Pred praznikom republike BOGOMIR MAGAJNA se nam je pred časom predstavil kotpisec za otroke. Že tedaj pa smo — čeprav bežno in nepopolno —zabeležili še druga področja njegovega pisa-nja in iz njegovega bogatega opusa objavljamo nekaj odlomkov iz no-vele PARTIZANSKA SONATA (iz zbirke Odmev korakov) V gostilni Pri Sedmici v Mostah sem sedel čisto sam v desnem kotu. S pol-zaprtimi očmi sem opazoval oblačke cigaretnega dima in se kdaj pa kdaj na- ° Danesjeniveč. StalajenaSelu. nalevistrani Zaloške ceste, kjer je ta v rahlem loku zavila proti križišču s ceste proti Studencu. Danes se tam na desno odcepi vstopna cesta proti novi soseski Fužine v gradnji. smehnil. Prišla je Minka, visoka in vitka, naložila drv v peč, se pristavila potem za hip in rekla: »Oanes čisto sam?« — »Danes čisto sam,<< sem odvrnil. Odšla je, potem pa je v sobo počasi padal mrak in vedno bolj razločno so se videli na steni odsevi plapolajočih jezičkov iz peči. Pred leti je bilo lepo v tej sobi, sem si mislil. Dosti prijateljev je prihajalo k tej mizi, sedaj pa jih ni več: pesnik tvan ustrelili so ga, trgovec Pavle, ustrelili so ga, pesnik Rob, ustrelili so ga, zdravnik Držaj, padel je, živinozdravnik Mozer, ustrelili so ga... Štel sem na-prej prijatelje, pa je naraščala števflka: dvanajst, trinajst... »Danes čisto sam,« je rekla Minka. Ne bomo prepevali več skupaj, ne bomo kovali več načrtov. Nikoli več jih ne bo v tej sobi in tudi njihovih deklet ne. Nič več ne prihajajo sem njihova dekleta... (Nadaljevanje na 2. strani) Janez Ošaben: Gostllna Pri sedmlcl, rlsba NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA (Nadaljevanje s 1. strani) šli smo skupaj čez silno gorovje, go-rovje, višje od Himalaje, da bi našli nov svet, novo.deveto deželo človeštva, pa so vsi poginili na poti. Prišel sem na drugo stran. Čudovita je nova dežela; polna je jutranjega sonca, polna je ra-dostnih mladcev in mladenk; polna je oračev in kovačev; više in više zidajo zidarji hiše. Ni večžalitev, ni sramote, ni ponižanja. Med trumami delavcev in de-lavk stopajo inženirji z vriskom naprej proti novim zgradbam bodočncsti. Umetniki iščejo novega kamna in novih barv. Pevci iščejo po sinjih strunah harfe novih melodij, vsi zbegani, kot bi se bali, da ne bi mogli prehiteti časa, ki drvi s toliko brzino naprej, da ni danes več tega, kar je bilo včeraj. Neizmema naloga čaka umetnike: graditi nei-zmerni tempelj resničnosti in nove le-pote, da, tudi nove pravljice, polne raz-košnih barv. Vsi otroci bodočnosti ne bodo hoteli samo dela. Nekoč bo dela manj in manj. Vsi otroci bodočnosti se bodo veselili lepote, kot se veseli otrok punčke, ki strmi iz naročja navzgor, žoge, ki se odbija z zemeljske oble proti soncu navzgor. V razkošnih vrtovih se bodo smejale marmorne nimfe in bro-nastl favni rajajočim množicam. Na vra-tih uevete dežele stojim in strmim ... Njih pa ni več, ki so se včasih toliko ve-selili, da bodo videli vse to: Ivana in Roba... »Ali naj prinesem še vina?« »Prinesi, Minka!«---------- »Ali naj prižgem luč?«------ — »Prižgi jo, Minka!«---------- Včeraj je bilk prišel k meni partizan, mladenič še, komaj petindvajset let star, v uniformi še, letalec oficir: »V Sredgorah sva se srečala. Sem nekaj dni na dopustu v Ljubljani, sicer letim tam nad Beogradom, da je veselje. Pri-šel sem k tebi zato, ker si literat« Položil je pred mene šop papirjev, na poi raztrganih. »Sam nisem za take stvari in preveč imam dela. Morda pa bi bilo prav, če se ohrani. Preberi! Osem gimnazij sem nekoč napravil, pa končno ne gre za slog, ampak za do-kument.«---------- »Sl sedaj zadovoljen?« »U, letamo više in više in strašno radi me imajo. Čez Durmitor sem že letel, a rad bl čez Triglav, razumeš?« Mlnka je prižgala luč in prinesla vina. Zagledala se je v papir, ki sem ga pri-vlekel iz žepa in postavil na mizo.------- »Nova novela o Ijubezni?« je vpra-šala razposajeno, . »Kaj pa drugega kot o Ijubezni,« sem odgovoril. »Saj sedaj skoraj nič ne pišejo o Iju-bezni. Dobro bi bilo napisati kaj malega o Ijubezni. Ali naj dam še drva na ogenj?« »Le daj, Minka!