MAst 44
V petik i • Grudna
1848.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za pollcta 3 gold. in za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
u Jugoslavjanstvo.
Ako mi tečaj našiga pretečeniga zbora bistrim pregledu podveržemo, vidimo, de je njegov nar imenitniši čas tisti, kader je naš Hervaški narod zahtevanja (terjanja) Serb-skiga naroda za svoje spoznal. Ta sklep je položil temelj (fundament) prihod ne zaveze Hervaško-Serbskiga naroda; perdobljena je krepka in važna volja za utemeljenje južniga Slavjanstva, in važno in imenitno delo zgodovine— izobraženja človečanstva—je začeto.
Narodi, kterim je hudi udes (osoda) zgodovine sveta vse odvzel, kar bi jih bilo opomniti moglo, de so bratje ene kervi, sinovi ene matere, in kterim nič ni pustil, razun jezika, kteriga jim odvzeti ni mogel, — tisti narodi so se po toliko stoletjih spet kakor bratje spoznali, roke si podavši.
To spoznanje samiga sebe in svojiga sorodstva ni delo prazniga naključja, ni izhod (rezultat) materialnih interesov; ampak je dušna potreba, je sad organičniga izobraženja in razvitja narodniga življenja.
Izbujenje sorodnih narodov slavjanskih na Jugu in njih združenje — naravni nasledik narodniga sorodstva je ostala prazna želja in trud nekterih rodoljubov, dokler ni močni duh našiga stoletja tudi na naše vrata poterkal in nam približanje odloeniga časa za naše bitstvo (existenc) naznanil.
In v resnici, zbrani Serbski narod na svojim zbiralši 13. velkiga travna in zopet narod llorvaški na svojim mesca rožniga cveta der-žanirn zboru sta želje vsih spolnila, kteri ljubijo svoj narod, ker sta proglasila zavezo Hervaško-Serbskiga naroda, in tako svoje bitstvo zavarvala.
Od sklenjene zaveze teh dveh narodov se nova doba zgodovine podunajskih Slavjanov začenja, se začenja delanje naroda na polji zgodovinskim.
Ako s pazljivim očesam spremimo to, kar se je od novo sklenjenje zaveze na Jugu per-godilo, vidimo, de je k realiziranju Slavjanstva ta zaveza veliko dopernesla; ker razun tega, de je ta idea Slavjanski vzajemnosti in bra-tovske ljubezni clo do preprostiga naroda prešinila, je bla ta zaveza spasonosna (osrečivna) in rešivna tudi v ozir našiga dušniga in materialnima obstanka.
Kader je občni sovražnik eniga zaveznika pogubiti žugal, je tega sovražnika drugi zaveznik razbil; in kadar se je zopet drugi zaveznik v silni nevarnosti znajdil, je perhitil brat njegov na neprijatelja, in s tem otel svojiga brata. Nikar ne varajmo (goljufajmo) sami sebe in drugih, ampak spoznajmo resnico, de se imamo skljenjeni zavezi Hervaško-Serbskiga naroda zahvaliti; de ni v tistim nevarnim času, kader je naša domovina brez glave in zaštit-nika (varha) ostala, — mislim mesca rožniga cveta, kadar se je naš ban kakor vodja narodne deputacie v Inšpruku mudil, — liudosrečni Hrabovski kakor novoizvoljeni kraljevi poročnik v domovino našo prederl, in de ni dokončal tistiga peklenskiga dela, ktero nam je blo po Madjarskih in tamošnje kamarile zapletali (intrigah) namenjeno. S tem, de so Serbi navale Hrabovskiga na Karlovce junaško odbili, so rešili oni sebe, so rešili tudiHervate, svoje zaveznike.
Ako to zavezo zopet v oziru naših Serb-
skili bratov pregledujemo, vidimo, de so koristi velike. Kadar se je Serbski narod, narod junaški, uspehan od tolkiga napada, v nevarnosti znajdil, in zmeraj perčakoval tisti trenutik, kader bo ljuti (razserdeni) tripoti močneji sovražnik z vso svojo močjo na njega zavalil, in njegovo tolikrat ovenčano in prepevano hrabrost na rešivni bor poklicat: takrat se je naša vojska razsula v sovražnikovo zemljo, in ga prisilila, se iz rodovitnih poljan Bačke in Ba-nata nazaj proti Budapešti potegnili: Z napadam naše vojske na Ogersko se je našim Serb-skirn bratam delo olajšalo, in slavna zmaga se je zagotovila.
Ako se ravno koristi, ktere iz tega vza-jemniga pomaganja in zedinjeniga vojskovanja proti občinskiinu sovražniku, v pervi mah zde samo materialne; vender zamoremo skazati, de so toliko dušne, kolikor materialne.
Narod Hervaško-Serbski začenja zopet imeti eno zgodovino, začenja stopali na glediše sveta kakor en narod, in tako zverševati ideo vseslovansko. Pri vsem tem pa, de je ta zavezo tako rešivna; moramo vonder spoznati, de še ni tako terdna, de bi vsem nesrečam vbežati zamogla.
Mi smo se od te zaveze na tanjko pogovorili in jo z delam poterdili, pa ona zamore vonder le za zdajne viharne čase dovoljna biti; kadar pa enkrat mirni časi postanejo, kadar razjezeno morje časa utihne pod popolno pravico: takrat se moremo bati, de bodo tiste zaveze, ktere bi nas kakor narode v deržav-nimu pomenu združiti mogle, marveč oslabele, ja de jih kako hudo naključje clo raztergati zamore.
Proglasili smo z gromovitim kričanjem raz-veseljeniga ljudstva zavezo, načina in osnove le zaveze pa nismo poravnali.
Začeli smo delo veliko, al doveršili ga nismo.
Veliko se še na eni in na drugi strani znajde ljudi, kteri mislijo, de je to proglašenje zaveze delo samo tistiga trenutka, in de, kadar ta mine, tudi zaveza razpasti mora.
So ljudje, kteri terdijo, de naj bo ta zaveza le kakor braniteljna (Schutz- und Trutz-Bundniss) in de naj neha, kakor hitro bo vojska končana. Ta misel ne vlada samo v nekih krajih naše domovine, ampak tudi mnogi drugih bratov Slovanskih in vsi ptujci tako mislijo.
