UI:)]K: 8J11.1(5:?.6'3677.(52
Marko Jesensek
Filozofska fakulteta v Mariboru
DELEŽNIŠKI IN DELEŽIJSKI SKLADI NA -C IN -SI V SLOVENSKEM JEZIKU
Deležniško in deležijsko izražanje z oblikami na -c in -ši je bilo v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku od 16. do 19. stoletja slabo izkoriščeno in skoraj pozabljeno, pod vplivom prekmurskega knjižnega jezika in po vzgledu stare cerkvene slovanščine pa je v 19. stoletju ponovno oživelo. Oblike na -č in -ši so v enotnem slovenskem knjižnem jeziku druge polovice 19. stoletja postale modne in izrazito knjižne, konec stoletja pa so se z nastopom slovenskih modernistov ponovno umaknile na jezikovno obrobje, kjer so se obdržale v znanstvenem in tudi publicističnem jeziku kot učinkovit skladenjski strnjevalec in sredstvo za hierarhizacijo dejanj.
The Central Slovenian literary language between the 16th and 19th cc. did not make good use of the expression with participial and gerundival forms in -c and -Si, in fact, they were nearly forgotten. They were brought back to life in the 19th c. under the influence of the Prekmurje literary language and following the example of OCS. In the uniform Slovenian literary language of the second half of the 19th c., the forms in -c and -Si became fashionable and extremely literary, but at the end of the century with the arrival of the Slovenian Moderna they again retreated to the linguistic periphery, where they survive in expository and journalistic language as an effective syntactic condenser and means for the hierarchization of actions.
Ključne besede: zgodovina slovenskega jezika, stara cerkvena slovanščina, osrednje- in vzhodnoslovenski knjižni jezik, enotni slovenski knjižni jezik, skladenjsko strnjanje, deležniki in deležja na -č in -ši
Key words: history of the Slovenian language, Old Church Slavic, Central and Eastern Slovenian literary languages, uniform Slovenian literary language, syntactic condensation, participles and gerunds in -c and -Si
0 Deležniško-deležijske sklade na -c in -Si je slovenščina prevzela iz stare cerkvene slovanščine (Jesenšek 1998a: 39), odprto pa ostaja vprašanje, ali so se (deležijske) oblike na -Si v slovenskem jeziku sploh kdaj govorile, in ali so bile že v času Cirila in Metoda le knjižna rešitev za izražanje časovnih razmerij, kot take pa znak jezikovne omikanosti in sredstvo, s katerim so pisci intelektualizirali svoj jezik. K takemu razmišljanju vodi spoznanje, da so se oblike na -Si ohranile v vzhodnoslovenskih protestantskih in katoliških cerkvenih prevodih ter posvetnih tekstih 18. in prve polovice 19. stoletja, ki izkazujejo visoko stopnjo ujemanja s starocerkvenoslovanskimi prevodi evangelijev, in tako v slovenskem panonskem prostoru kažejo na neposredno povezavo arhaičnega prekmurskega knjižnega in vzhodnoslovenskega obrednega jezika z Brižinskimi spomeniki, preko njih pa s staro cerkveno slovanščino (Jesenšek 2005). Prekmurski knjižni jezik1 je glede na staro cerkveno slovanščino omejil deležniško-
1 Martina Orožen, Prekmurski knjižni jezik. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1996, 356-372. Pri nas je to doslej najbolj poglobljena študija o prekmurskem knjižnem jeziku; natančno so predstavljeni časovni izvor in prostor nastanka prekmurskega knjižnega jezika, njegove razlikovalne strukture in razmerje do osrednjeslovenskega knjižnega jezika; razrešuje zapleten odnos med prekmurskim in kajkavskim knjižnim jezikom.
deležijsko izražanje podobno kot drugi slovanski jeziki (Tomšič 1955: 66), ni pa šel v smer popolnega odmiranja kot »novoslovenščina«, ki je iz skladenjskega sistema izrinila predvsem deležja na -{i, redke deležnike pa je ohranila le kot prislovne oblike, znane že iz Bohoričeve slovnice,2 ali pa so se povsem popridevili, kot npr. v sodobni slovenščini, kjer je v rabi oblika bivši, -a, -e (Bivša jugoslovanska republika; bivši fant, bivša žena) v pomenu nekdanji, -a, -e. V prekmurskem knjižnem jeziku druge polovice 18. in prve polovice 19. stoletja taki jezikovni procesi niso prisotni, saj so skoraj v celoti ohranjene bogate izrazne možnosti stare cerkvene slovanščine, tj. glagolsko-imenska razvejanost oblik na -c in -ši, in sicer deležja izražajo dobnost, deležniki pa se uporabljajo v prilastkovni, posamostaljeni, povedkovniški in poprislovljeni funkciji.
1 Polstavčna raba deležij, ki izražajo istodobnost in preddobnost dogajanja z dejanjem glagolskega stavka, je v stari cerkveni slovanščini pogosta (Večerka 1961: 127), primerjava s KOzmičevim Nouvim zakonom3 pa kaže, da se je taka prvotna funkcija ohranila tudi v prekmurskem knjižnem jeziku.