«---------- Tako je pisalo v tistih listih: Že dolgo nisem bil tako vesel kot danes. V Vatol/ah sem naletelna sestro Manico, ki je pobegnila izječe v Italiji. Najprejje bila v ječi Giudecca v Benetkah, potem pa v Padovi, nazadnje sojo odvlekli v Perugio. Dolgo potje napravila, večji del v živinskih vagonih ali peš. Shujašalajezelo, sicerpa je bila živa in vesela kot nekoč. fudi mi je povedala, da je mati v Ljubljani še živa; pismo je dobila pred tedni od nje. Da sem pa jaz živ, mati ne ve. Kdo bi si nekoč mislil, da se bova našla na teh brkinskih hribih. Včasih niti vedel nisem, da so taki hribi sploh kje. Kar v naročje sem jo vzel in hitel z njo v hišo, kjer je potem zavladalo med tovariši veliko veselje, saj me imajo vsi radi in so vsi srečni, da se je sestra vr-nila. Navalili smo na matarijsko cesto in jim razbili štiri kamione. Dosti je bilo plena, toda izgubili smo tri tovariše. Niso z Brki-nov doma, toda ta zemlja jih je sprejela vase, kot da so rasli na njej. Manicaje zelo jokala zaradi njih, doma pa je doživela og-njeni krst. Dobro je streljala. Venomer je silil Marjan pred njo, da bijo ščitil s svojim telesom, ona pa je hotela pred njega. »Še ranjki Vojko bi te bil vesel, če bi te videl v boju,« ji je rekel Marjan po akciji. "Lep fantje bil Vojko, pa je padel, junak junakov. Da si ga poznala, Manica!« Ves čas, ko smo se vzpenjali s težkimi tovori plena na hrbtih, je hotel biti Marjan zraven nje. Ko sva šla za njima, mi je za-šepetal komisar: »Ko pride prva pomlad, se bomo zbrali v kaki gostoljubni hiši in napravili poroko za tista dva pred nami.« Komisar se je nasmehnil: »Ali si opazil, da Marjan ne preklinja več, odkar se je nave-zal na tvojo sestro? Zadnjič mu je rekla, da ni lepo, če partizan preklinja. Partizani so v osvobodilnem boju najvišji predstavniki Ijudstva, zato naj bodo vzor vsem. Danes Marjan niti med bojem ni preklinjal, karje morala biti zanj huda muka.« Komanda odreda bo morala poslati nekaj novih fantov, zlasti, ker nas gre osem v ekipi v korpus, da spremimo za-pienjen material, pa tudi nekaj sanitetnih potrebščin, ki so po različnih kanalih do-spele daleč iz Milana. Z ekipo pojdemo tudi jaz, Manica in Marjan; takoje odločila komanda odreda. Manica je kar iz sebe od veselja, jaz pa vem, kaj se pravi v tem času na tako dolgo ppt. Tudi v četi so za-skrbljeni. Pred našim odhodom bodo mo-rali mobilizirati nekaj terencev, če ne pride okrepitev od odreda, kajti vedno bolj gro-zeče se množe nemške posadke v Britofu in Divoči. Kdo ve, kako težke ure čakajo naše borce v prihodnjih tednih na tem sektorju. Po vsej Primorski so besni spo-padi z Nemci, ki so podivjali, ker jim ne-prenehoma oviramo glavno pot v Italijo. Komisar mije povedal, da mejepredlagal za poročnika, Manico in Marjana pa za odlikovanje za hrabrost. Rešili smo material, a Manico smo po-kopali. Nas osem je zadrževalo Nemce tako dolgo, da so drugi pobegnili s tovorom v gozd in naprej na varno z njim. Od osme-rice so padli trije, potem smo se umikali v gozd. Marjan je nosil mrtvo Manico v na-ročju. »Sajnimrtva,"je vzkliknilmeni, »leone-svestila seje. Glej, kako lepoji gledajo oči in nič krvi ni videti nikjer. Poslušaj,« je vzkliknil, »saj sam vidiš, da ni mrtva.« Jaz pa sem vedel, da je mrtva. Nič nisem jokal, le gledal sem jo, ko je njena glava visela navzdol iz Marjanovega na-ročja in so se njeni razpuščeni lasje skoraj dotikali snega. Tri ure smo gazili tisti strašni sneg, dokler se ni napravila noč in zaustavila naše korake... Zjutraj smo tam, ker je vso noč gorel ogenj in se je zemlja odtajala, vsi štirje grebli s palicami grob cele ure, preden je bil tolik, da smo lahko položili Manico vanj. Na dno je Marjan položil svojo oddejo, na odejo pa smo položili Manico, njo smo pa pogrnili z mojo odejo. Potem smojo morali zagrebsti z zemljo in smo to naredili. Eden izmed tovarišev je rekel, da bodo lisice odkopale grob. Zato smo šli iskat veiike kamne in jih položili na grob drugega ob drugem. Tovariš je poiskal dve smrekovi veji, jim odrezal zelenja, preklal eno v zgornji tretjini in pretaknil drugo skozi drugo ter zasadil križ med skalami v zem-Ijo. -Pojdimo," sem rekel in odtavali smo skozi gozd naprej in naprej. Tavali smo ves dan in vso noč. Nosače z našim mate-rialom smo dohitelišele ob Brodu na Kolpi in potem smo šli še daleč do korpusa naprej. Tam sva z Marjanom preprosila, da so naju poslali v boj proti Žužem-berku. Le za hip sem čutil hudo bolečino, potem mi je dušo prekrila tema. Znašel sem se v gozdni bolnišnici v Rogu na Vini-ci, potem ko sem dneve in dneve blodil in fantaziral. »Težka rana na hrbtu in pa vročinska bolezen,« so mi povedali pozneje. »Do reber na hrbtu ti je odbilo mišice,« so mi rekli. »Dosti sulfamidov smo ti dali in vsega vraga,«je rekel zdravnik Štancar, »a upa-nja je bilo zelo malo.