Ce torej želimo, de bo ta za nas osrečivna in za naše obstanje rešivna zaveza stanovitna, nam mora pervo in poglavitno delo to biti: de v zastopnosti z Serbi in z bratrni Slovenci, ktere geografička lega in narodni dobički k združenju z nami silijo, izdelamo osnovo jugoslavjanske zaveze.
Zares, če kdaj, je zdaj zadnji čas, de o tem imenitnim delu radili počnemo. Čez kake dni se bo v Kromerižu zbor začel, tam bodo pretresali zadeve posameznih narodov carevine do osrednje oblasti (Centralgewalt) in do družili narodov; bodimo pazni, de se nam naša narodna sloga in edinost ne razruši. Na nas je ležeče, če hočmo kakor eden jugoslovanski narod stopiti v zavezo slobodnih narodov Austrijanskih, in tako važno tisto mesto posesti, ktero nam je v te zavezi namenjeno, al pa kakor majhni narodiči brez moči. Zato nar pred zdelajmo, kako se bomo Južnislovani med seboj obnašali, potem naj pa delajo naprej delo federacie Auslrijanske.
Mi mislimo, de bi se to delo nar boljši začelo, če bi se od slrane naših bratov Serbov in Slovencov nekoliko mož, kteri občje zaupanje naroda uživajo, in kakor kaka auto-ritet v narodu svojim veljajo, z znanimi našimi možmi o zjedinjenji Jugoslovanskih dežel in njih zadeve k osrednji oblasti posvetovali. Tako posvetvanje bi bilo podobno nemškimu „Vor-parlamentu", kteriga bi perpravljavca zdajniga Nemškiga osrednjiga parlamenta imenovati mogli. Čas in kraj posvetovanja bi mogel tisti odločiti, kteriga bi ti odločeni možje pooblastili.
Nadjamo se, de bo naš predlog odmev našel v rodoljubivih sercih naših sorodnikov in zato ga perporočimo svojimu občinstvu.
(Slav. J.)
Zakaj se mi Slavjani ne poganjamo za listo derzavno osnovo (ali ustavo), ki se imenuje republika?
(Iz Moravskih novin.)
Sovražniki naši, in tacih imamo, žali Bog! tudi med sabo dovelj, so nas na vse kraje grajali, in težko se gerdo ime dobi, ki bi ga nam ne bili izdali. Nar bolestnejši pa za nas, in tudi nar bolj zvijačno od černivcov je bilo, de so nam odrekovali željo svobode. „Vi Slavjani", so rekli oni, „ste rojeni za sužnost, Slaven sind Sklaven". Mi smo odgovorili: poglejte na Poljake, ali so kedaj jenjali kri prelivati v boju za svobodo proti trem vladarjem." Rekli so na to: „Bijejo se za svobodo, ali ko bi jo imeli, bi si je ne ohranili zavoljo neslož-nosti svoje". Smo pokazali na Serbe, na Čer-nogorce, Hervate, ali zastonj. Smo jim pred oči postavljali, koliko de so se Čehi in Mora-vani podslopili za svobodo v vseh časih svojiga narodniga življenja, in de še ljutih in grenkih dve sto let ni premoglo prenarediti in odptujiti jih. Ali zastonj. Slavjan pre ni za svobodo. Mi jo pa rečemo, de ravno Slavjan nikdar sužnosti poznal ni, in Palacky, slavni spisatel češke zgodovine to dokazuje; njegove besede so: „Slavjani, ki so po izviru vsi bili Serbi, t. j. eden drugimu v rodu, so bili tudi med seboj vsi ene in taiste osebne svobode in taistih politiških pravic deležni, tudi. niso drugiga razločka stanu poznali, kot kteri se z razloč-kam premoženja, dušne moči, omikanosti in znajdenosti povsod oznanuje. Med njimi ni bilo ne gospodov ne ldapcov, ravno kakor so tudi zvunajnikam in clo jetnikam v vojski dob-lenim, čez nekoliko časa radi dajali popolno svobodo in deržavljansko pravico. Viža (način) občne vlade je bila patriarhalna in v svoji pod-stavi čisto demokratiška; za opravljenje der-žavnih reči so se na zborih od vseh rodovin-skih starost (starošin) zbirali lastni uradniki, ali na čas, ali za celo življenje, ali clo dedično, z raznimi imeni. Že leta 552 pravi gerški pisatel Prokop Cesarienski, de Slavjani nimajo skupniga vladarja, ampak de od nekdaj po demokratiško žive.
Ravno to poterdi za njim Cesar Mauricius (I. 582—602) rekoč, de za svojo svobodo veliko skerbe, in tudi nad sabo vladarja ne terpe. Cesar Konstantin Porfyrogeneta (1. 946—959) spričuje, de slavjanski narodi drugih gospodov nimajo, razun starih županov. Widukind pravi, dc so oni rajši reve vsaciga plemena preter-peli, kot zgubo svobode, in de kakor je Nemcam le za razširjanje njihniga gospodarstva, tako je Slavjanam Je za ovarvanje njih svobode
skerb bila. Detmar Meziborski (f 1018) spri-čuje od Luticov (slavjanskih) Je nimajo nad sabo gospodarja, ampak dc se pri njih vse narodne zadeve na občnih zborih po složnosli glasov poravnujejo. Osobna občna svoboda in enakost vseh deržavljanov pred postavo so bili podstavni razznami staro-slavjanskiga politiškiga življenja. Tako Palacky.
Tudi za našiga časa imamo izgled pri za-donavskih Serbih in Černogorcih, pri kterih ne najdemo nikakoršniga razločka stanov. Ne-dvomljiva reč je, de kakor vsaki rod svoje lastne lastnosti in svojstva ima in taiste unuk od deda dedva(erbt): tako se tudi celi narod z nektero rečjo od druziga loči in razznati da. Slavjan ima gotovo nekaj na sebi, kar nima ne Nemec nc Roman, in nasproti tudi njemu manjka marsikaj, kar se pri družili najde, in tako tudi biti mora, zakaj drugači bi človeštvo nobene zgodovine imeti ne moglo, to je, bi bilo vedno le ponavljanje taistiga djanja kot p. r. pri čebelah in družili živalih, ki tudi marljivo, na videz čudne in umetne reči delajo in tudi v družbi živijo.
