Etumtmtmtrunmhimniimimiiniitinnummnitmtmrmmn^ Poštni urad 9020 Cetovec E Veriagspostamt 9020 Ktagenfurt E E izhaja v Cetovcu E Erscheinungsort Kiagenturt E Posamezni izvod 3 šitinge E mesečna naročnina 12 šiiingov = E ceioietna naročnina 120 šiiingov E P. b. b. LETN!K XXX!ii. CELOVEC, PETEK, 7. APR!L 1978 ŠTEV. 14 (1860) POGOVOR! MA DUNAJ" ^^^7"JEjO: 8 sedanjo ureditvijo manjšinsko vprašanje ni rešeno niti ni izpotnjen čien 7 državne pogodbe Po več kol enem ielu prekinitve je v ponedeijek 3. apriia 1978 prišio na Dunaju ponovno do pogovorov zveznega kancierja dr. Krei-skega $ predstavniki koroških Siovencev. Na kancierjevo povabiio na pogovore „o načeinih vprašanjih v zvezi $ siovensko narodno skupnostjo na Koroškem" se je odzvaia veččianska deiegacija obeh osrednjih siovenskih organizacij, ki sta jo vodita predsednik ZSO dr. Franci Zwitter in predsednik NSKS dr. Matevž Griic. Čeprav pogovori niso prinesti bistveno novih staiišč aii konkretnih rezuitatov, pa so vsekakor dokazaii in potrdiii, da s sedanjo ureditvijo, kot jo predstavijo zakon o narodnih skupinah skupaj z izvedbenimi odredbami, manjšinsko vprašanje nikakor ni rešeno niti ni izpoinjen čien 7 državne pogodbe. V A B ! L O Letos poteka že 3$ iet smrti narodnega heroja Franca Pasterka-Lenarta. V počastitev obietnice njegove smrti bo Zveza koroških partizanov priredita spominsko svečanosf ki bo v nedeijo 9. apriia s pričetkom ob 11. uri dopoidne na po-kopaiišču v Žeiezni Kapii. Na sporedu bo: Poiaganje vencev ob spremijavi pesmi „Kot žrtve ste padii v borbi za nas", govori, zborovske pesmi in recitacije Pokionimo se njihovemu spominu! Zuez% partizanov 8. kongres ZKS podčrta! podporo manjšinam v njihovem boju za pravice Pogovor v uradu zveznega kancierja je traja) nekaj več kot eno uro. V prvem delu je kancler Krei-sky skušal prepričati predstavnike koroških Slovencev o tem, kako .dobra rešitev" je sedanji zakon o narodnih skupinah in kako .potrebno" je sodelovanje v sosvetih. Obratno pa so predstavniki koroških Slovencev kanclerju nedvoumno povedali, da je zakon tak, kakršen je, za manjšino povsem nesprejemljiv in da je zato tudi izključeno sodelovanje v sosvetih. Pri tem so ga zlasti opozorili, da se je položaj manjšine s to baje .vzorno" rešitvijo dejansko in bistveno poslabšal, poleg tega pa sedanja ureditev celo vrsto važnih vprašanj sploh ne upošteva. Zato je delegacija v drugem de-iu pogovora seznanila kanclerja z vrsto konkretnih problemov, želj in zahtev s področja šolstva, predšolske vzgoje, sredstev javnega obveščanja in zlasti gospodarskega stanja na dvojezičnem cgemlju Koroške. Ob tej priložnosti je bilo konkretno govora o nadaljnji slovenski srednji šoli (v obliki trgovske akademije, ki bi eventualno bila nastanjena v poslopju slovenske gimnazije v Cetovcu), o dvojezičnih otroških vrtcih, o možnostih za ohranitev delovnih mest na južnem Koroškem (npr. tovarna celuloze na Reberci in hotel Obir v Železni Kapli, ustanovitev novih gospodarskih podjetij itd.); posebej pa se je delegacija zavzela tudi za ukinitev zastraševalnih političnih procesov proti pripadnikom slovenske manjšine. Po razgovoru sta obe strani ocenili ta prvi kontakt po enoletni prekinitvi za koristen. Kancler Kreisky je menil, da je bil pogovor .zelo koristen", vendar je hkrati naglasil, da v sosvetu slej ko prej vidi .legalni" in najbolj koristni forum za pogajanja. Predsednik ZSO dr. Zvvitfer pa je dejal, da je bil sestanek koristen že zaradi tega, ker tako dolgo ni bilo več pogovorov z vlado. Povedal je, da so bile kanclerju iznesene zelo konkretne želje, prav tako pa mu je bilo tudi dovolj jasno povedano, da je manjšinska vprašanja možno reševati samo v sodelovanju s prizadeto manjšino; koroški Slovenci so za dialog na enakopravni podlagi vsakčas pripravljeni. Ravno v tej luči je treba tudi videti pozitivno stran ponedeljskega pogovora na Dunaju. Ta sestanek je namreč potrdil, kar smo koroški Slovenci že vedno poudarjati: da sedanja manjšinska zakonodaja manjšinskega vprašanja ni rešila, marveč je položaj znatno poslabšala, zato taka .rešitev" za manjšino tudi ne more biti sprejemljiva. Povabilo na razgovor pa dokazuje, da to spoznanje počasi začenjajo osvajati tudi v vladnih krogih. V tem smislu je tudi razumeti kanclerjevo napoved, da bo meseca maja obiskal slovensko gimnazijo v Celovcu in da bo tedaj priložnost za nadaljnje konkretne pogovore. Razumljivo pa nacionalističnim krogom ta usmeritev ne gre v račun — .levite", ki jih je kanclerju Krei-skemu zaradi pogovora s predstavniki koroških Slovencev .bral" predsednik koroške FPO, so vsekakor dovolj zgovorne. Že bližnja bodočnost bo torej pokazala, ati bodo na merodajnih mestih pripravljeni učiti se iz napak popolnega .brodoloma" in .spodrsljaja" sedanje manjšinske zakonodaje, ali pa bedo manjšinsko politiko Avstrije še naprej določale in usmerjate izrazite protimanjšinske nem-škonacionatistične sile. Odgovornost pa bosta v vsakem primeru nosila pristojna vlada in njen predsednik. Na ponovno kritiko s strani OVP, da avstrijska vlada in njen zunanji minister vse premalo skrbita za dosledno uresničitev južnotirolskega paketa, je zunanji minister dr. Pahr v pismenem odgovoru na poslansko vprašanje odgovoril, da je bil v letu 1977 pri uresničevanju dejanske avtonomije za Južno Tirolsko dosežen nadaljnji napredek. Navedel je celo vrsto konkretnih ukrepov, ki jih je v tej zvezi sprejela italijanska vlada. Opozoril pa je tudi na dejstvo, da bo na raznih področjih treba premostiti še precejšnje težave, kar velja zlasti tudi za vprašanje uporabe jezika. .Avstrija si bo kot v preteklosti tudi v bodoče v popolnem soglasju z južnimi Tirolci s poudarkom prizadevala za hitro, popolno in zadovoljivo izpolnitev paketa," je zagotovil avstrijski zunanji minister. Kakor smo že večkrat ugotovili, je povsem legitimno in pravilno, da se Avstrija dosledno zavzema za zago- V Ljubljani je v teh dneh zasedal 8. kongres Zveze komunistov Slovenije, na katerem je sodelovalo blizu 700 izvoljenih delegatov ter gostov, med katerimi so bili tudi predstavniki zamejskih Slovencev, iz Koroške veččlanski delegaciji ZSO in NSKS. Na plenarnih zasedanjih in v komisijah so delegati iz vseh predelov Slovenije temeljito pregledali dosedanjo pot razvijanja socialistične samoupravne demokracije ter s kongresnimi zaključki začrtali smernice in sprejeli naloge za bodoče delo, ki mora potekati tako, da bo — kot je v uvodnem referatu dejal predsednik CK ZKS France Popit — celotni politični sistem postal instrument v rokah delovnega človeka. Tovariš Popit je v svojem poročilu naglasil, da je socialistična samoupravna demokratična in humana misel v času od zadnjega kongresa dosegla nove vzpone. .Doseženi uspehi pri družbeni preobrazbi pa nam dajejo novih moči in poleta, da se še bolj ustvarjalno zagrizemo v delo." Orisal je tudi zunanjo politiko in pri tem poudaril vlogo komunistov. Omenil je berlinsko konferenco komunističnih in delavskih partij, ki je na nov način opredelila stališča do različnih poti v socializem, „do pravice vsake partije, da samostojno oblikuje svojo taktiko in strategijo boja za socializem." Ko je govoril o razvijanju stikov s tovitev obstoja in razvoja nemško govoreče manjšine v Italiji. Toda prav tako ponovno poudarjamo, da ima enako legitimno pravico in dolžnost tudi Jugoslavija, da enako zavzeto spremlja položaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji ter si prizadeva za dosledno uveljavitev njunih pravic, zagotovljenih v državni pogodbi, katere sopodpisnica je. Zato tudi z vso odločnostjo odklja-njamo in obsojamo dvolično moralo in prakso, ki se je poslužuje v Avstriji in zlasti na Koroškem predvsem tisti, ki najbolj kričijo o .zapostavljenih" južnih Tirolcih, hkrati pa v besedah in dejanjih resnično zapostavljajo koroške Slovence in jim celo odrekajo življenjsko pravico na avtohtono naseljeni zemlji. S takim ravnanjem tudi Avstriji izpodkopavajo verodostojnost in moralno upravičenost v boju za pravice južnih Tirolcev. sosednjimi državami, je Popit zavzel stališče tudi do manjšinskega vprašanja. Opozoril je na sklepne dokumente iz Helsinkov, ki izrecno poudarjajo obveznost držav, na katerih ozemlju živijo narodne manjšine, da njihovim pripadnikom zagotovijo enakost pred zakonom, varstvo človečanskih pravic in temeljnih svoboščin ter varstvo njihove kulture in jezika. .Toda kako zelo drugače od teh načel teče življenje na Koroškem in Gradiščanskem, kjer je manjšina čedalje bolj izpostavljena