© Za besedilo: Cvetka Bevc, 2022

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram, Pekel je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28j, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			spletna stran: VOLOSOV HRAM

			Uredila Katja Titan / Spremna beseda Robert Titan Felix / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Ilustracija na naslovnici Anja Podgornik / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 119098371

			ISBN 978-961-7182-11-8 (ePUB)





Cvetka Bevc





Kratke zgodbe





VSEBINA


					PRELET GALEBOV


					IZPOVED ČRNEGA MAČKA


					SPOMIN


					BARABA


					IN VENDAR SEM


					PREDOBER FANT


					POPKI


					DISPRAKSIJA


					AMALTEJA


					SOSEDA


					NESREČA


					BOŽIČNICA


					ČEŠNJE


					SPREMNA BESEDA


					Plesalec na brvi med grehom in smehom





O AVTORICI





PRELET GALEBOV


			»Ne!« zatulim, ko se za trenutek odmaknem od slike, da si ogledam ustvarjeno.


Slika je slaba. Kaj slaba. Zanič je! Lahko bi jo kvečjemu prodal kot scenografski dodatek za televizijsko limonado. Ne morem gledati tega zmazka.


Robert White vzame nož in zareže. Počasi para platno, sprva pazljivo uničuje dokaz neuspelega truda, da bi ustvaril sliko, ki bi bila resničnejša od življenja. Tako pravi, kadar ga kdo vpraša, zakaj rad slika pejsaže, čeprav za njih redko najde naročnika. S potegi čopiča poskuša oživiti vse vrste pokrajin, obrežje reke z umirajočim trsjem, razkuštran gozd s hribovjem, ki ga prebadajo veje, mestni trg s prhutajočimi golobi, pokopališče s cipresami ali staro vasico. Kot da hoče v naslikani pokrajini pokazati odsev svojega videnja, ponuditi kasnejšemu ogledovalcu umetnine tisto, kar je v pokrajini skrito, in kar lahko razkrije le igra slikarskih barv. Taka pokrajina pripoveduje resnično zgodbo. Nobene laži ne prenese.


Slikar je redkokdaj zadovoljen z nastalim. A tolikšnega besa zaradi neuspeha še nikoli ni občutil. Zato nazadnje potegi noža postanejo vedno bolj siloviti, platno se cefra, izginja podoba nacionalnega parka v Yorkshiru. Zaman se je mesec dni sprehajal naokoli s stojalom in platnom, dopustil, da mu je pokrajina dan za dnem lezla pod kožo, napravil brez števila skic, preden se je lotil pravega dela, upal, da je podoba kamnitega mostu s travnatim okolišem tista, ki se bo v njegovi upodobitvi lahko merila z Van Goghovo Zvezdnato nočjo ali kakim približkom Cezannove Ceste pri Mont Sainte-Victoire. Namesto tega pa to.


Najraje bi te ostanke sežgal na vrtu. Ne, tega ne smem. To sem storil zadnjič, ko sem uničil sliko londonskega parka. Vonj zažganih barv je ogaben, cela ulica je smrdela, sosed je pozvonil in vprašal, kaj se dogaja. Še malo in bi poklical gasilce. Raje bom vse skupaj zatlačil v koš in odnesel v smeti. Kaj pa je na dnu koša? Tiskana reklama, ki ponuja potovanje v obmorske kraje? Kakšno nenavadno mesto je na fotografiji. Zbodlo me je v oči, mene večnega lovca pravih motivov. V resnici morja še nikoli nisem slikal. Ja, to bo to. Bonifacio, belo mestece na jugu Korzike. Hm, kot da mi je od nekje znano. In tu piše, da je, kljub temu da je turistična sezona končana, v pozni jeseni odprt privatni penzion, kjer lahko najamem sobo.


Odpotuje naslednji dan. Ima srečo z direktnim letom iz Londona do letališča v Figari. Med vožnjo skicira portrete potnikov. Starejši gospod, ki opazi njegovo početje, ga zaprosi, če ga nariše. Robert ga namenoma polepša. Pozabi na navado iz mladosti, da obraze previdno motri, če nemara na njih odkrije kakšno domačo sled, nekaj, kar bi v njem predramilo globoko zakopan spomin na starše. Mama je umrla ob porodu, očeta nikoli ni bilo na spregled. Tako mu je zatrdila rejnica.


Gospod je zadovoljen in odkupi portret, Robert si s šopom bankovcev prežene nadležno misel, da je navadna slikarska prostitutka. Odkupil se bom s pravo sliko, si obljubi. Nestrpno čaka, da letalo pristane, zgrabi prtljago in nerodno opleta z veliko potovalko, v katero je spravil slikarsko stojalo. Kot je bilo dogovorjeno z lastnico penziona, ga na parkirišču pričaka živo rdeč peugeot z mladim šoferjem, ki mu navdušeno razlaga o lepotah kraja.


»Ustavite, sami peljite naprej, jaz bom šel peš do penziona!« zavpijem fantu, ki ne neha bebljati.


Ne potrebujem razlage o tem, da je mesto dobilo ime po Bonifaciju II. Toskanskem, ki je v srednjem veku vodil odpravo proti Saracenom v severni Afriki in po vrnitvi iz boja zgradil neosvojljivo trdnjavo.


Ne zanima me mesto, ki je razdeljeno v dva dela, mene zanima ta sedemdeset metrov visoki klif. Zlagoma jo ubiram po poti in s pogledi švigam levo in desno. Fantastično je! Imel sem prav, da sem se odločil za severni del, kjer je kredni apnenec zamenjal granit. V daljavi že vidim hišo na samem, to mora biti moj penzion. Zdajci zaslišim krik galebov, razločno ga prepoznam med zavijanjem vetra, čeprav ptičev ni videti. Mogoče se skrivajo pred mojim pogledom. Začutim vznemirjenost. Stapljam se s pokrajino, brišem mejo med sabo in svetom, da bi začutil zbodljaj, ki bi mi porinil čopič v roko, a se nič ne zgodi. Prezgodaj je še, se tolažim, ko vstopim skozi vrata majhnega penziona.


Lastnica, ki se predstavi za Matildo Foster, Robertu nejevoljno poda ključe, odkrito pokaže, kako zelo ji je odveč, da mora izven sezone gostiti edinega gosta.


»Slikar sem,« reče Robert, kot da bi ji s tem razkritjem hotel izbrisati zlovoljnost z obraza.

			Gospa se zdrzne.

			»Tudi moj mož je bil slikar. Slikal je morje. In ptiče. Galebe. Na tem koncu ni kaj dosti.«

			»Toda slišal sem jih, ko sem mimo pečin hodil do penziona,« ji Robert oporeka.

			»Ali vas zaradi vožnje muči slabost? Ta lahko povzroči prisluhe,« gospa suho odvrne in pritisne na hotelski zvonec.

			»Moja hčerka Vera vas bo pospremila do vaše sobe,« reče in izgine.


Stojim v recepciji in čakam. Upam, da bo hči bolj prijazna od mame. Želja se mi uresniči. Temnolasa mladenka mi z nasmehom na obrazu stopi nasproti. Ne, tega obraza ne bi bilo treba polepšati. A težko bi bilo ujeti njegovo lepoto. In še prijazna je. Mojih let. Z modrimi očmi. Molče me pospremi do sobe, fant je vanjo že spravil mojo prtljago.


»To je bila očetova soba, za uporabo smo preuredili njegov slikarski atelje. Mislim, da bo ravno prava za vas. Mama mi je povedala, da ste tudi vi slikar. Veste, dokler je bil oče še živ, sem se tu velikokrat igrala,« mi po domače razloži Vera.


Šele zdaj si natančneje ogledam sobo. Stene so okrašene s slikami, na katerih je morje. Na vseh samo morje. Tako in drugačno. Pena. Valovi. Dobre slike so, čeprav v slikarski maniri kakšnih renesančnih mojstrov.


»In koliko galebov je na slikah,« presenečeno ugotovim.

			»To je bil očetov najljubši motiv. Morje in galebi. Čeprav jih tod okoli že od nekdaj ni kaj dosti. Še starci vedo to povedati.«

			»Toda jaz sem jih slišal. A tudi van Gogh je nad poljem narisal ptiče, ki jih menda ni bilo.«

			»Če želite, vas jutri odpeljem na prav poseben kraj. Oče je tam vedno dobil navdih,« mi prijazno ponudi Vera.


Samodejno prikimam, mogoče potrebujem vodiča v labirintu podob, ki se mi v tem kraju ponujajo na ogled. Dekle zapusti sobo. Z nasmeškom. Že dolgo se mi kakšno dekle ni dvakrat nasmehnilo.


Dekle Roberta odpelje tja, kamor je z očetom hodila na sprehode. Toda tega kraja ni nikoli naslikal. Samo strmel je v valove. Nekoč je zajokal. Kot otrok ga ni hotela vprašati, kaj ga teži. Preveč žalosti je razbrala na njegovem obrazu. Kasneje je bilo prepozno. Za srčnim infarktom je umrl, ko je bila še šolarka. Z mamo se ni nikoli tako razumela kot z njim.


»Prosim, recite mi Venera. To je moje pravo ime. Mami je ljubša okrajšava,« mi reče dekle, ko prideva do konca poti.


Naprej je nevarno hoditi. Vsaj tabla z napisom opozarja. Dekletu obljubim, da bom upošteval njeno željo, če me končno preneha vikati.


»Kot boginja si, ki je vstala iz valov,« ji nerodno navržem kompliment.

			»Ne šali se, Robert. S tega previsa je nekoč padla mlada punca. Pravijo, da je bila najlepše dekle v mestu. Nikoli niso našli njenega trupla. Morje ga je odneslo, kdo ve kam,« resno reče.


V tem trenutku zavrešči galeb. Ne, to ni prisluh.


»Prekleto, galebov glas mi še vedno zveni v glavi. Neznosno je,« zastokam.


Venera me poskuša pomiriti, na čelo mi položi roko. Zadrgetam. Ne vem, ali zaradi njene bližine ali ker sem v tem trenutku uzrl svoj motiv: klif, besneče morje, grobe skale in galebe, ki se bodo nekega dne morali prikazati. A dekleta ne bom moril s tem. Upam, da je nisem prestrašil. Ne, nič hudega ni, stisne mi roko in pove, da se vrača v penzion.


»In z mamo te vabiva na večerjo. Na račun hiše. Pripravila ti bom yorkshirski puding, v knjigi gostov sem videla, da prihajaš od tam,« nagajivo pripomni in steče.


Nekaj časa gledam za njo, preden izvlečem slikarsko stojalo.


Gospa Matilda ni navdušena nad skupno večerjo. Le česa se bo njena hči še spomnila? Ali ni dovolj, da jo je prisilila, da morata tudi jeseni sprejemati goste.


»Ne vem, s čim ste se prikupili moji hčerki, da je sama skuhala večerjo. V kuhinjo drugače redko zaide,« zasika.

			»Mama, prosim, ne počni tega. Vsaj enkrat bodi zadovoljna z mano.«

			»Kakšna občutljivost!«


Robert bi najraje pobegnil v sobo, a Venere noče pustiti na cedilu. Na plano potegne sliko, ki jo je uspel naslikati tik pred zatonom sonca.


»Nočem biti jabolko spora med vama. Za pomiritev vama podarim svojo prvo sliko.«


Venera jo vzame v roke in pohvalno prikima. Matildo gostova gesta omehča, predlaga, da bi jo obesili v jedilnico, in si sliko radovedno ogleduje. Osupne.


»Ne! Tega ne bi smeli narisati! Ti ptiči! Kaj počnejo na njej galebi? Ali se vam je zmešalo? In kje ste odkrili ta kraj?! Tega ne bi smeli. Uničite to!«


Žal mi je za Venero. Kot da nočem drezati v njeno rano, se je nekaj dni izogibam. Zjutraj sem že zarana na sprehodu, kljub mrazu tavam naokoli, včasih izvlečem fotografski aparat, pa spet vzamem skicirko v roke in potegnem nekaj črt. Danes dopoldne sem v zavetrju celo postavil slikarsko stojalo in nanesel nekaj barv. Ustavil sem se pri tretjem potegu in se pognal nazaj v penzion. Venera me prestreže na stopnicah. Ne okoliši. Opraviči se za mamino obnašanje in začne razlagati, da je njena mama od nekdaj takšna. Razburi se za prazen nič, ali z mislimi odtava, kdo ve kam.


»Včasih se mi zdi, da tudi mame nisem imela.«


O, dekle, ne govori tega. Ne veš, kako je, če je nimaš. Kaj bi dal, da bi se lahko prepiral z njo. Teta Rosvita, kot sem rekel rejnici, je lepo skrbela zame, ja, bila mi je kot mama, a tisti kot je dovolj za občutek praznine v meni.

			Venera zna poslušati. Robert se že dolgo ni razgovoril o svojem življenju. Še gospoda s temnimi očali, ki je vsake toliko časa prišel na obisk, se spomni. Svojega dobrotnika, ki je mlad umrl, je deček še dolgo pogrešal. Njegov smeh, skupne sprehode in klepete. On mu je prvi kupil barvice in se navduševal nad njegovimi otroškimi poskusi.


»Teti Rosviti je zapustil nekaj denarja, lahko sem se izšolal, končal slikarsko akademijo, potem veliko potoval, iskal samega sebe in …«


Obmolknem. Ne vem, ali zato, ker sem hotel reči, da sem končno našel. Dekle, ki ne bo avantura. Nočem načenjati svoje večne teme o boju za pravo sliko. Nobeno priznanje za moje slikarske dosežke, samostojne razstave po glavnih mestih Evrope, kjer so kritiki poudarjali, da se z mano začenja nova pot realističnega slikarstva v moderni preobleki, mi ne zadostuje. Jaz vem, česa ni. To iskanje je moj birič, ki sem ga danes pokusil podkupiti s potegi modre barve. Zaman. Ostal je neomajen.


»Zavidam vam potovanja,« ga Venera predrami iz razmišljanja.

			»Jaz že vse življenje živim tu. Naučila sem se plesti mreže, znam pripraviti slanike in pomagam mami pri vodenju penziona. V jeseni je tu samotno in vesela sem, da si prišel.«


To sem zdaj. Preganjalec samote? Njene in moje? O, drago dekle, govoriš, kot da me od nekdaj poznaš. Ni problem samota. Osamljenost, ki pride takrat, ko si obkrožen s prijatelji, ko se po odprtju razstave rokuješ z neznanci, ki te trepljajo po ramenih, ali z začudenjem zreš na žensko, ki se je po naključju znašla v tvoji postelji.


»Nekaj časa bom ostal. Zdi se mi, da sem na pravi poti. Hvala, ker si tu,« zašepetam in se ji zazrem v oči.


Nerodno ji je, zardi kot majhna deklica.


»Ali lahko še enkrat vidim sliko, ki si nama jo hotel podariti. Če darilo še vedno velja, bi jo hotela imeti. Obesila jo bom v svojo sobo. Mama tja nikoli ne pride,« reče.


Sliko sem tistega večera spravil v predal. Nisem je več pogledal. Zdaj jo izvlečem in jo potisnem Veneri v roke, ki si jo nekoliko odmakne od oči, kot da jo hoče natančno raziskati.


»Nenavadna je. Ne le zaradi pokrajine, ki si jo res ujel. In ne zaradi galebov. Samo nekajkrat sem jih slišala, na sliki pa so taki, kot da so v resnici bili tam. Letajo nizko nad vodo. V krempljih držijo bele pajčolane. Težko je ugotoviti, ali so iz pene vodovja ali iz krhkih čipk.«


Robert je presunjen. Če Venera prepozna njegovo hotenje, potem mu je nekaj uspelo. Hotel je upodobiti ptiče, ki dvigujejo gladino morja kot svatovsko ogrinjalo neveste.


»A zakaj imajo galebi rdeče kljune? Taki so, kot da imajo krvave konice prilepljene na obraz,« ga dekle preseneti z ugotovitvijo.


Kakšne rdeče kljune? Tega nisem nameraval narediti. Nekaj je gotovo narobe z barvo. To je noro! Prav zaradi njih je slika … Resnična? V sebi zaznam lahen drget. Venera začuti, da je nekaj narobe. Brž me povabi na izlet. Če sem že tu, moram obiskati morski naravni rezervat Bouches de Bonifacio.


»V tem parku so številne rastline, ribe, cela vrsta živali in seveda ptiči. Zaščiteni. Med njimi mogoče odkriješ galebe s krvavimi kljuni,« se poskuša Venera pošaliti. Brez uspeha. Sliko spravim nazaj v predal.


Nista odšla le na izlet. Večerja ob svečah v starem predela Gornjega Bonifacia in steklenica vina sta naredili svoje. Robert je vso pot do penziona zbiral pogum. Kljub številnim kratkim zvezam je bil sramežljiv moški. Ko sta vstopila v recepcijo, je najprej preveril, ali se kje nahaja Matilda. Gospa se ga je od ponesrečene večerje po pravilu izogibala. Robert jo je imel na su-

			mu, da je nekajkrat preiskala njegovo sobo, a ker ni nič zmanjkalo, je opustil misel na pritožbo. Zaradi Venere. Ki ji za slovo najprej dahne krhek poljub na lice, potem jo privije k sebi.


»Mislila sem, da si ne boš upal,« se zasmeji Venera.


»Angleški fantje nismo zadržani, kot zatrjuje tradicija. Moje povabilo, da preživiš noč z mano, najbrž ni nespodobno,« reče Robert in povleče dekle za seboj.


»Ne! Pusti me! Pojdite proč! Ne trgajte me! Počakaj, počakaj, angel!« kričim, ponavljam tisto, kar me je preganjalo v sanjah.


Venera se prestrašena zravna na postelji. Poskušam ji razložiti, kaj se dogaja. Ni prvič. Tako se začenja. Skozi sanje se prikrade podoba, ki jo moram narisati. Tokrat me preganja ptič, ki se nenadoma spremeni v žensko, angela, ki prepeva in mi tišči čopič v roke. Vsakič, ko ga hočem v sanjah narisati, se mi skrije. Izgubim njegov obraz.


»Toda zjutraj, ko stojim pred belim platnom, ga v glavi vidim popolnoma natančno izrisanega. Tako kot zdaj. Vstati moram in dokončati sliko,« nepotrpežljivo razlagam, ko se kobacam iz postelje.


»Tak si kot moj oče. Vedno je zgodaj pričenjal z delom. Spominjam se njegovega štorkljanja, kadar je vstajal pred zoro in odhajal slikat v atelje,« razumevajoče pripomni Venera.


Obrne se na bok in zapre oči. Ve, da potrebujem mir. Ona je moj angel!


Robert tistega jutra slike ni dokončal. Ko se je Venera prebudila, jo je zvabil na sprehod. S sabo ni vzel niti skicirke. Ta dan je želel preživeti samo z njo. Ni se hotel ukvarjati z mislijo na poraz, to slaščico demonov, ki slikarju hočejo izruvati srce, kadar se podaja v neznano. Naslednje dni je raje bral, poslušal glasbo, še z Matildo je spregovoril nekaj besed. Ki mu je za čuda predlagala, da naj obišče župnika. Ta je zvedel, da imajo slikarja v hiši, in bi mu rad predlagal, da poslika cerkev. Starki ni ušlo, kaj se plete med mladima dvema. In po svoje je bila tega vesela. Veri je vendarle privoščila veselje. Vsaj nekaj veselja. Mladi mož bo nekega dne odšel. In potem bo hčerka spet njena.


Toda stvari so se razpletale drugače. Robert niti pomislil ni na odhod. Zdelo se mu je, da bi za zmeraj lahko ostal tu. Še svojo prisotnost na odprtju razstave v Parizu je odpovedal z izgovorom, da je zbolel za pljučnico. Z navdušenjem je sprejel ponudbo župana Bonifacia, da za mestno hišo naslika nekaj slik mesta. Jesen se je prevesila v zimo, ko je končal z delom. Kljub vsesplošni hvali občinskih svetnikov nad neverjetno umetnino je v njem glodalo. Angeli ga niso več preganjali v sanjah, začeta slika je samevala v sobi. Zato pa je naslikal županov portret in za petičnega Američana, ki se je vsako zimo umaknil na Korziko, ustvaril portrete njegove celotne družine. Plačilo je bilo bajno.


Roberta ni skrbel denar. Venera mu ni dala miru. Še nikoli mu ni nobena ženska prišla tako blizu. Toliko skupnega sta imela, navduševala sta se nad isto glasbo, brala podobne knjige, oboževala mediteransko kuhinjo in pogovore dolgo v noč. Nazadnje se je odločil. Z Venero želi živeti, prav tu, v tem kraju, ki ga je odkril na prospektu na dnu koša za smeti. In v dokaz, da to ni le trenuten domislek egocentričnega umetnika, je poprosil gospo Matildo za pogovor.


»Torej vi z mojo hčerko mislite resno, Robert. Poročiti se hočete z njo. In tu bosta živela. Kaj naj rečem. Njena volja, njen svet. Zadovoljna sem, da ne bo zapustila doma.«


Ne bom gospe povedal, da ne bova živela z njo. Odkril sem staro kamnito hišo, nedaleč od pečin, kamor me je Venera peljala prvi dan. Ne bi gledal tašče na vsakem koraku. Neprijetno mi je v njeni bližini. Za moje slike kaže neverjetno velik interes. Kdo ve, mogoče jih na skrivaj primerja z moževim delom. Saj jih tudi jaz. Kljub različni tehniki lahko odkrijem nekaj podobnosti. Najbrž zaradi motivov. Moram se nasmehniti. Komaj uspem naslikati vse, kar pritegne mojo pozornost. Potrpežljiv sem. Vsaka slika je boljša od prejšnje. Kot da si tlakujem pot do tja, kjer lahko dosežem svoj ideal. Ne mudi se mi. Ne smem biti neučakan. To si lahko privoščim le s poroko. Ne mislim čakati, da preteče leto ali dve.


»Poročila se bova čez mesec dni. Ne recite, da je prezgodaj. Vem, kaj sem našel. In upam, da ona ne bo imela nič proti,« rečem odločno, da bi preprečil kakršen koli nadaljnji pogovor v tej smeri.


Matilda hoče oporekati, vidim na njenem obrazu, grbanči čelo, da bi zasekala kakšno besedo o tem, da umetnik ne more preskrbeti družine. Ne, ne muči je to. Ve, da mi moja slava prinaša denar. In konec koncev imam dovolj prihranjenega, cene mojih slik na umetniškem trgu dosegajo visoke cene. Kaj ji je? Globoko zajema sapo. Menda ne misli hčerke zapreti v klet.


V tem trenutku zaslišim krik galebov. Čisto blizu. Kot da so se spustili na dvorišče, brskajo po smeteh kot krilate podgane, namesto da bi lovili ribe.


»Ali ste slišali galeba? Tokrat ne boste trdili, da imam prisluhe.«


Matilda prebledi, zamaje se, skoraj pade, a se ujame za naslonjalo stola.


»Ti ptiči napovedujejo nesrečo,« zamomlja in se požene proti vratom, skozi katera ravno vstopi Venera.


»Mama, ne trapaj. Kakšno nesrečo neki? Galebi se vračajo v naš kraj, ker se pričenja novo življenje. Moj odgovor na tvojo nenavadno snubitev je pritrdilen, Robert. Zaradi mene je lahko poroka čez štirinajst dni.«


Nekaj časa je trajalo, preden se je nameravano zgodilo. Zgodnja pomlad je že trkala na vrata. Toda slabega vremena kar ni hotelo biti konec. Robert je opustil misel na pohode po pokrajini in v sobi zavzeto začel slikati svoje sanje. Angel je postal ženska z modrimi očmi. Prvič po mnogo letih je teto Rosvito po telefonu vprašal, kakšne barve oči je imela njegova mama. Odgovora ni dobil, a povabilo na poroko je ona kljub starosti vseeno sprejela. Le nekoliko je bila presenečena.


»Ta kraj si izbral za poroko? Grozno vreme imajo. Vem, ker sem z možem pred mnogo leti hodila na počitnice na Korziko. V bližini Bonifacija sva preživela kar nekaj tednov,« mi hiti razlagati, kot da bi me hotela odvrniti od mojega početja.


Mogoče se boji potovanja. Ali pa ima kakšne slabe spomine. Toda njen mož, stric Louis, je bil dober človek. Šele pred nekaj leti ga je izgubila. Mene je imel rad kot svojega sina in teta Rosvita je vedno zatrjevala, da sta imela srečen zakon. A karkoli jo že mori, lahko počaka. Po poroki bo ostala v penzionu še nekaj dni. Vsaj tako mi zatrdi. Takrat bova imela dovolj časa za klepet. Toliko stvari mi mora povedati.


Nič ni bilo iz tega. Korzika je bila obsijana s soncem, a zaradi nevarnosti terorističnih napadov je bil odpovedan Rosvitin let iz Londona. Robert si je ravno pripenjal belega metuljčka, ko je zazvonil telefon.


»Robert, zelo mi je žal. Ne bom mogla priti!« je kričala starka.




Kaplja pelina zmeraj kane, je pomislil Robert.


»Teta, midva se bova kljub vsemu poročila. Voščila nama boš, ko prideš. Kako? Ne slišim te. Za poroko mi prinašaš oporoko! Ali se šališ? Moj dobrotnik mi je zapustil imetje. In nekaj mi moraš povedati? Ne, ne bom počakal. Halo? Teta Rosvita! Me slišiš?«


Odložim slušalko. Ne, ne bom si pustil vzeti dobre volje. Venera me čaka v jedilnici. Pohiteti moram. Svatje bodo kmalu tu. Kdo pa trka na vrata? Matilda? Pa ne da me hoče zadnji hip prepričati o zaletavosti mojega dejanja. Ne, nekaj drugega jo muči. Znam brati z obrazov.


»Ali vas kaj skrbi, Matilda?« vprašam bolj iz vljudnosti.

			»Ženske smo na svetu zato, da skrbimo. Nekaj sem te hotela prositi. Obljubi mi, da z Vero potem, ko se bosta poročila, odideta daleč proč od tu. Ne vračajta se. Galebi preveč vreščijo!«


Najraje bi se zasmejal. Presneta coprnica, še poročil se nisem, pa se je že spremenila v najbolj zoprno taščo. Najprej za galebe ni hotela slišati, zdaj jo na vsem lepem motijo. Še nikoli jih tu ni toliko gnezdilo, pravijo domačini.


»Tisti galebi na tvojih slikah preveč vreščijo!« zavpije.


Nisem se motil. Mojo sobo redno preverja, kako bi drugače vedela, da je zadnji mesec podoba vreščečih galebov nad morjem moja obsesija. Le da imajo človeške obraze. Družim sanje z resničnostjo, bi rekel. Tisto, kar sem nakazal na prvi sliki, razvijam dalje. In bom še naprej. Ker čutim, da je to dobra sled. A tega njej ne bom razlagal.


»Če hočeš moji hčerki dobro, me boš ubogal,« pribije in stopi korak bliže k meni.


Tedaj v sobo vstopi Venera. Matilda poskoči, obrne se na petah in brez besed zapusti sobo. Nevesta se ne zmeni zanjo in tudi Robert kmalu pozabi na dogodek. Saj bo vendar poroka! Domačini so pripravili slavje, še župan se je pojavil na magistratu in Američan ni pozabil na dragoceno darilo. Vse je bilo, kot si je Robert zamislil. Glasba, domačini v tradicionalnih oblekah, sonce je dopuščalo, da so mize postavili na prosto, predvsem pa srečna nevesta. To je bilo za Roberta najvažnejše.


Nikoli nisem sanjal o poroki. Imel sem občutek, da preveč zavezuje, ali da preprosto tega nisem sposoben. Ni me le Venera prepričala v to. Udejanjil sem neko svoje daljno hrepenenje, da bom imel družino. Otroke. Četudi v bližini zoprne tašče, ki mi vsake toliko časa še vedno nameni pomenljiv pogled. Včasih jo zalotim, da si z rokami maši ušesa. Ni mi je treba vprašati, zakaj to počne. Poznam odgovor. Galebi, galebi, galebi. Neumnost. Ali pa ne. Ker na mojih slikah so začeli pripovedovati zgodbo, ki je ne znam razbrati. Mogoče mi bo lahko pomagala teta Rosvita. Že od mojih otroških risb dalje mi je rada pripovedovala o tem, kaj ji govorijo moje podobe.


Rosvita je prišla z nekajtedensko zamudo. Nekajkrat je Roberta pokušala priklicati, a se ni javil. Konec koncev je bil na medenih tednih. Nazadnje se je odločila za presenečenje. Prišla je nenapovedana. Na letališču je najela taksi in se v zgodnjem mraku pripeljala do penziona. Ko je stopila iz avta, je za nekaj trenutkov obstala in se zastrmela v živopisani napis nad vrati stavbe. Penzion Foster. Nejeverno je zmajala z glavo. Matilda jo je opazila skozi okno in ji stopila nasproti.


»Želite, gospa. Penzion sicer še ne obratuje, a mogoče za vas lahko najdemo sobo.«

			»Nekaj dni bom ostala. Tu živi moj varovanec Robert. Jaz sem njegova rejnica, teta Rosvita. Gotovo vam je o tem kaj povedal,« pojasni Rosvita in se rokuje z lastnico, ki si v trenutku nadane prijazen nasmeh.


Mogoče v obiskovalki najde zaveznico in tega preklicanega slikarja spravi od tu, pomisli. Povabi Rosvito v jedilnico in ji pripravi čaj. Starka se razgleduje naokoli, pogled ji obstane na steni, kjer visi fotografija penziona.


»Penzion se že dolgo imenuje Foster?« vpraša.

			»Dolgo. Po mojem pokojnem možu. On ga je zgradil in ga tudi zapustil. Najina hči je žena vašega posinovljenca.«


Rosvita sunkovito vstane, oprime se mize in se nagne proti Matildi.


