeti pa je zgrabil prišlec. Pripeljali so se na dvorišče, kjer so bile konjske staje. Tam so že čakali hlapci, da so premočene in podivjane konje spravili v hlev. Messpeck pa je moral v svojo pisarno s prišlecem. Naslednji dan je bil Messpeck ves siv, postaran in čisto spremenjen. Začel je kmetom pošteno plačevati, tako da ga je Ojč nagnal, ker mu ni delal več koristi. CERKVICE V MISLINJSKI DOLINI Oh, kako je veselo po gornjih krajih, po šmarskih dolincah, po graških vaseh. Kdo toliko je cerkvic pozidati dal? Je lepši, kot bi rožic nasjal. V graškem mestu sta cerkvici dve, kdo prvo je zidal, to nihče ne ve. Ta druga je velika, nam srce mehči, saj notri so lepe reči. V Starem trgu se cerkev svetli, na gradu pa druga prav lepa stoji. Tam gori zvonovi prav milo pojo, vsem vernim veselje dajo. Ce v Troblje tja pridem, me spet veseli, ker mežnar že vrata odpirat hiti. Marija devica se v tronu sveti, Marija, kak' lepa si ti. Svet Peter blizu Koroškega je, ta cerkev je lepa, čez druge je vse. Dva turna nam kažeta, da je sv. Peter apostol velik. Na meji Koroški pa cerkev stoji, kjer romar odpustke si tam zadobi. Je dobrega sveta Marijin spomin, na križu pribit je Bog sin. To cerkev so zidali davno popred, zdaj je gotovo že petdeset let. So romarji tjakaj začeli hodit, Boga in Marijo častit. Po graških dolincah me prav veseli, po hribih, dolincah je polno cerkvi. Tud' sv. Ana je visoko tam gor, prežalostna cerkev je skor. Svet Jakob v Pamečah, sv. Šentjanž, Marija na Homcu, pa sv. Miklavž, požegnata polje, po gornjih krajeh, po graških dolincah, po šmarških vaseh. Sv. Uršula gor nad Plešivcem stoji, po Štajerskem gleda, pa Boga časti. Na svet' je prestala veliko zares, ima cerkev najbližje nebes. Na Homcu mi cerkvica lepa stoji, Marije device oltar se časti. Tam ura na turnu kristjane budi, posebno pobožne ljudi. Svet' Luka, sv. Marko zapisala sta, kako je Marija v nebesa gor šla. Zdaj je ona kraljica sv. nebes, v velikem oltarju tam vmes. Tud' Šmartinska fara ima dosti cerkvi, pravica tu stara še tamkaj živi. V Turjaškem Šentilju so cerkvice tri, sam Bog se pa v tistih časti. Vsi mali oltarji pa kažejo nam, da sv. Lucija in sv. Florjan, sv Jurij, sv Ahac v oltarju sta tam. Apolonija, Agata zravn'. Oh, kako so vesele te cerkvice vse, zbudijo tud' moje zaspano srce. Na cerkvah so turni, nam kažejo pot, gor v sveta nebesa od tod. Opomba: V graških pomeni slovenjegraških. A Svojo zgodbo je Messpeck hotel povedati ljubici in se je sam peljal v Slovenj Gradec. Ko se je pozno ponoči vračal domov, se je na Hribrskem zgrudil s kolesja in obležal mrtev. Konji so potem sami prišli domov v Dravograd. Ljudje pa vedo povedati, da se ob sobotnih nočeh na tem mestu, kjer sedaj stoji križ, sliši jok in tožba:"Pomagajte mi, da povrnem lljudem, ki sem jih ogoljufal!" Danes je Hribrski križ prenovljen. Naredil ga je mizarski mojster, gospod Tone Breznik iz Bukovske vasi. Obnovo je načrtoval že pokojni Hribrski sin Ivan. Kadar se s kolesom peljem proti Slovenj Gradcu, me Hribrski križ vedno spomni na to zgodbo, ki mi jo je prpovedovala moja mati.A IZUMRLI INDIJANSKI PREB. PERUJA OBLIKA IMENA ANA TEŽKO GIBLJIV NADZEMNI DEL REPE NIKALNICA NAVDUŠEN MUSLIMANSKA SVETA KNJIGA GRŠKA Črka DELATI GIBE AVTOR: ANICA HUDERNIK SPET TOPEL USTAUENO OPRAVILO POBEG MODELNA NAPRAVA PREDLOG PESNITVE SODNIK VRSTA IGLAVCEV KODRAST PESNIK PREMETANKA IZ OSTANKA Prečrtajte vse parne črke, ostale pa premečite! 1. Napačen poklic DR. PETER ZVONAR OPTIK 2. Napačen naslov MILKA KOVAČEC SELOVEC 3. Napačna veroizpoved DR. BRANE JUREK BUDIST ******** ŠKOUKA Le "en" glavni števnik "vložimo" v ciklamo in že se ta spremeni v žlahtno in okusno majhno rastlino .