Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale • II Gruppo Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . . L 1.250 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . . . L 2.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 3.500 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 '/J/m ~ Leto XX. - Štev. 46 (1026) Gorica - četrtek, 21. nov. 1968 - Trst Posamezna številka L 50 Katolištvo in 99 Vesoljni cerkveni zbor v Niceji, ki je prvi v zgodovini Cerkve, je že leta 325 ugotovil, kateri so znaki oziroma bistvene lastnosti Kristusove Cerkve. Zato izpovedujemo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi: »Verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.« Katolištvo je torej eden izmed bistvenih znakov Cerkve. KATOLIŠTVO CERKVE Kako danes pojmujemo katolištvo ali vesoljnost Cerkve, je pojasnil zadnji vatikanski koncil v konstituciji o Cerkvi takole: »Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu. Zaradi tega se mora to ljudstvo, ki ostane eno in edino, razširjati po vsem svetu in skozi vse čase, da spolni sklep božje volje... Med vsemi narodi zemlje je torej zakoreninjeno eno samo božje ljudstvo, ki iz vseh narodov privzema svoje državljane, seveda državljane kraljestva, ki ni zemeljsko, marveč nebeško. Vsi po svetu razkropljeni verniki so v Svetem Duhu z drugimi povezani v občestvo... Ta pečat vesoljnosti, ki krasi božje ljudstvo, je dar Gospoda samega; z njim katoliška Cerkev učinkovito in trajno teži za tem, da bi pod Kristusovo poglavarstvo, v edinstvu njegovega Duha, povzela vse, kar je človeškega z vsemi človeškimi dobrinami« (LG 13). Katolištvo je v opisanem smislu lastno samo Kristusovi Cerkvi, v kolikor je božje ljudstvo nove zaveze, in vzdevek »katoliški« pripada v vsej polnosti in širini samo Cerkvi. KATOLIŠTVO USTANOV V CERKVI Ali vendar vemo, da besede imajo širše in ožje pomene, da se rabijo v pravem in prenesenem pomenu. Tako je tudi s pridevnikom »katoliški«. Prastara raba je, da se pridevek »katoliški« ne rabi samo za Kristusovo Cerkev, marveč tudi za druge ustanove in stvari. Seveda, ker gre za ustanove, ki niso Cerkev, se pomen pridevnika »katoliški« zoži. Rabi se torej v drugačnem smislu kakor kadar gre za Cerkev. Tako je ustaljena navada, da govorimo o katoliških šolah. Potem imamo katoliške vzgojne zavode, katoliške univerze, katoliške časopise, katoliške organizacije itd. Vzdevek »katoliški« za organizacije in ustanove, ki niso Cerkev, se je torej rabil Pred koncilom in se rabi tudi po koncilu. Tako je npr. prav v zadnjih letih nastalo v Italiji novo združenje »Unione Cattolica Stampa Itallana« (Združenje Italijanskega katoliškega tiska). To združenje je imelo pretekli teden svoj kongres v Tarantu. Na kongresu so govorili laiki, vatikanski mon-signorji, škofje. Toda nihče se ni spotikal ob nazivu »katoliški« in zahteval, naj se odpravi. Samo neka tržaška revija je mnenja, da bi bilo pravilneje slediti navodilom vatikanskega koncila in take nazive odpraviti; tudi »Ka4 ..iški glas« naj bi to napravil in spremenil svoj naziv. Ni nam znano, da bi vatikanski koncil kaj takega svetoval, kakor da bi bila Cerkvi v sramoto ali katoličanom v škodo, če kaka organizacija ali kak časopis nosi tudi naziv »katoliški«. Nam se zdi, da izmikanje oznaki »katoliški« ne izvira zmeraj iz želje, »da se bolj prosto podaš na raven odprtega soočenja z drugimi političnimi skupinami in idejnimi tokovi ter gibanji«. Ml smo namreč obratnega mnenja, da izbegavanje jasni kvalifikakciji »katoliški« nemalokrat izvira iz prikritega namena bolj prosto ljubimkati z drugimi idejnimi tokovi in gibanji, ne pa iz namena se z njimi laže soočiti. V tem nas Potrjuje tudi zgled s srečanja zamejske mladine na Goriškem v preteklem poletju, ko je neka skupina odločno zahtevala, da v resolucijo ne sme beseda »katoliški« in v tem tudi uspela. Sedaj vemo, zakaj: Usta skupina je zajadrala v levičarske vode. Zaradi tega spadamo mi v tisto vrsto katoličanov, ki menijo, da je bolje Povedati pogumno, kaj hočemo. KATOLIŠTVO IN NAŠ TEDNIK Končno še to: Kvalifikacija »katoliški« Pri ustanovah In časopisih nikakor ne KatoHški gias" Rusjja pro(|ira v Sredozemlje pomeni »nekaj uradnega in edino veljavnega«, kot hočejo nekateri naprtiti našemu tedniku. Saj smo zgoraj povedali, da »uradno in edino veljavno katoliška« je samo Kristusova Cerkev, ki jo vodijo Petrov naslednik in škofovski zbor. Ostali smo samo del te Cerkve in s svojim nazivom »katoliški« hočemo poudariti le to, da želimo in si prizadevamo slediti smernicam in naukom katoliške Cerkve. To morajo sicer delati tudi drugi, če hočejo biti katoličani. Zato daleč od nas predrzna in krivoverska misel, da bi se imeli za edine ali uradne predstavnike slovenskih katoličanov v zamejstvu in da bi se drznili enačiti »Katoliški glas« — katolicizem. Taka enačba se more poroditi le v glavi, ki je polna idejne zmede in svoje privide pripisuje drugim, ki se jim kaj takega še sanjalo ni. Ljudje pa smo ljudje in ostanemo ljudje. Zato, kakor moremo vsi grešiti, tako moremo tudi vsi pogrešiti. Tudi »Katoliški glas« se lahko zmoti, tudi »Katoliški glas« je nepopoln, kot vse človeško. Poleg tega vemo, da ima vsaka glava svojo pamet. Zato so vedno bila o ljudeh in idejah različna mnenja. »In dubiis libertas«, pravi stari izrek. O stvareh, ki niso verska dogma in jasen cerkveni nauk, ima lahko vsakdo svoje mnenje. Tudi »Katoliški glas«. S tem pa ni rečeno, da naš tednik vsiljuje svoje mnenje kot neovrgljivo resnico. To more očitati le kdor hoče naše pisanje napak razumeti. Toliko smo imeli za potrebno pojasniti, da se ne bodo širile lažne trditve na račun poslanstva in pisanja »Katoliškega glasa« in da se razjasnijo pojmi v današnji pokoncilski zmedi. (r+r) Preteklo soboto se je zaključilo v belgijski prestolnici Bruslju zasedanje držav, ki so članice seve-rozapadnega atlantskega obrambnega pakta, NATO imenovanega. Skupna izjava, ki je bila izdana na koncu zasedanja, je zelo udarna in preseneča po svoji odločnosti. V njej zapadni