pritiskom idejnega mračnjaštva in splošnega kulturnega primitivizma ter nacionalistične ozkosrčnosti, ki jih vzpodbujajo nosilci še živečih ostankov naci-fašizma!" je naglasil Popit. „To je pravo nasprotje splošnoveljavnih in sodobnim pojmovanjem, da so narodnosti most sodetovanja in razumevanja med narodi in da je zato treba nacionalne pravice narodnosti spoštovati. Odgovorni avstrijski dejavniki postopajo tako, koi da so narodne manjšine nepotrebno zlo, ki naj bi ga čimprej izkoreniniti. Pričakujemo, da bodo spoznali, da je takšna politika do manjšine nevarna in zelo kratkovidna. Tako popuščanje velikonem-škemu nacionalizmu in oživljanju nacizma ogroža in škodi avstrijskim demokratičnim silam, krha odnose z Jugoslavijo in slabi položaj in ugled Avstrije v mednarodnih odnosih." Posebno obširno in ponovno pa je bilo govora o manjšinah v komisiji za mednarodne odnose, kjer so številni delegati zelo kritično ocenili in obsodili zlasti protimanjšinsko politiko Avstrije. Razvoj sodelovanja in prijateljstva med sosednjimi državami prispeva, da postajajo manjšine čedalje močnejši dejavnik povezovanja med narodi, je dejal Drago Flis, nato pa ugotovil: .Nasprotno pa politika asimilacije, neenakopravnega položaja narodnih manjšin, kar dokazuje politika Avstrije do slovenske in hrvaške narodnostne skupnosti, ali celo zanikanje njihovega obstoja, kot je to primer z makedonsko skupnostjo v Bolgariji, ustvarja nezaupanje med državami, izziva konflikte in predstavlja objektivno oviro za razvijanje dvostranskih odnosov." Tovariš Bojan Lubej, ki je zlasti obsodil pritiske in zastraševalne procese proti koroškim Slovencem, pa je dejal, da Slovenija in Jugoslavija svojega sodelovanja z Avstrijo ne bosta pogojevali izključno z odnosom avstrijskih oblasti do manjšin. .Zato bi lahko pričakovali, da bo tudi v Avstriji slej a)! prej moralo dozoreti spoznanje, da je njihov sedanji odnos do manjšin v nasprotju s kriteriji in interesi sodobnega sveta, z načeli Združenih narodov in avstrijske državne pogodbe, s tem pa tudi v nasprotju z interesi avstrijske družbe same." Ocena manjšinske politike Avstrije pa je prišla do izraza tudi v zaključkih kongresa, kjer je bila podčrtana podpora manjšinam v njihovem boju za pravice. SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA V CELOVCU vabi na ! Z ! Z RODA VEKA Siavnostno prireditev OB 70-LETN)C! NJENEGA OBSTOJA v nedeijo 16. oprita 1978 ob 14. uti v Mestnem giedaiišču v Ceiovcu Pod gesiom: V V ROD VEK K R V ! DUH GRE ! Š Č E TEK POT Vstopnice so v predprodaji pri krajevnih prosvetnih druStvih, v knjigarni .Naša knjiga' v Ceiovcu In v pisarni SPZ ter 1 uro pred prireditvijo pri gledališki blagajni. bodo sodeiovai) pevski in tamburaški zbori, inštrumentain) ansambii, foikior-ne skupine, recitatorji in iikovni umetniki; skupno nad $00 sodetujočih. Odbor VELJATI MORAJO ENAKA MERILA tako za južne Tirolce kot za koroške Slovence Procesi proti Siovencem rušijo temeije pravne države Čeprav so se poskusi kriminaliza-cije boja koroških Stovencev za narodnostne pravice in za izpolnitev člena 7 državne pogodbe nadaljevali tudi pred sodiščem v Salzburgu, je tamkajšnja obravnava prejšnji teden le dovolj jasno pokazala, da pri „zloči-nih", ki jih očitajo koroškim Slovencem, ne gre za kriminalna dejanja, marveč za izrazita sredstva političnega boja. To ugotovitev najbolj potrjuje dejstvo, da je moral sodnik komaj pičle pol ure trajajočo obravnavo kar dvakrat prekiniti, končno pa sploh preložiti za nedoločen čas. Kot obtoženci so stali pred sodiščem globaški slovenski aktivisti Albert Snrtrečnik, Albert Hafner in Stanislav Dlopst, medtem ko je bil Hubert Božič zaradi bolezni odsoten. Obtožnica jih dolži .naklepno povzročene škode" oz. nagovarjanja drugih k dejanjem, ki naj bi tako škodo povzročila — vse to samo zato, ker so z napisi opozarjali na neizpolnjene pogodbene obveznosti Avstrije ter protestirali proti izrazitim protimanjšinskim ukrepom avstrijske manjšinske politike. Njihov odvetnik dr. Franci Zwitter je zato takoj po začetku obravnave ugotovil, da sodišče sploh ni pristojno, ker avstrijski kazenski postopnik za obravnavanje političnih prestopkov predpisuje porotno sodišče. Vendar pa se sodišče na te argumente ni oziralo, marveč je sodnik v smislu stališča, ki ga je zastopal tožilec, po posvetovanju odločil, da ne gre za političen prestopek in da je zato sodišče pristojno. Dr. Zvvitter je proti tej odločitvi najavi) pritožbo. Toda sodišče se je že v naslednjih trenutkih ponovno znašlo v položaju, ko je moralo odločati o izrazitem političnem vprašanju. Prvi obtoženec Albert Smrečnik je namreč takoj na začetku zaslišanja zahteval, da se obravnava izvede v slovenščini. Odvetnik dr. Matevž Grilc je njegovo zahtevo podkrepil s pojasnilom, da gre za razpravo, ki je bila zaradi resnih dvo- mov v nepristranost koroškega sodstva iz pristojnosti celovškega sodišča prenešena v pristojnost salzburškega sodišča. Razprava je bila torej delegirana, to pa pomeni, da obtoženec zaradi takšnega prenosa procesa ne sme biti prikrajšan pri svojih pravicah; ker bi imeli obtoženci na Koroškem tako po obstoječi zakonodaji kot tudi na osnovi člena 7 državne pogodbe pravico do obravnave v slovenščini, jim gre taka pravica tudi pred sodiščem v Salzburgu. Sodnik se je ponovno umaknil na posvet, nato pa je obravnavo preložil z utemeljitvijo, da ni jasno, ali bi obtoženci lahko sledili razpravi v nemščini in ker nima tolmača na razpolago; izognil pa se je načelnemu vprašanju, ali imajo obtoženci pravico do slovenščine pred sodiščem. Val zastraševalnih procesov proti koroškim Slovencem pa se nadaljuje. Za včeraj je bila pred celovškim deželnim sodiščem napovedana prizivna obravnava proti Mirku Perču in Jožefu Mullerju, ki sta bila v prvi instanci obsojena na denarno kazen zaradi dejanja, ki ga sploh nista izvedla — baje sta nameravala napisati gesla na železniško postajo v Sinči vasi, pa ju je policija prej zasačila; za oblasti .pravne države" Avstrije pa je bilo že to dovolj vzroka za obsodbo kot .zločincev". Prihodnji teden, 11. aprila, pa bo pred višjim deželnim sodiščem v Linzu prizivna obravnava proti Stefanu Petjaku, ki ga je salzburško deželno sodišče zaradi .pomoči pri napisni akciji* obsodilo na visoko denarno kazen, ne da bi upoštevalo njegovo upravičeno in utemeljeno zahtevo po slovenski obravnavi. Tako avstrijska sodišča vedno spet prakticirajo, kako je pravica v Avstriji enostranska; s tem pa rušijo temelje, na katerih je zgrajena pravna država — namreč ustavno zajamčeno enakost in enakopravnost vseh državljanov pred zakonom. NSKS pri Slovenski skupnosti Kakor je bila pred dvema tednoma Zveza slovenskih organizacij na Koroškem v okviru rednih stikov na obisku pri Slovenski kulturno-gospo-darski zvezi v Trstu, tako je ob koncu minulega tedna tudi delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev obiskala slovensko narodnostno skupnost v deželi Furlanija-Julijska krajina, kjer je bila gost deželnega vodstva Slovenske skupnosti. Obisk delegacije NSKS pri Slovenski skupnosti v Trstu se je v soboto začel s tiskovno konferenco, na kateri sta predsednik dr. Matevž Grilc in osrednji tajnik Filip Warasch izčrpno prikazala današnji položaj slo- Pr//afe#s4ri ojbisA G/asa pr/ 57oyensA*em vesfni/ru Pod vodstvom glavnega urednika Igorja Slavca je bil v petek prejšnji teden kolektiv gorenjskega „Glasa", glasita Socialistične zveze delovnega ljudstvo za Gorenjsko iz Kranja, na prijateljskem obisku pri uredništvu .Slovenskega vestnika" v Celovcu. Dobrodošlico gostom je izrekel glavni urednik Rado Janežič, ki jih je pozdravit ko) zastopnike slovenskega tiska, v katerem vidimo most do matičnega naroda in preko njega do vseh narodov in narodnosti v Jugoslaviji, pa tudi do mednarodne javnosti, kar nam je v veliko pcdporc v našem boju za narodni obstoj in uveljavitev dejanske enakopravnosti na podedovani zemlji. V pogovoru, pri katerem so sodelovali tudi tajnik Zveze slovenskih cganizacij na Koroškem Feliks Wieser, tajnik Slovenske prosvetne zveze Andrej Kokot in vod a Slovenskega intcrmccijskega in dokumentacijskega centra (SINDOK) Peter Wieser, sc bili gostje iz Kranja obširno seznanjeni s trenutnim položajem na Koroškem in z delom ter prizadevanji organizacij in ustanov slovenske narodne skupnosti za uresničitev vseh določil čl. 7 drž. pogodbe. Ob tej priložnosti je bila posebej poudarjena tudi potreba najtesnejše povezave manjšine z matičnim narodom, pri če- mer je posebnega pomena stalna