1.1	Polstavčne zveze z deležjem na -c, ki izražajo istodobnost, so v stari cerkveni slovanščini in prekmurskem knjižnem jeziku običajne, saj v obeh jezikovnih sistemih obstajajo zakonitosti, ki dokazujejo, da je prekmurski knjižni jezik glede tega nadaljeval starocerkvenoslovansko tradicijo krajšanja dolgih in zapletenih povedi: SCS (Mat. 12,25): vedy že iš mysli im^ i reče imh. Števan KOzmič: Znajoucsi pa Jezus miszli nyihove ercse nyim. SCS (Mat. 14,25): v^ četvri,tgjg že stražg nošti. ide k^ nimi, is. chodepo morju. Števan KOzmič: Ob Hrtoj Hrä'zi pa te noucsi prisao je knyim Jezus hodecsi po mourji. Nekatere razlike so sicer opazne, vendar pa gre pri tem bolj za osebni stil prevajalcev in časovni razmik, v katerem so evangeliji nastajali. Nerealno je pričakovati popolno ujemanje - med prevodoma je skoraj tisoč let razlike, Števan KOzmič pa, razen grškega izvirnika in madžarske predloge (Bajzek 2005), ni uporabljal drugih virov.4 To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj je KOzmič razvezal v priredje ali odvisnik mesta, ki so v stari cerkveni slovanščini strnjena z deležjem: SCS (Mat. 2,18): rachilbplačgšti se čjedi svoichi. i ne choteaše utešit se. Števan KOzmič: Rachel je joukala fzvoje szini, i nej He je äeila obeszeliti zato, kaj ji je nej bilou.
1.2	V izražanju preddobnosti se raba deležij v obeh jezikih dobro prekriva, čeprav pogostost deležij na -ši v primerjavi z deležji na -č pri Števanu KOzmiču upada (namesto starocerkvenoslovanskega deležja ima KOzmič večkrat priredje ali podredje): SCS (Mat. 27, 60): i vizvalh kamenh velii na dvhri groba i otide. Števan KOzmič:
2	Adam Bohorič: Arcticae horulae J"uccifivae. Witenberg 1584. Na strani 154 navaja med izglagolski-mi prislovi tudi obliko na -ši: skrivši (Derivata J"unt /^/ 3. A Verbo, ut: JkriuJhi, Jkrivaje, Clam. Furtim, a Jkrivam).
3	Števan KOzmič, Nouvi Zakon, Halle 1771.
4	Prim. latinsko pisani Predgovor k izdaji Nouvega zakona iz leta 1771 in delo M. KOzmiča, Predgovori Štefana KOzmiča, Ljubljana 1981.
i privalavsi kamen veliki k dveram toga groba, odide. SCS (Mar. 7,8): ostavBse bo zapovedh bzbjg. dražitepredaanie čska. Števan KOzmič: Ar, ta nihate zapovidBo'zjo, i zdr'zavate tadanke lüdi prajoucsi maJZline i pehdre. V Mar. 7.8 izraža starocerkve-noslovansko deležje preddobnost v sedanjosti, ki jo je Števan KOzmič izrazil z osebno glagolsko obliko ta nihate. Stara cerkvena slovanščina je še poznala aktivni deležnik preteklega časa (deležje na -si) pri glagolih iti, govoriti (in izpeljankah) in videti, Küz-mič pa je v teh zvezah izražal preddobnost z deležjem na -c ali pa z opisno obliko gda bi: SCS (Mar. 13,36): da ne prisEdi, vh nezaepg obrqsteti vy s^pqstq. Števan KOzmič: Da nagyagno pridoucsi ne najde vasz fzpajoucse. SCS (Mat. 9,8): i videvise ze narodi. divisq sq. Števan KOzmič: Gda bi pa tou lüsztvo vidilo: csüdivalo fze je.
2 Deležniška raba oblik na -c in -si je še pogostejša kot deležijska.
2.1 V stari cerkveni slovanščini so deležniške oblike na -y (-c) in -s (-si) pogosto rabljene prilastkovno.
2.1.1	Najpogostejše so pridevniške oblike, ki se vežejo z različnimi skloni - sta-rocerkvenoslovanska in prekmurska raba se praviloma ujemata: SCS (Mat. 8,17): da sibgdeti sq recenoe prorokomE isaiemE gljostemE. Števan KOzmič: Da bi fze Jzpünilo, ka je povejdano po E'zidfi proroki govorecsem.
2.1.2	Števan KOzmič je grški absolutni nominativ dosledno nadomeščal z absolutnim nominativom, ki je v starocerkvenoslovanskih prevodih izpričan, vendar redek. V najstarejšem slovanskem knjižnem jeziku je Večerka našel nekaj prevodov z absolutnim nominativom (Večerka 1961: 108), vendar ima KOzmič tako obliko na drugih mestih (npr.: I idoucsi odnut Jezus, nafzledüvala fzta ga dvd fzlepcza. Mat. 9,27) - namesto starocerkvenoslovanskega ustreznika ima specialno obliko za izražanje predpreteklosti (gda bi in deležnik na -l): SCS (Mat. 8,5): vi ono v-. _priši,di is vi kaperinaumi. pripade emu si^niki. Števan KOzmič: Gda bi pa Jezus notri v Kaper-naum priJztoupo je k nyemi eden fztotnik profzecsi ga.
