Vsebina 8. zvezka:
1.	Gorazd: „Stara pravdaVenec balad. VII.......449
2.	Josip Stari: Vanda. Povest. (Dalje.)..... . .	450
3.	Dr. Simon Šubic: Občni potopi starih in novih dnij. .	45S
4.	Y.: Misli. 1, 2, 3, 4, 5, b............467
5.	Ivan Vrhovec: h domače zgodovine. III. Francozi v Novem
Mestu. (Dalje.)...............408
0. Slavomir: Slike iz rtiIdrskega življenja. I. Pričetck idrijskega
rüdnika..................479
7.	Josip Stare: Pisma iz Zagreba. XVIII........482
8.	Anton Svetek: Spomini na vkupaeijo Bosne. (Dalje.). . .	4$$
9.	J. Navratil: Belokranjsko kolo. (Dalje.) . . . . . .. .	4^2
10.	Dr. Ivan Tavčar: Revel. Obraz z 1—kega pogorja. . . .	500
11.	Črtei rimskega mesta „Neviodunum.........504
12 Listek» Biblijograftja slovenska. — Vilharju v spomin. —	500
„Rimski katolik". — Muzealno društvo kranjsko. — überblick der Venvaltungs■ und RechtsgesehichU des Landes K rain. — Vrtnarstvo. — Poziv. — Ruska opera v Beroltnu.
Listnica upravništva.
C. R. L-r," c. kr. d. "rad. v Logatci iu g. Davorin Vuk—č v Metliki: List Vaš je plačan do konca sept. — SL bralno društvo pri Sv. Luciji: Za 4 gld. — G. M. P —r. v M. Doslej smo za letos prejeli samo 2 gld. 30 k r.
Listnica uredništva.
BI g dr. Fr. J. C. v Z. Oprosii, pride! »Pis&ma o Slovčncahs« obseza j o večinoma grdo obrekovanje, s katerim se slovanska vzajemnost pač nc pospešnje. Jedem Lappen gefällt seine Kappen ! — Zamejski v V. na Ital. Vse porabim. Zaradi rokopisa pišite g. prof. S. Rutarju v
Leposloven in znanstvei\ list?
V Ljubljani i. avgusta 1888.	Leto VITI.

„Stara pravda."
Venec lialrid. VII.
Boj pri Brežicah.
(Septembra 151ft.)
,, Ki hangen mul auch Rcspis^t."
(I"P> •
Irka zunaj ... o polunoči?« — »»Odprite! Knm Zorko pred vrati stoji'.*« —
»Od kod?« — »»Iz Brč/.ic . . {/. Itoja!«« —» »Odprta ti koča je moja.«
»1/. Krlžic! Divjil li še pravde v i hrt r?« — »»Ne! Danes potihnil je za vsegdar.
Mir sklenil jc D i tri listaj n Žiga; Nad njim nikjčr vdjvodc ni ga!««
»»Odbijali vraga smo z levjoj močjdj! Kij s sülicoj, z mečem b&t, sablja s kosdj Nocoj je vse tiho tam doli . . . Zdaj likaj vsak grad naokoli!««
•» »O, miren sedaj je vsak puntaMlač.\n! Mir rajski opevata — krdkar in vrdn . A kar se nas bilo v dolini, Naznanjam vam jaz ga jedini!««
»»Tristo jih po bilvi ostalih šc roj V vrt mestni nažene vam Ditrihštajn voj; Nasmčje sc Žiga in dčje: »Pok d j pak so prazne td vdje!?«
»Pet kmetov — ni res li, tovarši? — lehko Kot sadje nosilo bi vsako drevd! » Ko nrtlašč, prekrasna — vešdla . . Pa naj se poskusi td šala!«
Gorazd.
-M4"	29
Vanda.
Povest. Spisal Josip Stare.
X.
anda je bila zopet v Ljubljani, kamor je na nekoliko dnij j prišla s Pcrovega. Ze ji je bilo misliti na možitev ter zložno I poskrbeti za to in dno. Sedela je pri oknu in se zamislila. Dogodbe v Benetkah so ji bile še žive v spominu; znöva in zopet znova je v duhu videla razne podobe, ki so podile druga drugo. Zdaj pa zdaj je brez pravega namena pogledavala skozi okno, časih pa se je ozrla na veliko podobo pokojne matere, visečo ravno nasproti na steni in resne oči upirajočo na hčerko svojo, ki je še zmeraj imela trmo svojo. Dasi je Vanda bila sama svoja, vender ji je bilo hudd, da mora ravnati proti volji matere svoje; ali ni ji nikakor moči drugače. Saj se je mati tudi lehko motila, pa si le ničesar ni dala dopovedati. Minila so leta; mnogo je ves ta čas pretrpela in premišljala usodo svojo, ali njega kar ni mogla zabiti. Ostala mu je zvesta celd potem, ko so ga ji očrnili, da ima drugo miljenko, in jo prisilili, da mu je vrnila slobodo. In bolj ko je preudarjala vse, kar je bilo. bolj je bila preverjena, da je ravnala prav; zlasti če je mislila na svoje potovanje v Benetke in kar se je tam godilo. »Ali to ni čudno ? Ne, ne, golo naključje to ne more biti; to je prst božji, ki mi jasno kaže, kaj mi je storiti.«
Takč je Vanda premišljala in se tolažila, ko nekdo krepko potrka na vrata.
»Noter!« veli vsa osupla nepričakovanemu gostu; vrata se odpro in v sobo stopi kapitan Borovski.
»Bronislav!« vzklikne Vanda, in ko bi trenil, oklenila se mu jc okoli vrata. Z glavo mu jc slonela na junaških prsih, a veliko veselje
o nepričakovanem njegovem prihodu ji je sapo zapiralo, da ni mogla govoriti. Borovski jo je goreče poljubil, ali ko je videl, kako hitro so se ji vzdigovale prsi, pogleda jo milo rekoč:
»Vanda, kaj ti je?«
»Nič, nič!« počasi odgovarja Vanda, »takoj bo dobro. Nisem vajena tolike sreče.«
»Kake sreče? Ali si mari mislila, da me ne bo?«
»Tega ne; vender tako kmalu se te nisem, nadejala.«
»Sem li prezgodaj prišel?«
»Cim prej, tem bolje. Hvala Bogu, da si tu. Povej mi, dragi moj, kaka sreča te je danes pripeljala v Ljubljano?«
»Po tebe sem prišel.«
»Po mene?« čudi se Vanda.
»Kaj se čudiš; ali ti mari ni prav?«
»Prav, prav! Ali . . .«
»Zopet ali«, preseče ji on besedo, »saj sva dosti dolgo čakala, pa da bi se še obotavljala.«
»Nikar me krivo ne razumevaj; hotela sem le reči, da treba še marsikaj preskrbeti, kar ni gotovo, a mora biti «
»Marsikaj se lehko tudi pozneje preskrbi. Prva stvar je, da sva svoja. Zato sem se podvizal in bil sem sam na Dunaji. Dovoljenje za žemtev imam v žepu, in vsak čas greva lehko v cerkev.«
»No, saj to je, kar sem imela v mislih. Zdaj, ko včm, da imaš dovoljenje, zdaj ni več zadržka. Sčdi in povej mi vse!«
Borovski odloži kapo, odpaše sabljo in sčde na sofo kraj Vandc. ki se jc bila že do dobrega umirila od prvega veselja ter radovedno povpraševala za to in öno. Vsak čas se je zadovoljno nasmehljala, ko ji je Bronislav prav po volji odgovarjal. Povedal ji je, da ima še cclih šest tednov dopusta, da upa nekoliko let ostati v Trstu in da je že najel prav pripravno stanovanje. Napösled pa jo milo pogleda in reče:
»Vanda. še nekaj imam na srci.«
»Kaj takšnega?« vpraša ga ona in radovčdno povzdigne glavo.
»Jedno željo mi moraš izpolniti.«
»Jedno ?« ponavlja ona z zategnenim glasom, »tisoč želj bi ti rada izpolnila, samö da bi bilo v moči moji.«
»Te jedne mi nihče drugi ne bi mogel, izpolniti, nego ti.«
»Torej ?«
»Želim, da bi najina poroka bila na tihem, kajti pri tako svetem opravilu ne maram ni hrupa, ni gostov.«
»To je ta skrivnostna želja!« Čudi se Vanda in se nasmeje. »Bronislav, saj me vender poznaš, kako sem se že zdavnaj odrekla svetu; kako da skoraj ne občujem z ljudmi, a zdaj naj jih vabim, da bi me motili v najsrečnejšem trenutku življenja mojega!«
»Ravno tihi ljudje časih pri takih prilikah ljubijo nekoliko zunanjega šuma in sijaja; zlasti če mislijo, da so to dolžni imenitnemu rodu svojemu, kakeršen je ravno tvoj.«
»Moj rod!« vzklikne Vanda zajedljivo, »kaj imam jaz ocl rrida svojega? Pač žalostno, če mora človek v rodu svojem iskati veljave, ki si je sam ne zna pridobiti. Kdor sam po sebi ni spoštovanja vreden, temu ga ne daje ni rod, ni stan.«
»Vanda, to so prelepi, redki nazori.«
»Izučile so me bridke iskušnje mladega življenja mojega. Hvala Bogii, tudi to je minilo.«
»Minilo 2a zmeraj«, pritrdi Borovski, potem pa jo tolaži: »Umiri se, dušica moja, nikar ne prediraj starih ran; prav po nepotrebnem si se razdražila.«
»Nič se ne boj, dragi mi, srce moje mirno bije. Dobro jc, če se človek časih spominja tudi temnih dnij; vsaj vč bolje ceniti srečne ure, če jih učaka.«
* Gotovo, ali zdaj ni čas za to. Veseli me, da se v vsem tako ujemava. Le hitro na delo, da niti jednega dneva po nepotrebnem ne zamudiva.«
»Ničesar ne moreva zamuditi, če sva skupaj. Treba bo obhoditi potov, katere moški prej opravi, nego ženska, zato bi bilo dobro, da bi Žiga na nekoliko dnij prišel v Ljubljano.«
»Dobro; še danes mu pišem, naj pride.«
»Jaz sem drugih mislij. Dan dlje, to ni velik razloček.«
»Ne umejem te.«
»Rada bi, da bi se jutri midva skupaj peljala v Kamnik in da bi se ustno zmenili z bratom. Boš vsaj videl, kje sem v upu in strahu čakala odrešenja svojega od težke negotovosti.«
»Meni je prav, celö ljub6 mi je; ali na vse zgodaj moramo iti, da nam dan ne bode prekratek.«
»To bo moja skrb,« odgovorila mu je veselo Vanda in takoj jc dala Neži potrebnih naročil.
Drugo jutro je v Podgorji ravno sedem zazvonilo, ko se jc Vanda z ženinom svojim peljala proti Kamniku ter mu naštela imena vseh hribov in gorskih vrhov, ko so se ji kakor dobri znanci pokazali v svitu jutranjega solnca. Malo pred mestom je velela kočijažu kreniti
po stranski poti na desno in v nekolikih trenutkih so bili pred mlinom na Perovcm. Perun jim je prvi pritekel nasproti; veselo je lajal in skakal okoli kočije silčč vänjo, ko je zapazil dobro svojo gospodarico, ki ga jc na tako lepe sprehode jemala s seboj. Tudi Žiga je takoj stopil iz mlina, da vidi, kdo se je pripeljal, a kar obstrmel je, ko je ugledal sestro in kapitana, kajti ni se ju nadejal. Videl pa je obema na očeh. da ja je dobra sreča pripeljala na Perovo, in bil jc zadovoljen. Nič se ni branil, ko mu je Vanda razodela prošnjo svojo, ampak obljubil je, da takoj drugi dan pride v Ljubljano. Borovski se mu je na prvi mah prikupil, in akoprem se prej še nista videla nikdar, bila sta si kmalu dobra prijatelja. Žiga mu je pokazal mlin ter malo gospodarstvo svoje, a ko so vsi skupaj pod orehom malo zajutrkovali, dal je za preči, da sta se Vanda in Borovski peljala v Kamnik in na Zdprice.
Veliko je bilo veselje zapriške gospode, ko je Vanda z ženinom svojim prišla v grad. Slepi gospčni sestri je debela solza stopila v zatcmnelc oči in z včlo roko je pogladila nevestino lice, ki ga ni mogla videti. Izpraševanju ni bilo ni konca ni kraja in dobri stari ne bi marali, ko bi mladi ves dan hoteli ostati pri njih. Toda Vanda ni imela miru, pokazala je Borovskemu sobici, v kateri je z materjo bi vala, in peljala ga je celo na Vrtalico, da vidi. kje je ona najrajši bi vala ter mislila in sanjala o njem. Pdludne je že davno odzvonilo, ko sta se vrnila na Perovo. Žiga je bil že ncpotrpežljiv in kar ni ju mogel pričakati; večkrat je stopil na pot in gledal proti Kamniku, a pred njega se je vselej vstopil tudi Perun, migal z repom in nastavljal ušesa, kakor da jc včdel, kaj njegov gospodar tako skrbno posluša. In res, brž ko je od daleč Čul drdranje vozä, zagnal se je na pot in veselo skakaje povrnil sc z gosti. Zdaj so sedli za mizo in mirno so sedeli in se menili o minulosti in o prihodnosti, dokler se solnce ni nagnilo v zahod. Žal je bilo vsem, da je tako hitro minil prelepi dan; ali tolažili so se. da to ni zadnji, in Borovski je Žigi pri slovesi moral obljubiti, da bo o prvi priliki za delj časa prišel na Perovo, prostora da se bo že našlo za oba in še za kakšnoga tretjega. —
Popdludne je bilo, kakih štirinajst dnij po tem, ko je pri redovnicah uršulinkah cerkvenec ob nenavadni uri odprl cerkvena vrata, malo postal na pragu in se oziral po prostornem trgu, kakor da bi koga pričakoval. V tem pridrdrata od dolenjega konca »Zvezde« dve kočiji in obstaneta prav pred cerkvijo. Bela ženska oblačila so že zdaleč pričala, da so svatje in mnogo radovednega svetä, zlasti ženskega, ki je brez dela posedal ali se izprehajal po »Zvezdi«, hitelo je v cerkev,
da vidi nevesto. V dolgi beli obleki od težke svile z mirtnim vencem na glavi je Vanda z Borovskim stopila pred oltar. Lica so se ji kar zarila in oči svetile od prevelikega blaženstva. Kakor kako višje bitje je stala tu na svetem mestu, da so ljudje z uprtimi očmi zrli vanjo in drug drugemu šepetali: »Kako je lepa!« Kraj nje je stala družica v lehki beli opravi in držala velik šopek od redkih cvetlic, a takoj za njö sta za priči bila družfčin oče, stari Släpar, najbližnji sosed Glo-vackovih, in nevčstin brat Žiga. Tiho in pobožno se je vršilo sveto opravilo, al« globoko je pričujočim seglo v srce, zlasti Vandi, ki se v velikem blaženstvu svojem ni mogla vzdržati solz; saj se ji je po mnogih bridkostih izpolnila jedina želja, ki jo je imela na tem svetu, kakor mornarju, ki se po mnogih viharjih srečno pripelje v varno pristanišče. Po poroki je oskromna svatovska družbica ostala nekoliko ur skupaj na Glovackega domu in bila dobre volje, a ko je bil čas, odpeljala sta se ženin in nevesta na železnico ter odpotovala v Trst.
XI.
Dve leti sta Vanda in Borovski živela skupaj v tihi zakonski sreči in nista se zmenila za ves svet; zadovoljna s sedanjostjo niso ju motili spomini na minulost, niti ju niso težile skrbi za prihodnost. Če sta šla na izprehod, pomudila sta se rada na ključi svetega Karla ali Vanda je zdaj mirno gledala za odhajajočimi ladjami in nič je ni vleklo za njimi, kakor nekdaj. Večkrat je sicer imela v mislih svoje potovanje v Benetke, toda nekov čuden strah jo je prešinil, ko jo je Bronislav vprašal, če bi šla čez mörje. »Ne, ne, čez morje pa ne več!« odgovorila mu je in se obrnila strani od obrežja.
Viharno leto 1859. pripodilo je prve oblake na jasno nebtf Vandi nega zakona. Kakor vsak drug človek, včdela je tudi Vanda. kakšne dolžnosti čakajo vojščaka, kadar ga vladarjeva beseda kliče v boj; toda v sreči svoji nikdar ni mislila na to, ampak ponosna je bila na vojaški stan mož£ svojega. Drugače pa je bilo, ko je počil glas, da bo vojska. Strah, ki ga je ta grozna beseda obudila v ljudeh, pre vzela je tudi njo in jelo jo je skrbeti, kaj bo z Bronislavom. »Morebiti je pa vender ne bo«, tolažila se je časih, kakor človek, ki do zadnjega ne verjame, česar si ne želi.
Nekega dnč pride Borovski domov, toda oči so se mu nenavadno svetile. Tiho odloži kapo, odpaše sabljo, potem pa presrčno objame ženko svojo in jo goreče poljubi.
»Kaj ti je, Bronislav?« vpraša ga ona vsa osupla.
»Meni nič, saj to je poklic moj.«
»Tvoj poklic! Ali bo res vojska ?«
»Napovedana šc ni, ali naš polk jc dobil povelje, da se kar taloj odpravi na pot.«
»A kam ?«
»Za zdaj v Benetke; ali bržkone se tam prav nič ne bomo mudili, ampak kar dalje nas bodo poslali.«
»Znöva me boš torej zapustil«, toži Vanda in ga žalostno pogleda.
»Ne za dolgo. Vojska bo kmalu pri kraji in potem bomo bolj brez skrbi v miru živeli.«
»Brezkončni bodo dnevi brez tebe in zdela se mi bö cela večnost, predno bom zopet mogla sloneti na junaških prsih tvojih.«
»Vanda! Tako nc tarna žena vojaškega častnika. Spartanke so vse drugače osrčevale možč svoje. Ničesar se ne böj. Bil sem junak, ko nisem včdcl, zakaj se bojujem, zdaj pa bom v duhu gledal tebe, in zavest, da sem tvoj, povzdignila bo srčnost mojo, da se tem slav-neje povrnem k ljubljeni ženki svoji.«
»Ali ravno misel ndme naj te tudi svari, da ne boš predrzno hodil v nevarnost.«
»Gotovo, da bo tudi to skrb moja. Zdaj pa misli ndse, kaj bo s teboj.«
»K Smaragdi s^ bom hodila tolažit in tam bom čakala najnovejših poročil, ki nam jih bo Sieminski pozvedoval.«
»Jaz nisem za to«, odvrača jo Borovski. »Vojska jc vojska in nihče ne more včdeti, kako se bo razvijala. Trst je ob mörji, pa bi mogel imeti sitnosti od francoskih bojnih ladij. Tedaj bo vse zbegano, a kaj boš ti brez moške podpore ? Tudi ni gotovo, celö neverjetno je, da bi se naš polk po dokončani vojski vrnil v Trst. Na vsako stran bo torej bolje, da pobereš vse svoje stvari in da se preseliš v Ljubljano ali na Perovo in da tam mirno Čakaš, dokler ne pridem zopet po tebe «
»Če je tako, ne bom se obotavljala; takoj za teboj pojdem tudi jaz.«
Šteti so bili trenutki, katere se je Borovski še mogel pomujati pri Vandi, kajti naglost. s katero so se vojščaki napravljali na odhod, zadrževala ga je ves zadnji dan od döma. Pa saj je bilo skoraj bolje, da je bilo takö. Službeno poslovanje ga jc vsaj zmotilo, da ni utegnil z dolgim slovesom sebi in ženi še huje žaliti srca. Ločitev je torej na videz bila mirna; on se je bolj nego kdaj čutil vojščaka, pa je junaški zatajil, kar mu je trlo dušo; ona pa ni hotela z žalovanjem množiti skritega trpljenja in takö se je premagovala, da si le po bledem in upalem lici mogel soditi o veliki böli njeni. S Smaragdo in Sieminskim je šla celö na morski ključ, ko je ladja odhajala, in
dolgo je z robcem mahala za možem svojim in mu pošiljala zadnje pozdravilo. Selc ko je sa'md malo dima nad morskim površjem kazalo, kod sopiha parna ladja z vojščaki, vrnila se je Vanda na zapuščeni dom. Ali bila je tako slaba, da so ji noge odpovedale in da se je morala peljati. Smaragda jo je spremila in je ostala pri nji do večera, da jo je tolažila, kolikor se je dalo. Takoj drugi dan pa je Vanda svoje stvari jela skladati v zaboje in ko je vse pospravila in oddala na železnico, poslovila se jc za zmeraj od Smaragde ter šla najprej v Ljubljano, potem pa k bratu na Perovo.
Tu je bivala nekoliko tednov, dokler niso časopisi razglasili novice, da so se na Italijanskem zgrabili. Vanda se je tedaj preselila v Ljubljano, da je hitreje dobivala poročila z bojišča, kjer je mož njen bil v prvih krdelih. Vsak dan jc težko čakala pošte in hlastno prebirala najnovejše časopise. Avstrijci so se od Tičina nazaj pomikali in po manjših bojih se je pri Magenti 4. dnč junija 1859. ^ vnc'a prva večja bitev. Ali ni je bilo sreče na naši strani, akoprem so vojščaki bili srčni' in se niso ustrašili nasprotnikov. Časopisi so poročali o nenavadnih delih posameznih junakov, ali vse je prekosil kapitan Broni-slav Borovski. S stotnijo vojščakov jc na ogledih zadel na mnogo večje krdelo sovražnikov, pa se jim je tako hrabro in umno uprl, da jih je po hudem boji užugal. On sam jc bil med prvimi borilci, in ko bi bil vsak izpolnil dolžnost svojo kakor on, bila bi zmaga naša. Cesar je dobro včdel ceniti slavnega junaka, pa mu je namenil posebno odlikovanje; povišal ga je v majorja ter mu podelil Leopoldov rčd. Vanda je s ponosom Čitala poročila o moži svojem, ali vselej si je mislila: »Bolje bi bilo, če se ne bi izpostavljal v toliko nevarnost; prepredrzen je.« In le prekmalu se je prepričala, da jc njen strah bil upravičen. Po najnovejših poročilih nihče ni včdel, kam je izginil major Borovski in da mu torej niso mogli izročiti najvišjega odlikovanja. Dolgo so ga iskali, dokler ga napdsled niso našli med mrtveci, ali težko ga je bilo spoznati.
Prehud je bil ta udarec za Vando, nego da bi si ga mogla olajšati z jokom in žalovanjem. Na prvi mah niti ni verjela grozne no-vicc in šla je od jednega vojaškega oblastva do drugega, dokler ni dobila službenega poročila o smrti njegovi. Pa niti zdaj ni imela miru. Dobro se je preskrbela z novci ter se neutegoma napotila v Italijo. Veljaj, kolikor hoče, ona ga mora imeti, če ne živega, pa vsaj mrtvega, in ko bi morala iti pred cesarja samega. Kakor izgubljena je potovala iz jednega mesta v drugo; tu je morala dolgo čakati, predno so ji oblastva v splošni zmešnjavi mogla le količkaj zanesljivega po
vedati, tam je sovražnik zaprl pot in morala je iti na drugo stran. Šele ko sta avstrijanski in francoski cesar na sestanku v Villafrank i ustavila vojskovanje, dosegla je Vanda namen svoj in dobila privoljenje, da je dala izkopati ljubljenega soproga in ga prepeljati v Ljubljano.
Bilo je po malem Šmdrijinu popöludne, ko je pred ljubljanskim kolodvorom stal batalijon vojščakov, praznično opravljenih. Zbralo pa se je tudi dosti drugih ljudij, starih in mladih, kakeršnih ne manjka pri nobeni izredni priliki, bodisi veseli ali žalostni. Domoljubno čustvo je to pot privabilo iz mesta posebno mnogo odlične gospode, ki so prišli, da izkažejo zadnjo čast slavnemu junaku Borovskemu, kateremu je uradni list napisal prelepo posmrtnico. V tem so po ljubljanskih cerkvah zapeli včliki zvonovi in tudi na grobji pri svetem Krištofu so se oglasili trije novi zvonovi.
»Kaj pa je to,« vpraša na strani med množico sivi starček 16-variša svojega, »odklej pa imajo pri svetem Krištofu tri zvonove? Do-slčj so imeli le dva slaba zvonca, ki sta jednako zvonila bogatinom in ubožcem ter svet spominjala, da v grobu ne bo razločka med nami.«
»To je napravil novi župnik, ki jc kaj vnet za lepe cerkve,« pojasnil mu je tovariš.
»Hm, hm! Novi župnik, novi zvonovi, nova doba. To ni prav; odslčj bodo torej tudi pri svetem Krištofu razloček delali med ljudmi. Naj ga, v grobu ga le ne bo. Tu gre zdaj vse narobe«
Tako je rekel malo nejevoljno starček, ali umolknil je, kajti že se je pogrebni izprevod jel pomikati dalje. Prvi jc stopal vojščak s križem, za njim je glasba trobila resne žalostinke, potem so se vrstili krdelo vojščakov, duhovnik, krsta s častniškimi znamenji, za njtf Žiga, ob ččgar desno roko se je oklčpala Vanda, takoj za njima vojaška in druga gospoda, a napösled zopet vojaško krdelo.