prisotnost vprašanja zamejskih Slovencev v sredstvih javnega obveščanja v Sloveniji. Temu namenu je služil tudi ta obisk, priložnost za podrobnejše pogovore o možnostih in oblikah medsebojnega so-delovonja pa bo v Kranju, kajti .Slovenski vestnik" je bil povabljen, da vrne obisk .Glasu". Med svojim bivanjem v Celovcu je kolektiv .Glasa" obiskal tudi .Naš tednik". venske narodnostne skupnosti na Koroškem. Pri tem je bilo poudarjeno, da je stanje slovenske manjšine danes znatno slabše, kot je bilo pred podpisom avstrijske državne pogodbe leta 1955. Tako se pričakovanja koroških Slovencev, da bo s podpisom državne pogodbe, katere 7. člen vsebuje jasna določila v korist zaščite in pravic slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji, prišlo do zadovoljive rešitve odprtih vprašanj, nikakor niso izpolnila, marveč smo nasprotno doživeli, da so bile naše pravice še nadalje okrnjene in zožene. Omenjene so bile lanske protestne akcije, prav tako pa tudi val procesov, s katerimi avstrijske oblasti skušajo prisiliti koroške Slovence, da bi sprejeli zakon o narodnih skupinah in sodelovali v sosvetu. V takih razmerah smo koroški Slovenci prisiljeni, da ob tesni povezavi z matičnim narodom in podpori demokratičnih sil v Avstriji nadaljujemo boj za uresničitev pravic. Kosila, ki ga je priredilo vodstvo Slovenske skupnosti na čast delegaciji NSKS, so se udeležili tudi še drugi predstavniki, med njimi predsednik SKGZ Boris Race in jugoslovanski generalni konzul v Trstu Ivan Renko. Deželni tajnik Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka je ob tej priložnosti opozoril na težki politični trenutek, ki ga ob stalnem naraščanju terorja preživlja Italija in z njo tudi slovenska manjšina, koroškim rojakom pa je želel čim več uspeha v boju za narodnostne pravice. Predsednik NSKS dr. Grilc je v zahvalnih besedah naglasil, da je bistvena razlika med položajem Slovencev v obeh državah: v Italiji uživajo tudi množično podporo italijanskih demokratičnih sil, medtem ko so v Avstriji skoraj popolnoma osamljeni. Predsednik SKGZ Race je dejal, da slovensko manjšino v Avstriji in Italiji združuje boj za življenje in za obstanek na lastnem prostoru, ob koncu pa je koroškim Slovencem prav tako želel čim več uspeha v njihovem boju. Generalni konzul Renko pa je omenil, da je Jugoslavija v zadnjem času na številnih (Da/jc na #. strani) Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem vljudno vabita na Spomnnsko svečanost ob 35. obtetnic! usmrtitve setskih irtev nacizma ki bo v soboto M. aprila 1978 na Dunaju z naslednjim sporedom: # Ob 13. url spominska maša v slovenskem jeziku v cerkvi Sv. Trojice, 8., Atserstraf;e 17. # Ob 14. uri polaganje vencev v spominskem prostoru za irtve nacizma na Dunaju, S., Landesgerlchtsstralte 11 (deželno sodišče za kazenske zadeve). # Nato spominska svečanost v Albert-Schweltzer-Haus, 9., Oarnlsongasse. Po svečanosti bo majhen sprejem v Albert-Schweltzer-Haus. Narodni svet koroških Slovencev Zveza slovenskih organizacij na Koroškem AULA SLOVENICA CELOVEC, PAULiTSCHGASSE 5 — 7 Vljudno vas vabimo na razstavo kiparja, slikarja in grafika Toneta Kratja (1900—197$) Razstava je odprta do 21. aprila 1978, in sicer od ponedeljka dopetkaod13. do17. ure. Zanimiva predstavitev umetniškega ustvarjanja Toneta Kralja V navzočnosti lepega števila ljubiteljev slovenske umetnosti — med častnimi gosti so bili tudi konzul SFRJ v Celovcu Peter Župančič in vicekonzul Milan Miškov, celovški župan Leopold Guggenberger, umetnikova soproga akad. kiparka Mara Kralj, univ. prof. Slane Mikuž, prof. Melita Stele-Možina iz Moderne galerije v Ljubljani, prof. Lado Smrekar iz Kostanjevice na Krki, tajnik Slovenske prosvetne zveze Andrej Kokot, strokovni nadzornik dr. Valentin Inzko in drugi — je bila v ponedeljek zvečer v „Auli slovenici" odprta druga letošnja umetniška razstava, posvečena znanemu slovenskemu kiparju, slikarju in grafiku Tonetu Kralju. Predsednik društva „Au!a slove-nica" dr. Mirt Zvvitter je pri tem opozoril, da je bil Tone Kralj letos predstavljen tudi s stenskim umetniškim koledarjem; sicer pa je to umetnik, ki je s svojo izpovedjo koroškim Slovencem posebno blizu, „zato naj bo v času, ko se vsestransko borimo za narodne, socialne in kulturne pravice, tudi ta kulturno-umetniška manifestacija dokaz neločljive povezanosti z narodno celoto". Glasbeni okvir otvoritveni svečanosti pa sta dala mednarodno znana in priznana slovenska solista violinist Dean Bravničar in pianist Aci Bertoncelj, ki sta bila za dovršeno izvajane skladbe Mozarta, Bravničarja in Brahmsa deležna navdušenega aplavza hvaležnega občinstva. Umetnika Toneta Kralja, ki je rojen leta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju in je umrl leta 1975 v Ljubljani ter je pokopan v Kostanjevici na Krki, kjer ima tudi svojo stalno zbirko (iz nje je del sedaj v Celovcu razstavljenih umetnin), je v izbranih besedah predstavil univ. prot. Stane Mikuž. V slovenski javnosti je Tone Kralj prvič nastopil že leta 1920, ko je z bratom Francetom razstavil v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani ter bit spričo svoje revolucionarne umetnosti deležen tako pohvale kot tudi negodovanja. Bil je med mladimi umetniki, k! so preizkusili grozote prve svetovne vojne in se niso mogli več zadovoljiti z umetnostnim oblikovanjem starejše generacije impresionistov; zato so iskali nova pota poglobljenega gledanja na svet, ki jih je obdajal. Tako je Tone Kralj postal eden izmed vodilnih slovenskih ekspresionističnih umetnikov. Prof. Mikuž je orisal posamezna obdobja umetniškega razvoja in delovanja Toneta Kralja. Posebno izčrpno je prikazal njegove stvaritve na področjih slikarstva in kiparstva, ob robu pa omenil tudi njegovo uveljavljanje kot grafik in ilustrator, kjer je zlasti na področju mladinskega leposlovja ustvaril nekaj sijajnih ter zglednih ilustracij. Velik pomen v njegovem ustvarjanju zavzema tudi notranja preureditev nad 40 cerkva na Primorskem v času največjega zatiranja slovenskega življa, ko je prepovedano besedo nadomestil s sliko, ki je po stilu in vsebini pristno slovenska. Med najbolj znane tovrstne stvaritve spadajo tudi slikarske upodobitve v romarski cerkvi na Višarjah. Po osvoboditvi pa je Tone Kralj ustvaril vrsto spomenikov NOB, slikal je izgradnjo domovine in vsebina njegove umetnosti se je obogatila z duhovno problematiko socialistične stvarnosti v Sloveniji. Tone Kralj si je s svojo umetnostjo pridobil ugled in priznanje tako doma kakor tudi v mednarodni javnosti. Zapustil je velikanski opus grafike, intarzij, slik, reliefov in kipov; v stalni galeriji „Božidar Jakac" v Kostanjevici na Krki ima svojo stalno zbirko, ki predstavlja prerez njegovega bogatega umetniškega ustvarjanja. Poleg številnih priznanj, ki jili je dobil na številnih razstavah doma in v svetu, je leta 1972 prejel za svoje delo tudi najvišje priznanje slovenskega naroda — Prešernovo nagrado. Če bi ob sedanji razstavi v Celovcu poleg znanih Kraljevih olj posebej omenili te cikel bronastih reliefov „Kmečki punt" ter s področja gratike cikel „Crno zlato — Trbovlje", potem lahko rečemo, da je sedanja razstava v „Auli slovenici" kljub omejenemu izboru, ki so ga narekovale prostorske razmere, izredno bogata, zanimiva in prepričljiva predstavitev znanega slovenskega kiparja, slikarja in grafika Toneta Kralja — vredna čim širšega obiska. Počastitev Antona Janežiča ob 150-!etnici njegovega rojstva Leto: mineva HO !et od rojstva zaslužnega koroškega rojaka Antona Janežiča, katerega mnogostransko deio je biio izredno pomembno za napredek in razvoj siovenske kuiture in prosvete in še posebej za razvoj siovenske književnosti. Anton Janežič je bi! rojen 19. decembra 1828 v Lešah pri Šentjakobu v Rožu, detova) po je predvsem v Cetovcu, ki je bi! v njegovi dobi in predvsem po Janežičevi zastugi središče stovenskega kutturnega in stovstvenega živtjenja. Minuto nedetjo pa je bi! povsem v znamenju Antona Janežiča njegov rodni Šentjakob, kjer so mu odkriti spominsko pioščo, obravnavati njegovo bogato dejavnost na simpoziju ter počastiti njegov spomin na svečani akademiji. Že dopoldanskega odkritja spominske plošče v lopi šentjakobske farne cerkve se je udeležilo veliko število ljudi. Navzoči so bili tudi mnogi častni gostje, med njimi jugoslovanski konzul v Celovcu Peter Zupančič, domači župan Janez Gressl, znani slavisti iz Slovenije, predstavniki osrednjih političnih in kulturnih organizacij koroških Slovencev in drugi. Spominsko