STROJ NAŠEGA MIŠIČEVJA
Drav redke so površine človeškega telesa, ki hi ne bile prevlečene z mišičevjem ali me-: ;_ som, kakor ga na splošno imenujemo. Pet in štirideset odstotkov človeškega telesa zavzemajo mišice. Posebnost mišičevja je, da se njega sestavine na posebne dražljaje skrčijo, s čimer ustvarjajo napetosti ali pa opravljajo delo.
Na okostju lahko naštejemo nad 300 raznih mišic, katerih anatomični sest.av je znanost že dodobra proučila. Vsaka mišica je odeta v žilavi mišični plašč, ki se nadaljuje tudi v notranjščino, kjer spaja posamezne mišice v tamjee svežnje. Posamezna mišična Vlakna lahko dosežejo do 14 cm dolžine, dočim znaša njih debelina kvečjemu desetinko mm. Vsako posamezno mišično vlakno je nadalje spet sestavljeno iz posameznih izredno komplicirano stvorjenih vlakenc, tako zvanih fibrilov, v katerih je prav za prav skrit mehanizem njih delovanja.
Delovni pojav mišičevja je znanstvenikom še zdaj uganka, dasi je bilo postavljenih o njem že mnogo teorij. V glavnem se smatra, da temelje gibi mišic na pojavu nekakšnega napenjanja, ki mora biti posledica nekih določnih kemičnih procesov. Vsaka mišica sestoji iz mišičnega trupa, čigar povrhnica prehaja na obeh koncih v kiti, ki se spet nadaljujeta v pokostnici, tako da je ustvarjena res temeljita organična zveza med mišico in kostjo. Med prilično mehko kito in trdo kostjo je narava zaradi varnosti vložila sluzne mešičke, ki bi jih lahko primerjali z nekakšnimi vodnimi blazinicami, ki branijo, da se kita na kosti ne predrgne.
Zelo važna za mehaniko delovanja mišic je njih oblika in njih delitev v dolge, tenke, kratke, debele itd. mišice. Strogo kakor v mehaniki je tudi tukaj mera dela odvisna od dveh činiteljev, namreč od sile in poti. Pri dolgih mišicah prevladuje dvižna višina, torej pot, pri kratkih pa sila. Delovni okoliš kratke mišice je precej omejen, zato je pa tem večja njena moč. Vseh svojih mišic človek nima neposredno v oblasti. S tega vidika jih delimo v gladke, prečno progaste ter še v poseben razred, kamor spada mišičevje srca.
Gladke mišice niso podvržene naši volji. Služijo skoraj izključno za pregiba-
nje notranjih organov, n. pr. prebavil.
Njihova moč in delazmožnost je precej manjša nego pri prečno progastih mišicah, namestu tega imajo pa tem večjo sposobnost za vztrajno vzdrževanje tako zvanega tonusa, ki ga bomo v naslednjem še natančneje pojasnili. Mišičevje za upravljanje našega skeleta v ožjem smislu se sestoji iz prečno progastih mišičnih stanic, ki na vzbujeval-ne. dražljaje hitreje reagirajo nego Staniče gladkega mišičevja. Različna sestava mišic se seveda ne vidi na oko, marveč samo pod mikroskopom, ker je izredno fino razčlenjena.
Prečni prerez mišice
Utripanje mišičevja, to se pravi sunkovito napetje in ohlapnenje, se sproži le na določne dražljaje, M so lahko mehanične, kemične ali pa toplotne narave, in ki morajo imeti neko minimalno jakost. Živčni sistem, po katerem se prevajajo na povelje volje ali instinktov, pa ne spušča v mišice le en sam dražljaj, marveč po 60 do 120 kratkih impulzov na sekundo. Ce se torej mišica ■skrči, ne gre za enoten, zdržen pojav, marveč za celo vrsto kratkih utripov, med katerimi mišica zmerom za trenutek ohlapne. Zaradi tega naglega menjavanja napetosti in mlahavosti se sliši pri obremenjeni mišici neki šum, tako zvani mišični zvok, ki je sicer prav neznaten, a se vendar prav razločno sliši s stetoskopom (slušalno cevko).
Poglavitni lastnosti v delovanju mišice sta tonus in delo. Tonus je neka trajna napetost mišice, ki je lastna njej v mirnem ali delovnem stanju in ki se vzdržuje s prav malenkostnim trošenjem energije. Ta napeto5t izgine samo pri hromosti, narkozi in seveda kadar človek umre. V spanju, naj bo še tako globoko, pa so nam. udje, torej mišice,
zmerom napeti. Ta napetost je zelo važna, da trdno drži ude v sklepih in da tudi samo krčenje mišic ni preveč sunkovito. Že spočetka napeta mišica lahko začne v vsakem položaju, brez zakasnitve, opravljati delo, dočim bi se morala brez tonusa najprvo šele sama na znotraj okrepiti, preden bi se njena sila tudi na zunaj pokazala. Tonus torej preprečuje tako zvani prazni tek, to je gibanje brez učinka.
Mišična vlakenca (v 500 kratni povečavi)
Imena mišic se nanašajo na njih učinkovanje. Tako poznamo upogibalne, iztegovalne, vrtilne mišice itd., dasi na splošno njih delo ni tako strogo uravnano v eno samo smer. Poleg glavnega premika lahko opravlja mišica še nekaj stranskih, včasi je lahko celo svoj lastni protivnik in deluje v dveh popolnoma nasprotnih si smereh.
Nikoli ne deluje nobena mišica sama, marveč zmerom le skupno z okolišndmi mišicamii Za hoteno sproževanje ene same mišice je potrebno zelo mnogo
Prehod mišice v kito
vaje in spada ta vrsta umetnosti že pod nekakšno akrobatstvo. Je pa neizogibno potrebno za rekordne učinke, bodisi pri delu ali v športu. Nadpovprečni učinki se namreč dado doseči samo na ta način, da se vsi gibi, ki niso neobhodno potrebni, zataje.
Živčna vlakna, ki dovajajo mišici dražljaje, se v njej na široko razpletejo, tako da prihaja v vsako mišično vlakno posebno živčno vlakno. Poleg živčevja, ki dovaja dražljaje, prihajajo v mišice tudi tako zvani simpatični živci, ki niso podvrženi volji, a vzdržujejo poprej omenjeni tonus. Sicer pa znanost doslej še ni mogla točno razjasniti, kakšni so prav za prav odnošaji med mišicami in posameznimi skupinami živcev.
Nesporno velja samo to, da docela zdrava mišica ne more delovati, če je bolan njen živec, ali če je zveza med njima prekinjena.
Precej točno pa je znanost razjasnila bistvo oskrbovanja mišičevja s krvjo.
Prečnoprogasta mišica (v 400 kratni povečavi)
Krvne posodice so razpletene po a jem v obliki mreže. Lasne žilice so v notranjosti mišice prav nagosto razpredene, dočim so kite z njimi dokaj skromno preskrbljene. Računajo, da gre skozi vsak kvadratni milimeter mišice do 2000 lasnih žilic.
Kadar mišica ni zgolj napeta, ampak tudi dela, to se pravi, da se krči in odnehava, se presnova neizmerno poveča. Izrablja se energija. V mirnem stanju je pa za pretok krvi odprt le majhen del razpoložljivih tesnih žilic, ki so vrhu tega skrčene na tretjino svetlobnega premera, ki ga imajo v delovnem stanju. Kako kompliciran mora biti ustroj '-rvnega obtoka v mišičevju, nam osvetli reudarek, da so mišice prav za prav .troji, v katerih se kemična energija ne-
Gladka mišična vlakna
posredno pretvarja v mehanično delo. Začetni viri energije, ki so jim na razpolago, so ogljikovodiki, ki tvorijo poleg beljakovin in maščobe glavne sesta-
vine naše vsakdanje hrane. Iz ogljikovodikov se tvori v organizmu trsni sladkor, ki ga kri dovaja mišičevju. Ta sladkor se potlej spremeni v tako zvani mišiičevni sladkor ali glykogen, ki se kopiči na zalogo, dokler mišice mirujejo. Čtiim jih pa obremenimo, se začne glykogen cepiti in kot najvažnejši stranski proizvod nastaja mlečna kislina. Kadar se te preveč nabere, učinkuje strupeno in povzroča utrujenost. Te »trud-noetne snovi«, kakor jih lahko imenujemo, se pri počitku prav naglo odstranijo te mišičevja, če se jih ni bilo preveč nagrmadilo v njem.
Za vztrajno in racionalno delo so nujno potrebni odmori v primernih ne predolgih presledkih, ker si mišice v tem primeru neprimerno hitreje opomorejo kakor po dolgotrajnem, zdrznem delu. Da se doseže na ta način dokaj večja vztrajnost, so nam najboljši dokaz dihalne mišice. Tu sledi po vsakem izdihu kratek odmor, ki pusti mišicam, da sproti odstranijo iz sebe trudnostne snovi. Le na ta način lahko delujejo mišice, ki širijo pljuča od prvega krika novorojenčka do poslednjega diha človeka na pragu smrti.
(Po razpravi G. Wedssbacha);
ŠTEFAN VUK KARADŽIČ
POSVETITEV HIŠE V TRŠIČU
Dva mu oka — dva mora duboka, čelo kao ljetnja mjesečina, grudi kao kosmata planina, dva mu brka kao dva gavrana, dugi vlasi k'o morski talasi...
K'j o je M. Pavicevič opeval Starina Novaka, ni li v duhu gle-[ dal sliko brkatega Vuka Šte-■ fana, ki je bil »jedan od naj-darovitijeh ljudi koji su postojali u srp-skom narodu«, kakor je poudaril kritik Jovan Skerlic? Karadžic spada med osebnosti, ki so največ napravile v srbski književnosti. On pa Dositej Obrado-vic sta glavna pisatelja srbske nove literature. Kar je bil D. Obradovic ob koncu 18., to je Karadžič v polovici 19. stoletja: književni reformator in narodni tvorec.
Vukovo delo doslej ni našlo dovolj vidnega priznanja. Skromna osnovna šola v Tršiču je do sedaj edini vnanji znak narodne oddolžitve. Njegovo ognjišče v rodnem kraju Tršiču pri Loznici v Podrinju je zanemarjeno. Toda razne prosvetne ustanove so si tam zadale nalogo, da obnové Vukov dom in postavijo vodnjak njegovega imena v šumi Kara-džovači; da prično delovati za njegov spomenik v Beogradu; da zgrade v Loznici prosvetni dom, ki bo nosil Vukovo ime.