»Bog nam pomagaj. To, kar vam bom razkrila, boste vi morali povedali Robertu. Jaz za to nimam moči. Zato me dobro poslušajte. Gospod Foster je bil dobrotnik, ki je skrbel za Roberta. Zapustil je oporoko, za katero mi je naročil, naj jo odprem šele, ko se bo fant poročil. Zapušča mu polovico penziona Foster. Ker je bil njegov oče. Robertova mama je bila njegova ljubica, nosečo z njegovim otrokom so jo valovi neko noč komaj živo navrgli na obrežje v bližini hiše, kjer sva počitnikovala z mojim možem. Bledlo se ji je, govorila je o nesrečnem naključju, silovito je jokala. Prosila naju je, da naj jo vzameva s sabo. Zasmilila se nama je. V Yorkshire sva odpotovala z njo in skrbela zanjo. Nikoli si ni opomogla, a otroka je donosila. Kmalu po porodu je umrla. Naročila mi je, da poiščem otrokovega očeta. Ki je bil takrat že poročen in je pravkar dobil punčko. Ali vam to kaj pove, gospa Matilda Foster?«


Rosvita se mi je končno javila. Menda je bila na kratkem potovanju. Neverjetna je. In koliko vprašanj je imela naenkrat. Zlasti o tem, kako se razumem s svojo taščo. Ta zadnji teden hodi naokoli kot duh. Ne pošilja mi le pomenljivih pogledov. Groza se ji izriše na obrazu, kadar se zastrmi vame. A nič ne reče. Ni pomembno. Čez nekaj mesecev se bova z Venero preselila na svoje. Otroka bova dobila.


»Kaj je nenavadnega v tem, da sem noseča. In zakaj moram skoraj sredi noči s tabo na sprehod? Prava nadloga si,« se pritoži Venera, ko jo mama za roko vleče proti pečinam.


Ni prvič tu. Pot natanko pozna. Skoraj teče, molči, le njeno dihanje je zasoplo.


»Daj, vrniva se. Robert bo kmalu nazaj. K županu je odšel na pogovor za novo naročilo. Ustavi se, mama!« protestira Venera in izpuli roko iz maminega trdega prijema.

			»Ne ustavljaj se, Venera! Stopaj pred mano!«

			»Ali mi je nov status prinesel moje pravo ime? Sicer je lepo, da me pelješ k pečini, ki sem jo obiskovala samo z očetom. Poglej, kako visoko sva. In kako globoko spodaj je morje.«

			»Upam, da je dovolj globoko.«

			»Ne porivaj me! Padla bom! Mama! Spusti me! Obe bova zgrmeli v morje! Neeee!«


Dolgo sem se zadržal pri županu, a Venera bi morala biti že doma. Le kam sta odšli z mamo? Rad bi ji pokazal sliko, ki sem jo danes dokončal. Ustvaril sem žensko galeba, svojega angela, ki leti nad besnečim morjem. To je resničnejše od življenja. Zakaj je ob sliki prislonjeno pismo? To pisavo poznam. Od tete Rosvite je. Kako je to mogoče. Nobene znamke ni, nobenega poštnega žiga. Pa ne da je prišla na obisk? Čisto njej podobno. Kaj mi piše? Kaj si je spet izmislila? Pošilja mi očetovo in mamino oporoko. Oba sta bila iz Bonifacija. Rosvita je skrbela za mojo mamo. To vem. A kaj piše dalje … Gospod Foster, njen ljubimec, je bil moj dobrotnik in oče. Kaj?! Ne, Venera vendar ni … Rosvita laže. Venera ni moja sestra. Le kaj si bo starka še izmislila. Toda ona si takih stvari ne bi izmislila. Ker s tem se ne moreš igrati. Ali pač. Kaj neki ima za bregom?! Ne, ne bom raztrgal pisma. Prebral ga bom do kraja. Kaj bolj neumnega od tega ne morem izvedeti. Mojo mamo je nekdo porinil s pečine?! Mlado dekle, najlepše v vasi. Tu blizu se je zgodilo. In Rosvita ve, kdo je to napravil … Venera, kje si?!


Robert ni oddirjal v noč, da bi poiskal svojo sestro. Niti mu ni bilo potrebno poklicati reševalcev. Dovolj je bilo, da je pogledal svojo sliko.

			Kaj se dogaja? Skozi odprto okno prihajajo galebi? Hej, spustite me! Kam me vlečejo ti ptiči? Dvigujejo me v nebo? Letim! Skupaj letimo nad morjem! Ne! Tam spodaj je Venera. Venera! Zakaj ima bel pajčolan? Odnaša jo drugam. Valovi jo nosijo, odvrgli so jo na neko nabrežje. Venera, predrami se! Nekdo jo vleče iz vode. Mora biti živa. Galebi, nehajte vreščati!





***


			Slika slikarja Roberta Whita z naslovom Prelet galebov visi v londonski Tate Gallery. Vsako leto si jo ogleda več tisoč ljudi. Po njihovem mnenju gre za najlepšo sliko med razstavljenimi eksponati. Eden izmed obiskovalcev je v anketni list napisal pripombo: Tu ni nobene laži.





IZPOVED ČRNEGA MAČKA


			Že nekaj časa se nisem posvetil svojemu poklicu. Nobenega pravega pacienta ni bilo na vidiku. Hotel sem se že pobrati na drugi konec mesta, tja v predel z novimi poslovnimi stavbami, kjer bi zagotovo našel kaj zase, ko sem takole oprezajoč za drevesom najprej zaslišal, potem pa zagledal mlado gospodično, ki je nervozno govorila v slušalko.


»Ne, Simona, ni me še doletelo napredovanje. Ampak šefica je gotovo opazila moj genialen marketinški načrt. Toliko dela sem imela z njim, zato zadnjič nisem mogla priti na tvoj rojstni dan. Se dobiva na kakšni kavi. Samo ne ta teden. Popolnoma sem zasedena. Mogoče čez štirinajst dni. Te pokličem. Absolutno ne bom pozabila.«


Taki, ki uporabljajo besedo absolutno, nikoli ne pokličejo. Tale gospica pa sploh ne. Ni bilo težko prepoznati tipičnega nevrotičnega modela. Naglica, predanost delu, nobene zabave, visoke pete, drsenje skozi življenje na gonilcu popolnosti, poleg tega naivnost in strahotna redoljubnost. To so mi povedale smetiščne mačke, ko sem se malo pozanimal naokoli. Na vrečkah s smetmi naredi takšne vozle, da so si morale dostop do bioloških odpadkov pošteno priboriti, če so že uspele, so bili v njih samo neuporabni listi ekološko pridelane zelenjave, med njimi nikoli ostanka mesa ali skorjice kruha.


Predvsem pa njena napetost v vratu absolutno kriči po psihoterapevtski obdelavi, sem si rekel. Beseda absolutno, kot veliko drugih, ima pri mačkah drugačen pomen kot pri ljudeh, zlasti če so črne. Poleg tega ima dama lepe in dolge noge, obute v svetleče hlačne nogavice, ob njih se je prijetneje drgniti kot ob pletene nogavice kake babice, ki bi poleg tega imela do mene posesiven odnos.


Smetiščne mačke so nekaj natolcevale o mladenkinem zaročencu, ki po njihovem ni kaj prida, a ima dobro zadnjico, je rekla ena izmed njih. In videle so njeno šefico, ki je gospodično nekoč pripeljala do doma, in slišale, da se je vzvišena gospa celo sama povabila k svoji podrejeni na obisk. Ne sicer tistega večera, to bi lahko bilo nerodno, pri muckah take stvari ne povzročajo zadrege, pri ženskah je lahko zapleteno. It‘s complicated. Kot kakšna oznaka na FB pod sliko zapeljivega mačkona, ki objavi tudi praskanko svoje zadnjice z visoko stoječim repom, če smo že pri tem. Mimogrede, izjema je moja profilna slika, delo mlade slikarke, ki sem jo nekoč odrešil napornega razmerja z mamo. A o tem kdaj drugič.


Ko je gospodična zvečer parkirala avto, sem se pognal v soj žarometov. Dobri terapevti tvegajo. Pa ne preveč. Zaščititi morajo tako sebe kot klienta, vzpostaviti varnostne dogovore, ki naj bi zagotovili, da si eden ali drugi ne prerežeta žil. Predvsem je potrebna dobra mera humorja. In ob tveganju previdnost. Ali nekaj takega kot bela laž. Navidezna nesreča. To obvladam. Zato sem se izognil udarcu blatnika, a vseeno obležal v bližini koles in čakal, da ona po ostrem zaviranju skoči iz avtomobila. Za vsak slučaj sem glavo nagnil nekoliko v levo, to ljudi vedno pretrese, o, bog, kaj sem storil, jim završi pod lobanjo, kot da imajo v možganih nekakšen center za zaznavanje krivde, ki se na ta specifičen mačji položaj vedno odzove. Njihova reakcija ni toliko odvisna od zunanjih dejavnikov kot od tega, kar lahko nek mačji dogodek sproži v njih, če gre verjeti najnovejšim mačjim raziskavam s področja kognitivno-vedenjske terapije. Toda zunanji dražljaj je treba ojačati, da se doseže zaželeno.


»O, moj bog, ubila sem ga!« je zakričala.


Potencirano čustvo, na dobri poti sva, mala.


»In to črnega mačka!«


Skoraj sem odigral smrt, ker vreščanje na račun barve mojega kožuha res težko prenašam. Živali moje sorte naj bi ljudem prinašale nesrečo? Lepo vas prosim. Črne mačke že tisočletja držimo človeštvo pokonci, brez naše psiho-socialne pomoči bi ga že zdavnaj odnesel vrag. Ne zaradi tega, ker bi gladenje naše dlake pomirjalo kolerike, ali ker bi ob našem predenju kakega depresivca doletelo spoznanje, da je v življenju obstaja kaj užitku podobnega, zaradi česar je vredno živeti. Mi vendar bdimo nad tem, da človeštvo ne zaide na kriva pota. Ne rečem, da smo zmeraj uspešni, če samo pomislim koliko mojih kolegov je zgorelo na grmadah skupaj s tistimi pomembneži, ki se niso hoteli odpovedati svojemu prepričanju.


Pogoltnil sem užaljenost, konec koncev sem profesionalec, empatija do gospodične mora biti na prvem mestu. Zatorej sem nehal igrati mrtveca, nekajkrat trznil z levo tačko, kako drugače, na levi strani je srce, mukoma dvignil glavico in milo zastokal.


Malo je oklevala, pogledala levo in desno, če je kdo ne vidi. Uboga sirota, treba bo delati na njenem samozaupanju. Če se je že odločila, da me vzame s sabo, ji mora biti za mnenje drugih ljudi figo mar. V trenutku sem postavil diagnozo, ona pa me je dvignila v naročje. O, bogovi, kako sem se prižel k njenim prsim. Kar žal mi je bilo, ko me je doma odložila na kavč, odšla v kuhinjo, najbrž iskat mleko, mislim, po takem stresu bi se meni prileglo kaj bolj krepkega, a to bi ona težko razumela. Saj še sebi ni privoščila.


Po telefonu si je naročila kitajsko hrano, vsake toliko časa nagnila glavo k meni, da preveri, ali še diham, ko sem skočil s kavča, da se pogostim z mlekom, si je oddahnila.

			Maček je živ!


Še kako živ! Malo sem se sprehodil po stanovanju. Fiuuu! Kakšna noblesa. Za moj okus sicer preveč sterilno, prevelika urejenost ubija mačjo dušo. Nekajkrat sem popraskal po vratih, da sem ustvaril vtis domačnosti. Ko sem opravil obhod, sem se vrnil k njej. Medtem je prispela kitajska hrana, madonca mi je zadišala, ona je pripravila dva pogrinjka, razporedila krožnike in prižgala sveče. Potem je divje tipkala na računalnik, pokukal sem na ekran, da sem pogledal njeno ime. Manja Brkič. Kako lepo. V popolnem nezavedanju lepote svojega priimka si je grizla ustnice, za hip odnehala, se zastrmela vame in se naenkrat treščila po glavi.


»Pravijo, da črne mačke prinašajo nesrečo. To je navadna izmišljotina!«


Še kako sem se strinjal. Kar presti sem začel od zadovoljstva.


»Moja šefica je nora na vedeževanje. Črni maček bo nanjo gotovo naredil vtis.«


Kakšno vedeževanje neki! Ali ljudje ne razumejo, da samo smrt občutimo prej kot umirajoči, zato skočimo k njemu na posteljo, da ga pospremimo na zadnji poti. Nikakor je ne prikličemo. Ah, kje so tisti časi, ko so se Egipčani do nas obnašali kot do kraljevskih družin, umor črne mačke se je kaznoval s smrtjo. V bistvu gre za to, da smo dobri opazovalci, imamo izvrsten vonj in izrazit sedmi čut. In vse to znamo uporabljati! Mjav! Ne bom si več razbijal glave s tem, sem se odločil, raje sem se posvetil gospodični. Še ena uspešna ozdravitev mi prinese točke pri napredovanju, čas je, da me sprejmejo v strokovni odbor mačjega združenja terapevtov. Torej …


Začel sem se ji ovijati okoli nog in mijavkati. Če hočeš človeka zvabiti v pogovor, mora glas prihajati iz globine mačjega grla, ne preveč glasno, predvsem pa nežno, nameniš mu pogled v oči, da predramiš zaupanje.


»Oh, mucek moj, ko bi ti vedel, kako sem se šefici prilizovala. Pol leta ji že nosim kavice, kupujem darila za njene otroke, garam kot obsedena. Da ti ne razlagam o marketinškem načrtu. Vse to ji ni dovolj. Preden se odloči, hoče videti moje stanovanje, mi je rekla. Menda ji to več pove o strukturi osebnosti njenega podrejenega kot pogovori o poslovnih zadevah.«


Saj sem vedel, da bo mijavkajoče povabilo delovalo. Ampak zakaj je obstala in bulji vame, kot da vidi prikazen, da ne rečem, kot tele v nova vrata. Trikrat odločno mijavknem. Punči, nadaljuj!


»Z mačkom se pogovarjam? A sem zblaznela?«


Ne, ljubica, samo na pot normalnosti si stopila. Ne, ni še bila zrela za to spoznanje. Navsezadnje sva skoraj tujca, čeprav sem jaz o njej vedel več kot ona o meni. Drugače me ne bi nenadoma začela obsedeno krtačiti. Hej, nisem smetiščni mačkon. Moja dolga dlaka razodeva perzijsko poreklo in za njo skrbim bolje kot ona za svoje lase. In s smetiščnimi mačkami se družim samo zaradi posla! Skočil sem gospici Manji iz naročja, čisto mi je pokvarila frizuro, se pognal v tek in se skril pod mizo.


»Joj, mucek, a sem te cuknila. Včasih sem taka neroda. Še moj Bojan se pritožuje. Moj zaročenec.«


Aha, tisti z dobro ritjo. In se je zasanjano zastrmela skozi okno.


»Ampak on me ne posluša tako kot ti. Doma me tudi nikoli niso. Šefici tega nisem povedala, ko me je spraševala o mojih družinskih zadevah. Vse najlepše o očetu zdravniku in o mojem Bojanu, ki je uspešen arhitekt.«


Tedaj je pozvonilo na vratih, sirotica je kar poskočila. Preplah! Šefica je!


Za vsak primer sem se skril pod mizo, kdo ve, kakšno veščo je prineslo na obisk. Šefice so nasploh najbolj nehvaležni pacienti, če se katera z narcisoidno motnjo, ki jo imajo kar vse po vrsti, sploh odloči za terapijo. Ta je bila poseben primerek. Ko je stopila skozi vrata, je trikrat kihnila.

			O, gorje, tako kihanje poznam, to je lahko samo alergija!


»Saj nimate mačke. Ne prenašam jih,« je izdavila med drugim in tretjim kihcem.


»Šele kakšno uro je pri meni. Mucica je bila premražena, pa sem jo prinesla …«


Ni uspela dokončati laži. Bejba, ti si me skoraj ubila. Nisem se ves besen pognal izpod mize in se jima zapodil med noge, hočem reči, pod noge. Jaz nisem nobena mucica. Halo! Saj me je držala v naročju. Moja mačja potentnost je legendarna. Hotel sem damama zapeti mačjo arijo, iz spodnje čakre bi jo potegnil, pa sta mi tako rekoč pred smrčkom zaloputnili vrata. Za vrati sem zaslišal odločen glas šefice.


»Zunaj bova večerjali. Tole uro sem si rezervirala za vas, stanovanje imate urejeno, to sem že uspela videti. O čem bolj osebnem bova poklepetali v restavraciji Pri črni mački.«


Ali se sploh zaveda, kaj je ravnokar pri vsej svoji alergiji izustila? Človeški smisel za humor res ne pozna meja. Hja, mačji tudi ne. V kuhinji me čaka večerja. Mljask. Obožujem kitajsko hrano. Rakci v začinjeni omaki in to. Še oba krožnika sem do čistega polizal. Zadovoljno sem zapredel in se zleknil na kavč.


Kavč je nadvse primeren za obujanje spominov na paciente, ki so mi, takole z mano na trebuhu, pripovedovali vse mogoče zgodbe. O svojih in tujih nesrečah, iskanju umetniškega navdiha, travmah, krutih spominih, raziskovanju preteklosti, svoje, še bolj pa kake druge. In o osebnostnih motnjah, življenjskih zablodah, usodnih razkritjih, problemih s staranjem. Te so me še posebej pretresle, ne znam si predstavljati, da bi izgubil svoj izvrsten spomin in bi v njem izginila cela vrsta zabavnih peripetij vse do praznovanja božiča, barabinskih pustolovščin, problemov z dispraksijo, iskanj pravega moškega, hehe, te so bile dobre, a nič v primerjavi z ljubezenskimi, da ne rečem erotičnimi zapleti mačk. Kako zgodbo sem slišal tudi od svojih kolegov, nekatere so se vlekle iz roda v rod, vsak je malo dodal ali odvzel, da so se gibale na robu verjetnega, kot tista o izgubljenih Homerjevih verzih, a vseeno, kaj bi brez domišljije. Dodane pikantnosti pokažejo na tisto, kar poskuša nekdo zakriti, a pozoren poslušalec, da ne rečem bralec, kajti prenekatera zgodba je končala kot umetniška stvaritev, ki je nek resničen dogodek preobrazila v literarno tvarino, zna brati med vrsticami. Ampak tu se terapevti nimamo pravice vmešavati. Pisanje lahko ima terapevtski učinek, ne strinjam se s tistimi, ki imajo že vsako pisanje za terapijo, ali vsako osebno izpoved za literarno delo. Kam bi prišli. In sploh sem proti uporabi psihoanalitičnih metod pri interpretaciji literarnega dela.


S takimi mislimi sem zaspal in sanjal o tem, da se je v neko stolpnico preselila znamenita soseda. Čudno, smetiščne mačke bi mi o tem gotovo kaj povedale, če bi bilo res. Mogoče sem o tem prebral v kakem članku, pa mi njegovo sporočilo rovari po možganih. Ljubše bi mi bilo kaj drugega. Nekaj v zvezi z rdečimi češnjami. Že nekaj časa nisem sanjal o tem, pomenijo prijetne in dražljive reči, kot mi je zaupala neka gospa.


Prebudil sem se, ko se je moja gospodarica vrnila. Najprej me ni niti pogledala. V obraz je bila rdeča in nekam čudno je sopla. Poznam te znake. Napredovanje ji kljub spodrsljaju z mačkom ni ušlo. Ko se je končno zazrla vame, se mi je kar dlaka naježila. Nekaj je bilo hudo narobe. Vzela me je v naročje in me pričela gladiti. Razumem, v sili hudič še muhe žre, hočem reči, če ni ob tebi nikogar, ki bi te potolažil, je tudi mačka dobra. Hm, mogoče ima zaradi tega toliko ljudi mačke za domače živali. Na to moram opozoriti na naslednjem kongresu psihoterapevtov. Lahko napišem članek o pomembnosti poslušanja, mački to znamo dosti bolje kot ljudje, ne prekinjamo sogovornika s kakimi neumestnimi opazkami kot Saj sem ti zmeraj govoril! Kako si lahko bil tako neumen! Če bi mene poslušal, se ti to ne bi zgodilo!


In kaj se je šele njej zgodilo!


»Moj zaročenec, moj Bojan, je v restavraciji sedel le nekaj miz proč od naju. Z neznanko. Držal jo je za roko in se celo poljubljal z njo.

			Obtožujoče sem mjavknil. Nadaljuj, duša nesrečna.


»Ravno sem šefici razlagala o najinih letošnjih počitnicah, v Italiji je bilo res super, ko sem ga zagledala. Zbrala sem vse moči, da nisem sredi gostilne naredila škandala.«


Mjav, le zakaj ne. Mačke bi končno imele dobro kost za glodanje, v tistem okolišu se že dolgo ni zgodilo kaj pretresljivega, kot mi je znano. Predvsem pa je treba čustva izraziti. Vsaka mačka ima pravico, da je besna.


»Joj, kaj naj naredim. Bojana ne morem poklicati. Mislil bo, da sem vohunila za njim! Čisto sem iz sebe. V razburjenosti lahko naredim kako napako.«


Kakšno napako neki. On je zamočil! Tam imaš telefon, povej mu, kar mu gre, mala, sem mjavknil. Ni razumela. Začela je jokati, jaz sem namesto nje zapihal od jeze. V naslednjem trenutku me je vrgla na tla in proti meni zalučala časopis.


»Tega si ti kriv! Črni mački prinašajo nesrečo!«


Pravi čas sem zlezel pod omaro. Problem agresivnih pacientov je v tem, da svojo napadalnost usmerijo na napačno osebo. Slišal sem zgodbo, da je nekdo ob neuspelem poskusu zdravljenja travme celo pretepel svojega terapevta. Taka nesreča se meni ne bo zgodila. Že zato, ker so iz cerkvenih dokumentov izbrisali zapis papeža Gregorija IX., da so mačke hudičev inštrument in simbol herezije in jih je treba uničiti. Verovanja o nas so različna. Razumem, da smo v 13. stoletju bile krive zato, da se je skisalo mleko, poginil prašič ali razsajala kuga. Dve stoletji kasneje so nas sežigali, da bi pregnali zle duhove. Če zemlja ni rodila, je kmet ustrelil mačko, da bi priklical rodovitnost. Na Škotskem verjamejo, da črna mačka, ki jo najdeš pred hišo, prinese srečo, če jo sprejmejo v dom, bo dekle imelo obilo snubcev. Pa ne takih kretenov, kot se kaže tale njen.


Previdno sem pokukal izpod omare. Punca je med solzami zaspala.


Zjutraj je odbrzela iz hiše, še preden sem se predramil. Zaman sem se oziral za skodelico mleka. V glavi sem si poskušal narediti terapevtski načrt, a na prazen želodec ni šlo. Pa saj znam improvizirati.


Ko se je vrnila, sem jo pozdravil z nežnim mijavkanjem. Ni me sicer počohljala, a tudi skozi okno me ni vrgla. Še celo konzervo mi je odprla. Ha, sem ji že zlezel pod kožo, sem si rekel. Treba je samo potrpežljivo čakati. Natančno sem vedel, kaj bo sledilo.


Glavno je bilo telefoniranje vsem mogočim prijateljicam, tudi tistim, na katerih rojstnodnevne zabave, poroke in proslavljanja prihoda novorojenčka se nikoli ni odzvala. Zdaj eni zdaj drugi je tožila o izdajstvu svojega zaročenca, tak prasec, kako je lahko naredil kaj takega in podobne zadeve. Zame so bile nove le informacije iz njene službe. Groza, zamudila je v službo in pozabila izpolniti naročilo gospe šefice. Da bi njega poklicala na odgovornost, ji ni potegnilo.


Niti tedaj ne, ko se je gospodič čez dva dni naslikal pri nama. Seveda lahko rečem nama, vzela me je za svojega in mi celo podarila ime. Bajsi. Ona to meni. A ni bil čas, da bi zaradi tega kuhal mulo. Treba se je bilo posvetiti dogajanju okoli mene.


Gospodič si je meni nič tebi nič začel odpenjati hlače. In to po treh minutah, ko je vstopil v stanovanje. Kakšen kmetavzar. Mačke smo pri tem bolj galantne.


Ona, ubožica, je strmela vanj in molčala. Ko jo je potegnil na kavč in se zavalil nanjo, nisem imel izbire. Skočil sem mu na hrbet in ga ugriznil v zadnjico. Bljak! Tip je skočil pokonci in se pripravil, da mi nameri pošteno brco. Na srečo me je samo oplazil z nogo. Zatekel sem se k nogam gospodične Manje in mijavkal kot za stavo. Ni vrag, da ne bi razumela mojega sporočila.


»Kako pa delaš z mojim mačkom?!«


Kako se je samo oni nasršil in jo nahrulil, da je navadna avša, ker ima mačka. To že zdavnaj ni več moderno. Vsaka poštena dama si omisli psa.

			Halo! Psa?! Zapihal sem v obrambo svojega dostojanstva, ona je zapihala za mano. Kakšen neverjeten duet sva postala. Jaz prh prh, ona pa o ženski iz restavracije, moj prh, prh, njen povzdignjen glas o njegovi omejenosti, prh, prh, očitanje škrtosti, v Italiji ji niti poštene večerje ni privoščil, prh, prh. In sploh so pravi moški ljubitelji mačk … Zdaj sem moral jaz zapresti od zadovoljstva.


On se je za nekaj trenutkov znašel še bolje, kot bi se jaz v podobni situaciji, ki me zagotovo nikoli ne bi doletela. No, če sem iskren, sem se ob obtožbah mačke Grizelde pobral domov in se naslednji dan vrnil s sardino iz smetnjaka. Nisem pozabil na obvezno vrtnico.


»Manjica, ni bilo tako, kot misliš,« se je začel izmotavati z maziljenim glasom.


Moja gospodična je prenehala s poplavo očitkov in se z motnimi očmi zastrmela vanj. Mogoče mu pa dela krivico, jo je gotovo zgrabila nespamet. Opa, to bi lahko bilo nevarno! Skočil sem na omarico in iz nje sklatil dragoceno kitajsko vazo. Prvo izmed mojih sedmih mačjih življenj je bilo na kocki. A mogoče bo punca vendarle razumela simbolično ozadje mojega dejanja. Na izid sem čakal pod omaro.


»Črepinje prinašajo srečo,« je rekel on in se pomaknil bližje k njej.


Ona je pogledala črepinje, pa njega, znova črepinje, pa spet njega. Potem ji je potegnilo. Zaradi njegove prevare je njeno življenje razpadlo na koščke. Zaradi njega!


»Ven!« je zatulila, porinila zaročenca proti vratom in divje bliskala z očmi.


»Da te nikoli več ne vidim, krota izprijena pokvarjena! Ne boš ti mene dobil na limanice! Vsak osel gre samo enkrat na led! Vsak je svoje sreče kovač!«


Pomagala si je s pregovori svoje babice. Neverjetno, kako v najbolj kočljivih situacijah pomagajo preizkušena vodila naših prednikov. Teh se je oni najbrž bolj prestrašil kot njenega bliskanja iz oči. Kdo ve, kaj je njemu pripovedovala babica. Za vsakega nepridiprava raste šiba! Vsak rit pride enkrat na stranišče! Ljubezen gre skozi želodec! Spomnil sem se, da je Manja slaba kuharica, še dobro, da je meni namenjala le hrano iz konzerv.


Naj bo tako ali drugače, tip jo je ucvrl skozi vrata. Ona jih je zaloputnila za njim. Tako se dela! Bilo bi pričakovati, da bo zatem butnila v jok. Nič od tega. Natočila si je kozarec vina, nazdravila sama sebi, mene pa z odprto mačjo konzervo zvabila izpod omare.


»Mucek, ne boj se. Pregnala sva tega kretena. Kaj bi jaz brez tebe.«


Lepo, da mi je pripisala zasluge. Jaz sem hlastnil po hrani, gospica je zavrtel star komad. Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj …


Ah, ljubica, do tvoje sreče ti še nekaj manjka. Tipa si se znebila, a iz tvojih monologih, ki so včasih trajali dolgo v noč, se je dalo razbrati, po čem hrepeni tvoje srce.


Med čakanjem na uresničitev hrepenenja se mi je obilno posvečala.


Krtačenje moje dlake je postalo del njenega rituala, ko se je vrnila iz službe, počela je to zelo pazljivo in nežno, da sem se na to z veseljem odzval. In kar je najvažnejše … Spremenila mi je ime! Nič več Bajsi. Postal sem Srečko. Okoli vratu mi je pripela ovratnico, rdečo z umetnimi biseri, obožujem kič, pa s ploščico, na katero je vgravirala svoje ime in naslov. Za vsak slučaj, ker me je nekajkrat zalotila, da sem se nevarno stegoval čez balkonsko ograjo. Mamica moja, pomlad je bila, spodaj so se sprehajale nadvse očarljive mačke. Ena izmed njih, ljubka Saša, se je z mano celo zapletla v klepet in mi marsikaj zaupala o stanovalcih v hiši. In vedel sem, kaj manjka njej, meni in mogoče še komu.


Treba je bilo opraviti drugi del terapije. Tudi zato, ker je Manja spet začela histerično udarjati po računalniku, pisati nove marketinške načrte in se zakopala v delo. Če že ni ljubezni, naj bo vsaj kariera.

			Ne, ne, ljubica, tako se nisva zmenila.


Neko noč sem se odtihotapil skozi priprta balkonska vrata, skočil na ograjo in se pognal v globino. Naj velja, da se mačke pri vsakem padcu ujamejo na noge. Tačke, če smo natančni. Noben problem. V mladih letih sem tekmoval v skokih z višine.