zavezniki zavračajo trditev voditeljev Sovjetske zveze, da imajo le-ti pravico posredovati v notranjih zadevah držav socialističnega bloka. Tako stališče je v popolni opreki z načelom neodvisnosti držav istočasno pa spravlja v nevarnost mir na svetu ter je težka grožnja za mednarodne odnose. Poseg po orožju in navzočnost tujih čet na Češkoslovaškem sta povzročila splošno negotovost za bodočnost in zahtevata s strani NATO držav skupno čuječnost. Glede Beriina pozivajo te države Sovjetsko zvezo naj spoštuje prevzete obveznosti ter ne ovira svobodnega dostopa do bivše nemške prestolnice; naraščajoča navzočnost sovjetskih ladij v Sredozemskem morju upravičeno vznemirja NATO sile, saj je namen sovjetskih ladij vršiti zlasti politični pritisk na države, ki so del Sredozemlja. NATO organizacija ne more ostati brezbrižna ob novo nastalem položaju, saj gre za varnost držav-članic atlantskega pakta. Vsak bodeči sovjetski nastop, ki bi posredno ali neposredno Unrl ie kiriinal cerkvne etati »Smrt kardinala Bea pomeni izgubo ne le za katoliško Cerkev, ampak za vse kristjane.« S temi besedami je naznanil vatikanski radio v soboto, 16. novembra njegovo smrt. Ce kdaj, to pot omenjene besede niso bile retorične, samo blagoglasne, ampak so v polni meri odgovarjale dejstvom. Bil je moderen v zdravem smislu tega izraza, pogumen in preudaren. Da je v Cerkvi zmagalo načelo verske svobode in svobode vesti, da se je razvil ekumenski razgovor in pospešila ter okrepila ideja mednarodnega bratstva, je nemalo njegova zasluga. Pred 87 leti, konec maja 1881 se je rodil v kraju Riedbdhringen na Badenskem v Zahodni Nemčiji. Njegov priimek je bil nenavaden; razvil se je iz Beham, in to je značilo Bdhme-Ceh. Pri 21 letih je vstopil v jezuitsko družbo; ker je bila ta v njegovem času v Nemčiji prepovedana, se je šolal v Blyenbeeku na Nizozemskem. V lej deželi verske svobode in strpnosti je prišel v stik z rigoroznimi kalvinei, z judi in s humanisti, ki so odklanjali Boga, pa želeli biti dobri kot ljudje. Bivanje na Holandskem je ustvarilo v njem tisto širino, ki je kasneje zablestela v vsej polnosti, ko je prevzel '1 ajništvo za zedinjenje kristjanov in postal eden največjih pobornikov napredne smeri na zadnjem koncilu. Po končanju teoloških študij v Innsbrucku je preživel dvajset let v Sveti deželi, postal izreden izvedenec v svetopisemskih vprašanjih ter prevzel leta 1930 Biblični inštitut v Rimu. Sv. oče Pij XII. si ga je izbral za svojega spovednika, po Pi-jevi smrti pa ga je papež Janez XXIII. že v prvem konzistoriju leta 1959 imenoval za kardinala. Njemu je zaupal svoj načrt, združiti potom vesoljnega cerkvenega zbora vse kristjane in njemu je poveril najbolj delikatne naloge kot potova- nja v Vzhodni Berlin, v Anglijo in v ZDA. Bil je kardinal Bea tisti, ki je pripravil srečanje med primasom anglikanske Cerkve Fisherjem in Janezom XXIII. ir. bil je spet on tisti, ki je izgladil pol srečanju Pavla VI. s carigrajskim patriarhom Atenagorom. Na II. vatikanskem koncilu se je z vso zavzetostjo boril, da bi bila sprejeta izjava o Judih, v kateri je bil ta narod oproščen stoletne obtožbe »bogomora«. Tako se je zdelo, da je prav on, Nemec po izvoru, hotel popraviti na izvoljenem ljudstvu, kar so drugi Nemci, njegovi rojaki, nad Judi zagrešili. Malo pred smrtjo je bolnika še obiskal sv. oče Pavel VI.; in komaj je zvedel za njegovo smrt, je zanj opravil sv. mašo. Prav tako je poslal sožalni brzojavki kardinalu Dopfnerju v Miinchen ter generalu jezuitske družbe p. Arrupeju, pod-črtajoč veliko vnemo pokojnega za stvar zedinjenja in njegovo zvestobo v službi Cerkve. Sožalne brzojavke so poslali tudi predsednik Saragat, patriaih Atenagora in anglikanski primas Ramsey kakor tudi več judovskih organizacij. Pogrebne svečanosti so se izvršile ta torek v vatikanski baziliki. Opravil jih je kardinal Alojzij Marella. Nato so truplo prepeljali v Nemčijo v Beov rojstni kraj Riedbdhringen in ga tam pokopali. ugrozil sedanje politično stanje v Evropi in še posebej v Sredozemlju, bi povzročil težko mednarodno krizo z nepredvidenimi posledicami. PRISOTNOST SOVJETSKE VOJNE MORNARICE Do leta 1966 Sovjetska zveza ni imela svoje mornarice v Sredozemlju. Lanski izraelsko-arabski spopad, v katerem se je Rusija postavila odločno na arabsko stran, pa ji je dal priliko in izgovor, da se je, kot zgleda, za stalno usidrala v prostoru, ki je življenjske važnosti ne samo za Italijo, temveč tudi za ostale njene NATO zaveznike. Od lanskoletne vojne na Bližnjem Vzhodu kroži zlasti po vzhodnem delu Sredozemlja neprestano 30 - 40 vojnih in pomožnih sovjetskih ladij. Od septembra letos se je to število povečalo še za kakih 20 enot. V času od 1. januarja do 25. oktobra letos so našteli 174 sovjetskih ladij, ki so plule v obeh smereh skozi ožino v Dardanelih. Sovjetska mornarica v Sredozemlju obsega 12 podmornic, eno nosilko helikopterjev, dve križarki, 12 rušilcev, tri minolovce in vrsto pomožnih ladij. 20. septembra je vplula v Sredozemlje prva sovjetska nosilka helikopterjev »Moskva«, to je ladja s posebno obliko. Sprednji del je podoben križarki, zadnji pa letalonosilki. Ima 18.000 brutoreg. ton in nosi na palubi 20-30 helikopterjev. Opremljena je tudi z raketami ladja-zrak za protiletalsko obrambo. Osrednji problem, od katerega je odvisna stalna, varna in trajna prisotnost sovjetske eskadre v Sredozemlju, je pa zanesljivost njenih zvez z matičnim morjem in matičnimi pristanišči. Sedaj se sovjetsko ladjevje oskrbuje deloma na odprtih sidriščih od preskrbovalnih ladij, ki prihajajo iz matičnih krajev, deloma pa v prijateljskih državah Cipru, Egiptu in v Alžiriji. Seveda je pa tako oskrbovanje neugodno, v primeru resnejše vojaške krize pa kar nevzdržno, saj nadzirajo Gibraltar in Dardanele — dva vhoda v Sredozemlje, medtem ko je sueški prekop trenutno neuporaben — države, članice NATO pakta. AMERIKANSKA NADMOCNOST Čeprav je Sovjetska zveza zelo okrepila svoje ladjevje v Sredozemlju, še daleč ni kos ameriški vojni mornarici, ki se od zadnje svetovne vojne