(Ciklami pravimo tudi korček.) ******** PREČITANKE REŠITEV KRIŽANKE IZ VIHARNIKA ŠT. 2/99 Vodoravno: sto, kor, peč, K, krči, kamera, LR, presušeno, MC, šelak, pek, nk, Mo, enaka, Lim, Gl, r, vize, AJ, unikat, za, Tara. ■■rm WTL"” W rf "J’1 ZA RAZVEDRILO LE POTICA na ovalu, perila kup, otrok pa pet. Obraz uvel v ogledalu je njen spomin mladostnih let. TO NALIT bi Janko bil, če v hribih vse bi žganje spil. Na žalost je "flaškon" razbit, bil je pohorski granit. KRI S TAL počisti in s preproge in to, kar padlo je na noge. Čeprav krvave so stopinje, bolj bolijo jo - črepinje. OH, ROVT teh jaz ne zapustim preden si po hribčku celem prežlahtne ne zeli pridelam; potem pa dušico spustim. NE, RODA on ne bo nadaljeval, če vsakič bo dol z lestve pal. Slabo konča se vsak zagon, dekle čaka ga zastonj. Veliko zabave pri reševanju ugank vam želi Majda PAJER. Sonce je iz dneva v dan vse močnejše. V dolini je hitro premagalo debelo snežno odejo, mraz pa se seli v višje predele. Prebudilo je naravo prej kot prejšnja leta. V nižjih predelih Koroške si še sredi februarja lahko opazoval, kako je iz dneva v dan postajalo vse bolj živahno ptičje petje. Oživeli so gozdni robovi, obrežja potokov in sadovnjaki. Veselimo se spomladanskega prebujanja, z žalostjo pa ugotavljamo, da v naših krajih ni več toliko ptic, kot nekoč. Vzrokov za izginotje posameznih živalskih vrst je veliko. Med njimi so najštevilčnejši prostorski posegi v gozdni in negozdni prostor, spreminjanje vodnega režima, neprimerna strojna obdelava zemlje, uporaba raznjh strupov na poljih in v sadovnjakih. Človek pa vse bolj nasilno spreminja našo krajino, nekdaj pestro z naravnimi strugami potokov in rek z zaščitnim pasom drevja in grmovja, posameznih skupin in šopov drevja sredi polj, starimi sadovnjaki in pestrimi gozdnimi robovi v uniformirano pokrajino. Tako kot so posamezna stara in debela drevesa v gozdu stabilizatorji pestrega rastlinskega in živalskega sveta, tako pripomorejo stara razvejana debla sadnih dreves, da je življenje med krošnjami bolj pestro kot v geometrijsko, z umetnimi gnojili in strupi negovanih plantažnih nasadih. Plantažni nasadi so monokulture sadnega drevja kot so umetni, čisti smrekovi nasadi v gozdnem prostoru. Takšen gozd je manj odporen proti raznimi ekstremnimi zunanjimi vplivi kot sonaravno oblikovan mešan gozd. Podobne zakonitosti veljajo tudi za plantažne nasade. Za boljšo biološko aktivnost in mozaično pestrost gozdnega prostora pripomoremo gozdarji in lastniki gozdov, ko negujemo tudi posamezna stara in debela drevesa izrednih oblik, potrebna pa je tudi skrb za redke grmovne in drevesne vrste. Sadjarji pa naj v veliki vnemi za vse večjo biro, pri snovanju novih nasadov sadnih dreves ne zanemarjajo starih plodonosnih vrst, pa naj bo to lesnika ali kakšna druga stara vrsta. Strokovnjaki ugotavljajo,, da so stare sadne drevesne vrste bolj odporne proti škodljivim vplivom kot hitro rastoče, v plantažah vzgojeno sadno drevje. Stara razvejana jablana sredi travnika ali ob robu domačije popestri krajinski izgled. V krošnji najdejo svoj življenski prostor najrazličnejši ptiči, ki so najučinkovitejši regulatorji in odstranjevalci najrazličnejših škodljivih žuželk v sadovnjaku, na njivi, Stara jablana - eldorado za svet ptičev in žuželk na Brdinjah. v vrtu ali travniku. Pa tudi morda za oko manj lepi sadeži stare jablane so bolj zdravi, kot pa z raznimi škropivi in umetnimi gnojili "napihnjeni" sadeži dreves iz plantaž. Tako kot v gozdu, tudi v sadovnjaku ni proti onesnaženemu zraku odpornih drevesnih vrst. S starostjo tudi drevesa fiziološko pešajo. Kadar pa so pod udarom škodljivih vplivov, še posebno pod dolgoletnim vplivom