★
Vuk Karadžič (1787—1864) je bil pisar, potem učitelj, carinski in sodni uradnik. Po propasti Srbije (1813) je prišel na Dunaj, kjer ga je Jernej Kopitar navdušil za zbiranje narodnih pesmi. »Glavni uzrok da sam ja danas spisatelj ostati če do vijeka Kopitar«, se je izjavil sam Vuk. Srbska narodna pesem si je osvojila ves svet. Največji Nemec, Goethe, jo je povzdignil nad umotvore hebrejskega naroda. Ob njej se je navdihoval še nedavno neki pesnik v črni zemlji, na Madagaskaru. Posamezne pesmi, n. pr. v Hasanaginici, so 15-krat prevedene na francoščino. Celo knjigo jih je ponemčila Vukova hči Mina, izdal pa Reiner v Berlinu 1854. (Karadžic se je 1818 poročil na Dunaju z Ano Krausovo. Sin Dimitrij je 1866 moral zbog pijan-Btva oditi iz srbske vojske.)
Ker pričujoča tedenska revija namer-ja posvetiti za 70-letnico številko Kara-
ŠTEFAN VUK KARADŽIC
džičevemu spominu, naj za zdaj poudarim, da so največji učenjaki popolnoma pravilno ocenili njegove zasluge. Dr. Fr. Miklošič, ustanovnik primerjajoče slovanske slovnice, je 1865 zapisal : »Vuk je razvil prapor družabnega napredka ter ugladil pot, po kateri bo naš narod dohitel prosvetljene narode. In kakor drugi Mojzes je otvoril narodu našemu v žejni pustinji neznanstva bister vir narodnega življenja ... Razbral in prinesel je gradivo, s katerim bi se mogel ponašati vsak narod na tem svetu, za povišanje sijajnega hrama naše prosve-te ...«	A. D.
SRAMOTA VIVISEKCIJE
e desetletja se bije boj proti najtemnejšemu madežu na sicer tako lepi in veličastni zgradbi znanosti: boj proti vi-visekciji, to se pravi proti poskusom na živih živalih. Toda, čeprav so že mnogi znanstveniki visokega imena dokazali po eni plati nesmiselnost, po drugi plati bretzpLodinost vivisekcije, pa doslej te zablode ni bilo mogoče premagati.
Milijoni velikih in majhnih živali morajo vsako leto sikozi mučilnice znan-
Dejanski spada vmes cela vrsta poskusov, ki so bogato oplodili zdravniško vedo. Zlasti uspehi, ki jih je dosegla medicina v zatiranju nalezljivih bolezni, gotovo ne bi bih tolikšni brez predhodnih poskusov na živalih, ki so morale pač s svojim življenjem plačati začetne neuspehe, da so se obvarovali ljudje. Mnoge težke bolezni bi bilo težko prepoznati, če bi se ne prenašale v studijske namene na živali in tudi zdravilni serumi bi bili brez umetnega infi-
Pes z vdelanim možganskim okencem in pripravo za mehanično draženje
možganov
stvenih laboratorijev. Milijoni psov, mačk, opic, zajcev, morskih prašičkov, miši in podgan trepečejo dan na dan pod mučilnim orodjem vivisektorjev. Da ne morejo njihovi bolestni kriki žaliti prenežno čutečih ušes mučiteljev in jih motiti pri reševanju težkih znanstvenih problemov, prerežejo nedolžnim žrtvam glasilke, dasi le te običajno nimajo ničesar opraviti s samim poskusom. Vsa ta nesrečna stvorjenja, prav tako iz mesa in krvi, kakor človek, se za cele tedne pribijajo na deske, da dokažejo sadističnemu znanstveniku, kako dolgo lahko vzdrže brez hrane in pijače, dokler jih smrt ne odreši satanskih muk. Pri živem telesu se režejo na kosce, sežigajo se v umetne siamske dvojčke, da se more ta ali. oni znanstvenik pobahati pred sovrstniki istega kulturnega razreda s svojo spretnostjo.
Če sé govori o poskusih na živih živalih, bo laik v dobri veri mislil, da je vsa ta reč pač potrebna pri zbiranju novih dognanj in izkustev, ki se bodo dala s pridom uporabiti v zdravljenju ljudi.
ciranja nemogoči. Ali mimo teh poskusov si je vivisekcija nakopala grmado docela nekoristnih, lahko bi dejali zločinskih dejanj, ki so neopravičljiva pred pravovernim znanstvenim forumom.
Če listaš po strokovni literaturi, se moraš čuditi, kakšna mera sadizma in surovosti se izraža v mnogih takih poskusih. Naj sledi samo nekaj primerov, ki razlagajo vso brutalnost vivisekcije in kriče po zakonih, ki naj prepovedo to sramotno početje. Magnus Schwantje pravi v svojem spisu »Dejstva proti vi-visekciji« naslednje:
»Kakor pišejo sami vivisektorji, se nenarkotizirane živali pri živem telesu parajo, žagajo, parijo s kropom, polivajo s terpentinom in drugimi gorljivimi tekočinami in zažigajo. V plasteh jim posnemajo možgane, žgo jih z razbeljenim železom, izpirajo jih s kropom, izrezujejo, podvezujejo in uničujejo jim posamezne notranje organe, izločajo jim najobčutljivejše živce, da jih lahko mehanično ali električno dražijo. Vivisektorji so si konstruirali posebne peči, v
katerih lahko živali počasi ubijajo z vročino. Puste jih poginjati od lakote in žeje, zavdajajo jim z najhujšimi strupi. V želodec jim vlivajo vrelo vodo, kožo jim vlačijo s telesa, zvijajo in lomijo ude, po cele ure jim odtegujejo zrak,
Postopek za pridobivanje želodčnega soka, ki se potrebuje za proučevanje insulina. Požiralnik je navrtan, tako da hrana ne pride v želodec, ampak se že pri tej odprtini izloča. Navrtan je tudi želodec, da se lahko izloča želodčni sok v podstavljeno posodo. Žival sicer neprestano žre, pa mora vendar lakote poginiti
da trpe peklenske muke počasnega dušenja. Tisočem in tisočem živali vcepljajo mukotrpne bolezni. Skratka — vi-visektorji zadajajo živalim najstrašnejše muke, ki si jih morejo izmisliti človeški možgani.«
In nadalje: »Da doženejo, kako se spremeni kri pod visokimi temperaturami, so držali psom, kuncem in drugim živalim noge, ušesa in druge dele telesa po cele ure v kropu. Od časa do časa so jim puščali kri, da bi se pokazalo, če je kaj drugačna. Da bi dognali, ali nastopi pri hudih opeklinah na koži smrt zaradi srčne ali pljučne kapi, zaradi zastrup-Ijenja krvi ali tvorenja tromboz, ali pa so nemara vzroki čisto drugi, so tisočem psov sežgali ali poparili kožo na ta način, da so jih polili s tsrpentinom in zažgali ali pa potapljali v krop itd. Za zdravljenje opeklin pri človeku so taki poskusi brez najmanjše praktične vrednosti, zakaj pasja koža, ki je poraščena in se ne znoji, je precej drugačna nego koža človeka.«
Profesor dr. H. Pfeiffer poroča v svoji knjigi »Problem smrti zaradi opeklin« (Dunaj 1930, stran 30), da sprav-
ljajo nekateri vivisektorji živali v vodo, ki jo potlej počasi segrevajo, dokler živali v krčih ne poginejo, kar traja včasi cele ure, medtem ko drugi cvro okončine zvezanega psa ali kunca tako dolgo nad plamenom Bunsenovega gorilca, dokler ne pade meso v obliki pepela od kosti. Pfeiffer trdi sam, da so ti poskusi strašno brutalni in v temelju le malo ali sploh brezpomembni za razjasnitev, kakšne so posledice poškodb zaradi vročine.
Ali naj nadalje omenimo profesorja Mantegazzo, ki je izumil za študiranje bolečine poseben mučilni aparat, s katerim je mogoče »vsak del telesa ščipati z železnimi kleščami, pa tudi zmečkati, raztegniti in raztrgati nesrečne žrtve, tako da se jim prizadeva bolečina na vse mogoče načine«. Ta »znanstvenik« je po dve uri mučil podgane na svojem stroju in jih je slednjič še izprebodlel s številnimi iglami. Te poskuse je po lastnem zatrdilu »z velikim veseljem ia potrpljenjem celo leto nadaljeval«.
Psa, ki so ju pri živem telesu prire-zali in sešili v umetna »siamska dvojčka«
Ali naj govorimo tudi o tistih učenjakih, ki razparajo brejim mačkam trebuh, da jim vstavijo vanj trebušno okence, skozi katero potlej opazujejo potek rojstva? Naj citiramo samo še nekaj stavkov iz poročil, ki slede poskusom in ki sami najbolje dokazujejo nesmiselnost takega početja. »Seveda je treba biti zelo previden in izsledki na živalih se ne morejo zmerom neposredno prenesti na človeka.« — In dalje: »Domneve ni bilo mogoče nesporno dokazati, ker so se pokazali tudi popolnoma nasprotni primeri.« Treba je bilo torej hekatomb raznih živali, ki so poginile v najstrašnejših mukah, preden se je dokazalo, ali je neki točen dokaz vobče mogoč ali ne. In za kakšne vele-pomembne dokaze gre dostikrat pri tem klanju in mučenju: Dr. Luxinger iz Curiha pravi nekje: »V nasprotju z Weissom sem v številnih stradalnih poskusih dognal, da glykogen (neka vrsta sladkorja, iz katerega črpa mišičevje energijo) v mišicah poprej izgine nego v jetrih.« Kakor da bi bil prav od takih ničevosti odvisen obstoj človeštva!
Če h koncu abstrahiramo od navedenih dejstev spoznanje, da so poskusi na živalih za človeka le v redkih primerih ključ do resnice, marveč, da ga prej zavajajo v zmoto, potlej nam ostane od vse vivisekcije le še barbarsko mučenje živali, ki ga kulturno človeštvo ne bi smelo trpeti. V vseh laboratorijih bi bili potrebni napisi: »Česar ne maraš, da se tebi stori, tudi drugim ne priza-deni.«	• nj-č
Breja mačka s trebušnim okencem skozi katero se opazuje rojstvo. Med opazovanjem je žival več dni privezana v takem mučnem položaju
MLATICI (Tenius — izrezanka)
V novi NOVI
DR. A. DEBELJAK NADALJEVANJE
I/ i \ ako smo prispeli pred Novi Prijetnemu mestecu porečem : I gospod Novi, kakor sta dve I JL srednjeveški ruski ljudovladi nosili ta častni naslov: g. Pskov in g. Novgorod.