ploščo, ki nosi sliko Antona Janežiča ter opozorilo, da je imel na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slovstvo in Mohorjevo družbo, je v imenu Društva slovenskih pisateljev v Avstriji ter rodne hiše odkril prof. Janko Messner, ki je orisal tudi Janežičevo delo (njegova izvajanja objavljamo na posebnem mestu — op. ured.). S pesmijo pa sta slavnost obogatila moški oktet Donit iz Sodražice ter domači mešani zbor pod vodstvom Lajka Milisavtjeviča. Popoldne je bil v farni dvorani najprej simpozij o Antonu Janežiču. Priznani strokovnjaki iz Ljubljane so v kratkih referatih osvetlili široko področje Janežičeve dejavnosti ter poudarili njegove zasluge za razvoj slovenskega slovstva, slovenske književnosti in slovenske kulture v prejšnjem stoletju. Prvi je spregovoril akademik prof. dr. Anton Slodnjak, ki je prikazal Janežiča kot simbol mladega, agilnega in požrtvovalnega človeka, ki je že pri 21 letih napisal slovensko slovnico, ki je bila na višku jezikovslovne znanosti ter je dolga desetletja služila kot učbenik na avstrijskih gimnazijah. Prikazal pa je tudi njegovo slovstve-no-crganizacijsko ter uredniško de-to, ko je združeval mlade pisatelje in pesnike iz vseh slovenskih dežel. Svoja izvajanja je dr. Slodnjak zaključil s pozivom današnji slovenski mladini, ki naj bi ji bila počastitev Janežičevega spomina predvsem tudi opomin, da bi po njegovem zgledu in primerno današnje- mu času gojila ljubezen do mile materinščine. Ker se profesorja dr. Marja Borš-nikova in dr. Boris Paternu simpo-pija nista mogla osebno udeležiti, sta svoja prispevka o Janežiču poslala pismeno. Nato je dr. France Bernik obrazložil odnos Janežiča do pripovedne književnosti in pri tem poudaril, da je Janežič s tem bistveno prispeval k prosvetljen-stvu. Prot. Viktor Smole je govori) o Janežiču kot ustanovitleju in organizatorju Mohorjeve družbe. V času, „ko je nemščina široko za mizo sedela, slovenščina pa pozabljena za vrati čepela", je Janežič zasnoval načela, po katerih še danes uspešno delujejo Mohorjeva družba in podobne ustanove. Prot. dr. Stefan Barbarič je opozoril na široko razvejano uredniško dejavnost Janežiča, ki je — kot je dejat predavatelj — obogatilo vse slovenske pokrajine in vse ljudske plasti. Naglasil je, da se ob današnjem znanju samo lahko čudimo, kaj je napravil Janežič v tedanjem času in v razmerah, ki so tedaj vladale. Vrsto referentov je zaklju- čila prof. Breda Pogorelčeva, ki je orisala vlogo Janežiča v slovenskem jezikoslovju. Nanizala je Janežičeva dela od znamenite slovnice preko slovarja pa do številnih razprav o jezikovnih vprašanjih, poudarila pa je tudi tesno povezavo slovenskega kulturnega prostora v tistem času. Simpozij, ki je izzvenel v ugotovitvi, da so razsežnosti Antona Janežiča in njegove dejavnosti mnogo večje, kot navadno mislimo, je bil zaključen s slavnostno akademijo, ki sta jo — kakor že dopoldne svečanost odkritja spominske plošče — popestrila in obogatila z izredno kvalitetno izvajanim pevskim sporedom moški oktet iz Sodražice ter šentjakobski mešani pevski zbor. Prireditvi so bili izrečeni tudi pozdravi Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Društva slovenskih slavistov, Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani in njegova pododbora v Mariboru. Slavnostni govornik je bil dekan filozofske fakultete ljubljanske univerze dr. Matjaž Kmecl, ki je prikazal Antona Janežiča kot človeka, rodoljuba in človekoljuba. Naglasil je, da je Janežič eden najimenitnejših Slovencev, ki je opravil izredno pomembno delo v korist slovenskega jezika, slovstva in kulture; izgorel je v svojem poslanstvu v času, ko je bil slovenski narod na začetku precsnove in razvoja v moderno nacionalno skupnost. Zlasti pa je Janežičevo izročilo v smislu pluralizma in demokratičnosti pomembno tudi za sedanjost, še posebej na Koroškem. Skupina dijakov slovenske gimnazije je izvajala recital tekstov iz Janežičive ..Slovenske Bčele", ki so biti ..aktualizirani" z utrinki iz današnje koroške stvarnosti. Svoj prispevek k počastitvi Antona Janežiča pa je dal tudi njegov ožji rojak iz Leš, 86-letni Anton Gabriel ki je prebral nekaj svojih pesmi. Janežičev dan" v Šentjakobu je izzvenel s predstavo .Miklove Zale", ki je er.ako kot Janežič simbol zvestobe in ljubezni do mile slovenske materinščine. Ostanimo ji zvesti in jo z ljubeznijo gojimo tudi mi — tako bomo najbolje izpolnjevali izročilo, ki ga nam je pred 500 leti zapustita Miklova Zala in ga nam je pred dobrimi sto leti podarit Anton Janežič. Spravno-združevalno- požrtvovatno GOVOR PROF. JANKA MESSNERJA PRt ODKRtTJU SPOMtNSKE PLOŠČE ANTONU JANEŽtČU V ŠENTJAKOBU Kar sta v Ljubtjani s Kranjsko Čbeiico storita Matija Čop in France Prešeren la razvoj stovenske umetne poezije, to je storit Anton Janežič v Cetovcu s Stovensko Bčeto in Stovenskim Ctasnikom za razvoj stovenske posvetne proze. Stovenci smo biti tedaj med evropskimi kutturnimi narodi zamudniki; neki pravijo četo, da nismo zgodovinski narod. Mo — če je zgodovina fev-datno nasitje in imperiatizem, tedaj je res nimamo; in ni nam treba biti žat zavotjo tega. Zato pa imamo kmečke prednike, ki so se nasitju fevdatizma upirati, zato imamo šentjakobsko Gradišče pri Miktovih, zato imamo naj-veiičastnejšo zmago naših zetenih gozdov nad najgrozovitejšim nasitjem vseh časov, nad Hitterjevim nacizmom. še neki imeniten pisatetj ima tetos svojo 150-tetnico rojstva — Norvežan Henrik tbsen. Pisat je psihotoške drame, ki jih svetovni odri še dandanes igrajo. V Stebrih družbe biča nepoštenost v gospodarskem živtjenju, v Strahovih prikazuje propade! zakon, v Divji raci pogtabtja svojim osebnostim značaje že v naturatistični obtiki in uvaja simbotizem. V njegovem rojstnem kraju Skienu so v tej vigredi prirediti seminar za vso Skandinavijo z gestom ..tbsen za vse". Uvede! ga je z govorom sam predsednik norveške vtade Odvar Nordti. tbsen ni vptiva! samo na Nemce in Francoze, ampak tudi na našega vetikega tvana Cankarja. !n tam šete je sktenjen tok. S Cankarjem se Stovenci šete postavimo v isto vrsto, kjer so Norvežani in Francoz! — z našo moderno. Ati brez Antona Janežiča — bi ga imeti tvana Cankarja? Kdaj bi ga imeti? — Brez Antona Janežiča, ki je v Gtasniku s Franom Levstikom in Francem Cegnarjem zmagovito izbojevat bitko za upravičenost titerarne in družbene kritike, z odtočno, vendar spravno besedo proti Koseskemu in okoste-netim B!eiweisovim Novicam v Ljubtjani? Brez Popotovanja iz Litije do Čateža, brez Martina Krpana, brez Titke in Jeperškega učitetja? tn bi imeti Ketteja, Murna, Župančiča — brez Jenkovih Obrazov? Kdaj bi jih imeti? Ati pa Prežiha? Bite so potrebne Janežičeve mohorjevke — in Zofka Kvedrova. V nobeni rasti ni skokov, najmanj v kutturni rasti kakega naroda. Tako pa so imeti mtadi pesniki in pisatetji iz vseh krajev tedanje Stovenije v Cetovcu, v Janežičevi Bčeti in njegovem Gtasniku domače ognjišče z btagim mentorjem in skrbnim mecenom: Levstik, Jenko, Erjavec, Mencinger, Jurčič, Stritar in mtadi Gregorčič in še mnogi drugi. Kdo je vendar ta Anton Janežič? Kakšen čtovek je to? — Nekaj čez dvajset tet ima komaj, pa opravtja kotiko postov hkratt? Deto v odboru cetov-škega Stovenskega društva, brezptačni pouk stovenščine v več razredih gimnazije in pri cetovških uradnikih, mentorstvo višjcgimnazijcem za njihov tist Stavija, nizjegimnazijcem za Daničico, sestavtjanje stovarja, urejanje Stovenske Bčete, prevajanje Dežetnega zakonika, priprave za izpite na univerzi, priprave za ustanovitev Društva sv. Mohorja ... tn ko je na vrhu svoje ustvarjatnosti — star trideset tet — postušajmo, kako odgovarja konservativnemu popadtjivemu fajmoštru Hicingerju v Ljubtjani, ki mu Levstikova kritika nikakor noče v gtavo: „A!i bi se ne dato gospoda Hicingerja besede, ki jih je po svetu posta! zoper Gtasnika, oberniti z enako pravico tudi proti Novicam? Toda Bog nas obvari enacega obrekovanja! Rajši mi krivico trpimo in se v prihodnje še botj potrudimo, naše obrekovavce na taž postavit), če pa bo uhajato naše pisanje na krivo pot, hvatežni mu bomo, če nam kdo s pošteno besedo pokaže, kaj ni prav !n zakaj ni prav. Pobotjšati se bomo, ako nas prepriča, da naša in naših sodetavcev pisarija stuži našemu narodu res na sramoto in kvar . . Odkod, vprašam, totikšna samokritičnost, totikšna spravnost v Janežičevih nazorih? — Od nikoder drugod kakor iz njegove čiste misti, iz njegovega btagega srca. )z resnične tzobrazbe, ki mu ni stužita ne za brezobzirno pridobitno komotčarstvo ne za dosego