Človeštvo bi ne moglo biti eno telo, zakaj telo je sostavljeno iz različnih udov, in noben ud ni drugimu enak: in vendar v neenakosti in ravno za voljo te različnosti so eno. Kakor so pa na človeškim telesi nekteri udje eden drugimu v rodu in bližji kot p.r. občutki, persi in pri njih zopet nektcrc edinstva ali sostave kot p.r. persti itd., tako jc razdeljeno ali raz-udjeno človeštvo v narode, plemena in rodove. Edinost in različnost njih se sploh spoznava po njih jezikih. Tako imamo po Evropi jezik Slavjanski, Nemški, Francozki, Španski, Angležki, švedski, Danski, Madjarski, Gerški, Turški, in v Slavjanskim so poglavitne veje: Ruski, Polski, Čeho-Moravski, in Ilirski, in vsak ima zopet svoje narečja in podnarečja. Kakor se vsak rod, pleme in narod v jezik zedinjuje, lako tudi sploh v drugi po navadi skrivni reči v svojim jedru. To skrivno jedro klije v njemu in raste in se razklada kot drevo, in posamezne osebe so kot vejice in listiki njegovi. Malo kteri narod umi to svoje jedro izreči, ali čuti ga in se mu podverže kot svo-jimu bogu. Po tem čutu se vse ravna v narodu, ako ima mir od zvunaj in ga sovražnik v njegovim razvitji ne moti.
Ako se tedaj narod za svojo narodnost poteguje, brani svoje jedro, in ravna po svoji veri, in ako bi tega ne storil, bi razodel, de sam za sebe ne mara, de sam sebe gubi, in zameta, kar je gotovo sramotna in nevredna reč. Oderžanje tega jedra, čigar razsnovi (razvitju) nič na poti ni, se imenuje „Svoboda narodova." In tako zamore vresnici svoboda eniga naroda drugačna biti, kot svoboda drugiga. Strani tega jedra so sploh vera, svoboda, pravica, deželni red in vrav-nava, zaderžanje, jezik, šege itd.
(Konec sledi.)
O razmeri med Slovenci in Iliri.
Zloga! Zloga! je zdajni glas vsih iskrenih Slovanov. Nam Slovencam se tudi s to besedo govori, in ne samo zato, de bi sc med seboj bolj soedinili, teinuč opominjajo nas tudi, se z Iliri združiti. Gotovo so nam med vsimi Slovanskimi narodi Ilorvatje ali Iliri nar bližji; in če s kterimi, nam z njimi tesneji zaveza pred drugimi kaže. V ti reči pa je vonder nekoliko več pred prevdariti, in sicer:
1. Narpopred je treba, de smo Slovenci med seboj prav soedinjeni. V duhu je sicer med nami že veliko edinosti osnovane, v djanji pa še ne toliko. Sicer bo sostavo cele Slovenije vladarstvo z deržavnim zboram vred izpeljalo po večini, in deželni zbor bo vse ustanovil tudi po manjšim, pa ležeče je nar več nad Slovenci samimi, to sostavo napeljati, in ložji mogočo storiti. Slovenski časopisi so v to že veliko storili; že so bolj jezik soedinili,
in omikali, in na vsih stranah rodoljubov zbudili. Slovenske družtva so k edini Slovenii že veliko pripomogle ; pa še več bodo storile, ako med seboj v tesneji zvezo stopijo; one vskup-šini, kakor tudi njih udje po deželi razkropljeni po samim, bodo tudi za naprej priprosto ljudstvo bolj izbudile, in o njegovih zdajnih zadevah razjasnile. Zlasti pa tudi šole za edino Slovenijo so koristiti v stanu; to dene po tisti poti, kakor dozdaj, ko so Štajerski in Primorski, Ivrajnski in Koroški otroci vsaki iz družili bukev se učili. Treba bo za šolske bukve se bolj soedinili — ali prav za prav, se za vse tudi za nižji šole še te preskerbeti. Na Krajn-skim so večni prepiri zavoljo čerk to storile, de smo s šolskimi bukvami manj prevideni, kakor v Primorji, kjer je bil novi pravopis že pred kakimi tremi ali štirimi letmi v šolo vpeljan. Šolniki tožijo per nas, de ne vedo, kje in kakošnih bukev dobiti.— Nar popred tedej za |cdino Slovenijo delajmo. Po tem bo Slovenski narod skupej zamogel svet in sklep storiti, kako in koliko se z Iliri združiti.
2.	Z Iliri se soedinili, nam Slovencam od več strani kličejo. Gotovo ne bo nihče rekel de bi mi z Iliri ne mogli več prijaznosti imeti, kakor z Nemškimi in Italijanskimi sosedi; zakaj oboji smo otroci ene matere Slave, in v južnih stranah bivajoči še od družili njenih sinov bolj ločeni, tedaj še bolj k bratimstvu med seboj siljeni. Tudi ste vode Save in Drave obojih lastina, in Tcržaško morje obojih bregove pere. Res število nas Slovencov tudi ni sile veliko, kakor de bi sami na svojih nogah tako lahko stati mogli. Vonder kakošna naj bi ta posebniši zveza med Slovenci in Iliri bila, se zdaj še ne da lahko izreči; deželni zbori, ko bodo enkrat po ustavi napravljeni, bodo v ti reči sodili.
3.	Eno pa vonder je že zdaj izreči. V kakor koli tesno zvezo naj Slovenci z Iliri stopimo, vonder taka nc more bili, de bi mi med njimi popolnaina zibnili ali se vtopili. Pravijo nam sicer: število naše jemalo, zgodovine nimamo, duh naš je z Iliri po natori eden. Pa število ne zaderžuje Moravanov, de nočejo bili s Čehi čisto eno; ne sili tudi Serbljanov, ki se s Horvati vkup' zoper Madjare bijejo, svoje lastne skupšine pustiti; Poljak in Rusin v Galicii hočeta biti tudi vsak zase. Naše število pa vonder ni posebniga manjši od Moravanov, Serbljanov in Poljakov. Zgodovine imamo Slovenci tudi dosti; in sicer nc samo v pervih časih, ko še nismo prišli pod nemški jarin, ampak tudi pozneji. Celjski knezi ali ne gredo k Slovenski zgodovini; Ravno tako boji naših prednikov s Turki — zlasti slavni dan pod Siskam? In zdajnje vzdigvanje Slovencov? Pa tudi duh Slovencov, ako ravno pobraten s Horvatam, je vonder sam svoj; različin jezik to priči, ki ga že priprosti naš seljan še le preveč natanko razloči od llirskiga; in v dosti rečeh drugačno življenje to skazuje. Zlo pra-šati bi bilo, kaj bi naši seljani po deželi rekli, ako bi se jim namesti Slovenskiga pa Ilirski jezik v šolah in kancelijah vpeljal. Nikar ne čislajte učeni Slovenci materniga lepiga jezika manj, kakor ga priprosti seljan ljubi. Res de sc zna Slovenska beseda, ako se bolj omika, Ilirski bolj upodobiti; soenačiti z njo se pa ne bo lahko dala, bodi si tudi, de bi ilirski jezik za učeni jezik vzeli.	Podlipski.