»Lep pogreb«, rekel je ravnodušen gledalec.
»Saj ga je vreden«, dejal je drugi in čakal, da je ves izprevod šel mimo njega. Kmalu potem je gromovit strel oznanil, da so junaka položili v grob. Stopaje po udarcih vesele glasbe so se vrnili vojščaki v mesto, a ž njimi se je tudi razšla radovedna množica. Žalost, ki si jo prej videl na toliko obrazih, ostala je samo še v jednem srci, iz katerega pa se nikdar več ni dala izruvati. Vanda je žalovala vse žive dni svoje za ljubljenim možem, ki je zdaj počival v raki rodbine Glo-vackove, katere sicer ni poznal, ali prerana smrt je bila njena in njegova usoda.	(Koncc prihodnjič.)
Občni potopi starih in novih dnij.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v Gradci.
veto pismo in povesti mnogoterih starih ljudstev nam pripovedujejo o nekem občnem potopu take moči in take obzirnosti, da bi mu skoraj ne bilo verjeti, ako bi se ne ujemale čudovite pripovesti o njem. Ker v tistih starodavnih časih ljudje še niso poznali vseh dežel naše zemlje, menili so, da je vsa zemlja potopljena videči, da je vsa njih okolica pod vodo. Od tega mnenja prihaja tudi ime: »vesoljni potop«.
Geologi, kateri se pečajo s spoznavanjem in preiskovanjem skorje zemlje naše in njenih izprememb po notranjem in zunanjem obrazu, držali so se dolgo časa tistih mislij, da bi bile v teku brezštevilnih stoletij ponavljale se po zemlji grozovite prekucijc, pred katerimi jc vse, kar raste in živi, hipoma ginilo. Ko se je zopet pomirilo površje suhe zemlje, tedaj je po takih mislih nastopalo novo in precčj izpre-menjeno rastlinsko in živalsko stvarjenjc. V zadnjih časih pa so se prirodoznanci največ odpovedali tem mislim ter se spoznavajo zdaj k drugi veri trdčč, da niso nikdar na zemlji izpremembe hipoma nastopale, ampak da se je kakor še dandenašnji pred našimi očmi vse sčasoma izpreminjalo po zemeljskem površji. Knkor razlaga Charles Lyell v svoji leta 1830. na svetlo dani knjigi (»Principles of geology«), dosegla jc zemlja sedanje rastlinske in živalske oblike svoje s počasnim in mirnim razvijanjem ne pa s hipnimi prekucijami. Čas mu pomaga razlagati vse — kakor pozneje Darwin u — kar se je kdaj prcobličilo med stvarmi na zemlji.
Katera teh mislij resnici bolje ugaja, tega tukaj ne bodemo določevali, veliko pa ne bomo zadeli v stran, ako si posnamemo obraz zemeljskih dogodeb po tistih izpremembah, katere nam kaže zanesljiva zgodovina; in ta zgodovinski obraz nam ne izkazuje samd polagoma nastopajočih izprememb, ampak po nekoliko, akoravno redkeje, hipoma in nenadno naključene prekucije.
Ako smemo zaupati zdravim očem, moramo sem prištevati strašne viharje po morji in po suhem in vulkanske moči, katere so 11. pr. v Ameriki hipoma vzdignile iz ravnine hrib imenovan Popoka-tepetel - če se ne motim — kakor nam pripoveduje Aleksander Humboldt v svojem »Kosmosu«, — ali potres zemlje, kakor je bil tisti strašanski potres, ki je hipoma razdejal mesto Lisabon; — vse te in
druge dogodbe te vrste se morajo prikladati dnim nenadnim silovitim prekucijam, katere delajo še celd v prekratkih zgodovinskih dnčh hipno izpremembo po zemlji. Iz tega, da take hipoma nastopajoče prekucije ne obsezajo vsega zemeljskega površja, ampak tukaj in tamkaj kakšen mal kos zemlje, iz tega ni pripuščeno sklepati, da bi v prazgodovinskih časih ne bile sezale veliko veliko dalje krog sebe. Takrat, ko še zemeljsko površje ni bilo toliko utrjeno in ko notranje moči' pod šibko skorjo naše zemlje niso bile toliko ukročene, raztezale so grozovite prekucije lože sile svoje dalje po okolici. Kaj tacega se je pokazalo še celd I. 1883. pri Krakatavski prekuciji, katero si hočemo posebno vzeti v spomin; segla je tako daleč na okrog, da se je čutila krog in krog svetil! — Pri tem pa ni pozabiti, da je treba poročila iz starodavnih časov, kar se tiče razširjevanja kake prikazni po svetu na okoli, drugače ceniti kakor dandanes, ker ljudstva takrat še niso poznala vseh krajev in dežel na zemlji in so rada sodila po tem, kar se je dogajalo po znanih njih okolicah, češ, da sc to godi po vsem svetu.
Z ozirom na omenjene nenadne prigodbe in strahovite prekucije tudi nobena denašnja znanost nima pravice upirati se in tajiti izpre-memb na hip, ker nc poznamo še korenin tistega pripravljanja, iz katerega se za nas nepripravljene vzdigujejo viharji po morji in po suhem, ognjebluvni prikazi in potresi, ter sodimo, da je ta ali dna prikazen stopila nenadno in hipoma na dan. Ne poznamo pa tudi ne mej tistih močij ali sil, katere žend take prekucije pred seboj, tedaj nam dozdaj ni mogoče poprej presoditi, ali utegnejo nastopiti take izpremembe tako nenadno in tako silno, da bi poškodovale človeške naselitve in celd trdna tla zemlje, na kateri prebivamo. Torej nobena denašnja znanost in učenost ne more reči, da bi v nekdanjih starodavnih časih nc bile dogajale se nenadne dogodbe kakor kakšni občni potop, kateri je na široko pokončal vse, kar je človeku k življenju potrebnega. Torej tiste pripovesti o silovitih izpremembah, razširjene med toliko ljudstev od prazgodovinskih časov do nas, nadome.ščujejo skrivnega in svarilnega preroka, kateri nas opominja, da se tudi na trdna tla naše zemlje ni zanašati, da bi se kdaj ne odprla in ne pogoltnila, kar je človek s trudom in potom obraza svojega postavil si stanišč po večjih in manjših naselitvah.
Meseca avgusta leta 1883. zgodil seje na Sundaških otokih tako veličansk občni potop, da ga po resnem razsojanji smemo primerjati z vesoljnim potopom starega zakona; potop's tako grozovitimi pre-kucijami, da so po mnogih otocih in po primorskih okrajinah vsi ljudje do zadnjega poginili. Od tega silovitega potopa, ki je tako
osupnil ljudi, da ni bilo misliti na nobeno pomoč, poginilo je s pridelki vred nad .štirideset* tisoč oseb. — Preglejmo nekoliko natančneje le-ta zemeljski potop, katerega je učakalo denašnje človeštvo in čigar nasledke je ogledovalo s svojimi očmi. Temu neutajnemu potopu nasproti stavimo potem prazgodovinski potop starega zakona. Okoliščine biblijskega potopa so se sicer po pravljicah mnogoterih ljudstev mnogo izpreminjevale, pa venderle še kaže ta potop nekaj prirodni resnici tako podobnega obraza, da ni dvojiti, da pripovesti o nekdanjem starem potopu niso prazne sanje in puhlo vmišljenje, ampak da je v tistih starodavnih časih dogodil se resnično strašansk občni potop.
Z mladih nog je siccr prirodoznanstvo nekaj zaničljivo pogledovalo marsikatere z vero zvezane ljudske pravljice, tičoče se pri-rodnih prikazov, in je obrekovalo take pripovesti, da niso druzega kot prazno vmišljenje. Dandenašnji pa so trezni preiskovalci prirodnih do-godcb dosegli že toliko mirne previdnosti, da opazovanje prostega ljudstva in njegovi spomini niso tako prazni in votli kot sanje, ampak da so dostikrat pravi posnetki resničnih dogodeb na zemlji, semtertja celö pripravni pomočki prirodoznanskemu raziskavanju. — Strašanska je vender morala biti prigodba, zvezana s poginom toliko in toliko tisoč ljudij, da se je nje spomin mogel vtisniti tako globoko v ljudsko dušno življenje, da je mogel ohraniti se od starodavnih časov od ljudstva do ljudstva, od dežele do dežele do naših dnij, ker nam naznanja še vedno prirodno dogodbo tistih dnij, ko še nikdo prigodeb zapisati ni umel, ali priroda je zapisala človeški strah pred njenimi groznimi silami s tako ostrimi občutki v človeške prsi, da je človeku ostal spomin neizbrisen.
Občni potop naših dnij se je dogodil pred petimi leti na otocih Sundaških. — Med otoki: Sumatra, lava in Sebesi gleda iz m6rja majhen ncobljuden otok, K raka ta v po imeni. Na otoku Krakatavu je poprej stala črnosiva ognjebluvna gora ali vulkan, za katero se ni nikdo- kaj zmenil. Zadnjih dvesto let je bilo vse tiho po tej gori, kakor bi bil ugasnil vulkan; kar se meseca majnika 1883. 1. oživf zopet njen vulkanski ogenj. Ker pa na otoku Krakatavu ni bilo nič prebivalcev, ker stoji ta otok daleč od bližnjih obljudenih otokov in sicer tri milje od Sebese in skoraj pet in pol milj od Sumatre in Jave, ni se nikdo bal kake nesreče od tega starega v življenje obuje nega vulkana, posebno ker so prebivalci Sundaških otokov navajeni vedno strašečih prikaznij od zemeljskega ognja. Saj samö na otoku Java strmi kvišku sto v nekoliko pogašenih, v nekoliko ogenj blujočih vulkanov. Na Sundaških otokih in na bližnjih Filipinih in Molukih se
pa nahaja petdeset gorečih vulkanov, kateri vedno bobneč mečejo ogenj iz sebe; veliko več pa je še takih, ki so vedno pripravljeni za ognjene izmečke. V tem ko se primerno z drugimi strahovitimi vulkani ni nobeden pečal za bližnjo temno goro Krakatav, pripravljale so prvotne podzemeljske sile, stresujč po malem pobrežja in trdna tla, grozno usodo.
Ko je vulkan Krakatav jel meseca majnika bljuvati ogenj, izmotal jc sčasoma veliko veliko poprej v svojem trebuhu raztopljenih rudnin in kamenja ali v podobi tekoče lave ali pa ccld v podobi sežganega pepela, torej so se delale velike votline pod goro, kjer se je od kmetovanja izpraznilo veliko prostora. Čim votlejša je prihajala gora v podnožji, Čim bolj je izbljuvanje objedalo pod morje sezajoče gorske stene, tem slabejša so bila njegova tla. — Kar na jedenkrat se dnč 10. avgusta 1883. 1. okoli desete ure dopoludne pogreznejo pred težo naslonjenega morja gorske stene na morski strani pod morje, kar se udere morje z vso močjo silne svoje teže v razbeljeno peč in brezdno po raztopljenih rudninah. Pri tej priči planejo neukročene silne moči ognja in morja nädse in dviguje se usodepolni pogubni boj njih elementov.
Kdo bi si mogel misliti prav grozovitost tega strahovitega in pokončujočega boja? Težko, kdor ga ni videl in ne slišal o pogubi tega boja. Malo trenutkov in Že se jc v razbeljeni votlini od raztopljenih rudnin razkrojila morska voda na svoji prvini: kislec in vo-dčncc, katerih zmes dela najhujši razpočni plin. — Mehurček, ki ga napolniš z zmesjo tega plina in užgeš v veliki sobi, razpoči se in udari tako močno na uhd, da te po glavi zaboli. — Razpok, kateri se jc v tem usodopolnem trenutku izvil iz Krakatavskega brezdna, bil je tako silen, da se je grmenje njegovo slišalo po zemlji na okoli dalje kot se razširja na okrog vsa Evropa.
Vzemimo si v misli, da bi vulkan Krakatav stal na Dunaji in da bi se bil tamkaj razpočil, tedaj bi se njegovo grmenje ne slišalo samo po vseh evropskih deželah, ampak razlegalo bi se ne le od Atlantskega morja do Uralskega hribovja, temveč zadevalo bi tudi na Grönlandijo. na Novajo Zemljo in dnikraj Uralskega hribovja po obrežjih Aralskega jezera. Tudi bi se slišalo to grmenje ccld pri Kaspiškem morji, pri iztoku reke Kvfrata v Perzijsko morje in tudi na severnem konci takozvanega Rdečega morja in tja čez večji del puščave Sahare, noter tja dnikraj otoka Madeirc. Nobeden druzih vulkanov, kar jih vč zgodovina našteti, pri izmetovanji ni zagnal tuljenja in grmenja svojega v tako daljne kraje.
In kakšna silna moč je gnala ta grom po zraku na vse kraje, spoznava se med drugimi prikazi iz tega, da je v Bataviji, dvajset milj od ognjenika Krakatava puh tega groma zdajci pogasil vse luči po mestu, katere so bili prižgali po dnevi, ker je ta dan solncc od črnih oblakov otemnelo in iz temnega nebä pepel na zemljo sul, kakor kadar sneg na debelo mete.
Krakatavov razpok je zračno odejo naše zemlje tako silno hipnil in tako mogočno valovje po zraku zagnal, da se je krog in krog zemlje podilo in po vseh deželah spoznalo v trepetanji živega srebra po barometrih. To zračno valovje je imelo toliko moči v sebi, da se ozračje ni moglo poprej pomiriti, predno ni valovje njegovo svoje moči izgubilo s tem, da je obhodilo večkrat zapdred pot krog in krog zemlje, akoravno je vedno pešalo od tega, da se je brusilo ob hribovje, ki ga je zadevalo na svoji poti.
Razpok Krakatavovega ognjišča se je dogodil pod morjem ter je z vulkansko goro vred vzdignil dve tretjini otoka in Bog vč koliko morskih voda s seboj kvišku v meglene okrajine ozračja. Kdo pa bi mogel popisati, kdo izustiti strah in kar se v odprtem brezdnu zdaj godi! Morje od vseh stranij buhne noter, strašno vre in kipi, kakor bi se mu svoje dno hotelo kvišku dvigniti in odpreti se do osrčja zemlje. Silovita je bitev protivnih valov, kateri se na tej strani kvišku vzpenjajo, na öni pa nazaj v brezdno grmč. — Kar poznamo pevskega oduševljenja polnih obrazov silovitih pomorskih prekucij, ne prilega se tu nobeden bolj nego Homerje vi, ko prepeva v dvanajstem spevu prekrasne svoje »Odiseje« mornarjem pretčče nevarnosti imenitnih morskih vrtincev, znanih pod imenom »Skila in Karibda«, rekoč:
„Skila na desni grozi, na levi divja Karibda, Gladno valove v prepad srkajc solnatc morja. Kadar izbluje, divjd kot kotel na silnimu ognju. Kalna vali iz brezdna se zmes in kviško brizgajo, Z belimi penami skal obojnih vrhe zagrne. Kadar posrka potčm valove solnatc morja, Kalna se zmes pogrezue v prepad, in strašno v okrogu Grom po skalovju doni, globoko zine krnica Blata črna in muž, in bleda groza jih prime."
Nekaj jednaki obraz se nahaja pri Schillerji v spevu o »vodotopu«, katerega odlomek, kakor zgoranji po prevodu Jovana Vesela-Koseskega tu pristavljamo:
„In ker se vstopi na skalen kraj, In gleda v strašan vodovrdt, Karibda tuleča dm nazaj, Valove pogoltnjene gladno v prepad,
In kakor bi v dalnim oblaku gromclo, Jih blujc rjovevši peneče žrelo.
Vali se in hrka in vri iu kipi, Kot vode in plamena hlap, I)o neba brizgajc se megla kadi, Neskončno pritiska za slapom slap, Ne dit se izprazniti strašno točilo, Jii mislil, de morje bo morje rodilo.
Naposlej premeni se divja oblast, In črno med stenami pen Odpri v globočino orjaška se past, Razor neizmeren ko brezden peklen, In kakor si snegam pokriti bregovi Gromijo v krnico bijoči valovi."
Do bi o sc še v mislih ozrimo nazaj na to grozno prigodbo. Titanu podoben je vulkan, ko je sam sebe končal, zagnal je strašne slape morske vodč in poleg še več kot polovico otoka iz tal proti nebu gori v megle! Zemlja v meglah ! Komu je to podobno ? Ali ni na videz, kakor da je priroda izgubila oblast svoje teže, svojega natezanja in padanja svojega na tla? V tem. ko se je vzdignil ognjenik s toliko vodč in zemlje v megle, zagnalo se je bližnje morje s tako silo v izprazneno brezdno vulkanovo, da jc od moči pritökove in neukro-čenega ognja vzdignilo se hribovju podobno morsko valovje, katero je nasičeno silovitega gibanja in prisiljeno od teže voda se zagnalo na vse kraje okoli in planilo tja po primorskih obrežjih bližnjih otokov. Manjše otoke kakor n. pr. Sebesijo, je to valovje popolnoma oblilo, kakor da jih je bila sila pogreznila pod morje in je pokončalo na teh otokih do malega vse, kar je bilo na njih tleh živega. To ni bila samö povödenj, bil je za te kraje občni potop.
Valovje tega potopa se je še na Javi v mestu Anjerji, nad šest in pol milj daleč strani od Krakatava na zahodni strani Jave. vzdi-govalo še nad 35 metrov visoko ter se je udrlo neizrečno hitro po suhem na okrog in jc pokončalo v kratkih trenutkih vse, razsulo in razneslo človeška stanišča kakor pesek po tleh! Zopet in zopet je planilo razuzdano morsko valovje daleč po otoku s takšno silo, da je celö zavračevalo pred seboj vode in reke na otoku v deželo nazaj proti njihovim izvirom! Nastopila je gosta tema, skrilo se je solnce šestintrideset ur dolgo za pepelnatimi oblaki. Kar ljudij ni potonilo pod tem potopom, strašila jih je huda ura s poli vi, z grmenjem, z vročim pepelnatim dežjem in s potresom, kakor bi vse prirodne prikazni oznanjale sodni dan.
„Stičnega hrupa napad valovja po bregih ne tuli, Ker zadrvf ga vihar pomorski naviš iz globine; Huje ne drska šuinot požara v soteski smcrcčja, Ker se gosava žažgč in burja viharno zapiha; Tudi ne hruši orkan jesenski, hrastovja po vejah Stičnega Suma okrog, nar silniši, kar se zažene."
Ilijade 14. spev Ilomcr.
Strahote te prikazni se ne dadö ni izgovoriti ni narisati; kdor jih doživel ni, ne more jih umeti in še celo misliti ne, akoravno bi ves zamaknen prebiral jednake občutke v »visoki pesmi« Koseskega, ki pravi
„Kaj treptaš, ko grom podnožje strese, PiŠ divjrt, neviht grozi vihar, Vrnit vo vrč, končane snage zd6 se. Ter pravic nikomur več ni mar?
Kaj drhtiš, hudobe ker zarot no Krog in krog pogin al kvar groz<?? Bog bedi, med nami ni samotno, On za nas in naše stiske vč."
Tako strašno razdejanje se je rodilo v malo ali celö nič ne uva-ževani temni gori Krakatavu, ko se jc goreča v morje pogreznila. Koliko hujša bi morala biti razdrtija in povödenj, ko bi tekom tisoč in tisoč let podzemeljski ogenj in izbluvi kakih deset ali dvajset ognjenikov na Javi na priliko, tako izpodjedli bili njih podnožja, da bi se vseh deset ali dvajset gorečih gora na jeden hip v morje potopilo ! Mogoče jc gotovo, da bi sc bilo kdaj več dejavnih ognjenikov zajedno pogreznilo pod morje, kar se je morebiti takrat zgodilo, ko se je zgodil biblijski takozvani vesoljni potop.
Poročajo pa tudi starodavni azijatski spomini o tako silovitih vrtinčnih prikazih po zraku in po morji, da bi bila od hudournih vrtincev utegnila napraviti se povödenj starega zakona.
Ako se ozremo na dogodbe novejših časov, pozvemo, da sc je v Aziji 1. 1737. 12. dnč oktobra vzdignil tako silen vrtinec, da je tok reke Ganga obrnil nazaj in reko še nad 14 metrov od navadnega toka zagnal kvišku! Tedaj je nastopila poplav Gangovih voda tako široko okoli po suhem, da bi bilo neki v jedni sämi noči še nad 3000 ljudij utonilo. — Ali ni taka povödenj tudi precčj podobna občnemu potopu ?
O starodavnem potopu, kateri se menda ujema z vesoljnim biblijskim potopom, vedö tudi kineške pripovesti kaj povedati, rekoč: »Ko je velika povödenj se vzdignila proti nebu, ko je voda po gričih hitela kvišku in objemala hribovje, takrat so grozno mrla prestrašena ljudstva.«
Dr. Simon Šubic: Občni potopi starih in novih clnij.	4<>$
Neumevno je zdaj še preiskovalcem prazgodovinskih dogodeb in ljudskih pripovestij, kako so prišle tudi nekatera južno • amerikanska ljudstva do jednakoglasnc pripovesti o vesoljnem potopu. Ali so doživela v starodavnosti že precčj omikana ljudstva v Peruvu, po imeni Inkas posebni svoj potop ali so pa doživela združena še z azijat-skimi ljudstvi skupno z Asirci jedini biblijski potop; — ali so stale njih dežele v tistih davnih časih še v kaki zvezi med seboj — kdo to ve?
Kakor menijo geologi, dogodil se jc potop starega testamenta ob spodnjem Evfratu, kjer je pokončljiva povddenj potopila na široko mesopotamske ravnine. Vzrok temu potopu jc menda bil močni potres, izvirajoč iz rokava Perzijskega mdrja, in mogoče se tudi dozdeva, da jc med potresom prihrul vrtinec iz Perzijskega mdrja od južne strani proti Evfratovim vodam. — Poročila druzih ljudstev ne dopuščajo misliti, da bi bila sezala ta povddenj nad spodnji del Evfrata in Tigra in celd nc, da bi sc bila potopila vsa suha zemlja vsega svetd.
Ko je voda zarad te ali one sile iz Perzijskega mdrja nastopila po nižjih ravninah Evfratovih, naredil je ladjo za rešitev svoje rodo-vinc skrbni bogaboječi Ilafis-Adra, kakor imenujejo asirske pripovesti (ohranjene s klinastimi črkami) našega Noeta. Cutčč, da se zemlja nc moic pomiriti in da vode vedno više nastopajo po Evfratovih ravninah, vzel je svojce z živalmi in živežem vred, kar se je dalo spraviti v ladjo. V pravem času je preskrbel rešitev sorodovini, predno sc jc odprla zemlja in iz širokih razpok izbljuvala vodo v tem, ko je strašna nevihta s ploho in hudournimi vrtinci nalila toliko voda, da je povd denj zalila Čez in čez vse Evfratove doline. — Ali so te vodč same vzdignile Noetovo ladjo, ali je tudi planilo morje kakor pri Kraka tavskem potopu čez primorske okräjine po Evfratovih okolicah, tega nc omenja nobena povest. Toda od mdrja in nasproti Evfratovi reki in njenemu toku so pritekale te vodč bodi si od gole nevihte, bodi si od morskega naliva, ker vzdignile so Noetovo barko in jo nesle od mdrja proti notranjemu svetu ter jo zanesle na bregovje tistega hribovja, katero na sčver meji Tigriške doline.
Asirska povest o starem občnem potopu je po vsem svojem obrazu tako podobna »vesoljnemu« potopu starega zakona, da ni dvojiti, da se ozirata obe povesti na jedino prigodbo. Videti pa je, kakor bi bila asirska s klinastimi črkami govoreča pripovest starejša od svetopisemske, ker se bolje prilega prirodnim prikaznim. Asirski bogovi niso tako neusmiljeni kakor židovski bog, da bi pretili končati vse človeštvo, ampak asirski bogovi niso namerjali s tem potopom
pokončati druzega nego staro pregrešno mesto Suzipak. Asirski Noe Hafis-Adra ni tesal ladje svoje za druzega kot za rodovino svojo in za svoje živali, biblijski Noe je pa gradil ladjo za vse ljudi in za vse živali na zemlji. Biblijski propovedovalec pravi, da je deževalo nepre trgoma štirideset dnij in da je voda stala še stoinpetdeset dnij petnajst lehti'j visoko nad najvišjimi hribi in tako počasi odtekala, da je minilo deset mesecev v tem. Po asirski povesti ne traja povddenj z vso nevihto vred dalje kot šest dnij in sedem nočij. —
Obe pripovesti pa pripovedujeta, da je Noe, ko se je voda nekaj odtekla, izposlal ptiče na ogled, ali je odtekla že voda do suhega, in pri obeh se pokaže mavrica na nebu v znamenje, da je konec vsega hudega.