Skrit za drevesom sem počakal na jutro, ko je ona stopila skozi vhodna vrata.


»Muc, muc. Srečko moj,« me je zaman klicala s srce parajočim glasom.


Malo mi je že godilo, a da ne bi kdo natolceval o sadističnih motivih terapevtov, češ, da se včasih prav naslajajo nad mukami pacientov. O, ne, ne, moj molk je imel drugačen namen.


Sredi noči sem se skozi kletno okno splazil nazaj v hišo, se pognal po stopnicah v drugo nadstropje, kjer je prebival gospod pravi, kot mi je razkrila mačka Saša, ko sem ji zaupal svoje dileme. Pogovor z laičnimi strokovnjaki je včasih tako koristen. Ona je napoved srečanja s fantom iz drugega nadstropja prepoznala v horoskopu. In ti nikoli ne lažejo.


Torej sem stal pred njegovimi vrati in neutolažljivo mijavkal.

			»Mucek, ali si se izgubil?« je prijazno vprašal, ko je odprl vrata in me dvignil k sebi.


Podrgnil sem se ob njegovo ramo, tako je lažje opazil mojo ovratnico. Kako se je razveselil, ko je ugotovil, da domujem pri gospodični Manji iz drugega nadstropja. Res je napisala gospodična. Mjavkal sem še bolj tožeče, da me je že začelo boleti grlo. Daj, fant, podvizaj se!


»Kako žalosten si, mucek. Hm, pozno je že, ampak tvoja gospodarica te gotovo pogreša.«


In me je odnesel k njej. Malo sta bila v zadregi, malo sta se nasmihala drug drugemu, smukal sem se okoli njunih nog, nazadnje ga je ona povabila na kozarec vina. Ohoho, prevzela je celo nekaj mačjih navad. Čez nekaj časa sem slišal, kako divje prede v spalnici. In še fanta je naučila.


Kaj se je dogajalo? Nič. Zavezan sem k profesionalni molčečnosti.


Moje delo je bilo opravljeno, še ena uspešna ozdravitev torej. Znova sem tvegal skok čez balkonsko ograjo in naslednjega jutra skočil na tovornjak, ki me je odpeljal v drugi konec mesta, kjer so se bohotile nove poslovne stavbe. Zagotovo je med njimi še kakšna gospodična Manja. Pa mi je bilo kar malo dolgčas po njej. Maček se hitro navadi na dobro družbo. Upam, da se kdaj spomni name.

			Ko sem skočil s tovornjaka, se še nisem uspel dobro razgledati naokoli, ko sem zaslišal ženski glas.


»Črna mačka! Trikrat moram pljuniti čez ramo, da mi ne prinese nesreče!«


Nekaterim ni pomoči, s tem se moramo psihoterapevti sprijazniti. Povesil sem rep in se odpravil proti parku. Med vsemi tistimi betonskimi hišami je deloval kot pravi raj.


»Muc, muc, kje si. Pljunki so odnesli nesrečo. Edinole ti me lahko obvaruješ pred zlobnimi ljudmi. To sem prebrala med nasveti za osamljena ženska srca. Muc, muc, pridi.«


Dobremu mačjemu terapevtu nikoli ne zmanjka dela. Kolegi so mi zaradi tega nevoščljivi, nekateri kritizirajo moje metode, pa saj na ljudeh ne izvajam lobotomije, in natolcevali, da bi se moral sam zdraviti zaradi zasvojenosti z delom. Pa še kaj! Delo krepi mačka!


Obrnil sem se na tačkah in se kot vihar pognal proti novi pacientki!





SPOMIN


			»Ni dobro, če predolgo spite,« reče nekdo.


Odprem oči. Bela stena nasproti mene je prvo, kar zagledam. V hipu se zavem. V bolnišnici sem. Nora vožnja z motorjem se tokrat ni dobro končala. Monika je imela prav. Ne vem, zakaj tako rad izzivam nevarnost. Tokrat sem jo skupil za vse pretekle poskuse dvojnih škarij. Poskušam premakniti nogo. Zastokam.


»Hudičevo vas mora boleti,« znova zaslišim glas.


Mehak. Topel. S poudarjenimi r. Zveni kot manjša govorna napaka. Zasučem glavo. Na postelji nasproti mene leži starec. Skrbno negovana brada, pristriženi brki, glava brez las. Na nosu očala z močno dioptrijo, da s težavo prepoznam oči.


»Dober dan,« rečem.


»Brane sem. Dvojni zlom noge. Nekdanji dokumentarist, zdaj v pokoju,« pravi oni in zakašlja.


Začutim, da stok zadrži v sebi. Kot da bi hotel pokazati, da se v njem pretaka moč moškega, ki ne bo tožil zaradi bolečine.

			Najraje bi zarjul. Zbada me v kolkih, seka med rebri, leva noga je skoraj do pasu v mavcu.


»Miha mi je ime,« tiho rečem.


»Me veseli,« pravi starec in zakašlja.


Suh, prežvečen kašelj, kakršnega imajo dolgoletni kadilci.


»Nekaj časa bova soseda. Mene bodo spustili čez teden dni, vam se obeta nekaj podobnega. Slišal sem sestro, da ste jo pošteno skupili. Vijaki v nogi, pretres možganov. A ne skrbite, še kaj hujšega so spravili v red, pa vas ne bi.«


Stresel je iz sebe rafal besed, govorna napaka je v hitrem govorjenju komaj opazna, zateguje konce besed. Glas mi je od nekje poznan. Oh, ne, spet je butnila na plano moja stara navada, da vsakemu, ki je vsaj približno prijazen do mene, pripišem, da se od nekje poznava. Monika pravi, da je to navadna paranoja, koliko ljudi stopi v naše življenje in gre dalje, kam bi prišli, če bi si zapomnili vsak glas, jaz pa stalno preverjam, kot da nekaj iščem.


Starec vstaja, zavidam mu, da se lahko premika, čeprav s pomočjo bergel, prikrevslja do moje postelje. Moj obraz si hoče pobliže ogledati, mi razlaga, konec koncev sva soseda. Oh, ja, še to. Pomislim na Moniko, s katero si zadnja tri leta delim spalnico, tale pokveka z debelimi naočniki bo slaba zamenjava, vrag vzemi vse skupaj, prav mi bodi, moral bi jo poslušati, to mojo žensko. V tem trenutku zahrepenim po njej, zakasnela jutranja erekcija postane vidna na dvignjeni rjuhi.


»Kakšen kerlc,« komentira Brane in se zasmeje, kot da bi s tem hotel pregnati mojo zadrego.


Bingeljc se mi v hipu sesede. Starčevski smeh me draži, hotel bi mu zabrusiti, naj se briga za svojega uvelega tiča, bolje je starega takoj postaviti na svoje mesto, da se ne bo potem ure in ure hvalil s kakimi posteljnimi podvigi, poznam jih, te stare kvantače. A preden odprem usta, v sobo pride sestra.


»O, gospod Brane, vi pa kar takole naokoli. Me veseli. Včeraj vas še nismo mogli spraviti iz postelje. Zdaj boste lahko sami šli v kopalnico,« pozdravi starca in se z vozičkom pomakne do moje postelje.


Brane nekaj zagodrnja, nekaj v smislu tega, da bi se z veseljem prepustil njenim rokam. Tisti hip me prešine, da se jaz ne morem spraviti do stranišča.


»Kateter še ni poln. A če boste hoteli na veliko potrebo, mi sporočite, da prinesem posodo,« se sestra obrne k meni.

			Fuck! Pred tem starcem bom moral srati. Odkimam in debelo pogoltnem slino.


»Jutri boste lahko jedli. Danes vam bom dala zadnjo infuzijo. V njej je tudi nekaj proti bolečinam,« reče sestra in pričvrsti novo flaško.


Stegne se nad mano, da mi njene prsi za hip zaplapolajo pred obrazom, če bi se dvignil na postelji, bi jih lahko z ustnicami dosegel, ne zato, ker bi me kaj takega mikalo, tako prekleto nemočnega se počutim, le hotel bi pokazati nekaj drznosti pravega moškega, zagristi z ustnicami skozi njeno modro haljo … Tako pa sem prepuščen skrbi te zalite petdesetletnice, ki prijaznost prodaja kot del zdravniškega kodeksa, in ki spominja na novo komponirano prijaznost mladih prodajalk parfumov. Nobene topline ni v njej. In njen glas, oh, ja, že spet glas, je kot glas učiteljice v osnovni šoli. Še zahvalim se ji kot osnovnošolec. Še dobro, da mi ne bere misli. Starec, ki je odberglal nazaj do svoje postelje, škili proti meni, kot da bi mi s pogledom hotel zavrtati pod lobanjo.


Sestra odide brez pozdrava, zaprem oči, vsaj v mislih lahko pobegnem iz tega prekletega kraja, začnem z igro spominov. Vsaka stvar je enkrat prvič, se ji reče. Priklicujem spomine na prvi šolski dan, prvo cigareto, prvi kino, prve počitnice brez mame, prvi fuk, prvi rock koncert … Stari nekaj beblja, njegov r je kot uspavanka, ne razumem več njegovih besed. Preglasili so jih moji spomini. Ali pa tekočina, ki kaplja v mojo žilo in prinaša pomirjevalo, da postajam vedno bolj mlahav in se mi oči zapirajo.


Vizito sem najbrž prespal. Zbudi me Monika. Z nasmehom. Pričakoval sem pridigo, češ, kolikokrat sem te prosila, da se odpovej svojemu motorju in ne izzivaj nevarnosti. Če že tega ne, bi mi postregla s samohvalo, saj me je ona prisilila, da nosim čelado, brez nje bi se mi možgani razmazali po asfaltu. Nič od tega. Smehlja se. Prekleto, menda mi ne privošči tega sranja. V zadnjem času sva se pogosto prepirala, vse se je vrtelo okoli vedno znova prežvečene zgodbe o otrocih. Kaj trapam! Ne, maščevalnosti Moniki ne morem pripisati. Nobene zlobe ni v njej. Prej neka otožnost. Saj – melanholično nagnjenje naju združuje, ob steklenici popitega vina se oba cmeriva in drug drugemu razlagava, da življenje včasih zgubi čar. A kot da si hočeva dokazati nasprotno, se potem vrževa v vrtinec posteljnega divjanja. Ej, še dolgo ne bo nič od najinega veselja, še dva meseca me boš gledala kriplastega, bi ji hotel reči, zabrisati nasmeh na njenem obrazu, kajti bolečine me kljub čarobni tekočini, ki kaplja iz flaške v mojo žilo, še vedno sekajo.


Tedaj se vrata odprejo, starec je prikolovratil nazaj, prej sploh nisem opazil, da ga ni, zdaj z močeradastim pogledom zapolnjuje ves prostor.


»Ah, to je vaša soproga,« reče in se nama približa.

			»Vi boste torej namesto mene skrbeli za mojega moža,« ga pozdravi Monika in se rokuje z njim.


Gledam njeno roko, ki se izgubi v prepletu njegovih artritičnih prstov. Dolgo ne izpusti njene dlani, ko ji razlaga o tem, da sem imel velikansko srečo.


»Srečo ne le v nesreči, kot vidim, srečo tudi v ljubezni,« priliznjeno doda.


Končno izpusti njeno roko. Monika pa nič, kot da je to ni zmotilo, celo super se ji zdi, da bom imel prijaznega soseda. Ne morem oporekati, ukleščen sem na postelji, hočem vsaj Monikino roko, a nočem je prijeti, zdi se mi, da jo je starec s svojim dotikom umazal.


Kaj mi je? Vem, da se mi zlovoljnost riše na obrazu, Moniki ne bo ušlo, potrudim se in sprostim obrazne mišice, a starec kar stoji, opira se na bergle in nama razlaga o bolnišnični prehrani.


»Predstavljal si bom, da je v infuzijo primešana kranjska klobasa in zelje,« bleknem, pač ponesrečen štos, da bi sprostil napetost, ki se nabira v meni.


Stari se zareži kot pavijan. Ne me basat, če bi že tisti njegov maziljeni glas lahko pripisal kakšnemu potniku, s katerim sem nekoč skupaj sedel na letalu, bi ta pavijanski smeh zagotovo pripadal nekomu, ki sem ga od bliže poznal. A ni čas za raziskovanje. Zdaj je treba tega pavijana odgnati, nekaj časa bi rad bil sam z Moniko.


»A bi bili tako prijazni, gospod Brane, in mi šli iskat časopis,« zinem.


»Saj sem ti ga jaz prinesla,« vskoči Monika in iz torbice izvleče časopis.


Stari vendarle razume, odmaje se do postelje, prižge televizor in utiša glasnost, za Monikim hrbtom se na ekranu menjavajo slike iz neke tv novele.


Monika se skloni, začutim, da mi hoče nekaj povedati. Če bi mi sedela v naročju, bi bilo dosti lažje, pravzaprav vedno potrebuje telesno bližino, kadar mi hoče kaj zaupati. Zdaj pa tole. Hočem ostati trden, še vedno biti njen moški, na katerega se lahko nasloni, čeprav s polomljeno nogo, še zmeraj sem njen …


Bolnišnični klepeti imajo svoje rituale, če je stari govoril o prehrani, lahko jaz o vremenu, nato preskočim na njeno službo, se pošalim na račun podivjanih pubertetnikov, ki jih kroti na urah zgodovine. Ne, nisem zadel prave smeri, lahno razočaranje je na njenem obrazu, ko se poslavljava. Ni konec sveta, jutri znova pride, mi obljubi in me poljubi na čelo, kot da pretirana intimnost ni za bolnišnične prostore.


»Lepo ženo imate,« po njenem odhodu komentira stari in pojača glasnost mehiški nadaljevanki.


»Saj vas ne moti,« reče z gotovostjo, ki ne prenese ugovarjanja.


Kako je lahko ta tip delal v dokumentarističnem oddelku, prenašal papirje, izpolnjeval tabele in opravljal kaj vem kakšno birokratsko delo še. S svojim nastopom me spominja na avtoritarne učitelje iz prejšnjega stoletja, ha, ta bi že pokazal mulariji, ki moji Moniki dela toliko težav.


Obisk me je vseeno utrudil, izrečem to na glas, skoraj potožim staremu, presenečen nad lastnim glasom, ni mi v navadi tak način govorjenja. Razen kadar pobesnim. A to je drugače. Ne da bi čakal na kakšen komentar, zaspim.


»Pustite me … nočem … ne … ne tega … av … saj bom pri miru … ne, kaj pa počnete … mama … pomagaj … nočem … ne … ne … neeee!«


Skočim pokonci. Ja, skočim, zravnam zgornji del telesa, pa me bolečina v trenutku vrže nazaj na posteljo. Ves zmeden sem. Kdo govori te besede? Znane so mi. Zaporedje iztrganih stavkov. Ali se mi je sanjalo in se končno zavedam tega, za kar mi Monika zatrjuje, da včasih govorim v spanju, ne da bi se zjutraj česarkoli spomnil. Silili so me s špinačo, sem jo utišal. Kdo neki mara zeleno brozgo. A tole niso bile sanje. Besede je iz sebe izgolčal starec na sosednji postelji.


»Nehajte! Nehajte! Nehajte!«




Zatulim, preklinjam, ker ne morem do sosedove postelje, kajti nobenega dvoma ni, da so starca preganjale nočne more.


Moje kričanje ima učinek, starec prižge luč, slišim njegovo težko sopenje.


»Oprostite, oprostite, nisem vas hotel predramiti. Veste, v moji starosti se spomini kdaj vračajo, če ne drugače, v sanjah. Kaki težki spomini, ki jih zakopljemo globoko v sebe, se potem pretihotapijo na plano.«


Zdaj je njegov glas drugačen. Nič več maziljenosti, nič več strogosti, samo nebogljenost. In strah. Kot da je v spanju povedal preveč.


»V redu je, gospod Brane, pomirite se. In ugasnite luč. Rad bi zaspal.«


Ne morem. Ne, ne zaradi bolečine. Kot da sem se na njo privadil. Zaradi besed, ki jih je izrekel starec. V meni so predramile radovednost. Le kaj se mu je zgodilo?


Zjutraj pride do moje postelje, a me ne ogovori. Tiho strmi skozi okno. Ne preverja, ali sem buden. Niti ne komentira, ko mi sestra odstrani infuzijo in mi pod zadnjico porine posodo. Brez besed odide iz sobe, da še sestra komentira njegovo vljudnost, čeprav ona ostane v sobi. Medtem ko trebim črevesje, si daje opraviti s sosedovo posteljo.


»Že spet se je poscal. Že pred dnevi je to naredil. Pa sem mu rekla, da mu lahko namestim plenico,« reče nejevoljno.


Ni rekla ponečedil ali polulal. Vulgarizem ji samodejno izleti iz ust. Razumem. Ali pa tudi ne, ko mi napove, da me bo danes umila. Mislim, kako si to predstavlja?


»Nobene panike, gospod Miha. Čisti boste kot dojenček,« reče in se loti dela.


Škrlatno rdeč sem, ko mi z mokro cunjo briše zadnjico. V sobi zaudarja, ona odpre okno, se nakremži, ko vzame v roko posodo in odbrzi, kot da bi hotela čim prej zapustiti prizorišče, da se ji vonjave na bi zajedle v obleko, v kožo in se potem tega smrada vse do večera ne bi znebila.


Sam ostanem v sobi. Ponižanje je za mano, globoko vdihavam zrak, dihaj, dihaj, si govorim, z vsakim izdihom odstranjuješ mentalno svinjarijo, ki so jo ustvarile besede onega starca. Nenadoma si zaželim, da bi se starec čim prej vrnil v sobo, lahko ga bom zbadal zaradi njegovega scanja, ponižal njega, da bi se odrešil lastnega ponižanja.


»Zoprna reč je tole, ko si naenkrat odvisen od nekoga kot majhen otrok,« navrže že pri vratih.


Zveni sproščeno, čista postelja mu je povrnila ugled, sede na njen rob in se nasloni na berglo.


»Oprostite, če sem vas ponoči zmotil,« začne.


Zaslutim, da je to le začetni stavek izpovedi. Preveč brezvoljen sem, da bi ga ustavil. Pa tudi radovednost se je znova vrnila. Zato molčim. Tišina vabi k pripovedovanju bolj kot kakšno nerodno izrečeno vprašanje.


»Veste, v človeku je kakšen spomin, ki mu ne da miru. Mene na starost preganja bolj kot kdajkoli prej. Življenje se napolni z dogodki, spraviš jih nekam, da sčasoma postanejo zbledele fotografije v zaprašenem albumu. Na starost ima človek toliko časa. Nimaš več hrepenenja, ali pa se zavedaš, da toliko stvari ne zmoreš več. Potem ti ostanejo le še spomini. Prah na albumu je pobrisan, fotografije spet dobijo svojo barvo.«


Še vedno ne rečem nič. Stari me je presenetil. Nisem ga imel za razmišljujoče bitje. Govori kot kakšen filozof. Filozof skrivnosti.

			»Spomini so kot skrivnosti,« rečem jaz še bolj globokoumno.


Saj sem študiral filozofijo, in čeprav delam na turistični agenciji, svojega zanimanja, ki naj bi mi pomagalo odgovoriti na temeljna bivanjska vprašanja, ne mislim zatajiti.


A stari kot da me ni slišal. Mogoče želi samemu sebi razjasniti, kateri strahovi mu ponoči mešajo štrene ali se izkašljati, ker vsega najbrž ne more odnesti na oni svet.


»Prihajal je ob nedeljah popoldne, ko nikogar ni bilo doma. Vedno je prinesel nekaj hrane, klobase in take reči. Kakšen priboljšek. Saj ne vem, kako se je začelo. S pogledi, ki so se iz mojega obraza pomaknili dosti nižje. Z roko na mojem kolenu. Z božanjem po laseh. Šepetanjem. Besedami, kako sem lep fantek. Da me mora ona nečesa naučiti, da bom jaz lahko učil druge. Z roko v mojem hlačnem razporku …«


Poslušam ga, a se mi zdi, kot da ga ne slišim. Kot da ne razumem pomena besed. Kot da so sestavljene iz črk, prepoznavam vsako od njih, a ne sestavim smisla. Nekaj je narobe, me prešine. Nekaj je hudičevo narobe. Brez veze, da se ukvarjam s tem. Starec je povedal, kar je imel za povedat, olajšal si je dušo, ponoči ne bo mokril postelje, še ena zgodba o zlorabljenosti, ki jo lahko spravim na polico naključnih prigod. Dovolj ga imam.

			»To je samo spomin. Gotovo ste v življenju doživeli veliko lepega. Saj veste, kako pravijo: za vsakega od nas svetijo zvezde na nebu.«


Od kje se je vzela ta poetična eskapada? Moral bi izreči kaj grobega, recimo, kaj mi težite s tem, a ne vidite, da sem zblojen od bolečin ali tablet proti bolečinam, glava se mi kisa, že ponoči sem si umišljal, da so mi vaše besede poznane. Zdaj vas tolažim z neko pesniško frazeologijo kot ubogljiv učenec, ki je videl žalostnega učitelja in ga hoče razvedriti s svojim napredkom v jezikovnem izražanju.


A moje besede imajo učinek. Starec prične cmihati, njegov jok postaja vedno glasnejši, na nekoga je odvrgel breme, naj mu bo, prenesel bom to njegovo olajšanje, samo potem mi naj da mir.


Nenadoma preneha, pošteno se usekne, brez besed se spravi v posteljo, prižge televizor, izbere dokumentarni film o živalih. Meni je prav. Tevejčki so dobrodošlo mašilo za praznino, strmim v levjo družino in poslušam razlago o levji samici. Najbrž sem med gledanjem zaspal, predramila me je Monika. Z jezikom me je požgečkala po ušesu, ustnice še vedno prislanja, nežno šepeta, daj, fant, zbudi se, nekaj pomembnega ti moram povedati.


Predvidevam, da starca ni v sobi. Zastokam. Po dolgem času zaradi ugodja in ne zaradi bolečine.

			»Nadaljuj,« zašepetam.


Naj njen jeziček seže še globlje, naj zavrta vse do možganskih celic, saj tam se menda bistri bolečina, naj poliže vse besede tega zoprnega starca, ki mi poskakujejo po glavi kot podivjana žrebeta, naj osedla tistega, ki dviguje zadnje noge in pobesnelo brca z ritjo. Nikar se ne ustavi, ljubica, še morje časa bo, da mi zaupaš svoje skrivnosti, naredi to doma, ne v tej zasmrajeni bolniški sobi, ker kdo ve, kaj mi želi povedati tvoj ljubki jeziček, ki se nenadoma odmakne, toliko da naredi prostor ustnicam.


»Otroka bova dobila, Miha. Noseča sem.«


Prvo, kar bi hotel zasikati, je gotovo to, da ni izbrala pravega trenutka. Ne za otroka in ne za novico. Ugriznem se v spodnjo ustnico, zadržim bes in razočaranje, pomislim na razčustvovane prizore iz mehiških nadaljevank, tam mora biti recept, kaj izreči, ker žene ne morem razočarati.


»Ljubica, to je pa presenečenje. Lepo presenečenje. Kako srečen sem,« zašepetam.


Laž, pofukana laž! Nikoli si nisi želel otroka! zatrobi v meni. Ne, ne bom prasec in ne bom je razočaral. Prevečkrat sem jo že. Takrat, ko sem jo prevaral z Majdo. Ali ko sem še kot njen fant za teden dni izginil. In ji sfižil prvo večerjo pri njenih starših, ki sem jih ozmerjal z zarukanimi kapitalisti.

			Monika me nejeverno pogleda. Predobro me pozna. A ta laž ji sede, poglablja njen blaženi nasmešek, otrok terja tak odgovor, dal sem ji ga, zakaj se torej ne zravna in odmakne od mene. Ne bom zmogel ponoviti. Kje je zdaj nagnusni starec, naj že pride in beblja o bolnišniški prehrani, naj komentira zeleno obleko moje žene, zaradi mene naj pred njo obnovi zgodbo iz nočne more. Naj se nekaj zgodi, ker drugače bom začel kričati.


Vrata se odprejo. Hvala bogu, sestra je.


»Gospa, nikar preveč ne utrujajte bolnika. Kmalu ga boste dobili domov. Medtem si privoščite obisk savne ali masažnega salona. Ko ga boste dobili v domačo oskrbo, za to ne bo preveč časa,« reče sestra.


Tista debeluška je, ki govori, kot da se je na pamet naučila stavke za bolnišnično rabo.


»Z lepimi novicami ga res ne utrujam,« se nagajivo nasmehne Monika.


Njen nasmeh razoroži sestro, v lonček mi vsuje zdravila, me opozori, naj jih vzamem pred večerjo, napove, da me bodo naslednji dan peljali na slikanje, in odpeketa.


»Joj, oprosti, tako sem vesela, da sem te pozabila vprašati, kako se počutiš,« reče Monika.


»Vedno boljše,« odvrnem.


Laž. Znova laž. Prekleto ušivo se počutim in presran sem kot še nikoli v življenju. Jaz ne morem postati oče. Prekleto, saj sem že oče. O splavu se z Moniko nima smisla pogovarjati, brez pomena je zasliševanje, kako je mogoče, da je kontracepcija zatajila. Nežno jo pobožam po roki in ji rečem, da je lepa. Tokrat ne lažem. Moja žena je lepa. Seksi za znoret. Zdajle bi si raztrgal mavec, skočil iz postelje in jo položil kar na mizi.


»Doma bova proslavila,« rečem, da bi pregnal tišino, ki se je zdajci zajedla med naju.


Žena pokima, nenadoma se ji mudi, popraviti mora kontrolne naloge, mi kot v opravičilo razlaga, tokrat laže ona, odhaja, ker hoče odnesti s sabo besede srečnega očeta.


Strmim v strop. Kot bebavec. Ne zmenim se za soseda, ki se je privlekel v sobo. Na sumu ga imam, da hodi v spodnje nadstropje in si v bifeju privošči žganje. Ne motim se, zavoham njegovo sapo, ko se primaje do moje postelje, primakne stol in se usede, kot da sva postala zaupna prijatelja, ki si bosta izmenjala novice.


»Žal mi je, da sem zamudil obisk vaše žene. Z veseljem je pogledati tako lepotico,« pove v enem dahu.


»Hvala,« odvrnem in še vedno gledam v strop.

			»Tudi jaz rad gledam v strop. Tam si predstavljam narisane prizore iz mojega življenja. Lepše se vidijo.«


»Jaz si jih predstavljam v glavi,« odvrnem.


Nekaj modrosti starec vendarle premore. Molči. Najbrž je zaslutil, da moram v tišini nekaj pomembnega domisliti.


Predstavljam si otroka. Dojenčka. Fantka. Ja, recimo, da bo fantek. Ne, z dojenčki mi ne gre. Malo večji mora biti, da lahko prenesem njegovo podobo. Na primer prvošolček. Ali še starejši. To mi gre laže. Na strop naslikam fantiča s kodrastimi lasmi. Oba z Moniko imava take lase. Lep bo. Joj, ne sme biti preveč lep. Lepota je nevarna. Lepi otroci so nevarni. Kaj bledem? Saj sem bil tudi jaz lep otrok. Pravijo, da sem še danes postaven dedec. Samo – če ne bi bil tak težak. Še stranke se kdaj pritožijo, ker prepogosto izgubim živce. A me šef tolerira. Ker znam najhitreje poiskati ugodne letalske prevoze ali izbrati prave počitnice za zaljubljene pare. Pa kam sem zašel. Bežim. Pobegniti hočem pred otrokom, ki na stropu igra nogomet. Stresem z glavo. Starec, še vedno sedeč ob moji postelji, se zdrzne. Kdo ve, kam je on odtaval?


»Nekam zamišljeni se mi zdite.«


Halo?! A me zafrkava? Mi bere misli? Seveda sem zamišljen! Kako bom zmogel vse to? Ne zato, ker sem trenutno v stanju kriplja. To bo minilo. Oče bom za zmeraj.


»A imate kaj otrok?« si ne morem kaj, da ga ne bi vprašal.


»Ne, nisem imel te sreče. Sem jih pa vedno imel rad. Zakaj sprašujete?«


»Pravkar sem zvedel, da bom postal oče,« rečem.


Ne vidim razloga, da bi staremu lagal.


Najprej zažvižga. Potem vzame mojo roko med svoje dlani. Nazadnje me poboža po roki.

			»Priden fant,« reče.


Otrpnem. Pogrkovanje in priden fant se kot odmev oglasita v meni. Moja roka med njegovimi dlanmi. Zaskeli me koža. Zapeče. Zaščemijo me oči. Nekaj mi trga telo na dvoje. Staremu izpulim roko. Sname si naočnike in si z roko briše oči. Kot da ga je moja novica ganila do solz. Njegove oči so modre barve kot spominčice. Ta pogled od nekje poznam.


»Večerja,« naznani sestra in do naju pridrsa z vozičkom.


Ni tista debeluška kot po navadi. Mlado dekle je, ki je komaj začelo s prakso.

			»Gospod Mirko, danes boste jedli za mizo?« vpraša.


»On ni Mirko. Brane je,« se oglasim.


Lahko sem brez noge, brez polovice reber, pretreseno glavo, a njegovo ime sem si zapomnil.

			Stari se zahahlja. Znova prepoznam smeh pavijana.


»Oh, kličejo me tako ali drugače. Branimir sem. Eni mi rečejo Brane, drugi Mirko. V mlajših letih sem bil rad Mirko. Takrat, ko smo bili še tovariši. Tovariš Mirko. Ja, tako so me klicali otroci, ko sem vodil skupino mladih tabornikov na taborjenje. To so bili časi.«


Zdi se mi, da sem se izluščil iz telesa. Z nogami se kot gmota misli prisesam na strop in strmim v plešo tovariša Mirka. Zgodaj je izgubil lase. Njegova glava se je bleščala v soncu, ko sva igrala nogomet. Ali ko me je učil delati vozle in zabijati kline. Dvigovati taborniško zastavo. Prepoznavati sledi živali. Skrben tovariš Mirko!