Dopis Ijid). slovenskima družtvu.
Častito slovensko družtvo!
Marsiktcri tudi tega kraja je že malitravna t. I. sodil, de Avstrijanski deržavljani sploh, sosebno pa mi Slovenci slepe miši lovimo, če poslance v Frankobrod pošiljamo. Ali zaupnost v naše ministerstvo, ki nas je k temu klicalo, je nam tudi v tem vodja bila.
Zdaj pa, ko ni več nobene dvombe, dc lo poslanstvo nam in celotnosti našiga lepiga cesarstva neizmerni kvar navlačva, — zdaj ko nam od nemškiga narodniga zbora 27. dan
Kozoperska sprejeti drugi in tretji razdelik nemške ustave z bratobojem protila, — zdaj, ko očitno vidimo, de bi naša domača vlado-vničijoča (anarchische) stranka podporo v Frankobrodu zreti, in od ondot svojimu kovar-stvu zavetje napeljavati zamogla, — zdaj ko tudi jačji naših poslancov v Frankobrodu se nemilo plašiti začnejo o prevelikosti nam v izhodu na desni Istra, Save i. t. d. odločeniga bratomiliga dela: zdaj se mi udje Tvoji, ki 22. tega mesca v izverstni zbor priti priložnosti nimamo—in vsi drugi podpisani na oznanjeni oglas z posebnim veseljem Tebi uversti-nio, „ali če naše poslance iz Frankobroda doma klicati včiniš, — ali če za ta čas le odrek (protest) o imenovanih dveh razdelkih v Frankobrod pošlješ."
Živo smo pa vsi prepričani, de le ustavni Cesar, zastopljeni s Svojim deržavnim zboram, zamorejo nam blagonosno zavezo z neaustri-anskim Nemstvam osnovati.
Iz Loške doline (Laserthal) na Notrajn-skim 18. Listopada 1848.
Matevž Lacli, Ant. Hotschever, Anton Schettina, Juri Namre, Lipe Forštner, Jakop Ule, Albert Pianecki, Jur Bečaj, Jerni Černe Gašpar Ožbovt, Ferd. Korotvvička, Andreas Mlakar, Mattevsh Rlasliizh, Anton Baraga, Blafh Potezin, Anton Germ, Andreia Kondare, Jože Čelešnik, Leonard Janeš, Martin Švajgar, Juri Troka, Joše Troka, Jovan Packa, Gašper Kankel, Tone Baraga, Štefan Kovač, Nace Peče, Andre Žnideršič, Dragotin Hojkar, Ma-tliias Pulpach, Korl Pec, Anton Lah, Korl Ajholcar, Janes Dorč, Janes Kondare, Jakob §hnidershic, Irca Faigel, Korl Negovetič, Juri Lah, Matia Grebene, Andri Skrabetz, Michael Pellanj, France Peče, Polde Bavnieher.
Austriansko Cesarstvo.
Hcrvaskn ln slavonska dežela.
Novi razglas cesar. (7. Listop.), z kterim se kn. Vindišgrecu izročuje popolno po-oblastenje čez ogersko vojsko, je, kakor si vsak lahko misli, veliko nezadovoljnost obudil v jugoslavjanskih deželah, ker je z razglašam d. 3. Koz. ravno tista oblast Jelačiču dana bila, in nihče za prav ne ve, kteri razglas je veljaven, ali morebiti oba, de bi bila dva polnooblastna komisarja na Ogerskim. V djanji je overžen stari razglas od 3. Koz. — ali formalno ne, ker se v novimu opomni, brez de bi se ban Jelačič imenoval. — Vidi se iz tega, pravijo Novine herv. slav. dalm., de kaj takiga le od tistih pride, ki niso odgovorni." In v resnici, sej ne vidimo nikakoršniga ministerskiga podpisa, in le z cesarskim orlam so kontrasignirani. Zakaj ni imena Be-cseyoviga, ali saj Vesenberga, ali zakaj ni imenovan novi minister? — Mi smo se vzdignili samo zoper madjarski ministerij, ne pa zoper ministersko odgovornost, ki je steber vsake ustave. — Komu moramo tedaj pokorni biti, ukazani brez ali z ministerskim podpisani? Ali velja manifest, kteriga je izdal „Ferdinand pervi, ustavni cesar in kralj," — ali pa tisti, ki ga je izdal „Ferdinand pervi, z Božjo milostjo cesar in kralj?" Vganite nam to vganjko! Z eno besedo, zakaj je Vindišgrec na Jelačiča postavljen? To je težko povedati. Saj ne manjka Jelačiču hrabrosti in serčnosti, in junaštva, in zaslug, in znanosti, in zvestobe, in popularnosti (vljudnosti)—ja, (u imamo vzrok, ta popularnost, ki jo Jelačič ima, je dvorništvu tem v peli! in zraven tega je pa še — Slavjan!
(Češke N. N.)
Ravno tako dokaže Slavenski Jug, de ni Vindišgrec ampak Ban z Slavjani Dunaj vkro-til, ter pridene:
„Ali kakšna hvala za to Banu in vojski njegovi?! —
Ta zahvala, de so z novim razglašam od G, t. m. čisto po starim kopitu brez kontra-signacije in z tistim uvodam „Mi Ferdinand I.,
z božjo milostjo cesar Austrijanski" izdanim našimu banu brez vsiga uzroka oblast vzeli, ktero mu je podelil manifest 3. Koz. z ustavnim podpisani, ter ga zapovedi človeka podvergli, ki druge dolžnosti ne pozna razun une, ktero ima vojak stariga sistema proti ab-solotnimu cesarju, od kteriga plačo prijema.
Ta zahvala, de so hervaško vojsko (armado) razdrobili med drugo vojašnjo.