Novljani (novljanin, t. j. zidar — piše M. Pavičevic, Črnogorci XI, 1932, 81) se zavedajo svojega ugleda, odtod njih poelovica: »Gospodin Bog je pametan, Novljani su j oš pametni ji.« To nazira-nje je opravičeno že po geslu: dobro blago se samo hvali.
Vendar navihani sosedje se jim roga-jo v naslednji pripovedki, za katero je treba vedeti, da se biskup iz Senja mora še dandanes ustoličiti v Novem. Tokrat bivamo v senjsko-modruški škofiji, mo-druški škof pa je bil svoje dni pred Turki pobegnil v Novi. Nekoč torej pričakujejo vladiko iz Senja. Od daleč opazijo mitro ter jamejo streljati v pozdrav. V tem pa se namestu visokega dostojanstvenika prikaže Bodul z oslom, čigar uhlji so vzbudili dojem o škofovi kapi. Sivček zateglo zariga: »Čujte, čujte, kako je biskup glas izpremenil ! « si vičejo kratkovidni meščani... Druga anekdota postavlja prebrisano Novljanko na Reko, kjer si kupi uro z budilom. Ta pa ji zadrdra pod krilom baš na carinarnici!
Iz pristanišča se vidi stari del Novega, omenjen že v 13. stol. Na obronku kopica kamenitih hiš (650), zgnetenih okoli visokega zvonika. Na desni, proti jugovzhodu, pa sedi na nižjem obraslem gričku novi Novi ob zalivu Lišnju. Je-li Lišanj ikavska tvorba iz »les«? Tu so hoteli, vile, kopališče in otoček ljubezni, Sveti Marin ali San Marino, čigar ime bržkone cika na mikroskopsko ital. republiko, ki jo je osnoval Marinus Bizza, rojen na Rabu, s klesarji iz Lo-para, baje potomci Liburnov. Mimogrede: rabskega Lnpara (Neoparis) ne smemo zamenjati z novljansko razvalino Loparom, ki je bila morda rimsko mesito Lopasica, če ne grška naselbina Euparos. Okoli rušeyin se dvigajo najlepše stavbe, zraven še Frankopanski grad, kjer je 1. 1288 nastal Vinodolski zakon, najstarši hrvatski spis, medtem ko je v bližnji Baški Zvonimirova ploča iz 1. 1100 z najstarejšim starosloven-skim (glagolskim) napisom. Glagolske tekste sem videl v sosedni cerkvici sv.
Sebastijana im Fabijana, kjer visita s stropa namestu lestenca dve lično rezljam ladjici, v novljanskam hramu božjem pa so tiste molitevce prepisane v latinico, n. pr. I Slovo pit list, in Beseda je meso postala.
Levo od nekdanjih solaren na Ričini se vzpenja izpodmita Kalvarija z veliko špiiljo, na površju pa z zidanim križnim potom, zanemarjene stavbice, od katerih je najvišja ob mojem obisku hranila v sebi dragocen proizvod človeškega želodca. Spodaj na gatu sem vsak večer naletel na krmežljavega ribiča, ki je z živim rakom, v cunjo povitim, lovil hobotnice (kosmeč reče črnemu raku, me-lar pa rumenemu, ki živi v melini). Te hobotnice, krščene po staroslovenskem hobotu (repu), seveda niso tako hobot-ne ali » bohotne, kot jih je prikazal v grozljivi povesti V. Hugo in Slovenec 21. X. 1931 (V objemu hobotnice).
Vzporedno s Kalvarijo se raztega pusta in prazna ograda, kjer tokrat taborijo skavti iz Križevcev, pozneje pa bodo tu nočili štirje odpadniki družbe iz I. d. r. gimn. v Ljubljani. Prof. M. Pre-zelj je namreč z Rakeka privede! 6. 8. v Novi peš 27 dijakov, ki so po polževi šegi nosili svoje stanovanje s seboj: preprosto odejo za pod milo nebo, koder so polegali kar v »oblicah«.
Njih profesor, g. Ante Radie, domačin iz Novega, jim je preskrbel brezplačne vstopnice v kopališče. Dolga je bila pot nazaj, a deloma jim jo je skrajšal Luka Matija.
Malo dalje ob obrežju trčiš na vilo, ki si jo je postavila družina Vipavčeva, doma iz najbližje naše soseščine. Tu vidiš romantičen dohod k morju skozi sotesko »Klanac«. Ob potih in po gmajnah diši sivi kuš ali žavija (kadulja, žaj-belj), po bilkah pa je nanizanih vse polno belih polžkov.
Opuščene solarne so dale danes prostor igrišču, koder »futbolševiki« uganjajo nogobrc ali žogobrc. Zraven stoji nalik utrdbici dom, kjer g. Dragotin Golia iz Beograda, brat pesniku in gledališkemu ravnatelju Pavlu, s svojo družinico stanuje pri svojem tastu. To je najzvestejši gost v starem Novem.
Na nebu začasnih gostov se svetijo zvezde in zvezdniki: Ljubica Oblak-Strozzi, primadona berlinske opere; Vil-
fan-Ktmčeva, prva pevka zagrebške opere; Vlada Dragutinovič in Bobič, oba Iz beograjske drame; skladatelja L. Matačič in Ivellio; predsednik senata Pavelič; ministra Šumenkovič in Boža Maksimovic; dalje ne vem katera princesa; ravnatelj ljubljanske trgovske šole Gogala s svojci; direktor sarajevskega učiteljišča s celim haremom profesoric in maturantic. Julija meseca je bila dravska banovina tukaj častno zastopana, mi zatrjuje sodnik Debeljak.
lekovic, viteška Sokolic in Paladin, a tudi piškavi Piškulič.
Od pokopališča proti kopališču se je razrasla gabrina, koder je poleg drugih pevcev baje dosti slavcev: nanje po vsem videzu namiguje hotel Slavulj. Meni se je zdelo, da ob ranih jutrih čujem iiz glasnega kurjega in petelinjega zbora še najbolj vrabce in volge, prikladne za udeležbo pri bodočem ptičjem koncertu na Danskem. Drugo prebivalstvo naj mi pomaga označiti Heimito Doderer, ki je
Od domačih veličin omenim štiri » maja rončke« : Antun Mažuranič (1805 do 1888) je kot literarni zgodovinar in jezikoslovec prvi razdelil našo govorico na štokavsko, kajkavsko in čakavsko. Pokazal je, da je čakavski poudarek starejši in istoveten z ruskim. Dr. B. Mažuranič (1866—1918) slovi kot zdravnik in politik. Fran M., sin Matije, ki je bil pisatelj v dobi narodnega prerdda, je bil tehnik, kapetan, potovalec, ki je odrinil z belgijsko odpravo v Kongo, se v bur-ski vojni boril proti Angležem. Iz njegove klasične knjige »Lišce« (1916) je priobčeval zadnje čase prevode g. Pod-gornik v »Prijatelju«. Obče znan pa je ban Ivan M. po epski pesmi Smrt Smail age čengijiča. Publicist in politik Fr. Potočnjak, nedavno preminul, je vedno zagovarjal edinstvo med Hrvati in Srbi. Pisal je tudi o svojem rodnem mestecu Novem Vinodolskem. Po nagrobnih spomenikih so me zbodli v oči general Ber-
dejal (Prager Presse 13: ХП. 1931): »Po klopeh javnih vrtov je ponoči gostota stainovništva v obratnem sorazmerju z jakostjo svetlobe.« Ah, pa ta otok ljubezni, San Marino!
Ljub'oa na sred morja rada bi moja b'la.
V takem občutju je prejkone padel zaljubljeni ribič tu poleg z vrha tuno-lovke in poginil v solni plimi. Na klop-čici nasproti Sv. Marinu se je razvil nedavno tale pomenek:
»To ni lepo od vas, po pasje ravnate z menoj!«
»Kako to mislite, predraga?«
»Mar ne zahtevate od mene nekake zvestobe?«
Tam na valovju so se jima krehali in krohotali neutrudljivi galebi. Njih smeh je prehajal v mačje mijavkanje.
DALJE
«»eSiaisî
Pogled na NOVI
ZNANSTVENA DOUMNOST J. J. ROUSSEAUJA
D1 reden se je bavil z rastlinstvom, se je Rousseau ogreval za kemijo. I Nekako 1. 1747 se je lotil tehtne-I ga dela Institutions chimiques,
-' čigar rokopis je našel T. Dufour
pri pravnukinji Rousseaujevega prijatelja Moultona in ga objavil v 1. 1918—21. Tu se kaže krepka osebnost. Slavni Ženevčan zahteva, naj se fizika in kemija izpopol-
njujeta pri svojih raziskavah. Ali najprej je »treba odsloviti filozofe in njih podmene. Kdor bo gradil sisteme v svoji pisarni, ne bo spoznal narave.« Toda kemiki so po njegovem zabredli v nasprotno zmoto. Držali so se tega, kar so videli, ne meneč se za to, kaj bi utegnilo še biti onkraj. Edino pesniki so zmožni, obdati znanost z mogočnim življenjem in z veličino.
Ako doženemo prh-odne zakone, spoznamo sile, ki jih uporablja narava, njene mehanizme, kombinacije, bomo .mogli posnemati naravo ter umetno izdelovati telesa, čisto slična njenim fosilnim proizvodom.
Rousseau odpira duri najdrznejšim
predvzemom aH anticipacijam. Ko spleza na Alpe, izletnik vzklika: »Če se vzpneš nad človeška bivališča, se ti zdi, da si spodaj pustil vsa nizka in zemska čuvstva, in čimbolj se bližaš eterskim pokrajinam, duša zadobi nekoliko svoje nespremenljivo čistosti... Čudim se, da blagodejne kopeli v zdravem gorskem zraku ne spadajo
med velike leke v medicini in morali.«
Niso li višinski sanatoriji pozen odgovor na ta nasvet?
Kot predhodnik sodobnih odkritij v paleontologiji in prazgodovini je Rousseau zaslutil neizmerno starost človeškega rodu, čigar izvor pomikajo učenjaki bolj in bolj v davnino. »Pokolenja so se brezplodno vrstila. In ker je vsako pričenjalo ob istem izhodišču, so stoletja potekala v vsej grobosti prvih dob, pleme je bilo že staro, posameznik pa je bil še zmeraj otrok.«
Rousseau je gledal preko vsakdanjih nazorov, preko navideznosti, čuteč po svoji
Na levi: Jean Jacques Rousseau v mladosti. Na desni: proti koncu
svojih dni
Collection Muriftet-Gioo-t, Zfnwi
doumnosti (intuiciji), po vrojenem vidu bodoče možnosti.