2.1.3	Števan KOzmič ni več uporabljal absolutnega dativa, ki je značilnost starocerkvenoslovanskega oblikoslovno-skladenjskega sistema. V najstarejšem slovanskem jeziku ima časovni, vzročni, pogojni in posledični pomen,5 pri KOzmiču pa na takih mestih najdemo deležnik na -č, preteklik, specialno obliko za predpreteklost, redko pa zvezo priredij z veznikom i (v starocerkvenoslovanskem prevodu veznik i povezuje absolutni dativ z glagolskim stavkom): SCS (Mar. 8,1): mnogu narodu sostju. i ne imgstemi ceso esti. prizivavi is uceniky svojqgla imi. Števan KOzmič: Vu oni dnevi, da bi jdko vnogo lüsztva bilou, i nebi melo kaj jefzti, prizvajoucsi Jezus vucsenike fzvoje ercse nyim. SCS (Mat. 26,47): i este gljostju emu. Se i juda edini. oti oboju na
5 O tem je napisal izčrpno študijo L. Nečasek, Staroslovenske dativni vazby participialni a jejich predlohy v reckem textu evangelii, Slavia 26, 1957, 13-30. Starocerkvenoslovanske prevode je primerjal z grškim izvirnikom, kjer se ob določenih glagolih - deležniška zveza v dajalniku je pogosto odvisna od glagolov govorjenja - pojavlja predmet v dajalniku.
desqte pride. Števan KOzmič: I, gda bi escse on gucsao, ovo Judas eden Jzti dvanaJJzet je priJao i 'znyim lüfztva vnougo. SCS (Mar. 2,23): i bysti. mimo chod^stu emu. v^ sgboty skveze seenie. i nacqsq ucenici ego potB tvoriti. Števan Küzmic: I prigoudilo fze Je; da bi on fou vJzoboto po fzvitvdJi: i zacsali Ho vucseniczke nyegovi po pouti idoucsi menoti vlatovJe.
2.1.4 Deležnik ob pomožniku biti (povedkovo določilo) je v starocerkvenoslovan-skem prevodu pogosteje rabljen kot pri KOzmiču. Miklošič je dokazal, da taka raba, prevzeta iz grščine, ni značilno slovanska (Miklošič 1883: 822), Večerka pa je odkril več primerov v Supraselskem zborniku, kjer se pojavlja zveza biti in deležnik na -c, grška predloga pa ima drugačne rešitve ali pa je namesto grške povedkovniške zveze v stari cerkveni slovanščini drugačno skladenjsko sredstvo (Jesenšek 1989: 245-246).6 Tudi pri Števanu KOzmiču se predikativna zveza z deležnikom pojavlja, vendar pa se raba le redko pokriva s starocerkvenoslovansko; gre za deležnik v funkciji povedkov-nih, osebka ali pa za zvezo z biti in del. na -n ter priredno vezanim deležnikom na -c: SCS (Mat. 11,3): ty li esi gr^dy. ili inogo čaem^. Števan KOzmič: Erkao nyemi Je: ti fzi te pridoucsi, ali pa drügoga mamo csakati. SCS (Mar. 7,15): ischod^staa sgth skvrsn^sta člca. Števan KOzmič: nego ta vöidoucsa od nyega; ona, -z.o, Hera oJkrunio csloveka. SCS (Mar. 14,4): Beachg že etrii negoduJoste. vl sebe. i glJoste. Števan KOz-mič: Bili Jz.o pa niki nemirovni vu Jžebi i govorecsi. Zanimiv je tudi primer, ko se v sta-rocerkvenoslovanskem besedilu nahaja pomožnik biti v aoristu, sledi pa deležnik na -č. KOzmič je na takem mestu deležnik ohranil, namesto aorista, ki ga je slovenščina po Brižinskih spomenikih izgubila, pa je zapisal pomožnik biti v pretekliku: SCS (Mar. 1,4): bysth ioan^ kr^st^ v^ pustyni. i propovedaJ^ kr^stenie pokaaniJu. Števan KOzmič: Bio Je pa Ivan krfztsdvaJoucsfi vu püfcsdvi i predgaJoucsi krfzt pokoure na odpüfcsanye greJhov.
2.2 Samostalniška funkcija oblik na -y (-č) in -s (-si) je prav tako dobro zastopana v obeh primerjanih jezikih. V gradivu je veliko primerov, ki kažejo na sorodnost obeh jezikovnih sistemov. Posamostaljeni deležniki se v stari cerkveni slovanščini pojavljajo v različnih skladenjskih funkcijah - osebek, predmet, prilastek, zvalnik (Večerka 1961: 12-31) -, zelo pogosti pa so tudi v prekmurskem knjižnem jeziku 18. stoletja, zato se zdi, da je bilo tako izražanje živo tudi v pogovornem jeziku na vzhodu Slovenije. Pomembna je ugotovitev, da se v starocerkvenoslovanskem in prekmurskem prevodu nahajajo enaka mesta, na katerih je grški deležnik razvezan v odvisnik ali zamenjan s samostalnikom - primeri kažejo izvirne slovanske rešitve: GR (Mat. 7,14): öX^yol sioiv ol sUp^oovxs5 aUx^v. SCS: malo ichL esth iže i obretaJgth. Števan KOzmič: i malo Ji Je, Iteri Jo ndJdeJo. GR (Mat. 24,49): so9^n 5s Kai ^^vn ^sxa xro ^s9uovxrov. SCS: esti že i piti. pLenicami. Števan KOzmič: I zacsne biti te fzebom fzlü'zecse, Jelzti pa i piti fzpidnczi. Kljub pogosti rabi in tradiciji, ki se je ohranila v slovanskem prostoru (Večerka 1961: 15), pa gradivo kaže, da je raba posamostaljenih
6 Prim. grški velelnik ali pa grško opisno obliko proti starocerkvenoslovanskemu predikativnemu deležniku (Jesenšek 1989: 245-246).
deležnikov v prekmurskem jeziku nekoliko upadla. Razlike nastajajo predvsem takrat, kadar deležnik na v stari cerkveni slovan{~ini izraža prihodnost: SCS (Mat. 3. 11):
grj^dy že po mne kreplei mene est^. Števan Küzmi~: ki pa za menom pride, macsnejU je od mene.