			Zvečer je prihajal v prostor za kuhinjo, da preveri, če sem dobro pomil posodo in jo zložil na leseno polico. Včasih prisedel k meni na klop. Vedno je imel zame kakšen priboljšek. Majhno darilo. Ne vem, kako natanko se je začelo. S pogledi, ki so se iz mojega obraza pomaknili dosti nižje. Z roko na mojem kolenu. Z božanjem po laseh. Šepetanjem. Besedami, kako sem lep fantek. Da me mora ona nečesa naučiti, da bom jaz lahko učil druge. Z roko v mojem hlačnem razporku …

			Bruhnem. Na blazino izbljuvam kašasto brozgo. Kiselkasti vonj me prikliče nazaj v telo. Mlada sestra je zmedena, ne ve, kaj naj naredi, naj pokliče zdravnika, glavno sestro ali sama poskuša rešiti stvar.


»Nič hudega ni. Umijte mu obraz in zamenjajte posteljnino. Včasih je to reakcija na zdravila proti bolečinam. Tudi jaz sem že takole kozlal,« pokroviteljsko pojasni starec.


Molčim. Sestra opravi, kar je treba. Ne zastokam, ko me previdno obrača. Ne zinem nobene, ko zapusti prizorišče in ugasne luč. Noč vstopa skozi okno ali moj pogled stopa skozi noč. Čuden mir se je naselil vame. Neka uganka se je razrešila. Nekoč me je terapevt, h kateremu sem se pred leti zatekel zaradi napadov anksioznosti, povprašal, če sem slučajno kdaj imel opravka z zlorabo. Opravka z zlorabo, je rekel. Menda naj bi moje obnašanje kazalo na to. Vzkipel sem. Kako je lahko to pomislil? Super starše sem imel, delovne, tople, denarja ni manjkalo. Kulturna vzgoja v domačem okolju. Nič posebnega. Včasih zapleteni odnosi z ženskami, od katerih sem kdaj pobegnil, a kateri moški ni, če mu je kakšna hotela nadeti premočno uzdo. Z Moniko je bilo že od začetka drugače.


Mogoče je vendarle prav, da je ona mama mojemu otroku, prvič pomislim. In se stresem. Mojemu otroku se ne sme nič takega zgoditi.

			Nenadoma se zavem, da sva s starcem sama v sobi. On vseeno bolj pokreten kot jaz. Misli žebrajo zagovore strahov, ki natolcujejo, da bi bilo tega starca, ki sope na sosednji postelji, potrebno zadaviti. Počakati, da zaspi in mu položiti blazino na glavo. Neumnost! Ne morem vstati iz postelje! Nemočen sem kot otrok. Nemočen kot takrat, ko sem sedel z njim na leseni klopi v taborniški kuhinji. Najraje bi zarjovel od nemoči. Poiskal moč vsaj v svojem glasu. Glasu, ki se je bal govoriti in je raje taborniško prigodo zakopal nekam med drobovje. Naj ne govorijo, da spomine zakopljemo v glavo ali srce. Tam po črevih se plazijo kot potuhnjena žival, uspavana od sramote in ponižanja.


Moj filozofski pedigre ne pomeni, da nisem praktičen človek. Znam narediti urnik potovanja, urediti stanovanje, redno plačevati račune. Sistematičen sem, a ne hladen. Rad načrtujem. Počakal bom, da ozdravim, potem bom poiskal tega tovariša Mirka ali gospoda Braneta, saj je vseeno, kako mu je ime. Lahko bi ga klical tudi pavijan. Ali gospod R. Ne, ne bom ga zadavil, izsiljeval ga bom, grozil mu bom, zagrenil zadnje trenutke njegovega življenja. Zloba se dviguje v meni skupaj s kislino v želodcu, hudiča, ne smem spet bruhniti, pomiriti se moram. Ne gre. Nemirno obračam glavo sem in tja. Moram se ustaviti, starec mora misliti, da spim, ne bi prenesel, da bi me zdaj ogovoril. Nalahno premaknem glavo in se ozrem proti njegovi postelji. Drobna opozorilna lučka osvetljuje njegove telo. Nekam čudno je skrivenčeno, zavzelo je pozicijo zarodka. Ali majhnega otroka, z roko, pokrčeno nad glavo, kot da bi se želel starec pred nekom zaščititi.


Nenadoma se spomnim njegove zgodbe. Bi se mi moral zasmiliti? Bi moral v meni vzbuditi sočutje? Kakšna bi morala biti kazen za njegovega storilca? Enaka njegovi? Ali je res v svojem dejanju ponovil tisto, kar je njega nekoč naučil stric, ki mu je nosil klobaso in take reči?


Nenadoma se starec premakne. Nič več ni zarodek. Nič več deček. Zravna se in sede na rob postelje. Mogoče mora na stranišče. Ropota s svojimi berglami, usekne se v robec. Priprem veke, ko se kar brez bergel pomika proti moji postelji. Hodi počasi, kot da se premika v vodi. Ulična svetilka skozi okno zabija svetlobo na njegovo golo glavo. Sence, ki na steni spremljajo njegovo hojo, postajajo vedno večje, ko se primaje do moje postelje. Skloni se. Približa obraz mojemu. Obide me groza. Ne morem premakniti rok, da bi ga lahko odrinil. Le na široko odprem oči, ko on odpre usta in spregovori.


»Oprosti mi, Mihec.





BARABA


			»Zakoljimo prasca!« sem zavpila.


In tu je bil začetek.


Kajti baraba se ne rodiš. Baraba postaneš. Ne rečem, da ni potrebno nekaj genskega materiala, vsaj kakšno nagnjenje do ekstremne klepetavosti recimo, a najvažnejše so okoliščine. Krize. Lakota. Vojne. Ali kombinacija vsega tega. Pravi raj za razcvetanje določenih potencialov.


Zahteve po zakolu si nisem jaz izmislila. Ponovila sem jo za dedkom. Kaj pa naj drugega reče dvanajstletni otrok, ki na začetku vojne skupaj z ostalimi člani družine že tri dni je juho iz prekuhanega lubja in zemlje z dodatki posušene trave. Moja sestra Mija me je ozmerjala z barabo, ja, natanko ta izraz je uporabila, meni je ob tem po žilah zaplala kri. To! Baraba! In sploh sem mislila samo na to, kako bo blagodejni občutek polnega želodca s toploto napolnil telo. Četudi bo za to zaslužen Mijin pujsi Manci.


Tu je treba povedati, da je bil pujsi tako rekoč družinski član. Če smem pripomniti – to se je zgodilo dolgo pred tem, preden so si ga kakšne filmske zvezde omislile kot hišnega ljubljenčka. To so zelo čiste živali. In skrajno krivično je, da se ljudje vsepovprek zmerjajo s prasci. Naš pujsi bi to resnično postal, če bi seveda dočakal primerno starost.


Pravzaprav si ga je že ob rojstvu posvojila moja sestra. Bil je slaboten, primeren za odpis, a ga je ona rešila, ga hranila po steklenički, kot dojenček je spal v njeni postelji in kasneje poleg nje. Vodila ga je na sprehode, se pretepala z vaško otročadjo, kadar se je kdo hotel norčevati iz tega. Kasneje je ob obiskih enih in drugih vojakov, ki so stikali za živežem, skupaj z Mancijem čepela na podstrešju in mu v gobček tlačila cunjo, namočeno v žganje. Če pri dojenčkih pomaga, da utihnejo, zakaj pri pujsiju ne bi. Kruljenje je bilo zadušeno, vojaki so odšli in Manci je obhode vojske srečno preživel, naše lakote pa ne.


Natančno sem opazovala dedka, ko mu je odrl kožo, kot da bi vedela, da mi bo to nekoč prišlo prav. Kakšne dobrote so nastale iz Mancija! Še najboljše je bilo nekaj, kar je bilo podobno golažu. Mama je v lonec poleg kosov mesa nasekljala čebulo, ki sem jo morala izmakniti s sosedovega vrta.


Ko smo hlastno použivali nesrečneža, so jokali vsi razen mene. Mama je zmajala z glavo, ker nisem pokazala znakov solza niti takrat, ko smo na vrtu pokopali njegove trikrat prekuhane kosti. Prepevala sem mu pesmico o angelcih in potem novico o pokopu raznosila po okolici. Moja klepetavost je bila takrat že legendarna. Prinesla mi je celo status božjega otroka, kot da sem malo čez les, a to je daleč od resnice, kot boste spoznali. Barabe smo samo na moč iznajdljive. Če je potrebno, vključimo naš govorni aparat. Še najmanjše zlo. Ko smo otroci, se s tem okoristijo tudi odrasli. Vsaj moja mama in dedek sta se. Očeta je odnesla bela garda, a zagotovo bi izrekel kako pohvalno na moj račun. Kje sem že ostala? Oh, včasih me odnese v kakšna razglabljanja in potem izgubila nit pripovedi. Aha, že vem.


Naša hiša je stala na vrhu hriba. S krasnim razgledom daleč naokoli. Nemški vojaki so prav zato v njej hoteli narediti opazovalnico. Nekaj vojakov naj bi noč in dan strmelo skozi okno moje sobe in čakalo na sovražnika.


»Bolje, če tega ne naredite. Moja hčerka se rada potepa naokoli. Ne samo, da se potepa, strašna klepetulja je. Lahko jo ubijete, ta bo še iz groba sipala naokoli novico, da je naša hiša zastražena. Veste, ona je božji otrok,« je mama razložila tipu, ki so ga vojaki privlekli s sabo za prevajalca.


Ein gotes Kind, je zaskrbljeno ponovil nemški oficir. Spokali so se iz hiše, kot da jo bo vsak hip sam hudič pognal v zrak.


Čez nekaj tednov je bila vas osvobojena, zdaj so si hoteli partizani narediti opazovalnico. Mama je ponovila zgodbo. Partizanski oficir jo je najprej nahrulil, z božjim imenom je prepovedano opletati, jo je podučil in se skupaj z mano zaprl v sobo. Pričel je preverjati, če se v meni skriva še kakšna čudežna moč napovedovanja prihodnosti, božji otroci naj bi to obvladali. Obračala sem oči navzgor, kot sem videla sosedo Ančko, kadar je vedeževala, ali pa se je samo pretvarjala, da obvlada posel. Mojega oficirja je zanimalo, če se bo bolničarka Neža vnela za njega. Majala sem se navzgor in navzdol, molela jezik iz ust, se nenadoma ustavila in mu napovedala srečno prihodnost in pet otrok. Fantje so odbrzeli kot za stavo, oficir se je spomnil, da morajo zaščititi skrito bolnišnico in bolničarko Nežo. V našo hišo se je spet naselil mir, kolikor je v vojnem času to sploh mogoče. Takrat sem si zapomnila, da se barabam v božjem naročju dobro piše.


Po vojni je bila druga pesem. Oče se ni vrnil, z mamo, dedkom in sestro, ki še vedno ni govorila z mano, smo se preselili v mesto. Teta Julka nam je na smrtni postelji zapustila hišo. Hiša je bila velika dovolj, da se nam je pridružil nekdanji politkomisar, meni so zrasli joški, kar ni ušlo njegovim očem. A tudi jaz znam dobro gledati. Pretaknila sem njegovo sobo in odkrila kopico čudnih pisem. Pisma imajo moč. Zlasti če so anonimna. Z idejo o izdajalcu sem okužila sestro.


Če je treba, barabe znamo celiti rane. Najlonske nogavice, ki sem jih politkomisarju izmaknila iz njegove skrite zaloge, so omehčale sestrino srce. Skupaj sva sestavili pismo o hudodelstvih našega sostanovalca. Rešili smo se enega, a dobili drugega.

			Z njim je bilo drugače. Tovariš Ferdo je bil narodni heroj. Heroji so bili pravi junaki. Ne pa ti izmišljeni Batmani, Možje v pajkicah in kaj vem kdo še vse. Kadar si je naš Ferdo oblekel uniformo, so se na njegovih prsih zableščala odlikovanja, da te je njihov lesk kar zaslepil. Z veseljem sem mu kakšno leto loščila škornje in čakala, da bo opazil moj trud. Mimogrede – barabe znamo biti potrpežljive, če je treba. Za narodnega heroja še posebej. Zlasti ker so heroja od mojega ta starega menda naskrivaj častíli beli. Vsaj tako mi je zaskrbljeno zaupal dedek. Potrebujemo politično kritje, je venomer ponavljal.


Zloščeni čevlji, mamini golaži in moji večji joški so naredili svoje. Pa da nam ne bi kdo očital konformizma. Kaj potem, če je mama še vedno hodila v cerkev, dedek slavil Stalina, ko se ga ni smelo več, sestra pa se je dobivala z nekdanjim lastnikom tovarne. Bila sem edina rešitev za družino. Tudi barabe imamo pravico preživeti, mar ne. In sploh je imel Ferdi lepo telo, kar je moja naraščajoča ženskost nedvomno opazila. Žrtev ne bo prehuda. Četudi sem na Ferdijevo zahtevo morala čakati na poročno noč, da se odrešim nadležnega devištva.


Mama me je natanko podučila, kaj me čaka. Ni hotela, da bi bila taka nevednica kot ona, ki je v vseh letih zakona le mižala in preštevala ovce, dokler se zadeva ni končala. Saj mi je bilo brez nje jasno, da ima ženska pravico do užitka. Pa da se ne bi smejali, če vam to pripoveduje starka, lepo vas prosim.

			A mojemu užitku je na začetku slabo kazalo. Ferdiju je granata odnesla nekatere zelo pomembne dele, ki jih je čez nekaj časa nadomestil Ferdijev bratranec Jože, postavni učitelj telesne vzgoje. Njegovi obiski niso ostali brez sledu. Povedala sem Ferdiju, da sem noseča, čeprav njegovi prsti in ustnice niso proizvajali dragocenega semena. Ne, ni se mi zmešalo, nisem se odpovedala karieri barabe. Kvečjemu je ob tem dejanju narasla do neslutenih višin.


Jasno, da sem vedela, v kaj se podajam. Toda – ali ni bilo čudno, da je bil narodni heroj po treh letih brez potomca? Ugled njegove partije je bil omajan, še partijski sekretar ga je menda opomnil na to zadrego. Moj Ferdi se je novice razveselil, nikoli ni povprašal, kdo je oče, onemu pa nisem ničesar zinila. Tako je narodni heroj postal oče malemu Simonu. Mama ga je odnesla h krstu, niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi jo v skladu s svojim prepričanjem ustavila. Nasprotno. Moje prepričanje je, da mora biti človek na vse pripravljen. In sploh, komunizem je bil novodobna izmišljotina, cerkev je večna. In če že ne sebi, sem vsaj sinu hotela zagotoviti pot v nebeško kraljestvo. A pustimo to.


Ko si je telovadni učitelj našel ženo, sem poskusila srečo pri mesarju. Kakšne karmenatelce je sekal s svojimi čvrstimi mišicami. Ne pa tako kot moj dedek, ki je nespretno mrcvaril truplo našega Mancija. Sicer pa – mesa sem imela, kolikor sem hotela. Pravi meseni raj. Pa da ne boste mislili, da sta me moja moška vzdrževala.

			In ne, nisem ponaredila dokumentov, da sem dobila delo v kadrovski službi. Moja izobrazba je bila zaradi vojnih razmer okrnjena, to se razume, ne. Po pravici povedano, šola me ni zanimala. Ne vem, zakaj delajo takšen cirkus zaradi zmanjševanja izobraževalnih programov. Življenje nas nauči čisto dovolj. Vsi se učimo na lastnih napakah, barabe še posebej.


Lepa so bila tista leta. Z možem sva potovala, z mesarjem sva potovala, mama je bdela nad sinovo vzgojo, dedek pa je ob Stalinovi smrti umrl zaradi žalosti. Kmalu za tem je kap v glavo udarila mojega moža. Ne vem, če sem ga s težkim srcem predala v dom za ostarele. Breme bi težko prenašala. Na sina ni bilo računati. Ferdo mu je uredil študij v tujini, kjer je tudi ostal. Mislim, da ni podedoval mojih genov, kajti iz samo njemu znanih razlogov ni bilo priporočljivo, da se vrne v domovino.


Bila sem sama, a svobodna. Povem vam, svoboda je nevarna. Nenehno terja vedno večje ugodnosti. Več svobode daš ljudem, več bodo hoteli imeti. Zatiranci nikoli ne zahtevajo potice. Oni hočejo le kruh. Le barabe vemo, da lahko dobimo več.


Zato sem še naprej hodila na potovanja. Italija je božanska dežela za kockarje vseh vrst. In tako sem v času moje odtekajoče mladosti hodila vrtet kolesa sreče v tujino. Oboževala sem igre na srečo. Četudi sem zakockala naš vikend na morju. Potem sem se ustavila. Pravzaprav sem se morala.

			Neki norec, nekakšna visoka politična živina, za katerega se je izkazalo, da je bil nekdanji možev tovariš, si je zaželel naše nove hiše, prekrasne stare vile, ki so jo renovirali najboljši mojstri. Spremembe zakonodaje so tistemu norcu podale roko, jaz sem šele takrat izvedela zgodbo o mojem prestižnem domovanju. Vsako barabo bi bilo sram. Da smo lahko prišli do nje, je moj Ferdo moral izgnati neko židovsko družino, njihovi potomci so hoteli svoje nazaj, stare zamere so stare zamere, tu smo barabe brez moči, zato se v krvna maščevanja nikoli ne mešamo.


Mene je doletelo nekaj prisilni izselitvi podobnega. Nazadnje so me vtaknili v tole špelunko. Sem si rekla, da je to samo začasno. Medtem sem iskala druge rešitve. V skladu s samoosvoboditveno ideologijo so v službi narasle moje obveznosti. Nič več podaljšanega časa za malice, kjer sem lahko opravila vse prepotrebne nakupe in skočila na obisk k mesarju. Treba je bilo pošteno delati. Bledlo se mi je od številk in izpolnjevanja obrazcev. Ali jim nihče ni povedal, kam je pripeljal napis Delo osvobaja?


Pomoč sem poiskala pri stari zdravnici. Nežka se je v svoji spretnosti kalila še kot bolničarka, imela je srce kot avtobus, jaz pa ženska, ki je kot otrok napovedala srečno usodo njenemu možu, da je zbral pogum in jo zasnubil. To sva že pred časom odkrili v pogovoru, ko so mi zaradi nesrečnega padca morali zamenjati kolke.

			Nežka je pokazala polno razumevanja. Najprej mi je uredila polovičen delovni čas, potem upokojitev. A na zvišano penzijo, ki bi jo lahko prejemala po mojem pokojnem možu, zaradi birokratskih zapletov nisem mogla računati. Moj penzion je pokril položnice in nekaj obrokov, stare denarne zaloge so kopnele, ker tu in tam sem vendarle skočila kar v domače loge zavrtet ruleto, a se ni dobro končalo.


Tisti Edo, ki se je rad sprehajal z mojim Ferdom in je nekoč skoval misli o sreči, se je motil. Ni res, da si srečo človek gradi sam. Rabimo državo, sistem, politične stranke. Če še to odpove, mora baraba do zadnjih končičev prebuditi svoje bistvo. Mi želimo preživeti. Vsaj približno. Za odtenek bolje kot naši prijatelji. Njihova zavist postane hranivo naših novih podvigov.


Lahko bi za pomoč prosila svojega sina. A od njega sem lahko pričakovala le novoletno voščilnico in, kadar se je spomnil, kakšen klic za rojstni dan. Mesar ni več prodajal mesa, zelenjava ni po mojem okusu. Časi, ko bi lahko v kadrovski izpeljala kaj denarja na svoj račun ali v finančne oaze, so minili. Pa še starost s sabo prinese mrtvilo. Dolgčas. Brskanje po spominih. Nekaj časa sem dvigovala svoj revolucionarni duh s podobo telovadnega učitelja iz mladih let, si vrtala po češplji in se šla virtualno resničnost. Ne vem, kako si mladi lahko z njo pomagajo. Jaz sem začela padati v depresijo, ki je do tedaj nisem poznala.

			Ne rečem, rešitev pridobivanja dodatnih sredstev bi lahko bila prodaja doma narejenih jopic (plesti in kvačkati nikoli nisem znala), lahko bi tudi kot dobrodušna babica iz soseske varovala majhne otroke (še moj mi je šel na živce, kaj mi tuji ne bi). Zato sem v trgovini nekajkrat odigrala slabost. Kdo bi brskal po zajetni torbici onemogle starke, ki se je nenadoma zrušila na tla in ječala, da se ji blede od lakote. Dobri ljudje so me spravili pokonci, me dodatno založili s hrano in odpeljalidomov. A ko sem podoben prizor videla v nekem ameriškem filmu, sem se temu odpovedala. Gnili kapitalisti bodo kopirali moje zvijače, ali kaj?! Odpade. Pa še na beračenje me je vse skupaj spominjalo.


Slednje je absolutno odpadlo. Ne bom z ličnim klobukom na glavi razlagala mimoidočim, da že tri dni nisem jedla, iztegovala tresoče roke in sramežljivo sklanjala glavo, kot to počne sosed iz drugega nadstropja. Saj sem ga videla na trgu. Najhuje je bilo, ko je pletenčil o tem, kako ga je sram. Mene bi tudi bilo. Pa zaradi drugih razlogov kot njega. Ker bi odpovedala kot baraba. Mi ne končujemo tako. Osamljenost vzamemo v zakup. Zamižimo na levo oko, ko podrsavamo do stranišča, ki se nahaja na hodniku. Pobožno gladimo starinsko omaro, ki v notranjosti skriva kristalne kozarce in srebrn pribor, dokaz naše nekdanje slave, ki ga niti za ceno življenja ne bi prodali. A da bi se odpovedali svoji iznajdljivosti, prevejanosti in sposobnosti, da goljufamo na najbolj perfidne načine?

			Ne.


Svoj ličen klobuk sem zamenjala z ruto, vtaknila v torbo pločevinast krožnik in se odpravila na pohod po javnih lokalih. Vsi poznamo stranišča za javno uporabo. Čista so kot angelčkova ritka, drugače jih lahko zadane sulica sanitarne inšpekcije, ki nikoli ne zgreši cilja. Kaj pa me je stalo, če sem kakšno uro s svojo postavo zapirala pot ljudem, žejnim olajšanja. Pred sabo sem stegnila krožnik, zamomljala dva evra, prosim in človeka spustila naprej. Nikoli nisem nosila iste obleke ali rute, lokale sem menjavala kot za stavo in se držala pravila, da nikoli ne obratujem dvakrat na istem mestu.


Moj posel je nekaj časa lepo cvetel. S človeškimi iztrebki sem zapolnila manko v svoji penziji. Potem je lokalov zmanjkalo. Pa tudi obiskovalcev je bilo vedno manj. Nevidno delovno silo so ponekod nadomestili avtomati. Na zadnji delovni dan sem oskubila policaja. Čeprav sem pred tem zaključila z delom, se nisem mogla premagati, ko sem ga videla, kako se drži za zadnjico in mi v roko tišči desetaka. Odkurila sem jo, še preden se je vrnil. Intuicija barabe je neverjetna. Tudi tokrat ni zatajila. Sosed, tisti, ki berači, mi je povedal, da je na straniščih opazil obvestilo, da stranke vljudno prosijo, naj ne zaupajo starki, ki od njih terja denar za uporabo stranišča.


Zdaj je šlo zares. Tisti mesec mi je že prvi teden zmanjkalo denarja. Le nekaj drobiža je ostalo. Za krompir in korenje. Sredi najbolj mračnih misli me je zmotilo mijavkanje. Še nikoli ga nisem tako jasno slišala. A kadar nam gre za nohte, se vsi čuti izostrijo. Stopila sem na hodnik. Vrata na verando so bila priprta. Mijavkanje je potihnilo. Namesto tega sem zaznala omamno vonjavo.


Meso! Po vonju je spominjalo na golaž, ki ga je mama pripravila iz ostankov pujsa Mancija. Pa kaj je to?! Ne more biti, da bi mi spomin hotel prebuditi slabo vest. Odločno sem odprla vrata in zagledala mačka, ki je mlaskaje praznil posodico z mačjo hrano. Halo?! Ta debeli stvor je žrl mojo najljubšo hrano. Ne meneč se za njegovo pihanje in mijavkanje sem mu izmaknila posodo, oddirjala v svojo sobo, izpraznila vsebino na krožnik in jo hitro odnesla nazaj. Maček je polizal ostanke, jaz sem se spravila nad vse ostalo. Dodala sem malo česna in peteršilja, tako slastne večerje že dolgo nisem imela.


Na tem mestu je treba nekaj povedati. V naši hiši živi kakih deset strank. Večinoma starejših. Ne bom rekla starih. Pač starejših občanov. Penzionistov. Poleg njih mlad par brez otrok na podstrešju. V pritličju samohranilka s polnoletnim otrokom. Ostalo je vse artritično, na pol pohabljeno in pozabljeno, nekateri pa vendarle še z dosti energije, da komu polepšajo dan. Gospa Minka je ena takih. Že zaradi rednih dodatkov svoje hčerke. Ob sobotah pušča pred mojimi vrati potico, predvsem pa hrani potepuške mačke. Najprej si zastran tega nisem belila glave, nazadnje pa ugotovila, da na redne obiske prihaja le eden. Feliks. Srečko. Ob naslednji kraji njegove hrane sem si ga bolj natančno ogledala. Vsaj po videzu izrezan Garfield, tisti maček, čigar smešnice v stripu lahko odkriješ v dnevnem časopisju. Ampak tale ni bil nič lenoben. V naslednjih tednih sem se za svojo hrano, kako hitro nekaj postane naša lastnina, morala z njim že pošteno boriti.


Ne vem, ali je zaradi tega postajal vedno bolj mršav. Kar ni ušlo sosedi Minki. Najbrž mu je zaradi tega zamenjala jedilnik. Mesne konzerve so nadomestili krekerji! Padla sem v odtegnitveno krizo.


Nekaj morate razumeti. Lahko sem premagala odvisnost od spletk, prevar, seksa, kockanja, nakupovanja, samote ali družbe, kakor vam drago, a od mesa nikakor. Moje brbončice se že ob samem vonju mesa spremenijo v razbohotene ščegetavčke, ki terjajo potešitev. Potrebovala sem meso. Prodala sem srebrnino in kristalne kozarce. Prodala starinsko omaro in na boljšem trgu svojo zbirko klobukov, da sem se dokopala do poštenega svinjskega režnja. Pričela sem se ozirati za golobi, a moj želodec stavi izključno na laznino.


»Zakoljimo mačka!« sem v sanjah zaslišala glas svojega deda.




Ponovila sem za njim, nastavila Srečku ostanek svoje zadnje mesne večerje in čakala.

			Ne bom opisovala poteka, treba je ohraniti mero dobrega okusa, a lahko rečem, da sem delo profesionalno opravila. Skoraj tako dobro, kot da bi odrla pujsija. Srečkovo kožo sem odvrgla v smeti, zraven pomešala nekaj svoji starih čipkastih kombinež, da bi zakrila sledi in se lotila kuhanja. Ravno ko sem končala s kuhanjem mačjega golaža, je na vrata potrkala soseda Minka. Pred nos mi je molela okrvavljeno mačjo kožo in moje kombineže, vreščala, da tiste čipke lahko pripadajo samo meni.


»Baraba!« je zatulila.


Kaj zatulila! Zavreščala je glasneje kot nekoč moja sestrica.


Saj veste, kaj je sledilo, gospod kriminalistični inšpektor. Če mi je žal, ker sem jo zabodla? Kaj pa vem. Barabi nikoli ne smeš reči, da je baraba. To je naša najšibkejša točka. Nekam bledi se mi zdite. Ste lačni? Boste mogoče pojedli še en krožnik golaža?





IN VENDAR SEM


			Vroče je. V gozdu sem in nabiram borovnice, vztrajno jih mečem v lonček, ko je do vrha poln, vsebino stresem v veliko posodo ob mojih nogah. Dolgo to počnem. Vedno znova. Kakšna borovnica se mi razmaže med prsti, čisto vijolični so že, zaradi čepenja me bolijo noge. Zravnam se in po nesreči brcnem v vedro. Borovnice se razsujejo, kar ne nehajo odtekati iz vedra, kotalijo se proti gozdni poti, po kateri prihaja punčka. Ne! Ne sme naprej. Utopila se bo v morju borovnic! Ne!


»Ivan, pomirite se, nehajte razgrajati. Čas je, da vstanete,« zaslišim glas.


Nekdo me nežno potrese za ramo. Predramim se in mežikam v svetlobo, ki v prostor pronica skozi na pol zagrnjene zastore. Gozda ni več. O, vsaj punčka je rešena pred poplavo borovnic. Začudeno se oziram naokoli.


Soba mi je tuja, a v njej je hkrati nekaj znanega: moški, ki smrči na postelji nasproti moje, slika na steni, lonček s protezo na nočni omarici in tole dekle z modrimi očmi, ki se mi smehlja. Lepo je, če te, starca, predrami mlado dekle. A zakaj mi postavlja vprašanja? Ivan, ali ste že šli na stranišče, Ivan, ali boste najprej popili čaj, Ivan, ali boste vzeli tablete? Ivan sem in Ivan tja, kakor da hoče, da si tega Ivana zapomnim.


Vem, kako mi je ime …


Moje ime je … Kaj je to? V moji glavi je zmeda, to je gotovo zaradi sanj. In tisto punčko poznam. Ime ji je Metka. Ko sva bila majhna, sva skupaj nabirala borovnice, denar sva morala predati staršem, a včasih sva dobila kaj za nagrado. Nakupila sva si sladkarij, čepela za našo hišo in se sladkala. Metka mi je dala prvi poljubček.