»Po tleh hodimo, po vodi plavamo... Zakaj naj bi bila zračna proga za hranjena naši dejavnosti, Mar ni zrak prav tako ži-velj kakor drugi? po kateri prednosti naj bi nas ptiči izprli iz svojega bivališča, med tem ko raam je dovoljeno v ribje carstvo?« je pisal v svojem Novem Daidalu, Le nouveau Dédale, ki ga je P. P. Plan našel in 1. 1910 objavil pod naslovom »J. J. Rousseau aviateur«. »Skraja bomo frčali tik ob zemlji kakor mladi škorci, a po navadi in vaji se bomo drzno spustili v vi-
PREŠERNOVA PESEM MED SRRSKIMI KMETI
V štev. 11. »življenja in sveta« z dne 10. sept. t. 1. je bil objavljen prispevek gdč. E. K. pod gornjim naslovom. O isti reči serai pisal letos pred meseci v »Slovenskem Narodu« ter sem prejel nato naslednje pismo;
Coluinfoia University in the City of New York Département of Physice Research Laboratory Philoeophy Hall
1 West 72 Street New York City April 9, 1933
Poštovani gospodine!
Mnogo sam Vam blagodaran na Vaš o J vrlo povoljnoj reviji drugog dela moje au-tobiografije, koju je tako lepo dr. Brežnik preveo na slovenski jezik. Dozvoličete mi samo jednu primedbu na Vašu reviju.
U engloskom originalu moje autobiografi je Vi nečete nači sledeči stih :
»Zujte, strune miilozvučne, pesmom javte tužafl. vaj, srca bole te užasne nemilosnoj na glas daj ...«
To je u srpskom prevodu umet-n u o gosp. Milan Je vtič, urednik »Banat-skog Glasnika« u Velikom Bečkereku. N i moja mati ni ja nismo nikad ni čuli ta j stih. Gosp. Jevtič če Vam na svaki način kazati, da je taj stih iz prevoda Prešernove pesme.
S«i srdačnim pozdravom
M. I. P u p i n.
Iz tega pisma gosp. prof. Pupina je torej jasno, da je g. Jevtič podteknil Pupi-novi materi neznan prevod Prešernove pesmi »Strunam«, ki je tako zašel tudi v slovenski prevod prof. dr. Brežnika.
Fran Govekar.
šave z orlovskim zaletom in v razvedrilo bomo gledali otroško vedenje vseh teh mo-žicev, ki se plazijo po tleh.«
J. Grimm očita ženevskemu prekncuhu, da se ukvarja s strojem, s katerim bo švignil v ozračje. Rousseau pa odgovarja zasmehljivcem z besedo, ki bi si jo smeli prisvojiti veliki učenjaki, kakor ugot-ivija pesnikinja Noelle Roger (Tribune de Genève, 10/8): »Resnici je skoraj vedno usojeno, da se ji ljudje rogajo. Podsmeh in šala sta pravo orožje zmotnosti. To je dosti laglje najti nego razloge.«	D.
PEIDER LANSEL
(Ob 701etnici retoromanskega pisatelja) P. Lansel, ladinski pesnik in pripovednik, živi danes v Livornu, kjer vodi industrijska podjetja in opravlja posle švicarskega
Peider LANSEL
Fotopreee Curifc
konzula. Curiška univerza ga je ob 70-letnici njegovega rojstva imenovala za častnega doktorja ulozonje (dr. honori3 causa).
Rodil se je v Pisi od engadinskih staršev, pohajal trgovske šole v Kuri (Curia Rheto-rum, frc. Coire), se obenem zanimal za vse, kar se tiče ladinščine, v kater, je začel zlagati stihe s svojim 17. letom. Prva zbir-
k& nosi naslov Primulas (Jes-iw 1890), dokončna izdaja njegove poezije pa II vegl chalamêr (Stari črnilnik). Zvezek pripovedne proze se imenuje Grusaidas albas (Beli sleč).
Peter Lansc odločno zagovarja retijsko narečje, omejeno na neznatno ozemlje, ki mu čedalje bolj grozna nemščina ter italijanščina. Ni Italians, ni Tudaischs (ne Italijani, niti Nemci) je naslov nekega njegovega dela. Naravno se torej zdi, da so njegovo buditeljsKO vlogo primerjali z Mi-etralovo. In res opaziš neko sorodstvo v navdihnjenju obeh dolgobradih bardov. Toda provencalščina in retoromanšcina sta si manj podobni, nego je domneval pevec ;z Maillane. Ko je Mistral dobil od Lansela
zvezek La cullana d'ambras (Navratm«. iz ambre), se mu je zahvalil za »Obiranje borovnic«!
Lenselova rodna govorica — retoroman-ska, na kratko retijska, ali romanska, oziroma tudi ladinska — sega v 9. stoletje in se razprostira v pičlem številu po delih Grizije (Graubiinden), po Tirolskem in Fur-lansKem. Vse to pa razpada na mnoga pod-narečja, kakor se to običajno godi po hribovitih krajih. Vsa ta razrečja premorejo nekaj sto tiskanih knjig. Prva je bila v ladinščini (zapadni švicarski govorici), namreč katekizem iz 1. 1552, torej eno leto po prvi slovenski knjigi. Iz 16. stoletja se je ohranilo nekaj zgodovinskih pesmi in dramskih sestavkov.	A. D.
HENRI DUVERNOIS
Pripovednik, romanopisec, dramatik
Odlikovanec Francoske Akademije se je rodil 4. sušca 1875 v Parizu. Zarana se je pojavil v slovstvu. Pripadal je skupini pisateljev, slikarjev in glasbenikov z naslovom »Les 45«. To udruženje mu je pred dobrimi 25 leti podelilo nagrado za knjigo »Crapotte«. Tako vsaj poroča Binet-Val-mer v listu »Candide«. Duvernois, se zdi, je pozabil te skromne lovorike. Njegov tajnik André Ransan, ki bi moral poznati svojega gospodarja, je sporočil v mesečniku » Annales« njegovo izjavo: »Prav zadovoljen sem! Saj si lahko mislite, to je moja prva nagrada. 2e v šoli nisem dobil nobene. Pozneje v literaturi pa tudi ne ...«
Seznam njegovih romanov je velik, omenimo samo: Le veau gras (Pitano tele), Faubourg Montmartre, Edgar, Morte la bête (Poginula žival), Beauté (Lepota), Les soeurs Hortensias. Odlikujejo se po tem, da znajo vselej spretno izkoristiti sodobnost in da živahno slikajo osebe.
Mnogi ga še bolj cenijo kot pripovednika. Zlasti se čita Le journal d' un pauvre homme (Siromakov dnevnik). Léon Savary, knjižni poročevalec ženevske tribune, pa šteje za najboljše Duvernoisovo delo povest »Fifinoiseau«.
Tudi za gledališče je dosti delal. Včasi si Je vzel tovariša: Pierre Wolf, Maurice Don-nay, Robert Dieudonné so soudeleženci pri marsikateri trodejanki, zlasti veselega značaja.
Osebni znanci hvalijo pri današnjem od-likovancu pred vsem njegovo velikodušnost, dobrosrčnost, blagohotnost. Binet-Valmer ga označuje: »Duvernois gre skozi življenje in poskuša, da se ne bi ob nikogar spotaknil. Napisal Je velike knjige ... Sestavil obsežna dramska dela, med katerimi je treba poudariti »Jeanne«. Pozornici je izročil ne vem koliko enodejank, ki so dosegle bučen uspeh in ki bodo po večini ostale za vzorec svoje vrste ...« A. D.
OSNOVA PLATONOVE AKADEMIJE
NAJDENA V ATENAH že tri leta je Atenčan Aristophoon osebno vodil izkopavanje z namenom, da zasledi mesto prvotne akademije. Uspeh se je pokazal. Našli so nekaj anthemij ali ilnatih posod, ozaljšanih s peresi in drobcenimi napisi, kakršni se včasi rabijo na lepakih in uradnih naznanilih. Taki oglasi so se pribijali po krajih, koder se je po navadi shajalo občinstvo. Prva najdba je podžgala raziskovalce, da so vneto nadaljevali svoj posel. Sedaj so po vsem videzu zadeli na Platonovo modroslovsko šolo, namreč vkla-do »Peribolosa« ali ograje, ki je po Livije-vem opisu oklepala znamenito Akademijo, pralik naših vseučilišč. V kratkem upajo priti na sled svetiščem in nemara tudi gla-sovitemu napisu: »Prepovedano vstopiti vsakomur, ki ne zna geometrije« (medéjs a-geométretos esito).	N. K.
vrsti (od leve proti desni): V St. Louisu je manifestiralo 50.000 ljudi za Rooseveltov nove gospodarske Amerike — Bolgarski kralj Boris in kraljica Ivana v Londonu — most v Chicagu pred Merchandise Marketom, največjo trgovsko hišo na svetu — Spodaj Z velikih japonskih obrambnih vaj proti zračnim napadom: V Tokiu uničujejo s posebnimi
kemikalijami strupene pline
9. NADALJEVANJI
27
Sredi marca sem prejel pismo iz na-Sega provincijalnega središča. Nihče mi ni povedal, da je tukaj. Vedel sem to sam. Tudi to, da je že v službi in kje. »Ne Izprašuj me nič,« mi je pisala. Ni mi bila treba. In tudi smilila se mi je. Zavoljo tega svojega sočutja do nje sem bil pripravljen na vsako žrtev, ki bi jo zahtevala od mene. Vprašala me je po zdravju. Vlačil sem se okrog na smrt bolan. Nihče razen nje ni tega slutil, saj sem bil vajen, da se v največji razbito-sti pred ljudmi smejem in žvižgam. Bilo mi je pa malo mar in se nisem zdravil. Samo tega sem si želel, da se ločiva v miru.
Pisal sem ji, da jo obiščem in sem ji določil sestanek. Tri dni so me posli držali tam, nje ni bilo, čeprav sem ji v tem času pustil nekoliko vrstic doma. To je bil kakor zadnji udarec zame. Zdaj sem razumel, da z dobroto pri njej ničesar ne dosežem. Vrnil sem se ves zlomljen. Pisal ji nisem več in nisem pričakoval njenih pisem. Zaprl sem svoje peklo vase in v njem sam žgal svoje telo in svojo dušo.