2.3 Prislovna funkcija oblik na -y (-Č) in -s (-si) kaže na tesno povezanost obeh oblikoslovno-skladenjskih sistemov. V starocerkvenoslovanskih zapisih so se deležniki pogosto uporabljali ob predmetu v tožilniku. Predmetna zveza ob glagolu videti je zna~ilno slovanska (Miklo{i~ 1883: 823-824) in se je v velikem ol)segu ohranila tudi pri Števanu Küzmi~u: SCS (Mar. 1,10): i vide razvodqsta sq nbsa dchi, eko golgbh SBchod^stB na n^B. Števan Küzmi~: Iprecfzi gori idoucsi od vode vido je odprta nebeJza; i DUM, liki golouba, doli idoucsega na nyega. Mar. 1,10 je zanimiv primer, ki kaže, da so v prevodih evangelijev obstajale redke dvojnice z deležnikom ob glagolu zaznavanja, ki se veže s tožilnikom.
Zna~ilno za Küzmi~ev prevod je, da se deležniki v predmetni zvezi pojavljajo vedno le kot desni prilastki, medtem ko v stari cerkveni slovan{~ini najdemo tudi redke leve prilastke. Primere, ko se je v stari cerkveni slovan{~ini pojavljal deležnik pred predmetom, ima Küzmi~ prevedene opisno: SCS (Mat. 8,14): vide tBSto ego lež.gsto. Števan Küzmi~: I gda bi prifao Jezufvu Petrovo hi'zo, vido je puniczo nyegovo le'z.e-cso vu tresliki.
3 Prekmursko deležni{ko-deležijsko izražanje ima oporo v slovanski jezikovni tradiciji, kar je lepo razvidno iz zgornje primerjave. Števan Küzmi~ pri prevajanju ni uporabljal starocerkvenoslovanskih predlog, primerjava gradiva pa kaže, da se je v prekmurskem knjižnem jeziku druge polovice 18. stoletja ohranil podoben deležni{ko-deležijski oblikoslovno-skladenjski sistem, kot je izpri~an v stari cerkveni slovan{~ini. V Nouvem zakonu izražajo deležja na -c predvsem istodobnost dogajanja in so morfolo{ko praviloma izpeljana iz nedovr{nih glagolov, deležniki na -c pa se pojavljajo v funkciji levega ali desnega prilastka, absolutnega nominativa, posamo-staljenega in prislovnega deležnika. Najve~ razlik je pri rabi predikativnega deležnika ob pomožniku biti, saj imajo starocerkvenoslovanski prevodi takih skladenjskih re{itev ve~ in so mo~no gr{ko kalkirane, Küzmi~ pa jih je praviloma razvezoval. Predikativ-na raba (povedkov prilastek) deležnikov ni bila slovenska (slovanska), zato so enake skladenjske re{itve obeh prevodov v tej funkciji le naklju~ne. O~itnej{a razlika je tudi v rabi absolutnega dativa, ki ga prekmurski prevajalec ni ve~ poznal. Podobna izpeljava in raz{irjenost deležni{ko-deležijskih skladov na -c in -Si je prisotna tudi v tiskih Števanovega prekmurskega katoli{kega sodobnika Miklo{a Küzmi~a, kar kaže, da so tudi katoli{ki pisci sprejeli Števanov jezik Nouvega zakona kot prekmursko knjižno normo, s tem pa so deležja postala izrazito nadnare~no, knjižno sredstvo za izražanje isto- in preddobnosti. Oblike na -Si so se obdržale v knjižnem jeziku, kjer je bil vpliv slovanske tradicije dovolj mo~an, vendar pa so bile manj pogoste, ker niso imele opore v živem jeziku. V vzhodno{tajerskem knjižnem jeziku prve polovice 19. stoletja so bili deležni{ko-deležijski skladi na -Si prisotni v {e manj{em obsegu, nadome{~ale pa so jih osrednjeslovenske skladenjske možnosti (priredje, odvisnik, nedolo~nik).
4	Deležniki in deležja na -c in -{i, ki so bili pogosti v starocerkvenoslovanskih besedilih, so se v Brižinskih spomenikih zred~ili (imy, imont'i, prijeml'onti), v osred-njeslovenskem knjižnem jeziku pa jih vse do Ravnikarja skoraj ni zaslediti - oblike na -{i so tvorbeno zamrle, deležijske oblike na -c pa so bile omejene predvsem na klišejsko rabo in redke primere pri piscih od Trubarja naprej. Oblakova raziskovanja stare cerkvene slovanš~ine sicer postavljajo njen izvor v okolico Soluna, vendar pa ne zanikajo teze o slovenskem panonskem jezikovnem prostoru, ki se je stoletja razvijal lo~eno in druga~e od osrednjeslovenskega alpskega. O tem se je prepri~al, ko je zapisoval govore na »Ogrskem« in o tem so ga prepri~ali tudi prekmurski prevodi evangelijev in svetega pisma (Jesenšek 1998), med drugim tudi pogosta raba deležij in deležnikov na -c in -{i, ki od Trubarja do Ravnikarja v podobnih osrednjih prevodih niso izpri~ani. Oblak oblik na -{i ni ve~ našel niti pri ogrskih Slovencih niti v severovzhodnih štajerskih govorih, ohranili pa so se v knjigah pri prekmurskih (Temlin, Sever, Števan in M. Küzmi~, Borovnjak, Koši~ ...) in štajerskih (Dajnko, Krempl, Serf ...) piscih. Primerjava s kajkavskim lekcionarjem (Kraja~evic) je pokazala (Jesenšek 1989: 384-414), da se je v panonskem jezikovnem prostoru v vseh treh knjižnih razli~icah (prekmurski, vzhodnoštajerski in kajkavski) ohranil enak deležniško-dele-žijski skladenjski sistem, kot je izpri~an v stari cerkveni slovanš~ini.