Zastonj se trudijo uni, ki so početniki tega ukaza, opravičili djanje svoje, rekoč de se zdaj od poravnave med nami in Madjarmi obštoječih razpertij govoriti ne more, ampak de je treba pokoriti puntarsko deželo.
Taki vzroki nas ne bodo omamili in mi ne vidimo v zadnjim razglasu samo nezaupnost do Bana, in veliko nchvaležnost proti njem, njegovi vojski in celimu austrijanskimu Slav-janstvu, ampak tudi razžalenje ustavnih navad in pervi korak k starimu vladanju.
Tode naj dobro gledajo tisti, ki derže kormilo polomnjene deržavne ladje, kaj de delajo, in vedo naj, de kdor jo je iz brezdna narveči nevarnosti rešili zamogel, jo zamore tudi v taislo zopet pahniti."
Iz velikiga Bukovca 22. Listop. Prc-včeranjem je bila velika kanonada pri Legradu. Terpela je od pol enajstih do večera. Madjari so namerili dva topa na naše in so nc-prenehama pokali in so tudi vergli nekoliko bomb, ki so pa tako zanikerne bile, de se nobena razpočila ni. Kaj de je misel njih bila, to se vediti ne more, vendar bi rekel, de nič, kakor našim predstražam nemir delati. Od naših je sam eden padel in eden ranjen. Sovražnimu topu smo pa kolo in kanonirja razbili. Zdaj je zopet vse tiho in mirno v naši okolici. Madjari so jo odrinili, ne vemo kam.--
Gibanje naše na Dravi je zlo negotovo. Zdaj so naši v Medjumurji, zdaj zopet proč gredo, tako de ravno zdaj v Medjumurji ni ne madjarskih ne liervaških vojakov. — Naši se Medjumurcam predobre izkazujejo; de bi le strašno ne plačali! Govori se okoli, de je polno konjikov preoblečenih, ki imajo poskrito orožje. Ako je res ali ne? tega ne vemo, ali napčno je to, de ni nihče hiše preiskal. Pomanjkanje oficirjev v moji gardi je veliko. Moj bataljon šteje 1460 mož, pa ima samo 5 oficirjev. Tako piše major Vukatinovič v Slavensk. J. —
Vukovar 18. Listop. Pri prevozu od 6000 vaganov žita iz Dalje v Karlovce je Batjani iz Oseka 1600 vojakov z štuki poslal bil na Serbe in graničare, kterih je le 400 bilo, in so se pri Sarvašu nekoliko sprijeli bili. Serbi so se mogli v mali gojzd in od ondod v Vukovar vmakniti zavoljo večiga števila sovražnikov. Pri tem boju je bil mende iudi Batjan ranjen.	(Iz Agr. Z.)
Kakor je bilo že omenjeno, so se na Her-vaškim kmetje, nekaj od Madjarov podšuntani spuntali, ker niso zadovoljni, de so se jim vse urbarske odrajtvila in davšine odvzele, ampak segajo tudi v občinsko in gosposkino blago. Jelačič ban je za tega voljo iz Dunaja d. 20. List. razglas poslal na kmete her-vaško-slavonskiga naroda, v kterim sc pritoži čez nchvaležnost kmetov, in med drugim reče: „Vsem slabo podučeniin bodi še enkrat povedano: de so za večne čase odpravljeni samo in edino urbarski davki, to je tisti davki, naj se imenujejo tlaka, ali deveto, ali deseto, kteri so se od urbarskiga zemljiša dajali, kakor tudi cerkvena desetina; od ktere se pa vendar tista desetina, ki se duhovnu kot gor-skimu gospodu daja, razločiti ima. Davki pa od gornih ali gosposkinih zcmelj ktere se-ljaki samo vživajo, in ne ko lastnino v posesti imajo, in kteri nekaj v gornici, v gorni desetini in drugih odrajtvilih, nekaj pa v gotovim dnaru obstoje, se morajo po naredbi hervaško - slavonskiga deržavniga zbora tudi za naprej opravljati; zakaj nihče ne more po pravici tirjali, de bi gosposka svoje zemljiša
komu zastonj v vžitek prepušala. In kakor sim jez iz ene strani kmetam terdo besedo zastavil, de jim hočem vse podeljene pravice braniti in obderžati, tako sim tudi od druge strani dolžan gosposkam njihovo čuvati in braniti , zakaj Bog in pravica hoče, de bode vsa-kimu svoje."
V Karlovcih 21. List. Svetli naš Vojvoda je včeraj na parabrodu med nas prišel in danas že pred poldnem zopet odšel v Ba-nat. On je v Pančevu en nov bataljon sosta-vil. V Banalu zbira on vojsko našo. Stara sreča naj ga tudi zdaj spremi! (Napredak.)
v	v
Ceska dežela.
Dalmatinski poslanec, ki je brate Čehe in zlasti Slovansko Lipo v Pragi obiskal bil, je povedal, de misli dalmatinsko matico po izgledu češke matice ustanoviti.
Deželno poglavarstvo je sostavilo na predlog odbora Matice češke komisijo, ki se bo z ustanovljenjein pravoslovnih izrekov ali izrazov (terminologije) pečala. Komisija ta, sostavlje-na iz obeh gubernialnih prestavljavcov, treh uradnikov, dveh udov Matičniga odbora in nekoliko drugih znanih pisateljev čeških, je imela pervo sejo 25. list. v kteri je sklenila, narpo-pred „občno knjigo deržavljanskih postav" prestavljati, ko podlago za vse druge v pravnim okrožji potrebne dela.	(N. N.)
Moravia in Silezia.
Deržavni zbor v Kromerižu je bil od 25. List. na 27. odložen.
Hclfert, kterimu je bilo ponudjeno ministerstvo izobraženja, je samo deržavni pod-tajnik postal.
Ministri napravljajo svoj program, ki ga bodo v kratkim zboru predložili. —
Minister Stadion ima v mislih, kakor pravijo, nekoliko poslancov zavoljo Dunajskiga punta tožiti.
Deržavni zbor je v seji 27. listopada po hudim besedovanji protokole deržavniga zbora na Dunaju od 28. 29. 30. in 31. Kozop. za neveljavne izrekel.
Nadškof Holomovski je poslancu Fistru prepovedal v Kromerižu maševati in poslanec Pillersdorf je svoje pooblastenje nazaj dal, ker je zvedil, de mu Dunajčani pismo nezaupanja poslati mislijo.