stalno zadržuje na tem področju. Ameriška pomorska sila šteje sama, brez ladij Velike Britanije, Italije, Grčije in Turčije 50 enot (dve letalonosilki, dvesto letal in 30.000 mož). Poleg tega Amerikancem ne manjka pomorskih in letalskih oporišč. Toda kljub ameriški premoči ni še dano nobeno jamstvo, da ne bi moglo priti do neposrednega spopada. Taka nevarnost je stalna in obojestranska. Obe ladjevji se neprestano spremljata in vzajemno kontrolirata. Tako so v lanskoletni arabsko-izraelski vojni sovjetske in ameriške ladje plule vzporedno. Isto se dogaja ob vsakih manevrih na eni ali drugi strani. Ko je nosilka helikopterjev »Moskva« zaplula v Sredozemlje, so se ji takoj približali ameriški rušilci, ameriška letala pa so jo začela preletavati. Ob takšnem »spremljanju« se lahko incidenti sprožijo sami od sebe in iz iskre kaj lahko nastane plamen. Pred nekaj dnevi, 5. novembra, so se pričele v zahodnem in srednjem Sredozemlju velike pomorske vaje, v katerih sodeluje okoli 50 ladij petih držav članic Nato zveze in Francija. V njih naj bi preizkusili sposobnost teh pomorskih sil za protipodmorniško vojno ali protiletalsko zaščito. Vsekakor ti manevri niso brez zveze z dogodki na Češkoslovaškem, na Bližnjem Vzhodu in s povečanjem sovjetske mornarice v Sredozemlju. ITALIJA JE ZASKRBLJENA Od vseh NATO držav gre Italiji navzočnost sovjetskega ladjevja gotovo najbolj na živce. Varnost v Sredozemskem morju je zanjo življenjskega pomena, saj prejema tri četrtine svojega uvoza po pomorski poti. Zato je njene državnike zelo vznemirilo pisanje moskovskih »Izvestij«, v katerih je bilo rečeno, da Italija podpira ameriški imperializem s tem, da vojaško sodeluje z Ameriko v Sredozemlju. Sovjetski člankar je tudi zatrdil, da je Sovjetska zveza sredozemska država, saj je Črno morje, ki ga ona obvlada, zemljepisno del Sredozemskega morja. Tudi Jugoslavija se čuti ogrožena. Isti Tito, ki je lani rohnel nad Izraelci in na vrat na nos na ljubo Nasserju z Izraelom prekinil diplomatske stike, sedaj z zaskrbljenostjo opazuje povečano sovjetsko navzočnost pred vrati Jadrana, ki ji je prav izraelsko-arabski spopad dal novega razmaha. Danes njegov prijatelj Naser hvali sovjetski nastop na Češkoslovaškem ter nudi oporišča sovjetskim imperialistom. Tito je uredniku pariškega tednika »Pariš Match« izrazil bojazen, da bi utegnilo priti nekega dne do spopada med sovjetsko in ameriško vojno mornarico na Sredozemskem morju. Dodal je, da se pa ne boji vkorakanja sovjetskih čet. Trenutno je Tito upravičeno lahko samozavesten. Na zadnjem zasedanju NATO organizacije so države članice posredno tudi Jugoslavijo vzele v svojo zaščito. Vsak napad na njeno neodvisnost bi sprožil verižno reakcijo, ki si je pa Sovjeti vsaj na področju Sredozemlja še ne želijo. Te dni so na celovškem škofijskem ordinariatu sporočili, da so imenovali na kanoniško mesto, ki ga je imel rajni prelat Rudolf Bluml, novega kanonika, voditelja škofijske finančne zbornice msgr. Zimolina. S tem so Slovencem vzeli eno izmed dveh kanoniških mest. Namesto Slovenca so imenovali Nemca. To so sicer nameravali storiti takoj po Bliimlovi smrti, a je bilo treba, da je gosposvetski župnik prej razložil v knjigi svojo teorijo, da Slovencev ni več toliko, da bi bilo treba zanje dve kanoniški mesti. V tolažbo Slovencem so dekana Milloniga imenovali za častnega kanonika. S tem pa so Slovence zopet degradirali. V zadevi najnovejše Mucherjeve knjige se je končno zganila škofija in se v »Kirchenblattu« distancirala od nje, da je pač to Mucher-jeva osebna zadeva. Glede sv. Cirila in Metoda pa pravijo, da bo odločila znanost, koliko so Mucherjeve trditve pravilne. Ko sv. Cerkev že toliko let časti sv. Cirila in Metoda kot svetnika, je to stališče nekaj povsem novega. Vaš poročevalec Dežela medu in mleka IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI ^ , m Bazilika Kristusovega spremenjenja na gori Tabor v Galileji. Fotografija je bila posneta ob priliki letošnjega romanja primorskih Slovencev v Sveto deželo. Na sliki je videti nekatere naših romarjev ko stopajo v mogočno svetišče Ponos Izraelcev, ki so v teku dvajsetih let obstoja svojo državo znova spremenili v deželo, kjer »teče mleko in se cedi med«, je več kot upravičen, zlasti če se napravi pirmerjava s tistim delom, ki je bil do lanske sedemdnevne vojne v rokah Arabcev. Nekaj samo po sebi umevnega in istočasno častnega je za vsakega Izraelca, naj bo univerzitetni profesor ali navaden delavec, da preživi nekaj časa svojega življenja v puščavi Negev na jugu države in tam pomaga pri preobrazbi nerodovitnih tal v uporabno zemljo. Glavni problem v tej puščavi je, kako priti do vode. Arheologi pridno prebirajo sv. pismo stare zaveze, da bi iz njega odkrili, kje so vodile stare ceste, stala starodavna naselja in se nahajali studenci, saj preprosta pamet pove, da kjer so bila mesta, tam je bila tudi voda zraven. Danes se skuša priti do sladke vode na najbolj različne načine: z umetnim dežjem, z razsoljevanjem morske vode, z zbiranjem deževnice, zlasti pa s kanalom, ki se v Galileji pričenja ter del jordanskih voda odvaja v Negev. V Palestini dežuje, če dežuje, le od novembra do marca. Lahko se pa zgodi, da dež skoro docela izostane. Ni čuda, da sv. pismo tolikokrat govori o sušnih dobah in o velikih lakotah, ki so zadevale prebivalstvo, razumeli pa bomo zato tudi tem bolj psalmistov vzklik: »Kakor jelen hrepeni po hladni vodi, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Toda kjer je voda na razpolago, tam je rodovitnost zemlje naravnost neverjetna. Limone in pomaranče, dateljni in banane, pa grozdje, res skoro tako veliko kot so o njem poročali Mojzesu izvidniki, vse to govori v prid besedam sv. pisma, da je obljubljena dežela res dežela medu in mleka. »Gotovo, delo v te»j pekoči vročini in na kamnitih tleh je trdo, toda če se doživi, kako istočasno isto drevo cvete in sadove nosi in da se ga more večkrat na leto obrati, potem se človek čuti za vse napore bogato poplačanega,« je izjavila stara žena, ki živi