Osrednji pisci takega skladenjskega strnjanja niso poznali. Trubar, Dalmatin, Ka-stelec, Svetokriški in Japelj so preddobnost izražali predvsem opisno, za istodobnost pa so rabili ve~inoma klišejsko obliko deležja rekoč, ob redkih drugih rešitvah pa so poznali predvsem prilastkovno rabo deležnikov na -č. Izjema je bil le Ravnikar, ki se je v 19. stoletju navdušil za prekmursko skladenjsko strnjanje z deležji in deležniki, že t. i. Wolfov prevod Svetega pisma pa se je v 50-ih letih 19. stoletja ponovno vrnil k Trubarjevi in Dalmatinovi tradiciji rabe teh oblik v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru (Jesenšek 1998).
lzklju~itev deležniško-deležijskega izražanja je zna~ilna tudi za drugi celotni slovenski prevod Nove zaveze, ki je izšel dvesto let po Dalmatinovi Bibliji (1584-1784). Japelj oblik na -{i ni uporabljal, saj je preddobnost dosledno izražal opisno s priredji in odvisniki, mo~no pa je omejil tudi razširjenost oblik na -č - istodobnost izraža, ob redkih izjemah, le še klišejsko rabljeni deležnik rekoč, deležniki pa so rabljeni predvsem v prilastkovi in samostalniški funkciji. Zaradi dolgih in zapleteno zloženih povedi pa se je v Japljevem jeziku pojavil nov skladenjski strnjevalec, tj. nedolo~nik (Jesenšek 1991).
5	Strukturna dvojnost slovenskega jezika glede rabe oblik na -č in -{i, ki izhaja iz nare~ne naravnanosti in razdelitve Slovencev na alpski in panonski prostor,7 se je
7 Alpskoslovensko jezikovno ozemlje je bilo razdeljeno med salzburški in oglejski patriarhat, pra-fare pa so postale središča narečnih enot, ki so se dokončno izoblikovale z nastankom deželnih jezikov (kranjščina, koroščina in štajerščina, pri čemer »kranjski« knjižni jezik pokriva t. i. osrednje narečne skupine - dolenjsko, gorenjsko in rovtarsko ter tako »dopušča hipotezo o določeni stopnji izoblikovanosti obrednega jezika«. Vzhodnoslovenski jezikovni prostor je pripadal Salzburški nadškofiji (Štajerska), škofiji Györ (severno Prekmurje) in Zagrebški škofiji (južno Prekmurje), v 18. stoletju pa se Prekmurci združijo v škofiji Sombotel. Martina Orožen, Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodno-slovenskem knjižnem jeziku. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1996, 70-79.
konec 18. in na začetku 19. stoletja odražala tudi v obstoju dveh slovenskih knjižnih norm. V 19. stoletju so se oblike na -c in -si kot učinkovit skladenjski strnjevalec nepričakovano razširile iz vzhodnoslovenskega cerkvenega slovstva v celoten slovenski jezikovni prostor, in sicer na vse funkcijske zvrsti osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Vzrokov je bilo več, najpomembnejši pa so bili (1) »odkritje« arhaičnega vzhodnoslovenskega (prekmurskega) knjižnega jezika, ki je ohranil bogato deležniško-deležijsko izražanje, potrjeno v protestantskih in katoliških tiskih 18. in prve polovice 19. stoletja (npr. Temlin, Sever, Števan in M. KOzmič, Borovnjak, Košič...); (2) iskanje slovenske narodne identitete in tistih jezikovnih možnosti, ki so Slovence približevale skupnemu slovanskemu prostoru; (3) odsotnost učinkovitih skladenjskih sredstev za strnjanje v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku; (4) normiranje vseslovenskega knjižnega jezika po letu 1825, ko sta se po predhodnem približevanju in prevzemanju predvsem oblikoslovnih, skladenjskih in leksikalnih prvin poenotili osrednje- in vzhodnoslovenska knjižna različica in (5) modnost oblik na -č in -ši v 19. stoletju (Jesenšek 1998a: 137-214, 316).