Kakor pražke novine povedo, misli au-strijanska vlada svojiga konsula iz Saksonski-ga ker je v Lipsku dne 13. Listopada zavoljo Blumove obsodbe očitno razžaljen bil, nazaj poklicati in spise tega urada angležkimu kon-sulu izročiti.
Po Nar. nov. se zdaj v Kromeriži skupej shajajo slavjanski poslanci iz Českiga, Morav-skiga, Busini in Slovenci, in bodo vsi v zboru eno pot hodili. Bog daj, de bi res bilo! —
Iz Holomuca dne 22. 1. Tukajšno meščanstvo je sklenilo frankobrodskimu poslancu Jeitelcsu poslati pismo, ki bi njih nezaupnost v njega spričalo, ker se je v Frankobrodu poganjal za pogubo Austrije.
Tudi v Berni je učilišni svet ali komisija zastran vpeljanja moravskiga jezika v šole so-stavljen. —Kaj se pa pri nas v Ljubljani godi? Nekteri gospodje sc skrivaje pogovarjajo, kako bi zamogli slovenskimu jeziku pot zastopiti! Tako šolsko komisijo imamo mi!
Ar Vel ki Mezeriči. Po strašnih dunajskih dogodbah je obiskal J. Kučera iz Dunaja, poslanec deržavniga zbora za tukajšno okolico, svoje volivce; če prav smo že pri ti nesrečni volilvi prepričani bili, de bo on le za to, meslo v levici izpolniti, je nas pa pri tem ob iskanj i še osebno previžal, de je namesto zagovornika frankobrodski prijatel izvoljen bil. Na spodobno prigovarjanje tukajšniga važniga meščana, zakaj de se noče k nam pridružiti in naše mnenje prevzeti, je odgovoril: „Ako bi proti meni sto topov postavljeno bilo. ne odstopim od nemške strani in ne bom nikdar češko stranko v zboru podpiral."
Sramota takimu odpadniku, ki se z tako svojo serčnostjo proti svojim rojakam balia!
(N. N.)
Ogerska dežela.
Boj z Madjari se še mende ni pričel, ampak le armade se na vseh krajih proti njim zbirajo. Madjarov poglavitna vojska je mende blizo Prešporka. Slovaki se zopet vzdi-gujejo, ker je general Simunič s svojo armado blizo; vBanatu je general Piret naglo sodbo razglasil zoper vse tisti, ki se poveljem ustav-niga cesarja in kralja vstavljajo. V Sedmi-graškim pa narhujši narodni boj vlada med Valahi in Madjari. Od bana Jelačiča se še ni zvedlo, de bi bil Dunaj zapustil.
Galieia in Vladimiria.
V Krakovi je namesto Križanovskiga za poslanca izvoljen Helcl, kteriga volitev je za Slavjanstvo veliko pomenljiva. Ž njo so pokazali Krakovčani, de niso zadovoljni z ravnanjem svojih poslancov na Dunajskim zboru in ž njih združenjem z Nemci in Madjari. Križanovski namreč je bil iz neslavjanske strani'; Helcl, ki je tudi na slavjanskim zhodu v Pragi bil, je na svitlo dal svoje politiške misli in jih je tudi pri volitvi drugiga poslanca volivcam razodel, in je razložil, de so polski poslanci na zadnjim zboru pravo pot zgrešili, de on hoče po drugi poti hoditi, in glej — od 79 volivcov taistih, ki so popred Križanovskiga zvolili bili — jih je 74 za Helcla glasovalo. Iz tega se vidi, de Poljaki drugači mislijo od Slavjanov, kot polski časopisi trobijo.
Tarnov 14. Listop, Tukejšna rada narodova (narodni svet) je sklenila, prošnjo na deželniga poglavarja in na ministerstvo oddati, de bi se obseda Lvova berž ko berž dokončala in bi se družtvo »centralna rada" (osrednji svet) v Lvovu zopet ustanovilo. To Tar-novsko družtvo se zdaj nar bolj poganja, in akoLvovsko ne oživi, ga bo ono koj nainesto-vaIo-	fSL C. bi.)
Austrijanska dežela.
Na Dunaju še vlada vojaška postava, ktera posestnikam in obertnikam tako dobro de, de se hodijo knezu Vindičgrecu zahvalovat. Po nagli sodbi je bilo že 10 oseb vstreljenih; zdaj je pa nagla sodba nehala, in druge ob-dolžene osebe se bodo po navadni sodbi vojaške pravice sodili.
Ban Jelačič je prijel od Cesarja Leopoldov red. Buski red sv. Vladimira mu je car Nikolaj z lastnoročnim, prav serčnim pismam poslal.
Ptuje dežele.
Pruska. Po Pruskim je preloženje usta-vodajavniga zbora iz Berolina v Brandenburg veliki hrup storilo, narbolj razdraženo je mesto Vratislav (Breslau), kjer clo od razgla-senja republike govore. Med tem se je pa Herolin mirno svoji osodi vdal, vse orožje izročil, in vojaški postavi podvergel. Pravdo-znanci si pa glave belijo zastran vprašanja, ali ima vlada pravico, deržavni zbor prekladati, ali ne. Clo angležka vlada je svoje pravnike za to poprašala in vsi so enoglasno vladi to pravico prisodili.
Laška. Po celim neauslrijanskim Laškim se je zdaj veliki punt vnel, podkurjen od tako imenovanih demokratov in komunistov. V Rimu so ministra Bossita in kot eni povedo, tudi nekiga Papežoviga tajnika vmorili, in so Papeža prisilili, novo ministerstvo čisto po njih volji sostaviti; Papež de pa proti ti nepostav-nosti in sili protestira. Tudi mesto Firence je v roki demokratov.
Francozka. Francozki časopisi popisujejo slovesne obhajila in praznovanja po celi deržavi zavoljo doveršene ustave francozke republike. —
Egipt. Pripoveduje se, de je Ibrahhn Paša, sin Mehmed Alita umeri. —
I e 1» O 1 i t i I k i 11 e I.
Ilcro in IiCander.
(Balada po Šilerju.)
Zrete tam na robih liva Gledati se grada siva Zlatobleska sončniga, Kjer skoz Dardanel stermeče Vrata Ilelespont peneče Morje dre nenehama? Čujte tuliti valove, Bor skalovju včiniti, Azjo tergajo od Evrope, Pa ljubezni strah jih ni.
