Dr.  Simon Šubic:   Kriva  vera  o usodnih  dneh.
'55
Kriva vera o usodnih dneh.
Spisal dr. Simon Subic, profesor na vseučilišči  v Gradci.
iste dni v tednu, kateri po ljudskih vražah prinašajo nesrečo sleharnemu delu, započetemu v njih, imenovali so ! Rimljani v svoji pratiki »dies aegvptiaci« ali egip-J tovske dni, kakor nam poročata imenitna zgodovinarja M o mm s en in Thewrewk. Iz te rimljanske šege je sklepal Pavel Jablonski v svojih spisih, imenovanih »opus cul a«, da prihajajo vraže o srečnih in nesrečnih dneh od starih Egipčanov. Jablonski pravi: »Egipčani, kateri so postavljali temelj naši pratiki, vzpre-jemali so brez dvojbe vanjo tudi marsikaj svojih ljudskih vraž. Misel o srečnih in nesrečnih dneh prihaja torej  iz egiptovske dežele.«
Po tistih deželah, katere so dobivale v starih časih iz egiptovskih krajev kaj za svoje potrebe, bodisi za delo na polji ali na domu, bodisi za notranje duševno življenje, širile so se tudi misli egiptovskega ljudstva in ž njimi vred  njih vraže   med tujimi narodi.
Nemogoče pa ni, da se tudi brez egiptovskega vpliva nahajajo podobne vraže med preprostimi neizobraženimi narodi ne samo v starih dneh, ampak tudi v sedanjem času. Popisuje ljudske primere po Afriki in sicer v Ugandi in po egiptovskem Sudanu, pravi Felkin: »Ko so prebivalci zaslišali, da smo potovali šest dnij od Towejra in da sem si poškodoval nogo, rekli so: ,To škodo imate od tega, ker ste šli v torek na pot.'« — Kakor mislijo ti ljudje, treba je odpotovati v ponedeljek, ali pa tudi v četrtek ali v soboto, ako hočeš biti srečen na poti. Nesrečen pa bodeš, ako odpotuješ v n e-deljo, torek ali v petek.
Takšne vraže so jako nadležne Evropcem, kateri sedaj pogosteje zahajajo v tiste kraje nego prej; kadarkoli namreč potrebujejo spremljevalcev domačinov, branijo se ondotni prebivalci spremljati tujce take dni, v katerih se boje  nesreče.
V koranu se omenjajo paganske misli o usodnih dneh, kar izpričuje, da je bila ta vraža razširjena pri starih paganskih narodih v Arabiji. Kdor pomisli, da se vsako ljudstvo ničesar ne drži tako trdovratno kakor svojih šeg in navad, ta hitro spozna, da so bržkone Izraelci na poti iz Egipta preko Arabije v obljubljeno deželo zadeli v Arabiji na take vraže. Čimbolj se jih je v mladih letih prijela egiptovska kriva   vera, tem bolj je vplivala na njih mišljenje in tem bolj
156                              Dr.  Simon Šubic:  Kriva vera o usodnih  dneh.
so se navzeli   tudi arabske krive vere v onih dolgih   letih,   katera so prebili v arabski puščavi.'
Predno se j'e uvedla mahomedanska vera ali izlam, Arabci niso dopuščali nobene ženitve meseca »shawala«. Da bi zatrl to krivo vero, vzel je prerok Mahomed svojo 'Ai'šo nalašč prav tega meseca za ženo. Pokazati je hotel, da neče podpirati vražne paganske volitve časov in dnij.
Med pastirskimi narodi in med Beduvini se tudi še nahajajo pa-ganski ostanki glede na volitev posebnih dnij. Burckhardt pravi, da se 'Aneze-Beduvini nečejo bojevati dne 6., 16. in 21. vsakega meseca ; tudi srede se ogibljejo, češ, da bi bili ta dan gotovo premagani.