v kibucu. Ti kibuci so najbolj čudovit izraz volje izraelskega prebivalstva, spremeniti zemljo svojih očetov v cvetoč vrt. Vsa dežela je z njimi posejana in če se izraelski del tako zelo razlikuje od arabskega, je to predvsem zasluga teh pionirjev-ideali-stov, ki živijo neke vrste samostansko življenje. Lastnina kibuca pripada skupnosti, posamezniki pa prejemajo mesečno plačo, vse potrebno za vzdrževanje, plačan dopust, brezplačno šolanje otrok. Jedo v skupnih obednicah, otroci živijo zase, le nekaj ur na večer s starši, zakonci imajo le sobo zase, čez dan so vsi na dolu na polju. Nehote obiskovalec te kibuce primerja s srednjeveškimi samostani, ki so nastali iz podobnih razlogov kot sedanji kibuci: obdelovanje zemlje in zaščita dežele pred osvojevalci in vdorniki. Medtem ko se v jordanskem delu Palestine, ki so ga lani zasedli Izraelci, še na vsak korak čuti dih, ki ga izžarevajo evangeliji, je pa izraelski del že skoro popolnoma zgubil svojo evangeljsko podobo. Celo Galileja, kjer živi še največ Arabcev, daje čisto moderen izraz, da o Tel Avivu ali novem Jeruzalemu sploh ne govorimo. Mogočne so nove stavbe, silen promet, vedenje prebivalstva zapad-njaško. Ta zapadni vpliv je opazen tudi pri vernosti judovskega prebivalstva. Današnji Izraelec veruje v zemeljsko blagostanje in tehnični napredek; prihod obljubljenega Mesija ga zato več ne zanima. Božje službe ob sobotah so v sinagogah slabo obiskane. Povprečni judovski človek je ateist, ne sicer v zapadnem smislu, da bi ostale vere preziral ali jim nasprotoval, temveč da se zanje sploh ne zmeni. Dvajset odstotkov Judov v izraelski državi je še vernih. Ti obhajajo sobotni dan in se držijo Mojzesove postave. Verne Jude spoznaš po črnih oblekah, ki jih nosijo, z zalisci in brado ter s črnim klobukom, s katerim so pokriti. Las si ne strižejo. Pač pa je težko dobiti Juda, ki ne bi ohiskal vsaj na predvečer sobote, če je v Jeruzalemu, zid žalovanja, kjer se bo globoko sklanjal k tlom, molil in tožil nad razdejanjem svetega mesta. Od leta 1948 do lani so bili Izraelci oropani tega žalovanja, saj je bil zid v rokah jordanskih oblasti, prehod meje pa zaradi silnega arabsko-judovskega nasprotovanja nemogoč. Danes, po osvoboditvi starega Jeruzalema, se Judje spet množično zbirajo ob zidovih svojega nekdanjega slavnega templja. Ne sanjajo več o njega ponovni vzpostavitvi. Zadostuje jim ta zid, ki jim govori bolj kot kdo drugi o deželi njih očetov, v katero so se vrnili in so odločeni v njej tudi ostati, pa naj bi bile žrtve, ki jih morda skriva bodočnost, še tako velike. Novo Dininie V nedeljo, 17. novembra ob 4h zjutraj se je po tridnevnih burnih razpravah končal v Pragi plenum centralnega komiteja komunistične partije Češkoslovaške. Pahljača mnenj je bila zelo široka: od tistih, ki se zavzemajo za dosledno in odločno izvajanje pojanuarske politike do takih, ki so kritizirali vodstvo, češ da ne izpolnjuje sporazumov, sklenjenih s Sovjetsko zvezo ter da premalo nastopa proti desničarskim silam. Iz predsedstva cen- Priznanje slovenskemu bogoslovnemu profesorju Za dekana teološke fakultete na papeški univerzi Propaganda Fide je bil izvoljen profesor dr. Janez Vodopivec. Kot znano, je generalni tajnik na isti univerzi dr. Franček Šegula. Rektor filozofskega zavoda Propaganda Fide je msgr. Maksimilijan Jezernik. Na univerzi Propaganda Fide predava tudi prof. Rafko Vodeb. Tako delujejo na univerzi Propaganda Fide, na kateri se pripravljajo na duhovništvo fantje iz misijonskih dežel vsega sveta, kar štirje Slovenci. t Dr. Ježe Gracar CM V Beogradu je umrl dr. Jože Gracar, ki je nad dvajset let deloval na Tržaškem Bil je lazarist in je prišel v Trst malo pred drugo svetovno vojno, da bi pomagal duhovnikom na prižnici in v spovednici. V oktobru leta 1943 je prevzel skrb za župnijo Sveti Križ pri Trstu, kjer je ostal 17 let. Leta 1960 se je vrnil v Slovenijo. Bil je nekaj let na Mirenskem Gradu, nato pa v Beogradu. Star je bil 63 let. duhovnik je bil od leta 1931. Več o zaslužnem duhovniku bomo objavili v prihodnji številki našega lista. Počastitev spomina pokojnih Slovencev na rimskem pokopališču Dne '3. novembra letos so se zbrali člani in prijatelji društva rimskih Slovencev »Slomšek« na rimskem pokopališču, kjer je v kapeli grobnice Zavoda za širjenje vere opravil sv. mašo za vse drage pokojne glavni dušni pastir Slovencev v zdomstvu msgr. Ignacij Kunstelj. V govoru med sveto daritvijo je omenil, da slovenske kosti trohne po vsem svetu. Ko se spominjamo teh grobov, se moramo spomniti, da smo božje zrno; zrno pade v zemljo in se tam razkroji, toda iz njega požene nova kal, ki rodi stoteren sad. Tako zrno bodimo na svoji življenjski poti tudi mi! Živimo, kakor Bog zahteva. Po sv. maši so vsi navzoči obiskali v dolgi procesiji grobove pok. p. Prešerna, g. Iskre, očeta in matere družine Česnik, ge. Baleani, gdč. Marinšek in drugih. Posebej so se spomnili voditelja primorskih Slovencev dr. Janka Kralja, ki tudi počiva na rimskem pokopališču. Dolgo in iskreno je bilo to romanje med grobovi. In vedno več je slovenskih med njimi. Pisana dejavnost rimskih Slovencev Kot vsako leto, je društvo »Slomšek« tudi letos organiziralo svoj oktobrski izlet v rimsko okolico in sicer na misijonsko nedeljo, 20. oktobra. Udeležilo se ga je 24 oseb, ki so sredi jesenskega sončnega dne ob okušanju sladkega grozdja med rumenimi vinogradi preživele prijeten dan. Ni manjkalo šal, petja in raznih iger. Društveni odbor skuša postopoma uresničiti tudi druge svoje načrte: v okviru kulturnega odseka se pripravlja tečaj slo- n linko Snjetm tralnega odbora je izpadel liberalni član Mlinar; nadomestil ga bo bolj konservativni Štrougal. Sklenjeno je tudi bilo, da se bo naslednji vsenarodni kongres partije vršil enkrat prihodnje leto, a le če bo dosežena normalizacija odnosov z Rusijo in ostalimi socialističnimi zaveznicami. Pozno zvečer so nato objavili resolucijo, ki očividno kaže sledove sovjetskega vmešavanja in pritiska, saj govori o »borbi proti desničarskim, protisocialističnim in protisovjetskim silam ter proti bur-žujni ideologiji, kar je najnujnejša naloga partije.