Heri rani rah dušico Ter Leandru v serce pšico Zasadi ljubezni bog. Hero, mila in cveteča —
V	šumu lova gore pleča On obhodi gaj in log. Pa očetov vražna jeza Nju zavezi v bran stoji, In presladki plod ljubezni
V	pad nevarnosti visi.
Tam na Šesta skalorobu, Ki se slavi časa zobu, Zlobi Ilelesponta v bran, Diva čuje čakajoča, Na Abid se ozirajoča, Kjer preljubiga je stan. Ali nobeniga mosta ni, Ni bervi na daljni brod, Tje nobeden čoln ne rine, l*a ljubezen najde pot.
Ona labirinta tmine Z svitlo lučijo prešine, Clo bedake — modre stri; Divje zveri v jarm napreže, Plamosopnc bike veže Serčno v plug si demantni. Tudi deveterotočni Stiks ji brada ne zapre, Hrabrih rok upleni brezduu Tmin, kar ji drago je.
Čez valove morja tudi Njeni mik Leandra budi, Ona mu je zdih in mar. Ko večerna pride zarja, Ga ne straši noč viharja,
V	morje plane jak plavar. Reže močnih ram valove Željn doseči dragi breg, Kjer visoko mu blišeča Luč prijazno miga vprek.
In on drago sine objeti, Ji na sercu se ogreti Priplavavši strašni tok, Izpolniti serca želje, Vživati nebes veselje O objemu nježnih rok; Dc mudečiga Avrora Iz veselja sanj zbudi, Iz naročja ga ljubezni
V	merzlo morje spet podi.
Tridesetkrat zarja zala Se je v zoru zasmejala Njima skrivno srečnima Kot zakona pervi dnovi, Ki žele si jih bogovi, Cvetja vedno mladiga. — Nikdar sreče ni okusil, Ki še ploda ni nebes Na niertvaške reke brodu Tergal z mračnih si dreves.
Zor zašije jima krasno, Dan napoči večkrat jasno, Srečna pa ne vidita Se drevesa obleteti, Ne viharne zime dreti Z ledohrama siviga, Clo vesela zrela dneva Zmir kratkejši kolobar, In za daljši nočno srečo Venčata bogov oltar.
Že mrači se zmir hitreji In dani se zmir kesneji; Alj divica mila je Čakajoč v oknu stala, In čez morje ozirala Na Abida robe se. Morje mirno je ležalo Kakor čisto zerkalo, O viharju ni bučalo, Vtihnile clo sape so.
jr
Živih rib vesele cede Se igrajo srebroblede
V čistim morju krog in krog, Cernosiviga života Pošle globočin temnota Morskih deklic pisan lok. One same nju ljubezni, Nju zaveze priča so , l'a za večno jim zaperla llekate je ustnico.
(Dalje sledi.)
Štempiliar.
Po celim Gorenskim in sploh po vsi krajnski deželi je znan pregovor: Je močen, kot Štempihar. Od kod pa de izvira, bi vtegnulo marsikterimu vonder le neznano biti. De je bil Štempihar v Olševku na Gorenskim tloma, de je bil silno močan — krajnski Erkul — so že gosp. Poženčan o priložnosti v Novicah omenuli. Nej tedej tudi jez povem, kar sim večkrat o njemu pripovedovati čul. Je v vasi, kjer sim jez doma, mož, ki ima že osemdeset let in čez, ta mi je nar več od njega vedil povedati, in kar je meni pred dvema letama pravil, nej tukej po meni vnovič pove, in pripoveduje po domače:
„Bil sim še mlad, in pascl sim neko jutro v Poločah ovce na pašniku pri cesti, ki derži iz Kokre. Sedel sim na skali in kosil sim ravno žgance in kislo zelje, kar so mi od doma prinesli. Kar pride sem po cesti iz Kokre ne ravno prevelik tode životin mož. Meni se približa, stopi terdo pred me; ter me vpraša; Dečko! poznaš Štempiharja? Pravim, de ne. Kar stegne svojo medvedovi enako roko, prime me za lase, dvigne me kviško, ter me strese trikrat ali kej semtertje lohka, kot mačka miško, postavi me spet na tla in reče smeje: Z dej ga boš pa že poznal — ter odide. — De, de! si mislim, tebe pa že ne bom pozabil, in res, de sim ga le od deleč vgledal, bežal sim, tekel sim, kar so me noge nesle, de bi mu več ne prišel v pest. — Silno silni je bil, močen, de ne koj taciga. Njemu za malico šlir bokale vina spiti, za dva reparja kruha in dve libri (funta) mesa snesti, ni bilo nič. Imel je nos silo širok. Torej so ga tudi dražili: Štempihar ima velik nos, Junaku vsacimu je kos. Njega pa je to jezilo, in lučal je za njimi kamnje zeljnato — kamnje, ko vsaki ga še ne prizigne ne. —
Zidal je kmet na Klanci nad Krajnjem novo hišo. Bila je že vsa dokončana, le pokrita še ne. Popoldne je bilo, in tesarji in delovci so malicali. Pride mim štempihar, in strešno, ki je bila že tudi narejena, nese sam na hišo. Delovci to viditi, se začudijo in ove-sele, ker jim je bilo še preccj težavno delo odvzeto. —• Vozilo je šest fantinov kamnje. Najeti so bili od kmeta, ki je tudi hišo novo mislil zidati. Nakladali so pri cesti veliko težko skalo, pa ji niso bili kos. Pride mim Štempihar. Se vstavi pred nje, se malo norca podela, in dvigne in naloži sam skalo, ter gre naprej. — V Krajnji so tudi Štempiharja dobro poznali korenjaka, in vedli so, de ga rad serka. Torej mu enkrat o somnji rečejo neki gospodje: Štempihar, koliko ti damo, če pri-zigneš leta voz in z sodam vina vred, — (sod vina namreč je pred neko hišo na vozu stalo) — 6 bokalov vina po dvajset, si pri volji, si upaš, reci: de. „Sim", reče Štempihar, in gerča zvita, buča polna muh! pravi dalej. „Sim, gospodje! tode drugač ne, če bote škodo, ako se kaka nakreti, vi plačali." Kakšina škoda, (kvar) odgovore gospodje, se more nek naklučili? Se nima nič pokazili, le pri-zigni, mi bomo vse plačali, če bi se le vtegnulo kaj