Gustav Strniša:
Predrzni rogač.
ogač je bil na travniku med vsemi žužel-kami najmočnejši. Polonica je kar trepetala pred njim. Rjavi hrošč se ga je ogibal. Samo mati rogačka je hodila brezskrbno okoli njega. Rogač je svojim znancem na travniku posebno ustregel. Kaznoval je ošabno srako, ki se je neki dan spravila nanj.
Vsi ptiči in hrošči so videli, kako je biaka hotela rogača zagrabiti.
Njegova zvesta logačka se je tedaj onesvestila in padla z drevesa na tla. Bila je pač prepričana, da je odbila njeneuiu možu zadnja ura.
Ta omedlevica je pa rogačko rešila. V n.jeni bližini je namreč čakala srakina hčerka, skrita pod listjem. Pa ji je ro-gačka pred kljunorn zdrknila in padla v  travo.
Rogač je srako pogumno sprejel. Dvignil je svoje ostre klešče. Mirno in dostojanstveno je čakal, da bi šavsnila po njem s kljunom.
Ko se mu je uekoliko približala, jo je takoj zgrabil za nogo. Sraka je bila prepričana, da je zmagala in da je rogač njen. Široko je odprla kljun in   segla   po   kleščarju.   Na-slednji   trenutek   je   ranjena "zakričala.
Rogač, ki je bil videti neokreten, je spretno izpustil srakino nogo in se kakor blisk obesil s kleščami pod kljun ter ranil sraki vrat, da se ji je  pocedila kri.
Klepetulja se je jezila. Nič ji ni pomagalo. Rogač jo je še bolj  stiskal.
Sraka je od same bole-čine začela frfotati s perutmi. Šele tedaj je rogač odnehal in padel v travo poleg svoje ženice, ki ga je pozdravila kakor zmagovalca. Sraka je pa osramočena pobegnila.
Odslej je imel rogač na travniku svoje posebne pra-vice. Vsi so ga upoštevali. Še mravlje, ki bi sicer bolj Iju-bile  mrtvega   rogača   in  se z
151
njim mastile. Toda junak je bil, zato so ga spoštovale.
Rogač je postal preveč po-nosen na  svoje  klešče   in svojo moč. Gorje mu, kdor bi zabav-Ijal čeznjo! Rogač bi mu takoj . pokazal.
Ko je ždel neki dan v mraku na   veji   bele   breze,   so   v   siju zarje   priplavale   vile.   Zarajale so okoli breze ob potoku in za-" pele sanjavo pesein.
Vila-kral jica je sedla na vejo poleg rogača.
Drzni kleščar se je spomnil, da so vile doma iz čudežne de-vete dežele. Želel si je videti tisto deželo.
Ko se je vila dvignila, se je rogač oprijel njene v\ečke in na nji obvisel.
Vile so odplavale. Rogač je na vlečki splaval v daljave.
Ko je zatooilo sonce, so vile že   dospele   v   svoje   kraljestvo. Rogač ni bil  težak. Vendar je kraljica začutila, da nese ne-wv                                               kaj s seboj.
Ko je priplula domov, je hotela pregledati svojo obleko. Tedaj jo je pa premotila njena spletična, ki ji je sporočila, da jo pričakuje snubec, neki vitez iz desete dežele.
»Preglej mojo obleko! Nekaj sem prinesla na nji s seboj,« je naro-čila vila svoji služabnici. Zamahnila je z roko. Že je na njenem telesu zablestela druga obleka, še lepša, a prejšnja je ležala na stolu.
Spletična je hitela z obleko na vrt. Rogač se je že med potjo spustil z vlečke in obvisel spletični na traku njenega svilenega predpasnika. Na vrtu se je takoj pognal  na bližnje dtevo.
Kleščar je občepel na nizki veji in pripravil svoje klešče, da bi se branil, ako bi bilo treba.
Vse okoli njega je sijalo, da je kar mežikal. Tedaj je šele opazil, da je drevje iz samega zlata. Debeli, blesteči sadovi so bili sami rubini in smaragdi ter drugo dragoceno kamenje.