osebne stave. O tej Janežičevi srčni kutturi tedaj razmištjamo danes in tu, kajti naš zoženi stovenski prostor pod koroškim soncem terja od nas vseh resnične izobrazbe, terja resničnih, nesebičnih, širokosrčnih pubticistov in javnih de-tavcev, da nas pred Janežičevim spominom ne bo treba biti sram . . . Nam vsem naj zazveni v ušesih bojni ktic naših upornih kmečkih prednikov: LE VKUP, UBOGA GMAJNA... Le vkup, te vsi vkup, kakor teta 1975 in teta 1976 — v Sotidarnostnem komiteju. Navadimo se živeti ramo ob rami, hrbet ob hrbtu, da nas vihar ne raztepe, kar nas je zazrtih v zarjo popotne svobode, popotne enakosti na tej naši starodavni zemtji. Janežič je združevat vse narodne site. Kaj bi dejat danes — nam? Le vkup, bi dejat, bodite kristjani, sociatisti ati komunisti, samo vkup! Da vam ne pottačijo mite mate- Društvo stovenskih pisatetjev v Avstriji mu skupaj z rodno hišo posveča ob 150-tetnici rojstva to ptoščo za spomin in za opomin današnjim stovenskim rodovom, tz roda v rod naj si njegov duh išče pot med nami koroškimi Stovenci. Spravno, združevatno. tn požrtvovatno. Toda o tem naj spregovori Josip Stritar, ki se je po Janežičevi smrti vprege! v njegovem duhu v titerarno in sptošno izobraževanje našega naroda — na Dunaju, z titerarnim tistom Zvon. V njem je zapisat teta 1876, ob Janežičevi spominski stavnosti: ... . . Poudariti hočemo eno tastnost njegovo, morebiti najsijajnejšo v njegovem čistem izgtednem značaju, to je nesebičnost, nesamopridnost v zasebnem isto tako, kakar v javnem živtjenji. To redko prikazen nahajamo v Janežičevem značaji. Tako sodim ztasti po dogodbi, katera nekotiko tudi mene zadeva: Z detom preobtožen je bit sktenit Janežič izročiti izdavanje Gtasnika drugim, kakor je reke! sam v svoji skromnosti, .sposobnejšim' rokam . . . Pisat je gospodu Jurčiču (prav primerno bi bito, da bi g. Jurčič razgtasit to pismo, ako ga še hrani) naj prevzame on z menoj vred izdavanje .Gtasnika". To ni še nič tako posebnega. Posebno pa je to: Na prosto votjo nama je dajat, naj izdajava tist sama, ati pa tako, da bode on skrivaj v zvezi z nama: in sicer, ako bode kaj dobtčka, naj bo najin, izguba pa naj ^i samo njega zadeta . . . Da, to je vse! tn to je mnogo, tz serca bi žete!, da bi se moge! o vsakem naših narodnjakov, stavtjenih in nestavtjenih, dokter še žive, ati po njih smerti, razgtasiti enak dokaz nesamopridnosti. Nam vsem, sedanjim in prihodnjim, bodi Janežič izgted čistega domotjuba, izgted neutrudnega, skromnega, a uspešnega deiovanja narodu v čast in korist. Zato: Večna stava Janežiču!" Tako Josip Stritar pred sto teti. tn tako mi danes: Stava Antonu Janežiču! TONE ZORN Manjšinsko in jugoslovansko avstrijski Vendar kaže, da je bil smisel Stalinovega odgovora v določeni meri bližji sovjetskemu opozorilu štiri leta kasneje, da s Stalinovim odgovorom maja 1945 ni bila dana obljuba po ohranitvi nekdanjih avstrijskih meja, ampak le zagotovilo o obnovi avstrijske državnosti/ Če pa drže trditve o Stalinovi obljubi Rennerju, potem so morale obljube odsevati iluzijo o prihodnjem družbenem razvoju Avstrije, ki pa se je razblinila še isto leto na parlamentarnih volitvah, na katerih je doživela Komunistična stranka Avstrije volilni poraz. Izhodišče razprave o manjšinskem vprašanju v Avstriji na povojnih mednarodnih konferencah je bil znani jugoslovanski predlog londonski konferenci januarja 1947 o priključitvi južne Koroške Jugoslaviji/ Teritorialno je predlog zajemal celotno slovensko etnično ozemlje Koroške, tudi tisto, ki je v času zavestne germanizacije slovenskega življa izgubila večinsko slovenski značaj. Za genezo člena 7 državne pogodbe je treba ob tem opozoriti, da je Jugoslavija med drugim predlagala ureditev položaja gradiščanskih Hrvatov s posebnim statutom, ki bi jamčil hrvaški manjšini narodnostne pravice; zaenkrat jugoslovanski predlog tega "vprašanja ni nadrobneje opredeljeval. V skladu z obljubami, danimi Jugoslaviji leta 1945, so velesile sprejele v obravnavo jugoslovanski predlog. V tem okviru zavzema 2 vprašanje odnosi v !ct;h'l945 - 1975 posebno mesto landonska konferenca namestnikov zunanjih ministrov štirih velesil leta 1948, na kateri je znova prišlo na vrsto vprašanje jugoslovanskih manjšin v Avstriji. Dokumentacija opozarja, da so na konferenci predstavniki ZDA in Velike Britanije sicer zavrnili jugoslovanske zahteve do Avstrije, vendar pa sta velesili nakazali možnost določenih teritorialnih sprememb v korist Jugoslavije, če bi Jugoslavija predložila ^sprejemljive mejne popravke". Namestniki zunanjih ministrov so tudi pozvali Jugoslavijo, naj predloži nove predloge za ureditev mejnega vprašanja. Temu vabilu se je Jugoslavija odzvala ter predložila konferenci novo spomenico s ..kompromisnim" predlogom za ureditev jugoslovansko-avstrij-skih odnosov. Spomenica je predlagala, da se odstopi Jugoslaviji obe nekdanji plebiscitni cpni iz leta 1920, medtem ko se je Jugoslavija odpovedala spodnji Ziljski dolini, delu mesta Beljak ter nekaterim občinam političnega okraja Volšperk. Za Gradiščansko in tisto območje Koroške s slovenskim življem, ki bi pripadlo Avstriji, je spomenica nakazovala uveljavitev posebnih varstvenih določi). Primerjava predloga in določil s kasnejšim členom 7 avstrijske dTŽavne pogodbe opozarja, da je treba iskati kasnejše izhodišče tega člena prav v povzetem jugoslovanskem predlogu/ Prva točka predloga je določala, da pripadniki jugoslovanske manjšine v Avstriji (mišljeni so bili Slovenci in Hrvati) uživajo „enake pravice kot ostali avstrijski državljani, vključno pravico do lastnih organizacij, zborovanj in tiska v lastnem jeziku". Točka 2: „Imajo pravico do osnovnega pouka v hrvaškem odnosno slovenskem knjižnem jeziku ter do sorazmernega števila lastnih srednjih šol. V tej zvezi bo preurejen program pouka na učiteljiščih na Gradiščanskem in Koroškem, organizirani bodo prosvetni inšpektorati za hrvaške šole na Gradiščanskem in za slovenske na Koroškem." Točka 3: ..Zunanji in notranji uradni jezik v administrativnih in sodnih enotah s hrvaškim ali slovenskim ali narodnostno mešanim prebivalstvom je hrvaščina ali slovenščina dodatno k nemščini; topografska terminologija in napisi bodo dvojezični, v soglasju s tem se bodo preuredile administrativne in sodne enote." Točka 4: ..Pripadniki jugoslovanske manjšine v Avstriji so sorazmerno s svojim številom soudeleženi v vzgojnem, upravnem in sodnem aparatu." Točka 5: .Pripadnikom jugoslovanske manjšine v Avstriji se priznava pravica vzdrževati kulturne stike s Hrvati ali Slovenci v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ter priznanje dobljenih diplom." Točka 6: .Dejavnost organizacij, ki merijo na raznarodovanje jugoslovanske manjšine, se mora prepovedati." Točka 7: .Pri popisu prebivalstva se ugotavlja materinščina v sodelovanju z gradiščanskimi Hrvati in koroškimi Slovenci." Kot vidimo, gre za dokument, ki so mu bila poleg nezadostne manjšinske zaščite v prvi avstrijski republiki izhodišče tudi določila av-strijsko-italijanskega sporazuma o ureditvi juž-notirolskega vprašanja z dne 6. septembra 19467 Šlo je za delen povzetek tistih določi! sporazuma, ki so zagotavljale popolno ena- kopravnost prebivalstvu nemškega jezika v pokrajini Bolzano/Bozen in v dvojezičnih občinah trentinske pokrajine, njihov namen pa je bil ohranitev etničnega značaja ter kulturni in ekonomski razvoj prebivalstva nemškega jezika. Tako ni čudno, da je jugoslovanski dokument služil v spremenjenih okoliščinah naslednje leto za izhodišče današnjemu členu 7 državne pogodbe. Konferenci namestnikov zunanjih ministrov, ki se je pričela februarja 1949, je Jugoslavija predložila nov predlog za ureditev manjšinskih vprašanj. Predlog je slone) na naslednjih izhodiščih: K} spremembo avstrijsko-jugoslovanske meje v korist Jugoslavije na podlagi kompromisnega predloga, ki bo predložen pozneje (.Popravek sedanje meje v korist Jugoslavije, ki jo je treba določiti na podlagi kompromisnega predloga"); T uvedbo politične, gospodarske in kulturne avtonomije za tisti del slovenske Koroške, ki bi še naprej ostal v mejah avstrijske republike; ttf! zagotovitev manjšinskih pravic Hrvatov in Slovencev, ki bi ostali izven avtonomnega ozemlja. (Du/jf f pnAo^nj: 4 Prim. Osterreichische Zeitung, Wien, 51. avgust 1949, 201. 5 Memorandum vtade Federativne repubtike Jugo-stavije o stovenačkoj Koruškoj, pograničnim djeto-vima štajerske i gradiščanskim Hrvatima (Beograd 1946); izšto tudi v francoskem, angteškem in ruskem jeziku s števitnimi pritogami in aneksi. 