Asirska pripovest pa tudi omenja pravi vzrok potopa z besedami: »Podzemeljski duhovi pretresajo zemljo s svojo močjo ter pri-valč vodčne valove iz globočin.« — Pravi pa tudi biblijska povest, da so se odprli štepihi globočin. Tedaj naznanja asirska povest, kakor biblijska, prirodno prikazen, katera prihaja navadno v družbi z močnimi zemeljskimi potresi, prikazen namreč, da se od potresov razpokajo trdna tla in da stopijo iz teh razpok vodč na dan.
Asirska povest pa še natančneje dokazuje pravcati vzrok potresa in povödnji tako očitno, da se lehko spoznava, da hoče naznaniti izbljuv vulkanski, ko pravi :
»Od juga sem se je vzdignila proti nebu ognjena zmija. Vse je pokončala. Dan se jc izpremenil v noč. Zvezde so pogasnile. Ncbd krog živalskega pasu je zagrinjala zmija s strašnim svojim repom; samö solnce in luna sta se videla na nebu. Vroča voda kot krop je lila iz neba, da jc usehnilo drevje do korenin. Med pogostim bliskanjem so padale deževne kaplje, debele kakor človeška glava. Vodč so pokrivale zemljo više nego do vrha glave stoječega možd. Ko je že boj zmije trajal devetdeset dnij in devetdeset nočij, uničil se jc sovražnik zemlje. Nastopil je strašansk piš, odtekla se je voda in po-greznila se je zmija v globočine zemlje.«
Sicer olepšana z živimi orijentalskimi obrazi, vender le-ta asirska pripovest dokazuje precej natančno opazovanje, ker še zveze prikaznij zemeljskega potresa in dnih prikaznij na nebu ne pozabi. Goreča zmija na južni strdni je ognjebljuvni vulkan, iz katerega se ogenj vzdiguje v podobi rdečega repa v zračne višave ter zakriva veliko nebd. Vulkanski dim in pepel zatemni dnevno svetlobo ter fepreminja dan v noč; samd solnce in luna sta se časih pokazala kakor iz pre-
trganih megla skozi dimnato in pepelnato temoto na nebu. Povest pa tudi ne pozabi povedati, da se je usul vroč dež, kakeršen se resnično pridružuje velikim vulkanskim izmečkom. Potem narastajo vodč in se vzdigujejo po suhem; piš šari in tuli po okolicah; naposled pa se pogrezne zmija v globočine zemlje ali z drugimi besedami: ognjenik se podere vdse, kakor se je pogreznil Krakatav. Čas, v katerem se je dovršila ta prigodba, znaša devetdeset dnij, še malo toliko kot ga je Kiakatavska prekucija potrebovala od majnika meseca do konca avgusta. Ker pri tem asirskem potopu vodč niso stopile više nego do vrha glave stoječega moža, niso posebno visoko oblile okraja in Asircem ta povödenj sama na sebi ni delala toliko strahu kakor druge zgoraj omenjene, ljudem neumljive ali po njih mislih usodopolnc prikazni.
Misli.
ß
e stavi predaleč si cilja,	Kogar <lar le jedenkrat
Korak naj l>o nogi primeren ;	Poscg5t.nl je po dlani,
Dovölj je potreba ozbilja,	Človek takšen silno rad
Da svoji dolžnosti si včren.	Delu že se brani.
3-
Tistega čestokrat človek sovraži, Ki je bil priča njegovi blamaži.
5
Dcbčlo ljubi tri, Iu dni tenko, Ta si rid k o rad imri, Spet drugi grč 11 ko; A kdor bi oboje nam /Jtlrfdi), Tcžk0 bi pač komu ugodil.
4-
Ravni pot najboljši pot, A vselej ne in nc povsod.
6.
Ljudska govorica Ni vselej resnica; Čestokrat pa je, Četudi vsčkdar ne.
Y.
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
III.
Francozi v Noveril NTestu. (Dalje.)
aclnjič smo dejali, da so do 1. 1805. žvenketale francoske sablje in ostroge že dvakrat po tlaku Rudolfovega. Drugi pot 1. 1805. želeli so si Novomeščanje prav od srca, naj bi jim vrag odnesel te nadležnike, odkoder so prišli. Le dobrih štirinajst dnij so se mudili v mestu in okolici njegovi, a obrnili so ubogim Novomeščanom prav vse žepe narobe, iz mestne blagajnice pa iztrkali še prah.
Toda prišli so še hujši časi! Leta 1809. prilomastili so Francozi tretjič na Kranjsko.
Če avstrijanska vlada ni hotela, da jo Napoleon polagoma vso pogoltne, morala se je pripraviti za boj, za zadnji in odločilni boj, kajti Napoleon je po letu 1805. dosedanje prijatelje in zaveznike av-strijanske ali popolnoma na tla pobil, ali pak si jih storil prijatelje, n. pr. Ruse. Avstrijanski cesar Franc I. bil je od 1. 1807. dalje popolnoma osamljen, zastonj se je oziral po Kvropi okoli, odkod bi priklical prijatelja k sebi. Napoleonova sila je izbila vsem orožje iz rök; jedini Angleži so bili doslčj Še neustrahovani, toda Avstriji niso mogli priti na pomoč, kajti Napoleon jih je zapletel na mnogih krajih v hudo vojsko. In ko bi bila ta končana, zadušiti je menil Napoleon že sicer tako oslabelo Avstrijo.
Ta nakana je bila pak sevčda znana tudi Avstrijancem; da se ne bi Napoleonu posrečila, treba je bilo napeti vse in zadnje moči. Vedno zvesti narodi širnega avstrijanskega cesarstva so prenašali že doslčj mnogo mnogo težav. Leto za letom so terjali z Dunaja ljudij in denarja. Avstrijanci niso nikdar mrmrali; v slavo države in pomoč presvetle rodovine cesarske so bili pripravljeni dajati blagö in življenje. Na to nikdar jenjajočo udanost državljanov se je zanašal nadvojvoda Ivan, ko je poklical s patentom dnč 8. junija 1808. 1. vse moške, ki so mogli orožje nositi, pa doslčj še niso bili nikamor uvrščeni v av-strijansko vojsko, k »dežčlni brambi« (Landwehr), kjer naj bi služili vsi moški od 18. do 45. leta. Nadvojvoda Ivan je pričakoval od udanosti avstrijanskih državljanov, da bodo z oduševljenjem zgrabili za
orožje. In ni se motil! Ko je prišel dnč r. julija na Kranjsko, vriskal mu je narod odušcvljen nasproti in v kratkem času so lezli bram-bovski bataljoni le kar iz tal. Tudi Novomeščani so ga sklicali na nöge; voditelj jim je bil Langer, graščdk v Pogdnici. Ob nedeljah in praznikih so se učili in vadili brambovci za težavni boj z izurjenimi francoskimi četami.
V zgodnji pomladi prihodnjega leta 1809. pričeli so Avstrijanci vojsko s Francozi. Zagrabili so Napoleona na dveh strančh, na nemški in italijanski meji. Na Nemškem je vodil avstrijanske čete slavni nadvojvoda Kari, ki pak se je moral pred Napoleonom umekniti nazaj na Češko, odkoder je hitel proti Dunaju, kjer je premagal Napoleona v slavni bitki pri Aspernu in Eslingenu dne 21. in 22. majnika; a dne 5. in 6. julija zatem je udaril Napoleon z vso svojo silo nänj ter ga pri Wagramu popolnoma potolkel. S tem je bilo na Nemškem vse izgubljeno; Avstrijanci so se morali začeti z Napoleonom pogajati za mir.
Kakö pak na Iraškem? To leto so bile ravno slovenske naše dežele, ker so se dotikale s svojimi mejami Napoleonu podklonjene Italije, za vojskine operacije jako važne. Na Kranjskem so se postavile avstrijanske čete v Savski dolini od Ljubljane do Trebiža ter zasedle od Trebiža in Beljaka tja do Gorenjcga Dravburga na Koroškem vse ccste, ki držč na Italijansko. Dnč 10. aprila se je jela pomikati vojska preko Predčla na Goriškem proti Italijanskemu. Pri-četek vojske je bil jako srečen. Od 14. do 18. dnč aprila so bili Francozi pobiti, kjerkoli so se pokazali, a ker je ravno isti čas jel Napoleon potiskati na Nemškem nadvojvoda Karla nazaj, umikati se je morala avstrijanska vojska pred Francozi tu.
Jeden njen oddelek, ki ga je vodil Gyulay, pomeknil se je v početku meseca majnika na Kranjsko. Pri Razdrtem, Podvelbu, Lo-gatci in v Ljubljani so nameravali krepko se v bran postaviti, ko bi Francozi hoteli preko Kranjske udariti v srce Avstrije. A ves napor je bil zastonj. Dnč 17. majnika so pregnali Francozi Av-strijance iz trdnjave Malborget, dnč 18. majnika iz Predela, ravno tiste dni pa so morali popustiti Avstrijanci tudi utrjene kraje na Notranjskem.
Francozi so drli nezadrževani proti Ljubljani. Ker se je v Ti-rolih črna vojska takö dobro obnesla, posküsiti so hoteli ž njo tudi na Kranjskem. Ljubljančane so pozvali dnč 12. majnika, a ptedno se je mogla zbrati črna vojska, prehiteli so jo že Francozi. Dn<5 iy. maj-
nika jih jc bilo že 4000 mož blizu mesta; Ljubljane ni bilo več moči rešiti, zato so jo generali popustili ter sklenili Francoze odbijati vsaj od Dolenjske. Tu sem so se umeknili Splenyi, Zach in Gyulay. Okoli Novega Mesta so se zbirale begoče čete, katerim je dal Gyulay povelje prežati na Francoza v Ljubljani, ne pustiti ga pri miru ter planiti minj, če bode prilika lc količkaj ugodna. Ko bi Francozi te oddelke le preveč pritiskali, pomaknejo naj se nazaj na hrvaško mejo.
Ta čas so bili Novomeščani seveda vsi zbegani, kajti jeden dan, predno so zasedli Francozi Ljubljano, prišel je tudi njim poziv, naj se zberö v črno vojsko. Poslal ga jim je okrajni glavar Hohen-w a r t h.
Črna vojska novomeškega okraja je bila razvrščena v tri oddelke. V levem krilu so bili okraji: Poljane, Kostel, Kočevje, Ribnica, Turjak, Višnja Gora in Cobclšpcrg, v desnem: Zatičina, Turn pri sv. Križi, Svibno, Rateče, Boštanj, Mirna, Trebnje, Rakovnik, Mokronog in Otočec, v sredi pa: Mokrice, Srajbarski Turn, Plčtarji, Kostanjevica, Ruperč Vrh, Metlika, Črnomelj, Gradac in Novo Mesto, »dospod okrajni komisar Gasparini in marquis Pictragrassa« pisal je Hohenwarth Dolenjcem, »me bosta podpirala v tem hvalevrednem početji, na sträni moji bosta stala grof Wolfgang Lichtenberg in baron Smledniški. Po vsi pravici pričakujem, da se bode po tem vzgledu ravnal vsakdo, ne da bi bil siljen. Uvcrjcn sem, da se bodo vsi plč-miči in vsi honoracijori urno odzvali temu pozivu ter se oglasili pri dotičnem komandantu črne vojske, da jim odkaže častno mesto med branitelji domovine. Pričakujem za trdno, da ne bo nihče s plašljivim govorjenjem pobijal občne srčnosti. Proti takemu nevrednežu se bo postopalo z zasluženo kaznijo. Zanašam se za trdno, da bo vsakdo zaupal temu, kar se ukrene v obrambo, da bo vsakoga oduševljala želja rešiti domovino, boriti se za naj pravičnejšega vladarja in staro in slovečo hrabrost kranjsko dokazati tudi v teh nevarnih dnčh.«
Prčcej, ko je dobil mestni svčt to pisanje v rčke. sešel se je k slovesni seji, da določi vodnike posameznim oddelkom črne vojske može, ki so imeli v meščanih popolno zaupanje. Novomeška črna vojska naj bi imela jednega poveljnika, štiri podpoveljnike, katerih vsakemu bi se dalo po 39 do 40 mdž in 10 korporalov. Ob jednem je objavil v tej seji župan, da mora biti črna vojska preskrbena s potrebnim orožjem. V ta namen si more omisliti vsak moški od 16. do 50. lela svoje orožje: šest do sedem čevljev dolge in po tri palce debele preklje, ostre vile, ravne kose, motike, puške itd. Vsak
naj se preskrbi s tistim orožjem, do katerega ima največ zaupanja, orožje pa mora imeti vsakdo, bodisi potem že kakeršno koli.
Po tehtnem premišljevanji so izvolili mestni očetje pl. Fichtenaua poveljnikom, njemu v pomoč pa nadčdstnika v meščanski gardi, Franca Lužarja, dalje podpoveljnike Leopolda Strausa, Josipa Unterlokauerja, Simona Govekarja in Franca Papeža. Korporali so bili izvoljeni mc-dfČar France Grm, Ivan Bučar, Kari Kopccki, Leopold Šparovec, Martin Škrem, Josip JanežiČ, Frančišek Potokar in Frančišek Kancijan. Tem možem so vsi someščani največ zaupali in jih najbolj spoštovali. Vseh skupaj so sklicali Novomeščani v orožje 169 mož črne vojske.
V	ogenj to moštvo bržkone ni prišlo, vsaj povedano ni nikjer nič, iz česar bi se moglo sklepati na to. Ko je jel namreč marši rat i francoski maršal Marmont od Reke sem preko Postdjine proti Ljubljani, odšel je maršal Gyulay z vso svojo vojsko, ki jo jc bil pripeljal na Dolenjsko ter se je pomeknil na Hrvaško, da vname Hrvate za upor in boj proti Francozom. Na Dolenjskem je ostal le major baron du Montet. Imel je dve kompaniji »kranjskih fantov«, šest kom panij hrvaške deželne brambe in škadron huzarjev. Pri odhodu na Hrvaško naročil- mu je. kakor smo že rekli, general Gyulay, naj si da s Francozi, ki so takrat že Ljubljano zajeli, opraviti kolikor le more. In to nalogo je izpolnil predrzni in hrabri major kot pravi junak. Bliskoma je planil na Ljubljano in na Francoze v nji, vzel mesto ter držal Francoze nad jeden mesec v vednem strähu, dokler ni prišla v Ljubljano (dnč 27. julija) novica, da jc sklenjeno premirje in da more nadaljno vojskovanje v tem jenjati, ko se bodo pobota val i, kakšen mir naj sklenejo.
V	Ljubljani se je to sicer zgodilo, ne pa tudi drugod, zlasti po kmetih ne. V naglici na ndge sklicana črna vojska kmetska se tudi po sklenjenem premirji ni mogla sprijazniti z mislijo, da bo gospodoval v zvesti avstrijanski deželi prevzetni in neusmiljeni sovražnik. Ljubezen do starodavne habsburške rodovine je tičala ljudem pregloboko v srcih. Vrhu tega pak ljudje res niso včdeli, pri čem so in kaj naj počnd. Črno vojsko so avstrijanske gosposke pač sklicale na ndge in to prav v zadnjem trenutku, ko se je sovražnik usipal že od vseh stranij čez mejo ter drl proti stolnemu mestu. Trepctaje so se razpršili iz stolnega mesta na vse vetrove svetd vsi avstrijanski uradniki, najprej dni, ki so bili doslej v najimenitnejših službah, nekateri med njimi so le še stčžka ubčgnili pred sovražnikom, da jih ni ujel. Ni ga bilo človeka, ki bi bil črni vojski dejal, naj se razide ali kaj naj sploh stori. Na noge sklicani kmetje so se pač lehko čudom Čudili, kako
to, da so avstrijanske čete pred Francozi bežale, ne da bi vsaj jcden-krat poskusile ustaviti se jim, celo pred stolnim mestom Ljubljano ne. Ker ni dobila črna kmetska vojska od nikoder povelja, naj dene oskromno in priprosto orožje svoje iz rok, (da, ccld narobe: na skriv nem so jo šuntali avstrijanski agenti, naj ne izgubi upanja), zato so ljudje pač mislili, da se umikajo Avstrijanci nalašč pred Francozom, da bodo kar nenadoma udarili zopet nanj in ga pognali iz dežele. Toda zgodilo se je še nekaj, kar jc moralo naše kmete napolniti z najhujšim sovraštvom do Francozov. Komaj so se bili namreč pokazali na mejah dežele kranjske, naložili so ji že velikansk vojskin davek. Podkralj Evgen jc terjal za italijansko svojo vojsko polutretji milijon frankov; rabil je zanjo 15.000 parov čevljev, 15.000 srajec, 36.000 rjuh, 96 vdz s konji v ččtvero in 24 kdnj za ekvipaže. Nič čuda, da je nastal po deželi velik strah zaradi tega in da so kmetje udarili na Francoze, kjerkoli so mogli.
Če je tudi dolenjska Črna vojska nadlegovala Francoza, tega ne včmo, verjetno pa jc, kajti v Novo Mesto so prišli prvi Francozi več kakor šest tednov pozneje negoli v Ljubljano, šele v početku meseca avgusta. Bržkone, da so jim zastavljali avstrijanski vojaki in naši kmetje pot do stolnega mesta dolenjskega. Dneva, o katerem so prišli prvi Francozi vänje, ne vemo povedati; pač pa smo našli zapiske cenega novomeškega mestnega očeta, v katerih si jc mož v podporo spomina svojega zapisal: »Dnč 16. avgusta 1809. 1. prišla je prva francoska kompanija v mesto«, a mož se je zmotil, kajti že tri dni prej, dnč 3. avgusta, so storili Novomeščani v mestni hiši neprijetno znanje z novim francoskim gospodarjem.
Imenovani dan je sklical namreč glavdr francoske sile v Ru-dolfovem vse obrtnike in trgovce v mestno svetovalnico, da jim povč, kakö menijo Francozi preskrbovati vojake svoje. Ko je otvoril razgovor, povedal jim je najprej, da bode imenoval v tej seji dne ljudi, ki bodo morali prevzeti, seveda proti plačilu, oskrbovanje francoske vojske v Rudolfovem. Objavil pa jim je takoj, da izgovorov ne bo poslušal; kogar bodo danes določili za priskrbovanje te ali dne stvari, ta naj se le kar brez obotavljanja uda v odmenjeni posel. Izgovorov francoske gosposke ne trpč. Da pa ne bi ti možje prihoda Francozov obračali v svoj prid ter ne za stvari, ki jih bodo imeli preskrbovati, terjali previsocih cčn, določili so jih takoj ta dan. Da Francozom ne zmanjka potrebnega mesa, skrbeti je moral zänj nekov Sibenek ; kje ga bode dobil, bodi njegova skrb. Sekali pa bodo to meso trije mestni mesdrji: Rohrmann, Drgancc in Makeš in sicer po ceni, kakeršna bo
veljala sicer v mestu. Hrano za čdstnike so morali prevzeti gostilničarji, katerih dva. Schwinger in Jager, sta se zavezala, da bosta dajala častnikom od generala pa do stotnika hrano po dvakrat na dan, opöludne in zvečer, vselej po osem jedij, za kar se jim bode plačevalo po osem goldinarjev za možd. Po tej ceni bodo častniki smeli zahtevati razven mesnih jedij tudi »konfekturc«, vino in če bi jim prišlo na misel, takisto rozölijo in slivovec. Nižji čdstniki naj bi dobivali le po šest jedij in vse drugo, kar višji. Računati bosta smela zanje po šest goldinarjev za moža, in to tudi takrat, ko bi imeli ti nižji čdstniki z višjimi skupni obed.
Kar bodo ti gostilničarji potrebovali, kupovali bodo lehko v vojaškem magacinu, kjer bo podrzan vagän (»gestrichener Metzen«) pšenice stal 10 gld., star puran 3 gld. 24 kr., mlad 2 gld., stara gös i gld. 42 kr., mlada 1 gld., raca 40 in 24 kr., kopun 51 in 24 kr., kokoš 30 kr., piščanec io kr., žlahnih rib funt 40 kr., rak 5 kr., funt masla 1 gld.. prčsnega masla funt 40 kr., slanine funt 34 kr., bokal svežega mleka 15 kr., jajce 1 kr. Te stvari bodo lehko kupovali v magacinu, ne pa tudi vina, kisle vode, rozölije in slivovca. Ker bodo pak morebiti nekateri Častniki rajši obedovali, kakor se bo njim ljubilo ter bodo plačevali spröti in iz svojega žepa, zavezani so krČ-marji dajati jim, česar bodo zahtevali in jim računati po cenah, kakeršne bodo v mestu veljavne tudi za druge ljudi. In da ne bi vojaški črar trpel kake škode, izkazati se bodo morali gostilničarji vsak dan spröti, po koliko častnikov je obedovalo pri njih.
Druga dva meščana sta morala skrbeti za to, da v vojaškem magacinu ne bi nikoli pošlo potrebnega žita. Računi njijini naj bodo vedno v najboljšem redu; za vsak nedostatek ali za izprijeno žito odgovorna sta onadva.
Za preskrbovanje moke so odločili Štiri druge. Tem so naložili jako siten posel. Dobivali bodo namreč žito iz magacina ter je dajali mlet. Vsak vagän pšenice ali mčšanega žita (pšenice in rži) dati bo moral 82 funtov moke in po 12 funtov otrobov. Izgovorov ne bo poslušalo fran cosko oblastvo nikacih; če se bo namlčlo od žita menj moke, plačali bodo nedostatek öni štirje možje. Vožnjo v mlin in nazaj pak bodo morali opravljati brez obotavljanja meščani, ki imajo konje, račune pa bo treba polagati vsacih osem dnij.
Od te moke se bo pekel kruh za vojake. Skrb za to morata prevzeti dva meščana, ki bosta oddajala iz magacina moko pekarjem; le ti bodo morali speči od vsacega stota dane jim moke po 46 hlčbov
po 3 funte težkih.1) Če bo kruh lažji, prijeli nc bodo peka rje v, ampak 6ne, ki bodo oddajali moko iz magacina.
Na jednak način so razdelili med posamezne meščane tudi skrb za vse druge stvari, za seno, slamo, ribe, ki so jih morali preskrbovati vsak dan spröti iz Soteske in Otočca. rake, maslo, specerijsko blagö itd. Za stražo pri magacinih so imeli preskrbovati vsak dan po 6o kmetov.
Ko so zapustili meščani, vsak s svojim poslom obložen, mestno dvorano, spogledali so se pač, češ, da je pričela vleči drugačna sapa, kot pod mehko avstrijansko vlado. Ravno preskrbovanje potrebnega živeža, zlasti pa mesa, delalo je dotlej avstrijanskim dežčlskim in mestnim gosposkam največ pregldvic. Kolikokrat so se prej mesžlrji uprli, da nc bodo več klali, ker jim je magistrat določil za mesö prenizko ccno, nekaterikrat so celö popolnoma izpregli, češ, naj pa kolje in mesäri magistrat ali vojaški pölk, ki se je takrat v mestu mudil, sam, če hoče imeti mesä. Prigodilo se je ne jedenkrat, da so bili meščani in vojaki, ki jih je bilo takrat vedno po več bataljonov v mestu, Časih po več dnij, tudi po ves teden brez mesd. ker so se mesärji kujali. Sedaj pak je bilo vse v najboljšem redu, blago jc šlo brez obotavljanja iz rök v roke in francoska vojska v mestu jc bila brez skrbi, da ji ne bo treba trpeti pomanjkanja, naj bi šlo v deželi za živež še tako trdö. Njih gosposka jc prijela meščane dosti hudö v škripce.
Le par dnij zatem pak je došla od francoske vlade mestnemu svčtu šc neprijetnejša novica. Poslala je magistratu oznanilo, da je naložil Napoleon že 7. dne julija deželi kranjski velikanski davek 15,260.000 frankov! Pred njim pa jc že prej zahteval podkralj Kvgen oni polutretji milijon, da obleče in obuje raztrgano svojo italijansko vojsko. A razglašen je bil ta dekret šele sedaj zato, ker intendant za Kranjsko, glavni nadzornik <*rof Fargucs ni včdel, kaj bi počel, bi li tirjal samo Evgenovo ali samö Napoleonovo naklado od dežele, ali pa obč. Predno je dobil dotičnih in natančnih povelj, minil je ves mesec; šele 7. dne avgusta je bilo objavljeno Napoleonovo povelje, ki je Kranjce popolnoma na tla podrlo. Blizu 18 milijonov frankov! Kje naj bi jih vzela uboga, po tako dolgih vojskah popolnoma izse-sana dežela ! Saj so avstrijanski podložniki že za svojega cesarja tekom zadnjih petnajst let dali več, nego so mogli. Plačevali so velike davke in ker presvetli ccsar navzlic temu ni mogel zmagovati troškov vojske, posojali so mu velike vsote od 1. 1794. a do 1808. (Kriegsdarlehen).
') 46 Mehov po 3 funte = 138 funtov kruha iz jednega stota moke ! Ali so Jrrancozi res toliko zahtevali in se more napraviti res toliko kruha — ali pa se je vrinila pisarju pomota, to odločiti nismo merodajui.	Pis.
Z velikim trudom je francoska gosposka izžulila, prišedši na Kranjsko, nekoliko tisočakov za italijansko vojsko podkralja Evgena, zdaj pa naj bi plačali podložniki še po vrhu nad 15 milijonov frankov!