« »Prišlo je tvoje imenovanje za poročni-ka,«je rekel komisar Plahun, kije ob bergli prišantal do mojega ležišča v svoji črni obleki. Eno nogo so mu bili odrezali čisto zgoraj pri kolku. "Tito te je imenoval za poročnika. Na korpusu so te sedaj predlagali za odliko-vanje. Hudiča si počel zadnje tedne tam okoli Žužemberka. Sedaj bova malo študi-rala vsak dan; dosti literature imam. Ne bo ti dolčas pri nas. Doktor krasno igra gosli. Včasih priredimo mitinge, lepe mitinge, boš videl. če bi rad, da ti zdravnik kaj zai-gra na gosli, karpoprosi ga. Zna vse, kar-koli hočeš: Musorgskega, Čajkovskega, Beethovna, kar hočeš, pa vse brez not. Hudič ti je, včasih preveč razposajen in premalo discipliniran, a zdravnikje dober In zelo prisrčen z ranjenci. Tebe je prišel dostikrat pogledat tudi ponoči. Tudi lep radio imamo. Zdravnik je sam konstruiral zvočnike za oba oddelka. Vse zna, hudič. Pa ignce piše za naše mitinge. Če hočeš brati kakšen roman ali liste, kar reci bplni-čarki, pa ti bo prinesla.« Prišla je bolničarka in se namuznila. 'Kdoje Lidija? Ali je lepa? Menda že, saj b/ je ne klical tolikokrat, ko si bledel. Sicer sem jo že videla na fotografiji. Sem spra-vila v predal. Če hočeš, ti jo prinesem. Je že lepa, no samo za partizanko ne bi bila. Je taka, kot da bi bila iz mleka. Pa tak čuden stavek je napisala od zadaj: Spo-min je edini raj, iz katerega človek ne more biti izgnan. Alije mar mislila iti na severni tečaj? Nikar me ne glej tako srdito — veš, da bomo tukaj Ijubosumne nanjo.« » Ta bolnišnicaje boljza lahko ranjene in za tifus in pa za tiste, ki bodo zdaj zdaj umrli. Med temi si bii ti. Zato te nismo vlekli gor na Zgornji Hrastnik k Petru, ki operira vsevprek. Se svojega psa, ki je lajal, je operiral. Moral bi ga ubiti zavoljo konspi-racije, pa muje rajši prerezal živce ob gla-silkah in pes ti sedajlaja neslišno, tako da je neki nov ranjenec, ki ga je videl lajati, ves preplašen menil, da je oglušel.« Vsi so tukaj dobri z menoj. Vsak bi mi rad ustregel vsaj z dobro besedo. Sanja-rim o tem, kako bi bilo lepo na svetu, če bi bili vsi Ijudje taki, kot so partizani, parti-zanke. Morebiti bo nekoč na svetu tako. Že nekajtednovje, karsem prizavesti,a mi še ne dovo/ijo vstati. Tudi bolečine v hrbtu so še hude. Štancar pravi, da boli zato, ker se delajo zarastline od razbitih mišicah. Morfija mi nočejo dati več, pač pa mi daje opij, kajti sicer ne bi mogel za-spati niti uro. Plahun me obiskuje vsak dan. » Tudi jaz sem spil ne samo kozarec, ampak sod pelina do dna,« mi pravi. »Se-stra tije padla, matije umrla, nepopisno fi-zičnoin duševno trpljenje siprestal. Sedaj sina svetu sam, čisto sam in vendarje vse Ijudstvo s teboj. Glej, saj so pognali naše Ijudstvo na Kalvarijo po trpljenje, hujše od sto Kristusov. Toda Ijudstvo bo odložilo težki križ z ramen ter zagrabilo za kladivo in srp. Še preden bomo klesali kamne za silne stavbe in želi novo zlato žito, jim mo-ramo, prekletim fašistom, vragom, razbiti glave s kladivom, s srpom pa očistiti njive od trnja in osata. Zlo bi bilo, če bi se sedaj predal obupu lastnega gorja. Kaj ti, kaj jaz v primeri z vsemi! Mi pionirji moramo stopiti s peto na lastno trpljenje in ga pot-lačiti v zemljo. Onkraj samega sebe mo- ramo stopiti. Ne bomo se odpovedali sreči, toda naša sreča bo v tem, da bomo drugim kazali pot. Mi bomo ustvarjali no-vega človeka, mi bomo ustvarjali veliketfa, ponosnega, svobodnega človeka. In kako naj bo neki človek velik, svoboden in po-nosen, dokler njegov tovariš tiči v težkih sramotnih verigah suženjstva! Uničiti mo-ramo vse tiste, ki so navajeni kovati verige. Mi moramo povzročiti, da bo zgodovina s silnim skokom preskočila naprej. Zato, dragi moj, sedaj ni časa za lastno žalost.« Tako in podobno je govoril Plahun in potem odštorkljal ob svojih berglah, velik in močan, med posteljami tja proti vzhodu skozi mrak, ki je vladal v baraki. Mrak in noč, a v dušah tovarišev in to-varišic, ki. skupno ležimo v dveh dolgih vrstah, /e vse polno sonca. Prav tako leže v dveh dolgih vrstah v spodnji baraki. Vse je polno sonca toplega in dobrega, s kate-rim svetimo drug drugemu v duše. Ob tem soncu splahnejo včasih tudi težke telesne bolečine v nič. Namesto tiktakanja ure nam meri čas bobnenje naših topov od reke Krke. V poznih večerih se prikrade v našo sobo z violino in vsi prisluhnemo nje-nim bojnim zvokom. Ni diletant v godbi, svoje godalo Ijubi kakor svojega otroka, ki se mu je pred dnevi rodil v tisti maii utici onkraj naše barake, ki je taka, kot kaka utica iz pravljice. Pravijo, da je njegova žena lepa ženska in da je tudi ona godbe-nica. Na nebo se je prikradla luna in nam sveti skozi okenca. Zaradi opija se mi zdi, da plavajo drobne meglice skozi tiste žarke. Na robu moje postelje sedi Štancer in igra lunino sonato, kakor sem ga prosil. To ni več lunina sonata za sanjava dekleta v salonih, to je velika godba, tako da bi ji Beethoven prisluhnil v svojem stoletnem spanju v grobu. Z Manico stopava lahko v žarkih mese-čine po zlatobelem nebu med velikan-skimi golimi bukvami in med ogromnimi stolpi smrek in naprej tja do goličave, kamor prihajajo mrtvi partizani, partizanke od vseh strani neizmemih