6 Memorandum of the Gouverment of the Federattve Peopies Repubiic of Yugos!avia to the Deputy Foreign Ministers Regarding the Teritoriat and other Ctauses of the Treatv with Austria, Beograd 1948. 7 Tekst mirovne pogodbe z ttatijo, aneks tV, Uradn! tist FLRJ z dne 25. avgusta 1947, št. 74, 1046. Delegacija Zveze sociaiistične m!a-dine Jugosiavije obiskala Koroško Prejšnji teden je biia petčtanska deiegacija Zveze sociatistične mtadine Jugostavije — čian sekretariata Predsedstva Konference ZSMJ in predsednik Komisije za mednarodne zveze Predsedstva konference ZSMJ, Srdjan Kerim; predsednik Repubiiške konference ZSM, Žeijko Mažar; predsednik komisije za mednarodne odnose Repubiiške konference ZSM Hrvatske, Žarko Gatič; strokovni poiitični sodeiavec v Komisiji za mednarodne odnose Repubiiške konference ZSM Hrvaške, Mijo ivurek in čian sekretariata predsedstva Repubiiške konference ZSM Siovenije in predsednik Komisije za mednarodne odnose pri Predsedstvu Repubiiške konference ZSM Siovenije, Marko Morei — na po-vobiio Zveze siovenske miadine, na obisku na Koroškem. Delegacija je ob tej priložnosti obiskala sedež Zveze slovenskih organizacij in razne kraje južne Koroške. Na sedežu ZSO so delegacijo sprejeli predstavniki koroških slovenskih mladinskih organizacij in predstavnika obeh osrednjih političnih organizacij — dipl. inž. Feliks Wieser za ZSO in mag. Franc Wedenig za NskS. V imenu Zveze slovenske mladi- ne je goste iz Jugoslavije pozdravil predsednik ZSM Teodor Domej in jih seznanil z dejavnostjo te mladinske organizacije. Podobno sta to storila zastopnika Koroške dijaške zveze in Kluba slovenskih študentov v Gradcu; predstavnika obeh osrednjih organizacij pa sta orisala politično situacijo naše narodne skupnosti. Tajnik Zveze slovenskih organizacij dipl. inž. Feliks Wieser je goste seznanil z bojem koroških Slovencev za dcsego svojih pravic. Začel je se tistim časom, ko smo koroški Slovenci stopili v politično areno in začeti neenak oborožen boj z nemškimi fašisti. Le-ta nam je v priznanje po propadu fašistične Nemčije prinesel obvezno dvojezično šolstvo. Medtem pa so se nemške nacionalistične sile v deželi zopet opomogle in na njihov pritisk je bilo obvezno dvojezično šolstvo leta 1958 razveljavljeno. Leto za tem je bila zreducirana tudi uporaba slovenskega jezika od devetih sodnih okrajev na samo še tri. Nadaljnji sad te protislovenske gonje je bilo preštevanje posebne vrste, katerega pa smo koroški Slovenci skupno z avstrijskimi demokrati uspešno bojkotirali. Pri tem je prišlo do sledečega absurda, da so, pravno gledano, na Dunaju našteli več Slovencev kot na njihovem naselitvenem ozemlju na južnem Koroškem, kar je seveda velik nesmisel. Nadaljnji uspeh borbe za naše pravice je dejstvo, da se v tako-imenovani Sosvet narodnih skupnosti, ki ga je formirala avstrijska vlada in katerega namen je zmanj- šati pravice manjšin v Avstriji, ni vključila nobena narodnostna skupnost v Avstriji. Tovariš Wieser je zaključil svoj govor z besedami, da je borba za dosego naših narodnih in socialnih pravic hkrati tudi borba za demokratizacijo Avstrije. S strani jugoslovanskih zastopnikov je bilo povedano, dai si želijo dobrih odnosov z vsemi sosedi, vendar ne za ceno nereševanja obveznosti iz državne pogodbe. Prav to dejstvo pa obremenjuje odnose med Avstrijo in Jugoslavijo. Jugoslovanski predstavniki so tudi pozdravili, da koroški Slovenci iščemo stike z avstrijskimi demokrati in da na tem področju že beležimo lepe uspehe, kajti vsak uspeh v borbi za dosego pravic manjšin je hkrati tudi doprinos k enakopravnosti vseh narodov. Izrazili so tudi željo, da bi koroška slovenska mladina sodelovala oziroma se udeleževala mednarodnih srečanj, kjer bi bita lepa priložnost seznaniti svetovno javnost s položajem naše narodne skupnosti na Koroškem. V okviru bivanja na Koroškem so jugoslovanski gosti obiskali tudi Železno Kaplo, kjer so bili gostje krajevnega odbora Zveze slovenske mladine v hotelu „Obir". V Skocijanu, kjer so prav tako bili gostje tamkajšnega krajevnega odbora, je podpredsednik Zveze koroških partizanov tov. Wutte Janez-Luc orisal zgodovino partizanskega boja v domačem kraju in nasploh. Na Radišah v kulturnem domu, ki ga še gradijo, je predsednik 5PD „Radiše" Simej Wrulich seznanil goste z gradnjo doma in z dejavnostjo društva. Na zaključku bivanja na Koroškem je jugoslovanska delegacija izrazila zadovoljstvo, da je imela priložnost obiskati oziroma spoznati južno Koroško in razgovarjafi se s koroškimi Slovenci. Bivanje na Koroškem, tako so dejati jugoslovanski mladinski funkcionarji, jim bo ostalo v nepozabnem spominu. In zmagala bo pravica V okviru krajevnega praznika v Črni na Koroškem je bita proslava ustanovitve 1. koroškega batatjona in 35-letnice napada na Mežico. Minula sobota in nedelja sta bila čisto v znamenju obeh slavnih dogodkov leta 1943, ki ju, kakor je dejal na množični proslavi predsednik odbora koroških partizanov v Ljubljani tovariš inž. Pavle Žaucer-Matjaž, smatramo za pomlad koroškega partizanstva. 12. maja omenjenega leta je bila slavna „Belopeška konferenca", katere cilj je bil razširiti oboroženi boj čim globlje na Koroško in tako se je razširita partizanska dejavnost preko kapelŠkih grap, Celovca, Beljaka celo v Ziljsko dolino. V okviru svojega govora je tovariš Matjaž še posebej poudaril borbo koroških partizanov na ozemlju takratnega nemškega Reicha — bitka Kranjčevega bataljona pri Robežu, napad pod vodstvom Matije Verdni-ka-Tomaža na tovarno akumulatorjev in veliko žago na Bistrici v Rožu, ki so ju uničili — ter na bridke dogodke izseljevanja, obglavljenja 13 „Selskih žrtev" itd. Udeleženka partizanskega napada na Mežico, znana koroška partizanka in aktivistka Olga Kastelic-Mar-jetka je orisala tedanje dogodke v noči od 3. na 4. april 1943 in dejala, da je prvi koroški bataljon, ki je bil ustanovljen nekaj dni poprej (1. aprila) v Koprivni pri Črni, dal narodnoosvobodilnemu gibanju na Koroškem na obeh straneh Karavank novega poleta, kar se je pokazalo v naraščaju partizanske vojske. Množične proslave v Črni se je udeležila tudi skupina Zveze koroških partizanov iz Avstrije. Vodja delegacije predsednik ZKP Karel Prušnik-Gašper je pozdravil zbrano množico in ji čestital h krajevnemu prazniku, ki ima tako častno zgodovinsko ozadje partizanstva. Grenek priokus na tiste slavne dni, ko je bil izveden napad na Mežico pa je bila smrt narodnega heroja Franca Paster-ka-Lenarta, ki je padel zadet od sovražne krogle. Po končani vojni, je dejal tovariš Prušnik, koroški Slovenci še nismo našli miru. Od angleške krogle je bila smrtno zadeta bivša partizanka in mladinska aktivist- Stovensko prosvetno društvo ..Bitka" vobi na vesetoigro .ZADREGE v nedetjo 9. oprita ob 19.30 uri pri Miktaviu v Biičovsu. Gostuje: farna igratska skupina iz Vogrč Prisrčno Majcni/ TEČAJ ZA PRVO POMOČ ki je btt razpisan kot večerna prireditev v mesecih apr)) in maj, moramo zaradi zadržanosti referentov Rdečega križa pretožiti na jesen. Točni jesenski termin bomo pravočasno napovedaii v iistih in radiu. ka Amalija Oraže-Tatjana iz Železne Kaple. Zahrbtno ubit je bil antifašist Kušej iz Blata pri Pliberku, v angleških zaporih v Celovcu in Gradcu so bili zaprti bivši partizani in mladinci, to pa samo zato, ker so ostali zvesti načelom narodnoosvobodilnega protifašističnega boja. Tudi danes po 33 letih vojaškega zloma fašizma je naša mladina tarča napadov in na desetine jih čaka na sodnijske procese zato, ker se borijo za uresničitev 7. člena avstrijske državne pogodbe, ki smo si ga priborili v NOB, in ki koroškim Slovencem jamči enakopravnost. Ne samo med vojno in po vojni temveč tudi pred vojno so nam takrat mladim sodili in nas zapirali in to samo zaradi tega, ker je v nas tlelo poželenje po svobodi in pravičnejši družbeni ureditvi. Pa odšli so v neslavno zgodovino nosilci reakcije, kot so bili Kurt Šušnik, Adolf Hitler, Angleži, ki so 10 let dajati potuho koroškim nacistom in še mnogi drugi. Šli pa bodo s pozorišča tudi tisti, ki danes sodijo in preganjajo našo mladino, po znanem načelu, ki ga poznamo v obliki pesmi — vse je vihar razdjal, vendar narod je ostal. Tovariš Prušnik je končal svoj govor z besedami: Kot imamo zaupanje v našo matično državo in naš matičen narod, tako zaupamo tudi v avstrijske napredne kroge, ki vedno bolj spoznavajo, da je boj koroških Slovencev tudi sestavni del boja avstrijskega ljudstva, ki želi ohranitev in krepitev demokracije ter mir