To naklado so objavili v Rudolfovcm dnč 8. avgusta. Kot podlago za razdelitev te velikanske vsote so vzeli Francozi davke, ki so jih plačevali podložniki prejšnjim avstrijanskim gosposkam. Da se na-bero zahtevani milijoni, moral bo, tako so ukazali, vplačati vsak posestnik od nepremičnega imetja svojega petintridesetkratni davek, pet-intridesetkratni osebni davek, (ki je znašal po V., goldinarja od osebe), in stoinštiridesetkratni razredni davek (Classensteuer).
Kje so bili obeti, ki jih je delal Napoleon 1. 1797. v svoji pro-klamaciji, ko je Kranjcem oznanjal, da ne bodo niti bora več plačevali pod francosko oblastjo, kakor prej pod avstrijansko 1
Napoleon ni določil nobenega časa, do kdaj bodi denar nabran. Njegove gosposke so si razlagale to povelje takri, da najbolje precej. Kranjski intendant Fargues je razglasil torej po deželi, da mora biti osmina naklade plačana vsaj v desetih dneh; do 18. dnč avgusta — dva milijona frankov. Toda gospodje pri dcŽčlni gosposki v Ljubljani in tudi predstojniki drugih okrajev niso nič kaj hiteli z nabiranjem vojskinc naklade. Ti gospodje so bili namreč avstrijanski uradniki, katere so Francozi prisilili, da so ostali v prejšnjih svojih službah. Drugače si Francozi sevčda niso mogli pomagati; navezani so bili popolnoma ndnje. V čast jim bodi rečeno, da so sicer premenili gospodarja, zamenjali Franca II. za Napoleona, ali srce je ostalo avstrijansko. Ce jim je bil naročen kakov posel, ki jih je Avstrijance užalil, izvijali so se in krotovičili, dokler se je le dalo, predno so ga zvršili. Sele, kadar so jeli Francozi žugati z ostrostjo, lotili so se ga, a kolikor mogoče mlačno. V tem oziru se je posebno odlikoval podpredsednik dežčlske gosposke v Ljubljani grof Brandis.
V desetih dneh bi bila morala biti nabrana dva milijona, toda minilo je že pol tega obroka, nc da bi bili izterjali Francozi le jeden krajcar. Grof Brandis je bil pri tem bržkone zelö prizadet.in intendant Fargues mu je pisal 13. dnč avgusta, da bo on, grof Brandis, dajal odgovor, če ne bo denar nabran vsaj do 25. dnč avgusta; primeknil je torej še pet dnij. poleg pa tudi še dva milijona frankov naklade ter zahteval štiri namesto dveh. Grof Brandis se ni niti genii in ko je celcS podaljšani rok minil, pisal mu je Fargues:
»Gospod podpredsednikl Dovolil sem si čast Vam dne 13. avgusta oficijalno naznaniti, da morate do dnč 25. avgusta plačati v deželno blagajnico štiri milijone frankov na račun vojskine naklade za
Kranjsko. Danes pišemo že 24. in vplačevanje se niti še pričelo ni. Vsak trenutek delate ovire in težave samo zato, kakor se mi zdi, da bi stvar zavlekli in da bi si nakopali na glavo zažugano ostrost. Ali ni n. pr. čudno, da v dveh dnčh niste mogli določiti, kakšen kurz imajo popirji v Ljubljani? In ravno tako se zavlačuje oddaja k<5njl Storilo se ni nič, česar je pri taki stvari treba; dolgo časa niso ljudje könj prignali, in ko so jih prignali, bili so taki, da jih je iz 300 bilo za rabo le 40.
Ravno tako se zavlačuje naprava čevljev, srajec in drugih stvarij, ki so se terjale od dežele. Celo potrjilnih listov od stvarij že oddanih nisem mogel do danes dobiti v rrike.
Posebno Vam, gospod grof, in še dvema članoma vlade pripisujem, da se ne zvršujejo povelja, ki sem Vam jih dal, kar se tiče vojskine naklade, terjane od dežele kranjske.
Opozarjam Vas! Če ne boste tekom 25. dnč (avgusta) napeli vseh žil, da se stori temu konec in se zagotovi nemudoma vplaČanje onega dela naklade, ki sem ga določil, postopal bom kar najostreje, da ne bodo povzročitelji tega nereda veljave svoje uporabljcvali za to, da ovirajo povelja Njega cesarosti.«
Fargucs sam je spoznal, da se nabiranje nc bo tako hitro vršilo, kakor si je umišljal, in 25. dnč avgusta jc pisal grofu Brandisu, da ne zahteva več štirih ali petih milijonov, ampak zopet samč dva in to do 30. dne avgusta. Namesto plačila je pošiljal grof Brandis naslednje dni Francozom v jednomer pritožbe Kranjcev, češ, da se jim godi krivica pri odmerjenji nanje spadajočega dela vojskine naklade. Intendant Fargucs je bil zdaj že jako hudomušen in pisal je grofu Brandisu 29. dnč avgusta: »Vidim, da Vam ni druzega na mari, kakor staviti v jednomčr ovire, da bi se le povelja Njega cesarristi ne z vršila.«
V odgovor temu pismu mu je poročil grof Brandis še tisti dan, da se kmetje po deželi branijo plačevati vojskino naklado. Minil je tudi v drugič podaljšani rok (30. dan avgusta) in namesto dveh milijonov jc prinesel grof Brandis Francozu Farguesu 22488 gld. 44V4 kr. in še te v popirji.
Fargues je spoznal, da se na ta način ne bo dal nabrati denar. Francozi so bili v hudi zadregi; naj so pritiskali, kakor so hoteli, vse zastonj; od nikoder niso mogli dobiti denarja, da bi zmagovali vsaj najpotrebnejše troške. Ker vojskina naklada ni prinesla ničesar, izvolili so si Francozi pot, po kateri je avstrijanski ccsar od podložnikov svojih vselej dobival potrebnega denarja. Razpisali so prisiljeno posojilo za pol milijona frankov. To posojilo naj se razdeli na duhovnike, pleme-
nitaže, trgovce, kapitaliste in sploh na ljudi, ki lehko kaj posodijo. Za vplačane vsote bodo dobili upniki obligacijo, ki se bo obrestovala s šestimi od sto. Novomeškemu okrožju so naložili Francozi 58.000 frankov prisiljenega posojila. Največ so morali posoditi Višnja Gora, Turjak in Cobelšpcrg, skupaj 25.000 frankov, zatem pa Kočevje z Ribnico in Kostclom 20.000 frankov, Novo Mesto samd so obložili z 2.000 franki. Ker pak so Francoze bridke izkušnje učile, da grč Kranjcu za Francoza kaj nerad denar iz rdk, zažugali so z vojaškim cksekucijonom. V srčnjo, ki ne bo v določenem času posodila prisojene ji vsote, poslal se bo oddelek vojakov po naj menj 20 glav. Te ljudi bo morala srčnja preživiti, vrhu tega pak še plačati vsacemu prostaku po jeden frank, korporalu po dva, seržantu pa po tri franke na dan. Vsak večer sprdti bo morala srčnja prinašati ta denar seržantu, ako ne, vzeli bodo vojaki živinče, kjer je bodo dobili — ter je prodali za katero ceno koli. Tisti pa, ki bodo svoj del plačali, bodo iz tega števila izvzeti; to naj se bo godilo toliko časa, dokler ne bo v občini plačan zadnji krajcar.
Stvar se je torej resno zasukala!
Pa še nekaj energičnega je ukrenil Fargues. V noči od 31. dnč avgusta na 1. dan septembra je dal namreč zgrabiti po vsi deželi naj-odličnejše može in jih kot tdlce odpeljati na Laško v Palmonovo, med njimi tudi grofa Brandisa, ki mu je delal tolike preglavice. V novomeškem okrogu jc dal prijeti grofa Blagaya, grofa Turjaškega, grofa Barba, barona Lichtenberga, Lazzarinija, Fichtenaua in gospoda M01-daxa. Jcdini grof Barbo je še v pravem času ušel iz dežele, grofa Turjaškega pak so pustili zaradi njegove bolehnosti v Rudolfovem, odkoder pak jc tudi pobegnil nekamo doli v Istro takoj, ko je ozdravel. Večina teh ljudij je bila pri Francozih slabo zapisana, ker je hujskala ljudi, ne plačevati vojski ne naklade.
Tudi v Rudolfovo so dobili vojaški eksekucijon, ali »garnizerje«, kakor so jih imenovali Francozi. Dnč 5. septembra je pisal Fargucs novomeškemu okrajnemu glavarju, naj napnč vse žile, da bode Novemu Mestu določena vsota kar najhitreje plačana. Spočetka se je res videlo, kakor bi bila strogost Francozov Kranjce oplašila, a strah ni trajal dolgo. Dnč 5. septembra se je Fargues res hvalil v nekem pismu, katero je pisal novomeškemu okrožnemu glavdrju, da je plačala Ljubljana ves svoj del, ali že dva dni potlej nasproti dcžčlnemu podpredsedniku ni mogel razumeti, da je priteUlo tako malo denarja v blagajnico; in postdjinskemu glavdrju je pisal dan zatem: »Res se nc morem prečuditi, da se v Vašem okrožji ni nabralo še več ko
17.165 gld. 33 kr. Napnite vse žile. da dobite, kar še manjka. Dva komisdrja naj še gresta'z vojaki v kraje, ki še niso plačali svojega dela, in lotijo se naj jih z garnizčrji. V Ljubljani in Novem Mestu je to pomagalo. Denar se zbira ostro in natančno.«
Toda tudi Novomeščani niso z odu.ševljenjem plačevali. Do 10. dnč septembra niso mogli Francozi iz vse dežele izžčti več nego 198.000 goldinarjev. Največ je Francozom hodilo na pot to, da so bili Kranjci preverjeni, da se bo vojska v kratkem zopet pričela in da potem francoske vojskine naklade ne bo treba več plačati. Tudi nevojak jc znal preudariti, da imajo Francozi premalo vojaka v deželi in se nikakor ne bi mogli braniti. Drugi zopet so pričakovali, da bo mir vsak čas sklenen in četudi bi Avstrijanci Kranjsko izgubili — tako so ugibali razni preroki — prislonil jo bo Napoleon italijanskemu kraljevstvu in — naklada bo odpuščena.
Plačevanju so se najbolj upirali kmetje, posebno na Dolenjskem. Kočevci so se celd zgnetli v tolpo kacih 600 mdž ter dejali, da ne plačajo nikakor; sevčda. ko so se prikazali garnizčrji, razšli so se tudi razjarjeni kmetje, plačevali pa vender niso. Novomeški glavar jc prosil za 400 vojakov, sicer ne bo opravil ničesar, in Fargues je tožil: »Plačevanje se vrši jako počasi in z velikimi težavami. Lokalne gosposke me ne podpirajo kar nič, delajo mi še težave .... Zuganje ni izdalo nič; prišlo je tako daleč, da sem moral dati tälee zagrabit. . .. Storil sem pa to šele potem, ko sem poslal garnizerje vsem, ki so s plačilom zaostali. Na ta način sem dobil v blagajnico vender nekoliko denarja, a ker je tu (v Ljubljani) garnizija le majhna, uporabili so to zaostali izterjevalci ter čakali, dokler jim nisem poslal vojakov. Iz tega se lehko sklepa, kako počasi je to šlo.
Bati se je bilo, ker je Kranjska skoraj vsa gorata, da si kmetje to obrnejo v svoj prid in se ustavijo vojaški sili. ki jo je treba sevčda zelo razcepiti. Pa ostalo je vse mirno, izvzemši neki trg, kjer so nekateri grdi jeziki inzultirali necega čdstnika. Dva teh hujskačev smo prijeli in jih obsodili za nekoliko mesecev v ječo. Ko smo na ta način pokazali ljudem strah, nastal je zopet red vsaj v tem kraji, v bližini ljubljanski«.
Takšen je bil Farguesov položaj. Mož je bil preverjen, da bo celö prva dva milijona težko težko nabral, zato je dal poklicati dvajset najbogatejših trgovcev in posestnikov po deželi ter jih pozval, naj posodijo, kar še manjka.
Francozi bi ne bili nikdar verjeli, da so Kranjci takšni trdoglavci!
(Konec priH.)
Slike iz rndärskega življenja.
Spisal Slävomir.
I. Pričetek Idrijskega rudnika.
eta 1504. lotila sta sc Valentin Kuttler in Viljem Neumann . po odhodu takozvanega »Katzanderla« rudarstva v Idriji. Prvi jc bil doma iz Salcburškcga, o drugem nam jc pa zgodovina ohranila samö ime. Privedla sta bila s seboj več rudarjev nemškega rodu; ko jima jc pa jelo jih primanjkovati, nabrala sta fantov po sosednih vasčh in jih vzela v ruddrje.
Spočetka jc šlo dobro. Našli so dokaj živega srebra. Sčasoma jih pa je jela sreča zapuščati in vedno menj in menj je bilo skupička, a troški ogromni.
Bilo je 22. dnč junija 1508. I. Prvi soj vzhajajočega solnca je našel Valentina Kuttlcrja že bedččega. S povešeno glavö je hodil po sobi gori in doli, premišljujč težavni svoj stan. Tri tedne je že, kar so rudärji zadnjič izkopali rudo in iz nje izcimili srebro; odslčj pa še niso dobili kar ničesar. Mrmranje ruddrjev sc jc oglašalo vedno huje in baš pred par dnevi so mu pretili s smrtjo, ako jim ne da dolžnega zaslužka. Premišljal je Kuttler vse te reči ugibajoč, kakö Ii ukreniti, da bi potolažil vznemirjene rudärje. Nobene prave misli ni mogel najti. Zlasti težko pa mu je bilo, da se ga Neumann ogiba, kolikor more, in da ž njim v takö težavnem stanji občuje le toliko, kolikor neogibno zahtevajo posli.
Strežajka mu naznani, da je gospa že po konci. Sedaj stoprav se domisli, da mu je danes obhajati göd mlade svoje žene. Globoko užaloščen se napoti k nji. Najde jo jokajočo sedeti na naslanjači. »Kaj se jočeš, draga Ahacija«, dč ji s tresočim glasom, »danes praznujemo tvoj god in jaz ti prvi želim obilo sreče«. — »Oh, dragi moj Valentin«, reče gospa, mlada in krasna žena kakih triindvajsetih let, »ali se spominjaš še önega dnč baš danes pred petimi leti, kakö lepö je bilo, ko si mi prvič želel sreče čestitajoč mi na göd, in danes, oh, moj Bog!«
Solzč se ji uderö po lici in teščč jo odgovori soprog: »Oh, draga moja, pusti vse to v nčmar in bodi vesela. Jaz sam naj prenašam gorjč, katero sem si sam nakopal, a ti mi bodi vesela. Ne brigaj se za tö, kar se godi okoli tebe, vzraduj se!« — »Ne govori takö, kaj jaz ne smem deliti s teboj gorjd in nesreče? Delila sem veselje in soprogi spodobi se mi tudi zlo deliti z možem, s katerim
me jc združila cerkev«. Nič ji ni odgovoril, le poljub na cvčtnih nje ustnih in mehek objem« sta pričala, da tu bivata srci, ki se umejeta.
Prišel je tudi Neumann čestitat Kuttlerici.
Oglejmo si malo natančneje tega možd. Bil je še mlad, kakor pravimo, lepe rasti in zunanjosti. Rudarji so govorili o njem, da jc kaj učen mož, prijazen in zgovoren, a med mnogimi dobrimi svojstvi so našli tudi dvč, ki so jih prištevali slabim: prvič se nič kaj nista mogla sporazumevati s Kuttlerjem in drugič se je prerad laskal mla-dčnkam. Mnogi fantje so ga pisano gledali radi tega, toda zinili niso pa ničesa, le Porenčev Martin je bil takö drzen, da mu je nekoč v obraz povedal, da mu bo dobro preštel in pretipal kosti, če ga še kdaj zalöti pod oknom ljubice svoje Marijice.
Uljudno seje uklonil Neumann Kuttlerici za god čestitajoč. Zahvalila ga je in jela mu tožiti o moži svojem, kakö jo brezmerno žalosti upali njegov obraz in kakö ji je hudo. On pa se ni zmenil dosti za ta govor, temveč jel ji je praviti, kakö je bilo lepö, ko jo je prvič videl na Salcbur.škem še neomoženo, kakö se mu je vcepila globoko v srce in bogvč, kaj bi bil še govoril, ko bi ne bila ustopila Marijica Kolar-jeva, rudarsko dcklč, katero jc ljubila Kuttlerica od srca, imaioč jo skoraj vedno pri sebi. Lepa je bila, ta Marijca in niso zastonj zavidali rudarji Porcnčevega Martina, da si je izbral täko dekle. Bivala je Marijica Kolärjeva v hišici, ki je stala blizu poslopja Kuttlerjcvega, pri svojem očeti. Imel jo je samo, jedinko jo je srčno ljubil in tudi nič sc ni protivil njeni ljubezni do Martina Porenčevega, vender ju modri mož ni hotel sedaj zvezati za življenje, temveč je čakal ugodnega trenutka.
Odšel jc bil Neumann. Sami sta sedeli v sobi razgovarjaje se. Večkrat je stopila Kuttlerica k oknu pogledat, če že prihaja njen mož, kajti od jutra ga že ni bilo videti. Ko tako zrč pri oknu, vidi tolpo rudärjev, hitečih proti njenemu bivališču. Kuttlerica ni včdela ktij početi in ko priderö kričč do hiše, odveže dragoceni pas, drage zapčstnike in uhane, ter jih vrže skozi okno med rudarje, hotčč jih pomiriti. — Pa še celö v hišo v sobo k nji prideta dva, na čelu jim Porenčev Martin. Ko Marijica to ugleda, vrže se mu pred kolena, proseč ga, naj nikar gospč česa žalega ne stori. Privzdigne jo, poljubi srčno in reče vesel: »Nikar se ne bojte! Kje je gospod načelnik? Veselo novico mu imamo povedati. Našli smo nove srebrne žile, brezmerno bogastvo«. — V tem je bil tudi Kuttler prišel med vriskajoče rudarje, ki so ga veseli pozdravljali. On pa je ginen objčl žen0 svojo in zasvalil svetega Ahacija za novo pridobitev. Jelo se je zopet svitati na obzorji Kuttleričinega življenja. Bila je zopet veselejša in
Sirtvomir: Slike iz rudarskega življenja.	481
sösebno se je radostila, ko je videla skoro potem Marijco z ženinom svojim pred oltarjem.
Kmalu po omenjenem dogodku je Sla Kuttlerica domöv na Salcburško in s pomočjo višjih škofov je dosegla, da rudärji vsako leto 22. dan junija meseca obhajajo praznik sv. Ahacija s proccsijo. — Toda ni sreče brez nesreče. Ze prihodnje leto je počila vest, da se bo začela vojska z Benečani. Plčnili so po Goriškem in ko so vzeli Gorico, šli so proti Idriji ter jo posedli. Temni dnevi so prišli zopet za rudarje in za načelnika, ali s pomočjo Kricha, vojvode Brun-šviskega in škofa Krištofa Ljubljanskega so morali ostaviti Benečani rudnik. Prebivalstvo je bilo pa naraslo tako naglo, da so že tisto leto potrebovali svojega sodnika, katerim je bil imenovan dosedanji rudarski solastnik Viljem Neumann.
Vender vsi ti dogodki, strah pred rudarji in Benečani in zopet brezmejna radost, uničili so slabo telo Kuttlerjevo in v najboljših letih je moral zapustiti svet. Globoko užaloščena je bivala še dve leti Kuttlerica v kraji nemira sama, kajti zakon je ostal brez otrök in na p0moč ji jc stala kot angelj-čuvar v vseh bridkostih Marijca Porenčeva. L. 1511, pa se je odpravljala domöv na Salcburško po volji svojega očeta. Trudil se je Neumann z vso močj0, da bi jo dobil za soprogo, tešil jo, laskal se okoli nje, prosil, iskreno prosil, a vse je bilo za-mdn; njeno srce je bilo samemu Kuttlerju in odkar je on mrtev, nima več komu biti. — Pripravljeno je bilo že vse na odhod, kar se oglasi včst nesreče. »Gorč se podirajo«, vpili so ljudjč, »in voda narasta«. —
In res je voda rasla in rasla in vsemu rudniku je pretila nc sreča, ker se je bila podrla visoka gora ter zajezila reko in potoke takö, da so obupali ljudjč na svoje moči. Bežali so, kamor so mogli, mnogo jih je potonilo in med temi so našli tudi Kuttlerico. Zagrebli so jo tam doli »pri Far i« v grob njenega moža. Ljudjč, tamo bivajoči, pa so pravili rudärjem, da so videli že često stati tistega rudärskega sodnika s povčšeno glavo ob njenem grobu in tudi rudärji so rekali, da je ves izpremenjen. A ti, bralec dragi, kadar te zanese noga sem v te kraje, videl boš id0č proti »Fari« ob cesti in v reki veliko ro-bovja, strašno kamenje, priče omčnjene nesreče. Tik tebe pod cesto pa teče voda, črna voda, obila, silno obila, ki pa zre kraj sebe ndrod v vednem siromaštvu. Tiho teče, tiho, nobene ribe ne najdeš v nji, pa saj je tudi trpljenje, katero prenaša tu rrjarsikatero človeško srcc, tiho in nčmo in marsikatero življenje potčka tukaj brez nad.
Pisma iz Zagreba.
Piše Josip Starč.
XVIII.
andanes gotovo niti najmanjšemu närodu ne mine leto, da ne bi slavil vsaj po jedne petdesetletnice, petindvajsctletnice, dvajsetletnice ali desetletnice; dostikrat pa se pripeti, da v jednem letu slavi po več raznih obletnic. Lepa je ta navada naše dobe, kajti priča nam o čimdalje tem večji närodni zavesti; ima pa tudi to korist, da se marsikak vsakdanj, mlačen človek pri tej priliki razgreje in vname za vzvišene misli in idejalne napore. O hrvaških takšnih obletnicah smo že večkrat poročali, dasi nam ni bilo mogoče omeniti vseh. Danes pa nikakor ne mislimo opisati kakšne posebne svečanosti, ampak izpregovoriti hočemo nekoliko besed o drugem desetletnem delovanji jugoslovcnskc akademije znanosti in umetnosti, o katerem jc to učeno društvo izdalo poseben »letopis«.
Kako se je jugoslovenska akademija znanosti ustanovila in odprla leta 1867.. povedali smo že v svojem »II. pismu iz Zagreba«, in tudi o daljnem njenem razvoji smo že večkrat poročali. Navzlic temu ne bode odveč, ako si šc jedenkrat ogledamo skupno njeno delovanje od leta 1S77. do leta 1887. Društvenega glasila »Rada« prišlo je v teh desetih letih na svetlo 47 knjig ter ga je zdaj vsega skupaj že 87 zvezkov. Posamezni akademiki in drugi učeni možje so v teh 47 knjigah priobčili 141 znanstvenih razprav, katerih so nekatere tako velike, da bi same zäse napolnile celo knjigo ter se vlečejo iz zvezka v zvezek. Po vsebini spada 56 razprav v jezikoslovno-zgodovinski oddelek, 17 v modroslovno-pravoslovni, a 68 v matematiško-prirodoslovni. Od »Starin« je izdala akademija 10 novih knjig (X. — XIX.), v katerih jc tiskano 112 starih pisem, ki nam pojasnujejo politično, cerkveno, kulturno in književno zgodovino južnih Slovenov. Od zbirke »starih hrvatskih pisateljev« tiskano je sedem novih knjig (IX. — XV.), v katerih so dela Gunduličcva, Lukarevičeva, Buničeva. Marojcva in Oracijeva Mažibradičeva, Burešičeva, Palmotičeva in Gledjevičeva. Vsa ta izdan ja so se uredila po najboljših rokopisih, ki jih je bilo moči dobiti, a navedene so tudi najimenitnejše vari-jante. Od »Spomenikov« (Monumenta) za preiskavanje zgodovine jugoslovcnskc jc deset novih knjig (IX. - XVIII.) prišlo na svetlo. Tu
imamo najprej nadaljevanje državnih pisem beneških, potem zapisnike dubr o vniškega starejšinstva iz XIV. stoletja, imenitnih državnih pisem, ki se tičejo hrvaške vojaške krajine od leta 1479.—	bolgarska pisma iz XVI.—XVIII. sto-
letja. V dveh debelih knjigah (II., III.) »zgodovinskih-pravdo-slo v ni h spomenikov« so po starodavnih rokopisih tiskani zakoni Spleta, Budve, Skradina in Hvara, a le pomanjkanje novcev je bilo vzrok, da od te preimenitne zbirke ni več knjig prišlo na svetlo.