★
Sredi maja sem vendarle dobil še eno njeno pismo. Sporočila mi je, da se je vdala v voljo božjo in da si želi pomiritve tudi z mano. Očitala mi je, da takQ dolgo molčim. Bilo je edino njeno pismo, ki sem ga v brezprimerni razdraženosti raztrgal in vrgel v ogenj. In vendar je nisem sovražil. Odgovoril ji nisem ničesar. Ponovno sem dal odpoved na službo kakor že nekoliko krati prej in sem upal, da pride zdaj gotovo tista prilika, ko lahko pojdem. Drugače sem hodil zaprt vase, delal bolj pridno nego kdaj, kazal na «unaj vesel obraz, poginjal v dolgočasju in bolezni, bljuval kri in čakal, čakal...
Zato, ker sem hotel biti miren,- sem se pomirjal tudi na znotraj. Nisem zavrgel svojega sklepa, samo motiti me ni smel. Čemu misliti neprestano nanj?
Podnevi res nisem dosti mislil, edino ï no»ïeh sem padal zmerom znova v
kremplje tiste slabosti v meni, ki se ji vidi zločin nekaj nepojmljivega. Tudi danes, kadar sem slaboten, sem slaboten samo v nočeh. Moral sem ponoči nanjo misliti in če sem zaspal, sem moral o njej sanjati. Vedel sem, da tudi ona noče misliti name; da si hoče pomiriti vest z neresnicami o meni in o najinem razmerju, ki jim sama zmerom bolj verjame; da pa vstajam pred njo kot grozen privid in nemir vesti v urah, ko zagospodujejo nad človekom njegove utajene misli. Postajalo jo je strah in da se temu strahu iztrga, je silila tem bolj trmasto v novo razmerje, tem tesneje se je oklepala žrtev svojega uničujočega nagona.
28
Prvič, po neskončno dolgih mesecih, sem jo videl ob priliki velike prireditve v kraju najine prve ljubezni. Nisem je hotel srečati, toda nerazumljiva moč me je gnala med vrvečo množico naravnost njej naproti. Bila je v njegovi družbi. Ko me je zagledala, je otrpnila. Nato je odskočila, kakor da je udarila strela prednjo. Slišal sem, da je zašepetala svojemu spremljevalcu moje ime. Pogledal sem jo z groznim, mirnim pogledom in nadaljeval pot. Čutil sem, kako me njeni zdrznjeni pogledi žgo na hrbtu in za tilnikom. Kolena so mi' drgetala. S poslednjim naporom volje sem ustavil vrenje krvi. Še enkrat je šla mimo mene. Nisem je videl, čutil sem jo. Sedaj je bila v večji družbi. Mimo naju je hrumela pisana, razigrana množica in nihče ni slutil, kakšna tragedija pogledov in čutov se je pravkar odigrala med dvema, v vrvenju množice izgubljenima človekoma.
Če bi jo tistega večera kje srečal, bi jo ubil. Iskal sem jo, čeprav sem se tolikokrat zaklel, da je ne ubijem v hipu razviharjene strasti. Bodalo sem stiskal v žepu.
★
Urgiral sem odpust iz službe. Delati nisem mogel več in tudi moralno se nisem več čutil priklenjenega na gibanje, za katero sem žrtvoval toliko let mladih moči. Spoznanje, ki sem ga bil dotorej
v imenu dolžnosti in pietete do preteklih borb že dolgo odrival od sebe, je stalo zdaj v vsej jasnosti pred mano in zahtevalo, da mu sledim. Spoznanje: da ni nobena ideja tako nadnaravno močna in nedotakljiva, da bi se v okviru kakor koli organiziranih gibanj prej ali slej ne spremenila v organizirano farso in žalostno nasprotje same sebe; da je brezupno sanjariti o bodočem paradižu medsebojne ljubezni, ki si ga bo človeštvo presadilo na zemljo, kajti od vsega svojega početka se ni v tej sanji niti za las odpovedalo usodnemu legatu medsebojnega požiranja, ki ga je podedovalo od svojih pradavnih prednikov tira-nozavrov in pitekantropov; med poedin-cem in poedincem, kakor med poedinci in množico bo zmerom neka nepremostljiva divergenca v težnjah in koristih, ob kateri se mora izjaloviti vsako skupno korakanje; in nobena ideja, nobena masa z vsemi poedinci vred ni morda toliko vredna, da bi se moral človek zaradi nje odpovedati svojega osebnega življenja...
Stal sem na pragu nekega novega, teoretično do potankosti izdelanega na-ziranja, ki mi je dalo s strašno jasnostjo videti v vse slabosti ljudi in idej, ob katerih sem se dovil do te dobe svojega življenja. Kakor da mi je padla mrena z oči in da sem postal šele zdaj občutljiv za vsako tujo laž, prepotenco in nič-vrednost. Prišlo je do groznega spora med mano in mojimi dotedanjimi vodilnimi tovariši v političnem boju, sam se nisem več spoznal v svoji divjosti. Tako sem pretrgal drugo verigo, ki me je vezala s preteklostjo.
29
Po tem dogodku sem menil najprvo končati svojo zbirko. Toda spoznal sem kmalu, da to delo ne bo nikoli dovršeno. Obračunal sem tudi s svojimi literarnimi načrti, moje življenje je izgubilo ves zmisel. Tistega občutja praznote in onemoglosti ne želim niti ljudem, ki so mi prizadjali najhujša zla.
Odslej sem začel iskati prilike, da jo srečam kje med štirimi očmi, da zahte-
Filmska umetnica BRIGITA HELM (Foto: Ufa)
vam natančen odgovor za vse najine nepojasnjene zadeve in potem... *
Srečaval sem jo skoraj vsak dan. Toda tiste prilike ni bilo. To so bile čudne situacije, ko sem moral mimo nje ali pa jo pustiti mimo sebe, kakor da je ne vidim. Povedali so mi, da se me grozno boji. To me ni brigalo. Včasi sem ji sledil, ne da bi vedela zame.
★
Nekoč, ko se je vračala zvečer iz pisarne, sva ostala čisto sama na cesti, jaz nekoliko korakov za njo. Ko sem jo videl tako stopicati pred mano, ne da bi slutila kakšen angel varuh čuva za njo, mi je nenadoma šinila v glavo neumna misel : Lačna je in izmučena...
Nisem prenesel. Obrnil sem se in odšel. Človek bi začel na vse zadnje proučevati psihologijo nastajajočega zločina in zločinca...
Drugič sem moral srečati baš njeno mater. Stara in nekoliko sključena je stopila okoli ogla. Zazdelo se mi je, da so bridkosti, ki jih naprtiš na te upognjene hrbte, desetkrat težje in desetkrat
bolj neodpustljive nego vse bridkosti, ki jih zagrešimo mladi drug proti drugemu. Po tem dnevu je nisem šel čakat cel teden dni...
(-----)
... Nikoli prej nisem videl s taksno jasnostjo kakor tedaj, da je za izvršitev kakršnega koli zločina potrebno dvoje: da je človek v svoji notranjosti popolnoma otopel in brezbrižen do svoje okolice, kakor do samega sebe; ali pa, da
ga vodi paroksizem blaznosti. V obeh primerih odločujejo sile, ki so bolj ali manj, vedno pa pretežno izven območja njegove volje. Dokler trpi in se bori, s samim seboj, s svetom, ni zmožen uničujočih dejanj. Zločinec je človek, ki se je prenehal boriti s silami razuma, po katerih si je človeštvo vsa svoja dejanja opredelilo v dobra in zla ... .
Anselm FEUERBACH (1827—1880)	»NANA«
AFRIŠKA DOMAČINKA
RENÉ MARAN
Našim čitateljem ni čisto neznan R. Maran, odlikovan 1. 1922 v Goneourtovi akademiji za roman »Batouala«, ki je nekaj časa izhajal v SI. N. v šturmovi poslovenitvi, dokler ga niso ustavili na zahtevo nekaterih rahločutnih očetov. Nedavno je Tribune de Genève priobčila njegovo raz-pravico L' existence de la femme indigène sur la terre africaine, po kateri so posnete naslednje vrstice.
aterinstvo je pri črni Afričanki dolgo veljalo za jako časten položaj. Neporodnico je smel mož
_ zapoditi. Pri nekih plemenih v
ravniški Afriki (Banda) ni smela nosečnica jesti kozliča niti želve, kajti ko-zletina povzroča jalovost, a želvovina prerano postara bodoče dete. Podobne prepovedi (tabu) so razširjene ob Čadu v rodu Sara. Ovnina je zabranjena, ker sili na kašelj. Uživati ji ne kaže tudi kačjega mesa, razen če bi se ji hotelo roditi kačice. Če bi jedla kornjačo ali črepaho, bi si blagoslovljena ženska nakopala gobe.
Kakor pogosto pri slovenskih kmet-skih otročnicah tako po navadi tudi pri črnkah poležkanje ne traja dolgo. Kadar se je vse prav izteklo, vstane porodnica drugi dan, kakor da ni bilo nič, in se loti vsakdanjih poslov, kjer jih je pustila. Splošno izročilo, brez kakršne koli izjeme, zahteva, da mora zamorka sama dete dojiti. V dobi dojitve ne sme imeti nikakih stikov s katerim si bodi moškim : pri Bandah nekaj nad dve leti, pri Sarah pa tri.
Na Dolenjskem sem opazil večkrat otroka, ki je nosil za materjo podnožnico in moledoval, naj bi mu dala piti iz »pri-rodnih steklenic«, kakor se bere v Co-sterovem »Ulenspieglu«. Pri zamorkah se redko primeri, da bi mati odstavila svojega potomca. To je njegova skrb. A navadno se je pozno domisli. Zamor-čku so že zobje pognali, gati se s hrano in začimbo, ob kakršni živi vsa vas, a za poboljšek sreblje iz potlačenega, mahe-dravega, nagubančenega mehurja, kakršen so mamine prsi.
Zamorke so vobče odlične matere. Za osrednjo Afriko se lahko trdi, da nikoli ne kaznujejo svojih otrok, še po evropski zasedbi so pri mnogih rodovih Ba-
kongo ljudje brez pomisleka do smrti kamenjali vsako žensko, ki je dvignila roko nad otročiča.