V osrednjeslovenskem knjižnem jeziku so se hkrati s tem pojavile tudi želje, da bi se knjižni jezik znebil vsega tujega. Ravnikar je šel v teh prizadevanjih najdlje. Iz jezika je želel odstraniti vse tujke in nemške kalke, ki jih je nadomeščal z izvirnimi slovenskimi, slovanskimi in starocerkvenoslovanskimi možnostmi. Pri tem se je zgledoval po vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku in iz KOzmičevega Nouvega zakona je prevzel deležniško-deležijske sklade na -c in -si, ki v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku po Brižinskih spomenikih niso bili več produktivni. Navdušil se je nad oblikami, ki so tako lepo krajšale zapleteno zložene povedi, in jih je začel uporabljati v svojih Zgodbah svetega pisma za mlade ljudi (1815-1817). Oživljanja oblik na -c in -si pa se ni lotil sistematično, saj jih je prenašal v osrednjeslovenski knjižni jezik preveč »ljubiteljsko« in na silo, tako da ni upošteval morfološke izpeljave, poznal pa tudi ni vseh njihovih funkcij8 (Jesenšek 1990: 175). Deležja na -c in -si je sprejemal kot izvirne slovanske in slovenske oblikoslovno-skladenjske rešitve, kot stare oblike, s katerimi je nadomeščal kalkirane nemške skladenjske vzorce. Sodobniki njegovega poskusa arhaizacije jezika niso sprejeli (prav tako tudi ne kasnejših Levstikovih prizadevanj), kljub temu pa je bil njegov pomen velik: soočil je dva različna skladenjska sistema, opozoril je na izvirno slovenskost vzhodnoslovenskega knjižnega jezika, predvsem pa je pokazal, da je zaradi prevelike germanizacije in ekonomičnosti izražanja smiselno oživljati že pozabljene arhaične slovenske skladenjske vzorce. Če ne v vsem, vsaj v knjižnem cerkvenem in posvetnem ubesedovanju, in to predvsem tiste značilne rešitve, ki so močno udeležene v sorodnem vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, hkrati pa se pokažejo smiselne tudi za osrednjo knjižno normo ter tako omogočajo zbližanje, posredno pa tudi kasnejše poenotenje dveh knjižnih sistemov slovenskega jezika.
Ravnikarjevo nekritično prevzemanje in oživljanje deležniško-deležijskega izražanja je dopolnil in popravil Metelko v slovnici 1825, tako da je določil njihovo izpelja-
8 Prešeren si je Ravnikarjev strokovni spodrsljaj privoščil v puščici Slovencov jezik potujcvavsi, si kriv, da kolne kmet, molitve bravsi, v kateri se je poigral z napačno izpeljanimi deležji na -si.
vo in razvrstitev. Metelkova osnovna predstavitev oblik, predvsem pa jezikovna odprtost v predmar~nem obdobju, sta sredi 19. stoletja povzro~ili vdor oblik na -c in -{i v slovenski knjižni jezik (Jesenšek 1998a: 206, 199-214). Razširiti in poglobiti je bilo potrebno vedenje o njihovi rabi v slovenskem knjižnem jeziku in izdelati zanesljive norme in predpise, po katerih se bodo lahko ravnali slovenski pisci. Normiranje ni potekalo gladko, šlo je za postopno prilagajanje in medsebojno oplajanje osrednje-slovenskega in vzhodnoslovenskega na~ina izražanja isto- in preddobnosti. Janeži~ je v slovenski slovnici 1863 sicer dolo~il skladenjske funkcije deležniško-deležijskih skladov in normiral njihovo rabo, vendar pa so se pisci nanje le po~asi navajali. Od take rabe sta mo~no odstopala edino Levstik in pod njegovim vplivom tudi Jur~i~. Levstik, ki je hotel slavizirati (Orožen 1996c) slovenski jezik in ga o~istiti germaniz-mov, se je nad arhai~nimi deležijskimi vzorci hitro navdušil (Orožen 1996~: 323),9 v sedemdesetih letih pa so oblike na -c in -{i postale tudi modne, saj so jih za~eli uporabljati vajevci, Trdina, Tav~ar, Kersnik ..., ki so se jezika u~ili iz Janeži~eve slovnice. Deležnike in deležja so sprejeli kot zna~ilno knjižno sredstvo in znak višje jezikovne kultiviranosti, to pa je spodbudilo tudi druge manj nadarjene slovenske pisce, predvsem pa tvorce neumetnostnih besedil, da so za~eli posnemati deležniško-deležijsko izražanje. Levstikovo in Janeži~evo normativnost je nadomestila modnost za vsako ceno in oblike na -{i, ki so imele od Metelka naprej pozitivni knjižni predznak ter so kazale predvsem jezikovno kultiviranost tvorca besedila, so za~ele postajati vse bolj negativne ter zna~ilne za pisce s slabim jezikovnim ~utom. Opuš~anje in izginjanje teh oblik se je za~elo po letu 1897, ko je Cankarjev manifest (Naša lirika, Slovenski narod 1897) napovedal novo literarno smer na Slovenskem in dokon~en obra~un z »romanti~nim realizmom« in neuspešnim zapoznelim naturalizmom. Pojavilo se je druga~no vrednotenje literature, nova literarna poetika pa je zahtevala, da se tudi umetnostni jezik prilagodi »zakonom žive resni~nosti« in med drugim opusti tudi nežive deležniško-deležijske sklade na -c in -{i. Sketovi slovnici (1894, 1900) sta že dajali prednost sinhroniji v jeziku in arhai~ne deležniško-deležijske oblike na -{i so hitro izginjale iz slovenskega knjižnega jezika; ohranile so se le še redke oblike na -c v podobnih funkcijah in razvrstitvi kot v Japljevem osrednjeslovenskem prevodu Nove zaveze. Slovenski modernisti so deležja na -{i nadomeš~ali z odvisniki, deležnike na -č in -{i pa s trpnimi (-n/-t) in opisnimi (-l) oblikami, in tako so jih na prelomu 19. in 20. stoletja izrinili na jezikovno obrobje (Jesenšek 1998a: 199-214). Slovenski jezikoslovci so kmalu zatem potrdili, da so deležniško-deležijski skladi na -{i mrtvi - prvi je to potrdil Stanislav Škrabec (Škrabec 1995: 565),'0 za njim pa je leta 1916 to ponovil tudi Breznik, ko je v slovnici zapisal, da »slovenski jezik kazi preve~ takšnih deležnikov« (na -{i) in je njihovo rabo odsvetoval. Toporiši~ je leta 1976 v slovensko slovnico uvedel termina deležje (deležja na -č, -aje in -e, deležje na
9	»V Levstikovem besedilu je dognano izpeljan starocerkvenoslovanski deležniški sestav. Deležniki na -eč/-oč, -e/-aje, -v/-v{i in -0 se pojavljajo v sklonljivi in nesklonljivi (tj. deležijski) obliki ter po svoji pomenski funkciji ustrezajo rabi v starih jezikovnih spomenikih (npr. Brižinskih).« (Orožen 1996~: 323-324)
10	Prim. Marko Jesenšek, Deležniki in deležja na -č in -{i v Škrabcevem jezikoslovju. Škrabceva misel I. Nova Gorica 1995, 93-102.