Razven tega je akademija izdala dvanajst s a mosta ln i h del, ki ne spadajo v nobeno navedenih zbirk. Najimenitnejše njeno delo v tem desetletji pa je gotovo včliki »rječnik (slovar) hrvatskega ili srbskega jezika«, o katerem je »Zvon« tudi že poročal. Ko se je v prvih desetih letih (1867. — 1877.) nabralo dovolj potrebnega gradiva, zdeial je ranjki akademik dr. Daničič osnovo ter sam uredoval prve štiri zvezke. Po njegovi smrti je uredništvo začasno prevzel naš rojak, akademik prof. Valjavec, dokler se ni akademik prof. Budmani iz Dubrovnika preselil v Zagreb, kjer nadaljuje uredo-vanjc po prvotnem črteži, ki ga je le za toliko prenaredil, da odslčj vzprejema v slovar tudi nove besede, nastale od 1. 1835. Slovarja je odslčj gotovega devet zvezkov, v katerih so zbrane besede od »A« do »Go-dojet. To jc kratek pregled znanstvenega delovanja jugoslovcnske akademije od leta 1877. — 1887. Sedemindevetdeset velikih knjig znanstvene vsebine je gotovo prelep uspeh, s katerim bi se tudi starejši zavod smel ponašati, nikar mlada naša akademija, ki nima tako bogatih pomočkov, kakor sestre njene v drugih narodih. In vender še ne pogrešamo kratkovidnih Ijudij, ki hotč ali nehotč nc priznavajo koristi akademičnemu delovanju, češ, da je vse to preučeno, nepotrebno in jdlovo. Sevčda tako govorč ljudje, ki bi od letos zasajenega drevesca že takoj drugo leto radi nabrali vrhovate koše ukusnega sadja! Ravno »slovar« bi take ljudi imel poučiti, da le dolgoletne priprave morejo roditi učena znanstvena dela. Sicer smo govorili o namenu jugoslovenske akademije in njeni uredbi že v prejšnjih »pismih«. Tu naj povemo še to, da se gradivo za slovar še zmeraj pridno nabira; da se nabira tudi gradivo za zbirko diplomatskih pisem in zapisnikov dežčlnih zborov hrvaških; izprožena je misel, da se imajo napraviti večji izpiski iz starejših domačih filozofov, ter da se ima zdelati črtež, po katerem bi se čim prej jelo nabirati gradivo za tradicijonalno literaturo. Vidimo torej, da se akademija ne misli omejiti na dosedanja svoja začetja, marveč da namerava čimdaljc bolj razširiti delovanje svoje, kolikor ji bodo dozvoljevala materijalna in duševna pomagdla njena.
Znanstveno delovanje jugoslovenske akademije je zvečine v rokah samih udov njenih, od katerih je 7 častnih, 27 pravih in 28 dopisu-jočih. Od pravih udov jih je 11 v jezikoslovno-zgodovinskem oddelku, 9 v modroslovno-pravoslavnem juridiškem, a 7 v matematiško-prirodoslovnem. Pri omenjenih 97 knjigah je sodelovalo 44 akademikov in 2$ drugih književnikov. Prav dostojno je slavila akademija petdesetletnico književnega preporoda hrvaškega (od 1. 183$.— 1885.) s tem, da je napravila očitne seje, v katerih so posamezni udje- čitali, kaj se je v tej döbi storilo za razne znanstvene stroke, a vse te razprave so se potem priobčile v posebni knjigi, ki je gotovo najlepši spomenik na omenjeno petdesetletnico. Prav tako je akademija slavila stoletnico smrti učenega Hrvata Jezusove družbe, Rug i er a Boš-koviča, rojenega Dubrovčana, o katerem je težko reči, ali jc bil slavnejši jezikoslovec, matematik ali prirodoslovec. V javnih čitanjih so akademiki govorili o njegovem življenji in delovanji sploh, potem pa ocenjevali znanstveno vrednost njegovih filosofskih, astronomiških ter matematiško-fizikalnih del. Zajedno je akademija sklenila, da se imajo vse te razprave ter neštevilna Boškovičeva dopisovanja priobčiti v posebnem zvezku »Rada«, ki bode ves posvečen spominu tega slavnega učenjaka Hrvata. Prva očitna seja je bila na samo stoletno obletnico, dne 14. februvarija 1887. I., v kateri je presvetli dr. Rački čital obširni životopis slavnega rojaka, sestavljen po doslčj neznanih virih. Učeni akademik se ni oziral samo na zunanje življenje pokojnikovo, ampak razlagal je tudi razvoj znanstvenega delovanja njegovega ter omenil, kako je on občeval in si dopisoval z učenjaki tako rekoč vsega svetä. Naposled je govornik dobro rekel, da si je Boš-kovič sam postavil najlepši spomenik, kajti spisal je vsega skupaj 71 učenih razprav, in sicer 21 fizikalnih, 15 astronomiških, 14 ma-tematiških, 7 optiških, 7 pesniških. 5 arheoloških in 2 potopisa.
Sicer naj povemo še to, da si je akademija zadnjih deset let uredila svojo knjižnico, ki šteje 25.000 zvezkov ter več tisoč imenitnih pisem in rokopisov. S knjižnico je združena čitalnica, ki je vsak dan razven praznikov odprta od desete do jedne ure dopdludne, da si vsakdo lehko po volji izposodi in čita knjige in časopise. Kako si je jugoslovenska akademija s podporo njenega pokrovitelja in drugih rodoljubov sezidala svojo palačo in v nji namestila prelepo galerijo slik, o vsem tem smo obširno poročali v prejšnjih svojih »pismih«. V gotovini ima akademija zdaj že 373.918 gld., če pa k temu prištejemo njeno palačo, galerijo slik, knjižnico in dve hiši, smeti nam je njeno imetje ceniti na jeden milijon goldinarjev.
V tem ko jugoslovenska akademija obdeluje le znanstveno polje, ki v vsakem ndrodu šteje najmanjše število izvoljenih ordčev, skrbi »Matica« hrvaška za duševno hrano mnogo večji množici omikanih ljudij takozvanega »srednjega stanu«. Matičarji so zvečine ljudje, ki se ne utegnejo pečati z učenimi, znanstvenimi stvarmi; njim je knjiga le zabava po dokončanem vsakdanjem delu. in bolj ko bo ugajala tej potrebi, rajši bodo sezali po nji. »Matica« hrvaška si je vsekdar bila v s vesti te naloge svoje, ali še nobeno leto se je ni tako zvestö držala kakor letos, kajti od desetih knjig sta le dve poučni, ali tudi ti sta tako pisani, da ji bode vsakdo mogel čitati za kratek čas. Devet knjig dobodo matičarji za navadno letnino treh goldinarjev, deseto pa po znižani ceni za jeden goldinar. Tu pač smemo reči, da »številke govorč«, pa nam ni treba niti besede izpregovoriti v hvalo Matiči-nemu odboru. »Zvonovim« čitateljem poudarjamo le to, da sta od teh desetih knjig dve spisala naša rojaka. Slovenca prof. dr. Avgust Mušič in Davorin Trstenjak mlajši. Prvi je na hrvaški jezik preložil zvezek »Ilcrodotovih zgodcb«, in dasi se je natanko držal grškega izvirnika, vender mu jezik tako lepo in gladko teče, da Hrvati sami ta Mušičcv prevod štejejo med najdovršenejše prevode starih klasikov. Cast in slava gospodu profesorju, »Matici« pa hvala, da si jc znala pridobiti tako odličnega delavca! Trstenjak nam pod naslovom »Rane in meiern« podaje jednajst kratkih pripovedek, v katerih nam razkriva nedostatke pri vzgajanji mladine naše. Zanimiva knjižica sc dobro bere in gotovo bo tudi koristila, kajti pisatelj je dogodbe vzel iz resničnega življenja in jih napisal s plemenitim namenom.
Od starih Matičinih delavcev se je letos zopet oglasil marljivi pisatelj Josip E v g e n T o m i č, ki ie šaljive svoje pripovedke zbral v lep šopek ter vsem skupaj dal oskromno ime »Pošurice« ali »Drobtinice«. Vsaka stran te kratkočasne knjižice je polna zdravega humorja, s katerim je gospod Tomič obdarovan, kakor malokdo. Njegove »Pošurice« pa so tem večje vrednosti zato, ker nam pisatelj v njih pripoveduje resnične dogodbe, katerim je s prijetno obliko dal le še večje živahnosti. »Tri pri p o vi es t i bez naslova* zove se zabavna knjižica, ki jo je spisal sedaj najrodovitejši hrvaški pripovedovalec, gosp. Šandor-Gjalski. Kakor v drugih svojih romanih, takö nam Gjalski tudi v teh treh pripovedkah resnično, Časih celö preveč naturalistiški, opisuje narodno življenje hrvaško v zadnjih štiridesetih letih, kakor je je sam izkusil in čutil in kakor so mu je pripovedovali še živi možje iz dobe »ilirske«. Odkritosrčno
priznavamo, da željno sežemo po vsaki novi knjigi Gjalskega in da se nc moremo ločiti od «jc, dokler je do kraja ne prečitamo; a ko smo jo prebrali, obhajajo nas vselej tožne misli, katerih se ne moremo otresti zato, ker čimdalje bolj izprevidamo, da nam je pisatelj povedal pravo, golo resnico. Zrel človek, ki trezno sodi o dobri in slabi sreči naroda svojega, naučil se bo iz teh pripovedek mnogo; nezrela mladina pa bi utegnila to pesimistično pisavo krivo umeti ter prezirati vsak idejalni napor. Res, da bodo idejali vedno ostali idejali; ali tudi takisto res je, da se človek le hrepenč po idejalih more po vzdigniti nad prosto vsakdanjost. A kar velja o posameznem človeku, to velja o vsem narodu. Zato pa nikakor ne mislimo kratiti zaslug nam tolikanj milega pisatelja, ampak želimo mu čvrstega zdravja in dolgega življenja, da bi nam spisal še mnogo pripovedek, v katerih nam kakor v čistem zrcalu kaže lepo domače življenje hrvaško, ki od dnč do dnč bolj ginc in ga žc prihodnji rod ne bode poznaval drugače, nego iz knjig.
Prav od srca nas veseli, da je »Matica hrvaška« med delavce svoje privabila mladega in tudi Slovencem že dovolj znanega pesnika Ilarambašiča, ki je za letos prelepo in gladko pohrvatil »Pjesničke p r i p o v i e s t i Tarasa Ševčenka«, slavnega malo-ruskega pesnika, • in v uvodu opisal življenje in književno delovanje njegovo. Če bereš ta prevod, zdi se ti kakor bi čital hrvaški izvirnik. Nadejamo se, da bomo odslčj med Matičinimi knjigami večkrat našli plodove Ila-rambašičeve. V spomin tristoletnice Gunduličcvc jc »Matica hrvaška« udom svojim podarila prav lično izdanje njegove pastirske igre »Du bravke«, katero so letos igrali na zagrebškem gledališči. Znani estetik prof. dr. Markovič je to starodavno igro priredil za tisek ter ji v pojasnilo čitateljem napisal primeren uvod. S to knjigo pa je »Matica« dosegla še drugi namen in pokazala, kako se imajo stari književni plodovi zndva izdavati, da jih ne bodo umeli samö jezikoslovci, ampak da bodo tudi navadni omikani ljudje od njih imeli užitka in koristi.
Nova prikazen med letošnjimi knjigami »Matice hrvaške« je prevod iz nemškega, namreč Göthejeva »I fi genij a na Ta v rid i«, ki jo je pohrvatil starejši pisatelj, Vladislav Vežič. »Matica« je načelno zoper prevode iz nemškega in sicer zato, ker nemško knjigo vsak omikan Hrvat lehko čita v izvirniku. Vežičev prevod tega vzornega dela nemškega pesnika-velikana pa je tako dovršen, da so ga zvedeni presojevalci »Matici« na vso moč priporočali; le tega ne odobravajo vsi, da je hrvaška »Ifigenija« pisana v dvanajstčrci, a nc
v metru nemškega izvirnika. Na toliko število zabavnih knjižic dobč matičarji tudi letos zvezek zbranih »Senoinih pri po vies ti« in sicer »Vladimira«, »Kanarinčevo ljubico-« in »Zvonara topčijo«. Ni brez pomena, da se med mladimi pisatelji vsako leto pokaže tudi velikan Senoa, kateri bi še delal, da nam ga smrt ni vzela v najlepši dobi njegovi. »Matica« ga torej od leta do leta mlajšemu književnemu zarodu postavlja za vzgled, med udi svojimi pa mu hrani stalen spomin. To je lepo, pa je tudi koristno na vsako stran.
Od poučnih knjig nam je najprej omeniti dr. Kišpatičevih »Ku k cev« drugo knjigo, v kateri nam pisatelj v prav prijetni in vsakemu lehko umevni pisavi pripoveduje o kukcih na polji, na zelenjadi, na cvetji, po vinogradih, v vodi, na človeku in na domačih živalih. Zanimivo pripovedovanje pojasnuje oseminosemdeset prelepih podob. »Zvonovim« čitateljem bomo to knjigo najbolje priporočili, če jim rečemo, da je Kišpatič Hrvatom, kar je Erjavec bil Slovencem. Hrvati v popular i zo vanj i znanosti doslej niso bili srečni; pa kako naj bi bili, ko je bilo vedno in vedno treba skrbeti za vsakovrstne šolske knjige, pa je še za to nedostajalo delavcev. Kišpatič jc prvi, ki je v ljudskih knjigah zadel pravo, in Matičini udje hlastoma sezajo po njegovih knjigah, katerih jim je doslčj že spisal osmero, a nadejejo se jih tudi še v prihodnje. Za kulturno zgodovino hrvaško sploh, zlasti pa za razvoj umetne glasbe hrvaške preimenitna je knjiga, ki jo je sloveči glasbeni pisatelj F. Š. Kuhač spisal pod naslovom »V a-troslav Lisinski i njegova doba«. Kdo jc bil Lisinski, povedali smo v »Zvonu« v prejšnjih svojih »pismih«. Bil jc glasbenik in skladatelj »ilirske« dobe, in kakor so drugi s peresom in živo besedo budili närod, tako ga je on podžigal s pre-milimi pesmimi svojimi, ki so se hitro udomačile in razlegale po vseh hrvaških in tudi slovenskih krajih. Toda rodoviti skladatelj je zložil toliko pesmij in drugih glasbenih umotvorov, da jih ni mogel vseh spraviti na dan. Prosil je tedanje »Matice ilirske« pomdči, pa mu je niti ona ni mogla dati. Prerojena »Matica hrvaška« je razširila delovanje svoje in namerava izpolniti davno željo plemenitega ilirskega skladatelja; a prav ta Kuhačeva knjiga ima namen, sedanji rod seznaniti z Lisinskim in ga pripraviti, da bo rajše sezal po skladbah njegovih, kadar jih bode »Matica« dala na svetlo. Gospod Kuhač je z velikim trudom pobral vsako najmanjšo drobtinico in jo vestno porabil za ta životbpis, ki ga priporočamo vsem prijateljem ndrodne glasbene umetnosti. Najprej nam pisatelj pripoveduje sploh o hrvaškem glasbenem razmerji spočetka de-
vctnajstega stoletja, potem nam popisuje življenje Lisinskcga in nä-rodnega tedanjega razmerja, presoja njegovo delovanje ter navaja vse njegove skladbe, katerih je po številu devetdeset. Pa ne le glasbenike, ampak vsakega hrvaškega in slovenskega rodoljuba bo ta knjižica jako zanimala, kajti kaže nam novo stran ilirske dobe in nam pojasnuje mnogo drugih närodnih dogodeb. Toliko o letošnjih knjigah »Matice hrvaške«, ki nam znöva priča, kako potrebna in koristna so malim narodom takšna književna društva.
Spomini na okupacijo Bosno.
Oh nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje.)
eta 1789. je slavni general Lavdon baš na istem mestu, na katerem jc bil naš tabor, imel glavno svoje stanišČe, kjer so se zbirale vojaške trume določene za obleganje trdnjave Berbir.
Povedati moram, da je bil v okupacijski vojni domači naš polk po »ordre de bataille« uvrščen v drugo gorsko brigado, kateri jc bil poveljnik nadvojvoda Ivan Salvator. Brigada je bila uvrščena v VII. pehotno divizijo XIII. armadnega voja. Brigadi poveljnik je bil Viljem vojvoda Virtembcrški, poveljnik XIII. armadnemu voju in vojskovodja pa fem. baron Josip Filipovi č.
V tabor pri Stari Gradiški smo došli še precej dobre volje, ako-prem nas je droben dež spremljal na vsem poti ves dan kakor zvest tovariš. Utrujeni smo legli zvečer k počitku na mater zemljo, prvikrat pod milim nebom.
Drugega dnč zgodaj nam je naznanil dnevni ukaz, da prekora čimo v dveh urah Savo.
Naši vrli in spretni pijonirji — bili so Slovenci — pripravili so že vse, kar je bilo treba za gradbo vojnega mostu čez Savo. Čolne in čolniče so potapljali, kakor so jih redoma dovažali vozniki, v vodo ter Čakali znamenja, da bodo mogli molče in samö na znamenja z rogom pazeč začeti graditi prehod čez široko in mogočno Savo.
Pred začetkom tega težavnega posla so morali vojaki 22. pehotnega polka Weber s pomočjo parobroda prekoračiti vodo ter polastiti se trdnjave Berbira na desnem bregu Save.
Kar nas je bilo častnikov, dobili smo dovoljenje ogledati si zanimivo gradnjo vojnega mostu. Pri tej priliki sta bila tudi navzočna nadvojvoda Ivan Salvator in Viljem vojvoda Virtemberški.
Batalijon 22. pehotnega polka, polasti vši se trdnjave Berbira, zasadi cesarsko avstrijansko zastavo na njeno zidovje, v tem ko na naši strani v Stari Gradiški — bilo jc okoli devete ure predpdludnem — zagrmč iz trdnjave topovi, da njihov strel daleč v sosedno Bosno naznanja naš prihod, prihod spasiteljev tamošnji raji izpod turškega jarma, ter so mogočno odmevali Savski bregovi.
Prisotna princa čestitata drug drugemu roko si podavši na častno, Četudi težko nalogo, katera njiju čaka dnikraj Save in želita si pri vseh bodočih podjetjih najboljšega uspeha.
Ko naši vojaki v taboru čujejo strel s topovi, mislijo, da je krvoločni Turek že napal naše straže, poberejo in preobrnejo kositarske kotle, v katerih se je kuhala za tisti dan jed, in vsak zgrabi za svoje orožje pripravljen na odločilni boj z nevernim sovražnikom. Stoprav, ko je v taboru že vse napravljeno za odhod, razjasni se, da so bili dni streli le slovesno znamenje prehodu avstrijanske vojske čez mejo. Vojaki se zopet pomite in odidejo na svoja mesta, žalostno oziraje se na prazne kotličke, in s trdim sklepom v bodoče se ne več prehiteti.
Pri tej priliki mi je opisati neko jako zanimivo podobo. Na nasprotnem bregu je sedčl starček Turčin. Dolga siva brada in beli svileni surak (turban) sta pričala, da je bil mož že v sveti Meki. Naslonjen na dolgo debelo palico zrč ravnodušno pred sč ter popolnoma udan v svoj »kižmet* opazuje, kaj neki počnd gjavri. Vidi se mu čisto nemogoče, da bi mogli naši vojaki započeti most še tisti dan postaviti. A kako je presenečen, ko vidi, da mu velikanski most rase kar pred očmi. Sivi starček je morebiti premišljeval pri tej priliki minljivost turškega veličastva ter bil preverjen, da pridemo sedaj vračat prejšnje čase storjenih nam grozodejstev. Vsi navzočni vojaki opazovali smo z zanimanjem markantno podobo in brez izjeme gledali s sočutjem onemoglega starca dnikraj Save, v tem, ko so lačni in kričeči gavrani ter belosivkaste štorklje nekako čudč se mnogobrojni naši množici živahno letale po zraku nad širno posavsko dolino.
Poglejmo si, kaj se je godilo po prehodu' Webercev dnikraj Save v starem Berbiru. Turški poveljnik male posadke, broječe kakih petdeset mož, protestuje slovesno, češ, da mi kar meni nič, tebi nič tep-
tamo mednarodno pravo in žuga nam, da se bode s posadko protivil našemu prehodu, kajti, »on da nima ni kakega ukaza iz Štambula, da se umakne.« Pač smešno to! Naši ljudje mu razjasne razmerje in dokažejo, da bi bilo takšno početje bedasto in zelo nevarno, kajti avstri-janskih vojakov čaka v taboru pri Gradiški na tisoče povelja, da pre. koračijo Savo. Mož se da pregovoriti, zbere svoje »nizamo« (vojake) in odide proti Banjiluki.
V tem vlada strah in groza v trdnjavici. Kajmakam s svojim haremom je že davno pobegnil v Banjoluko, za njim vsi imovitejši Turki. Drugi so se poskrili v svojih kučah ter trepetajoči čakali gotove — kdo vč? morebiti zaslužene smrti. A videči, da se jim ne zgodi ničesar žalega, kmalu prilezejo iz svojih skrivališč in takoj začnd vojakom prodajati poljske svoje pridelke. Kristjanov v trdnjavi ni bilo veliko, a ti so bili srčni, kajti da bi se kdo skril, tega se še misliti ni smelo, marveč videli smo jih, kako so se gnetli na obrežji, da bi bili le bliže nas. Mi pa smo užili dökaj strahu, da bi ne bilo treba nam loviti jih po Savi. Resnično je, da so kristjani našo vojsko prav prisrčno pozdravili in nas vzprejeli kakor že davno zaželene osvoboditelje turškega robstva. Gotovo so se tudi spominjali starodavnega prerokovanja, po katerem bode turška oblast nad kristjanskim prebivalstvom trajala le 400 let. Kakor znano, pala je Bosna 1. 1463. pod turško žezlo. Stoprav opöludne 29. dnč julija doide ukaz, da morajo v taboru zbrane Čete iti čez Savo točno ob tretji uri. Bilo je kaj prijazno poletno vreme. Dež nam je ohladil zrak in solnčni žarki so nam dobro dčli. Velika množica ljudstva jc prišla iz okolice, zlasti iz Nove Gradiškc, da je živa priča pri tako resnem činu, kakor je bil impo-zantni prehod avstrijanske vojske na bosenska tla! Na levem bregu stoječi gledalci so mahali z belimi robci v slovd in njihovi živeli-klici so nas izpremljali od levega do desnega brega. Poslovili so se od nas z glasnim »na svidenje« gotovo ne sluteči, da marsikoga iz vesele družbe ne bode več nazaj. V tem pa sta godli dve vojaški godbi prav vesele in poskočne kordčnice.
Malone do večera so se pomikala vojaška krdela čez most.
S tem smo imeli kulturno Kvropo za hrbtom in boriti se nam je bilo odslčj s fanatičnimi mohamedanci, s prcslepljenimi vstaši, z mnogokratnim pomanjkanjem živeža i. dr.
Za Berbirom postavimo prav po strogem vojnem zakonu osnovane straže in predstraže, obrnene proti srcu zlate Bosne ponosite, in ukrenemo vse potrebno, da se zaprčči kakšen neprijeten zavra ten napad. Sedemnajsti pehotni polk šatori takoj za prednjimi stražami.
Prvi dnevni ukaz na bosenskih tleh veleva nam, kako ravnati z Bošnjaki. Razodeva nam, da v Bosni živč bogati siloviti begi, ki bi po tedanjih poročilih mogli nam z dobro organizovanimi četami se protiviti. Ti so: Kulanovič iz Kulenvakufa, načelnik 500 orožnikom, Kapitanovič v Starem Majdanu poveljnik 600 orožnikom, Mustaj Bej iz- Ključa, Abdul-Raman Firdusovič in Atlagič Bej iz Livna, kateri imajo še več čvrstih, v orožji dobro vežbanih hlapcev.
Ukaz nam strogo prepoveduje preveč pečati se s Turki ali še celö včrovati njih nasvetom. Isto tako se nam je popolnoma ogibati turških svetišč in poslopij. Prvo noč na tuji zemlji sem prespal kaj sladkö in okrepčal sem se povoljno. Drugi dan zarana se napotimo dalje proti jugu. Od savskega pobrežja doli do »Kozare planine« razprostira se široka ravnina. Rodovita je in na videz dobro obdelana. Visoka trava pa jo pokriva na vse strani in samotno jc tu. Daleč, daleč zre okö in ne zapazi niti sledu umnega kmetijstva, a kaj kmetijstva, niti človeka ne, ki bi le jedenkrat na leto prišel semkaj po dobro senö. Skoraj prav sredi te ravnine pelje lepa, umetno zdelana široka cesta, ne imajoča razven nekaterih turških vojaških postajank, ni kakih naselbin. Po tej gladki cesti, katere so par let poprej zgradili angleški inženirji, korakali smo do pete ure popöludne. Solnce je neusmiljeno pripekalo, prav afriški, in veliko naših vztrajnih pčšcev je jelo zaostajati. Ljudje so cepali na desno in na levo, kakor zlato žito pred žcnjico, in polkovni zdravnik je dobil zdajci toliko in takö resnega posla, da mu nikakor ni kös. Sploh se jc bilo bati, da onemogli vojaci pomrö v neizmerni vročini zarad pomanjkanja pijače. Hipoma prijaše pobočnik k brigadnemu načelniku nadvojvodi Ivanu ter mu naznani, da po zdravnikovi izjavi pogine polovica ljudij, ako prčcej ne privoli počitka. In res, ustavimo se.