gozdov. Med njimi so moje prijateljice in prijatelji, s kate-rimi sem posedal včasih ob ognjih. Franci je tam in Milenka je tam in Mitja je tam in Ivan in drugi in druge in Marjan, veliki, drzni Marjan. Od vseh strani prihajajo in jih je sto in jih je tisoč s karabinkami in brzostrelkami na ramenih. Žarijo jim oči v zlati mesečini in srca jim žarijo v neizmerni Ijubezni. Sredi zlatobele snežne trate plapola ogenj, ki gori in ne izgori, večni ogenj, ki so ga priž-gali drzni svečeniki in ponosne vestalke bodočih rodov, bodočih vekov. Z njimi prihajajo od vseh strani volkovi, jeleni, sme in in gozdne ptice, ki so posedle na velikansko golo bukev, da bi gledale večni ogenj, da bi prisluhnile pesmi o večnem ognju, ki gori in ne izgori. Zborpadlih par-tizanov, partizank prepeva silno pesem in pesem se vali v vsa obzorja, na vse strani sveta. Po vsejzemeljski oblise bude vsi, ki sopadliza svobodo svojih Ijudstev, vseje ena sama velikanska duša eno samo nei-zmerno srce. Na visoki skali onkraj trate sedi moja mati in se mi smehlja in njen smehljaj je poln sreče... Kot skozi meglo gledam lok, ki drsi po strunah. Šrancarja ni več, izgubil se je nekam daleč — gosli so, naslonjene na žarek mesečine in lok sam od sebe drsipo strunah... Tlhomlr Plnter Delovnl posvet SPOMINI ŽIVIJO Kurir Ivan Hojnik Meseca januarja 1944je bil Ivan Hojnik, doma s Tujega grma, na priporočilo orga-nizacije SKOJ Cankarjeve brigade dode-Ijen za kurirja kurirske postaje na sektorju Janče—Litija. Tam je našel nekaj bivših znancev kurirjev: Čička, Šviglja in Franca Kocjančiča-Rusa iz Besnice. Z njimi je imelzvezena Jančahžeteta1942. Napo-staji mu je komandir razložil kurirska na-vodiia in pravila, ga poučil o prehodih prek minirane okupacijske meje in odredil, da bo vzdrževal zvezo z Dolgim Brdom pod Jančami, kjer je bila druga kurirska posta-ja. Drugi dan je bil Ivan že določen na zvezo. Ko sta prispela s kurirjem Brankom do meje, sta si najprej ogledala teren. Ivan je bil na straži, Branko pa je s škarjami stri-gel žico v zagrajeni meji. Ko je napravil do-volj veliko luknjo za prehod, je Ivana pou-čil, kako se mora vedno paziti, ker je bila meja na vsakem koraku minirana. Poučil ga je predvsem. kako najti in odstraniti nemške mine ... Na zvezo sla srečno prispela . . Po tej zvezi je Ivan hodil že mesec dni. ne da bi srečal sovražnika. Vsi prebivalci so ga kot priljubljenega kurirja dobro poz-nali — pa tudi Nemci na meji so vedoli zanj in poznali celo imena več drugih kurirjev. Marca 1944 sta z Brankom vodila neke tečajnike partijske šole; menda jih je bilo okrog štirinajst. Vodila sta jih 7 Gabra na Rašico. Ko sta prispela s tečajniki do oku-pacijske meje in si ogledovala teren za prehod, je nekdo zaklical: »Branko. Ivan, naprej!« Kurrja se zdrzneta in seozretanaokrog Na razdalji petih metrov zagledata nem-škega vojaka, ki ju kliče po imenu. Urno odskočita. dasta tovarišem znak in vsi skupaj se umaknejo ter na drugi strani srečno preidejo rnejo. Do meseca septembra jih Nemci niso ovirali. Po kurirski obveščevalni službi pa 30 kurirji dobili sporočilo, da Nemci hodijo iz Smartnega v Jablanico ter dalje proti Gradišču. Dogovorilisose. dajih napade-jo. Počakali so jih v zasedi. Ko so Nemci prišli tik kurirske zasede. so borci vžgali nanje. Švabi so prestrašeni zbežali, v vasi pa so zatrjevali, da so morali bežati. ker jih je napadla cela brigada .. Januarja 1945 je bila popolnoma preki-njena kurirska zveza z Gabrovko. Črno-rokci so bili stalno na sledi. Ivana in Dra-garja je komandir poslal, daza vsako ceno vzpostavita zvezo. Ko sta prispela prek meje do Moravč. je Ivan potrkal pri To-mažu na okno. da bi zvedel za novice. Tam so ju opozorili na nevarnost, ker da so menda bili še pred mrakom v vasi črnorok-ci Previdno se plazita naprej. Pred seboj opazita neke postave. Kurirja zakličeta: »Stoj!« In že je zaropotalo. Krogle so frčale okrog njiju. kot bi ju obletavale čebele. Urno se umakneta nazaj na drugo stran meje. Morala sta se vrniti na svojo postajo Nekaj dni kasneje se je Ivanu Hojmku po- srečilo vzpostaviti zvezo s sosednjo posta-jo... Februarja 1945 sta šla Ivan Hojnik in Savo v Gabrovko na javko. Med potjo sta seoglasila pri Rafelnovih vPotoku. Ker sta bila mokra in prezebla, jima je Rafelnova žena skuhala čaj. Ko se grejeta ob peči in pijeta čaj, priteče vkuhinjo Rafelnovaženain vstrahu pove, da se bliža nemška patrola. Ivan in Savo brž zgrabita za orožje. skočita skoz okno na cesto in za hišami ob mlinu po vodi izgi-njata vedno dlje. Nemci so ju na begu opazili in začeli sr-dito streljati, nato pa so preiskali vse hiše ob cesti in ob vodi, misleč, da sta se kje skrila. Vsa mokra pa se Ivan in Savo čez čas