-si) in deležnik (deležnik na -c, -si).11 Z delezjem označuje glagolsko funkcijo oblik na -c in -si, deležnik pa ima pridevniško funkcijo. V slovnici navaja primere iz Levstika, Jurčiča, Detele, Gregorčiča, Prešerna (pisci 19. stoletja) in pravi: »Kot z deležji in deležniki sploh, se tudi z deležnikom na -si iz navadnih stavkov delajo polstavki; le-ti so stilno dostikrat lažji od prvih.« (Toporišič 1976: 339-340). Oblike so se umaknile iz splošne rabe, niso pa povsem izginile.
6 Današnje stanje potrjuje zaključke Martine Orožen, da so oblike na -c ohranile glagolski pomen in izražajo istočasnost dejanja z dejanjem, ki ga izraža osebna glagol-ska oblika (Orožen 1977: 139). Rabijo se predvsem v znanstvenem jeziku, zlasti pri glagolih govorjenja, mišljenja in čustvenega dojemanja (tudi premikanja), in sicer kot učinkovit skladenjski strnjevalec ter za izražanje pomembnostnih vrednosti dejanj. V umetnostnem jeziku so manj pogoste (zgodovinska tematika, humoristična besedila), v publicistiki pa se je ustalila predvsem klišejska raba, ki je v redkih primerih značilna tudi za oblike na -si. Izražanje preddobnosti z oblikami na -si je zelo omejeno, saj je tako časovno razmerje v sodobnem knjižnem jeziku praviloma podano opisno, ali pa se pojavljajo nove drugačne možnosti.
Tako kot v 19. stoletju so tudi danes deležniško-deležijski skladi na -c in -si ozko knjižna oblikoslovno-skladenjska kategorija, vendar pa veliko manj razširjena in izrazito (predvsem oblike na -si) umikajoča se. Oblike so bile v začetku 20. stoletja izrinjene iz slovenskega knjižnega jezika, vendar pa danes kljub temu ne moremo trditi, da so mrtve; v današnjem knjižnem jeziku so sicer redke, vendar pa so se zlasti deležniki in deležja na -c ustalili v znanstvenem in tudi publicističnem jeziku, kjer so deležja s funkcijskega vidika učinkovit skladenjski strnjevalec in sredstvo za hierarhi-zacijo dejanj.
Literatura
Marija Bajzek, 2005: Madžarske izposojenke v prevodu Novega zakona Števana KUzmiča.
Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Zora 32. Maribor. Adam Bohorič, 1584: Arcticae horulae succisivae. Witenberg. Emil Dvorak, 1970: Vyvoj pfechodnikovych konstrukci ve starši cestine. Praha.
—	1978: Pfechodnikove konstrukce v nove cestine. Praha.
Marko Jesenšek, 1989: Skladenjski sistem aktivnih deležnikov sedanjega in preteklega casa I v vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku in njihovi skladenjski ustrezniki v osrednejslovenskem knjižnem jeziku konec 18. stoletja. Ljubljana.
—	1990: Pomenske funkcije aktivnih deležnikov sedanjega in preteklega casa v prekmurskem knjižnem jeziku konec 18. stoletja. Tudomanyos közlemenyek: 10 eves a szloven nem-zetisesi tanarkepzes a szombathelyi Berzsenyi Daniel Tanarkepzo Foiskolan. Znanstvene publikacije, 10 let Katedre za slovenski jezik in književnost na Visoki učiteljski šoli v Szombathelyu. Pomenske funkcije aktivnih deležnikov sedanjega in preteklega casa v prekmurskem knjižnem jeziku konec 18. stoletja. Berzsenyi Daniel Tanarkepzo Foiskola. Szombathely-Maribor, 175-187.
11 Izraz deležne se prvič pojavi v Vodnikovi slovnici leta 1811 kot deleshje sdajniga in pretekliga zhasa. Prim. Marko Jesenšek, Deležniki in deležja na -c in -si. Maribor 1998a, 80.
--1991: Deležniško-deležijski skladi v KOzmičevem in Japljevem prevodu Nove zaveze.
Slavistična revija. 215-233.
—	1992: Raba deležijskih in deležniških oblik na -oč/-eč v vzhodnoštajerskem knjižnem jeziku. Časopis za zgodovino in narodopisje. 60-72.
—	1994: Deležniško-deležijski skladi na -č in -ši v zvrstnih besedilih slovenskega knjižnega jezika 19. stoletja. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. 35-51.
—	1995: Deležniki in deležja na -č in -ši v Škrabčevem jezikoslovju. Škrabčeva misel I. Nova Gorica. 93-102.
