Dva osla.                             :
S*§s|sla sta vozila skupaj v mesto blago svojih gospodarjcv. Starejši je wEffl imel težek voz in se je komaj premikal. Mlajši pa je imel polovico 3|pf manj naloženega, dasiravno je bil močnejši kot njegov tovariš.
Med potjo opazita osla, da sla gospodarja zaspala na vozu.
Mlajši osel reče: .,Voziva prav počasi, da se ne utrudiva. Gospodarja spita in ne bosta opazila ničesar."
nNe, tovariš", reče starejši. ,,Če hitreje prideva do mesta, prej bova prosta."
Mlajšemu pa ni ugajala ta misel, zato zaostane za svojim tovarišem. Vedno počasneje vozi in se smeje starejšemu tovarišu, ki se je že izgubil v daljavi.
Zdajci se zbudi gospodar na vozu mlajšega osla. Ko vidi, da je za-ostala njegova žival, poči in udari z bičem po nji. — Osel prestopi malo hitreje. A \o gospodarju še ni zadoščalo; priganja osla in natepa, da mora steči . . .
Ves poten doteče pri mestu starejšega tovariša. Ta ga vpraša: nZakaj si pa tako poten in utrujen, tovariš? Saj si vendar počasi vozil, ne?"
Mlajši osorno pogleda tovariša in vozi spet dalje poleg njega. A hitra vožnja ga je vendar toliko utrudila, da je komaj dohajal starca, ki je še vedno enakomerno korakal in se je prav tnalo utrudil na dolgi poti.
Vztrajnost delo lajša ti,
A lenoba ga teži.
Slavko Slavič   .