izvlečeta iz potoka v hrib in hitita dalje. Ker sta bila mokra, jima je obleka na telesu za-čela zmrzovati tako. da je na begu šklopo-talo. kot bi kdo prevračal kake škatle ... Marca 1945 so bili kurirji obveščeni, da je prišla v vas Čebelnik skupina desetih Grkov ter da se hočejo predati partiza-nom. Terenka Pepca je otenn obvestila ku-rirje in kmalu so jih privedli v taborišče. Prav ob istem času pa je prispelo od aktivi-stoviz Litije obvestilo, dajegestapoposlal deset Grkov, ki naj bi uničili taborišče in partizane v njem, ker ga sami niso mogli uničiti. To naj bi sedaj storili Grki, in sicer s strupom. Ko so jih kurirji zasliševali, niso Grki ničesar priznali, a kmalu so ugotovili, da so imeli pri sebi strup in razne gesta-povske znake ... Ob neki nemški hajki so kurirji v neki go- stiini razorožili nemškega vojaka in ga 06-peljali s seboj. Rekli so mu. da lahko piše domov svoji ženi ter da bodo že kurirji. ki imajo zvezo, poskrbeli za to, da bo pismo šlo naprej. In re je pisal. Med drugim je na-pisal, da je cela njihova divizija hajkala »bandite" in da se jim ni posrečilo dobiti jih v pest, on pa je bii tako nesrečen. da je padel v roke »banditom« ... Kmalu po tem dogodku so kurirji zopet dobili obvestilo, da je v vas prišlo 40 do-mobrancev. ki da so namenjeni pregnati kurirje, ker se baje oni bolje spoznajo nato kot Svabi Med švabobranci so bili tudi domačini \z bližnjih vasi: Lončarjev Janez iz Račice, Lesarjev. Lukovičev. Krznar iz Gaberja. Jernejev in Bernardov z Janč. Kurirji so jim postavljali zasedo in vžigali po njih. Švabobranci so panično bežali proti Logu. Na gestapu pa so se pritoževali. da niso mogli sprejeti boja. ker so jih napadle kar tri brigade V resnici pa je bilo vsega le 12 kurirjev1 Ivan je zvedel. da prihaja po cesti iz Šmartnega proti Jablanici neki gestapovec v spremstvu neke punčare. S Tinkom po-stavita zasedo Ko se jima približata, sko-čita na cesto in razorožita gestapovca. punčaro pa napotila po cesti navzdol. V taborišču so kurirji ugotovili. da je bil ujetnik raztrganec ... Tako so kurirji v predelu Janče--Mamol--Litija ne samo opravljali kurirske posle. temveč tudil uničevali oku-patorja in domače izdajalce. Po pripovedovanju IVANA HOJNIKA zapisal LUDVIK KUKAVICA Slavko Gerlica: Šolske perspektive NISMOJIHPOZABILI Komunistični pozdrav na grobu ponesrečenega delavca Pri regulaciji Malega grabna se je 8. decembra 1936 zvrnil na delavca Matija Smodeja poln vagonček in ga poškodoval do smrti. To je bila v tistem letu druga smrtna nesreča med Ijubljanskimi grad-benimi delavci; bilo paje poleg njih še pet težjih poškodb. Zveza gradbenih delav-cevJugoslavije —podružnica Ljubljanaje v teh nesrečah videla »žrtve profitarstva brezvestnih Ijudi, ki korakajo prek mrtvih trupel naših sodrugov v nenasitnem hle-penju po profitu« in sodila, da je podjetni-kom malo mar za vamostne predpise in naprave. Zato /e menila, da morajo grad-binci protestirati tuditako, da bodo Smo-deja strnjeno pospremili na njegovi zadnji poti. Strokovni tajnik podružnice Ignac Tratar, komunist, je 16. decembra pripra-vil poseben letak, ki so ga razmnožili na Strokovni komisiji v Ljubljani. Razdelili so ga delavcem po vseh Ijubljanskih grad-biščih. Smodejev pogrebni sprevodseje začel 17. decembra ob 14. uri iz mrtvašnice splošne bolnišnice. Udeležilo se ga je okrog 360 delavcev, med njimi tudi okrog 30 delavk. Pred mrtvašnicoje pevskizbor Ivana Cankarja zapel žalostinko. nakarje sprevod odšel proti Žalam. Na čelu spre-voda so trije delavci nosili venec z rdečim trakom in napisom Ljubljanski stavbinci — žrtvi Matiji Smodeju. Za vencem se je zvr-stilo okrog 80 gradbincevskolesi, nato so šli drugi delavci, za krsto pa so stopili so-rodniki in ženske. Predžslezniškim prela-zom na Šmartinski cesti se je sprevod ustavil in pevvi so ponovno zapeli žalo-stinko. Na poti do pokopališča je igrala godbaZarjažalnekoračnice. Godbajepri odprtem grobu ponovno zaigrala žalo-stinko. Ko je duhovnik opravil obred, je eden od delavcev položil venec z bese-dami: »V imenu Ijubljanskih stavbincev polagam ta venec in ti kličem v zadnji pozdrav — Družnost!« Pogrebci so tudi pozdravili z »Družnost!