« Resolucija dalje pravi, da vodstvo centralnega komiteja ni zavzelo odločnega stališča glede notranje politike po januarskem plenumu, kar je pripeljalo do novih zapletljajev, zmede mnenj v partiji sami ter v javnosti. Tako je nastal vtis, da kritika, ki naj bi bila namenjena krivcem, bolj velja partiji sami. Pri tem sta pomagala zlasti tisk in radio. V takem stanju niso »centralni komite, njegovo vodstvo, komunistični člani v vladi, v ljudski fronti in ljudski skupščini znali organizirati dovolj odločne in sistematične borbe za dosledno izvajanje sprejetih sklepov.« Ko so študentje zvedeli za zaključke plenuma, so v Pragi in na ostalih univerzah proglasili tridnevno stavko ter zasedli univerzitetna poslopja. Mislili so tudi množično demonstrirati po ulicah, pa so potem zaradi številnih pozivov s strani partijskega vodstva od te namere odstopili. venščine za otroke in odrasle, slovenske gospe organizirano obiskujejo bolne društvene članice, planinski odsek je že napravil svoj vzpon 1500 m visoko, članice odseka za Slovenik pridno pobirajo mesečni prispevek; akademiki postajajo vedno bolj povezani med seboj. Društvo nudi vsakomur, ki se k njemu zateče, predvsem tisto, kar sodobni svet najbolj pogreša: iskreno ljubezen in nesebično pomoč. Hvaležnost zapuščenih, bolnih, svojcev pokojnih in tistih, ki šele iščejo smer v življenje, potrjuje, da si je društvo izbralo pravo pot. Širite »Katoliški glas" Italijanska vlada je odstopila 'Predsednik italijanske vlade Leone je odstopil z vso svojo vlado v torek 19. novembra. S tem je nastala kriza, ki bo verjetno trajala nekaj tednov. Gre za obnovitev vlade leve sredine, v katero naj bi vstopili krščanski demokrati, socialisti in republikanoi. Socialisti so si mukoma izvolili novi izvršni svet, ki mu predseduje Nenni, tajnik pa je postal Ferri. Skupina, ki se znotraj socialistične stranke navdušuje za sodelovanje v novi vladi, ima komaj 52 % večine, zato bo tisti, ki bo dobil od Saragata mandat za sestavo nove vlade, imel zelo težko stališče. Seveda bo novi ministrski predsednik iz demokrščan-skih vrst. V poštev prihajata sedanji tajnik Krščanske demokracije Rumor ali pa finančni minister Colombo. Na koga bo padla izbira, bo odločila stranka sama na prihodnjem sestanku svojega vodstva. Preteklo nedeljo so bile tudi deželne volitve v Tridentu in na Južnem Tirolskem. Novi deželni svet bo sestavljen iz 20 svetovalcev iz vrst Krščanske demokracije (leta 1964 - 19), socialisti so dobili 6 (7) poslancev, komunisti skupaj s socialističnimi proletarci 3 (2), soc. proletarci 1 (0), liberalci 2 (2), misovoi 1 (2), republikanci 1 (0). Južnotirolska nemško govoreča stranka je ohranila število svojih sedežev, glasove pa povečala od 134.178 na 138.132. Pozornost je vzbujala to pot skupina »upornih« katoličanov profesorice Menapace, ki se je v Tridentu odcepila od Krščanske demokracije ter se povezala s komunisti, kar pa ji ni pomagalo, da bi bila izvoljena. Kardinal Konig obiskal Perzijo Dunajski kardinal Konig je obiskal Teheran, kamor ga je povabila tamkajšnja univerza. Govoril je o prvotnih verstvih na ozemlju Perzije. Na povratku se je ustavil v Jeruzalemu, kjer ima Avstrija svoj hosipic. Slovenski prevod okrožnice o življenju Ljubljanski nadškofijski ordinariat je oskrbel prevod in natis papeževe okrožnice o posredovanju človeškega življenja. Iz latinskega izvirnika sta okrožnico prevedla dr. Merlak in dr. Steiner. Daljši uvod in razlago k okrožnici je napisal dr. Štefan Steiner, docent za moralno teologijo na teološki fakulteti v Ljubljani. Isti prevod bo izšel v koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1969, ki bo z ostalimi knjigami letošnjega daru kmalu dotiskan. Misijonar umorjen 62-letni švicarski misijonar iz kongregacije salvatorijancev je postal 10. oktobra letos žrtev roparskega umora blizu svoje misijonske postaje Kalamba v Katangi (bivši belgijski Kongo). Napadli so ga trije roparji in ubili s štirimi streli. Nato so mu odvzeli denarnico in zapestno uro. Nov nadškof v Perugi Msgr. Ferdinando Lambruschini je postal nadškof v Perugi. Bil je dosedaj profesor moralne teologije na Lateranski univerzi v Rimu. Veliko je sodeloval pri katoliških časopisih in revijah. Delavci avtomobilske industrije v Lurdu Zadnje dni oktobra je bilo veliko mednarodno romanje delavcev v Lurd. Pobudo so dali delavci avtomobilske industrije Fiat. Pridružili so se delavci iz Avstrije, Prebral sem članek v »Katoliškem glasu« z dne 31. oktobra pod naslovom »Zadnje minute pred katastrofo«. Pisec članka F. B. ve o knjigi z istim naslovom, ki jo je spisal švicarski učitelj Kratzer le toliko, da knjiga nima cerkvenega »impri-maturja«. To pa še ni dovolj, da se govori o njeni vsebini. Poleg tega je treba vedeti, da se z odlokom z dne 15. novembra 1966 o verskem nauku ne zahteva več cerkveno dovoljenje, kadar se poroča o novih prikazovanjih, čudežih in drugih resničnih ali dozdevnih nadnaravnih pojavih. Seveda, kadar se Cerkev dokončno o njih izjavi, se je treba držati njenih odločb, prej pa ne. Ne strinjam se s F. B., ko pravi, da ni treba (toliko govoriti o Marijinih prikazovanjih. Marija je pri Bogu, zato ji je dobro poznana bodočnost človeštva. V skrbi za naše zveličanje in še posebej tistih, ki živijo proč od Boga, se poslužuje tudi prikazovanj, da nas vabi k zadoščevanju, molitvi in pokori ter opozarja na božjo kazen, ki bo neizogibno prišla nad ljudi, če ne bodo prisluhnili Marijinim opozorilom. Marija nadaljuje s svojimi prikazovanji. Prav bi bilo, da bi jih vzeli bolj zares. V času prve svetovne vojne, v Fatimi, je jasno rekla, da če se ljudje ne bodo poboljšali, da bo prišla druga vojna, hujša od prve. Tako se je tudi zgodilo. Kelih božje jeze je že poln do vrha; če bodo kristjani še naprej omalovaževali Marijina prikazovanja, je svet že sojen. š.J. Pripis uredništva. - Strinjamo se s Š. J., kar pove načelnega o Marijinih prikazovanjih v drugem delu svojega dopisa. Vendar, kakor razberemo iz ostalih vrstic, gre Š. J. zlasti zato, da brani upravičenost knjige Kratzerja »Zadnje minute pred katastrofo«, ki hoče zlasti dati poudarek nekim Marijinim prikazovanjem v Garabandalu na Španskem, katere je cerkvena oblast že proglasila za neverodostojne. F. B., s katerim Š.J. polemizira, je ugleden slovenski duhovnik s Koroškega. Prav zato, ker je Kratzerjevo knjigo dobro prebral, je smatral za svojo dolžnost, da opozori bralce verskega lista »Nedelja« za neosnovanost piščevih trditev. Popolnoma se strinjamo z besedami F. B.: »Kristjan ne sme biti lačen in žejen čudežev in prikazovanj, kajti zgolj želja po senzaciji je dostikrat spletka hudega duha. Naročila iz Lurda in Fatime zadostujejo; če bomo po njih živeli, bo svetovna katastrofa izostala.