			Tako sladek je bil. Imela je modre oči, kot tole mlado dekle. Kje sploh sem? Soba je videti kot bolniška soba, čeprav ne čisto tako. Na vratih garderobne omare so prilepljene otroške risbice. Saj nisem star pet let. Takrat sem bil v bolnici, ker sem si zlomil roko. Za vsak slučaj pomigam s prsti.


»Nič ni zlomljeno,« rečem dekletu, ki mi ponuja kozarec z vodo in tablete.


Strinja se z menoj. In celo zadovoljna je videti.


»Kaj potem počnem tu? In kdo si ti? Medicinske sestre ne nosijo takih oblačil.«


»Ivan, ali ste spet pozabili? Vanja sem. V domu za ostarele ste. Zdajle boste šli v kopalnico, se umili in potem šli na zajtrk.«

			»Saj ti je že včeraj vse povedala. In dan pred tem tudi. Lahko bi si že zapomnil,« se oglasi moški, ki je do zdaj spal.


»O, dobro jutro, Peter. Danes ste pozni. Po navadi ste zgodaj pokonci,« reče Vanja in odgrne zastore.


Nerodno mi je. Sosed toliko ve. Kaj si bo o meni mislila Vanja. Seveda nisem v bolnici, nimam otroških rok. Moje roke so pokrite s pegami in lahno se mi tresejo, ko se kobacam iz postelje. Starec sem. Vzamem tablete, ki jih je Vanja pustila na nočni omarici in vse naenkrat pogoltnem. Ona stopi do mene in se zasmeje. Zveni, kot da bi se orehi kotrljali sem in tja v napol prazni vreči. Napoti me v kopalnico in mi naroči, da naj potem pridem na zajtrk. Prestrašeno jo pogledam.


»Ne vem, če vem, kje je jedilnica.«


»Gospodična Vanja, nič ne skrbite. Jaz ga bom peljal na zajtrk. Tako nimam kaj drugega za počet, kot da skrbim za tegale zmedenca, kadar ga takole odnaša,« se vmeša sosed.


Ljubše bi mi bilo, če bi to naredila Vanja. Sosed preveč glasno govori. Kot da sem gluh. Nisem. Še skozi steno kopalnice slišim, kako se repenči.


»Spet bo imel enega svojih dni, gospodična Vanja. Polna luna je in takrat je z njim še slabše. Ponoči je kričal, da so okoli njegove postelje zmaji. Sem mu rekel, da bodo izginili, če bova glasno zatulila. Sva to naredila in je zaspal kot dojenček. Jaz sem se potem dve uri mučil. A kaj bi vam razlagal. Jasno je, da ima vaskularno demenco. Veste, tudi moja žena jo je imela. Ko je šla v penzijo, me je prosila, če pred hišo naredim teraso, da bo lahko tam posedala in uživala. Teraso sem ji naredil, pa me čez dva meseca ni več spoznala. Z njo je bilo še huje kot s tem gospodom …«


Kaj potem. Koga zanima njegova zgodba. Hitim z umivanjem, ker hočem, da je jutro čim prej za mano in se bom lahko potuhnil nazaj v posteljo. Ne maram svojega vonja, čim prej se ga hočem znebiti. A zdi se mi, da vse počnem tako zelo počasi. Stopam pod tuš, odpiram vodo, se brišem, si umivam zobe, se preoblečem. Sosed, kako je že rekel, da mu je ime … Ne vem več. Vem le to, da mi gre na živce, ko tolče po vratih kopalnice in vpije, da je on na vrsti. Da se bo podelal v hlače, če se takoj ne prikažem iz nje. Še pogleda me ne, ko stopim skozi vrata.


»Sedi na posteljo in me počakaj. Da ne boš spet blodil naokoli.«


Ubogam. Ker me je strah. Ker ne vem, kje je jedilnica. Ker ne vem, kdo bo tam. Ker sosed samo vpije name. Nisem kriv, če se toliko stvari ne spomnim. Buljim pred sebe in mislim na Metko in borovnice. Ko sosed opravi svoja jutranja opravila, mi pomigne, da naj stopim za njim. Zdaj šele opazim, da nosi slušni aparat. Žal mi je, da sem prej mislil hudo o njem. Zato tako glasno govori, ker misli, da ga ne slišim. Midva sva vendar prijatelja. Rad bi ga objel, a se bojim, da bo videti trapasto. Ker nimam več pet let.


Usedeva se za mizo. Sosed gre po zajtrk, jaz si previdno ogledujem ljudi okoli sebe. Nikogar ne poznam.

			Ampak nekateri poznajo mene. Ogovarjajo me z imenom. Ivan sem, tega ne smem pozabiti. Drugače me bo še bolj strah. Vase tlačim polento z mlekom, zdi se mi, kot da zajtrkujem pozabljen večer, z žlico zajemam spomin brez spomina, ki se vsake toliko časa oglasi z glasom prežvečenih oblakov. Od kje so se pojavile te besede v mojih mislih?


»Ali nam boste danes spet prebrali kakšno pesem?« me ogovori neka gospa, ki je stopila do najine mize.


»Danes ne bo kaj z njim,« odvrne sosed.


Hej, čakaj malo. V glavi je nastala metafora, ta je nekaj priklicala. Vem, da je sosedu ime Peter. Gospa je Lijana. In jaz sem pesnik. Pesnik.


»Zatrkujem pozabljen večer,z žlico zajemam spomin brez spomina …«


Na glas ponovim besede, ki so pred tem pozvanjale v meni.




»Ta je pa dobra! Ivan, kaže, da prihajaš k sebi. Včeraj si ves dan recitiral samo otroško pesmico o naši rački.«


Ni važno, kaj je bilo včeraj, danes je tu jutro, ki ga je razsvetlilo povabilo Lijane, da se sprehodiva po parku. Sosed Peter naj si misli, kar si hoče. Čutim, da je Lijana moja prijateljica. Drugače ne bi vedel njenega imena. Drugače se ne bi spomnil, da sem pesnik. Kar smeje se mi, ker v moji glavi veselo brbota. Mogoče sploh nimam demence. Tiste vaskularne demence, kot ji pravi Peter, kadar se dela pametnega.


Pesniki se vendar vseskozi sprehajamo po otroštvu, v tem smo podobni filozofom. Nenehno sprašujemo. Takle vzgib za razmislek o temeljnih vprašanjih leži v čudenju. In jaz se čudim temu dnevu, v katerem vem, zakaj rastejo drevesa, zakaj slišim ptice, zakaj se smehljam Lijani. Ne potrebujem znanja, da bi potrjeval razlagi nekega nemškega filozofa. Ernst Bloch mu je bilo ime, on je čudenje razumel kot tisto izkustvo, ki se lahko pojavi v nenavadnih okoliščinah ali vznikne ob povsem običajnih stvareh, naj gre za stari vrč ali travno bilko.

			Živeli filozofi, pesniki in otroci! Zlasti oni znajo spraševati, od kod prihajamo, kdo smo, zakaj je svet takšen, kot je.


»Moj vnuk Luka je nadvse radoveden fantič,« rečem Lijani, ko sedeva na klop.


»Vas pogosto obišče?« me vpraša.


»Že nekaj časa ga ni bilo. Slišal sem sina, ki je razlagal, da je mali potem ves iz sebe, kadar se dedek ne spomni, kdo je. Saj veste, kako je z menoj …«


»Enkrat tako, drugič drugače. Saj tudi mene en dan seka v križu, da se komaj premikam, drugič veselo skakljam naokoli. Starost zna biti grda, a ima tudi dobre strani. Meni je tu v domu za ostarele lepo. Pa sem se po moževi smrti dolgo branila, da bi prišla sem. Hčerka me je komaj prepričala. Zdaj za nič na svetu ne bi zamenjala. Doma smo se samo prepirali.«


»Jaz sem hotel priti. Nobenemu nisem želel biti v breme. Mislil sem, da bom lahko tu v miru še kaj napisal, a so taki dnevi vedno bolj redki. In nisem preveč zadovoljen s tistim, kar nastane …«


»Meni je pa všeč. Zadnjič ste mi tu v parku poklonili pesem ...«


O, tega se spomnim. Lijana je žarela, ko sem ji v roke porinil popisan list in hitro zbežal. Malo mi je bilo nerodno. Ker mi je gospa všeč.


»Vašo pesem sem se naučila na pamet.«


»Niste,« jo podražim, čeprav ne vidim razloga, da ji ne bi verjel.


»Mogoče je ob koncu sveta bivati lažje.

			Do takrat namnožiš živali v sebi

			in ni ti težko s krempljem risati koledarjev,

			kjer se teden raztegne na brez števila dni,

			polnih stvari, ki so tako daleč od tu

			in že dišijo po neskončnosti …«


Lepo recitira. Pesem odzvanja v moji notranjosti, brati se z besedami, ki so se nekoč meni iztrgale iz drobovja. Zdajci se mi zamegli pred očmi. Občutek imam, da se mi misli razsipajo kot pisani konfeti, ki jih na praznovanjih rojstnih dni mečemo v zrak. Divjanje pod lobanjo je vedno hitrejše, misli se spreminjajo v podobe iz mojega življenja, nisem si več neznanka, vem, zakaj sedim v parku in držim za roke Lijano, vem, kdaj mi je umrla žena, vem, da danes pride na obisk moj sin, in natanko se spominjam, da sem za zajtrk jedel polento z mlekom.


O, celo moj kratkoročni spomin deluje. Ne, ne bodo me vtaknili na dementni oddelek, kjer se starci pozibavajo sem in tja, momljajo nerazumljive besede in se jim iz ust cedi slina. Ne, jaz še nisem za tja, čeprav se moj sosed Peter kdaj pritožuje in pravi, da je vrh glave sit mojih neumnosti, nočnega bujenja in zmajev, topega čemenja ob oknu ali postavljanja vedno istih vprašanj. Kadar mi vse to razlaga, imam včasih, takrat ko imam svetel dan, občutek, da govori o nekom drugem.


»Tri knjige vaših pesmi imam na nočni omarici. Kadar ponoči ne morem spati, jih vzamem v roke. Ampak tale mi je najljubša. Podarili ste mi jo za rojstni dan,« me gospa Lilijana predrami iz premišljevanja.


Pokimam. Natanko se spomnim tistega dne. Začel se je podobno kot današnji. Z veliko praznino v glavi. Potem so se razsvetlili posamezni deli možganov. Vsaj za nekaj ur. Lahko sem plesal, igral na klavir, pisal pesmi, bral knjigo. Upam, da danes ne bom tako kot takrat spet poniknil v temo.


Torek je in ob torkih me pride obiskat moj sin. Naj moja prisebnost traja, da ne bom strmel vanj kot v tujca. Kot mi je zadnjič povedal. In ni hotel slišati razlage soseda, da imam slabe in dobre dni. Ali ure. Ali minute. Ko še vsaj približno vem, kdo sem. Živel sem že v prejšnjem stoletju, znam uravnavati plamen na petrolejki in prižgati luč. Znam prebrati naslov našega doma in številke o svojem rojstvu, zapisane na ploščici, ki jo nosim zavezano okoli vratu. Za vsak slučaj, da bi ljudje vedeli, kdo sem. Če bi pobegnil, kot pred nekaj tedni, ko so me našli ob reki, kjer sem opazoval valove … valove … valove …


»Gospod Ivan, me slišite? Pojdiva do restavracije. Z vami bi rada popila kavo, preden se vrneva v dom,« reče gospa, s katero sedim na klopi.


Gospa Suzana je to. Ne, Vanja je. Oh, Metka je. Kot punčka, s katero sem nekoč nabiral borovnice. Kaj če nima imena. Postajam zmeden. Misli se mi nenadoma ovijajo v kopreno in izginjajo. Kot da v glavi nastaja mesečeva pokrajina. Tiha. Mrtva. Vstanem in grem po poti, ki vodi proti gozdu. Gospa vpije za mano, da bodo danes obiski.


Nekaj se zgane v meni. Mogoče bo prišla žena. Ona je tako mlada. Kaj pa mi je? Nje ni več. Mama me bo vendar prišla obiskat v bolnico. Ona bo zagotovo prišla. Mama nikoli ne zapusti svojega otroka. Ona mi ponoči poje uspavanke. Ni umrla. Človek lahko prenese samo določeno število smrti. Razočaranj. Žalosti. Smeha. Samega sebe. In luknje v glavi.


Pospešim korak. Hočem zbežati. A gospa teče za mano, me ustavi in pelje nazaj k veliki stavbi. Kaj pa je to? Nek mlad moški stopa proti meni. Ne poznam ga. Širi roke v objem. Hej, ne maram, če me neznani ljudje objemamo. Odrinem ga. Skoraj bi padel, pa ga prestreže moja gospa brez imena.

			»Ivan, to je vaš sin. Pravnik je, pred nekaj dnevi ste mi ga predstavili.«


»Pojma nima, o čem govorite. Poznam ta njegov pogled. Danes me ne pozna. Spet je padel v tisto luknjo v možganih. Tak je, kot da ga ni,« pripomni moški.


»Ne govorite tega. Mogoče se ne spominja, ne razume, a zato tem bolj občuti,« odvrne moja gospa in me poboža po roki.


Solzne oči ima. Saj ne joka zaradi mene. Ali pa. Začutim ščemenje v prsih. Kot da je spregovorilo srce v svojem jeziku. Zakričim od veselja.


In vendar sem!





PREDOBER FANT


			Drago Jelen je bil na začetku najine zveze videti idealen tip. Prijazen, malo debelušen, ravno prav ljubosumen, da punca ve, da mu ni vseeno zanjo. Pa urejen in z negovanimi nohti, o čemer ga je veliko naučila njegova mamica, kot mi je povedal na prvem zmenku. Drugem. Tretjem. Moški, ki z ljubeznijo govori o mamici, gotovo ne more biti slab, sem si rekla. In še praktičen zapovrh, saj je po prvem seksu v mojem stanovanju zamenjal pipo v kopalnici, katere curljanje mu je paralo živce. Prijateljevala sva kakšen mesec, na njegovo pobudo, ker je bilo v mojem stanovanju pretesno, sem se preselila k njemu in se odpovedala vsem shujševalnim dietam, zlikanemu perilu, klepetom s prijateljicami, gledanju nadaljevank in obiskom moje mame z mojim dragim pod roko. To zadnje je razumljivo. Če bi ga spoznala, bi v njem videla idealnega zeta za svojo hčerko, ki se ji izteka biološka ura, zasluži vedno manj in si celo od nje izposoja denar.


»A si opazila, da so ti pod brado začele rasti dlake. Skrajni čas je, da se poročiš,« mi je rekla po telefonu, kot da bi ji materinski čut govoril, da končno imam fanta.


Ki bi ga bilo treba nemudoma zvleči v zakonski stan, ker zadnje priložnosti ne gre zavreči, če mi je prav ali ne.

			Ampak meni čez nekaj časa ni bilo prav. Drago Jelen ni bil pravi zame. Moj očka, če bi še živel, bi se s tem gotovo strinjal. Kajti tip je bil preprosto predober. Ne govorite mi, da dobri fantje pridejo v nebesa. S svojo neomadeževanostjo kodrajo živce vsem porednim puncam, ki bi jih sredi noči najraje poslale naravnost v pekel, ko jim obujejo nogavičke, da jih ne bi zeblo v noge.


Dragec ni nikoli polil soka, vstal na levo nogo, se razburil zaradi nepomite posode, poplave v kopalnici ali napada teroristov. Njegov svet je bil prijazen in popoln. Kot z briljantino namazani koder nad njegovim čelom, ki se mi je zdel prvi teden najinega poznanstva tako očarljiv. Skupaj z gesto, s katero si ga je nalahno pomaknil na desno stran čela. Saj veste, kako tako afnarijo imenujemo po dveh mesecih …


Ampak on me je imel po vsem tem času, ko sem se naveličala tudi njegovega pretiranega poželenja po hrani in meni, še vedno neizmerno rad. Zjutraj me je zbudil z besedami Ljubim te, nenehno mi je pisal sporočila in njegove pošiljke vrtnic so kar deževale v našo trgovino. Še sodelavka Mija mi ga je zavidala. In to zelo. Hm, to pa tudi nekaj šteje. Zaradi njene nevoščljivosti bi se mogoče splačalo še kakšen mesec potrpeti in v tem času pripraviti teren za miroljuben razhod, sem se nazadnje odločila. Dobrih fantov kljub vsemu ne moreš znogirati. Mogoče je bolj prijazno, če te oni dajo na čevelj.


V skladu s tem načrtom sem začela neusmiljeno koketirati. Svetohlinsko bi bilo trditi, da tega prej nisem počela. Ampak da bi se v objemu mojega dragega čez ramo ozirala po moških zadnjicah, se spogledovala z natakarji in kakemu naključnemu obiskovalcu naše trgovine, kjer sem zaposlena, dala svojo telefonsko številko, tik preden je prišel nesojeni soprog pome, si le nisem dovolila.


Ampak četudi je kaj od tega opazil, Draga Jelena to sploh ni ganilo. Še ko sem se nekega večera njegovemu prijatelju obesila okoli vratu, me je v postelji prijazno vprašal: »Ljuba moja Nataša, a sem te s čim prizadel, da si poiskala tolažbo pri Žarkotu?«


Ali tip ni bil več ljubosumen ali pa je bil preprosto butast. Bolj sem se nagibala k drugemu. Tudi zato, ker sva na njegovo željo, da bi me spravil v dobro voljo, začela obiskovati zabave, kjer se pleše dunajski valček in pije kislo vino. To mogoče ne bi bilo slabo, če ne bi moj plesalec s svojo opravo izzval vsesplošnega norčevanja in mojega sramu. Z zatrtim besom v sebi sem se vrtela po plesišču z njegovo svetlorumeno obleko, roza pikasto kravato in črnimi špičaki. Iz maščevanja nad to neokusnostjo sem se med naslednjim plesom tesno prižela k rdečelascu, ko je moj dragi moral na stranišče oziroma ko je izrekel izgovor kot podeželski angleški aristokrat.


»Samo roke si grem umit. Takoj bom nazaj, ljubica. Have fun.«


Ko se je vrnil z dobro umitimi rokami, je sedel na stol in čakal, da preneham s stiskanjem rdečelasca. Tudi trznil ni z očmi.


Pričelo me je skrbeti. Tako razumevajočega fanta se ne bom mogla znebiti s klasično prevaro. Njemu niti moja nezvestoba ne bi spodnesla tal pod nogami. Treba je bilo izbrati drugačno taktiko.


Za začetek sem se zatekla k preizkušenim receptom in omilila njegov apetit po meni.


»Strahotno me boli glava,« sem stokala večer za večerom.


Pomanjkanje seksa nažre vsak odnos, moški si ob ženski hladnosti slej ko prej omisli ljubico in razhod je neizbežen, sem tuhtala. In jaz bom v očeh ljudi ostala neomadeževana ženska, ki je imela srečo, da se je pravočasno rešila nizkotnega prasca.


Ampak Drago Jelen me je po tednu dni telesnega zatišja prijel za roko in pokleknil pred mano.


»Razumem tvojo hladnost. Gotovo si razočarana nad menoj. Vsaka ženska si želi uspešnega moškega, s katerim se lahko postavi pred svetom. Priznam, da moje delo sanitarnega inšpektorja ni nekaj posebnega. Zato sem se odločil, da se vpišem na politologijo. Vsak večer bom zaposlen s študijem in spremljanjem političnega dogajanja. Ko bodo prišle počitnice, bo tvoja nejevolja minila!«


Ko bodo prišle počitnice, se hočem z novim modelom sprehajati ob morju! Mogoče bo škilil, imel plešo, me pretepal s časopisnim papirjem, varal z mojo sodelavko, ampak zagotovo ne bo spominjal na kelih dobrote, mi je razbijalo v glavi.


Treba se je bilo torej dvigniti v višave, kot orel zaokrožiti nad prizoriščem in se pripraviti za nov napad na žrtev.


V iskanju nove pasti za dobrotneža sem se pričela zapijati. Podprta z najmanj tremi konjaki sem končno zbrala pogum, da sem Dragovemu vdanemu pogledu izrekla dvom o prihodnosti najine zveze. Ki ga je on preslišal, me potrepljal po glavi in rekel, da imam dober smisel za humor.


Nazadnje sem na pomoč poklicala vse drobne ženske priskutnosti, katere mi je s trpečim glasom razkrival na začetku najine zveze. Postala sem vegetarijanka, alkoholičarka, motoristka, razjarjena nepotešenka z nepobritimi nogami in ljubiteljica obtožujočih monologov.


On pa nič. Ostal je tak, kot je bil. Mogoče je bilo to najhujše. Ljudje se v odnosu vendar moramo spreminjati. Jaz sem si recimo želela organizirati demonstracije, kjer bi vse ženske z mojimi težavami nosile transparent: »Rešite me ljubezni predobrega moškega.«


Če nisem do konca življenja hotela biti žrtev velikega ptiča, sem svojo uvidevnost morala pokončati z lastnim kljunom. Beg iz tega odnosa se je kazal kot edina rešitev.


Prav malo mi je bilo mar, ali je to strahopetno ali ne. Dogovorila sem se z Mijo, da nekaj dni ostanem pri njej, če bi me moj ljubi neusmiljeno hotel nazaj in me iskal v mojem stanovanju. Ko je zaspal, strahotno je smrčal, sem ob medli jutranji svetlobi na ogledalo v spalnici s šminko napisala Med nama je konec. Zraven sem narisala nož. Mogoče bo potem pri naslednji ženski vsaj malo maščevalen in postal skoraj normalen moški. Pa ga tudi takega ne bi hotela več.


A ko sem ga gledala zvitega v zarodek, me je vseeno stisnilo pri srcu. V napadu sentimentalnosti sem mu za slovo odstrigla njegov zbriljantinirani koder las in ga spravila v robček.


Ali ga je prebudilo škrtanje škarij ali zarja najinega razhoda, vsekakor je Drago Jelen odprl oči. Ni mi bilo treba razlagati, zakaj sem ob štirih zjutraj oblečena in pripravljena na odhod. Bodoči politik in moj nekdanji fant se je zravnal na postelji in se zastrmel v ogledalo.


Njegov ponos je bil prizadet bolj, kakor da bi mu odsekala njegovo moško bogastvo. Ni zatulil zaradi napisanega konca najine romance. Sodu je prebil dno odstriženi koder las. Če bi to vedela, bi ga že zdavnaj obrila na balin in mi ne bi bilo treba poslušati vseh rjovečih izjav predobrega moškega.


Menda me je hotel zapustiti že po prvem mesecu. A zdela sem se mu ljubko zagreta, da svojemu egu res ni hotel vzeti tega veselja. Potem se je prestrašil zame. Milo in dobro bitje sem, gotovo sem zaslutila njegovo ohlajanje, da sem se začela tako čudno obnašati. Zato mi je pošiljal vrtnice in me obsipaval s prijaznimi sporočili. In gorje, iz obupa, da bi ga izgubila, sem se celo prepuščala drugim tipom. V takem stanju me ni mogel še bolj prizadeti. Saj sem skoraj znorela zaradi njega. Postala sem frigidna, začela govoriti o politiki in se celo odpovedala mesu. In zdaj ga še oškodujem za koder, ki ga nosi na čelu že od otroštva. Kaj bo rekla mamica?


Bilo mi je vseeno. Z izbuljenimi očmi izgubljenega ponosa sem strmela v posteljo, ki je še kazala sledove moje prisotnosti. Brrr. Hotela sem zatuliti, da naj ta osebek za vedno izgine iz mojega življenja, ko sem se zavedla, da se nahajam v njegovem stanovanju. Tam je bilo namreč po njegovem bolj fletkano. Fletkano, ja. Lahko sem se samo odkrhnila in rekla: »A noža zraven napisa na ogledalu nisi opazil?«


Kdo bi pričakoval takšen konec? Drago Jelen me je oropal slehernega zmagoslavja. Še tisti ušivi koder sem mu morala skupaj z vsemi njegovimi pismi vrniti. Menda je mamica hotela imeti njegove lase za spomin. Nisem si mogla kaj, da je ne bi poklicala in ji povedala, da je njen sin resnično predober fant.





POPKI


			»Da naju ne bodo obdolžili voajerstva,« reče glas ob meni.


Sunkovito se obrnem, da bi oštel vsiljivca, a on se brez zadrege usede poleg mene in se hahlja. Brskam po spominu, da bi od nekje izbezal pomen besede, ki mi hkrati zveni tuje in domače, a v stari glavi se tolikokrat vse pomeša.


»Nas starce obtožujejo, da se še posebej navdušimo, ko opazujemo golo kožo in si v mislih predstavljamo vse tisto, kar se z njo lahko počne. Bolj me skrbi, da se bodo punce prehladile, ker hodijo naokoli z razgaljenimi trebuščki,« oni nadaljuje.


Nisem pomislil na to. V prihajajoči pomladi že nekaj dni posedam na klopi v bližini šole. Lahko se v miru predajam spominom in na plano potegnem privid, Vaneso, ki je nekoč skakljala po tej šolski poti. Torba ji je opletala na rami, strgala se ji je naramnica, da ji je spolzela na tla. Hodil sem za njo, pognal sem se naprej in jo pobral. Tako se je začelo.


»Mladost je norost, kako bi drugače bila mladost, kajne,« me starec vztrajno poskuša zvabiti v pogovor.

			Še vedno se ne odzovem. Ne bom mu tožil o tem, da je surovo od življenja najino čemenje pod drevesom. Navajen sem, da šumot ostarelega kostanja razliva mojo samost na ves svet. Nisem željan družbe, ali ne vidi tega. Ali se bova pogovarjala o tem, da sva nekoč bila zastavonoši pomladi, ki bi si merila moči v športnih igrah ali pretepu na ulici, se bolj kot zmage nadejala občudovanja deklet, se v mislih zjezim.


A ta ne bo nehal. Poznam tako vrsto. Če si desetletja pravnik, že po nekaj izrečenih besedah prepoznaš psihološki profil človeka. Kako se je ona, Vanesa, smejala, ko sem ji kdaj ob večerji postregel s kakšnim zabavnim primerom, občudovala mojo pronicljivost, katero sem razumel kot poklicno deformacijo. Ni da bi se hvalil. Ali pa tega nikoli nisem znal prav dobro. Temu možaku ob meni, ki je zaradi mojega molka začel nervozno kašljati, kake samovšečne izjave zagotovo nikoli niso delale težav.


»A tudi na starost mora človek ohraniti sposobnost tveganja. Zdravniki nas za prazen nič strašijo. Jaz še vedno potujem, vozim avto, pijem in kadim, človek se ne sme odpovedati užitkom. To je garancija za dolgo življenje. Sicer pa – jaz sem Gorazd Rigler.«


Prepozno je, da bi odšel. Moral bi se pobrati takoj, ko se je zraven mene treščil na klop. Še ena zamujena priložnost. Kot toliko že v mojem življenju. Že mi pomoli roko, že jo stresa in že me potreplja po rami kot starega znanca.


»Matej Tominc,« rečem, ko dobim nazaj svoje prste.


Krčevito mi jih je stisnil, kot da bi mi s stiskom hotel pokazati, kakšen dedec je. Saj sem mu jih tudi jaz, dva starca s stiskom rok še vedno lahko merita svoje moči. In sploh je njegova roka bolj na gosto posejana z rjavimi pegami kot moja. Oh, Vanesa bi se zasmejala moji nečimrnosti, kot da sem otrok, ki se zaveda, da je njegov stolp iz kock višji kot tisti, ki ga je naredil sosedov smrkavec na dvorišču.


Rokovanje je končano, zadostila sva potrebam vljudnosti, lahko vstanem in se odpravim proti domu. Tam bom razmišljal o Vanesi, še čaja si bom skuhal, se tolažim kot lisica, ki si je izgovor za svoj neuspeh poiskala v kislem grozdju. Kajti pod starim kostanjem je v resnici bolj prijetno. Premaknem palico, da bi se pri vstajanju oprl nanjo. Rigler nenadoma zakriči.


»Poglejte, popki!«


Začudeno se ozrem proti bližnjemu grmu. Popki so nabreknili, spominjajo na trebuhe nosečih žensk, namesto otroka bodo povili cvetove, ki jih je ona tolikokrat z občudovanjem opazovala.


»Kako brezsramno jih razkazujejo,« se posmehne Rigler in stegne roko proti poti.


Zdaj šele razumem, o čem govori. Skupina deklet, ki hihitaje gre mimo, ima odpete jakne, majice so visoko dvignjene in kot krona stvarstva pod njimi kukajo popki. Hitro umaknem pogled. Prežame me nenaden strah.


»K zdravniku moram,« se zlažem, ko vstanem, se kljub palici nekoliko zamajem in naredim nekaj opotekajočih se korakov.


Proč, proč od njega, ne bo metal trnkov naokoli, da bi me povlekel za sabo v katero od njegovih zgodb.


»Lahko bi se še kdaj srečala. Danes sem prvič tu, prijetno je. Bova poklepetala, jutri takšen čas bo v redu!« kriči za mano.


Ko starec poskuša teči ob podpori palice, mora zgledati na moč smešno. Posebej otrokom se to zdi zabavno. Nekoč sem si prislužil mamino zaušnico, ko sem med smehom oponašal dedka Štefana. A njega že dolgo ni več. Mame tudi ne. In Vanese.


