Brazilija je v Južni Ameriki najbolj razsežna država, saj je skoro 30krat tolika nego Francija. V Braziliji prebiva komaj 30 milijonov ljudi, dasiravno bi imelo dovolj prostora 200 do 300 milijonov. Pretežni del Brazilije pokriva pragozd, ki se je doslej prodiranju civilizacije trdovratno ustavljal. Posebno v območju veletoka Amaconas naletimo na pragozd, ki je prepleten z ovijalkami, posut z bodečimi palmami, poln malaričnih močvar ter rek, po katerih se podijo krokodili ter vodne kače. Tamfcaj je prava domovina še danes divjih Indijancev, ki n.so prišli v dotiko z evropsko kulturo. Brazilijanske divje Indijance cenijo na 20—30.000. Pretežna večina živi v majhnih plemenih, ki se kretajo po pragozdu iz kraja v kraj kot lovci ter ribiči ter se ogibljejo vsakega srečanja z belokožcem. O načinu življenja teh divjakov je znano bore malo. »Blagoslov« civilizacije. Brazilijanska vlada si prizadeva, da bi spreobrnila divja indijanska plemena h kulturi. Med kulturonosci stoji v pspredju general Rondon. Njemu je kot doslej edinemu belokožcu uspelo, da ni samo stopil v dotiko z divjaki, ampak jih je celo nekaj stalno naselil. Stalna naselitev je pokazala na Indijancih usodepolne posledice, ker so dostopni za evropske bolezni: črne koze ter difterijo ali davico. Tudi jetika jih zelo pobira radi brezmejnega uživanja alkohola. Na drugi strani se pa zopet na divjino ter na popolno prostost navajeni divjaki ne morejo oprijeti novega načina življenja, katerega tirja stalno naseljenje. Vlada jim daje na razpolag-o življenjske potrebščine ter stano- vanja, kar povzroča brezmcjno lenobo tc: brezbrižnost. Glave kot obeski. Od divjih Indijancev so nekatera plemena znana, da so udana ljudžrstvu. Kot lovci na človeške glave uživajo žalosten sloves Indijanci plemena Mundio ob izviru reke Amaconas. Pri njih obstoja še strašna razvada, da na čuden način pripravijo glave ubitih sovražnikov in jih nosijo fcot ¦okraske okrog vratu. Iz glav potegnejo kosti, glava se skrči na velikost jabolke, a vendar ostane izraz obraza neizpremenjen. Po mestih Brazilije je lahko kupiti te grflzne divjakom iztrgane svetinje. Prosluli ljudožrci so Burgi na jugu Brazilije, a so jih danes po večini že iztrebili. Samo mali del teh divjakov živl na omenjenem prostoru ali rezervaciji, katere ne sme prestopiti nobeden belokožec. Tetovirane deklice. Tetoviranje je pri brazilijanskih Indijancih splošno v navadi. Telesa m-oških ter žensk so kar posuta z umetniško izpeljanimi risbami, ki so pri vsakem plemenu drugačne. Tetoviranje je opravilo starih žensk. Poslužujejo se strupenih rastlinskih sokov, katerih pa nikomur ne izdajo. Stara indijanska postava zabičava, da se ne smc omožiti nobena deklica, dokler ni tetovirana. Dasiravno so divji Indijanci na fcolikor mogoče nizki kulturni stopnji, vendar se lahko ponašajo z raznimi ročnimi spretnostmi. Občudovanje zaslužijo njihovi izdelki iz ila in tkanine, katere. izgotavljajo iz drevesne kože, da zgledajo kakor naše sukno. Iz ptičjega perja izdelujejo umetniške ©deje in lepotičja za glavo. Posebno zanimivo je njihovo orožje. Poslužujejo se mojstr-; sko Loka ter puščice. Streljajo največje ribe pod vodo in zadenejo v letu najmanjšo ptico. Iz posebnih cevi izpuhavajo zastrupljene puščice. Najti je pri njih tudi godala. Najljubši instrument je divjemu Indijancu flavta, na katero piska skozi nos. Kadar plešeip. udarjajo godci na bambus>ov les. Šteti dnevi. Dnevi teh priprostih ter na vsak na_in življenja zmožnih • brazilijanskih' Indijancev so šteti. Radi neprestano prodirajoče civilizacije se umikajo vedno globlje v pragozdcve, a ne bo jim prizanešeno. Ni daleč več čas, ko bo mogoče videti zadnje divje Indijance iz Brazilije samo še po muzejih. Tudi južno-ameriške Indijancc bo doletela v najkrajšem času žalostna usoda njihovih severnih bratov.