BORIS A.NOVAK,  STIHOZITJE
Konec lanskega leta je izšla prva pesniška knjiga Borisa A. Novaka Sti-hožitje.* Po daljšem času je to dokaj opažena zbirka; doživela je večjo pozornost kot marsikatero delo utrjenega avtorja iz mlajše, že priznane generacije. A ne po krivici in ne po naključju: Novakovo pesništvo sicer ne prinaša ničesar »novega« ali prelomnega, to je očitno na prvi pogled, kljub temu pa je to v sodobni slovenski poeziji dovolj specifičen prvenec, ki kliče k branju. Čemu: kaže, da gre za dve stvari, ki se med sabo bistveno dopolnjujeta in kot taki predstavljata določeno zrelost, hkrati pa se v bežnih obrisih dogaja notranja neskladnost, interni znak vprašljivosti. Beseda je o poetiki in poeziji.
Pesništvo Stihožitja je izraz skrajno zavestne, premišljene in dosledne poetike. V toku novodobnega esteticizma, kjer gnoseološko problematiko zamenjuje ontološka, se Novakove pesmi argumentirano borijo za svoj samostojen poetološki status, ki ga je mogoče brez težav ugledati v razliki od Grafe-nauerjeve in Svetinove poezije kot dveh zagotovljenih vrhov slovenskega este-ticističnega pesništva. Če je Grafe-nauerjeva estetska energija skrajno su-blimirano vezana na eksistenco v naj-
* Boris A.Novak, Stihožitje, opremil Rudi Španzel, založila Državna založba Slovenije, Ljubljana 1977. Zbirka ima 49 strani.
443
Leopold Suhodolčan, Med reko in zemljo
444
Peter Kolšek
širšem smislu in je Svetinova lepota predvsem emanacija erotike ter rituala besede, pa Novakovo estetsko žarenje poganja neposredno iz čiste ontološke skušnje, kot sta bit in nič. Pesniška beseda za oboje je tišina in molk, to je tisto temeljno ozadje, na katerem je vse šele slišno, kot tako občutno, čutom dano in estetsko v izvornem pomenu besede. Tišina prevaja nebivajoče v bivajoče, zunajtekstovno v znotraj-tekstovno. Razmerje med resnico objektivnega sveta in resnico teksta je tudi centralni problem, s katerim se ukvarja ta poetika. Stari spor o mi-mesis se z vso doslednostjo in nepo-pustljivostjo diskretnega esteta seveda razreši v prid pesništva kot avtonomne resničnosti. Zato je v Novakovi poeziji ukinjena vsaka objektiviteta; vse je samo prisotnost molka, ki absorbira resničnost v gibanje lepotne materije, jo pretvarja v igro zvena in svetlobe. Logiki interne pesniške resničnosti podleže celo pesem kot formalno objektivna enota, »zato se solzi rob soneta« (str. 15) in zato »v zadnjem verzu veverica pleza po veji večera« (str. 25). Zgled pesniške eksplikacije te poetike je potrebno podati še bolj strnjeno: »V zrcalnih hodnikih valovi žena / nežna kot sneg in živa kot melodija; / ko se njena polt hoče dopolniti v dotiku, poljubi le svojo podobo, hladno in daljno / / In nič se ne zgodi med trepalnicami in trenotki; / in nič se zgodi: en ne se preseli v molk. / Tako se tihožitje spremeni v stihožitje, / žena v željo in želja v žejo jezika« (str. 11). Filozofsko poetološka formula Novakove poezije se glasi: »resnica sna je nič, sen resnice je biti kresnica...« (prva pesem, str. 7). Neposredni miselni izvor te poetike je seveda znan, vendar je za konkretno pesniško prakso irelevanten.
Tudi poetika je del pesništva: svet poezije se hoče objektivizirati v poezijo sveta. In sredstva v tem procesu morajo biti skladna z absolutnim poeto-
loškim kodeksom. Težnji po zvočnosti te poezije ustrezajo rime in aliteracije, strnitev zvena in vizualnosti v sineste-tično enoto pa najintenzivneje evocirajo svetlikajoče se ritmične periode, kjer stvari korespondirajo na način klica in odmeva, ko hočeta biti čas in prostor zgoščena v spektralno sijanje biti. Formalno najdoslednejši in najbolj uravnotežen je osrednji ciklus sedmih sonetov; proti koncu se zbirka prevesi v niz kratkih, jedrnatih lirskih definicij, ki izrekajo resnico pojavnosti po svoji igrivi podobi,, »Plima je / lunina rima«, (str. 44). Nujno je, da prihaja v poetiki, ki želi radikalno pretrgati s tradicijo mimetičnega principa, do načelne enakovrednosti fragmentarnega ali kompleksnejšega izrekanja sveta, čeprav je treba reči, da so te miniaturne in lapi-darne poetične resnice formalno in kompozicijsko moteč in nekoliko izpraznjen zaključek Stihozitja. Vendar je skrajno kultiviran in zadržan pesniški izraz, kakršnega izpričuje na primer prva kitica poslednjega soneta, prevladujoč dosežek Novakovih poezij, in to je poleg premišljene poetike bistveni prispevek zbirke. »Od lučaja zahoda razlito oko sonca, potok kri polja, / z divjimi racami ranjen zrak: tloris večera: / zvezde vezane s kresnično nitjo, luna perunika, / klitje klica v maternici tišine, med skladovnicami odmevov«, (str. 21).
Klasično zanimiva vprašljivost pesništva, kakršnega predstavlja tudi Stihožitje, vznika šele iz soočenja poetike in poezije. Boris A. Novak je najprej intelektualen pesnik in kot taka se razodeva tudi njegova skušnja ontoloških razsežnosti. Zato je lepota, kolikor jo izloča Stihožitje, predvsem uveljavljanje trdne poetološke volje, ki sredi ustvarjalnega entuziazma rada pozablja na izvorno čutno dimenzijo umetnosti. Poezija kot poiesis ostaja nekako v preddverju in trka na vrata velikega projekta.
Peter Kolšek