Kakor na migljaj se vržemo na tla poleg včlike ceste, iskaje si po cvetočih travnikih hladila. A zaman, vodč ni dobiti, četudi bi dali za požirek pravo zlatö, in grlo ostane suho, kakor je bilo. Pomaga si vsak, kakor more. Nekateri izujö obovala in zagrebö gole noge v rahlo zemljo, drugi si iščejo vode v jarku, zopet drugi močno utrujeni lčžejo v visoko travo, kjer jim kratko spanje nekoliko okrepča zmučeno truplo.
Prezgodaj zatrobi se nam »Naprej!« Vstanemo in gremo. Do-spevši do vasice »Lepšenjica« zapazimo ob cesti stoječ »han« — turško krčmo — in blizu njega vodnjak s plitvo vodo. Ta vodnjak jc bil pravi angelj od Boga poslan. Vojaki ga obkolč in izpraznijo do dna.
Vse je hitelo tjä na kvar discipline in inšpekcijski častnik jc imel dokaj posla. Vojaki so'nejevoljno in stoprav ostavili vodnjak, ko ni bilo nobene kapljice vode več v njem. Obtičalo pa je nekoliko kosi-tarnih kotličkov in čutdrčic v blatu na dnu vodnjaka v spomin krutega roparstva.
Ne korakamo več dolgo časa. Kmalu smo blizu leno tekoče reke Vrbas. Tu se ustavimo ter ušatorimo poleg vasice »Magla-jani«. A žalostno novico čujcmo. Provijantna kolona je še za jedno uro zadaj in se le počasi dalje pomika, mi pa nimamo drugega pri sebi, kakor malo kruha suhorja.	(Dalje prihodnjič.)
Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J. Navratil.
II. Poljansko kolo. a.
Kolo v Starem Trgu. (Dalje.)
redno pa pojdcmo tega »kola« gledat in poslušat, poučuje nas vč. gospod župnik takd:
»Napevi so pesmicam taki, kakor sploh naši »Vlahi« okoli Metlike pojd; vender pa ima vsaka pesem nekaj drugačnega, kar pa tujec težko razloči. Takd se mladež vrti in poje; stari pa okoli stojč, gledajo in tobak (»duhan«) pušijo«.
Čudno pa, da se je baš početek (v prvih dveh vrsticah izneveril »ndrodni mčri«, vender v naslednji pesmi, malo menj nego pri Ko-betu. Da vidimol (Zapisal je te pesmi letos Jure Koče iz Trga, a ne »na kitice«, nego zdržema t. j. po vrsti, kot da jc nevezana beseda. Na kitice itd. razdelil jih je vč. g. župnik Režek sam.)
Zbiraj se, zbiraj lepi /.bor Vseh mladih d i vojak! a) Ajde, kolo! da skočimo,3) Da to trato povalimo!
Kolo v »Trgu«. I.
Zbiraj se zbiraj, lepi zbor Vseh mladih junakov! Ajde, kolo! da skočimo, Da to trato povalimo!
Zbiraj se, zbiraj lepi zbor Vseh mladih snašic! Ajde, kolo! da skočimo. Da to trato povalimo
Po župnikovem razjasni Iu treba prvi dve vrstici v vsaki kitici čitati takö:
—v u	—
Zbiraj se | zbiraj | lepi zbor —V — U — U useh j mladih ] divo j jftk,
—u u u — v useh mladih | junÄ | köv,
—v —u UU useh j mladih | sndšic | ■')
V 2. in 4. vrsti so pravilni narodni osmčrci:
— v —o — u — u
ajde I kolo | da sko | čimo itd.
Tudi v Trgu (kakor v Metliki, pa i pri Hrvatih in Srbih) prihajajo za pravim »kolom« na vrsto druge pesmi, ki se popevajo v kolu, dasi se ne tičejo kola čisto nič; n. pr.:
2.r>)
V našem polji zlata jablan, Daj Bog, daj nam dobro leto, Daj Marija, daj nam Bog.
Pod jablan k o zlata miza, Daj Bog, daj nam itd.
Jokol' (okol') mize zlati stoli, Na njih sedi Bog, Marija,a) Daj Bog, daj nam itd.
V rokah ima zlato kropcl,') Hiti se vb zlato jablan, Doli pado tri jabuka: Prvo palo v naše polje; Naše polje obrodilo, Daj Bog, daj nam itd.
Drugo palo v nase gore, *) Naše gore obrodile. Daj Bog, daj nam itd.
') »Stari Trg« zovejo na kratko tudi »Trg«.
-) Po D. Neman.: »Čak.-kroat. Studien. Wien, 1884 1. Fortsetz., str. 47 (2, b) naglaša se čakavski gen. pl. divöjak (=s srb. jugozap. djfevojilka); v Metliškem kolu pa divojk.
s) Prim. Vuk. I (1841); 176: »Skoči, kolo, da skočimo!« Tako u početku igre 3krat prvič in drugič v pesmi Risanski (Risan, Risano v Dalm.).
') V tej vrstici pogrešamo jednega zloga. Kamo sreče, da se sme (ako bi se smelo) govoriti in pisati: »sinašic« ; ali po besedah župnikovih res vsi izgovarjajo: »snašic«, a ne: »sinašic«! tedaj: »snaha«, »dem. »snašica« (a ne: sinaha, sinašica). Tako uči tudi slavni Miklošič: »Lexic. psi. gr.-lat.« 867. II.)
s) V naslednjih pesmih naglašene so samo dne besede, katere je blagovolil na-glašati vč. g. župnik Režek. Neznačeno »mdro« pogodi vsak vcŠčrik lahko sam. '•) Zdaj popevajo ne gledčč na mero takö:
»Na njih sedijo Bog, Marija, sv. Peter.« :) Krepelo ali krepelica. s) Vinske gore (= viudgrade).
Tretje palo v naše selo, Naše selo zdravo oj veseli;
Daj Bog, daj nam dobro leto Daj Marija, daj nam Bog,
Kt za kdlo,»)
Naj gre z nami v kdlo,
Ki ni zd to,
Naj od strrfni gleda.
Da si, da si mdja, Imela bi .drriga' ;
Nisem, nisem tvoja, Ni bratca (»braca«) tvojega;
Več sem. več sem svojega2) ,Milega drdgoga', Koj me, koj me ljubi. Popustit' me neče.3)
Kraj bunara4)
Deteljina trava.
Na travi jc bicli list papira,
Na papiru črne slave6) piše,
Črne slave in so žalovite,
Aalovite i Rogu so mile.
[Težke ti so divojačke kletve j:
Kodarfi) zdahne,
List in trava sahne;
Kod T) zakune,
Do neba se čujc;
Kod *•) zaplaka "),
Vsa se zemlja strese.
Bolj' bi bilo, cerkvo razgraditi,
Neg(o) divojko na vero ljubiti;
Cerkva bi se zopet zagradila,l0)
Oj divojka vere ne dobila,
Niti vere, uit (i) poštenja svojega.11)
Koj zna bolje,
Rodilo mu polje,
Koj (i) zna više,
Naj si s perom piše.
5-
O naslednji pesmici, ki se poje zdaj tudi v kolu, piše vč. gosp. župnik Režek takö: »Ta pesmica se mi zdi tujka; ne diši nič po »Poljanski« srbščini; bržkone jc odkod drugod sem prinesena«. — »Tujka« znači namreč tukaj takozvano »kranjšČino«. Vender se je vteplo vdnjo nekoliko belokranjskih oblik: n. pr.: »sproletčla« (nm.:
J) T. j.: Koji (je) za kolo. Po 1). Neman.: »Čak.-kroat Studien«, I. Forts. 1884; 4 (i): »kölo, g. kila«.
-) Namesto: svöga.
H) Ali pa: »Ostavit' me neče«.
4) Bunar (bundra), turška beseda, = studenec, vodnjak.
;) Namesto: »črne slove (bolje: »cma slova«). Nekaterim Hrvatom, sosedom našim, znači »slova« (f.) pisme ali Črko (Buchstal»e), mor<la zarad razločka, zato ker književno
»slovo (n.) znači tudi nsl. »besedo«, a ta pojem pripada i tu bolje od önega.
"), :) in s) Namesto pravilnega: »kadar«. Hrvati popevajo: »Kada«, »kad«;
takd sem to lepo ndrodno hrvatsko pesmico slišal (mutatis mutandis) prvič popdvati 1. 1867. tudi v Metliki.
»Zaplače« — veli Hrvat.
10) Namesto: hrv. »sagradila«.
J1) Bolje: »Niti vere, nit* poštenja svoga« (sloven.: svoj'ga).
priletela); »niso bila to zidarja« (nm.: nista bila itd.1) Na primer samo
prve štiri vrstice!
Ena ptfč'ca sproletčla	In to pesmico zapčla
Iz (te*) dežele štajarske,	Od Marije žiUostne itd.
C.
Kolo v Predgradu.
Na drobno in mično je popisal to kolo in ndrodne igre oziroma pesmi, ki se popevajo v kolu itd. Jure Rdde iz istega Predgrada. Tudi on je pisal pesmi med drugim popisom zdržema; na granese ali vrstice razdelil sem jih stoprav jaz, ker mi je vč. g. župnik Režek blagovolil poslati tudi tega svedoka rokopis, po katerem skoraj lahko pogodiš, s kake narodnosti ljudmi je občeval ta svedok. Tukaj samo še toliko, da bödem, držeč se .matice', pripovedoval po svoje v književnem jeziku, opozarjaje gredoč na njene jezikovne posebnosti, narodne pesmi pa včrno ponavljal po rokopisu, a potrebne popravke opravičeval z vzroki v opazkah, kakor pri poprejšnjih pesmih.
Najpoprej, kadar so se zbirali za v kolo — piše naš svedok — šli so — nekoliko dečdkov in dcklčt — na sred vasi ... na trdto, in kadar so se na tisti trati zbrali vsi vkup,8) stopilo jc nekoliko dečak o v in dekl čt na to stran trdte, nekoliko pa na öno stran, in so začeli prvi proti drugim popčvati *) a drugi odpevati jim tako (o stari, ki nam jc nekoliko že znana z Metliškega »püngrta«,) samo da se ondi igra in popeva po »kolu«, tu pa že pred »kolom«:
i.
Most.
1.	Jeli trd1) ta vaš most?	»Brojeli broj, bronjke broj«.»)
2.	Včra je trd 'se,:) ko kost.
') Dvojino (dual) izgubili so namreč Beli Kranjci do malega; (tedaj ne še p o vse, kakor Čitaš pri Vrazu V. 51).
'-') Ta nepotrebna nemčizna pokvarila je pesmi t tuli odkdzano ji mčro.
3)	On piše »ukup«.
4)	Naš svedok piše: »popevat' ali pet'«. Po tej razlagi sodimo, da je v sve do-
kovem kraji prvi glagol (popčvati) navadnejši od drugega (pčti).	Pis.
Zarad m<Sre bolje: »trden«, kakor čitaš o Metliškem »mostu«. Primeri oba: »most« — »mostu« tudi za rad nepravilne mere. Zarinil se jc v oba tudi tisti: »žilier«. (Oüdno!)	,
'Se ('se) =r vse. V matici povsod samo • »se« (za oba pomen: se in vse).
Čuden, nerazumljiv pripevek, kakor Metliški: »Hindr, handr žumbr«. . . . v pesmi: »Reščlca« na 339. strrini.
Ali gremo žiher čez vaš most ?') Brojeli itd
,Ziher' greste čez naš most
Brojeli itd.
Saj je trd . . ,kako' kost
Brojeli itd.
Iz česa ste ga delali?
Brojeli itd.
Iz ,tc' repe ribane, Iz ,teh* rakovih koSčic. Brojeli itd. Vi ste kume 5 . . kani Brojeli itd.
Vi ste na vrh glave grintavi. Poti očima plesnivi Brojeli itd.
Potčm so sc bližali 6ni tčm — drug drugemu .zdraviti' (pozdravljati), nato pa zopet popčvati:2)
in se začeli
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor 'Seli lijepih, mladih djevojak!: Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor 'Seh lipih junakov!5) Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor *Seh lipih ,sna§icahl!
'Se selo je Juretu na ruko Tako ti Boga, Djuro mlad!
2.
IColo.
,Kam' (kak?) bi ja grade <lohajal Od tvoj'ga grada do moj'ga!
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor! Koj(i)4) jc za kolo, Naj gre .... h kolo5) Koj(i) ni za kolo, Nek' od strdni gleda!
Potlej »so začeli« dečaki streljati (s pištolami) in vriskati, a dekleta popevati »vsakovrstne«0) pesmi; n. pr.:
3-
Igraj kolo, igraj kolo Dvajset ,ji* dva igra! U tem kolu lipi Jure igra! Lipi Jure sladka usta ima; Da me hoče, da me hoče Da poljubi & njima!
(Nato dečdki): Igraj kolo, igraj kolo Dvajset ,ji' dva igra! U tem kolu lipa Kala igra! Lipa Kata lipa usta ima; Da me hoče, da me hoče Da poljubi § njima!
>) »Ali smemo čez va£ most«? — popevalo se je morda iz prvine; s pokvarjeno govorico, pokvarila se je tudi prvotna mčra, ki je zdaj za dva zloga predolga.
2) V matici takö: »Potem so Ali aden proti drugemu in »sose« začeli, skup zdravit, in so začeli popevat ali pet«.
Število »adenc (= öden, jžden) rabi in sklanja nas svedok tako, kakor Mctličani: urinega (= enega, jednega)«. —
:l) Beseda »junak« rabi Poljancem samo še v ndroduih pesmih; tudi »dečdk« moral se je umekniti tujemu »fantu«.
4) To je: v matici »koj«. (V Trgu popevajo: *kl« brez glagola »je«).
'•>) Bolje: »Naj gre z nami v kolo«. (Prim. III. I'redgrajsko pesem na 494. str ).
Pis.
6) »Usako vršne« (tudi: »usakc vrsue«) piSe naS svedok. —	Pis
Tako se jc popčvalo za vsakega dečaka in za vsako deklč, kolikor jih jc bilo v kolu, dokler niso prišli na vrsto vsi (po imeni).
Po drugih »raznovrstnih« pesmih zapčli so pa zopet v kolu:
4-
Skoči kolo, da skočimo,') Da se malo z veselimo, Da si drage izbiramo!
Pri tčm so začeli skakati vsi »okoli na okoli«,2) dečdki pa zmčrom »iz pi.štol streljali«. Dečiiki so si kupili tudi »po — par včder vina«, in pili potem v kolu, a ž njimi vred tudi dekleta.
Ali vsak dcčdk ne sme v kolo (n. pr. dokler ne na vrši kakih 18 let); tako i dekleta ne. Tudi iz druge vasi niso smeli dečdki v kolo, zato ker so se prčcej . . . stepli, dekleta so pa smele, naj so bile prav iz druge vasi, če so bile ,kaj' lepe in izvrstne, a drugače nc. Drugi dečdki, kateri so bili iz druge vasi, morali (»mogli«) so pa le od strani gledati; takd tudi domači dečdki in dekleta, kateriniso bili za to,4) n. pr, kateri so bili še premladi, pa tudi (»tisti«), kateri so bili že prestari (»prestare že«). Mlajši dečdki in dečki so pa mlade deklice (»dekleta«) in »stare« preč — na stran ,vlekli4 od kola, tako daß) so se morali (»mogli«) nekateri krat smejati vsi vkup (»ukup«).
Imeli so tudi kletarja, kateri jim (»jima« sie!) je v kolu (»notri u koli«) vino točil in jim (»jima«) dajal piti; takd tudi kakemu izvrstnemu možaku, kateri je gledal od strani (»ostrani«).
Če je lepo vreme, tudi do II. ure ,zvečer' kolo igrajo pri luči, ki jo postavijo v kolo (na sredino), a zraven nje lodrico vina, s katerim se krepčajo.
Tudi kakšna stara babica in star dedec sta od strani gledala (»gledali«) to izvrstno kolo, rekši, kako lepo znajo njih hčere in sinovi kolo igrati. *)
Popevali (»peli«) so v ,kolu4 tudi tako:
') Povse tako pri Vuku 3krat n. n. m.
-) Naš svedok primerja to skakanje štajerskemu plesu; pa kdor ni videl takega ,kola' sam, temu je to težko dopovedati z besedami.
3 Naš svedok piše — razven jednega slučaja — zmčrom belokranjski: »kteric, a ne : »kateri«. Tako i „nekteri", a ne „nekateri".
4) Izv. belokranjski: z&-to („zatu" čita se v našeg? svedoka rokopisu). — Pis.
&) V pesmih piše naš svedok povsod „da41; tu pa in dalje . . . samostalno pripovedujoč : „de". VeČina Belih Kranjcev govori s Hrvati in Srbi vred: da.
*) V matici: . . . „kaku de lejpo znajo njili hčeri in sinovi . . . kolo igrat!" —
V	našem polju zlatna jablan, Daj Bog, daj Marija dobro leto, Daj nam ga Bog! ')
Pod jablankom zlata miza, Okol' mize zlati stoli,5) Na njih sedu Bog, Marija, Bog, Marija, sveti Petar,
V	rokah drži zlatno kloper,3) Shitijo se vu jablanko,
Doli padu tri jabuka: Prvo palo v naše selo,
Marija Boga rodila, Ke ga8) rodila, povila, Z belim ga »robom« pregrnja. Marija Boga rodila,9) Ke ga rodila, povila, (V) pisano zibko polaga. Ke ga rodila, povila, S pisanim pasom prepasala, (S) svetim ga križem prekrižala10) I mi ga deni na glavo, I mi ga nesu predeleČ, Prcdclcč na goro visoko, Na gori raven široka, Na ravni drevce zeleno,
Naše selo 'se veselo, Drugo palo v žitno polje, Žitno polje obrodilo, 'Saka latka dva vaganka, Rastavica *) po kuplčnik. *) Tretje palo (v) vinske gore, Viuske gore obrodile, Stara trta tovor vina, Grebenica po lodrico, I prevezoc*) po vedrce.:)
6.
Po (d) drevcem stoji zlatni stol, Na njega sedu (sie!) Marija, Sinka Jezusa zibljejo (sie!) Tutaj, nunaj, Jezus gospod, Jezus gospud, Marijin sin! Lipo to (»tu«) zlato jabuko Jezusi v roke dajejo. Rumeno sunce ,gori gre1 (sic!) Gori ga zovu Marija Prcblaženo sveto telo, Da bi nam bilo ,šafano' Usmilenoga Jezusa: Pojte simo, 'se lipe tičice1 'Se tičice grlice,
») Ta pripevek se pondvlja za vsako vrsto.
*) „Okol' mize zlati stolci" (na Viuici). „Slovan 1887; str. 379. „Stolec" (Sessel, Stuhl) pravijo (mm.) s Hrvati >n Srbi vred i Beli Kranjci okoli Metlike in v mestu, — a „Orni Kranjci": „stol", ki pa znači Hrvatom mizo (Tisch).
3) Po predevku namesto: „kropel".
■») T. j. rdzstavica (= 3 ali 4 snopi skupaj, na Vinici. „Slovan" 1887; str. 379).
Po Murku: razširiva ali raztrivka, aneinander gestellte Garben. Prim, tudi pri Murku in Cig. pod besedo: ,,Mandel(n)" petnajst snopov itd.
6) V Metliki popevajo pa .kresnice': „Vsaki snopek po ,kopljčnik', Rrizstavica tri, Četiri. („Kres" 1886; str. 352); a na Vinici: „Vsaki snopek po merico, Rdzstavica tri, četiri". („Slovan" ondu).
Ä) Nrn.: „prevezac" (= prevezec); tako tudi malo dalje v „binkoštnem kolu bratoc" nm.: bratac (= bratec). Dodajem, da piše uaš svedok a, t in o jako točno.
:) „Vsaka trta po vedarce" čitamo v „Slovanu" 1887 ; str. 379 v nrirodni pesmi z Vinice. —	Pis.
*) „Kega" (kot i l>esedo) napisal je naš svedok trikrat zapored namesto: „kč ga" ; t. j. kjčr (kd^r) ga rodila, [tam ga] povila. „Tudi Metličanu je „kč" kjč in kjdr. Večina Belih Kr. rabi s Hrvati in Srbi vred vprašal no obliko sploh tudi za oziral no. To se ponavlja za vsako 2. vrstico.
10) V matici: . . . „križem prekrižem". — Menda „lapsus calami"?
Grlica znala ,najlepšej' peti : Tutaj, nunaj, Jezus gospod, (Jezus gospo<l),') Marijin sin.
Koja bo znala ,najlepšej4 peti, Ta bo Jezusa zibala.
Ise govoro Marija: Ti boš z mano putovala; Ti boš Jezusi pestema Marija Boga rodila, Ker ga*) rodila, povila.
Po našega drugega svedoka besedah popevali so — ali kakor od. 5. vrste svojega rokopisa dalje, on rajši piše književno — »peli« so te dve (»dvoj«) pesmi dečdki in dekleta o »veliki noči«, kadar so ,kolo igrali4.
Povedati mi je tudi po pravici, da njemu ne rabi nikdar beseda »dečaki«, nego samo beseda »fanti«, »fantji«, ali pa tudi navadna književna oblika tej tujki: »fantje«, pa tudi »fantja«, dasi mi piše vč. gosp. župnik Režek, da pravijo v njegovi župniji (kamor spada tudi Predgrad) sploh: »fant«, pl. »fanti« (a ne: »fantje«).
»Od kraja do konca ali »od konca do kraja (kakor ti je drago, oboje je närodno in pravilno) rabi on i za »deklice« — samo navadno književno lice: »dekleta«, ki mu ga nismo kratili, premda nam »deklice« bolj ugajajo od »deklet«, pa samo zato, ker so deklice po resnici in po slovnici vedno .ženskega* spola; »dekleta« pa — dasi tudi .ženske glave' — po slovenski slovnici nekakega »srednjega spola«, ki ga ni na vsem voljnem svetu. Zato ni čuda, da pravijo nekateri Slovenci namesto: lepo dekle in »lepa dekleta« — rajši po pri-rodnem spolu: »lepa deklč«, »lepe dekleta«.3)
Pa poslušajmo rajši, kako so popevali v Predgradu v kolu ,0 binkoštih*. (Začetek nam je že znan, ali nas pa vsaj spomina prve pesmi, zapisane v Trgu oziroma v Predgradu.)
') V matici izpuščeno. Prim. zgoraj . . . ,Jezus gospud, Marijin sin.4' 2) Tu je tudi v malici napisano takö: ,,ker ga" (= kj^r ga), a ne: „kega". Baš ta nedosledna pisava kaže pa (gledč na „kega" v prvih vrsticah te pesmi), da se ni v zadnji ne sme misliti na naš navadni „kdr" (quia), niti na „kega" (4. skl) iz „ki" (<|uem), pa ni na „koga" (tjuum eum), dasi je ta b (v „kö") po belokranjski govoriti bliže zamolklemu <• nego glasu o. —	Pis.
a) Isto velja o besedi: ,deklič4, ki je po slovnici celö moškega spola; a pokojna mati mi je tudi vedno govorila po pri rodnem spolu: „lepa vrstna deklič"; „lepe vrstne dekliči . . ., a ne lep deklič", „lepi dekliči" itd. — Pa zakaj ne takö? — Zato, ker je pri rod a jačja od slovnice in od . . . „železne doslednosti". To sem izkusil tudi že . . . sam pri sebi. —	Pis.
7■
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor 'Seh lipih, mladih djevojak I 'seh lipih junakov:
Prvo kolo djevojačko, Drugo kolo 'se junačko, Tretje kolo 'se snaŠinsko.
Gledala ga z kima gospa!	A Anice doma ,nej\
Ne glej') kolo (sic!), rimski} gospa!	Anica prošla prek morja
Ja ne morem2) od žalosti,	Žlahtnega »g van t a« kupovat,
Dje moj dragi druge ljubi.	'Se žlahtnega skerletnega.
—	— — — — — — —	Iše brat bratu govori:
—	— — — — — — —	Prodaj ti meni beli grad Drugoj kupi zlat prstcnac;	'Se iz drobnega kamenca, Meni ncče svinčenoga!	'Se iz žutega bisera,
Iše :|) brat bratcu (»bracu«) govori:	Kam ,l) bi »ja« (k) gradu dohajal
Ženi ti mene, bratoc moj!	Od moj'ga grada do moj'ga
»Jast« bi te ženil rad, prerad,	Iše brat bratu govori:
Al' te nemam dobro ke,4)	S toga ne more niftta bit'. Ko te neču ko Ane, '")
Okrepivši se s sladko vinsko kapljo, oglasili so se zopet (»spet«) dcčdki takd: z uprav srbskim početkom, ki se nahaja v Vukovih knjigah: »Srps. n. pjesme« takö često. Povse pravilna je tudi narodna mera prvih devetih .desetercev' (trohajev):
— u| — u| — u|— — u
»Mili Bože, čuda velikoga, 8) Kc '•>) izbije mali velikoga.