na tem koščku evropske zemlje. Praznik koroških partizanov so tudi popestrili s kulturnim programom, v katerem so sodelovali rudarska godba, recitatorji, pevci in drugi. Zveza siovenske miadine vabi na ki bo v soboto 8. apriia 1978 ob 19.30 uri pri Šoštarju v Giobasnici m!adinski festiva! Nastopat) bodo: Ansambei „PEPEL iN KR)" soiisti — Ditka Haberi, Oto Pestner, Edvin Fiiser ter domači interpreti Po koncertu igra ansambei „PEPEL iN KRi za pies Prisrčno Občinska seja v Borovljah V sredo 29. marca je bila v Borovljah občinska seja, katere so se udeležili vsi občinski odborniki. Prva točka dnevnega reda je bila odobritev zapisnika zadnje seje, dne 16. decembra minulega leta. K tej točki je zavzel stališče slovenski občinski odbornik Feliks Wieser pd. Šaše! iz Stovenjega Plajberka, češ da je bil zapisnik napačno formuliran in tudi nepravilno napisan. Kot primer je navedel, da je proti razpustitvi ljudske šole v Borovljah glasovalo 9 mandatarjev (med njimi tudi slovenski zastopnik) — razmerje je bilo 9 proti 18; in ne kot je bito napačno zapisano 8:19. Odbornik Wieser pa je zavzel stališče do drugih točk zapisnika. Kritiziral je namreč, da so bile njegove izjave oziroma predlogi nepravilno protokolirani. Wieser je svoje izjave podal najprej v slovenskem nato pa še v nemškem jeziku. Nekaj vprašanj je stavil županu Woschitzu v slovenskem jeziku, po stari praksi župan sploh ne odgovarja na njegova vprašanja pa čeprav v šoli poučuje slovenščino. Na občinskih sejah gospod župan enostavno noče razumeti slovenskega jezika. Na zadnji seji je bil navzoč tudi zastopnik okrajnega glavarja gospod Rapoldi. Na licu mesta se je lahko prepričal, da koroški Slovenci nismo enakopravni, da slovenski jezik pri občinskih sejah ne upoštevajo, pa čeprav nam to zagotavlja avstrijska državna pogodba. Na dnevnem redu je bilo tudi potrditev novega občinskega odbornika FPO-jevske frakcije Willija Rabiča, namesto starega odbornika Biber Herberta. Govori se, da so se zastopniki FPO na vso moč skregali in da je zaradi tega prišlo do Bibrovega odstopa. Občinski odbor je sklepal tudi o najetju kredita za tovarno KESTAG v višini 10 milijonov šilingov. Kot drugod v Avstriji je tudi KESTAG v finančnih težkočah. Občina bo zgradila tudi veliko športno dvorano, ki bo stala okrog 20 milijonov šilingov. Wieserjevo mnenje k temu projektu je sledeče: Čeprav so krediti za izgradnjo te ogromne športne hale ugodni, pa je treba premisiiti tudi naprej, da bodo stroški vzdrževanja ogromni in da jih bo morala nositi občina oziroma občani. Podobno je tudi z nabavo klavirja, ki bo boroveljske davkoplačevalce stal kar 190.000 šilingov. Gotovo so v občini Borovlje še bolj potrebne stvari kot nakup tako dragega klavirja. Odbornik Wieser je ponovno odločno zahteval da se uredi in popravi občinsko cesto v Slovenjem Plajberku na odseku Dušnjak—Žanten. Tam teče hudournik ob deževju kar na petih mestih preko ceste in tako od časa do časa odreže zahodni del Slovenjega Plajberka od sveto. Svečani gostovati v Radovljici Pod Kočno lež! naša prijazna vas Sveče v Rožu. Nič čudnega ni, da smo Svečani svojemu prosvetnemu društvu dali ime po tej gori v Karavankah — „Kočna". Drugo leto bomo sveški prosvetaši obhajali 70-letnico svojega obstoja, kar bomo tudi primerno proslavili. Glavna veja prosvetne dejavnosti naših pro-svetašev je bita in je še danes, petje. Že od nekdaj obstoja v Svečah moški zbor, ki je doživljal krize in pa tudi uspehe. Trenutno se moški zbor spet uveljavlja tako po številu in pa tudi po kakovosti. Vodi ga odlični pevec in dirigent profesor Anton Feinig. Ker je na pragu 70-letni jubilej obstoja društva in pa tudi moškega zbora, je tudi razumljivo, da se je aktivnost tega zbora povečala. Pred dnevi smo sodelovali z našim zborom na jubilejnem koncertu komornega pevskega zbora A. T. Linhart v Radovljici in tako našo domačo koroško predvsem rožansko pesem predstavili gorenjski publiki, ki je z velikim navdušenjem nagradila naš nastop. Mnenja smo, da bo treba izmenjavo še okrepiti, kajti kulturni stiki Slovencev z obeh strani Karavank oziroma meje niso samo potrebni temveč življenjsko važni za naš obstoj. Zveza siovenskih žena organizira za 19. 4. 1978 fZLET V NOVO MESTO Zaradi omejenega števiia udeiežencev tzieta, se naproša, da se interesent) nemudoma prtjavijo na sedežu ZSŽ Cetovec, Spitaigasse, teiefon [0 42 22) 8$ 2 3$. Odhod )z Ceiovca ob 6. ur) zjutraj izpred Gasometerg. 10 Miklova Zala v Šentjakobu Klub slovenskih občinskih odbornikov Sociaina gospodarska skupnost Šentjakob v Rožu Sociaina voiiina skupnost Roiek Voiiina skupnost BekStanj vabijo na ^gcrn/cgfcr Rcžtz ki bo v petek 14. apriia 1978 ob 19.30 uri pri A n t o n i č u na Rek! Predsednik Narodnega sveta koroških Siovencev dr. Matevž Griic in tajnik Zveze siovenskih organizacij na Koroškem dipi. inž. Fetiks Wieser bosta ocenita narodno-poiitično situacijo koroških Siovencev. Potem bo diskusija. Pomeniti se bomo tudi o ponovni samostojni kandidaturi naših iist v občinah Šentjakob, Rožek in Bekštanj pri občinskih voiitvah prihodnjega ieta. Pismo braike Tako bogato tradicijo kot jo ima slovenska ljudska igra Miklova Zala gotovo nima nobena ljudska igra v vsem slovenskem kulturnem prostoru. Zrasla iz ljudske legende pred 500 leti, v času turških vpadov v naše slovenske kraje, ko je kruti turčin krvoločno razgrajal po naših vaseh. Ob vseh navalih so se kmetje zbirali v kmečkih puntih in se sovražniku postavili po robu. Odpor in narodna zavest ni rasla le v kmečkih puntarjih, temveč tudi v mladi ženi puntarja Mirka — v Miklovi Zali, ki je tako postala simbol slovenske žene, zveste možu, govorici in svojemu narodu. Ta legenda o zalem dekletu je pred 95 leti navdušila dr. Jakoba Šketa, da je napisat povest o njenem trpljenju sedemletnega suženjstva v daljnji Turčiji ter o hrepenenju po domovini. Povest je bila zelo priljubljena in so jo že pred 80 leti z improviziranimi teksti ob priliki ne-Icega konverta igrali v Gorici. Prva dramatizacija pa je stara tudi že 70 let, leta 1908 jo je Jaka Špi-car dramatiziral in tako utrl uspeš- no pot na odrske deske vseh slovenskih gledališč in amaterskih skupin. Prvi na Koroškem so jo igrali Brnčani po Špicarjevem rokopisu pred 70 teti. Torej letos praznujemo 70-letnico uspešnega in zmagovitega pohoda po koroških odrih z Miklovo Zalo. Pred in po prvi svetovni vojni so jo še nekatera društva pravtako uspešno uprizarjala. Tradicijo uprizoritev pa je prevzelo po plebiscitu Zalino ,domače" društvo. To je eno najstarejših društev sploh — Izobraževalno društvo „Kot", ustanovljeno 1903, pozneje pa se je preimenovalo v Slovensko prosvetno društvo ,Rož". Prvič na šentjakobškem odru je zaživela na pobudo Zdravka Zwitter-ja leta 1923 in do teta 1927 skoraj vsako leto doživela nove uspešne uprizoritve. Leta 1931 pa so na pobudo Otona Župančiča šli gostovat celo v Ljubljano, kjer so navdušili publiko slovenske metropole. Navdušili so tudi Jeseničane, Celjane in Mariborčane. Po drugi svetovni vojni so bili spet Šentjakobčani, ki so poživili uprizoritev že jeseni 1945. Slavna pot gledališke podobe Miklove Zale pa se začne leta 1951 z uprizoritvijo na prostem, na zgodovinskih tleh v Svatnah, ki so jo leta 1953 in 1955 ponovili. Pri vseh teh povojnih uprizoritvah v povojnih letih je Slovenska prosvetna zveza poleg igralske skupine SPD „Rož" imela glavno zaslugo organizacije in gmotne pomoči. Tako SPZ letos skupno z dramatizacijo in prvo uprizoritvijo na Koroškem z našim slovenskim dekletom, z Miklovo Zalo praznuje 70 tet zvestobe narodu in nas bodri k nadaljnjemu delovanju v korist naše narodnostne skupnosti. Konec petdesetih let pa so Šentjakobčani prenesli „svojo" Miklovo Zalo, kakor jo ponosno imenujejo, v „in-timnost" dvoranskega odra, kjer pa ni več našla tako bujnega odmeva, kot prej na prostem, na zgodovinskih tleh. Minulo nedeljo je Slovensko prosvetno društvo „Rož" spet vabilo publiko v farno dvorano na predstavo ,,svoje" Miklove Zale, „svo-je" zato, ker so jo naštudirali v pojoči rožanščini, v domačem narečju. Društvo letos praznuje svojo 75-letnico in skupno z Miklovo Zalo tudi 500-letnico turških vpadov in njene srečne vrnitve iz sedemletne sužnosti, kar je veličasten praznik. Ob tem prazniku se je na uprizoritvi izkazala prav mladina, ki je pretežno zasedala glavne vloge, kar je jako razveseljivo in vzpodbudno za prihodnost naše prosvete. Mislimo pa, da bi ta praznik moral prerasti štiri stene gledališke dvorane, kajti Miklova Zala zasluži