Ne skuham si čaja, ko pridem domov. Med potjo sem na glas štel korake, pod nogami sem razbijal Riglerjeve zadnje besede na drobne koščke, da zdaj nekoliko pomirjen strmim skozi okno in si dajem opraviti z oblaki. Zakaj sploh nastanejo? Oh, seveda, potrebujejo vlago in dvižni mehanizem, v njih so zgoščeni vodni hlapi in kristalčki ledu. Imajo različne oblike …


Potreboval bi sedmero sonc, da bi pregnali temne oblake, ki se zgostijo v meni. Bedak si, Matej Tominc, si rečem. Popkov se bojiš! Nehote si potipam trebuh, na sredi začutim lahno vdolbino.


Ne bojim se dekliških popkov, ki sem jih bežno oplazil s pogledom. Niso me prestrašile besede tistega pametnjakoviča. Ožgal me je spomin.


Moj popek je drugačen od njenega. Vsak je nekaj posebnega. Njen je spominjal na odrezan štrcelj, zdel se ji je nagnusen, hotela se je celo operirati, komaj sem jo prepričal, da je to njena posebnost, tisočkrat sem ji ga pokril s poljubi, postal častilec tistega, kar jo je nekoč povezovalo z življenjem.


Nekajkrat globoko zajamem sapo. Ne, ne bom dovolil, da me odnese v žalost. Ona bi se hudovala. V mislih zaslišim njen glas, kot takrat ko v ogledalu preverjam, če je moja koža že dovolj prosojna, da bi v odtenkih lahko razbral napoved smrti, namesto tega prepoznam le motnost oči, kot da jih prerašča trava. Ne morem si kaj, da ne sklenem rok, šepetam molitev angelom, zaželim si nekaj za njo, četudi je ni več, oborožim se z upanjem, da je njen popek v zemlji zgnil nazadnje, da so si ga črvi prihranili za poslastico, morali so mu dovoliti, da je do konca vonjal zemljo ali misel name, ko je meso izginjalo v nič.


Ne sme se na oni strani hudovati name. Zamotim se z urejanjem papirjev. Stare pravniške primere bom vrgel v smeti, že nekaj časa se spravljam, pravi trenutek je, še enkrat se bom poglobil v nesmiselno pravdo med sosedoma zastran drevesa, ki je veje razgrinjalo na obe strani, se odločim. Tablete bodo pomagale priklicati spanec. In predvsem ne bom več hodil k tisti klopi.

			Riglerja je poslal sam hudič, da je s svojimi besedami dregnil v mojo bolečino.


Naslednje jutro ne grem v park, odpravim se na pokopališče. Na njenem grobu je velika skala, v granit je vklesano njeno ime, brez letnic rojstva in smrti. Smrt še ne pomeni konca, če bi se na kamnu zasvetile zlate številke, bi lahko izgubil občutek, da je ona še vedno ob meni. Kako bi jo drugače zaslišal, kadar me opominja, ali sem jedel, vzel zdravilo, nahranil golobe in si umil roke. Roke, ki jih je ona naučila govoriti ljubezen, in zaradi katerih še vedno obstajam. Ne morem se odpovedati misli, da ona tam daleč nekje za najino bodoče bivanje gradi palačo. Tam ji bom lahko znova česal dolge lase. Nekaj let je minilo, gotovo so ji spet zrasli, pozabljen je čas, ko sem ji obril glavo in ji s kože luščil kraste. A danes bi ji rad potožil, da je v mojih letih žaljivo živeti, rekel, da je njo bolezen odrešila tega, da bi spoznala vonj mojega staranja, ni se ji treba obrniti proč, kadar okoli pisoarja brišem tla, popackana z urinom, množim pege ali skrivam tresavico.


Vanesa bi me sprejela tudi takega. Nikoli nisem bil lepotec, debelušen in kaj hitro plešast, že v srednji šoli so se mi redčili lasje, preostanek sem si spletal v kito. Bili so časi otrok cvetja in njej se je zdelo ljubko. Ali pa se je pretvarjala.


Kajti včasih se je znala pretvarjati, se hudujem, včasih se je zastrmela v daljavo, in takrat nisem imel dostopa do njenih misli. Otresla se me je s skoraj zadirčnim saj mi nič ni, kadar sem zavrtal vanjo. Kdo ve, kakšne skrivnosti je odnesla s sabo.


Ko se vrnem domov, prvič pobrskam po njenih stvareh, ki jih je skrivala v škatli pod posteljo. Po njeni smrti sem jo pustil tam, kjer je bila, na plano sem jo potegnil le toliko, da sem s pokrova pobrisal prah, zdaj me prvič grabi radovednost. Ne sprašujem se, če bi me vzpodbujala k temu početju. Mogoče moram to opraviti, preden odidem za njo. V bivanju na oni strani ne bo nobene skrivnosti, duši se bosta brez preprek spojili v eno, kot sta se nekoč najini telesi.


Škatla je napolnjena z izrezki iz časopisov, prebiram naslove in se nasmehnem. Titov obisk na Kitajskem. Stari partizani pripovedujejo. Ostanite mladi. Še nekaj kuharskih receptov, ki se mešajo z njenimi otroškimi fotografijami. Vzamem jih v roke in jih pazljivo ogledujem. Grem po povečevalno steklo, da bi natančneje videl obrise njenega obraza. Nekaj slik je iz časa šolanja. Nisva hodila na isto gimnazijo. Tistega dne, ko sem ji pobral nahrbtnik, sem šprical pouk, odločen, da raje v parku berem knjigo, kot da bi se mučil z matematično kontrolno nalogo.


Ne spomnim se, da bi mi te fotografije kdaj pokazala. Takoj jo prepoznam na skupinski sliki, obrnem jo in se zastrmim v podpise njenih sošolcev in sošolk. Kdo ve, koliko je še živih? Previdno črkujem imena. Prepoznam podpis Lijane Robič, njene najboljše prijateljice. V domu za ostarele živi, na dementnem oddelku je, včasih jo obiščem že zaradi Vanese. Všeč bi ji bilo, čeprav Lijana začudeno strmi vame in me ne prepozna.


Na glas, ne brez zavidanja, prebiram imena njenih sošolcev. To so bili fantje, ki so strmeli v njene prsi, ki so nabrekale kot sramežljivi popki, še preden sem jo spoznal.


»Lucijan Strnad, Primož Albreht, Jurij Pek, Gorazd Rigler … Rigler … Rigler …«


Le od kje mi je znan ta priimek. Gubam čelo, pogladim se po pleši, kot da bi hotel zmasirati možgane, da bi iz sebe iztisnili podatek. Vem, ne smem biti nepotrpežljiv z njimi, kot trmast otrok so, bolj ko jih bom silil, manj bodo hoteli sodelovati.


Spravim škatlo nazaj, kmalu mi bodo pripeljali kosilo. Naročim ga le ob četrtkih. Ker v četrtek je ona umrla, držal sem jo na rokah, ko je dahnila: »Oprosti mi, Matej.«


Ti ljubi Bog, le zakaj. Ničesar ji nisem imel odpuščati. Umirajoči človek si zasluži odvezo, odhaja, ničesar več ne moreš storiti, kot nebogljeno dete je, odvisno je od tvojega božajočega pogleda, v katerem je ljubezen, popotnica duši, da se osvetli s spokojnostjo.


Nenadoma se mi posveti. Rigler, jasno, tisti težak, ki je vsiljivo sedel poleg mene na klop. Znova izvlečem škatlo in poiščem fotografijo. Poskušam odkriti, kdo bi lahko bil on, preiskujem obraze mladih fantov, primerjam jih z njegovo podobo. Bežno sem si ga ogledal, a kar sem si zapomnil, so njegove temne oči in košate obrvi. Zdi se mi, da sem ga prepoznal v fantu v rdečem puloverju, samozavestne drže in z rokami, prekrižanimi na prsih.


Moj znanec, ki mi iznenada postaja domač, je tudi imel prekrižane roke, me prešine. Položaj rok je identičen, rahlo posmehljiv izraz na obraz bi lahko pripadal njemu.


Ves sem iz sebe. Mogoče je on. Z njim se bom lahko pogovarjal o njej. Sin me vsakič ustavi, kadar pred njim razpredam o njegovi mami, razlagam kakšne podrobnosti, da je ne bi izgubil iz spomina. Včasih kaj pomešam ali mu stokrat ponovim eno in isto, kar mi je očital ob zadnjem obisku.


»Dovolj je, ata. Ne moreš skozi živeti v spominih,« mi je rekel.


»Kaj pa ti veš!« sem se razburil.


Mlad je, dovolj prostora ima še za hrepenenje in sanje, kaj bo naredil, kam vse odpotoval, kaj novega bo še odkril. Starci spomine potrebujemo bolj kot tablete, ki se množijo na nočni omarici.


In spomin na njo moram razširiti, se odločim. Popki so bili znamenje. Naj bo možak pravi Rigler ali ne, nekomu bom lahko razlagal o njeni spuščeni torbi, najinih potovanjih in kakšnem prepiru, v katerem sem molčal, ker je nisem hotel še bolj ujeziti, pa se je po navadi zgodilo ravno nasprotno.


Vtaknem fotografijo v žep, nemudoma se hočem odpraviti v park in počakati na tisti klopi, se spremeniti v čakanje, kot takrat, ko je ona rojevala sina in se mi je zdelo, da ga nikoli ne bo konec.


Tedaj se spomnim na kosilo. Mlad fant Viktor, ki ga prinaša, po pravilu sede z mano za mizo, dokler ne pojem, da potem s sabo odnese prazno posodo. Mogoče se čuti dolžnega, ker mu ob vsakem obisku stisnem v roko desetaka. Ne vem, če me ravno posluša, vsake toliko časa samodejno pokima. Najbrž bolj iz vljudnosti. Drugače je, če pripoveduješ nekomu, ki je tvojega človeka poznal. In Rigler je mogoče poznal njo!


Pogledam na uro. Danes je prepozno, da bi v parku naletel na svojega prijatelja. Zasmejem se. Starci smo kot otroci, ki vsakega, ki nam nameni nekaj pozornosti, nemudoma sprejmemo za prijatelja.


Viktor ne zamuja, kot po navadi po kosilu obsedi ob meni. Ne morem si kaj, da mu ne bi razlagal o tem, da sem spoznal Vanesinega sošolca.


»Jutri se bova spet srečala. Toliko mi ima za povedati,« mu rečem.


Ker verjamem v to. V mojih letih so misli tako resnične. Vanesina Lijana je nekoč med mojim obiskom tulila, da so v sobo prišle pošasti, moral sem jih preganjati po kotih, da se je pomirila.


Zjutraj se zgodaj predramim. Nemirno sem spal. V sanjah se mi je prikazovala mlada Vanesa, me gledala z otožnimi očmi, po licih so ji drsele solze. Šele ko se v kopalnici pogledam v ogledalo, vidim, da imam objokan obraz.


Skoraj tečem do parka, divje se poganjam s palico, vsake toliko časa potipam fotografijo v svojem žepu.


Že od daleč vidim, da klop sameva. Sesedem se nanjo in nestrpno pogledujem naokoli. Ne, Riglerja ni nikjer videti. Samo skupina deklet se mi približuje, gotovo so namenjene v šolo. Tokrat usmerim pogled naravnost v njihove trebuščke. Le ena ima privzdignjeno majico, njen popek žari kot kristal.


»Kaj zijaš, stari!« se name zadere ena izmed deklet in ustavi korak.


Presneto! Nisem se zavedal, kdaj sem se pognal proti njim, da bi si jih lahko natančneje ogledal.


»Oprostite, oprostite,« zajecljam.


»Mislil sem, da je moja vnukinja,« si pomagam z lažjo in odkrevsljam nazaj pod drevo.


Neumnež, se ozmerjam. Možgani so se ti skisali! Tvoj sin ima prav. Moral bi hoditi več med ljudi, se spraviti na izlet upokojencev ali si v bližnji gostilni poiskati družbo. V kakšnem kotu je zmeraj prostor za starce, ki z vednostjo izkušenih komentirajo situacijo v svetu, če že kaj drugega ne.


Obide me sram, iz žepa potegnem robec in se dolgo usekujem. Moja glava je čisto prazna. Srečanje z dekleti je v njej naredilo luknjo. Nobenega prostora za razmišljanje ni. Preveva me le srhljivo občutenje.


»Mislil sem, da niste slišali mojega povabila na ponovno srečanje,« zaslišim ob sebi.


S strahom pred razočaranjem dvignem pogled.


On je. Vendarle je on! Pred mano stoji s prekrižanimi rokami in se smehlja. Presneto, on hodi brez palice, me nepričakovano zgrabi zavist. Tega zadnjič nisem opazil.


»Včeraj nisem mogel, imel sem neke opravke,« se izmotavam.


»Opravki, jasno, opravki. Pa pravijo, da imamo upokojenci veliko časa. In da nismo dejavni. Lepo te prosim … Saj se lahko tikava, kajne. Najbrž sva istih let, tudi ti se dobro držiš,« reče in se usede poleg mene.


Kako je poln samega sebe. Nemudoma začne razlagati o tem, da je bil uspešen poslovnež, videl je svet, v njegovi delavnici so izdelovali kovinske dele za posebne stroje, ki jih je uspešno prodajal v tujino. Človek bi iz njegovih besed dobil občutek, da brez njegovega doprinosa sodobna tehnologija sploh ne bi mogla obstajati.


»Ali imate kaj otrok?« mu vskočim v besedo, iščem luknjo, kamor bi lahko umestil povpraševanje o fotografiji.


»Jaz nisem ravno družinski človek. Ljubic pa sem imel, to pa to, če veste, kaj mislim,« se nasmehne.


Ne razumem, a ni pomembno. Zapletel sem ga v dialog, ne bo več brizgal naokoli lastne pomembnosti. Ne bom več odlašal.


»Ali ste mogoče hodili v to šolo?« izstrelim in zadržim dih.


»Jasno. Že takrat je bila in še vedno je najboljša gimnazija v mestu. Skoraj vsi dijaki iz moje generacije smo v življenju nekaj dosegli. Eni so postali znanstveniki, drugi filozofi, punce so šle med profesorice in umetnice, ena je znana zdravnica. Jaz, Gorazd Rigler, sem postal uspešen poslovnež. Imam visoko penzijo in še vedno si lahko kaj privoščim. Rad potujem. Človeku se na potovanjih vedno kaj zanimivega zgodi.«


Ne vem, na kaj namiguje. A zadnjič je rekel, da starost mora tvegati.


»Našel sem tole fotografijo v zapuščini očeta snahinega bratranca, za katerega sem nekoč vodil zapuščinsko razpravo. Po čudnem naključju je fotografija ostala pri meni. Na hrbtni strani je napisan vaš priimek. Pomislil sem, da ste mogoče vi na sliki,« napletem nekaj izmišljenih, a dovolj verjetnih stavkov in mu pomolim fotografijo pred nos.


Ne, ne morem mu razodeti svojega porekla. Če mu povem, da je ena izmed deklet na fotografiji moja pokojna žena, bo metal besede na sito, ki bo obdržalo le kakšne obrabljene fraze.


Mu že povem, ko bo čas, a najprej naj on začrta poligon za igro.


»Jebela cesta, ta je pa dobra. Tudi jaz imam tako fotografijo. Kakšna leta so bila to! Poglejte te fante, eden je lepši od drugega. Jaz sem tisti v prvi vrsti,« reče.


O, vem, kako lepo lahko zgledajo fantje. Nič kolikokrat sem jim zavidal njihova mišičasta telesa, sloke postave in pokončno držo. Mene se je zaradi mojega izgleda prijel vzdevek Knedelj, samo sanjal sem lahko o lepoti. A ona jo je vseeno videla.


»Kaj pa dekleta? Kdo ve, kakšne starke so postale. Nekatere so res čedne, to na starost ne izgine,« zvito nadaljujem in s prstom pokažem na Vaneso.


»Ah, tale,« Rigler zamahne z roko.


»Tale je bila nekaj posebnega. Že v zadnje razrede osnovne šole sva hodila skupaj. In nenavadno ime je imela. Vanesa. Vesela punca je bila.«


Vrne mi fotografijo, prižge si cigareto, zadovoljno puha, ker ga spomin še ni pustil na cedilu.


»Kaj mislite s tem, da je bila vesela? Mogoče je imela rada življenje,« rečem s tresočim glasom.


Ne, ne smem se izdati. Jezični dohtar sem, karkoli bo on že povedal o njej, znal jo bom ubraniti, zatrl bom njegovo natolcevanje, o moji ženi ne bo širil nobenih laži.


»Že mogoče. Mnogo let za tem, ko sva maturirala, sem jo srečal v Franciji. Vmes nisva imela stikov. Bila je na nekem sindikalnem izletu, jaz na enem od svojih potovanj. Nekaj kozarčkov, obujanje spominov, nazadnje sva končala v hotelski sobi. Mi je bilo kar malo žal, da potem ni hotela slišati zame. Bila je poročena. O tem nisva govorila. Nisva imela časa. Kakšna ženska je bila to. Lepi joški, čvrst trebušček, samo popek je imela čuden.«




Ne morem mu razkriti, da je bila to moja žena. Sploh ničesar ne zmorem reči. Spravim fotografijo v žep in zmajujem z glavo. On govori naprej.


»V življenju marsikdo marsikaj doživi, stari moj. A pustiva to. Poslušaj, če si že pravnik, ali bi mi lahko pregledal neke papirje. Prijateljeva firma je v težavah, nekaj so mutili z denarjem, mogoče utajili davke, ampak on je moj dober prijatelj in sem mislil, če bi ti …«


»Jasno, lahko računaš name.«


Ni mi jasno, zakaj sem to rekel. Nimam potrebe, da bi ga še kdaj videl in govoril z njim. Na Vanesino avanturo bom pozabil, če mi ni povedala, je tako, kot da se ni zgodilo, sploh pa ne s tem zoprnim starcem. Na grob ji bom odnesel bele rože, prižgal svečo. V sanjah jo bom stiskal k sebi in ji šepetal, da je vse dobro, da sem ji odpustil. Ni pomembno, se prepričujem. In prvič razumem, zakaj je nekoč, prav po tistem sindikalnem izletu je bilo, komaj sem čakal, da se vrne, po končanem ljubljenju zajokala. Mislil sem, da je strast spustila v njej vse zavore, da je jok bil del sprostitve po užitku, da joče od sreče …


A vseeno pristanem, da si z Riglerjem izmenjava telefonske številke in naslove. Strinjam se, da se naslednji dan dobiva v mestu, v stari kavarni bo dovolj miru.


Odide z lahno zibajočim korakom. Nekaj časa bom sedel na klopi, sonce sije, rad se predajam sončnim žarkom. Njega preveč toplote od nekdaj spravljalo ob živce, je rekel. Nisem žalosten, le kot tujec samemu sebi se počutim.


Med potjo domov se ustavim v cvetličarni. Kupim šopek vrtnic, takih, ki so še v popkih, da jih odnesem na njen grob. Za tolažbo. A ne zmorem do pokopališča. Kot v sanjah odtavam domov.


V spalnici se sesedem na posteljo. Na njeno stran. Tudi na tej strani redno menjavam posteljnino, kot da bi se ona morala vrniti s kakega potovanja. Potovanja … Še včeraj sem jo v mislih božal, ljubkoval njeno telo kot takrat, ko sem se, devičnik, plaho dotikal njenega telesa.


Zakaj mi ni povedala? Zakaj je še na starost molčala, ko si zakonca nazadnje delita vse najhujše, kar se jima je zgodilo v življenju? Ali me je sploh kdaj zares ljubila ali pa je bila njena ljubezen odmev moje?


Stresem se, pomislim, da moram poskrbeti za vrtnice. Pripravim vazo, obrežem peclje in se zastrmim v popke.


»Ta hudič je mrcvaril njen popek!« zarjovem.


V roki še vedno težkam nož. Zdrsim z njim po trebuhu.


»Ljubica, ne boš več dolgo čakala, da se olajšano zjočeš v mojem naročju. To ti bo prineslo odrešitev. Ne ustavljaj me. Vem, kam moram zarezati. Razrezal bom moj popek, da bo odnesel bolečino. Potem bova po tej zavezi združena za zmeraj.«


Ne boli, le neskončno olajšanje prinese. Prihajam, zašepetam, ko me odnaša v temo …


Res je, kar govorijo. Toliko luči je na koncu, pomislim, ko se zastrmim v slepečo svetlobo nad sabo. Nekaj časa traja, da dojamem, kje sem. To je bolniška soba.


»Ej, Matija, cela štala je bila. Mislil sem, da se ne boš zlizal, stari.«

			Gorazd Rigler ne okoliši. Brez napihnjenosti mi pove, kako ga je zaskrbelo, ker naslednji dan nisem prišel na sestanek. Na telefon se nisem javljal. Zdel sem se mu resen človek, ki ne bi pozabil na dogovor. Poiskal je moje stanovanje, pokljukal po vratih, pa so se mu sama od sebe odprla. In me je našel krvavečega na tleh.


Ne čutim hvaležnosti, sploh ničesar ne čutim.


»Rekel sem, da je bila nesreča. Da si po nerodnosti padel, v rokah si držal nož … Niso preverjali. Znam biti prepričljiv, kadar je treba. Na kuhinjski polici sem videl fotografijo tvoje žene. Ni je bilo težko prepoznati. Oprosti, nisem vedel …«


Obrnem se na bok, buljim v steno.


»Čez nekaj dni boš lahko šel domov. Kaka zdravila proti nizkemu pritisku boš moral jemati. Zaradi tega si se onesvestil. Drugo je opravila krvavitev,« doda.

			Odide brez mojega pozdrava, razume več, kot bi mu človek pripisal.


Prihaja vsak dan. Na začetku me je obiskoval moj sin, srečala sta se, videl sem, da je Rigler sklonil pogled. A sin zdaj le telefonira, preveč je zaposlen. Razumem. On, Rigler, pa mi nosi časopise, pripoveduje anekdote in govori o njej. Ker sem ga prosil za to. Zahteval. To mi je dolžan. Ne opisa njunega srečanja v hotelski sobi. To me ne zanima. Hočem, da mi pripoveduje o srednješolski Vanesi. Ko je še nisem poznal. In on govori, kako odlično je znala zgodovino, kako je s prijateljico Lijo nekega dne šla v Italijo po kavbojke, kako mu je nekoč povedala, da je spoznala prijaznega fanta, debelušnega in smešnega, a z dobrim srcem. Včasih pove kaj o sebi. Da mu je žal, da ni imel družine.


Počasi se vame seli olajšanje. Skozi okno opazujem oblake. V mislih se pogovarjam z Vaneso. Vsako noč jo sanjam, smeje se in me uči plesati. Nobene žalosti ni na njenem obrazu. Zaželim si, da bi za vedno ostal v bolniški sobi, čakal na mojega pripovedovalca, ki bi mi povedal, da je nekoč pri telovadbi padla s koze … A zdravniki povedo, da sem zdrav, rana se je lepo zacelila, le razburjati se ne smem.


»Ali bi odšla skupaj na potovanje. Ni fino, če potuješ sam. Priložnostne zabave ne odtehtajo dobre družbe. In prijateljstva,« mi predlaga Rigler nekaj dni za tem, ko se vrnem domov, on pa me še vedno obiskuje.


Počasi stegnem roko in mu jo stisnem.





DISPRAKSIJA


			Jutro se je začelo z nesrečo. Pretrgali so se mi ročaji vrečke, napolnjene z notami. Na srečo so bile stopnice pomite, raztresene liste z zapisano glasbo mojega prijatelja Nejca Kegliča sem obvaroval pred umazanijo. V tistem času sem bil glasbi še posebej zavezan. Ne zgolj kot cenjen notograf, ki skoraj nečitljive zapise glasbenikov ume spraviti v obliko, primerno za tisk in razmnoževanje. Postal sem organizator festivala Krik jeseni, na katerem naj bi izvedli tudi Nejčevo skladbo. Razsute note je veljalo vzeti kot dobro znamenje. Če so kljub nesreči ostale nepoškodovane, bo v naslednjih dneh dvajset dogodkov v mali dvorani Cankarjevega doma teklo kot namazano, sem si rekel. A sem se v prepoznavanju znamenja uštel. Kriv je bil pogovor z Nejcem Kegličem, ki je na enem od notnih listov opazil majhen madež. Ni bilo druge, moral sem mu povedati za nesrečo.


»Mark, ti si po svoji nerodnosti poznan že iz otroštva. Če samo pomislim na tvoje razbite skodelice, strgane hlače, potolčena kolena in buške na glavi. Po moje imaš dispraksijo?«


»Kaj imam?«


»Dispraksijo! To je neka razvojna motnja glede motorike in koordinacije. Zadnjič sem nekaj bral o tem.«


Hitro sem končal pogovor. Ne bo mi nakladal o mojem padanju čez stole, pomanjkanju občutka za nevarnost ali celo kakšni izoliranosti med vrstniki. Ali o mojem jecljanju. S pomočjo kamenčkov v ustih sem ga skoraj odpravil. Mogoče bi čisto izginilo, če se ne bi prestrašil za svoj želodec. Med izvajanjem vaje sem požrl cel kup kamenja. Zdaj jecljam samo še ob najbolj nemogočih trenutkih.


Jezno sem odložil mobitel na mizo, pa je padel na tla. Ne me basat! Ali je mogoče res, da sem eden od članov kluba nerodnikov? Na internetu sem poiskal nekaj člankov na to temo in jih bežno preletel.


Neobičajen način hoje … težave v prilagajanju šolskim pravilom … hitra razdražljivost in potencirana čustvena odzivnost … težave pri lovljenju žoge … občutljivost na določene dražljaje kot svetloba ali zvok …


Čakaj malo. Ni ga, ki občasno ne bi padel v stanje ekstremne čustvenosti. In koga niso kot otroka jezila šolska pravila. Nič ne bo z diagnozo, dragi kolega Keglič. Malo me je pa le razburilo vse skupaj. Grem na sprehod, da se malo raztresem, preden se lotim pisanja pogodb za glasbenike, sem si rekel.


Najprej sem zavil v bife Pri veseljaku. Dobra kava, ki jo zame pripravi natakarica Natalija, je zakon. Zraven vsakič doda očarljiv nasmešek in mi prinese časopise. Takrat je na krožniček položila še piškotek v obliki srca. Prelepo. Ali pa tudi ne. Po časopisu mi je uspelo politi kavo.


»Nič hudega, vam prinesem novo,« mi je prijazno ponudila Natalija.


»Ne, ne, ni treba. Samo vodo bom. Upam, da ne razbijem kozarca. In lepo prosim, lahko utišate glasbo.«


Strašansko slabo prenašam hrup. Da o kričanju, trobljenju, škripanju, ropotanju z lonci ne govorim. Jasno, zaradi glasne popevke sem polil kavo! Kdo se ne bi znerviral ob zvokih tehna in besedah, ki govorijo o najnovejšem modelu avtomobila. Brm, brm, brm!


Pretirana občutljivost na močne dražljaje je ena izmed značilnosti tiste bolezni, me prešine. O, ne, ne bom se dal kar tako stlačiti v kalup. Naj deluje moč mojih misli. Najprej nisem verjel v to, usoda nas vendar meče sem in tja, pa mi je moja punca Aleksandra povedala, kaj se ji je zgodilo na literarni delavnici. Ona je pisateljica in tem gre verjeti, čeprav v svojih zgodbah pogosto lažejo, so zaradi tega v življenju še posebej resnicoljubne.


Aleksandra je polna nenavadnih idej, s katerimi želi ljudi vzpodbuditi k pisanju. Na eno izmed srečanj je prinesla vrečko s predmeti, naročila udeležencem, da naj sežejo vanjo, zgrabijo enega izmed njenih spominkov in ga odnesejo domov. Tam si naj ga nekaj dni natančno ogledujejo, ga nato opišejo in poskusijo narediti osnutek zgodbe ali pesmi, nekaj, kar je povezano s predmetom. Ko so segali v vrečko, si je vseeno zaželela, da ne bi izbrali njene babuške ali malega kipca Bude. Predmeti se pri takih nalogah pogosto izgubijo, a za ta spominka bi ji bilo žal. Še zlasti, ker je bilo oboje moje darilo. Babuška je bila sicer malo poškodovana, ker sem se na avtobusu usedel na vrečko z darili. A ne bi o tem. Važno je, da sta po končanem zbiranju predmetov zaradi njenih misli babuška in Buda ostala v vrečki. To! Naj mi pozitivne misli pomagajo pri reševanju mojih težav.


Ko sem prišel na glasbeno prizorišče, se je izkazalo, da je izginila odrska scenografija. Velike table z napisom Jesenski krik ni bilo nikjer.


»Kako bo jutri potekala novinarska konferenca?« je vprašala koordinatorka festivala Jelena Ferk, ki je zadolžena za take stvari, in butnila v jok.


»Lahko na trd papir napišem ime festivala in zraven narišem nekaj dreves, pa bo,« sem vse skupaj hotel obrniti na šalo.


»Poslušaj, Mark Toplak. Tvojega napisa nihče ne bi znal brati. Saj si hujši kot moj sin. Da o njegovih risbah ne govorim. In še o čem. Ni ga bilo mogoče naučiti drsanja in smučanja. K rolanju ga pod nobenim pogojem nismo mogli spraviti.«


O kom to ona govori, sem se vprašal. Sovražil sem vse športne aktivnosti. Ko sem treniral nogomet, mi je trener rekel, da je bolje, če neham, ker na tekmovanja itak ne bi mogel. Samo enkrat sem igral golf, ne bi o tem, kje so končale žogice.


»Najbrž ni tako hudo,« sem rekel.


Ne vem, ali njenemu sinu ali sebi v obrambo.


»Še hujše. Zadnjič sem ga peljala na pediatrično kliniko na teste in se je izkazalo, da ima RNK. A veš, kaj je to?« me je vprašala in nehala pretakati solze.


Obšla me je zla slutnja. Razvojna motnja koordinacije. Ali po domače dispraksija.