Misel, da prinašajo nekateri dnevi v tednu ali v letu človeškim delom ali početjem srečo ali nesrečo, opira se ponajveč na bibliške in koranske temelje. V svojem spisu o pomembi usode, izvirajoče iz tega ali onega dne, pripoveduje Abu Nassr-al-Hamadani, zaje-maje iz starih poročil, tako-le:
»Bog je ustvaril prvi dan nebo in zemljo; kdor hoče torej saditi ali sejati, stori to v nedelj o.(!) — Solnce in luna sta ustvarjeni drugi dan, obe pa se vedno gibljeta; kdor hoče torej p o -t o v a t i, odpotuj v ponedeljek. — V torek je ustvaril Bog živali. Govedo pa imamo za pobijanje; zato je torek važen za vojske. — V sredo je ustvaril Bog reke in morja, torej se prilega sreda zdravilom. —Raj in pekel sta bila ustvarjena v četrtek; zato se priporoča ta dan za prošnje do Boga. — V petek je ustvaril Bog Adama in Evo, torej se prilega ta dan sosebno ženitvi.« — Soboto pa priporoča brez imenovanega vzroka zlasti za lov.
Drug   imeniten   mahomedanski   učenjak   Al - D s a. h i z   poroča tako-le:  »Sobota je dan sleparstva; nedelja hasne sadenju in zidanju; ponedeljek   potovanju   in   skrbi za živež;   sreda je usoden,   najnesreč-nejši   dan;   četrtek se prilega romarjem; petek, dan  mož in žena,   ta je za ženitev in za bogočastje.«
V  Cottaskih potopisih beremo o denašnjih Sirovcih, da pri njih v sredo ne gre za nič nobeden zdravnik k bolniku.
Kakor poroča Al-Zamachsari, to je različnim narodom že od starodavnih časov nedelja sploh srečen, sreda pa nesreč en dan.
V  sredo je Bog potopil Faraona v morje, ko se je drevil za Izraelci, da bi jih proti volji božji gnal nazaj v egiptovsko deželo. V sredo je Bog uničil Adite in Tamudite in druga ljudstva.
Perzijani ločijo črne in bele dni. Kakor druga ljudstva niso vedno jedinih mislij o pomenu dnevne usode, tako tudi niso Perzijani
Dr.  Simon Subic:   Kriva vera  o usodnih dneh.                               157
zlasti zadnjo sredo meseca »safarza« imajo za nesrečno in jo imenujejo črno; sploh pa jim je sreda bel dan, ker je po njih mnenji v sredo napočila luč stvarjenja. Zato je pri Perzijanih navada, da se v sredo prično baviti z znanostimi,  učenostimi in umetnostimi.
Bolj še nego o sredi, razlikujejo se ljudske misli o torku. Tradicija ga imenuje dan krvi, ker je na ta dan Kajn ubil Abela in ker so tudi ta dan sovražniki pobili mnogo prerokov. Nasprotno pa ga hvali perzijski pesnik Nizam i in pravi, da je torek najboljši dan vsega tedna. Ta njegov nazor izhaja bržkone iz judovskega mnenja, po katerem je torek najsrečnejši dan v tednu. —
V zbirki poročil Muslimovih se bere: »V ponedeljek in četrtek se odpirajo rajska vrata; odpuščajo se grehi sleharnemu človeku, kateri ni proti Bogu, samo njemu ne, kdor sovraži bližnjika svojega.« Imenitni mahomedanski bogoslovec A1 - G a z a. 1 i pravi: »V ponedeljek in torek je vsemogočnemu Bogu najbolje predlagati dela človeška. Bogu sosebno prija, ako se kdo posti v teh dneh ali izvršuje dobra dela.« Poroča se tudi, da se je prerok Mahomed najrajši v ponedeljek ali v četrtek odpravljal na pot.
Francoz Daumas omenja v svoji knjigi »La vie arabe et la societe muselmane, Pariš 1869« med vražami alg irske g a naroda tudi to-le: »Heureux lui, qui prend la route un same d i. Pourquoi? Parce que le prophete preferait ce jour a tous les autres.« (Srečen, kdor se odpravi na pot v soboto. Zakaj ? Zato, ker je bil prerok med vsemi drugimi dnevi temu najnaklonjenejši).