« Po duhovniko-vem odhodu so posamezni delavci pri-stopili k jami; vsakdo je vrgel vanjo grudo prsti, nekateri med njimipa so pozdra vili z dvignjeno desnico In stisnjeno pestjo. To je storil tudi gradbeni delavec Ikan šaka-novič, doma iz Bihača, kigaje policija na-slednji dan zjutraj zaradi tega »komuni-stičnega pozdravljanja« aretirala in zasli-šala. Na zaslišan/u je Šakanovič povedal, daja član Zveze gradbenih delavcev Ju-goslavije in da je pozdravil z dvignjeno pestjo zato, kerje »tak pozdrav običajen« med delavci, člani Zveze, oziroma zato, kerso pred njim tudidrugi pozdravljali po-kojnika z dvignjeno pestjo. Policija je že pred pogrebom zaslišala Ignaca Tratarja in ga opozorila, da ome-njenega letaki ni dal predhodno pregie-dan upravi policije oziroma državnemu tožilcu. Zahtevalaje, damora Tratarprev-zeti vso odgovornost za fo, da ob pogrebu ne bo manifestacij ali demonstracij in mu obenem sporočila, da na pogrebu ne do- voli nobenega govora. Državno tožilstvo je 8. januarja 1937 vložito tako pri okroi-nem kot tiskovnem sodišču v Ljubljani zoper Ignaca Tratarja tožbo, ker omenje-nega letaka ni predložil državnemu tožilcu in ker v njem ni označil, kdo gaje izdelal. To je kamenček iz mozaika revoKicio-narnega boja Ijubljansklh gradbenih de-lavcev. JANEZ KOS IGNAC TRATAR — IMACE Ignac Tratar se je rodll leta 1895. v Šmarjeti pri Novem mestu. Čeprav je bil po poklicu delavec, tesar, je večino svoje mladosti preži vel v rudnikih. Ko je delal v trboveljskem rudniku, je s svojo družino živel v Rajhneburgu. Kot šte-vilni rudarji \z revirjev, pregnani zaradi stavk I 1924, je naslednje leto tudi Ignac Tratar odšel v tujino. V Franciji je našel zaposlitev v rudarskem revrju Marlebach-Sturing. Kapitalistlčni si-stem je bil povsod enak — izkorlšče-valski. Zato se je takoj vključil vsindikat rudarjev, kjer je s svojiml revolucionar-nimi izkušnjami \z domovine in organi-zacijskimi sposobnostmi kmalu pridobil njihovozaupanje. Aktivnojedelaltudi v raznih klubih sindikata in bl celo sou-stanovitelj slovenskega kolesarskega društva v Sturing-Vendelu. Skratka, bil je aktiven povsod tam, kjerso sezbirali delavci. Zaradi njegove delavnosti in preda-nosti delavskemu razredu ga je KP Francije 1.1933 sprejela v svoje vrste in mu zaupala še odgovornejše naloge v sindikatu rudarjev. Takratni centralni komite KP Jugosla vije pa ga je zadolžil, naj organizira partijsko celico za Slo-vence v Sturing-Vendelu. Postal je nji-hov prvi sekretar in med drugimi nalo-gami organiziral tudi Rdečo pomoč. Leta 1934jeob prvomajskih manife-stacijah v teh revirjih izguba delo. Tudi tamkajšnja premogokopna družba ni trpela Ijudi, ki so se bojevali za pravice delavcev. Toda ta udarec ga ni zlomil. Nadaljeval je s političnim delom, zlasti med slovenskimi rudarji, vdrugih krajih Franci)e, kamor ga je poslala partija. Konec leta 1934 se je z družino vrnil v domovino. Zaposlil se Je kot tajnik sindikata stavbincev — podružnice za Ljubljano in okolico, pozneje paje de-lo val v podzvezi gradbenih delavcev za Slovenijo. Stanova! je vZeleni jami. Kot delegat Ijubljanske partijske organiza-cije se je udeležil ustanovnega kon-gresa KP Slovenije v čebinah ir> bil izvoljen v CK KPS. Bil je delegat na V. državni konferenci KPJ in I. 1939 SO-PODPISNIK PROGLASA ZVEZE DE-LOVNEGA UUDSTVA Slovenije »Kaj hočemo?« Že pred vojno je zaradi svojega poli-ttčnega dela moral v ilegaio. Po okupa-ciji je sodebval na štajarskem pri pri-pravah na upor proti okupdiurju. Ta pa mu je delo preprečil in ga kccc 1.1941 v LjuMjani aretiral. Iz italfjanskin in nemškh taborišč se je vrnil izmučer. ir> bolan. Po daljšem zdravljenju se je za-poslil pri Splošnem gradbenem podjet-ju, kjer je opravtjal kadrovsko službo Umrl je 4. junija I. 1959. F. T. IZ ŠOLSKIH KLOPIIN Z DELOVNIH MEST Pojte, pojte, ptičke veseličke Pojte, pojte, ptičke veseličke, pesem našo oznanite in Ijudetn jo ponesite našim v domovino milo. Pojte, pojte, ptičke veseličke, pesem našo o svobodi in povejte vsem povsodi, da rojeva novo se življenje. Pojte, pojte, ptičke veseličke, pesem našo o ijubezni in kričlte: v nesvobodi danes še — in nikdar več ne! Mladina Mi, mladina nove domovine. domovine novega duha, svobode, enakosti, pravice, gremo v boljše, nove dni sveta. Mi gradimo boljše dni življenja, " rastejo iz ruševin naša velika stremljenja: ustvariti čimveč dobhn. In ne ustrašimo se dela, da iztrebimo plevel in zgradimo nove si domove, da rod srečen bo živel; da sadove naših rok bo užival in gradil še boljše dni, >n cel svet, da bo prekrival prapor težkih, siavnih dni, ki spominja naj rodove na mladino iz junaških dni. Ona strla je okove. da življenje novo vstaja, polje kri. Mi, miadina nove domovine, domovine novega duha, kujemo trdnjavo očevine pest jekleno za sovražnika. Mladi nove domovine, delavske zavesti hrast, rasli bodo iz rodovine hretbrih otcev, branili njih čast. Kakor plamen, klnikdarne ugasne, plamenel bo naš polet on gradil bo iz svobode krasne jutrišnji, še srečnejš svet. Zalog, 5. apfila 1946 Pojte, po/te, ptičke veseličke, pesem našo o sinu, hčeri, mateii, očetu, da, povejte po vsem svetu, da v svobodi nov svet se začenja. Radiumbad — Brambach, 19. januarja 1944 