« Belgije, Nemčije, Irske, Švice, Španije in Portugalske. Z romarji delavoi je bilo tudi nekaj bolnikov z zdravniki in drugim bolniškim osebjem. Znamke z božičnimi motivi Poštna uprava na Malti je že izdala vrsto lepih znamk z božičnimi motivi, še ta mesec bodo izšle nove znamke z božičnimi motivi v Angliji in v Vatikanu. Islandija je postala samostojna škofija Otok Island je postal samostojna škofija, ki je neposredno odvisna od Sv. sedeža. Doslej je bil Island le apostolski vikariat in tako odvisen od Kongregacije /.a širjenje vere. Razgovor z verniki namesto pridige Škofje na otoku Tasmanija pri Avstraliji so sklenili, da se včasih nedeljska pridiga nadomesti z razgovorom z verniki. Tako naj bi bolj uspešno prenašali navodila vatikanskega koncila v življenje. Barcelona ima štiri pomožne škofe Barcelonski nadškof Marcel Gonzalez Martin je dobil kar štiri pomožne škofe, ki so vsi katalonske narodnosti. Kot je znano, predlaga na podlagi sedaj obstoječega konkordata nove škofe v Španiji državni poglavar. Ker je Španija centralistično urejena država, so oblasti do sedaj skrbno pazile, da so bili za škofe imenovani tudi v Kataloniji in baskovski deželi> ki govorita svoj ježik, vedno le Španci. Tako je vlada vsilila Kataloncem tudi sedanjega nadškofa v Barceloni, kar je met' prebivalstvom povzročilo mnogo slabe volje. Sv. oče Pavel VI. je sedaj zadevo uredil tako, da je Barcelona dobila kar štiri škofe katalonske narodnosti. Kraj ALn Karim v Judovskih gorah 9 km zahodno od Jeruzalema, kjer se je rodil Jezusov predhodnik sv. Janez Krstnik J. I. iiiimiiiiiiiiiimimiimmiiiimiiiimiiiiiiimiiiiiMimiiiiHimmiiimiiiimmniiiiiiiiHimmmmmiiiiiiimiMiiiimiiiminiiimimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiHiiii OKNO V DANAŠNJI SVET [oagreg katoliških časnikarjev a tal Zveza katoliškega tiska v Italiji (UCS1) Je imela svoje VI. zborovanje v Tarantu 7. do 9. t. m. Pred tem so se vršila zborovanja v posameznih deželah, kjer obstajajo razne sekcije ter so se volili delegati, ki naj bi zastopali pri zborovanju svoj kraj ter -imeli seveda pravico volitve novega državnega odbora in spremembe statutov. Podpisani se je udeležil kongresa kot izvoljeni delegat in obenem Predstavnik našega tednika. Udeležiti se takega kongresa predpostavlja nemalo napora in truda, začenši dol-8o potovanje, nato poslušanje raznih predavanj, udeležba pri komisijah (v našem Primeru komisija katoliških tednikov) ter Predvsem srečanja in pogovori. Pri kongresih se človek zapet snide z znanci in obenem navezuje nova prijateljstva in spoznanja. To je zlasti važno za nas Slovence, da seznanimo druge (časnikar je telo važen posredovalec vesti) o našem življenju in o naših problemih; tako marsikdo zve, da obstaja v Italiji slovenska Manjšina, ki s strani svojega katoliškega dela vsestransko sodeluje pri verski in Horalni izgradnji celotnega prebivalstva. Srečanja in razgovori se zavlečejo pozno v noč in naslednje jutro sledijo zopet novi razgovori pred zborovanjem. To je Sotovo napor, ki pa je skupni stvari zelo koristen. Glavni predmet letošnjega kongresa je Ml: deontološki zakonik v časnikarskem Poklicu in njegov odmev v življenju in v državi. Udeležencev je bilo nad dvesto; Prisotne so bile številne osebnosti iz političnega, kulturnega in seveda verskega življenja. Med raznimi pozdravi in voščili uspešno delo je prebral predsednik zborovanja pozdrav in voščilo »Katoliškega (»lasa«, glasila slovenskih katoličanov na Goriškem in Tržaškem. Na dnevnem redu so bile spremembe statuta, volitve novega odbora ter seveda Problem novega katoliškega dnevnika v daliji. Debata je bila kdaj pa kdaj zelo °stra, zmeraj pestra, kresala so se različna mnenja in kot je vedno na kongresih, vse se je moralo skrčiti zaradi predalo časa. R. Manzini, urednik vatikan-ga dnevnika »L’Osservatore Romano«, ie odložil predsedniško mesto; na njegovo neslo je bil izvoljen Fl. Piccoli. Mesto Taranto nudi veliko turističnih it drugih točk; marsikaj od tega smo si' lahko ogledali, kar je vedno lepa stran ongresov. Dostikrat je na teh srečanjih ^uradna stran važnejša od uradne, saj bogati udeleženca dosti bolj kot uradni del. Zadnji večer je bila na sporedu mala slovesnost, ki je vključevala podelitev na-Srad starejšim zaslužnim časnikarjem, ^ed nagrajence je bil prištet tudi tržaški duhovnik msgr. Fulvio Tomizza. Dušan Jakomin V zambijskem narodnem parku Naša misijonska pisma so navadno re-sna; govore o našem delu, načrtih, uspehih in težavah. Misijonsko življenje pa »ozna tudi dneve veselja in razvedrila, »rijeten večer v družbi sobratov, prija-'eljev, srečanja z znanci, obiske na odda-'lenih misijonskih postajah. Konec avgusta so imeli naši šolarji počitnice. Te dneve smo izkoristili za spoznavanje Zambije, naše nove domovine. % br. Rovtarjem in bogoslovcem Rozmanom smo jo mahnili za tri dni v zambijski naravni park — Kafue park. V tem 8arku se sprehajajo divje živali v vsej svobodi na prostoru, ki je velik približno toliko kot naša Slovenija. Turisti se vozijo po parku samo v avtomobilih, in to samo po poteh, ki so speljane po parku. Stanovati morajo samo v določenih naseljih, kjer je zanje v vsakem pogledu odlično preskrbljeno. Ponoči je prepovedano stopiti iz hiše, sicer pa je