pokvariti. „Mož beseda, gospodje! reče štempihar, poči ob dlan, zleze pod voz, va-nj se vpre s herbtam, ter ga vzigne visoko", in pusti ga na nagloma pasti na terde tla, na kamnje. Sod pa poln se strese in popokajo obroči na njim, in vino uide skor vse po tleh. Gospodje so mogli vino in vso škodo plačati, in štempiharju dati, kar somu obljubili, in djal je: To imate, de se boste vedli še kdej ž štempiharjem norčevati — in smeh in smeh je bil po celim tergu. — Zategnil je voznik velik voz (tajselj) v kraj ceste pri kerčmi v Olševku. Na vozu pa je bil sod vina. Pride mim Štempihar po noči. Se skerči zleze pod voz, ga nabaše na herbet, in ga presuče. Drugo jutro je voznik zgodej ustal, ker se mu je naprej mudilo. Ker je pa megla stala, ni vidil, kako je voz obernjen. Na-preže, se vsede na voz, požene in pelje se po ravno tisti poti nazaj, od koder je pred ta dan prišel, in čuda! pred se ni zavedi!, kam se pelje, ko je tje prišel, od koder je včerej iti jel. — Le lohka, de je na vozu spal, ka-
kor je že to navada voznikov! — Fantini so se pretepali. Štempiharjev brat pa je bil glava vsiga pretepa. Vlove ga tedej in vtaknejo ga na Berdu nad Krajnjem v luknjo (ječo). Štempihar domu pridši popraša po bratu, in ko zve, kaj in kako, gre na ravnost na Berdo. Pride do grada pred ječo, kije imela železne vrata. Popraša: „Brate! ali v tej luknji čepiš?" De! se oglasi brat in pravi: „Jože! si mar ti, me rešit prideš?" „Sim," odreče Štempihar in pravi: „Stopi, stopi v kaki kot ječe, de kej ne dobiš;" izgovori in bacne z nogo v duri, de habijo na sredo tamne sobe. Grad se strese, in gospoda, ker menijo, de je potres, de se bo zdej zdej vse na kup pogreznulo, groze krik zaženejo. Štempihar pa mirno gre z svojim bratam domu proti Olševku. — Tobak (kontreband) je nesil Hrovaškiga. Kar ga za-leze šest mejačev (iblajtarjev). Velejo mu se vdati, ali on dene culo na tla, potegne enimu puško iz rok, našeška do dobriga vsih šest, in gre naprej. — Spet drugikrat je nesel tobak — dva stota (centa) ga je bilo. Že je bil blizo doma, ali na poti je veliko kerčem. Štempihar pa ga je neizrečeno rad lukal, torej je tudi težko kakšino zgrešel. Skorej v vsako je šel, in šel ga je tudi zdaj pit, in navlekel se ga je, de je zadremal, in zaspal na klopi za mizo. Culo pa je pustil v veži ležati. Pride med tim bližni grajšak do kerčme. Viditi v veži culo ležati popraša gospodarja kaj in kako, pobara, čigav de je tobak; kerčmar pa mu reče, de je Štempiharjev, ki v hiši spi. Ne reče ne bele ne černe: temuč gre molče na ravnost domu. Ali kmalo prideta dva njegovih hlapčonov z vozam pred hišo, naložita culo tobaka in jo peljeta v grad. Imel pa je grajšak tako kiet, v ktero se je po stopnjah doli v tla šlo. V to zvalita hlapca culo, kakor jima je bilo rečeno. Gospod grajšak so namreč mislili, de bo Štempihar tako neumen, de bo sam šel v klet po culo, in potem bi se s pomočjo hlapcov železne duri kleti zaperle, zaklenile, in junak se vjel v nastavljeno past. (Kdor bi bil pa Štempiharja vjel, bi bil nekej veliko zanj potegnil). Gospod grajšak tedej denarja, kakor je že to navada, lakomni, so mislili kej plačila za-nj dobiti. Ali gospod grajšak! oj kako ste se zdaj zmotili: vtegnete biti scer modra zvita buča, ali Štempihar — kmetica ga je rodila, ne gradjanka — Štempihar, on — kmet — je tukaj modrejši, bolj prebrisane glavice. — Zbudi se čez nekoliko časa korenjak, in ker ni vidil tabaka v veži, popraša za-nj kerčmarja, ki mu pove kaj in kako. Kar na ravnost hajdi nad grajšaka. Pride, pravi, reče: „Hej gospod žlahtni! dajte mi tobak nazaj, prosim." V kleti tamle, glej! leži, reče gospod grajšak, pojdi ponj. Štempihar pa odgovori: „Vi že pravite, gospod, ali to ni tako, to je vse drugač, kdor je tobak v klet djal, nej ga pa še vun spravi." Gospod grajšak pa so se ga bali, torej so djali hlapcama tobak iz kleti spraviti, ker so poznali Štempiharja.
(Konee sledi.)
% m c s.
Iz Požuna (Prešporka). Čudno obličje predstavlja Košutova vojska in tabor njegov. Vojska njegova obstoji iz pravih vojakov, iz narodnih stražnikov in iz natepenih deželnih brambovcov. Kar je prave vojašnje izmed njih, so madjarski regimenti, kterih neki del je tudi iz neogerskih dežel. kot p. r. kono-nirji, talianski regimenti: Ceccopieri, Zanini in nekteri gališki regimenti kot Hartmann. Narodna straža je izbrana iz različnih mest, tudi kmetje so v njegovim taboru brez uniforme, ki pa imajo dobro orožje. — Dobri konji za boj so iz pust sredne Ogerske dežele, tako imenovani Čikoši, pravi kervni Madjari iz Po-tisja. Orožani so z pištolami, nožem in sekiro (balta) na dolgim porišu nabito, kakor pravijo fokoš, in z dolgim korbačem. Landsturm pešeov obstoji večidel iz Slovakov in kmečkih Nemcov.	(SI. J.
	V		v	
	Ljubljani		Krajnji	
Kitni kup.	25		27.	
■	Listopada		Listopada.	
Srednja cena 1 mernik.	•sold.	kr.	gold.	kr.
Pšenice domače . .	2	31	')	25
» Imnaške . . .	2	45	2	40
Turšice......	—	—	1	36
Sorčice......	—	—	1	50
neži.......	1	30	1	36
Ječmena.....	—	—	—	—
	1	10	i	16
	1	14	1	2
	—	45	—	42