Če položaj žene v Evropi ni povsod sijajen, moramo poudariti, da zamorci nimajo svojih družic za tovorno živino. De-
ženi iz plemena Zulu
lo je razdeljeno. Lov na zverjad in na ribe opravljajo pri vseh rodovih, kar jih poznam, samo moški, ker je naporen. V Šariju in Logonu le moški krčijo in pre-kopavajo nasade, sejejo belo in rdeče proso, plevejo, če je potreba, in žanjejo.
Ženstvu pa pritiče, da nosi pridelek domov, da mane proso, ruži koruzo in ce-zam, spravlja zrnje v kašče na kolih, da otepa man jok (kasavo) in ga posuši, preden se zmelje v prah, obkratkem, opravi neštete domače posle, ki ji gredo po starih šegah.
Stališče črnih žensk še dolgo ni tako žaltavo, kakor nekateri raziskovalci radi poročajo. Zato je Feliks Éboue, glavni tajnik francoskih kolonij, po 20 letnih skušnjah po pravici zapisal v delu »Peuples de 1' Oubangui-Chari«, natisnjenem za kolonialne razstave v Vincennesu:
»Precej so pretiravali položaj črne ženske v Ubangiju, kjer so jo hoteli vi-
deti kot tovorilko, popolnoma podvrženo moževim zahtevam. Tu je zmota. V do-mačinskem zakonu je treba videti resnično združbo, kjer vlada zakon o delitvi dela, kakor so jo nalagale razmere že pred okupacijo. Na splošno se nikoli ni opazilo, da bi ženske vršile težaško delo po nasadih. Med nosečnostjo pogo-stoma lepo pazijo nanjo... Poročevalci so neredkokdaj pozabili upoštevati to, kar imenujemo mi zaupnost iz zakonske postelje, pri čemer se ženi rado posreči, da uveljavi svoje zrelišče.«
Zamorki je spogledljivost (koketnost) prirojena. Dr. L. Huot priznava po zmi-slu to resnico, ko v izvrstni razpravi »L'Ame noire« (Mercure de France, 1921) pripominja: »Črnkam so že v preveliki meri razviti prilastki njihovega spola.«
Najprej ji je treba priznati tankovestno snažnost. Ako biva ob vodi, se gotovo vsaj trikrat na dan okopa. Koliko Evropljank se more ponašati s tolikim vodoljubjem? Razen tega je seksualna higiena v Evropi še precej mlada. Ni še daleč čas, ko so prezirno gledali na ženske, kadar so si dajale obilo posla s svojo telesno toaleto, šele svetovna vojna je menda pometla ta predsodek.
Zamorkino koketstvo pa se tukaj ne ustavlja. Skrb za lepoto jo žene dalje, nego bi bilo treba, peha jo v najhujšo samosvojost.
Brž ko je godna za možitev, si čim prej mogoče splošči nalik suhemu toba-kovemu listju mlade seske, visoko štrleče proti nebu. Zastran lepšega si vtika v uhlje ali v nosnice lesene kline, zagozde iz železa, kvarca ali bakra, kovinske obroče ali glaviče. Iz istega nagiba si prevotli včasi zgornjo, včasi spodnjo ustnico, tupatnm obe, da si jih okrasi s podobnimi dragulji. Hoteč povečati svojo ličnost in ljubkost, si obremeni lakte z zapestnicami in gležnje z obročki.
Da bolje izrabi svoj »sex appeal«, svoj spolni mik, a tudi proti mrazu in vročini, si čestokrat namaže vse telo z mešanico iz palmovega olja in zmletega rdečega lesa. Da bo mo^ia biti krvnica src, usodna ženska, vampirka, si ponekod opili zobe v obliki kajmanovih in podrugod — mislim na bolj ali manj poarabljene
Med afriškim plemenom Kibosho zahteva star običaj, da se mora dekle v gotovi starosti med mnogimi ceremonijami obleči v »kostum zrelosti«
>Dvorna dama« emirja Fike v severni Nigeriji
kraje — si nasenči kolobar okoli oči ali si jih pomodri s kalamino.
Ponekod si puli dlako, drugod pa Bog varuj. Zopet dalje ne sme biti nič bolj kosmata od nojevega jajca in si mora glavo, svetlo nalik uglajeni lepi krogli iz mahagonovine, trajno ohraniti plešasto: kadar nanese potreba, se pri polti
»Lasuljarstvo«, zafrkava dr. Ad. Cu-reau v učenem spisu, ki ga je svoj čas posvetil prvobitnim družbam v ekvatorialni Afriki, »brivska umetnost stoji v prvi vrsti afriških poklicev. Odlična žena bo zgolj neprekosljivemu lasničarju tistega kraja prepustila skrb, da poudari njeno lepoto z učeno stavbo na glavi:
w . » * * .«j • > - '
Ш Wl1 m*
i j јш
ШттШм
M
■
WKÊÈÊNMKÊÊÊÊIÊHÊA
,. ... >
рш
V angleški Vzhodni Afriki imajo koze visoko ceno, kajti tam more vsak domačin kupiti črno damo za par koz
obrije bodi si z ostro nabmšenim bodalom, bodi si s stekleno črepino, ali pa z drobcem laterita (opekovec, svojevrstna umazano rdeča, močno železasta, peščena ilovica). Naposled se tu in tam daje radovoljno na kaj čudne ali ostudne načine napikovati (tetovirati) ali pa se zoprno pohabiti. Znamenite žene s krožniki ali ploščami iz pokrajine Kijabé to dovolj potrjujejo.
Črnka na splošno čim bolje pazi na svoje lase, vsaj ondod, koder ji šege njenega rodu dovoljujejo ta prirodni okras.
zamotana razvrstitev las, kavrisov (školjk, ki služijo tudi za denar), vlaken, lesenih lokov, gline, palmovega olja.«
Nekaj pa je dr. Cureau pozabil povedati: koliko potrpežljivosti stane ta nega prizadeto krasotico. Spletičnam v črni celini se namreč nič ne mudi. La-, godno razpletajo, češejo, trebijo, bijejo drobne vicarice, ki jim pravimo p: nas uši, ako nanese prilika. Ta lasna telovadba, ki ni prav nič po dolenjsko »lasna« (urna, nagla), traja ves božji dan
ali še dalje. Potlej se še tu malo pobri-je, tam nekoliko pristriže, nakar je treba splesti skupino kodrčkov, ki so toliko bolj umetniški in ljubkejši, ker so jih poprej skrbno natrli s palmovim oljem ali maslom iz karitéja.
Drugi del operacije, ki zahteva brez-.
primerno spretnost in zanesljiv okus v starodedni domiselnosti, se marsikdaj raztegne na dva dolga dneva.
Kaj bi rekle evropske modne dame, ko bi morale darovati tri lepe dni za eno samo najnovejše trajno kodinje! N. K.
OŽIVLJAJ IV DŽUNGLI
F RAN K bUCK
39. POGLAVJE NAJVEČJA ŽALOIGRA DŽUNGLE
k o raj eno uro, tako mi je pripovedoval Lal, sta se samo prerivala z glavami. Boj ni nudil
_ nobene zanimivosti, in Lal je
začel že premišljati, ali ne prisostvuje dolgočasni igri.
Prišlo mu je na misel, ali niso povesti o bojih med sloni, ki jih je tolikokrat čul od svoje rane mladosti, zelo pretirane in neka vrsta onih bajk, ki tvorijo obeležje vzhoda. Voditelj črede se je umaknil na stran in prizadel Doju znatno, toda nenevarno rano v ramo. Do se je začel besno rohneč in trobentajoč umikati. Bara se je pognal za ranjenim nasprotnikom, skušajoč ga zagrabiti od zadaj. Do se je umikal na ta način kak;h tridesst do štirideset Korakov, nato se je pa okrenil, kakor bi ga udarila strela in se spet postavil s povešeno glavo po robu sultanu črede. Cul se je tresk, kakor bi se podirale gore. Ce trčita dva slona, katerih skupna teža znaša devet ton ali še več (Lal je cenil Dojovo težo na štiri in pol tone a Baravo na okoli pet ton), tedaj sunek ne more biti prav malenkostna stvar. Toda slonova glava Je pač slonova glava in pretres možganov je gotovo neznana bolezen v kraljestvu debelokožcev.
Znova je začela stara igra medsebojnega prerivanja in teptanja z nogami brez vsake zanimivosti. Mladi prétendent je očividno že utrujen od neodločne borbe sklenil, da boj na ta ali oni način zaključi. Sicer mu namera ni čisto ' ušoela. prizadel pa ie vodité'-ju črede'n'èljaj prav neprijetnih ran. čeprav nišo mogle odločiti boja. Med drugim mu jé za rinil svoje oklo globoko v ramo in ko je izvlekel svoje krvave-
če orožje, je bilo videti v rahli džungelski sapi tresočo se visečo kožnato plahto starega voditelja
Bara Sahib je smatral to za izzivanje. Povesil je glavo ter se postrani zapodil v svojega nasprotnika. Doju ni uspelo pravočasno izogniti se. Stari borec je ujel eno sovražnikovih nog med svoje oklo in dvignil z njimi svojega nasprotnika v zrak. Pri tern je gospodar ranil svojega tekmeca pod prsmi od zadaj za prvimi nogami.
Toda Doju je s svojo spretnostjo spet uspelo umakniti se, preden mu je stari slon mogel zadati smrtono'sni sunek. Pri tem pa je bil tako nepreviden, da se je spotaknil ob debel bambusov hlod. Padel je in pri tem podrl več bambusovih dreves, za katere se je hotel opreti z rilcem. Bara Sahibu se je ponudila prva ugodna prilika, da ■ pogubi svojega nasprotnika.
Doju je uspelo nopolnoma umakniti ' se s poti navalu Bare Sahiba in stari sultan, ki se v svojem zaletu ni mogel več zadržati, se je zaletel z vso silo naravnost v debelo džungelsko drevo. Zadel ga je s tako silo. da se je drevo, čeprav je bilo nad meter debelo v premeru in imelo krepke in globoke korenine, izdrlo kot slaboten količek. Starcu se je pri tem sicer na čudežen način posrečilo ostati na nogah, bil pa je močno ' pretresen. Postal je za trenutek, pri čemer mu je ostala desna stran nezavarovana. To ni ušlo . njegovemu razboritemu nasprotniku, ki se ;e znova zagnal proti široki tarči. Spet je Lal mislil, da je konec boja. Toda Bara'Sahib,-dasi težko dihajoč, je vendar imel še sile in časa dovolj, da se je
pravočasno obrnil ter se postavil z glavo proti nasprotniku.