tudi vsako stopanje iz avta najstrožje prepovedano, ker utegne biti to življenjsko nevarno. Naša trojka je imela veliko srečo. Videli smo, kar smo želeli: vso nedotaknjenost narave v vsej njeni bujnosti. Lahko rečemo, da smo videli — Afriko. Naš prvi večer je bil v znamenju slona. Naši kolibi se je približal na nekaj sto metrov. Hitro smo skočili v avto in se mu približali na kakih 30 metrov. Bil je velik. Stopal je proti vodi, da se ohladi po vročem dnevu. Drugi dan je med našim pogovorom po kosilu prihitel kuhar in nam naznanil, da stopa mimo — lev. Res, nekaj sto metrov od kolibe se je dostojanstveno sprehajal kralj živali. Spet smo stopili v avto m se približali levu na osem metrov, nato pa smo mu sledili še kakih deset minut in ga fotografirali od vseh strani. Ko je stopal lev po planjavi, so vse druge živali obstale kot vkopane in ga gledale. Srne so se postavile v vrsto kot strumni vojaki in so stale tako, dokler se ni oddaljil. Kakor da narava sama priznava, da je lev njen kralj. Na prostranih plu njavah smo videli velike črede zeber in bivolov, srn, jelenov in merjascev. Zadnji dan smo ob avtomobilu opazili tudi Velikega nosoroga, ki nas je začudeno pogledal, potem pa se hitro skril v grmovje. V reki Kafue smo opazovali množice povodnih konj, ki so se leno premetavali v vodi in pihali skozi široke nosove. Vse tri dni smo imeli tudi sv. mašo. Veliko smo peli, seveda po slovensko in obujali spomine na dom. Pogovarjali smo se tudi o vas, ki vas smemo imenovati svoje dobre misijonske prijatelje in prijateljice. Vsem prisrčne pozdrave! P. lože Kokalj, DJ Novosti v slovenskem koroškem političnem življenju — Pred časom se je v Celovcu vršil občni zbor Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), ki je vrhovno politično predstavništvo koroških demokratičnih in katoliških Slovencev. Občni zbor je že več časa pripravljala javna razprava v slovenskem koroškem tisku o manjšinski problematiki koroških Slovencev. Predsednik NSKS dr. Valentin Inzko je v svojem izčrpnem poročilu stvarno poročal o nalogi Narodnega sveta ter o uspehih, ki jih je 'to predstavništvo doseglo. Občnemu zboru sta bili inato predloženi dve listi, katerih nosilca sta bila dr. Valentin Inzko, dosedanji predsednik NSKS, ter dr! Reginald Vospernik, ki je bil v zadnji dobi tajnik politične organizacije. Večino glasov je prejela druga lista in tako je bil za novega predsednika NSKS izvoljen dr. Vospernik. Med odborniki je sedaj poleg ostalih tudi dr. Joško Tisch-ler, prejšnji ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu. Novoizvoljeni predsednik je v svojem nagovoru poudaril temeljne točke koroške manjšinske politike; podčrtal je še posebej pozitivne odnose z državnimi in deželnimi oblastmi ter pomen dobrih sosedskih odnosov med Avstrijo in Jugoslavijo, ki so dobile še večji pečat v zadnjem obisku predsednika avstrijske republike Jonasa v Beogradu. Gotovo pomeni zadnji občni zbor NSKS novo obdobje v slovenskem političnem življenju na Koroškem. Izgleda pa, da je sedanja odločitev posledica daljše akcije, ko je zlasti iz radikalnejših vrst akademske mladine vzrasla želja po spremembah v vodstvu političnega življenja. S svoje strani pa izrekamo upanje, da bo tudi novo vodstvo izvajalo kontinuiteto prejšnje idejno-politične usmeritve, saj je Narodni svet prav v dobi predsedništva dr. Valentina Inzka dosegel res lepe uspehe na vseh področjih koroške manjšinske politike. V tem smislu izrekamo novemu odboru tople želje za modro in jasno izvajanje narodne politike v luči krščanskih in demokratičnih idealov. Spectator Novo žiriSCe stavnske krttarc vTrsti Pri Sv. Ivanu so dokončali Marijin dom, ki ga bodo slovesno odprli to nedeljo. Za našo slovensko skupnost v Trstu je to pomemben dogodek, ker bo tako nastalo novo žarišče slovenske kulture in tudi verskega življenja. Pobudo za novi Marijin dom je dal g. Peter Šorli, dolgoletni dušni pastir slovenskih vernikov pri Sv. Ivanu. Pri izvedbi načrta mu je pomagalo več požrtvovalnih ljudi iz župnije. Zastopnik slovenske verske oddaje na radiu Trst A mu je te dni zastavil med drugim tudi sledeča vprašanja: Kakšen pa bo program slovesnosti prihodnje nedelje? In ali imate v bližnji bodočnosti v načrtu kake nove prireditve? V nedeljo bo najprej ob 16. uri v cerkvi zahvalno bogoslužje. Ob 17. uri bo v domu blagoslovitev prostorov, pozdravni govor in nato zapojeta domači pevski zbor in šolska mladina. Vmes bodo deklamacije. Dne 1. decembra pa se bo vršil v našem domu tudi ob 17. uri tabor Slovenske prosvete. Se za zaključek. Ali imate kake posebne Želje? Da, to pa! Najprej vabim prav prijazno vso slovensko javnost na našo otvoritev. Potem želim, da bi mnoge igralske družine, pevski zbori in podobne ustanove pogosto obiskali in nastopili v naši dvorani. Želim, da bi vsi obmejni Slovenci požrtvovalno podprli domove, ki so že odprti ali so v gradnji ali v načrtu. To bo zelo okrepilo našo narodno zavest in odpornost ter pripomoglo h gradnji božjega kraljestva med nami. Barkovlje V BarkovLjah je Bog poklical k sebi Justka Pertota. Justek Pertot je spadal med rečemo lahko zadnje slovenske ribiče, ki se skušajo s tem delom za silo preživljati. Modernih naprav seveda ni imel, ker si jih sam ni mogel nabaviti, oblasti pa so na slovenske ribiče že davno pozabile. Kljub temu je vzdržal do konca in se poslovil od tega sveta tako rekoč na nogah. Bil je globokoveren in zaveden Slovenec. Redno je prebiral »Katoliški glas« in druge dobre slovenske liste. Kot narodnjak je imel za svojo dolžnost, da podpre Slovensko skupnost. Živel je na »kortu« in znano je, da so tam vsi sosedje kot ena sama družina, ki bo zdaj hudo pogrešala dobrega Justka. Bog naj mu da večni mir, njegovim sorodnikom, zlasti žalujoči sestri Milki izrekamo najgloblje sožalje. Revija cerkvenih zborov v Trstu Letošnja revija cerkvenih zborov je zopet privabila veliko ljubiteljev lepega petja. Dvorana v Marijinem domu v Rojanu je bila zasedena do zadnjega kotička. Predsednik zveze cerkvenih zborov dr. Zorko Harej je razložil