Tak6 se završuje zanimljivo poljansko kolo v Predgradu.
(Dalje prihodnjič.)
»), -) V matici: „ne glej", „nemorem" — po hrvatskem (in srbskem) ,pravopisu'. 8) Tudi Metličan veli „iše" nm. „še".
Kjč (kde\ Prim poprejšnjo opazko. „Pastroviči" obično govorč „ge" mjesto dje Vuk: „Srps. n. pjes." I. (1841) str. 78. op. 45.
*) To je: Ko te nečejo (druge) nego Ana (Anica). —	Pis.
u) „Kam" tii — kamor.
T) Pravilno bi bilo: „Od svoj'ga grada do svoj'ga."
") Istotako pri Vuku u. pr. 1. (1841); str. 470 v pesmi iz Kisna. Menda samö po zmoti zapisal je naš svedok: „Čude velikoga". ») „Ke" tu = kö.
Revež.
Obraz z 1 — kega pogörja. Spisal dr. Ivan Tavčar
dkar sem ga poznal, bil je revež! Če je še otroče v tanki srdjčici boječe — kakor prepelica iz žita — prilezel na vas od očetove koče, stoječe önikraj vode v brčgu, ne da bi z nami igral, pač pa, da bi zdaleč gledal, kako smo igrali drugi otro-čaji — nastal je takoj hrup in planili smo za njim, da je bliskoma
pobegnil čez vddo ter kazal pri tem šibki svoji nožici, kakor dve iglici, premikujoč ji po melini proti domači koči.
Bila ga je čista in gola ponižnost: kar mu je ukazal oče, bilo mu je nad vse. in nikdar nismo pomnili, da bi bil Gričar kdaj pre-tčpal sina svojega zarad nepokorščine. Očetna hiša se mu je zdela najlepša na božji zemlji; samö kadar je grmelo in trčskalo, ko se je bal, da bi strela ne užgala slamnatega domačega slčmena, takrat si je časih mislil, da je hiša na Vidmu skoraj lepša, to pa zlasti zategadelj, ker so imeli Videmski zeleno barvana ökna, pri Gričarji pa ne.
Če ga je mati zmerjala, ali če smo otroci po vasi za njim kričali: »Sivec! Sivec!« (imel je dolgo Časa skoraj čisto bele lasč), pripetilo se je, da je, od maše gredoč, pričel med tolpo jokati prav kakor otrok, dasi je bil že osemnajst let star. Ko je prišel z materjo prvič v Loko, sčdel je od samega veselja k neznatnemu vodnjdku sredi neznatnega loškega trga. ogledal si umazana in neznatna poslopja, ki so bila vsa sezidana še za vlade škofov brizinskih, tlesknil z rokama ter koncčno vzkliknil: »Mati, to so reči, to! V nebesih ne more biti lepše!« Bil je takrat prvič v mestu in še dolgo Časa pozneje je rad pripovedoval o loški krasoti. Pri tisti priliki se je tudi prvič do sitega najedel belega kruha, kar se je pozneje zgodilo samö še takrat, ko je žena legla v otročjo posteljo in so mu sosedje prinesli pogačo v hišo.
Ne boste skoraj verjeli, da se je takšen mož, kakor je bil Gričarjev Blaže, tudi oženil. In vender se je oženil, in vzel jc Četrtnfkovo Luco. Sam, sevč, bi se nikdar ne bil upal ženske vprašati (in še celo ženske, ki je bila toliko starejša od njega!), če ga hoče kaj rada imeti. Njemu se je sploh vedno zdelo, da smč človek na svetu rad imeti samö jedno žensko, to je mater svojo, ki mu skuha kosilo in večerjo. Navzlic temu se je oženil z Luco, jedino hčerjo starega Četrtnika. To pa se je zgodilo takö-le.
Gričarica in Četrtnik sta šla v nedeljo zjutraj od maše. In, da se ni tisto leto po žitih prikazalo prav obilo grašice, morda bi o Bla-žčtu in Luci niti govorila ne bila.
»Dežja je premalo,« zatarnal je Četrtnik, »in če ga ne bo, pojde vse po zlu. Da bi nam le pomagala Mati božja z Gore!«
»Ali imaš lepo pšenico letos?« vprašala je na to Gričarica, »kaj pa, je li kaj plevela vmes?«
»Grdšice je vmes, kakor bi jo bil sam vrag po noči sejal, in snetiva je tudi l O moj Bog, na svetu je od dnč do dnč slabeje! Hej,
kaka žita smo imeli, ko je bil pri meni še moj oče gospodar! Hej, to ti pravim, Neža!«
»Ste pa morebiti premalo pičli?« zavrne ga Neža GriČarica.
»Premalo!« odgovori stari skoraj jezno, »Luca naša je pičla, da sem mislil, saj bo pustila vse prste na njivi! Takö je pičla! Toda če vrag rep svoj vmes vtakne, pa ti vzrase grašica tudi na beli mizi sredi hiše l <
»Tvoja Luca je res pridna! Kar se tajiti ne dä, ne taji se in lehko si je vesel!« S tem mu je Neža v hipu potolažila jezo.
»Malo je tacih! Vse ji bom dal, kar imam, da bo zlähka živela, zlähka in brez skrbf!«
Na to je mati Gričarica nekoliko pomolčala, potem pa posegla brez zamude vsi stväri do jedra ter dejala:
»Včš kaj, daj jo Blažku mojemu! Dela rad, möli rad, uboga rad.«
»Čakaj no! Čakaj no!« — zamislil se je starec. »Koliko mu boste pa dali?«
»Kakih pet sto bo že imel.«
»Imel jih bo?«
»Prav gotovo jih bo imel!«
»Čakaj no! Čakaj no! Tu bi se pa dalo kaj napraviti. Hej, rečem ti!«
In napravilo se je. V tistih časih pa je imela Četrtnfkova Luca (kdo je ni poznal, te hudobne ženske!) že štirideset let. Bila je tudi slepa na levem očesi, ker ga ji je bil s kamenom izbil na paši sosedov pastir. A hodila je, kakor hodi belo-krilata gös, izprehajajoča se po peščenem prödu. Zala ni bila. Blažč pa jo je snubil brez pomisleka, meneč, da mora to takö biti, ker je ukazala mati. Ce se je oče oženil, moralo je že prav biti, da so tudi njega silili k ženit vi, ker pri hiši domä ni mogel vedno ostati, ko se je vender včdelo, da dobi kočo starejši brat. Skovala se je torej ženitev: Četrtnik je izročil in prepisal hčeri Luci posestvo svoje, GriČar pa je odštel Blažčtu petsto goldinarjev, katerih večjo polovico je takoj stari Cetrtnlk spravil za svoj »kos kruha«.
Ko so šli v cerkev, takrat so se hudomušni ljudje precej smi-jali. Posebno pa so se smijali nevesti, ko se je tik mladega ženina gugala ter bila takisto po gorjansko nališpana, da je od prvega do zadnjega traku vse kričalo na nji. Ni se prav do zadnjega zvčdelo, na koj je Blaže po poti v cerkev mislil. Na ženitovanjsko dobro pojedino, to je brez dvojbe gotovo! Ravno, ko je stopil čez cerkveni
prag, prikazal se mu je pa nehotč pred dušo Četrtmkov holm, kjer je raslo precej mecesnov, vitkih, z zračnimi vejami, sredi mecesnov pa je kraljevala mogočna bukev, in divji golob je tako rad grulil na nji.
»Pod mecčsni bom ležal«, dejal si je Blažč sam v sebi, »in v dolino bom gledal, in na belo cesto in na Videmski zeleni travnik! Ta še takö slaba ne bol«
A bila je slaba! Za hlapca je prišel k hiši in pehati se je moral kakor črna živina. Žena in stari sta vpila skoraj noč in dan nänj in ga priganjala, kakor priganja voznik konja, če vozi po klanci. Dobil je otročč, pa je je takoj po porodu moral pokopati, in od tedaj ni bil več takö zadovoljen, kakor prejšnje dni. Bolelo ga je časih srce» pa si je dejal: »Saj bi ne bil imel ničesar dobrega na svetu, veliko bi mu takö ne bil mogel dati!« —
Neko nedeljo popöludne — bila je ta nedelja zänj dan nesrečnega imena — ležal je na holmu v senci pod mecesni. Po cesti v dolini so hodili ljudje: pobožne ženice, mlada dekleta in tudi mladeniči, ki so sedaj in sedaj veselo zaukali. Vse je bilo veselo! Blaže pa se je čutil danes prav zapuščenega. Po mehkem mähu je raztezal ude svoje, lačen ni bil, a vender ni bil srečen. Zdajci se od hiše oglasi stari Četrtnik:
»No, lenoba! Ne greš li slame rčzat? Ali naj je narčžem jaz, ki sem star in bolan? Vstani, lenoba!«
>Sem je že narčzal, oče!« odgovori Blaže pohlevno, »za tri dni je bo dosti!«
Stari odide, a zadovoljen ni bil: »Pa leži, lenoba grda, če te ni sram, da morajo stari ljudje zäte delati!«
Odrinil je v sobo — lčgel na peč na mehko vrečo in brez obotavljanja prav sladkö zadremal.
»Danes bo dal vsaj mir!« oddahne se Blaže, lčže zopet vznak na mah ter lovf s pogledom drobne kösce jasnega neba, ki so se tu in tam modrili izmed vejčvja. Tu je prifrfetala na včjico nad njim siva pčnica, zažvrgolela malo, raztegnila pepelnato krilice, potem pa srepo obrnila glavico proti hiši — in odhitela, kakor bi jo sapa nesla. Pri tleh iz zelenega grma je pokazala tišica rdečkasti vratek svoj, zavila ga dvakrat in trikrat proti hiši — in odfrfrala iz me-cčsnovega gozdiča, kakor bi jastreb švigal za njö. Pri vrhu na me-česen je sedla pisana šoja, pogledala pod sč, pogledala pa tudi proti hiši, jezno zakričala — in bilo je ni več, kakor da se je raztopila v jasni zrak. —
»Kaj jim je, da vse beži z mecesnov?« vprašal se je Blažč. »Drugikrat so peli in frfetali nad mano, če sem tudi ležal tu spodaj.«
Kaj je bilo? Ondu pri vežnih vratih je stala gospodinja Luca, in čuditi se ni bilo, da so se oplašile ptice pevke ter zbežale v prijaznejše kraje. Luca pa je gledala hudobno in s pogledom je iskala svojega možd. Opazivši ga, zakriči:
»Kaj boš ležal, lenoba Ičnasta! Kdo pa naj vode prinese?« »Sem jo že prinesel tri keble, in za živino še posebej!« odgovori Blažč krotko. Ona odide jezna in srdita:
.Če te ni sram, da drugi delajo zate, le prespi na solnci vse dni I« V hiši pa je legla za mizo, obrnila se v stčno ter — v tem že tudi trdno zaspala.
Blaže je zopet lčgel na mäh in hotel je malo zadremati. Tu pa ga je motila sosedova Ančika, ki je ob vrvi privlekla staro kravo na pašo in jo pasla v obližji njegovem. Kakšno deklč je to bilo, o tem vam poročim prihodnjič.	(Konec prihodnjič.)
Črtež rimskega mesta »Neviodunum«. *)
Najnovejša meritev na razvalinah nekdanjega rimskega mesta je dokazala, da se je stari »Neviodunum* razprostiral od vodnjäka, stoječega na severni sträni in v sredi Drnovške vasi pri cesti, po kateri se pride iz Velike Vasi — 600 m na dolgost proti vasi Brege do njiv kaminskih. Sirokost mesta je znašala pri vodnjaku nad 230 my na konci pri njivah pa le 129 m. Meja na jugu je bilo nekdanje Savsko obrežje, na severu se je razprostiralo mesto proti Cirkljemu nekoliko čez sedanjo vas Drnovo v podobi trapeca. Prvotno mesto in tudi središče vse naselbine je bilo skoraj gotovo med Drnovsko vasjo in poljem »Kamin«. Ta prostor imenujejo dandanes Groblje. Tukaj je največ starega zidovja, hiše so stale prav na kupu ter so bile znotraj večinoma z rdečimi, rmenimi, zelenimi in črnimi črtami okrašene. Na tem mestu so našli največ in najstarejših denarjev v dokaz, da se je mesto razširjalo odtod proti zahodu. Vidijo se tudi še sledovi velikanskega (60 m dolzega in 35 m širocega) jwslopja, ki je bilo najbrže tempelj, kajti v bližini so našli 14 cm visocega bronastega malika in srebrno iglo, kar je oboje sedaj lastnina Rudolfinuma. Ob Savskem bregu pa
*) Natančno po merilu zdelan črtež je poslal g. Pečnik c. k. osrednji komisiji za ohranitev starih zgodovinskih spomenikov na Dunaj.
tudi proti väsi Brege opazujemo močan zid, kar dokazuje, da je bilo mesto utrjeno. V razvalinah pa so našli sulice, železne vezi (kljuke za vezanje opeke) in mnogo rimskih denarjev. Ne daleč odtod so sledovi dveh vodnjakov. Blizu omenjenega templja, toda že v väsi pri hiši št. 15. vidimo i /// visok in 0 6 m širok kanal, poleg njega pa sled rimske ceste in zasut vodnjäk. Na zahodni sträni blizu cerkve pri hiši št. 9. izkopali so ostanke 15 m dolgih in ravno toliko širokih toplic. Ob steni so bile vzidane okrog in okrog 17 cm dolge in 10 cm široke štirioglate cevf od opeke (otlina v sredi znaša 7 cm). Cevf so bile tudi vzidane v olx)ku, vender so iz njega molele 5 cm kvišku, na sträni pa so imele luknjicc takö narejene, da se je voda lehko pretakala skozi vse cevf. Obok je stal na stebričkih, sezidanih od 6—8 opek (razsežnost jedne opeke znaša 20--20—7 cm), 1 m narazen drug od druzega. Vmes je bila otlina, najbrž se je tu spodaj kurilo. Spodnji tlak je bil narejen od opeke. Zid, tlak, stebrički in oboki so bili sezidani od raznih opek, ki so večinoma zdaj v Rudolfinumu.
Dalje na zahodu ob sedanji cesti, držeči v Včliko Vas, bilo je veliko pokopališče. Grobi sc prienö takoj pri zadnji hiši št. 50 Drnovške Vasi. Komaj 170 m daleč od te hiše in 14 m od ceste na desno je našel g. Pečnik 10. dnč majnika 1884. 1. najlepši grob, opisan tudi v lanskem »Ljubljanskem Zvonu*, zvezek I. str. 49. in 21 w/ od tega groba nazaj proti vasi so izkopali kakih 2300 kg težek, od celega kamena izsekan grob. Samö 77 m od zadnje hiše in 23 m od ceste je stalo 39 m dolgo in 10 m široko poslopje, kjer so našli mnogo železnega orodja in denarjev cesarja Galliena. Temu nasproti 3 m od ceste na levo je bila okrogla lončarska peč, ki je merila v premeru 4 m. Na tej sträni so bili zidani grobi, podobni kapelicam v vrsti. Na desni sträni pa so prčcej od hiše št. 50 izkopali veliko lepih žarnic (um od terra sigallata) kar iz prsti. Od najlepšega groba komaj 100 m dalje proti Veliki Vasi in 50 m od ceste je bilo kakih 300 grobov zloženih od kamenitih plošč in opeke, v katerih so našli lepe posode. *) Kakih 60 m dalje in 10 m od ceste na levo je stalo večje poslopje, ravno takšno poslopje je bilo na desni sträni ceste 40 m dalje — potem grobi prenehajo. Tik zadnjega jjoslopja je bil sezidan grob v podobi cisterne ter imel na dnu tlak in na sträni sezidan prag za urne. Od cestnega križišča proti Včliki Vasi 180 m in 20 m od ceste so izkopali 4. dnč junija 1886. 1. zopet lep grob in 20 m dalje ter le 5 m od ceste 25. dnč novembra 1886. 1. drugi rimski grob (»Ljubljanski Zvon« 1887. I. zvezek). Kakih 60 vi dalje in 20 m na desno od ceste so našli mnogo malih grobov s pepelom — 30 m dalje so izkopali več grobov od kamenitih plošč zlo-
*) Blizu teh grobov so izkopali tudi dve celi okdstnici; nekaj teh kostij in c<Jlo človeško lobdnjo ima Krška meščanska šola.
ženih ter našli posode in denar. Nasproti na levi strdni ceste so našli ostanke opekarnic in i m 'visoko, 2 m široko okroglo peč z devetimi luknjami na vrhu za sušenje posod. Takoj za velikovaškim gradom je držala skoz Krakovski gozd proti Kržišču 10 m široka rimska cesta na Praetorium Latobicorum pri Trebnjem. Sled te ceste se po gozdu še sedaj pozna več kot uro daleč, pri vdsi Gmajna pa se nahaja miljski cestni kamen. Kmalu v začetku gozda opazimo na levo pri cesti veliko gomilo (tumulus). Pri vasi Zaloke je bilo večje pokopališče. Tu so našli v prstenih grobeh (iz prvega stoletja) lepe žarnice, steklene posode in igle.
(Konec prihodnjič.)
M
w
LISTEK.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljaj» uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
—	Dr. Gregor Jožef Plohel, imeniten humanist ali dobrotnik slovenski, njegova domačija in njegov rod v Ivanjkovcih. Spisala Jakob Meiko, Župnik pri sv. Lovrenci v Slovenskih goricah in dr. Franc Simoniskriptor c. kr. vseučiliške knjižnice v Bcči. Z 8 slikami in 2 rodoslovnicama. V BcČi tiskali Rudolf Brzezowsky in sinovi, založil dr. Fr. Simonič, 1888, 8, 154. Lepa knjiga, o kateri več izpregovorimo prihodnjič, dobiva se pri g. pisatelji dr. Fr. Simoniči na Dunaji po i gld. 25 kr. izvod.
—	Slovenischcs Sprach- und Übungsbuch. Nebst Chrestomathie und slovenisch-deutschem und dcutscli-slovcnischem Wörterverzeichnis. Für den ersten Unterricht bearbeitet von Dr. Jakob Sket, k. k. Professor am Staatsobergymnasium in Klagenfurt. Vierte veränderte Auflage. Druck und Verlag der St. Hermagoras-Buchdruckerei, Klagenfurt 1888, 8, 294 str.
—	Nauk, kako jc zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti. Po naročilu dcželucga odbora kranjskega spisal Rihard Doline, vodja deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu. V pojasnilo več slik. Založil deželni odbor kranjski, natisnila »Narodua Tiskarna« v Ljubljaui 1888, m. 8, 34 str.
—	Kako je rabila riječea ,črez' (novo) slovenskoj knjiži do prije 50 go-dina. Napisao M. Valjavcc. Preštampano iz LXXXIX knjige Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnos^i, u Zagrebu 1888, 8, 88 -j- 75 4* str« Na to jako obširno in korenito pisano monografijo učenega akademika Slovenca opozarjamo vse naše jezikoslovce.
—	Sta p le t o 11. Neznanega prelagatelja evangelija preložena po Staplctonn v XVII. veku. Tako se imenuje razprava, natisucna v letošnjem programu ljubljanske c. kr. velike realke, II. del. spisal profesor Anton Rail. Oceno prihodnjič.
Vilharju v spomin priredi Slovensko pisateljsko društvo v Planini na Notranjskem dnč 15. avgusta slavnost ter o tej priliki vzida spominsko ploščo v rojstveno hišo Vilhar-jevo. Napis na plošči slove:
V Uj hiši je bi/ dne 7. septembra /8/8. leta porojen slovenski pesnik in skladatelj MIROSLAV VILI I AR.
Umrl na Kalei 8. avgusta 1871. leta.
čujte gore in bregovi, Da sinovi Slave smo!
Postavilo Slovensko pisateljsko društvo leta 18S8.
»Rimski katolik«. I. tečaj, I. zvezek Vrejuje inyzclaja^/r. Anton Mahnič, profesor bogoslovja. V Gorici. Hilarijanska tiskarna 1888. Velika 8, 96 str. — Izhaja vsake tri mesece po jedenkrat. Velja cel tečaj 2 gld.
Gospod urednik in izdajatelj pravi v predgovoru: »Rimski katolik«: Pod tem naslovom podajemo slovenskemu svetu vže napovedani list. Naslov pove vse, kar nameru-jemo.« In s tem jc v istini vse povedano. Beseda za besedo, vrsta za vrsto prejasno riše smoter in namero tega razboritega bojevnika za — Rim. Vsebina vseh člankov jc do malega polemična, oblika povsod skoraj izzivajoča. Napadeni pisatelji, n. pr. Stritar, bodo se najbrž sami zagovarjali, o priliki bomo govorili o posameznih trditvah tudi mi; danes naj le jedno doslovno navedemo:
»Kaj bi Vi storili,« piše dr. Mahnič, »da bi Vam kdo rekel. Pokaži mi slovenski narod ? Gotovo bi takega Človeka peljali po mestih, po deželi slovenski, ter rekli: Tu opazuj narod slovenski, t. j. opazuj posamezne ljudi, ki govori slovenski. Ako je pa to res (sic!), tedaj ni tudi pojem narod sam na sebi nič, marveč izgovori (Sic! Gospod doktor se še ni dokopal do tega, da bi vedel, da verba perf v slovenščini nimajo part, praes. !) narod si bom vedno le predstavljal pojediuce, kateri govori en in isti jezik.« »NiČ več?«
»Nič več! Kar je več, bi jaz pripisal nekaj dušami bolezni, za katero žalibog boleha naš vek. Ta bolezen jc oni panteistični idealizem, ki se je pri nemškem Hegelu razvil do vrhunca! — — — — — — — — — — — — — —
Navdihnem od panteističnega idealizma Ilegelovega so novodobni proroki narodnostno idejo obožali in jo oklicali za najviše božanstvo. Slava in korist narodom ima biti najviši zakon in konec vsem težnjam. Brez vsakega ozira na uavaduo in zgodovinsko pravo se imajo narodi po jeziku združiti. Vsled tega so se v poslednjih časih stare legitimne države šiloma rušile, mej njimi uajčastitljivša, naj postavnima, namreč rimskih papežev cerkvena država. Vse v imenu narodnostnega malika.'« Živel novi — breznärodni prorok!
Muzealno društvo kranjsko, ki je prenehalo pred dvajsetimi leti zarad političnega razpora in strankarske mržnje in nekoliko tudi zarad neugodnih prostorov, v katerih so bile takrat shranjene dragocene starine in zbirke muzealne, oživelo je znova dud 2. julija t. 1. v krasni novi zgradbi »Rudoltinum«. Omenjeni dan se je zbralo mnogo gospode obeh narodnostij in po kratkem razgovoru se je' izvolil novi odbor. Načelnik mu je gospod kustos Kari D esc h mann, tajnik g. prof. Julius Wallner, blagajnik g. ma-gistratni uradnik Robida, odborniki pa g. c. kr. vladni svetovalec Anton GloboCnik, gosp. spiritual Ivan F/is in gg. prof. Anton Kaspret, Alfonz Patilin in V. Voss.
Ker ima muzealuo društvo lepi namen, vsestransko pospeševati razvoj deželnega muzeja in domoznanstva kranjskega sploh, želeti je, da bi je izdatno podpirali vsi, ki resnično ljubijo prekrasno in v zgodovinskem, kakor tudi v prirodoznanskem oziru tako zanimivo deželo Kranjsko. Zatorej kličemo znova oživelemu društvu od vsega srca: Vivat, crescat, floreat!
Ueberblick der Verwaltungs-und Rechtsgeschichte des Landes Krain. Vortrag des Rcgierungsrathes A. Globofnik, gehalten am 28. April 1888 bei der Monatsversammlung des Musealvereines in Laibach. Seperatabdruck aus der »Laibacher Zeitung«, Laibach 1888, m. 8, 52 str. Muzealuo društvo kranjsko je še prej, predno je bilo formalno osnovano, priredilo več shodov, pri katerih so se razpravljale zanimive zgodovinske in prirodoznanske stvari, tikajoče se naše ožje domovine. O prvem takem večeru smo že poročali v 2. št. letošnjega »Ljubljanskega Zvona«. Na drugem shodu je g. prof. J. IVallner zanimivo predaval o Ilcrbartu Turjaškem in njegovem razmerji z briksenškimi školi, na tretjem g. kustos De Schwann o ptičih kranjskih, na četrtem gosp. vladni svetovalec Anton Globo?ni k o upravni in pravni zgodovini Kranjski in na petem g. prof. Anton Kaspert o razmerah gorenjskega kmetskega prebivalstva na konci 15. in v začetku 16. veka. Na vsakem teh shodov je g. Deschmnnn iz bogatega svojega znanja dodal še kaj znamenitega ter razkazoval poslušalcem in gledalcem raznovrstne zanimive objekte iz deželnega muzeja. Gospod vladni svetovalec Globočnik priobčuje v zgoraj imenovani knjižici svoje v vsakem oziru zanimivo predavanje. V desetih poglavjih z zgovorno besedo v velikih krepkih potezah slika razvoj raznih administrativnih oblastev iu sodišč v deželi kranjski od najstarejše dobe do najnovejših časov ter svojo korenito razpravo bistro pojasnujc z mnogimi zanimivimi podatki. Ves spis je spisan tako, da ga s slastjo bere ne samo pravnik, ampak da ugaja sploh vsakemu, kdor se briga za domačo zgodovino.