—	1995a: Zur Entwicklung der Partizipial- und Gerundialkonstruktionen auf -č und -ši in der slowenischen Schriftsprache des 19. Jahrhunderts. Linguistica (Ljubljana). 37-89.
—	1995/96: Poskus periodizacije razvoja oblik na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja. Jezik in slovstvo. 179-198.
—	1998: Deležniško-deležijski skladi na -č in -ši v slovenskih prevodih evangelijev. Obdobja 17. Ljubljana, 273-286.
—	1998a: Deležniki in deležja na -č in -si. Zora 5. Maribor.
—	2000: Greek, Latin and German syntactic influence on Slovene gospel translation in the 18" century. Studia Slavica Savariensia. 77-87.
—	2004: Skladenjsko strnjanje v Murščevem Bogočastju sv. katoliške cerkve. Časopis za zgodovino in narodopisje. 633-644
—	2005: Nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika. Slavistična revija. 1-12.
Mihael KOzMič, 1981: Predgovori Štefana KUzmiča. Ljubljana.
Števan KOzMič, 1771: Nouvi Zakon. Halle.
Fran Miklošič, 1883: Vergleichende Syntax. Wien. 822.
Majda Merše, 1995: Vid in vrstnost glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Aspect and aktionsart in the 16" century Slovene literary language. Ljubljana: SAZU.
-- 2001: Glagolski vid v povezavi z načinom in naklonom v Trubarjevih in Dalmatinovih
biblijskih prevodih. Jezikoslovni zapiski. 113-128.
—	2002: Upoštevanje glagolskega oblikoslovja 16. stoletja v jezikoslovnih delih 19. in prve polovice 20. stoletja. Obdobja, 18. Ljubljana. 165-179.
L. Nečasek, 1957: Staroslovenske dativni vazby participialni a jejich pfedlohy v feckem textu evangelii. Slavia 26. 13-30.
I. Nemec, 1957: K Otazce staroslovenskych participii praes. act. sloves dokonovanych. Slavia 26, 1957. 1-12.
Irena Orel, 2002: Historizem v sinhronih oblikoslovnih opisih 19. in 20. stoletja. Obdobja, 18. Ljubljana. 201-217.
Martina Orožen, 1974: O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Zbornik Štefana KUzmiča. Murska Sobota. 114-122.
—	1977: Aktivne participske konstrukcije (primer srpskohrvatske interferencije u slovenačkom književnom jeziku). Naučni sastanak salvista u Vukove dane. Beograd. 123-143.
-- 1996: Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem
knjižnem jeziku. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana. 70-79.
—	- 1996a: Prekmurski knjižni jezik. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljub-
ljana. 356-372.
-- 1996b: Vprašanje prekmurskega knjižnega jezika ob osrednjeslovenskem in kajkavskem
hrvaškem. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana. 372-381.
—	1996c: Levstikovi pogledi na jezik. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana. 207-228.
—	1996č: Arhaizacija jezika v Jurčič-Levstikovem Tugomerju. Oblikovanje enotnega slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Ljubljana. 313-328.
Stanislav škrabec, 1995: Jezikoslovna dela 3. Ponatis platnic časopisa iz Cvetje z vertov sv.
Frančiška. Nova Gorica. France Tomšič, 1955: Poglavje iz slovenske historične sintakse. Slavistična revija. 56-67. Jože ToPORišič, 1976: Slovenska slovnica. Maribor.
Radoslav Večerka, 1961: Syntax aktivnich participii v staroslovenštine. Praha.
Summary
The participial-gerundival constructions (-č, -{i) came to the Central Slovenian linguistic territory from Eastern Slovenia, where they had in the Prekmurje literary language of the 18" and 19" cc. a rich Pannonian tradition. This tradition codified their use even if the forms were not present in the spoken language that was actually in use. When the differences between the Central and Eastern Slovenian literary traditions in the 19th c. began to decrease and the two traditions eventually merged into a uniform »neo-Slovenian« literary language, the forms in -č and -{i for a short time became generally Slovenian and standard. With the retreat of the Prekmurje literary tradition into a dialectal framework, the several-century-long archaic and original Slovene tradition was interrupted, and only the Slovenian forms and solutions that were accepted after the 16th century, i.e., after the standardization of the Central Slovenian literary language, were codified as standard. Sixteenth-century Slovenian Protestants only rarely used the forms in -č, mainly as cliches, while they barely knew the forms in -{i.
The revival of old forms in -č and {i in the Central Slovenian literary language of the first half of the 19th c. and their inclusion into the morphological-syntactic system of the uniform Slovenian literary language of the second half of the 19" c. are the result of interaction between the distinctive syntactic systems of two types of Slovene literary language and of standardization of the uniform Slovenian literary language in the mid-1800s. This was accomplished by historical consideration of the results of phonological, morphological, and syntactic rules of the Slovenian literary language, as well as the archaic OCS participial-gerundival system and imitative syntactic character of the Eastern Slovenian literary language at the turn of the 18th c. Af-ter's Ravnikar's abortive attempt at application of the participial-gerundival forms, F. Metelko in his grammar (1825) corrected all morphological and functional blunders of his predecessor, so that the forms spread even before mid-19th c. over the entire Slovenian territory. Although their frequency varied in the 19th c., it was - compared to the use in the Central Slovenian literary language from Trubar to Japelj and in the literary attempts during the Enlightenment and Romanticism - always high, yet with the exception of Levstik never the same as in the Prekmurje literary language of the 18th and the first half of the 19th centuries.