Svobode vstaja lik Zarjujte, borci s hribov, pesem trpečih domov, oporoko svojih očetov: otresite se stoletnih okov! Kmet delavec se že pod peto tujčevo je boril z roko žuljavo za svobodno, pravično življenje. Danes prolelarec je razsodnik! Že štete so minute krvnikove roke krute. Svobode vstaja lik. Radiumbad — Brambach, 8. januarja 1944 0, domovina O, domovina hrabra in slavna, rodila si junaka, ki fe rešil je pogube in ustvaril novo je življenje. Kdorkoli hodi po tvoji zemlji, se zazre v dni, ko jih s tabo je preživljal v strašnih dneh in nočeh, Spomin prisanja grobove kraj poti in jekleni dušo v zavesti srečnejših dni. Na poti iz Maribora v Ljubljano, 23. februarja 1946 Stane Černe se je rodil leta 1919 v Sp. Zadobrovi kot sin Jakoba, de-lavca v kemični tovarni Moste in mame Cile. Leta 1920 ob pohodu delavcev, solidarnih s stavkojačimi železničarji, je bil oče ubit od žan-darske krogle in mati se je morala z dvema majhnima otrokoma — ne-zaposlena — sama bojevati za živ-Ijenje družine. Zato ne presneča, da Stane Černe o teh zgodnjih letih svojega živijenja pripoveduje: »Že kot desetletni deček sem hotel preizkusiti fanatično versko trditev, ,da,kdor trpi na tem svetu, bo na onem zveličan'. Odpovedal sem se verovanju v Boga in hotel sem ugo-toviti, če me bo ta Bog res kaznoval. Ni me in od tedaj sem venomer ugo-tovljal, da je verovanje v Boga le se-stavina cilja vtadajočih in bogatih iz-koriščati siromašne in nevedne Ijudi. Ko sem bil star dvanajst let. sem zvedel, da je bil moj oče ubit. ker se je bojeval za boljše življenje delavcev. !n sam pri sebi sem skle-nil, da bom nadaljeval z bojem za idejo, za katero je padel moj oče!« Kot štirinajstletni fant je bil sprejet v skojevsk« vrste in kot osemnajst-letnik v KPS. Preživljal se je kot tr-govski vajenec in kasneje pomočnik v Ormožu in v Ljubljani, bil brez za-poslitve in odslužil vojaški rok v Knjaževeu. Vteh letih je postal prija-telj in aktiven partijski sodelavec Adolfa Jakhla in sekretar Skoja v Zalogu. Partijsko je deloval tudi v vojnem ujetništvu ter od I. 1944 v partiza-nih. Nazadnje je bil pomočnik komi-sarja bataljona Šlandrove brigade in tečajnik oficirske šole za zvezo pri Glavnem štabu. Leta 1946 je bil na svojo željo (materina bolezen) demobiliziran. Politično pa je vseskozi deloval — in še deluje. čeprav mu šibko zdravje ne omogoča več toliko vsestranosti. Mnogo prebranih knjig naših in tujih revolucionarjev ga je navdihni-lo, da bi tudi sam prispeval k izraža-nju takih, svojih misli. Začel je pisati revolucionarne pesmi za stenski časopis Vzajemnosti, v kar ga je usmerjal in spodbujal tedanji sekre-tar Adolf Jakhel. Pisal je pod psev-donimom ČEKO. Že pred vojno je začel pisati tudi socialno dramo pod naslovom Hlapec Jernej II. Žal so bila vsa ta njego va dela sežgana za-radi preiskav okupatorja. S pisa-njem pesmi je nadaljeval v vojnem ujetništvu, v partizanih in po osvo-boditvi. Svojo pripoved končuje: »Upam, da mi bo nadaljnje življenje dalo moči, da bom lahko še pisal o da-našnjih dneh in s tem koristil skup-nosti v boju za naš še boljši jutri.« Iz njegovega kar obsežnega sno-piča pesmi jih nekaj objavfjamo. JESENSKA SLIKA Jesenježetu. To nam oznanjajoživali in narava sama. Ptice selivke se zbirajo po žicah, da bi se odpravile v daljne južne KONEC Maja je hodila po ulici in ni je motilo to, da je začelo rositi. Vseeno ji je bilo, za vse. Šla je — do konca. Ho-tela je vedeti, kje je to. Stopila je skozi vrata. Znašla se je v praznini. Okoli nje sem Nič. Spota-knilasejeobNič. DhalajeNič. Gle-dala in videla Nič. Zdelo se ji je, da bo ponorela. Zaradi vsega tega Niča. Vrnila se je skoz ista vrata. Žalostna je bila, ker je konec tak. Še vedno je rosilo. Družba, ki je stala ob trafiki, jo je kli-cala medse. A ni marala. Vračala se je proti domu. Dež je prenehal. Preden je stopila vstanovanje, pred domače, si je nadela krinko... MAJDA ZEKIČ Crveni cvjetovi bilečkih logoraša (U povodu 40-godišnjice nastanka pjesme »Bilečanka«) U tmini nemljivih tamnica pod bolom teških okova kucala su srca hrabrih logoraša Dan i noč bili su jedno — tmina pod rukom tiranina. Ali u njihovim očima, u nadama sijalo je sunce SLOBODE i oni su ga osvajali, osvajali oružjem srca koje prkosi! Znam. Bilo je teško Ali i mi smo bili sa njima Onog jutra na krševitoj stazi, crvenili su se cvetovl; cvjetovi naše Ijubavi, cvjetovi prolivene krvi; crvenili su se cvjetovi — buktinje naše SLOBODE! BIUANA KAPOR, učenica II. a gimnazije »Ivo Lola-Ribar« Bileča kraje, kjer ne poznajo zime in hladnih dni. Dnevi postajajo vse krajši, noči pa daljše. Tudi jutra so čedalje hladnejša. Ljudje pri-pravljajo svoje ozimnice. Kmetje hitijo s pospravljanjem