Vrtnarstvo. S posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbovanje šolskih vrtov, (.'ena po 1 gld.— Dandanes so se potrebe vseh stanov jakö namnožile Dohodki pa, žal! niso rastli s potrebami. Naš kmet posebno čuti ta nedostatek, ki mu žuga z resnimi posledicami. Zato pa pravi domoljub z veseljem pozdravlja vsako oporo, ki je namenjena kmetskemu stauu. Med raznimi pomočki, s katerimi moremo našemu kmetu pomoči do blagostanja, pa -zavzema gotovo vrtnarstvo in posebej še sadjarstvo odlično mesto. Koliko zakladov leži še v zemlji zakopanih! Pred par leti so sadjarji naši dobili nad jeden milijon goldinarjev za sadje. Z umnim sadjarstvom in vrtnarstvom se pa gotovo da ta dohodek najmenj podvojiti.
A zaklade treba znati iz zemlje izkopavati. Umen vrtnar izkoplje na aru zemlje de se take) a neumen komaj desetice. Toda umni vrtnarji ne padajo iz nebes Treba se je praktičuo in teoretično učiti in pa vestno opazovati prirodino tvorjenje. — Slovstvo naše v tej stroki ni bogato. Zato nas mora veseliti vsako novo delo na tem polji, osobito še, če je tako izborno, kakor je »Vrtnarstvo«. To kojigo je spisal g. Gustav Pire, tajnik c. kr. kmetijske družbe kranjska po naročilu visocega c. kr. kmetijskega ministerstva. Namenjena je sicer v prvi vrsti šolskim vrtom, a rabil jo bode z velikim pridom vsak posestnik koščeka zemlje v mestu ali na deželi.
Razdelil jo je na pet delov: 1. Splošni del. 2. Sadjarstvo. 3. Vinarstvo 4- Ze-lenjadarstvo in 5. Lepotično vrtnarstvo.
V prvem delu kaj primerno opisuje namen šolskega vrta, njegovo velikost, raz delitev in zgradbo, izboljševanje zemlje v njem in potrebno orodje. Opomniti mi je le, da se mi nepotrebno zdi v šolskem vrtu vzgoje vat i gozdne sadike, kakor priporočil gosp.
pisatelj (str. 5. v 14. vrsti od spodaj). Dandanes se že dobi 1000 gozdnih sadik za 2 gld. Na šolskem vrtu bi pa že sama pletev več veljala.
Na strdni 6. (8. vrsta od spodaj) pravi g. pisatelj, da je na 200—300 velikem vrtu imeti le drevesnico oziroma trtnico. Tu treba pomisliti, da so tako majhni vrti vselej ob šoli, kjer časih ni lehko več zemlje pridobiti. Sola pa mora biti okrašena, kolikor se da. Zato bo pa treba najmenj '/s površnine malega vrta za lepotično vrtnarstvo porabiti. Sicer se l>omo pa o tem še pozneje menili.
V drugem delu korenito in umevno opisuje vzgojo sadnega drevja od prvega po-četka do časa, ko je treba opustiti obrezovanje na stalnem mestu rastočih visokodebel-natih dreves. Rad priznam, da tako temeljite in poleg tega primerno kratke razprave o tem predmetu še nisem bral. Le z neko trditvijo g. pisatelja se načelno ne zlagam. Med drugim piše (str 32., 16. vrsta), da na šolskem vrtu mora ostajati divjakov, da jih moremo deliti učencem ali pa kmetom.
Po mojem mnenji bi moral biti šolski vrt tolik, da bi lehko vso občino oskrboval z drevjem. Odtasli učenci bi se torej morali v prvi vrsti učiti pravilnega sajenja na stalno mesto in poznejšega oskrbovanja. V drugi vrsti bi se pa učili početnega odgojevanja in cepljenja (oziroma precepljevanja). A to še posebno, če šolski vrt ne more dovolj drevja za vso občino vzgojevati. V tem slučaji bi si pač morali vsaj nekateri učenci doma narediti male drevesnice. V obeh slučajih je oddajanje divjakov učencem (oziroma kmetom) nepotrebno in celo škodljivo. Divjaki se namreč pikujejo v rodovitno zemljo, da se bolje ukoreničijo. Učitelj odbere jeseni dnizega leta najlepše zdse. Za učence ostali bi bili torej dvojbene vrednosti. Drevo na slabi podlagi slabo dela. Ztmikerno rastoč t/revo je />a zastonj predrago in je torej le za grmado. Poleg tega bi vsi učenci doma dreves dobro ne šolali. Jedni nimajo niti zemljišča, drugi bi vrtec lehkomiselno ogradili, da bi jim živina končevala drevje, tretji nimajo sploh nobenega pravega veselja itd. Vsekako bi večina učencev izgubila več veselja, nego pa pridobila /, lastnim oskrbovanjem drevja. V drugem slučaji če je namreč šolski vrt premajhen), naj bi pa učenci, ki imajo primernega prostora in dosti veselja, po učiteljevem navodu naredili male drevesnice. V teh bi pa sami lehko odgojevali dobre podlage. V obeh slučajih naj torej učitelj v peč vrže prebrane divjake. — To je jedna. Druga je pa s pritlikovci G. pisatelj piše o njih malo in zdi se mi, kakor bi hotel reči, da to ni za kmeta. Jaz sodim drugače. Pritlikovci stojč lehko na najmanjšem prostoru ter veselč in vedrč lastuika, a daj<S časih tudi zelo bogate dohodke. Vzemimo uradnika, duhovnika ali učitelja Po svoji vsakdanji službi potrebuje razvedrila. Tega naj kolikor mogoče išče na prostem — v čistem zraku Če ima vrt, gotovo bode šel vanj. Iu kako ga veseli zdravo uspevanje njegovih gojencev (pritlikovcev)! Vsacega posebej, dh — vsako vejico pregleda in seštete ima takorekoč vse cvetne pope S Pa kaj bi našteval vse to?! Saj ga ni čistejšega veselja, nego ga imamo v priiodi iu pri opazovanji njenih zakonov! Trditi .smem iz svoje izkušnje, da je učitelju-sadjarju na pr. to nekaka odškodnina za vse zbrige, katere mu naredi v drevesnici suša, ogrci, toča itd. Jeseni pa nosi svojim krasne hruške, jabolka i. dr. z vrta!
Prvič imamo torej na ohlikanem drevji (Formobst) veselje in zabavo. Drugič nam pa donaša materijalen dobiček nekaj že s tem, da nas v času, ko ga oskrbujemo, pinsu-jemo itd., ne zapeljujejo drage zabave, nekaj nam pa da izbornega namiznega sadja za dom in za prodajo. Dr. K. Stoli pripoveduje v svoji pomologiji, da je na Dunaji dal za jedno zimsko dekanko 80 kr lieli zimski kalvili so po 20—40 kr. komad itd. Seveda jih producent na deželi ne bo prodajal tako drago. A če dobi za komad 5—15 kr., bode se mu delo gotovo izvrstno izplačalo.
Kaj pa kmet ? Na tisoče južnih, jugovzhodnih in južnozahodnih sten na raznih poslopjih imamo na deželi prazniji. Ali jih ne bi mogli izkoristiti z oblikanim drevjem in zgodnjo trto? Poznam posestnika, ki ima okoli 30 /// dolgo in do 6 m visoko južno steno pri skednji. Ob nji ima posajene marelice, ki so mu donesle ueccga leta 80 gl<l. brez pravilnega oskrbovanja. Vem, da nima vsak posestnik tolike stene in da mu ne bo nesla primeroma toliko vsako leto. A jasno je iz tega, koliko zakladov imamo še v zemlji. Omenim le ljubljansko okolico, kjer se sedaj pridela tako ubogo malo namiznega sadja, da niti imena ni vredno. Razprodalo bi se ga pa lehko v Ljubljani za tisoče. Treba se je torej le učiti, da bomo znali te skrite zaklade izkopavati.
Med priporočanimi sadnimi vrstami pogrešam marsikatero. Toda to stvar bo dognala sadna razstava na Dunaji in v Ljubljani. —
V tretjem delu opisuje g. pisatelj trto in njeno vzgojo. Pouk je temeljit in jascu. Ravno tako izborno je spisan četrti del o zelenjadarstvu.
Peti del obravnava lepotično vrtnarstvo. Pisan je jako poučno in vsak, kdor se ukvarja s cveticami, bode g. pisatelju hvaležen za bogato zbirko lepih cvetic in rož. Ta del jc prišel v knjigo zato, da ne bode služila le učiteljem, nego tudi drugim vrtnarjem. To jc gotovo prav. Če bi bila knjiga namenjena samo učiteljem, bi menda niti ne imela tega dela. Tako bi sodil iz prvega stavka, katerega je zapisal g. pisatelj v tem delu.
Piše namreč: »Nikakor ne mislim, da je lepotično vrtnarstvo važno v šolskem vrtu, ampak smatram je celo nepotrebno gledč namena, ki ga ima šolski vrt.« Temu nasproti trdim: Lepotično vrtnarstvo na šolskem vrtu je najmenj tako potrebno, kakor kaka druga stroka vrtnarstva, a na majhnih vrtih posebno, ker je drevesnica ali trtnica na taeih res le igrala in nima taeega uspeha v pedagogi/nem oziru, nego cvetice. To trditev naj nekoliko podprem. Človek se vedno uči. Red, snaga, snažna pota in grčde na šolskem vrtu jako ugodno vplivajo na učence. Tu vidijo krasne cvetice. Učd se jih saditi in vzgoje-vati. (Se celo dekleta se naučč oskrbovati pritlikovce). In kratkočasijo se na vrtu. Pri vsem tem se vzbudi tudi v njih veselje do vsega, kar vidijo v njem. Tudi sami bi radi k&j tacega imeli. Učitelj jim da sadik, katere potem doma sadč in oskrbujejo. S tem se pa pošteno in ceno zabavajo. Ta cena zabava jc važen faktor v gospodarskem oziru, ker poleg napcljavanja k varčnosti donaša še materijalen dobiček. A poštena zabava jc neprecenljiva v moralnem oziru. Lehko se reče, da je deklč brez cvetic skoraj kakor duša brez milosti božje. Tista, ki jih goji, blaži si srce, vedri duh in odvrača od postopanja. Roditelji na kmetih se navadno malo brigajo za svoje otroke. Prepuščajo jih samim sebi. Otroci pa hodijo k sosedu in poslušajo pogovore neprevidnih odraslih ljudij. Te časih zelo popačene raznesö po vasi in dostikrat s tem naredi hude zdražbe. Zopet drugi se shajajo v kakem skrivnem kotu, kjer jih kak ocirasli izprijenec uči raznih nespodobnostij. A če bi se bavili s cveticami in pritlikovci, ne bi imeli za postopanje niti časa niti volje (vsaj toliko ne). Znano je, da se otroci morajo igrati. Če jih učimo nedolžnih iger, igrali bodo te, ker ne bodo znali druzih. A če jih ne učimo lepih iger in jih ne napeljujemo k poštenemu razveseljevanju, tedaj se otroci, ne znajoči kžtj boljšega, sujejo, pretepavajo, in sploh uganjajo vsakoršne nespodobnosti po raznih kotih, ter si tako že v zgodnji mladosti zatrö nravnostni Čut. Zdaj pa vprašam: Katera igra je lepša nego gojenje cvetic itd.? Ne bom razbistroval tu raznih ugodnih posledic. Saj so jasne. Le vzemimo, da je pri hiši ali za hišo par kvadratnih metrov prostora. Deček se uči v šoli, kako se mora zemlja izboljšavati, kjer se sadi drevje In izboljša si svojo. Na njo lehko posadi pet navpičenih kordonov, katere potem z veseljem oskrbuje. Sestra mu pa obrobi to gredico s pira-tmmom, violo comuto itd. Na tacih vrtcih imajo otroci veliko opravila in moralni uspeh
pri tem je še večji nego materijalni.. A tudi ta nf majhen. Deček obrezuje in pinsuje drevje. Če se mu tudi prvo leto ne sponese posebno, tedaj se mu pa drugo bolje. Z uspehom pa raste veselje do te krasne in koristne zabave in otroci se takorekoč uživč v to delo. Z otrokom raste drevo in veselje do sadd lastnega truda in konec je: Otroci imajo pošteno zabavo, v maso ljudstva pa prodre tudi povoljno znanje o pravilnem gojenji sadnega drevja. To je torej gotovo važen faktor v moralnem in gospodarskem oziru.
Zato živo priporočam: nikar cvetic in pritlikavcev ne zanemarjajte na šolskem vrtu ! Tako se l>odo naši kmetje počasi navadili svoje prazne stene izkoristovati in ceno se zabavati. Saj šolski vrt ravno je in mora biti buditelj veselja do te stvari med narodom.
Jezik v knjigi je jasen brez tistih po metru dolgih stavkov. Želeti bi bilo le, da bi stalo dosledno mesto potikovalec (Stupfcr) potaknenec. (Mi bi samo želeli, da bi se naši pisatelji, ki pišejo razprave in knjige, namenjene v obče veliki masi ndroda našega, kolikor je možno ogibali latinske terminologije ter jo nadomestili z dobrimi domačimi izrazi. Kako neprijetno n. pr. dond na slovensko uho besede, kakor so: pikirati (piko-vati), stratiticirati (stratifikovati), pinsovati in mnoge druge Ured.) Zlasti moramo g. pisatelja pohvaliti tudi za to, da je svojo knjigo samo vezano, in res lepo vezano, poslal po svetu.
Brez te krasne knjige naj bi ne bil noben posestnik vrta niti na deželi niti v mestu, noben učitelj in nobeno deklfe. Vsakemu bode kazala pravo pot do krasne zabave in materijalne koristi.
Zato bodi ta izvrstna knjiga toplo priporočena vsem, ki imajo priliko, baviti se z vrtnarstvom.	Janko '/.'irovnik.
Poziv. Zaupno se obračam na slovenske, hrvatske i srbske rodoljube, pozivajoč jih prijateljski, da se izvolijo naročiti na tretjo knjigo mojih glasbotvorov, kojo kanim v kratkem obelodaniti. Knjiga bode obsezala obširno i raznovrstno gradivo ter se na-dejem, da bode zanimala vsacega, koji se z glasbo ali pevanjem bavi. Vsebina knjigi bode naslednja: I. Gtislam (I. Sundečič) za moški zbor; II. Oj vstani, solnce moje! (S. Gregorčič) za sopran ali tenor s sprcinljevanjem glasovira; III. Bolgarska davorija (A. Aškerc) za moški zbor; IV. Polonaise za glasovir; V. Veni, cviete! (A. Senoa) za moški zbor; VI. Pitaš dušo . . . (L. Vukelič) za bariton s spremljcvanjcm glasovira; VII. Proljetna pjesma (I. F. Gundulič) za mešani zbor; VIII. Ljubiš i ca (A. Harambašič) za moški zbor; IX. Na goro'. (M. Vilhar), dvospev za višji i nižji glas s sprcinljevanjem glasovira; X. IJep ie dana k proljetan (A. Iiarambašič; za moški zbor; XI. Kada mi zviezdo (L. Vukelič) za alt ali bas s spremljevanjem glasovira: XII. Tuialjka (F. S. Vilhar) za moški zbor; XIII. Scherzo za glasovir; XIV. Veselol (F. S. Vilhar) za moški zbor; XV. Oj ti lane! (A. Harambašič) za moški zbor; XVI. Spljetu (F. S. Vilhar) za moški zbor; XVII. Gavotte za glasovir; XVIII. Z Bogom! (F. S. Vilhar) za moški zbor; XIX. V spomin Miroslava Vilharja (A. Fun tek J za moški zbor; XX. Kali mi! (A. Harambašič) za moški zbor; XXI. Fjude za glasovir; XXII. Geslo (F. S. Vilhar) za moški zbor; XXIII. Mazurka (F. S. Vilhar) za mešani zbor s spremljevanjem glasovira; XXIV. Predigra k „Balkanski Carici" (Nikola I.) za orkester, prirejena za glasovir (čveteroročno).
Ker bodo tiskovni troŠki vsled obile vsebine visoki i ker moram iste naprej platiti, prosim osobito dozdanje naročnike svojih glasbotvorov, da mi izvolijo priposlati pred-platni iznos — dva goldiuarja — kajti samd takd bode mi možno, delo čim preje izdati. Od naših društev in članov njihovih pričakujem izdatne podpore. Prva knjiga je popolnoma razprodana; ako bi se pak oglasilo zadostno število »novih naročnikov, dal bi tiskati drugo izdanje. Cena prvi knjigi je dva goldinarja. Druga knjiga se more Še dobiti i to po i gld. 60 kr. Konečno javljam slavnemu občinstvu, da nameravam takoj za tretjo knjigo obelodaniti najnovejše svoje delo „Zvonimir", kralj hrvatski, romantično opero v
treh činih i to v glasovirnem izvadku s popolno partituro za pevanje in popolnim tekstom. Da olajšam izplačevanje naročnine, namenil sem to delo izdati v treh knjigah, za vsak čin jedno knjigo po dva goldinarja. Razume se, da izide delo kakor rokopis i da se naproti javnosti pridržujejo vsa prava.
Zahvaljujoč jugoslavjanskim rodoljubom za dozdanje podpiranje, nadejem se čvrsto, da bodo tudi zdaj nastojanje moje uvažili i dragovoljno odzvali se temu pozivu.
SPLJET (Dalmacija) v dan sv. Cirila i Metoda 1888.
F. S. Vilhar.
Ruska opera v Berolinu. Pod vodstvom Lubimovim so bile v berolinskem »Viktoria-glcdališči« meseca majnika predstave ruske operne družbe. Prva predstava je bila dne 6. majnika, pri kateri seje pela Glinkova opera: t Življenje na šara*. O tej predstavi je bila kritika jako povoljna za ruske umetnike, G link ovo delo se je spoznalo kot izvrstno, najbolje pohvaljena sta fugirani zbor v introdukciji in mični v formi kanona zdelani kvartet tretjega akta. — Glinka je zložil napeve tako, da jih morejo peti le pevci in pevke, ki imajo izredno vztrajen glas in posebno sigurnost v visočini. Predstava jc presencčila poslušalce po izborni zvršitvi, vsi predstavljalci so peli čisto, muzikalično sigurno in se pokazali tudi v koloraturi izurjeni. Veščaki so najbolj občudovali petje zbora, kateri je zgoraj navedeni fugirani zbor v introdukciji pel z vso natančnostjo. Med solisti sta omenjeni gospodičina Ofrorimova, katera z visocim svojim sopranom najtežje pasaže spretno izvaja, in gospodičina Verjovkina (alt ist inj»), katera je v prizoru četrtega akta andante rusko in allegreto italijanske melodike pela tako krasno, da je bila navdušeno pohvaljena. Tenorist gosp. Sokolov ima zveneč, lehak, visok glas, basist gosp. Ljarov pač nima več mladostnega čvrstega glasu, toda poje z gorkim čutom in dramatičnim naglasom. Ognjevito in sigurno jc dirigoval gospod pl. Šurovski. — Drugi dan se je ponavljala ta opera, toda glavne naloge so bile izročene drugim osebam. O tej predstavi je bila kritka menj ugodna. Opero »Življenje za cara« so predstavljali osemkrat zaporedoma, namreč od 6. do 13. dnč majnika. Dnč 14. majnika so predstavljali Ant. Rubinsteitwvo opero: »D/trum*, t. j., veliko fantastično spevoigro v treh dejanjih in sedmih podobah, na besede Lermontove. Rubinsteinova glasba jc tudi v tej operi popolnoma drainatiška, zlasti strastni spevi Dčmona kažejo mnogo lepega, globoko genljivega, isto tako svedočijo Rubinsteinovo nenavadno nadarjenost lirične partije, n. pr. velik ensemble: „Slovd Tamare, odhajajoče v samostan". Izmed solistov so pohvaljeni samrf gospod pl. Tartakov, kateri je Dčmona pel z lepozvenečim. okroglim bariton-glasom in jako gorkim čutom; gospodičina pl. Verjovkina, ki je predstavljala angelja, in gospodičina pl. S/ejani/eva, ki je pela nalogo Tamare. Občinstvu je delo in predstava jako prijalo, veščaki pa tožijo, da je bilo marsikaj napčno v skupnem petji in da je bilo zaradi slabe režije preveč dolgih presledkov, kar vpliva neugodno na poslušalca, ker je tako vsa predstava dolgočasna. To je menda tudi vzrok, da so ,,Dčmona" le trikrat predstavljali in dnč 18. majnika se je preselila ruska operna družba v „Ostend-gledališče."	V. Valenta.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoj1 vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Splet. — BI. g. Podlimbarski: Težko pričakujem že po zimi obljubljene »slike«. — Ukaželjnemu pesniku v X. Dve ali tri o priliki, drugih pa ne. V prvi delajo stike do malega sami glagoli, kar ni odobravati. Denarji: Bog te obvarji (!) pa ni stik. — Da tisti passus meri na Vas, zvedel sem šele iz Vašega pisma. Obžalujem, kar se je zgodilo, pa prosim Vas, ne bodite nervozni. Ko bi hotel urednik za jezik prijemati vse, ki njemu podtikajo iz trte izvite slabe namene, moral bi si plačevati svojega advokata. Za take stvari je najboljši uredniški koš. »Podplat je koža čez in čez postala!« — G. H. M. na S. HaŠnikove »Do-brovoljke« so že natisnene. — G. J. M. v G. Potolažite se, pesem »Sveta strup« je že zdavnaj zgorela — ne na grmadi sicer (kamor ste jo sami obsodili) ker so v Ljubljani drva predraga za tak luksus, — ampak na prav navadnem kuhinjskem ognjišči. — G. Fr. K. pr. v Gr. Žal mi je, da tudi letos ne morem porabiti poslanih pesmij. — G. Ivan Pogodin: Nekoliko o priliki. Puškinovo pesem »Gvadalkvivir«, poslovenil je že Ivan Vesel I 1870. — G. Vojničan: Poslanih stvarij ne moremo porabiti. — G. A. M. trg. v Kom. Pride, kadar bode kaj prostora. — G. Roku D. Gorskemu in mnogim drugim nabirateljem narodnega blaga: Povedali smo že večkrat, da je narodnemu blagu v našem listu odločen jako majhen skromen prostor in da niti tega gradiva ne moremo porabiti, kar se nam ga je nabralo zadnja leta. Gg. nabiratelje prosimo, naj pošiljajo take stvari g. dr. Karlu Štreklju, docentu na vseučilišči na Dunaji (zdaj v Dobfršu na Češkem). Nagrad pa gg. nabirateljem celo ne moremo plačevati. — Gg. Mato, t. t., Grajski, Grbun, Z. Č. pri Sv. D., Fr. Sm. v Bark, pri Trstu: Hvala, ni za rabo !
izhaja vsakega meseca i. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsezajočih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman. za vse leto .... 4 gld. 60 kr. » pol leta .... 2 » 30 » » četrt leta .... 1 » 15 » Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji »Ljubljanski Zvon« po 5 gld 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se oddajajo po 40 kr.
Dobivajo se tudi še: »Ljubljanski Zvon«, II. tečaj (1882) nevezan po . .
v Bonačeve platnice vezan po........
»Ljubljanski Zvon«, III. tečaj (1883) nevezan po . .
v Bonačeve platnice vezan po........
»Ljubljanski Zvon«, V. tečaj (1885) nevezan po . .
v Bonačeve platnice vezan po........
»Ljubljanski Zvon«, VI. tečaj (1886) nevezan po . .
v Bonačeve platnice vezan po........
»Ljubljanski Žvon«, VII. tečaj {1887) nevezan po . .
v Bonačeve platnice vezan po........
Letnika I. (1881) in IV. (1884) sta nam že pošla.
Vrhu tega se dobivajo pri podpisanem upravništvu: »Rokovnjači«, Zgodovinski roman, spisala Jos Jurčič in
Janko Kersnik po...............50 kr.
Upravništvo „Ljubljanskega Zvona".
Ljubljana, Dunajska cesta 15.
3	gld. —	kr
4	»	20	»
3	>	—	»
4	»	20	»
3	»	—	»
4	»	20	»
3	»	~	»
4	»	20 , »
4	»	—	»
5	»	20	»

•üjj	-f.« f,v• ■>*' >s<-
*J: t f » ! i f I
Zložil
Josip Pagiiaruzzi-Krilan.
• i r 1 r } i ■ I i&M's
Knjiga se dobiva
broluren izvod po r— gld. elegantno vezan * 1*50 »
pri
St. Antonio, st. 4 katoliški knjigarni in pr: Ig. pl. Kleinmayrji in Fed. Bambergu v Ljubljani, pri J. Krajci v Rudolfovem.
i
Mariji Pagliaruzzi, via üSR Antonio, Št. 4 v Gorici, v


m