onesnaženega zraka, njihova živl-jenska moč hitreje pada. Takšna drevesa so bolj podvržena najrazličnejšim škodljivcem. Morda se vam zdi pozimi zelo lepo drevo, ki je obdano z zelenim pregrinjalom rastlinskega zajedalca -belo omelo. Najpogosteje so z zimzeleno grmičasto rastlino porast-la stara drevesa v zanemarjenih sadovnjakih, ptiči pa prenašajo lepljivo seme tudi na gozdno drevje (vrba, topol, jelka), katero je fiziološko opešano. Veliko z belim omelom napadenih dreves, je po okolici industrijskih objektov, iz katerih se vali zdravju škodljiv dim. Tudi z belim omelom obdana stara jablana s pobočja Brdinj je dokaz, da se je dolga leta čez ta pobočja valil onesnažen zrak. Naj zaključim morda laično razglabljanje o prebivalcih življenskega prostora izven gozda v želji, da bi vsi skupaj imeli povsod odprte oči in bi s skupnimi močmi skrbeli in negovali našo lepo Koroško krajino. A Stara jablana, obdana z belim omelo na Brdinjah. ^ Foto: C. Mlinšek LEČNIKOV KOSTANJ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec, FRANC HUDRAP, inž.gozdarstva KE Ravne - Prevalje Prvi kostanj, ki raste ob domačiji Petra Rezarja, po domače Spodnji Lečnik, je najdebelejše drevo v občini Ravne. Obseg v prsni višini (1.3 m) po zadnjem merjenju (izmerili smo ga sodelavci krajevne enote Prevalje) znaša 7,33 m, premer je 2,33 m. Je enodebelno drevo, kar je za tako debel kostanj redkost. V višino meri 21 m, masa drevnine znaša približno 45 m3. Starost drevesa ni znana, vsako leto pa bogato obrodi. Je ponos kmetije in kraja. A Gospodar Peter pred mogočnim kostanjen Foto.: Janko Mikeln nDCVECMI STARA SADNA DREVESA -1/HE V E9I)I SESTAVNI DEL NAŠEGA POSEBNEŽI Ž,VUENSKEGAprostora GORAZD MLINŠEK, dipl.inž.gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec VABILO Odbor KLUBA UPOKOJENIH KOROŠKIH GOZDARJEV Vas vabi v petek, 2, julija 1999 ob 10. uri k Dulerju na Sele, na VII. srečanje. Poskrbeli smo za dobro hrano in za "muziko". Veseljec dobro voljo, prinesite s seboj. Cimprej se prijavite članom ODBORA na vašem območju. Prispevek na člana je 1500 SIT. PriditelA USTNICA UREDNIŠTVA Nekateri že močno negodujete in nas kličete na uredništvo, ker zadnje mesece prihaja Viharnik na vaše naslove vedno bolj pozno. Zamude nastajajo zato, ker vedno ni mogoče pravočasno poravnati obveznosti, ki nastajajo pri pripravi revije. Nasploh je pokritje stroškov izdajanja Viharnika problem, saj z naročnino pokrijemo le dobro polovico stroškov. Ves ostali denar moramo pridobiti s prošnjami za dotacije in z oglasi, glavni delež pa pokrije Gozdno gospodarstvo. To pa je za podjeteje veliko breme. Upokojeni gozdarji, solastniko Gozdnega gospodarstva, ki so vložili v podjetje svoj certifikat, so prejemali Viharnik zastonj. Zaradi že omenjenih težav jim tega Gozdno gospodarstvo ne more več zagotavljati, zato bodo vsi, ki želijo še naprej prejemati Viharnik ob polletju dobili položnice za plačilo naročnine. UredništvoA VIHARNIK Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 Telefon: 0602/ 43-332 Direktor: Hubert Dolinšek Uredniški odbor: Ida Robnik in Gorazd Mlinšek Glavna urednica: Ida Robnik Oblikovalska realizacija: Umetniška delavnica IDEA, Maribor Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Tehnični urednik: Alfi Hutter Priprava za tisk in fotoliti: Grafična forma Hutter, Maribor Tisk: Odtis, Ravne Naklada: 1750 Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 1998. Na podlagi mnenja Ministrstva za informiranje z dne 30.1.1992 je VIHARNIK proizvod informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za kar se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Avtor fotografij na naslovnici: Peter Cesar ZAŠČITA SADIK V GOZDU