vsekakor slavnejši in predvsem večji okvir ob svojem resnično velikem jubileju. Mešani pevski zbor „Podju-na" Piiberk vabi na ViGREDNi KONCERT ki bo v soboto 22. apriia 1978 ob 20. uri v dvorani Schwarzi v Piiberku. Nastopajo: Graški študentje, MPZ ..Podjuna " - Piiberk, ansambei „Drava" iz Bo-roveij in toikiorna skupina SPD ..Edinost " iz Piiberka Prisrčno vcKjem/ Draga Erika, v roke sem dobila Nedeljo (štev. 12) in sem se ustavila na osmi strani ob tvojem prispevku: Pomni, človek, ki hodiš po gladki poti. Kritično sem ga prečesala, pa ti moram reči, da mi tvoja maziljena lepo-besednost nič kaj ni všeč. Govoriš kakor v sanjah. Takole začenjaš: .Veseli, lahkomiselni korakamo skozi življenje ..." Vprašam te, kdo so tisti veseli, lahkomiselni? Sem to jaz? Si to ti? So to tvoji znanci? Torej kdo so? Zakaj govoriš v množini? Zakaj posplošuješ? Kajti če pišeš Ml SMO .... si ne morem predstavljati, koga misliš. Vseh ljudi gotovo ne. Potem praviš, da so veseli, lahkomiselni, v ušesih jim doni melodija svobode, s sladkimi sanjami plavajo po valovih sončnih iluzij .. . Draga Erika, ali jih ne vidiš tudi med nami na celovških ulicah, ali jih ne vidiš sedeti pod celovškim zmajem? Nič niso veseli, še manj lahkomiselni. Bledi so, iz njihovih oči seva sama žalost, obup. Nekateri med njimi so brezposelni, morda lačni. Nekateri potapljajo svojo bol, svoje razočaranje v alkoholu. ki prezgodaj okusili brezposelnost, drugi pa so se naveličali surovega lova na zlato tele, ki ne pozna nikakršnih duhovnih vrednot (knjige, gledališče, predavanja ...). Zato se vrsti samomor za samomorom posebno med mladimi. Se ni dolgo od tega, ko je moja sošolka reševala enemu življenje. Sladkosti življenja niso utegnili okusiti, ker niso mogli spoznati, kaj sploh je tista tvoja sladkost življenja. Tudi jaz tega ne vem. Je to denar? Telesno (spolno) izživljanje? Kaj je sploh sreča? Potem pišeš: ,. . . imamo pravico do življenja, pravico do veselja, pravico do iskanja sreče . . Erika, najvažnejša pravica na svetu je: pravica do dela. Pravica do kruha. Brecht je napisal: Das Recht des Menschen ist's auf dieser Erden Da er doch nur kurz lebt, gluckiich zu sein Teilhattig aller Lust der We!t zu vverden Zum Essen Brot zu kriegen und nicht Stein. (Songs aus der Dreigroschenoper) V naslednjem odstavku potem pišeš, da smo samo za nekaj časa poveljniki svojega jaza — živega mesa. Ali se ti ne zdi, da je jaz skupek telesne materije in jegovega duha, oz. če hočeš duše. Saj ta ne biva zunaj človeškega telesa. In nazadnje nas še opozarjaš, da naj bi bil postni čas tudi nam mladim v premislek. Zakaj pa ne tudi starim? Po tvojem mišljenju torej 40 dni, ostali čas leta pa naj človek izklopi svoje podstrešje in utiša svojo vest. Jaz že mislim, da smo dolžni razmišljati v celem letu. Ne samo ob cerkvenih praznikih. Kaj praviš, Erika, če smo nekateri za veliko noč tako blaženo siti in presiti, ali ne bi kazalo iti z nabiralnikom od hiše do hiše in nabirati darove za tiste, ki niso siti? Bodisi v Avstriji ali drugod po svetu. Pa ne samo za veliko noč. Vsak mesec. Ali ne bi kazalo začeti politično borbo za odpravo gospodarskih posebnih pravic, za odpravo bogastva v redkih rokah, za izravnavo po božjem načelu, po katerem da smo vsi pred Njim enaki. Politično borbo, kajti z nebes nam ne bo nič dobrega padlo, ne z molitvijo, ne s tvojo idealistično prazno slamo. Pa brez zamere. Znanka iz Slovenjega Plajberka J. C. Ravenčani gostova!) v Piiberku Preteklo nedeljo je SPD ^Edinost" iz Pliberka imelo v gosteh pro-svefaše iz Raven na Koroškem, ki so se pliberški publiki predstavili z glasbeno-tolklorno prireditvijo „Med Uršljo in Peco so viže in rej" pri kateri so sodelovali: folklorna skupina KUD Prežihov Voranc iz Raven na Koroškem, moški pevski zbor Šentanelski pavri KUD Šentanel in mladina Železarne iz Raven na Koroškem. V ta glasbeno-tolklorni večer so ravenški prosvetaši vpletli stare šege in navade, ki so se pred tolikimi leti odvijale v dolgih zimskih večerih, ko se je okrog tople peči zbralo staro in mlado, sedaj pri enemu, potem zopet pri drugemu kmetu, kjer se je predlo, pletlo, spletalo košare, pelo, plesalo in kjer so dekleta tekmovala, katera bo napredla več in lepše, fantje pa so se pred dekleti postavljali z raznimi veščinami. Ko si takole gledal pavre in pavrinje, ki so ob velikem hlebu domačega kruha in bokalu mošta veselo prepevali in še katero povedali vmes, ko so prešerno godovali in še prešerneje plesali, si se kar naenkrat zavedal, da se je pravzaprav z opuščanjem teh lepih starih navad izgubilo veliko dragocenega. In ko ti je starejša ženica z navdušenjem v očeh dejala po predstavi: .Ja ravno tako je bilo... lepo je bilo včasih, res," ti je to tvoje prejšnje misli gotovo potrdilo. Predstava, pri kateri je sodelovalo staro in mlado, saj je imel najstarejši sodelujoči že nekaj čez sedemdeset let, ni in tudi ni imela namena prikazati neke posebne umetnosti, toda je kljub temu, že zaradi svoje prisrčne domačnosti, prevzela in navdušila gledavca. Ob koncu naj se pove še to, da ravenški prosvetaši pravzaprav niso naredili nekaj težkega, naredili pa so nekaj velikega, saj ohranjajo in posredujejo tiste stvari, ki bi se drugače porazgubile in mogoče celo utonile v popolno pozabo. JANEZ ŠVAJNCER 14 Pridi k potoku Špeli Hreščak so se tajala lica. Splahnela ji je jeza in mirno je rekla: „Gregor, povej mi iskreno. Ali uživaš, ko nas izzivaš in preskušaš našo potrpežljivost, ali pa ti je v posebno naslado in zadoščenje, da se tako čudaško vedeš." Gregor Šipek se je počohal po temenu. „Točno ni niti eno niti drugo. Recimo, ida ostaneva v zlati sredini. Prečital sem tebe in vse vas že takoj, ko sem se pojavil, čisto vam le še nisem prišel pod kožo. Srhljive in žgečkljive ste, to mi morate priznati. Kar počnete za mojimi koraki, še nisem raziskal. Pa naj vas še nekaj vpkašam. Ali se tudi vam dogaja to, kar meni, da na primer govorim o tem, kako ste vihrave in čukaste, medtem pa se mi po glavi mota že nekaj čisto drugega in sem v resnici daleč od vas." ..Podzavest," je važno zategnila Štefka Vrane. „V redu," je pritrdil Gregor Šipek, položil denar na mizo in gledal po dekletih. „Katera bo torej šla in prinesla vino? ,,Daj sem denar," je naveličano rekla Dragica Flis. „A boš ti prostovoljka?" „Ni važno. Ravnatelj nikakor ne sme ne videti in ne izvedeti. To bi bila spet kolobocija." ..Starega bomo že prelisičili." „Sanio pohitimo, jaz moram kmalu domov k družini," je rekla Špela Hreščak in izpustila pisemski obtežilnik. „Ne bomo se zasedeli, kje pa," je rekel Gregor Šipek. „Stojcčki bomo pospravili vsak svoj obrok. Koga bos torej poslala?" ..Hišnico Hildo." „Ne, ne, jaz bi že tako moral oditi k prijatelju Ferencu. Malo prej mi je hišnica sporočila, da me čaka v točilnici. Kar ti se žrtvuj, še tu se izkaži, da si izkušena." Špela Hreščak se je omehčala in Se kmalu vrnila s steklenico. „Kje imaš kozarce?" je vprašal Gregor Šipek in nemočno pogledoval dekleta. „Tu so, izvoli," je pomirljivo rekla Helena Plaveč in odprla mizni predal. „Roža mogota skrivnostna," je zategnil Gregor Šipek. „Zares sem začetnik, še mnogo se bom moral učiti, da vas bom dohitel. Dekleta, popijmo in se razidimo, da naš stari ne bo zganjal kravala." „Si spet v svojem elementu?" Zinka Meglič je še vedno kazala užaljenost. „Dekleta, jaz mislim, da se bom sporazumel z vami. Ste za to? No, le pohitite in ne pijte ko kure. Važno je trdno prijeti kozarec, da se ne izmuzne iz rok, ga nastaviti na usta in . . ." Izpil je in bila ga je sama zaverovanost vase. „Plačal si tole ubogo stekleničko in že pričakuješ zahvalo '' :no rekla Špela Hreščak. „Midva se „Ne takoj, le počakaj." „Pride ura, ko crkne kura," je zategnil Gregor Šipek. „Nepopravljivec," je užaljeno navrgla Dragica Flis. „Naj se držim ko sveta bratranca Alojzij in Florijan? Prvi je nedolžen, drugi gasilec. Sploh smo pa svetnike odpravili, zato pazite, dekleta, da ga ne polomim. Kadar se nadevam alkohola, preti nevarnost, da me vrže s proge. Nič ne vem, kaj počnem." Zinka Meglič in Dragica Flis sta hkrati vzdihnili, Špela Hreščak pa je zategnila: „V to si zapadel ponoči v Karbovi gostilni. Sukal si se okoli Tilde Čok." „!n jo zapeljeval," je s posebno naslado dodala Helena Plaveč. „Nikar mi spet ne podtikajte nečednosti," je rekel Gregor Šipek. „Moja duša je čista ko rosa." „V tovarniški odplaki. Telo ti je pa norelo," je z enakim tonom kot prej rekla Helena Plaveč. „Dovolj je, dekleta, pojdimo!" Špela Hreščak jih je dvig-