Skoraj istočasno, ko sta glavi obeh velikih debelokožcev treščili druga ob drugo, se je silovito zabliskalo in hip na to je presekal ozračje strašen tresk. Začelo je — kakor se dogaja prečesto na Daljnem vzhodu — liti kot iz škafa,' ne da bi najmanjša kaplja napovedala neurje.
Lal se je stisnil pod drevo, ki mu je nudilo zasilno zavetje, kljub temu pa je bil kmalu moker do kože, ker te nenadne azijske nevihte niso nikdar polovičarske. Kadar začne deževati, dežuje in če ste tedaj slučajno v džungli, vas samo izredno zavetišče lahko reši, da niste premočeni do kože. Toda boj je trajal še vedno naprej in Lalu ni
• £ og"
prišlo niti na misel, da bi se umaknil. Ko se je vlila ploha, sta za nekaj časa ostala oba slona glavo ob glavi, ker sta postala na spolskih tleh previdna. Poleg tega sta bila oba že močno izčrpana. Iz gobcev jima je tekla pena in z ram jima je curljala kri. Podoba je bila, da je dež boj še bolj posurovil, ker jima je polahko izpiral rane, katerih kri se je hitro pomešala z blatom in brozgo pod nogami obeh in kmalu, sta stala v odurni rujavi mlaki.
Čelo ob čelo sta se živali prerivali in nobena ni mogla odnesti trajnega uspeha. Brezplodno sta se zalezavali, naskakovali in umikali.
Spolsko blato ju je slednjič prevarilo in obe živali sta izgubili trdna tla. Prevrnili sta se na pleča, da je brizgnilo
JESEN NA POLJU (Firzlaff — izrezanka).
blato na vse strani. Vsaka ie skušala pognati se na noge pred drugo, da lahko napade nasprotnika, dokler je še na tleh. Dô, ki je bil malo hitrejši kot njegov nasprotnik, je bil prej na nogah, ravno se je pripravljal da napade svojega nasprotnika, ko je hipoma izpre-tnenil svoj namen, verjetno zato, ker ni zaupal gladkim tlom. Obrnil se je in oddirjal, kar so ga noge nesle. Bara Sa-hib popolnoma izčrpan in hropeč kat star stroj je sklenil še enkrat zagnati se v svojega nasprotnika. Spustil se je
v diru za sovražnikom, pri čemer mu je uspelo ujeti begunca in zabosti ga od zadaj v nogo z enim oklom. Doju se je ulila kri z nove rane, kljub temu se ni niti ozrl. Nadaljeval je svojo pot v džunglo in kmalu je izginil z vida.
Bara Sahib se je trudno vlekel do najbližue skupine svoje -družine, kjer Se je več njegovih žen še zmerom zadovoljno paslo.
DALJE
(COPYRIGHT BY KKG FEATURES SYNDICA 1 E)
SAMOVAR V RIMSKIH ČASIH
Ženevski muzej za umetnost in zgodovino ima od lanskega leta med svojimi zbirkami zanimiv predmet. Lep, velik rimski vrč iz brona, ki ga je našel poleg drugih stvari neki kmet v okolici Martig-nyja, ko je obdeloval svoje polje. Ko ga je dvignil iz zemlje, je bil vrč precej zdelan, toda vešče roke muzejskih prepara-torjev so mu kmalu dale prvotno obliko. Manjkajo mu le nekateri deli, ki so spadali k njemu, tako dve nogi v obliki levjih šap, ki sta ga nekoč s tretjo, ohranjeno nogo držali pokonci.
Bolj nego elegantna vnanja oblika vrča, mora obiskovalca zanimati njegov namen. Že na zunaj namreč kaže, da je rabil kot shramba za tople pijače, aromatska vina, zdravilne tekočine i. t. d.
Posode te vrste med starimi Rimljani niso bile bas pogoste. Našli so med drugim več eksemplarjev v Herkulanumu in Pompejih ter izvirajo v prvotni obliki iz prvega časa rimskega cesarstva. Proti 2. stol. pa so se ti vrči razvili na zanimiv način. Nekdo si je izmislil, da jih je izpopolnil s cevnim dodatkom, ki je segal od zgoraj pokončno v posodo in so ga uporabljali kot pegico, v kateri je gorelo oglje. Na ta način se je vrč spremenil v prvi ruski samovar in je rabil tudi istemu namenu. Zgoraj je bila odprtina, skozi katero so nalivali tekočino, spodaj je bila pipica, po kateri se je tekočina po potrebi iztekala.
Vrč v ženevskem muzeju po vsej priliki prvotno ni spadal med te popolne samo-varje. Bil je navaden vrč za tople tekočine in šele ko se je njegov lastnik preselil v okolico današnjega Martignyja, ga je dal predelati v samovar. To dokazujejo razni sledovi na vrču. Ti sledovi pa dokazujejo tudi, da mož, ki je izvršil to delo, ni imel posebno veščih rok in še daleč ne toliko umetniškega čuta kakor obrtniki v Kapuvi, ki so bili specialisti za takšne vrče in so tudi temu vrču dali elegantno obliko ter ga opremili z lepimi
okraski. Mož, ki ga je predelal, je marsikatero lepo podrobnost pokvaril ali odstranil in notranje delo, ki ga je sam izvršil, se močno razlikuje od prvotnega dela, ki so ga izvršili drugi. Omenjamo, da imajo v Švici še en takšen samovar, a tudi drugi .muzeji jih štejejo le zelo malo.	kk
RUDOLF TAUGWALDER
Letos je 40 let, odkar je bil ta švicarski gorski vodnik v Kavkazu z dvema angleškima hribolazcema, bratoma Lynchema. Z njima je v Armeniji zlezel na Ararat (5211 m, v stari armenščini: Airarat = arijska planota), ki jo je po svetopisemskem poročilu prvi dosegel Noe in jo zato Peržani imenujejo Noetovo goro ali Kuhi-Nuh.
Tri leta kasneje (1896) je spremljal raziskovalko BuMock-Warkmannovo, ki je s svojim možem lazila po prelazih in ledni-kih himalajskega gorstva z imenom Dar-džiling. Karavana se je povzpela 6000 m visoko, kar je bilo za tačas čudovit uspeh. Taugwalderjev sloves, potrjen tudi zunaj alpskega področja, je njemu v nesrečo obrnil nanj pozornost newyorške hribo-plezavke Ane Peckove, s katero je 1. 1908 odrinil v Ande. Prvi zalet na Huaskaran (7000 m) se izjalovi na velikanskih ledni-kih in človek se nehote spomni Hervieu-jevega senzacionelnega naziva »1' Alpe homicide«, ljudomoma planina. Drugi sunek se je obnesel, a Taugwalder, ki je z rojakom Gabrijelom Zumtaugwaldom spremil Peckovo, je spotoma izgubil rokavice: oze-bel je in odrezali so mu nekaj udov.
Taugwalder, rojen 1868, je danes čuvaj v zermattskem muzeju. Medtem ko je peruanska vlada podelila zlato svetinjo Peckovki za njen junaški čin, se ime njunih vodnikov niti ne omenja. Tak cinizem je precej osamljen v zgodovini hribolaztva, ugotavlja Charles Gos.	K.
NARICANJE PREPOVEDANO
žis je 1932, I (3) priobčil »žalovanje za umrlimi pri Hevzurih«, narodu, ki ga je SI. N. 18. XI. 1932 označil za potomce križarjev. V uvodu omenja članek tožbe za pokojnimi pri Črnogorcih. Podobne navade opisuje Jurij Kobe v spisu o Beli Krajini (1847). O istrskih žalostinkah se utegneš poučiti v SI. N. 2. X. 1889. Besedilo takega »nareka« objavlja J. Barle »Nare-kanje za umrlo materjo« v DSv. 1899 (256).*)
Prof. A. Radič iz hrvatskega Primorja mi je povedal nekaj zanimivih podrobnosti o tem, kaj vse pride takim žalovalkam na jezik. V Hreljinu nad Bakarskim zalivom na primer je šla starka po bližnjici na grobišče, medtem ko so ji pogrebci nesli moža tja. Pri tem je togovala: »Lahko tebi, mož, ki te štirje sosedje neso, jaz pa uboga sta-rica moram sama hoditi!« Iz istega vira vem, da so od lani ob severnem Jadranu prepovedane »umrline« ali karmine. Dne 15. VIII. pa je poročala Tribune de Gene-ve, da so oblastva na Cetinju in po drugih črnogorskih mestih resno nastopila, kako bi zatrla stare pogrebne navade in razvade: stokanje, tuljenje, pojedine, pri katerih se je čreznemočevalo in pri katerih so se v žalosti ljudje celo nagrdili, ženske n. pr. se razpraskale ali si lase porezale. Zlasti ostre kazni so namenjene tistim, ki bi se na po-grebščini upijanili.
*
Svojevrstne pogrebne vraže imajo celo tako prosvetljeni narodi kot Angleži. A. Mounsfield je nedavno v Londonu predaval o tem predmetu ter pojasnil posamezne zanimive prazne vere. Nekateri ljudje se vračajo s pokopališča po drugem potu, »da bi duhovom sied zmešali.« Iz istega namena gre mrtvaški sprevod iz vasi Ches-hire trikrat okoli križa. Po nekaterih hišah zastirajo ogledala in pokrivajo svetle predmete. »Moj ded«, je pravil Mounsfield, »je hodil na pogreb le tako, da si je okoli klobuka petkrat ovil črn trak, ki mu je padal na prsi«, šega žalnih tenčic ali kopren se je porodila iz želje, da vas ne bi zli duh spoznal.	D.
*) O predmetu so v prejšnjem stoletju razpravljali razni listi, n. pr. Novice 1853 (180—196) »Narekovanje v Istri«; 1855 (72, 132 itd.) »Srbsko klagovanje«; 1880 (77) in 1886 (29) »Pravoslaven pogreb«; Ljubljanski časnik 1850.
»
PODALJŠANJE ŽIVLJENJA Z RACIONALNIM DIHANJEM
Dihanje s trebušno prepono ali trebušno dihanje je posebno važno pri obolenju cirkiulacijskih organov in tistih organov, ki leže v trebušni votlini (jetra, žolčni mešiček, črava in posebno kronična otrdelost spodnjega života, hemoroidi, krčne žile na nogah, težave pri spuščanju seči).