»Vem. A pustiva to. Če ne bo table, bomo napis projicirali na steno. Ali pa bo bend Evkaliptus na začetku zapel nekaj na temo festivala. Oni so dobri v improvizaciji.«


Jaz pa v iskanju nekonvencionalnih rešitev. Ha, ne bo mene zjebal neki RNK. Kaj potem, če je moja pisava nečitljiva. Zakaj pa imamo računalnike.

			Z njim v naročju sem tistega večera zaspal. Odpovedal sem se obisku svoje punce, ker ne bi prenesel še ene zgodbe o moči misli. Člani Evkaliptusa so znoreli, ko sem jim povedal predlog. Oni niso pojoča reklama za festival. Če že ravno hočem, lahko to naredijo, ampak bo honorar dosti večji kot za njihov nastop. Gre za oglaševalske, da ne rečejo, komercialne zadeve. Hm, mogoče bi vseeno veljalo poiskati tablo. Pri tem misli niso dovolj. Potrebna je neomajna vera. Če kdo, potem jo potrebujejo organizatorji. Vse bo še dobro, ni le tolažilni stavek. Ne rečem, da je življenje, v katerem si zvečer namesto tega in onega žebraš pobožne želje o neki najavni tabli ravno romantično, a tudi delo organizatorjev ni.


Navsezgodaj me je zbudil telefonski klic. Jelena!


»Ne boš verjel. Tabla je bila skrita za zavesami. Le kateri idiot jo je prenesel tja. In ne pozabi, da je ob desetih novinarska konferenca.«


Stresel sem se. Tabla za zavesami je bila moje maslo. Pozabljivost in nesposobnost koncentracije v ključnih momentih me ni prvič izdala. Pogledal sem na uro. Petnajst do desetih! Oddirjal sem v hram kulture. Ampak najprej sem moral na stranišče.


Ne maram, če me nenadoma zaslepi svetloba. In sovražim stranišča, v katerih luč zaradi mirovanja na straniščni školjki ugasne in moraš potem sredi praznjenja črevesja mahati z rokami, da te senzor znova zazna in se luč prižge. Pretiravam? Ne! Naj ne govorijo, da v temi lepše vidiš svetlobo. Ponoven vdor svetlobe ti skoraj izžge oči. In to še na stranišču, ko človek tako ali tako natančno ne ve, kako in kaj. Tako na glas sem zmerjal, da je nekdo iz sosednje kabine potrkal po steni, ki naju je ločevala, in me nadrl.


»Kakšna razdražljivost! Pomiri se, človek božji.«




Namesto odgovora sem brcnil v steno. Moja tečnoba je del organizacijske blaznosti pred začetkom festivala. Počakal sem, da se je oni prvi spravil iz kabine, nisem bil prepričan, če ga še ob kaki morebitni pripombi ne bi klofnil. Pretiran odziv? Brez veze. Ne bom se ukvarjal s postavljanjem diagnoze, ki temelji na mojih pomanjkljivostih, sem se odločil.


Odhitel sem proti dvorani. Le od kod se je nenadoma vzelo toliko ljudi. Od nekdaj se težko znajdem v množici, nenehno sem izgubljal smer, a sem le pravočasno uspel priti do dvorane, kjer naj bi se v kratkem odvijala novinarska konferenca. Tabla je bila obešena! Miza za govorce je bila postavljena na majhnem odru. Do tja sta vodili dve stopnici …


Kot velik oboževalec glasbe, kljub ljubezni so moji prsti kazali akutno pomanjkanje spretnosti, sem kot otrok po končanem koncertu moral odnesti rože pianistki. Zgrmel sem po stopnicah, ki so vodile na oder. Zadnji hip sem ujel rože, da se niso raztresle po tleh, in se s solznimi očmi prebil do slavne glasbenice. Dala mi je poljubček na lice, da si potem teden dni nisem umival obraza. Le kako jo bom zvozil danes, sem se v strahu spraševal.


V žepu mi je zazvonil telefon. Joj, ne že spet Nejc Keglič. Že petkrat me je klical. Ni bilo govora, da bi se mu javil. Ne bo mi pred mojim slavnostnim govorom natresel kakih znanstvenih razlag o tistem, česar rajši ne imenujem. Kot nekakšen zli duh. Če po nepotrebnem ne izgovarjaš imena, ti ne more škodovati. Ha!


S stisnjenimi zobmi sem se podal na prvo stopnico. In na drugo. Srečno sem prispel na oder. Ko sem se treščil na stol, se je namizni mikrofon nevarno zamajal, a je vzdržal. Jaz pa tudi. Po hrbtu mi je tekel pot, zdi se mi, da sem pri predstavitvi programa nekajkrat zašel in malo jecljal. Ko me je Jelena pod mizo brcnila v nogo, sem se zbral in nekako zvozil do konca. Vsaj upam. V časopisu sem kasneje prebral, da bi se programski vodja festivala lahko bolje pripravil. Hudiča, saj sem se. Samo moja legendarna zbranost me včasih pusti na cedilu.


Ni bilo pomembno. Program se je odvijal po načrtu. Pha, kako drugače. Mesec dni pred začetkom festivala sem vsak dan vstajal ob štirih zjutraj, razen kadar sem zaspal nazaj. Po glavi so mi rojili nešteti podatki, na glas sem si ponavljal točke izvajalcev in se ubadal z reševanjem težav, ki nastanejo zaradi nepričakovanih sprememb.


Nekega dne, ko se mi je zdelo, da imam že vse pod kontrolo, nikakor nisem mogel najti ključev od vhodnih vrat. Stanovanja nisem mogel pustiti odprtega. In ko sem končno našel ključe, sem trikrat zgrešil ključavnico. Ne, to niso motorični problemi, sem se prepričeval, take stvari se dogajajo. Pač preveč hitim. Navsezgodaj sem moral sodelovati v oddaji Dobro jutro. Kakšno dobro jutri neki! Naredil sem si zapiske, da ne bi ničesar pozabil, pa sploh nisem znal prebrati, kaj piše. Nekako sem se izmotaval, voditeljica je bila na srečo prijazna in mi je pomagala mašiti luknje. Še so dobri ljudje na svetu.


O tem sem se prepričal tudi, ko po končanem pogovoru nikakor nisem mogel odpreti steklenice z vodo. Taval sem naokoli in iskal nekoga, ki bi mi odvil zamašek. Ko se je končno pojavil prijazen deklič in kot bi mignil opravil zaprošeno, je meni steklenica padla iz rok.


Joj, ne, že spet imam opravka z nerodnostjo. Pogoltnil sem slino. Ubogi otroci, ki imajo dispraksijo. Kako težko jim mora biti. Težave imajo že z zavezovanjem vezalk in podobne stvari. Vem, vem, veliko stvari. Toliko znanja mi je že ostalo od bežnega prebiranja člankov. Mogoče bi se moral v njih bolj poglobiti. Ne, raje ne. Kristalno jasno je. Svoji usodi človek ne more ubežati. Moja se imenuje dispraksija.


Stoično sem sprejel spoznanje. Ni bilo časa za pretresenost. V popoldanskem programu so nastopili mladi glasbeniki. V najavi sem zapisal napačno uro koncerta. Zaradi tega sem čakajočemu občinstvu, na srečo je bilo maloštevilno, naročil šampanjec. Na moj račun. Aleksandri tega nisem razkril, ko sva vendarle pri meni slavila uspešen zaključek prvega festivalskega dne. Še celo toliko časa sem našel, da sem spekel pito. Ali vsaj poskušal sem. Buljil sem v kuharsko knjigo in vse pomešal. Kuhanje po navodilih mi res ne gre. Moj neuspeli poskus je končal v smeteh, ona je bila zadovoljna tudi z naročeno sladico iz Halo Katre. Dispraksiki se ne znajdejo ravno, če ne gre vse po načrtu, a jaz obvladam, sem že hotel poslati sporočilu Nejcu Kegliču, pa sem prej zaspal.


Sanjal sem, da se je zrušil Cankarjev dom, v njem je izginila tudi naša dvorana. Kidričev kip, ki stoji na ploščadi ob zadnji strani, je za nekaj hipov oživel, in tik preden je izginil v prah in pepel, mi je zaklical besede enega od bivših politikov.


»Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari le sam.«


To o političnih strankah verjamem, z mojo srečo je bilo bolj tako tako. Občinstvo je naslednji večer Evkaliptuse izžvižgalo, kasneje so mi kritiki očitali programsko nedoslednost. Tolažilo me ni niti to, da je nagrado za najboljšo skladbo festivala prejel moj prijatelj Nejc Keglič. Malo v strahu sem mu po končani podelitvi čestital.


»Končno, stari! Na klice se mi sploh nisi javil. Razumem. Organizacija in to. Ampak nekaj drugega sem ti hotel povedati. Oprosti in pozabi na to, kar sem ti zadnjič rekel. Ti nimaš dispraksije. Drugače ne bi mogel delati toliko stvari. Organizacija klapa, ne poznam človeka, ki bi hkrati tulil na tehnika, ki ni dobro poskrbel za ozvočenje, in se po telefonu pogovarjal z direktorjem. Car si, Mark. Spomnim se, kako je bilo, ko si me nekoč inštruiral matematiko. V rokah si držal sosedovega otroka, zraven si kuhal in odgovarjal na telefonske klice. Še hčerki si pomagal delati nalogo iz spoznavanja narave.«


Rešen sem, sem si rekel. Saj sem ves čas vedel. Če me je tu in tam obšel dvom, je to zaradi lahne anksioznosti, s katero se občasno ubada vsak slehernik. Ko sem čez pol ure zgrmel po tleh, sem se tolažil, da je to moja naravno dana nerodnost. Vsak ima kakšen talent.


Ampak za vsak slučaj sem vseeno opravil teste na nevrološki kliniki. Zdravnik je zmajal z glavo, ko je pogledal rezultate.


»Vsak RTM ima neko posebnost, ampak takih rezultatov, kot so vaši, pa še nisem videl. Ob vsej vaši motorični nespretnosti vas odlikujejo logika, reševanje problemov in neverjetna domišljija.«


»Torej imam ali nimam?« sem se zadrl.


Malo se mi je vseeno fino zdelo, da bi bil poseben RTM. Za vse mogoče očitke za storjene napake bi lahko izvlekel zdravniško potrdilo in ga porinil tečnežu pod nos. Hčerka se ne bi več pritoževala, da se njen stari preveč razburi, ko se priklati domov ob petih zjutraj, čeprav ima naslednji dan pouk. Lahko bi našel izgovor za vse organizacijske spodrsljaje. Kakšen citat iz izvida bi objavil v pismih bralcev, ko bi se pritožil nad kritiko. Življenje se je kazalo v lepih barvah.


»Glede na vse skupaj vam ne morem potrditi diagnoze. Bi vam pa svetoval obisk pri okulistu.«





AMALTEJA


			»Bila je hči Penelope in treh očetov,« reče Eurikleja.


Njena obiskovalka se zdrzne, starka za hip počaka, preden šepetaje nadaljuje.


»Antinious, Eurimahus in Amfinomus, trije nesojeni snubci Odisejeve žene, so Penelopi naredili silo tisto noč, ko se je razkrila prevara z Laertovim mrtvaškim prtom. Zato je bilo Odisejevo sovraštvo tako silno. Sad tega početja je bila Amalteja.«


Koza, ki je dojila Zeusa v votlini, kamor ga je skrila modra Rea, da ga ne bi požrl Zeus, najprej prešine Sophie, tako je obiskovalki ime, potem jo zaščemi v glavi, kot da nečemu ne pusti na plano. Vse v njej se otepa, da bi ime povezala z deklico, spočeto v grešnem nasilju. Ali da bi celo sama imela kaj opraviti z dejanjem iz neke davne preteklosti. Požene se v varno podobo svoje poročne noči, pomisli na rjuho z odprtino, s katero je bila pokrita, ko je čakala na moža, zateče se med izvezene bele vrtnice, pomisli na ženske, ki so z neštetimi vbodi izdelale okras. In na moža, ki je počasi povlekel rjuho z njenega telesa in se ji prvič dotaknil dojk. Njena mama jo je dan pred tem tolažila, da bo mož že vedel kako in kaj, konec koncev je bil Heinrich Schliemann nekoč že poročen, moški pri skoraj petdesetih je v teh rečeh izurjen, star kozel, kot ga je med smehom poimenovala njena služkinja, ki ji je hihitaje razodela skrivnosti zakonskih dolžnosti. Takrat je bila komaj sedemnajstletno dekle, neuka in prestrašena, mož sicer potrpežljiv, a kot da spomin na njegovo potrpežljivost nenadoma ni dovolj, da ne bi v tem trenutku njegovega dejanja razumela kot nepričakovanega vdora v temo svoje notranjosti.


»Penelopa je morala v očeh drugih biti neomadeževana, postati simbol svetega čakanja in zvestobe. Resnico, ki je zagotovo še nekje zapisana na glinenih ploščicah, so prepisovalci izpustili, kakšen srednjeveški menih je po ukazu vesti in vere moral zanikati obstoj dejanja. Kdo ve, kam so izginile te glinene ploščice, a ženske znamo tudi drugače ohraniti resnico,« je pomenljivo dodala starka.


Molči, molči že vendar, hoče zakričati Sophia, a kot da jo je ustavila neznana sila. Sila, spletena iz groze, radovednosti in obupa, močnejšega od žalovanja za očetom, ki jo je prepričala, da se je ob obisku samostana s starko podala v obokano klet gospodarskega poslopja, kot da ta sila hoče, da sliši nenavadno zgodbo.


Izmišljeno, kako drugače, si dopoveduje. Zaman. Predobro ve, da je v vsaki izmišljeni zgodbi meseno dno, močna dejanskost sama, zrno iz prave snovi resničnega, da se lahko razraste domišljija.

			In kot da bi brala njene misli, starka odkoraka do ene izmed skrinj, jo odpre in iz nje povleče barvito tkanino, umetelno dvojno tkanje, ki na eni strani razkriva podobo gnusnega dejanja, na drugi pa zasvetijo zlate črke, zapis v stari grščini, ki jo je Schliemann imenoval jezik bogov. Navdušenec nad starima grškima epoma je verjel, da govorita o tistem, kar se je nekoč davno zgodilo, in so pesniku, kateremu koli pač že, speve narekovali bogovi.


Sophijini prsti nehote zdrsijo po tkanini, na njihovih konicah bi želela začutiti pesem, tipaje kot slepec, ki sledi zapisom v Brailovi pisavi, da blazinice zadrhtijo od skrivnostnega ritma.


Žalobna strmela v nebes Penelopa belih je rok,

			prosila Hero, naj zlobno početje konča še pred koncem …


Starka popevaje povzame besede, zna jih na izust, tkala jih je pod vodilom svoje matere, ki je isto počela pod nadzorom svoje, kot so že stoletja to počele ženske, ohranjale zgodbo, ki jo je nekoč davno stkala Amalteja, in se jo zdaj ona trudi predati, nemara z upanjem, da zamolčano vendarle pride na dan.


Toda mlada ženska zastoka, izpusti tkanino, da kot odrezan slap las pade nazaj v skrinjo, se odmakne korak ali dva proti oknu, da je v hipu obsijana s svetlobo popoldanskega sonca. Zaščemi jo v očeh, pomakne se k steni, poskuša najti izhod, kajti nemudoma mora stran, preden ji starka še kaj natvezi in jo napelje k mislim, ki jim hoče ubežati, preden zabobni črna gmota spominov pod njeno lobanjo. Z očmi bega po prostoru, a opazi samo skrinje, zazdi se ji, da jih je brez števila, poravnane so ob steni kot vojaki, pripravljeni na bitko.


»Vse je spravljeno tu,« starka znova zaseka.


Mlade gospe noče izpustiti iz rok. Ne, ne zdaj, ko je odstranila prvo tančico, smrt ji že trka na vrata, toda prej mora Sophiji razkriti resnico o bitju, ki diha za izvezenimi črkami. Ne uide ji bledica na gospejinem obrazu, kot da je davna zakletev sprožila lovke, ovile so se okoli njenega telesa, da se opoteče in se komaj uspe sesesti na stol.


Eurikleja iz ene od skrinj potegne vino in kozarca.


»Potrebujeva nekaj okrepčila, preden nadaljujem,« reče.


Sophia ne ugovarja. Pozabi na beg, radovednost je najmočnejše gonilo človeka. Samodejno naredi nekaj požirkov. Kri ji obarva lica in razjasni glavo, a razplamti jezo. Le kaj ji je bilo, da se je Eurikleji pustila zvleči v to klet, stara je zamajala njen videz sveta, ki ga je z muko ohranjala, zabrisan je varljivi zemljevid poti nekje na zvezdnatem nebu. In s kakšno gotovostjo je govorila! Kot da ji njeno ime, enako imenu Odisejeve dojilje, daje pravico do govorjenja o davnih ženskih usodah. In sploh – kaj je to proti Odisejevim Kikonom, Lotofagom, kiklopom in ljudožerskim Lajstrigonom, kaj proti njegovi nevarni plovba med Skilo in Karidbo, ali ukanam, s katerimi je premagal Kirkine čarovnije, zagloda v Sophiji, kot da hoče za vsako ceno ohraniti prvenstvo junaka.


Eurikleja obema dotoči vino. Blagruje pradavno božanstvo, da je gospo danes pripeljalo k njej. Nima hčerke, potrebuje Sophio. Srečali sta se na samostanskem vrtu, ni trajalo dolgo, da sta se prepoznali. Sophijin oče je leta kupoval olje pri Euriklejinem pokojnem možu, ga obiskal na posesti, včasih tja pripotoval z družino. Otrok mu je bil posebej ljub. Starka se dobro spomni prvega srečanja, ko se je vanjo zastrmelo dekletce s temnimi očmi, ki so že na fotografiji tako očarale Schliemanna. Belo obleko je nosila takrat mala Sophia, ko je z očetom prišla v staro vasico Anogijo v bližini samostana Panagia Kathariotissa, o katerem se že stoletja šušlja, da stoji na ruševinah nekdanje palače Odisejevega očeta Laerta. O tem Sophia možu ni nikoli pripovedovala, čeprav je ta še pred poznanstvom s Sophio obiskal otok. Kot da bi hotela ta kraj svojega otroštva ohraniti neomadeževan, da ne bi on tu odkril še kakšnega najdišča, ril po zemlji kot krt, grobo odstranjeval plasti za plastjo. Kasneje so mu strokovnjaki očitali, da je uspel v nekaj mesecih uničiti trojansko obzidje, hrabri Ahajci pa so se mučili celo desetletje.


Sophia se ni brez razloga odločila, da obišče ta kraj. Teža v prsih in noči z morečimi sanjami, ki so jo plašile zadnji mesec, so bile bolj resničen razlog, kot pa da bi po očetovi smrti hotela tu odložiti žalost in pomoliti za mir pokojnikove duše. Kakor je po pogrebu obrazložila svojemu stricu, atenskemu škofu Theokletosu Vimposu.


»Papa Engastromenos si lepšega ne bi mogel želeti,« je ta prikimal in se ji ponudil za spremstvo.


Ne brez koristi zase. Lahko bo obiskal brate, se brez motenj predajal dolgi molitvi, v tišini se bo nemara laže očistil vseh dvomov, ki jih s sabo prinese življenje.


A ko klečeč v cerkvi poskuša nagovarjati Boga, skrbi priplavajo na površje. In vse nosijo Sophijino znamenje.


Medtem ona pije naslednji kozarec vina, kot da hoče z novimi požirki utišati renčeče glasove v sebi. Pripravljena je poslušati. V njej se predrami upanje, da bo mogoče zgodba o Amalteji zvéri, ki se skriva globoko v njeni notranjosti, zadala smrtni udarec.


»Daj, starka, govori. Samo ne odpiraj več skrinj, naj bodo dovolj tvoje besede,« reče že rahlo okajena in se kot otrok namesti na stolu.


Starka si je sicer vedno predstavljala, da bo njena predaja potekala v bolj svečanih okoliščinah, namesto mize bi tam stal velik Atenin kip, vrgla bi na oltar krvavečo kozjo glavo, prižgala kadilno smolo, da bi zadišalo po mirti. Veter skozi okno prinaša le zatohle vonjave vročega poletja. Toda ne sme odlašati. Opravila bo svojo dolžnost.


V tem trenutku prečastiti Theokletos Vimpos preneha z molitvijo. Tudi prav, si reče, v kapeli pod zvonikom je sam, bratje ga ne bodo motili, posvečena praznina bo dovolj, da misli posveti Sophiji, če že Boga ne more priklicati.


Na pogrebu ni potočila nobene solze, čeprav je očeta imela neizmerno rada. Niti si ni poiskala utehe v materinski ljubezni do prvorojenke, jokajočo Andromaho je potisnila v naročje svoje matere, kot je to naredila že prej, ko je odpotovala iz Aten in stala ob strani možu pri izkopavanjih v turškem Hissarliku. Za katerega je ta trdno verjel, da nekje globoko v zemeljskih nedrih skriva Trojo. Zagotovo pa Priamov zaklad, o katerem mu je tolikokrat pripovedoval, melje pri sebi Theokletos.


Škof si ne očita prvič, da je nekaj let nazaj ugodil prošnji svojega učenca Schliemanna in mu pokazal tri fotografije grških mladenk. Moški si je zabil v glavo, da bo njegova naslednja žena grškega rodu, vsekakor izobražena in dobra poznavalka starih kultur, če se le da lepa, a nadvse primerna za asistentko pri njegovih izkopavanjih. V hipu se je odločil za pravo, bežno srečanje z mladenko je le potrdilo njegovo odločitev. Sophia pri tem ni imela besede, njeno morebitno nestrinjanje bi v trenutku potolkli očetovi argumenti. Kaj bi si hčerka lahko več želela. Saj – kaj več bi si Sophia lahko sploh želela? se sprašuje škof.


Veliko stvari, o katerih nisem nikoli govorila, veliko stvari, o katerih sem sanjala, bi mu odgovorila Sophia, če bi še pred poroko zbrala pogum. In mogoče zaradi vsega zamolčanega z naraščajočim nemirom posluša starkino izpoved.


»Amalteja se je rodila v zgodnji jeseni. Penelopa že nekaj časa pred tem ni zapuščala prostorov, snubci so nergali, a tisti trije se niso nikoli hvalili s svojim početjem. Pri porodu ji je pomagala Eurikleja, premetena kot je bila, je komaj rojenemu otroku iznakazila obraz in ga kmalu odnesla na Laertovo posestvo, kjer ga je potisnila v roke prvi služabnici, češ, da je otroka našla na poljski poti. Povprašala je naokoli, a ničesar pametnega ni izvedela. Le nekdo je govoril o pobegli sužnji, ki je zanosila z kdo ve kakšnim nepridipravom in zapustila otroka. Euriklejina beseda je imela veljavo, Laert ni pozabil, da je nekoč dojila njegovega sina. In kdo ve, mogoče so ga bogovi postavili pred preizkušnjo, je pomislil, vzel deklico v naročje in ji priskrbel mater in očeta, bogatega plemiča in njegovo ženo, ki sta že desetletje zaman upala na otroka.«


Sophia kot uročena posluša, tok zgodbe jo je posrkal vase, v mislih si naslika otroka, vidi ga, kako raste, dela prve korake, sledi varuškinemu prstu, ki dobiva toliko različnih imen, ko kaže luno, mačko, morje, pomaranče ali leseno igračo, malega izrezljanega konja. Trojanskega kakopak, podobnega vsem tistim, s katerimi so se igrali otroci, da so bili zato vse življenje zaznamovani z Odisejevo pretkanostjo. Dokler ni deklica doumela, da prst le kaže na tisto, kar je poimenovala varuška in je brbljaje ponavljala za njo. Kot to počne moja Andromaha, pomisli Sophia, zahrepeni po otroku, a potlači željo, kajti prej mora poiskati novo stezo v življenju ali dopustiti času, da prerase stare stranpoti.


Prečastiti Theokletos Vimpos pa medtem strmo upira oči v kip device Marije, pred tem obličjem je našel prostor za tehtanje svojih odločitev, ne zaveda se, da devico že polglasno nagovarja, ko pojasnjuje, opravičuje in išče potrditev.


»Engastromenos, Sophijin oče je bil trgovec, trgovec je vajen trgovanja, nič takega ni, če ponujaš hčerko kot dobrega konja. Zaradi kopnečega bogastva ni imel veliko izbire. Za vsak primer sem mu natresel še kakšno politično opozorilo. V letu 1869, ki je bilo polno negotove prihodnosti, je poznavanje družbenih okoliščin lahko delovalo kot trdna oprijemalka. Grki še nikoli nismo bili tako odločeni, da osvobodimo grško govoreče pokrajine izpod Otomanskega cesarstva. Kretski revolt še vedno odmeva, Rusi in Turki so si nenehno v laseh, sem govoril Engastromenosu. Oh, naša dežela je še vedno šibka, kralj Georg se trudi, a nihče ne ve, kam se bodo obrnile politične težnje. Naj bodo Trikoupisovi liberalci ali Zaimisovi konservativci, oboji vedo, da denar poganja svet. Država je na robu bankrota, naši dolgovi do bančnih hiš dosegajo vrtoglave številke. To prinaša posledice tudi tvojemu trgovanju, Engastromenos, to moraš priznati, sem ga nagovarjal. Gospod Schliemann je bogat, zelo bogat, sem mu znova ponovil, ko me je zaradi razglabljanja o državnih zadevah začela boleti glava. Oni se je kaj hitro strinjal s poroko, a ni pozabil vreči svojih adutov na mizo. Za Sophijo je bilo treba iztržiti zajetno doto. Njegova Sophia ni samo lepa, načitana je, starogrško zna tekoče kot novodobni jezik, zgodovina je njena ljubezen, pa še pisanja je vešča …«


A nadvse vešča, pa ne le pisanja, je bila po Euriklejinih besedah prav Amalteja.


»Po naključju je to nekoč odkril Odisej. Kmalu po Penelopini smrti je bilo, sedemnajstletna Amalteja je stala na pečini, kjer je zdaj samostanski zvonik, strmela je v zaliv pred sabo in prepevala himno morju. Prepevala je o hrepenenju in ljubezni, žalosti in smrti, z zaprtimi očmi je vešče nizala verz za verzom, ki so v tistem trenutku sami vreli iz nje. Odisej je ostrmel nad njeno spretnostjo. Sam Apolon je moral v to mlado žensko vdahniti dar pesnjenja! Ni kaj dosti pomišljal. Femios, pevec, ki mu je prizanesel v pokolu snubcev, je klanfaril žoltave stihe, njegova junaštva, naj mu jih je še tolikokrat razložil, so v okornih verzih izgubljala veličino, zgodovina bi jih izločila kot nepotrebno šaro. To dekle bo pomagalo Femiosu! si je rekel Odisej. In to bo naredila pod zavezo molka. Kdo bi resno jemal žensko … A njena pesnitev bo presegla Iliado, ki se je preko pesmi nekega slepega rapsoda širila po vsej deželi. V njej je govora o njegovi zvijačnosti in ukani s konjem, a koliko je še tega, kar bi morali ljudje spoznati. Njegova slava bo večna …«


Na tem mestu Eurikleja obstane in zmaje z glavo. Odisejeva nečimrnost je bila od nekdaj velika, konec koncev ga je Pozejdon kaznoval, ko je vpil proti morju, da je premagal Trojance brez pomoči bogov. Ne, si reče Eurikleja, ne bo zdaj o tem, najprej mora tej gospici, ki od nejevere na široko odpira usta, vbiti v glavo, da je največjo grško umetnino ustvarila ženska. Amalteja. Naj se sliši še tako za lase privlečeno. A trditev ima dovolj trdno podlago, kljub takratnemu položaju žensk. Njihove zakonske in politične pravice so bile omejene, malo je bilo njihovega vključevanja v javne sfere. Obstajale so hetere, neodvisne in vplivne ženske, večinoma nekdanje sužnje, znane po svojih talentih, intelektu in umetniškem ustvarjanju. A ne sme se pozabiti na skupnosti žensk, ki so v svojem krogu svobodno ustvarjale, ali posameznic, ki so našle učitelja v kakšnem izobraženem sužnju. Nihče ne more zanikati, da ni obstajala tradicija ženskega avtorstva, čeprav se je pogosto skrivala za moškim imenom. In Amaltejina krušna mati je bila izobražena ženska. Ni ji ušel otrokov talent, vzpodbujala je njegov razvoj. Mogoče si je predstavljala, da bo s tem dekletu dvignila veljavo, njen iznakaženi obraz zagotovo ne bo privabljal snubcev, dekletova omikanost bo nemara izbrisala madež, ki ga nosi vsak otrok nepoznanega izvora. Kljub povpraševanju nikoli ni izvedela, kdo bi lahko bili otrokovi starši. In predvsem ni imela moči, da bi se uprla Odisejevi zahtevi, ko je ukazal njeno posvojenko premestiti v njegovo palačo.


Še preden Eurikleja svoje misli povzame v govor, se Sophia zgane iz otrplosti.


»A je Penelopa kdaj videla otroka? Ali je Odisej poznal resnico? Ali je ženi očital greh, jo je zaradi tega kaznoval?« se usuje iz nje.


»Zakaj naj bi kaznoval njo, lepo vas prosim.«


»Gotovo je nekaj naredila narobe, sama izzvala snubce …«


Komaj Sophie to izreče, začuti silovito bolečino med nogami, skrči se na stolu, da bi ublažila nemočno grgranje maternice, ki kot da bi podoživljala grobo tujost v sebi, in glasno zastoka. O, ni bil le privid, v katerem je zaradi Euriklejinega pripovedovanja za hip ugledala raztrgana oblačila, grabežljive roke in spačeni obraz moškega. Bil je njen spomin, ki je z vso silo butnil na plano, spomin na delovodjo, ki je vodil delavce pri

			izkopavanju v Hissarliku, jo surovo zgrabil in … Pa ravno tistega dne, ko ji je mož zarana razlagal o svojih sanjah, ki jih je ozarjalo zlato, in katere je razumel kot napoved odkritja Priamovega zaklada.