poljskih pridelkov. Jesen je tudi čas trgatve. Gozdovi nas privabljajo s svojimi čudovitimi jesenskimi barvami, ki postajajo vse bolj pisane. Vsako drevo ima na svojih listih celo mavrico barv. Koledarska jesen se prične 23. septem-bra. Zame pa se ta letni čas prične s prvim šolskim dnem. Po gozdovih je v tem času veliko Ijudi, ki nabirajo gobe ali kostanj. Tudi sama se jeseni zelo rada odločim za sprehod po gozdu. Rada hodim po odpad-lem listju, ki mi šumi pod nogami. Suhe ve-jice pokajo, ko stopam po gozdni poti. Usedem se na star štor in opazujem, kako ob hladnem pišu vetra odpada listje. Nabi-ram kostanj in stikam za gobami. Preden stopim \z gozda, še enkrat pogledam na drevje. Meni je jesen všeč, čeprav se v tem času prične pouk. Slabe strani jeseni pa so dnevi, kadar dežuje. Vendar pa se mi zdi, da je narava potem še lepša, kakor je bila poprej. Zdi se, kakor da je vsa umita. Listje pa še vedno neusmiljeno odpada. Kmalu bo po-stalo drevje golo in prazne, puste veje bodo samotno štrlele v nebo. Tudi ptičje petje utihne. Značilnosti jeseni pa se ne pokažejo samo v gozdovih in v vaseh. Tudi v mestu se pozna, da je prišel ta letni čas. Na ulič-nih vogalih se pojavijo prodajalci peče-nega kostanja. Dišeči kostanj nato proda-jajo kupcem, ki ne hodijo veliko v gozdove. Tudi trgovine so jesensko založene. V izložbah so razstavljena topla oblačila. Da, za jesenjo že trka na vrata — zima. DANICA OVEN, 7. b OŠ Toneta Trtnika-Tomaža Spoznanje Prišla sem iz tvojih oči, iz tvojega srca, iz tvojih misli. Prišla sem popolna in sem zaprepadena obstala; iskala sem te popolnega, da bi postala eno. In takrat sem spoznala, da nisem prišla . iz tebe. DARJA MIHALIČ Biti Razodetje časa, razodetje prostora, razodetje tebe. Počasi prihaja vame, povezan s sladkobo, povezan z nemirom. Občutek biti, občutek živeti, dihati, občutek Ijubiti. Biti to, kar si, s teboj — ali brez tebe. KRESNICA Tlhomlr Plntor Vetoran In ptonhjl BASEN Zajci in »financerji« (ali izpoved kmečkega otroka, ki je tako neumen, da ne more razumeti oploditvenih zakonov biro- kracije) Življenjska pot me je prignala iz vasi v mesto. V velikih mestih kmečki otroci ne morejo razumeti nekaterih navad. Zato se iežko vživijo in jih pogosto obdaja občutek izgubljenosti in žalosti po vaški preprosto-sti. Najbolj me je bolela misel, da nikoli več ne bom videl Ijubih zajcev. Pa sem se motil. Našel sem mestne zajce. Kadar se srce stisne ob spominu na moje otroške zajce, postojim pod okni naših »ekonom-birojev«. Ti so tako podobni mojim zajč-kom, da z malo domišljije lahko najdem nadomestilo za staro Ijubezen. Podobnost je tako velika, da je popolnoma vseeno, ali pripovedujem o zajcih ali o pisunih. Od-ločll sem se za zajce, ker imajo to pred-nost, da ne znajo ugovarjati. Stara mama (zlata dušicar kot vse stare mame) mi je kupila zajca in zajklo. Bila sta zelo »brihtna«, za to sorto živali še preveč. Za skupno gospodinjstvo v hlevu (v njem so bile še kure, koze, nekaj psov in mačk, največ pa je bilo vprežne živine) sta zajca zelo hitro opravljala vse knjigovodske posle. To je trajalo pičlih dvajset dni, pa se je zajkla že zredila... Dvajset majhnih zajčkov je tako hitro preskakovalo iz ra-zreda v razred, da sta zajčja oče in mati lahko razdelila svoje delo na dvanajst delov. Mladi zajčki so se naučili vsak svoj del-ček. Prvi problem je nastal, ko je neki mladi zajček pobral šila in kopita in se napotil v sosedov hlev. Nastala je prava zmeda, saj preostalih enajst zajčkov ni moglo izraču-nati koliko detelje bo potrebno za zajtrk — preprosto zato, ker je ta račun imel v glavi samo »izdajalski« zajček. Hitro se je se-stalo »telo« šestih delegatov domačih ži-vali in odločili so, da pošljejo najbolj olika-nega člana kolektiva, rdečega petelina, k sosedu, naj zaprosi pobeglega zajčka, da se vrne k svoji »čredi«. Petelin je dobil pooblastilo, da obljubi izgubljenemu sinu — zajcu več detelje za zajtrk, povrhu pa še primemejši in večji prostor v hlevu. Zajček se je vrnil, toda problemi so postali večji. Ljubosumni na nove ugodnosti svojega bratca, so zajčki kar po vrsti pričeli uporab-Ijati njegovo metodo. Problem je nekoliko oblažila zelo plodna mati — zajkla, pa tudi njene hčere in vnukinje so kar hitro zrasle do porodniškega statusa. Po hlevu je mr-golelo zajcev, da jih zlepa ni bilo mogoče prešteti. Sedaj so vsi poznali le po eno šte-vilko in če je kak zajec le za trenutek odšel (denimo na malo potrebo), je nastala prava zmešnjava. Oslu, ki se je upal vpra-šati, za,kaj rabimo toliko mini-matematizi-ranih zajcev, je oče — zajec odgovoril: »Vse več nas je, zato pa je potrebno vpe-Ijati nove team metode« Osel je videl, da NAŠA SKUPNOST - 25. MAJ