pomen revije za uveljavljanje cerkvenega in posvetnega zborovskega petja. Sodelovalo je devet zborov. Prvi je nastopil mešani zbor iz Bazovice pod vodstvom dr. Hareja, nato mešani zbor iz Boršta pod vodstvom Draga Petarosa; tretji so bili »Fantje izpod Grmade« pod vodstvom Iva Kralja; četrti je prišel na oder mešani zbor iz Mačkovelj pod vodstvom dr. Hareja; peti je nastopil mešani zbor Sv. Antona Novega pod vodstvom Janka Bana. Po odmoru so nastopili še štirje zbori in sicer »Tržaški oktet«, nato mešani zbor iz Rojana pod vodstvom dr. Humberta Mamola; dekliški zbor slovenskih skavtinj pod vodstvom Janka Bana. Revijo je zaključil mešani zbor od Sv. Ivana pod vodstvom Nade Žerjalove. Pesmi so poslušalce ogrele in so z veliko simpatijo spremljali nastop posameznih zborov. Brez dvoma je vsakoletna revija cerkvenih pevskih zborov velikega pomena za njihovo rast in napredek. Prav gotovo dosega revija zborov tisti namen, ki si ga je postavilo vodstvo Zveze cerkvenih zborov. K sodelovanju bi bilo treba pritegniti še tiste cerkvene zbore, ki letos niso nastopili. S. Z. Važen zakonski predlog dr. Štoke V prvi komisiji deželnega sveta so odobrili predlog zakona za pravno zaščito manjšin, ki ga je predložil svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka. Za zakonski predlog so glasovali svetovalci vseh strank, razen liberalcev in misinov, ki so glasovali proti. Naše čestitke Pred kratkim sta praznovala na Opčinah diamantno poroko Francka Škerlavaj in Franc Brišček. V soboto sta se v cerkvi sv. Jerneja v Barkovljah poročila prof. Graziella Štoka in dr. Devan Biber. Na znanstveni fakulteti tržaške univerze je promoviral za doktorja kemije Marjan Pertot. Na pravni fakulteti pa je diplomiral za doktorja prava Tom Marc. Seja širšega odbora Slovenskega ljudskega gibanja V ponedeljek se je sestal širši odbor Slovenskega ljudskega gibanja. Najprej je deželni svetovalec dr. Stoka podal poročilo o dosedanjem delu. Nato pa so odborniki razpravljali o bodočem zadržanju SLG do aktualnih političnih problemov. V razpravo je poseglo več odbornikov, ki so po eni strani kritično ocenili sedanji politični položaj, po drugi pa dali priznanje sedanjemu izvršnemu vodstvu, ki je znalo spretno izrabiti vse ugodne trenutke, da je lahko afirmiralo Slovensko skupnost kot tako in SLG še posebej. Otvoritev prenovljenih prostorov Tržaške knjigarne V soboto je bila otvoritev obnovljenih in razširjenih prostorov slovenske Tržaške knjigarne. Knjigarna zavzema sedaj 110 kv. m površine in bo gotobo še bolj privlačna kot je bila doslej, saj lahko vsakdo prosto vstopi v knjigarno, ne da bi bila zato vezan, da kaj kupi. Otvoritve so se udeležili številni ljubitelji naše knjige, med drugimi tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka. Uspela demonstracija tržaških kmetovalcev V torek, 12. novembra je bila v Trstu deželna demonstracija kmetovalcev, ki se je je udeležila tudi Kmečka zveza. Slovenski kmetje so se pridružili skupnim zahtevam, ki jih postavljajo razne kmečke organizacije, razen tega pa so demonstrirali tudi proti razlastitvam slovenske zemlje ter za pravico slovenskih kmetov, da so zastopani v ustanovah in komisijah, ki so pristojne za kmetijstvo, in za pravico slovenskih kmetov in slovenskega prebivalstva sploh, da občujejo v svojem materinem jeziku v vseh javnih ustanovah in uradih, v katerih mora zato biti zaposleno osebje, ki obvlada slovenščino. V povorki kmetov je bilo opaziti tudi štiri lepake v slovenščini. Na Trgu sv. Antona, kjer je bil zaključni shod, je govoril v slovenščini Lucijan Volk. Manifestaciji slovenskih kmetov se je med drugimi solidarno pridružil tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka. V odposlanstvu kmetov, ki sta ga po zborovanju kmetov sprejela podpredsednik deželne vlade Moro in odbornik za kmetijstvo Comelli, so bili tudi slovenski zastopniki Alfonz Guštin, Lojze Debeliš in Dušan Kodrič. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 24. do 30. novembra 1968 Nedeaja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 21.00 Losey lažnivec. — Drugi: 21.15 O lažnivci, tv film. 22.05 Pestra oddaja. Ponedeljek: Prvi: 21.00 Herkulovi podvigi, film. — Drugi: 21.15 Amerika-Evro-pa, nadaljevanje. 22.15 Simfonični koncert. Torek: Prvi: 18.45 P. Marijan odgovarja. 21.00 Malomeščani, drama M. Gorkega. — Drugi: 21.15 Cordialmente. 22.15 Srečanja. Sreda: Prvi: 21.00 Vittorio Veneto, do-kumentarij. 22.00 Šport ob sredah. — Drugi: 21.15 Kako lepo je živeti, film. četrtek: Prvi: 21.00 Življenjska vprašanja, Fr. Sanvitale. 22.00 Politična tribu,na. — Drugi: 2L15 Okrog sveta. 22.30 Zoom. Petek: Prvi: TV 7. 22.00 Sedma četa, tv film. — Drugi: 21.15 Sherlock Holmes, Zadnji v družini Baskerville, nadaljevanje. 22.15 Gledališka kronika. Sobota: Prvi: 19.35 Duhovna misel za nedeljo. 21.00 Canzonissima. — Drugi: 21.15 Srečanja. 22.15 Zenova izpoved, drama. ★ VATIKANSKI RADIO V SLOVENŠČINI Na k.v. 48,47, 41,38 in r>a s.v. 196 m: v ponedeljek in petek ob 21.30; v torek, četrtek in soboto ob 18.15. Na k.v. 41,38, 31,10 in na s.v. 196 m: v nedeljo ob 11.50. Naslov: Radio Vaticana, Via Concilia-zione - Slovenske oddaje - Vaticano. ''iHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiii^^^ f Msgr. Janez Hladnik V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI) Tisto leto je bila ta češnja izredno pol-^a. Tako smo šli, par dni po žetvi pšenice, mi in bajtarski otroci (kmetije po 'laših krajih so imele svoje bajtarje, ki imeli stanovanje v bajiti, svojo kravico, takega prašiča in kokoši, a so bili dolžni ^služiti z dninami pri gospodarju svoj u>-itek). Bilo nas je kakih šest otrok. Ko *nio se najedli češenj do sitega, sem odrinil še vejo, da ponesem materi »kobeij«, Mn lepih črnih češenj. Kdo je zinil, ne vem, padla je beseda: ‘Kdo bo prej čez njivo?« Par dni prej le bila požela pšenica. Ostro strnišče je Nlo kot žica. Širina njive je bila go-f°vo kakih 50 metrov. Seveda smo bili v&i bosi. Pa sem se pognal. Nič nisem Gledal nazaj. Hotel sem biti prvi in sem 11|