Prebivalci indijski so se menda že od nekdaj v petek izogibali vsakega dela. Ko vpraša perzijski učenjak dvornega šaljivca, zakaj, odgovori mu ta: »Zakaj ne? Saj bi menda prijalo tudi drugim ljudstvom, ogibati se dela, ne le v petek ampak tudi v tednu.«
Takisto tudi izobraženi Evropci vemo ceniti nedeljo ali dan brez dela. Ako nas kdo vpraša, zakaj, odgovorimo mu neutegoma, da zato, ker je tudi Stvarnik počival sedmi  dan po dovršenem stvarjenji.
Stari Egipčani v petek niso hoteli pričeti ničesar zidati, zakaj zidovje pričeto v petek, razrušilo bi se baje prehitro. Šaljivca smo slišali, ko je dejal: »Cheopsovo piramido so jeli rajni Egipčani zidati pred kakimi štiri tisoč leti v petek, tedaj pa tudi ne bode kaj ž njo; polagoma se že ruši!« Ali stara je piramida; koliko slavnih mest in koliko narodov, obračujočih ves svet, zgrudilo se je v prah in pepel, dočim razsajajo ob nji vsakeršne nezgode hudournega afri-kanskega  vremena!
158                                        Gr.  Nov,4k:  Pri trpinovem pogrebu.
Kaj bi slabili to podobo, pristavljajoči to ali ono vražo naših dnij Bralcem so znane, in ni jih treba dolgočasiti ž njimi. Poleg drugih je vsakdo menda slišal na svoje uho: »Petek, slab začetek«! — Ko sva bila z očetom leta 1842. namenjena v ponedeljek na Koroško, deževalo je; zato nisva odrinila, dokler se ni zvedrilo. Pride petek, prvi lepi dan; mislim si: »Danes pojdeva!« oče pa pravijo meni nič, tebi nič:   »Danes ne, počakajva sobote!«
Cerkveni učenjak Krizostom in nekateri cerkveni zbori v srednjem veku (v Augsburgu leta 1548. in v Bordeauxu leta 1583.) svarili so ostro krive vere v usodne dni. Prav tako so spoznali tudi mahome-danski bogoslovci, da je takšna vraža proti pravilom izlamovim ; turški bogoslovec šestnajstega stoletja dostavlja  svojemu svarilu to-le:
»C a s sploh ni drugega nego določena mera gibanja med zvezdami in našim svetom, in ta mera, po kateri se gibljejo svetovi, ima do cela jednako svojstvo; torej ni nikakor upravičeno reči: ta ali oni konec te mere, ta ali oni dan ima drugo svojstvo nego drugi. Srečne in nesrečne dni si pripravlja človek sam sebi, kakor izvršuje kaj dobrega  ali kaj hudega.
«
A
t&
Pri trpinovem pogrebu.
A
počitku sem  večnemu   spremil moža,           Premišljal  sem . . .   Ne"kdaj pa tiho sem zrl
Ki dokaj mu  bilo trpeti,                                     Pogrebni sprevod bogatina —
Ki mnogo jadii  in gorjd je prebil,                    Morda mi zato siromaški pok&p
Odkar mu je  bilo živeti.                                     Trpinov ne grd iz spomina ? .  .  ,
Da videl te nisem,  trpinov pogreb:                  Tam venci,  trakdvi,  srebro  in zlato Zamolklo  so  peli zvonovi,                                   In  množica ljudstva nešteta —
Med tožuo zvonenje srce stiskajoč                     Le tukaj ničesar ko nekaj sirot, Joku" so se  culi  glasovi.                                       Ki  smrt jim je vzela — očeta!
K  počitku sem  večnemu spremil moža,            Solze" so pretakali  tukaj  in tam,
Oskromna mu bila je krsta,                               Na krsto je gruda bobnela,
Ni vencev pred njo,  ni trakov — in za njo      Bogatcev sem gledal solze" in sirot  —¦
Neznatna  pogre"bmkov vrsta!                             Tedaj  mi je duša vzkipela .   .   .
Na videz so tekle,  bogatci,   solze",
Ki vi ste takrat jih  točili, A ves vaš odtehtajo toge nakit
Solze", ki ubožci jih lili!   .  .  .
Gr.  Novak.