Na podlagi rôntgenskih slik se da dokazati, da se doseže s trebušnim dihanjem po '3ni strani ritmično in s prirodnim dihanjem konlormno tekoče raztezanje in ravnanje po drugi strani pa stisikanje in krčenje glavna telesne odvodnice in do neke mera tudi srca. Na ta način ju dana vsakomur možnost, da lahko mehanično vpliva na aorto, ki leži globoko v. prsnem košu, da jo prisili k pasivni gimnastiki v pravem pomenu base de.
Nezavedno se vrši to, odkar živi človeški rod, toda način pasivne aortne gimnastika in nje klinični pomen smo spoznali šel a v najnovejšem času. Pasivna gimnastika učinkuje na ta način, da pospešuje krvni obtok v posameznih organih, 9 čimer se hitreje odstranjujejo strupeni zaostanki presnove, hkrati se pa pospešuje nastajanje novega, zdravega tkiva.
V tej funkciji trebušne prepone vidi dr. Roemhald, ki je našel tudi ime ^pasivna aortna gimnastika« res učinkovit pripomoček za podaljšanje življenja, kar je že pred njim trdil kitajski filozof Laotsa* in kar je tamkaj tudi na splošno ljudska vera. Za-
radi tega bi bilo koristno, ako bi se ljudje že od rane mladosti vzgajali k pravilni tehniki dihanja, to se pravi k trebušnemu dihanju.
Najboljše je, ča se človek potrudi k takemu dihanju redno vsako jutro dokler je še tešč, pa zvečer v postelji. Dihalna vaja se naredi 15 do 20 krat. Na hrbtu ležeč s pritegnjenimi koleni je treba počasi suniti trebuh kolikor moči daleč naprej, potlej ga j-a spet potegniti globoko vase. Trebušna prepona se pri tam pogreza in dviga koniorin-no s prirodnim trebušnim dihanjem samo še dokaj' izdatneje. Pri vaji je treba dihati popolnoma normalno, kakršna je pač potreba.
PRAVILNO KUHANJE JAJC
Točna raziskovanja so pokazala, da je tudi kuhanje jajc umetnost, ki se navadno vse premalo upošteva. Napačno je položiti jajce v vrelo vodo ali maščobo. Pri tem namreč beljakovina prenaglo skrkne in postane trda, žilava in manj redilna. V zmernejši temperaturi se protein le polagoma strdi, pa ostane zaradi tega rahel in lahko prebavljiv. Zaradi tega se mora položiti jajce v še hladno vodo in najbolje na cedilcu, tako da se ne dotika vračih tal posode. Kako dolgo pustimo jajce v vodi, je odvisno od osebnega okusa. Ce želimo »trdo kuhana«, ki bodo pa še zmerom rahla, jih lahko kuhamo cele pol ure. Tudi če ubijemo jajce v slan krop, moramo posodo takoj odstaviti od ognja, čim se pokaže prva bela meglica skrknjene beljakovine.
Treba je izkoristiti zadnje tople sončne žarke!
ZA MISLECE GLAVE
45
Slabo maskirani tolovaj
(PONATIS ZABRANJEN)
»Pozor! Pozor! Vsem policijskim stražnicam! Prosluli roparski morilec Jack je pred dvema urama pobegnil iz jetnišnice v N. Najbrže je imel pomagače, ki so mu preskrbeli civilno obleko. Ker bo gotovo poskušal najti zavetja v kakem velikem mestu, naj se vsi kolodvori skrbno zastra-žijo. Njegov opis: 1,70 m visok, vitek, modrih oči, rdečih las, nos in usta normalna, brez brade.«
Kriminalnemu uradniku na kolodvoru nekega večjega industrijskega mesta je na podlagi tega opisa vzbudil pozornost dobro oblečen gospod, ki je stopil iz pravkar dospelega vlaka. Neznanec sicer ni imel rdečih ampak temno črne lase, toda policist ga je, trdno prepričan, da se ne moti, vzlic temu aretiral. Izkazalo se je, da je pravega pogodil. Lasje so bili pobarvani.
Po čem ga je kriminalni uradnik tako zanesljivo spoznal?
46
Naredi iz petih kvadratov tri!
fPONA.I'lS ŽABKAiNJE.V)
Iz 15 vžigalic se da sestaviti 5 enako velikih kvadratov, kakor kaže slika. Zdaj naj se pa vzamejo od 15 vžigalic 3 proč in sicer tako, da bodo ostali mesto 5 kvadra-
Rešitev k št. 42 (V Ameriki ali ...?)
Slike modernih zgradb predstavljajo po vrstnem redu: osrednji kolodvor v Stutt-gartu, hidroelektrično centralo Walchen-see na Bavarskem, »čilsko trgovsko hišo« v Hamburgu in železniški most nad kanalom cesarja Viljema v Holsteinu.
Rešitev k št. 43 (Moški ali ženska)
Čisto očitno je napravila sliko znamenite svatbe ženska, ker risba ne izdaja posebnega tehniškega znanja. Zadnji blatnik avtomobila prehaja v ukrivljeni liniji v stopnico, dočim sega v resnici povsod pravokotno vanjo. Tablica s številko sploh manjka. Fotografiranje dotični dami očividno tudi ni posebno domača umetnost, ker bi drugače vedela, da fotograf, kadar pritisne, gotovo r>e gleda skozi medlico aparata, kakor je ona narisala. Končno nosi policist naramni pas proti vsem predpisom preko levega namëstu preko desnega ramena. Najbolj pa izdaja žensko to, kako skrbno in naravnost z ljubeznijo je pri vsej svoji površnosti narisala nevestino poročno obleko.
Rešitev k št. 44 (Gospod Debeljko ne zna biti točen)
»če hočeš uloviti tisti avtobus, ki bo prvi odpeljal«, je učil gospod Drobin tovariša Debeljka, »moraš najprvo pogledati, na katerem postajališču čaka več ljudi. Če je namreč voz šele pred kratkim odpeljal, bo na postajališču le malo ljudi ali sploh nikogar. To si gotovo že opazil. V 20 minutah se pa zmerom, tudi na slabo poseča-nih prograh nabere precej ljudi in iz tega boš lahko prav zanesljivo sklepal, ali je še dolgo do naslednjega avtobusa ali ne in na katerem koncu ulice ga boš prej dobil.«
tov le še 3, ne da bi bilo treba druge vžigalice kakorkoli premakniti. Velikost vsakega ostalih treh kvadratov mora biti seveda prav tolikšna, kakor poprej, dokler jih je bilo že pet,
NEKAJ ZA VSE
V kubičnem milimetru krvi ima človek 4.5 do 5 milijonov rdečih krfnih telesc, in sicer moški več nego ženska. Med živalmi ima mačka v kubičnem milimetru 9.9 milijona rdečih telesc, konj 7.4 milijona, opica, kunec in pes približno 6 milijonov, ščinkavec 3.6 milijona, kuščarica 1.3 milijona in žaba 0.4 milijona.
Primeri, v katerih so človeku zaradi raka na želodcu želodec odstranili, nam kažejo, da za silo lahko živimo tudi brez tega organa.
*
Tudi najbolj zagrizeni branilci alkohol® so menda istega naziranja kakor abstinenti, da je treba otroke do 14. leta absolutno varovati vsakega zauživanja omamlji-yih pijač.
ŽENSKA IN SVET
ra t л h ra
PROBLEM 40
W. Biche Tretja nagrada na turnirju šahovskega kluba v Mannheimu
a b c d e f g h
a b c d e f g h
Mat v treh potezah
i
Rešitev problema 39 1. Kf4—g3, a4—a3 2. Kg3-f2! Khl:h2, 3. Sb6:d5, a3—a2 4. Sd3—еЗ, a2—alD 5. Se3—fl+, Kh2—hI 6. Sfl—g3+ (večen Sah) ali 5 . . . Dal:fl 6. K:fl remis.
H. Freytag: JESENSKO SONCE
50 LETNICA PRVE GOSPODINJSKE ORGANIZACIJE NA SVETU
Nedavno je proslavljala na jubilejnem kongresu v Londonu petdesetletnico svojega obstoja prva ženska gospodinjska organizacija na svetu, to je angleška zadružna ženska gilda.
Anglija je znana po svojem ženskem gibanju, toda tudi tam so ženske le polagoma pridobivale pozicije, ki jim gredo poleg moških. Za svobodo in enakopravnost žensk so se Angležinje borile zelo navdušeno in so tako že 1917 dosegle volilno pravico za ženske, stare nad 21. let. Toda pred 50. leti, ko je nastajala ta prva ženska organizacija, tega vsega še ni bilo; življenje delavskih mater in gospodinj, ki so ustanavljale to organizacijo, je bilo prav tako težko in trdo.
Organizacija se je ustanovila z namenom, da se bori za veliko misel, da je mogoče posamezniku pomagati samo tedaj, če se poviša življenjski standart množice. Boljše stanovanjske razmere prinašajo zdravje možem, ženam in otrokom. Izboljšani delovni pogoji ustvarjajo zadovoljstvo in varujejo pred boleznijo. Vsem delavcem in nameščencem zlasti pa ženskam, je treba dati minimalno mezdo, da bodo mogli imeti sebi primeren obstoj. In še mnogo drugih stvari je bilo rešiti, in to nalogo si je poleg propagande zadružništva nadela ta nova organizacija.
Da ni bila mrtvorojeno dete, dokazuje, da je danes v Angliji 1300 takih krajevnih gild in vse skupaj imajo nad 70.500 članic. Organizaciji} se je razširila tudi na druge države sveta, ter združuje danes Mednarodna zadružna ženska gilda s sedežem v Londonu 15 državnih organizacij z daleko nad 200.000 članstva.
Mnogo lepih uspehov so te gilde že dosegle. Angleška gilda si šteje n. pr. v čast, da je dosegla to, da nudijo v šolah Anglije občinske uprave otrokom brezplačno mleko. jDalje, da je v večini angleških šol posvečen en dan na leto mirovni propagandi. Njih boj za razorožitev sploh nikdar ni prenehal. Ena najbolj agilnih podpornic mednarodne razorožitve je n. pr. ta organizacija. Prav tako pomaga delavstvu v njegovih strokovničarskih bojih in J|:i delu na zadružnem polju.
Zadružne ženske gilde imajo namen, da se po samopomoči in po medsebojnem po-maganju doseže za delavske in nameščen-ske družine ter ženske čimprej človeka vreden in spodoben obstoj (standart). Menimo, da je smoter tako vzvišen, da se je treba tudi nam spomniti tega jubileja.
Cv. K.