»Lepo je, lepo! Toda kje so kaksnc užitne rastline? Lačen sem,« si je rekel pogumni hrošč. Zgrabil je s kleščami dragocen rubin, ki je visel poleg njega.
Rubin je zacingljal kakor kraguljček. Takoj so zacingljali tudi vsi drugi kamni.
To žvenkljanje je predfamilo vse drevje. Vsa drevesa so zacingljala. Na pragu se je prikazala vila-kraljica in vprašala: »Kdo se je drznil vtihotapiti med vejevje mojega drevja? Kdo nam hoče krasti bisere?« Rogač je molčal.
152       .                      .
Vila je zapiskala na zlato piščalko. Od vseh strani so prihitele njene služabnice in jo vprašale, kaj želi.
>Nekdo mi  krade bisere. Potresite drevesa!«  je ukazala vila.
Rogač je bil gladen. Ni se mu ljubilo leiati okoli. Vendarle se je dvignil, ker se je prestrašil.
Zletel je visoko v zrak. Ko se je ozrl v nižavo, je videl, da je že zdavnaj izginil pod njim vilinski vrt. Povsod se je razprostiralo zo-reče polje.
Spustil se je na zemljo. Odščipnil je žitno bilko in jo jel hlastno uživati. Sladek in posebno opojen okus je imela. Rogač je bil takoj ves pokrepčan.
Tedaj je stala pred njim suha kobilica. Pomigala mu je s tipalkama in ga povabila s seboj.
Zlezel je za njo v zapuščeno krtovo luknjico, kjer so ga sprejele kobilice s cvilečim vriskanjem. Povabile so ga na večerjo, češ da jo pri-rede njemu na čast.
Tedaj je kleščar opazil, da so bile pri vhodu same močne kobilice, ki so ga srepo opazovale.
»Kaj če ne nameravajo mene samega pohrustati ?« ga je izpreletelo.
Pognal se je kvišku. Odrinil je kar trop kobilic in se znašel pred desetimi kobilicami, ki so mu s sulicami iz trdih bilk zastavile pot.
»Danes me pa še ne boste!« si je mislil. S kleščami se je zaletel kakor z dvema ostrima kosama.
Kobiliceso se preplašene ognile in že je  bil zunaj.
Zdaj je šele opazil, da je bil v borbi hudo ranjen. Utrujen in jezen je zlezel  v najbolj gosto travo, kjer je zaspal.
Ko se je zbudil, je ležal zvezan v vilinskem vrtu. Zaman si je belil glavo, kako je prišel  nazaj.
Tedaj se je oglasila vila, ki ga je stražila:
»Rajne, starina, da je čudno !  Kar znašel si se spet tukaj med nami.
Sinoči si nam opustošil polje. Mnogo zlatih žitnih zrn se je izgu-bilo.  Naše zveste služabnice, kobilice, si  nam ranil.
Ti si res pravi rogovilež !«
»Kaj hočete od mene, izpustite me !« jo je zavrnil  rogač.
Naslednji hip se je prikazala kraljica in sedla na svoj zlati prestol sredi vrta.
Kobilice so takoj pričele tožiti rogača.
»Zagovarjaj se !« mu je ukazala  kraljica.
»1, kaj pa hočem. Na večerjo so me vabile. Pa se ini niso zdele uič kaj  odkritosrčne. Zato sem jo pobrisal,« je pojasnil  kleščar.
»Obsodim te!« se je oglasila kraljica. »Svoje klešče izgubiš, da ne boš z njimi motovilil po svetu. Nazaj domov moraš ! V spomin pa, ker si videl  našo prelestno deželo, ti  bomo pozlatile telo.«
Rogač je izgubil zavest.
Ko se je predramil, je bil na domačem travniku. V jutrnji zori se je blesketalo telo. Rogačka je ždela poleg njega in ga radovedno gledala. Ni ga spoznala.
Ko je trenutek nato sfrlel nad potokom in se vanj ozrl, je vztre-petal od tihe bolečine. Njegovo telo se je res lesketalo v zlati barvi. A njegov ponos, njegove klešče so izginile.
153