In ona, ona se še vedno sramuje tega, da blagruje očetovo smrt, zaradi katere je končno lahko zapustila najdišče, pobegnila pred tistim, česar možu ni mogla povedati, si očitala, da je sama povzročila dogodek, se tolažila, da se je vse skupaj zgodilo v temi, nihče ni videl, nihče ne bo vedel, moški zaradi strahu pred kaznijo zagotovo ne bo ničesar povedal. Njen mož niti zaslutiti ne sme, mož, kateremu je večer za večerom urejala zapiske, poslušala njegove razlage, bistroumno tehtala njegove hipoteze, mu pomagala preganjati dvome, ga pred tisto usodno nočjo zaman prosila, naj ji dovoli oditi v Atene. Pogrešala je Andromaho in starše in varen svet, ki ni bil poln ruševin, vročine, komarjev, kotalečega kamenja, škorpijonov in razgaljenih moških. Ne, Heinrich ni pokazal nobenega posluha za njene prošnje, in ona je brez ugovora ostala pri njem. Počutila se je kot stroj, ki s pritiskom na ubogljivost, samodejno poganja kolesje v njenih možganih.


Toda ali ni bilo tako od nekdaj? Ali nisi brez ugovora sprejela možitve, čeprav si se najprej zgrozila nad izgledom bodočega moža? Ali nisi zaradi njega pozabila na sanje, v katerih bi nekoč tudi ti, podobno kot slavne angleške gospe, študirala na univerzi, prestala zastrašujoč preizkus zahtevane usposobljenosti in si tako kot one prislužila potrdilo o opravljenem Splošnem izpitu za ženske? zasliši Sophia v sebi dobro poznani glas. Ne, ne bo je speljal na spolzka tla, opravila je s tem, zna premotiti možgane in jim ponuditi drugo kost za glodanje. Odločno se zravna, ne sme popustiti, najmanj pred starko, ki gotovo že nekaj sluti, kako bi jo drugače radovedno opazovala in po premisleku povzela.


»Neumnosti govorite, gospa. Ve se, kdo je bil krivec. Kasneje se je marsikaj govorilo. Odisej naj bi ženo zaradi nezvestobe izgnal na Mantinejo, neki Duris iz Samosa je celo poročal, da naj bi uboga Penelopa spala z vsemi sto osmimi snubci in zato rodila Pana. Toda gre bolj za ljudsko vraževerje, v katerem se Panovo ime enači s staro grško besede, ki pomeni vse. Nič od tega ne drži. Velja samo tisto, kar je izvezla Amalteja. Ona je Penelopina hčerka. In če že vprašujete … Odisej zanjo nikoli ni izvedel, njej je njeno poreklo tik pred smrtjo razkrila Odisejeva dojilja Eurikleja, moja soimenjakinja.«


Sophia prikimava, možu je zaradi zakonske dobrobiti dobro kaj zamolčati, ravnala je prav, da Heinrichu ni povedala za posilstvo, kdo ve, kaj bi storil, na kocko bi lahko postavil svoje raziskave, in to takrat, ko se je približeval cilju. Ona je zvesta žena, dobro srce ima, če ni potrebe, ne bo nikogar prizadela. Njen razum deluje, prežvekuje informacije o Amalteji in se vedno bolj nagiba na stran verjetnega. Ne nazadnje je šla skozi Schliemannovo šolo, interpretacije so po njegovem enako pomembne kot dejstva, če ne še bolj. In če dobro pomisli, je v celo zadevi nekaj logike. Ne le, da je utemeljen Odisejev pokol snubcev. Njegova moškost je bila ranjena, njegova dejanja so morala biti še drugače poveličana, pa čeprav je potem v spevih zagomazelo od vseh fantastičnih bitij in domišljijske navlake. Amalteja je zagotovo sledila kraljevemu ukazu. In kako spretno je pripoved o prigodah položila v usta samemu Odiseju, ob kramljanju s Fajaki je kot ladja po gladini zdrsel v laži in pravljični svet, kar je pesnico odrešilo odgovornosti. In seveda – samo ženska je lahko bodoče bralce popeljala v intimni svet junakov, zakulisje palač in preizkušnje srca. Nič več ni šlo samo za krvave boje kot v Iliadi, ublažila jih je nežna sapa domačnosti.


»Ne pozabite, da je starogrško videnje sveta bilo drugačno od današnjega. Verjeli so, da je zemlja ploščata, to je bila njihova resničnost. Zakaj bi torej bilo nemogoče, da je obstajala prelepa Kalipso, ki je Odiseja zadrževala na svojem otoku. Toda tudi brez vmešavanja bogov lahko razumemo Odisejevo usodo. Ko se moški postara, postane bolehen, čmerikav in nostalgičen, Odisej ni bil izjema. Kalipso ga je imela dovolj in raje, kot da bi ga dala usmrtiti, ga je poslala domov. Amalteja je to opisala s toliko duhovitosti, da se vedno hahljam, ko to prebiram. Zakaj se grdo držite? Poglejte na celo stvar z malo humorja. Kot otrok ste bili bolj vesele narave,« pripomni starka.

			A Sophiji ni do smeha. Za nekaj časa je lahko poiskala uteho v Amaltejini zgodbi, a treba se bo vrniti, se spopasti s strahom, če ni nemara v njo zasejano seme napadalca, naj se ga otepa, kolikor hoče, opazuje lunine mene, se gladi po trebuhu, kot da preverja, če se je v notranjosti kaj spremenilo. Zvečer bo prižgala kadilo pred kipcem Here, ki ga je nekoč kupila na atenski tržnici, boginja je zavetnica domačega ognjišča, skupaj z Marijo bosta poskrbeli, da se vse dobro konča. Ali pa bo namenila prošnjo še Persefoni, nje ni zlomila njena lomljivost, resničnost njene matere je bila močnejša od Hada. Ne, ne misli na smrt, izgubljena hči bo še vedno hči, njena mama bo zagotovo vedela, kako ravnati. Zakaj ne bi živela v Londonu, zapustila novorojenca in Andromaho, naj se ji bo še tako trgalo srce. Prizanesla bo staršem s sramoto, in njemu, ki ga je vzljubila, ne le kot moškega, občudovala je njegovega genija, nobena žrtev ne bo zaman … Kam me je odneslo, se okara, ničesar ni gotovega, negotovost ji poraja blodnje. O, Atena, če še vedno bdiš nad dejanji smrtnikov, daj mi modrost, da bom vedela, kako ravnati, zašepeče, pa vendar tolikanj nerazumljivo, da Eurikleja njeno momljanje sprejme kot pritrjevanje njeni zgodbi in upa, da je našla prepotrebno zaveznico. Pohiteti mora s prošnjo, večeri se že, škof zagotovo pogreša nečakinjo, spraviti se morata iz kleti na vrt. On ne sme prikolovratiti na vrt in vtakniti nosu tja, kjer mu ni mesta.


A škof se še vedno mudi pred Marijinim kipom. Njej nazadnje zaupa svoje strahove, potoži, da je poleg lepote Shliemanna očaralo predvsem dejstvo, da je nevesta lahko sredi noči tekoče recitirala epe v stari grščini. Ampak kar škofa najbolj pekli, je to, da je od nekdaj kazala odkrito navdušenje nad staro religijo, po njegovem mnenju dosti bolj, kot bi bilo primerno.


Nekoč jo je zalotil, ravno se je izvila iz otroške dobe, kako je sklepala roke pred kipom ženske, predvideval je, da je bila Hera ali Afrodita ali Atena, neko starogrško božanstvo pač, ni mu ušlo, da je bil provizoričen oltar poškropljen s krvjo. Iskreno je upal, da je v kuhinji izmaknila kri zaklanih kokoši in si ni dala opravka s kako packarijo. Takrat se je previdno umaknil, otroške igre, si je rekel, jasno je, da Grki v svojih srcih še vedno nosijo stare bogove, čeravno niso opravljali ritualov. Vsaj javno ne. Ampak Sophia ima moža, čigar obsedenost nad grško preteklostjo meji že na blaznost, in čeprav sta prvorojenko dala krstiti, je Schliemann stvar opravil še po svoje. Nad otrokovo glavo je držal izvod Iliade in ji odrecitiral sto heksametrov.


Ja, in zato mu je še posebej ljubo, da se je Sophia za nekaj časa odmaknila od moža. Naj se z njim pozabava Zeus, če mu je že toliko do njega, glavno je, da je duša njegove nečakinje obvarovana. In v svesti si tega, se zahvali devici Mariji za njeno poslušanje, skrajni čas je, da poišče varovanko, ki se nekje v okolici sprehaja s staro Euriklejo. Zagleda dvojico pri vhodu v gospodarsko poslopje, krilita z rokami in si nekaj dopovedujeta. Ko se jima približa, Sophia zardi, kot da jo je zalotil pri prepovedanem dejanju.


Nekaj trenutkov vsi trije molčijo. Sophia bržkone zato, ker v dlani stiska ključ od kleti, ki ji ga je vsilila Eirikleja.


Skrivnosti iz skrinj so v njenih rokah, morala se bo vrniti, razgrinjati tkanino za tkanino, da bo prepredena z

			Andromejino zgodbo bolj kot z mojo pripovedjo. In koliko stvari ji še nisem povedala, skrbi Euriklejo. Iz tkanin bo izvedela, da je Amalteja, preoblečena v moškega nekoč najela ladjo, jadrala po poti, kot jo je orisal Odisej, da bi lahko ovrgla polovico njegovih zgodb, zdvomila še nad trojanskim konjem, a ob vrnitvi pustila ep o Odiseju nedotaknjen. Ona je vendar ustvarila umetnino! In če Femios že ni bil dober pesnik, je imel vsaj čudovit glas. Itaka je odmevala od petja njenih verzov, popotniki so povzemali, kar so slišali, in odnašali po svetu.


Toda Penelopine resnice ni vtkala le v prte, proti koncu življenja jo je izklesala v glinene ploščice in zakopala. Tkanina je minljiva, četudi stokrat pretkana, lahko izpusti kakšno podrobnost, čeprav je imela vero v prihodnost žensk, da ne bodo pozabile, kar jim bodo naročale matere. S to zgodbo jih bodo vzgajale, več od vrstnic bodo vedele o življenju, postala bo učilnica za njihove sanje, s katerimi bodo tlakovale pot za bodočnost, vzneseno razmišlja Eurikleja, ko gleda za odhajajočo dvojico.


Theokletos Vimpos stopa z olajšanjem, ker je skrbi predal v roke device Marije, Sophia z bremenom, ki postaja vedno težje. Ni je strah le prihodnosti, pred njo je surovo zazevala preteklost.


»Ne počutim se dobro. Ne bom večerjala, komaj čakam, da ležem v posteljo,« reče škofu, ko prideta do njunega prenočišča. Trudi se obvladati glas, da ne bi izdal, kako silno drgeta njeno drobovje, kot da želodec prežvekuje, česar njena glava še ne zmore.


Leže v posteljo, strmi v temo in poskuša kovati načrte. Ne, ne bo se vrnila k možu, postaja vedno bolj odločena. Ne bo ji odrekel, kar ga bo prosila, postala bo kot študirane gospe, po pokojniku ji pripada dediščina, omogočila ji bo novo življenje. V rokah stiska kipec Here, zdi se ji, da postaja vedno bolj vroč, iz te toplote črpa moč za nove ideje, razraščajo se v še nepoznani svet. In če se bo zgodilo gorje v njenem telesu, bo poiskala pomoč, služabnice bodo vedele, katere ženske prodajajo zeli, ki odpravijo plod. In čeprav tega ne bo treba, bo odšla od Schliemanna, dovolj ima njegovih ruševin in Troje in starikavega telesa in popisanih listov po njegovem nareku …


Zdajci nekdo potrka na vrata.

			Sophia se silovito prestraši, ovrže misel, da bi utegnil biti škof, ta tega nikoli ne bi naredil, četudi bi hotel samo preveriti njeno počutje. Oblije jo zona. Kaj če je oni možak, poizvedoval je za njo, od tiste noči ga ni več videla, zapustil je delovišče z izgovorom, da se je poškodoval, gotovo ji je sledil, hotel bo vedeti, če je spočel sina, zvlekel jo bo s sabo v kako divjino, nihče več ne bo nikoli slišal zanjo. In mož, njen ubogi mož jo bo objokoval, v tožbah poveličeval njeno dobroto in resnicoljubnost. Raznežil se bo ob spominu, ko mu je ob prvem srečanju odkrito dejala, da ne ve, kako bo z ljubeznijo, moži se po volji svojih staršev, to mu je rekla, nehote ranila njegovo samoljubnost, a ji je odpustil nerodnost. Prav ta resnicoljubnost ga je ganila. Moja Sophia je vedno govorila resnico, bi rekel, ko po dolgem iskanju še vedno ne bi našli njenega trupla, in bi ji postavil svetišče, enako Ateninemu templju, ona pa bi usihala ob surovežu in poskušala ljubiti otroka, ki je bil proti njeni volji vsajen vanjo. Udari se po trebuhu, kot bi hotela izgnati demona, ki jo peha na rob norosti. Drhtenje in tresavica se umirjata, le srce ji še razbija, ko previdno vpraša.


»Kdo je? Kaj želite?«


V sobo stopi Heinrich Schliemann. Odpotoval je za Sophio, jo zaman iskal v Atenah, se prestrašil, ko je od njene matere izvedel, da je šla na Itako iskat miru in tolažbe. Ni izgubljal časa. Podal se je na pot, divjal kot pes sledilec, a plen je nosil s sabo.


Sophia si komaj opomore od presenečenja, ko mož poklekne prednjo, seže v torbo in iz nje potegne dragulje.


»Našel sem Priamov zaklad. Tvoj je, kraljica moja.«


Če bi Amalteja nekje nad oblaki opazovala srečanje, bi zavila z očmi. Poceni romantike ni nikoli marala, doživela je prenekatero avanturo, nazadnje spoznala dobrega moža in mu rodila hčerko. A to, da Sophia skoraj nezavestna omahne v naročje svojega moža, presega njene meje dobrega okusa. In potem celo z olajšanim nasmeškom pusti možu, da ji nadane naglavno okrasje, katerega bo kasneje nosila tudi v javnosti, v ponos Heinrichu in njegovim odkritjem in se tako okrašena pustila ovekovečiti na fotografiji, ki bo obkrožila svet. Tega ne bi naredila, če tisti trenutek ne bi začutila, da ji med nogami pričenja mezeti kri, odnaša s sabo neoplojeno jajčece, ki bi v drugačnem stanju njeno življenje obrnilo v drugo smer. Sede možu na kolena in sprejme njegovo občudovanje.


Naključja niso naključja, so le valovanje silnic, ki jih usmerja neznano božanstvo. Ali sila sama. To so bile v isti noči zadnje misli umirajoče Eurikleje.


Sophia je prišla na njen pogreb, z možem sta ostala še nekaj časa na Itaki, ravno dovolj, da je Sophia nekega popoldneva ukazala na vrtu zakuriti velik ogenj. Ne da bi poskusila prebrati Amaltejine besede, je poskrbela, da so zgorele vse tkanine do zadnjega.





***



Sophia Schliemann možu ni nikoli povedala resnice. Ne svoje in ne Amaltejine. Do konca življenja je predavala o njegovem delu in prirejala zborovanja v Iliou Melathronu, najbolj veličastni rezidenci Aten, ki jo je nekaj desetletij po moževi smrti prodala grški državi. Leta 2018 je grško Ministrstvo za kulturo objavilo novico, da so odkrili dotlej nepoznane glinene ploščice z izklesanimi spevi, ki po vsej verjetnosti pripadajo Odiseji. O njihovi vsebini do danes ni ničesar znanega.





SOSEDA


			Še vedno sem prepričana, da sem jaz prva ugotovila, da smo dobili novo sosedo. Stanovanje na levi strani od mojih vrat je bilo že nekaj časa prazno in zagotovo sem prva slišala ropotanje posode, splakovanje straniščne školjke in škripanje postelje, ki je prihajalo iz sosednjega stanovanja ob najbolj neprimernih urah. Sosed Luka je trdil, da je zagotovo prav on prvi pozdravil novo stanovalko našega bloka. In to s šopkom tulipanov, ki jih je – mimogrede – izpulil na naših skupnih gredicah.


Naj ima veselje. Zlasti ker se je najino prvo srečanje odvijalo na parkirišču, kjer sva po nesreči zadeli druga ob drugo in sem jo temu primerno nahrulila.


»Pazi, krava, kje hodiš!«

			Še dobro, da sem jo potem videla na balkonu in si zapomnila, v katero stanovanje spada. Zato pa je najino naključno poznanstvo trčenih žensk dobilo nove razsežnosti, ko je soseda obiskala našo drogerijo. Bržkone je povsem slučajno zavila vanjo. Prijazno je povpraševala po kozmetiki Clinic, ki je v naši zahojeni drogeriji žal ne držimo. Ko je nekoliko razočarana zapuščala trgovino, mi je šef siknil za vrat: »Poslušaj, Jora, tole je vendar tista s televizije. Pozno ponoči vodi nekakšne pogovorne oddaje, v katerih zaslišuje zdravnike in politike.«

			Od navdušenja mi je zaprlo sapo. Moja soseda je televizijska zvezda! Šefu tega nikakor nisem pozabila povedati, naj ve, koga ima zaposlenega. Sosedo javne osebe. Mogoče bi mi lahko zato pripadal kakšen dodatek k plači. Moram si ogledati to njeno oddajo. S sončnimi očali in kostimčku iz druge roke ni bila videti nič posebnega, čeprav si je omislila kozmetiko Clinic.


Žal nisem bila edina, ki je bila seznanjena z zvezdništvom naše ljube sosede. Luka, ki živi nad mano, je to sam ugotovil. Nič čudnega! Vse noči preživi pred televizorjem. In zato si je tudi privoščil krajo tulipanov na račun ostalih stanovalcev, ki smo od tedaj morali parkirati avtomobile pred opustošeno cvetlično gredo.


Kakšen priliznjenec!


Jaz sem počakala do naslednjega večera, da sem si drznila potrkati na njena vrata in ji prinesla kos potice, ki sem jo ravno tisti večer spekla. Kot sem ji s sladkim nasmeškom na ustih povedala.


Ona ni bila videti vesela. Niti povabila me ni v stanovanje. Mogoče zato, ker še ni imela do kraja urejenega, čeprav je predsoba dišala po novem pohištvu. Vonj je nekoliko motil le pridih mačjega stranišča. Delam v drogeriji in to izostri vonj preko človeških meja.


Nisem se zmotila. Preden je zaprla vrata z vljudnim: »Hvala lepa. Res ste prijazni. Ne bi bilo treba. Upam, da bomo imeli lepe sosedske odnose,« sem opazila črnega mačka, ki se je motal okoli njenih nog. Olala, gospa soseda je ljubiteljica mačk. In to črnih! Zato ima tako srečo in uspešno kariero. Njeno ime naj ostane zamolčano, dovolj si daje z njim opraviti rumeni tisk in zvedavi pogledi na ulici. Jora ve, kaj je to diskretnost. Kakorkoli, upala sem, da je bila s tremi kosi potice moja nevljudnost na parkirišču pozabljena.


Imeti pomembno osebo v svoji bližini je gotovo nekaj pomembnega. To smo začutili vsi prebivalci naše hiše. V času sosedine oddaje, čeprav je bila na sporedu krepko čez polnoč, so povsod gorele luči. Nobenemu izmed nas ni ušla nobena njena beseda. Ponavljali smo jih v službi, na avtobusu, presenečenim prijateljicam, zadržanim ljubimcem, zvestim ženam in pridigali o pomembnosti pomembnega svojim otrokom. Vsaj tisti, ki so jih imeli. Ostali smo o tem govorili, kadar smo se srečali na stopnicah. To sva bila v glavnem sosed Luka in jaz.


Midva nisva imela otrok, zato pa sva imela drug drugega, najine občasne obiske, balkonsko tulbo, puščanje pip, tolčenje po stropu ali tleh zaradi pretiranega hrupa in na silvestrovo steklenico šampanjca. In dovolj časa, da sva ugotovila, kdaj soseda prihaja domov, da sva ji odpirala vrata, kdaj nakupuje, da sva ji pomagala nositi vrečke, kdaj ji avto noče speljati, da sva jo prijazno odpeljala v službo.


Pri tovrstnih uslugah je Luka kot zaslužni upokojenec prednjačil. Kaj je pomagalo, če sem prihajala domov takoj po službi in celo izkoristila zadnje dni svojega dopusta, da bi bila sosedi čim bolj pri roki. In vstajala takoj, ko sem za steno zaslišala šumenje vode v kopalnici. Soseda je ostajala enako nedostopna in se le enkrat za nekaj minut odzvala mojemu tridesetemu vabilu na kavo. Tolažilo me je dejstvo, da tega Luki vendarle ni uspelo doseči. Hehe, najbrž je ostareli gentelman ni upal povabiti.


Nazadnje je bil moj trud poplačan. Nekega večera je pozvonila na mojih vratih. Bila je ona. Oblečena v trenirko in s spetimi lasmi ni prav nič spominjala na televizijsko učeno damo. Prej na mojo sosedo, ki se bo vsak hip odpravila spat, in mora opraviti le še eno neprijetno dolžnost.


Kakšna pomota. Soseda mi je prinesla vabilo za njeno pogovorno oddajo, tokrat s posebnim naslovom Mi imamo najboljšega soseda. In jaz naj bi bila občinstvo v studiju.


»Joj, ampak jaz še nikoli nisem bila tam,« sem se prestrašila.


»Ah, nikar ne skrbite. Lahko pridete z gospodom Luko. On je bil že trikrat v studiju,« me je potolažila.


Kaj?! Luka! Ta potuhnjena rihta. In meni ni ničesar povedal o tem, čeprav se je pred drugimi sostanovalci gotovo hvalil. Zato me mlada družina, ki živi v pritličju, še komajda pogleda.


Kaj mi je preostalo drugega, kot da sem sprejela kavalirsko roko svojega dragega soseda in odšla z njim na televizijo. Sicer moram priznati, da je bil do mene zelo galanten. Le kaj mu je, sem se spraševala. Bi se rad potegoval za naslov najboljšega soseda?


Naša voditeljica je imela drugačne skrbi. S sogovorniki je razpravljala o primerni kulturi bivanja, če sem si prav zapomnila, mi pa smo na znamenje dečka s kratkimi lasmi zaploskali ali pa tulili Bravo. In to je bilo vse.


Menda se občinstva sploh ni videlo, na ekranu so se prepoznavale le neke temne sence. Jaz, budala, sem si za to priložnost kupila svečano obleko, si dala narediti novo frizuro in sploh bila vsa imenitna. Predvsem sem v službi raztrobila, da bom nastopila v oddaji svoje sosede. In mami naročila, naj posname oddajo. Ne zaradi sosede. Zaradi mene. Da si bom lahko vrtela posnetek naprej in nazaj, počasi ali z dvojno hitrostjo, si ogledovala svojo podobo, kolikor mi bo drago. V neki pravljici naj bi Narcis zaradi tega pojedel ogledalo. Ali nekaj takega. Jaz bi bila pripravljena za zdravljenje kompleksov kar teve požreti. To ni bilo potrebno. Kajti bila sem samo temno občinstvo. Zatemnjeni glas ljudstva. Bah.

			Zato pa je zvezdniška soseda padla v oči našemu šefu. Nemudoma mi je naročil, da ji moram v njegovem imenu predati košarico naše najboljše kozmetike. Bilo mi je silno nerodno. Mislila bo, da se hočem okoristiti z najinim znanstvom. Šef se je seveda že vsepovsod hvalil, da TV zvezda kupuje pri nas. Celo napis je postavil k blagajni. In za moje jecljajoče pripombe, da to mogoče ni primerno, se sploh ni zmenil. Ni mi preostalo drugega, kot da sem kozmetiko iz naravnih zelišč pustila pred sosedinimi vrati. Ampak tam je že stala vrečka zelenjave. Luka! S svojega vikenda ji nosi korenje in solato, me je spreletlo. Včasih je to naredil tudi meni. Hoho, kot bi trenil, se je njegova zelenjava znašla na dnu smetnjaka. Upam, da tam ne bo končala naša kozmetika.


Čez nekaj časa sem dobila občutek, da v odnosih z znamenito sosedo dobro napredujem. Hote ali nehote sem jo začela celo posnemati. Vijolična šminka, beli lak na nohtih in predvsem črne obleke.


V posnemanju nisem bila edina.




Nekega jutra smo se na parkirišču srečali soseda, Luka in jaz. Trije ljudje v črnem. Man in black. Soseda v črnem kostimu, jaz v črni oblekici in Luka kot gangster v črnem puliju in črnem plašču. Madonca, smo se zabodeno gledali. Soseda se je črno nasmihala, z Luko sva se črno gledala. To je pomenilo začetek vojne.


To ni bil več boj za naklonjenost znamenite osebnosti. To je bilo mesarsko klanje, katerega edini cilj je bil, da popolnoma onemogoči sovražnika.


Česa vsega se nisem spomnila. Na zunanja vrata Lukovega stanovanja sem nastavila vedro z vodo, da bi ga zjutraj doletela nepričakovana prha. Moker in polizan ji ni mogel odnesti smeti. Vso njegovo zelenjavo sem pravočasno odstranila. Če se je le dalo, sem pred sosedinimi vrati na glas ogovarjala Luko.


»Ti upokojenci zgledajo prijazni, v resnici pa samo čakajo, kako ti bodo zasadili nož v hrbet!« sem vreščala še na balkonu, da je soseda prestrašena spustila roloje.


A Luka mi ni ostal dolžan. Kadar je pospremil sosedo po stopnicah, ji je prihuljeno šepetal na uho o moji pokvarjenosti. Kaj potem, če sem enkrat pijana bruhala skozi okno in sva neko noč z nekim tipom polomila posteljo. A naj bo to razlog, da se soseda ne bo pogovarjala z mano? In to ona, ki skorajda nima obiskov in prihaja domov ob nespodobnih urah. Kdo sploh živi sam s črnim mačkom in v smeti meče cele kupe neporabljene hrane.


Nihče ne ve, kam bi se najina bitka razrasla, če ne bi soseda izgubila svojega mačka. Če sem odkrita, ga ni izgubila. Maček se je sončil na kuhinjski polici, s krvavim zrezkom sem ga zvabila, da je skočil na moje okno. Zaprla sem ga v spalnico, od koder se skoraj ni slišalo njegovega mjavkanja. In čakala.

			Lepo je bilo imeti nekaj njenega. Mački so prodane duše. Čisto zadovoljen je bil z mano. Razvajala sem ga z zrezki, najdražjim Whiskasom in intenzivnim čohljanjem, da ne bi preveč izdajalsko mijavkal.


Luka je sosedi nemudoma priskočil na pomoč. Saj sem ga slišala, kako se je slinil.


»Nikar ne skrbite, draga gospa soseda. Jaz bom mačka zagotovo našel. Veste, med vojno sem delal pri obveščevalni službi in poznam izvrstne metode.«




In zato je na oglasno desko nalepil plakat o izgubljenem mačku, ki obljubljal najditelju celo nagrado, vohljal po soseščini in vsako popoldne poročal sosedi o svojih odkritjih. Ta ga je s solznimi močmi povabila na kavo in po kakšne pol ure je z zelo zadovoljnim nasmeškom na obrazu zapustil njeno stanovanje. Videla sem ga skozi kukalo. Ne bi hotela natolcevati, ampak kaj boljšega bi si soseda že lahko našla, a ne. Četudi za pogovore o izgubljenem mačku.


Jaz pa sem čakala. Črni maček, rekla sem mu Črnuzl, se je zahvaljujoč moji prehrani začel spreminjati v pravo mačjo pošast in po štirinajstih dneh neuspešnega Lukovega iskanja je nastopil čas za mene. Joro rešiteljico.


Za boljše počutje sem tisto popoldne stopila še k frizerju. Jora že ve, kako se dela dober vtis. In ko sem jo samozavestno mahala proti naši stanovanjski enoti, sem pred hišo zagledala gasilce.


Joj, kaj če sem zjutraj pozabila odstaviti vodo za kavo?!


Gasilska lestev je bila namreč prislonjena k mojemu balkonu. In na njej je čepel sosed Luka z mačkonom v naročju. Soseda je na parkirišču skoraj padla v nezavest, jaz pa sem doživljala intenzivne napade možganskih neviht. Strela razsvetljenja mi je narekovala takojšnji beg, a kaj ko me je nekdanji obveščevalec že od daleč opazil.


»Mačka smo našli na vašem balkonu!«


Toliko prisebnosti sem zmogla, da sem se s hitrim korakom približala Luki, ki se je med mojo potjo na morišče spustil na tla in zmagoslavno predal mačka objokani sosedi.


Niso manjkali niti novinarji in televizija. Pravzaprav je spodnji sosed z otroško kamero spremljal dogajanje, da bo hčerka lahko uporabila posnetek za govorno vajo o gasilcih, ki znajo rešiti mačka.


In kdo je mene rešil mene iz te godlje?


Napad! To bo moja obramba, sem si rekla.


»Kaj se to pravi! Ali me niste mogli počakati ali obvestiti! Tako vdirati v moje stanovanje!« sem zavreščala.

			Vodja gasilcev se je kar umikal pred mano, frizura je naredila svoje, soseda se je hitela opravičevati, Luka pa se je naščeperil pred mano.


»Koliko časa je že bil maček v vašem stanovanju? Kdaj in kje ste ga našli? Takole ste ga lahko spitala edinole vi. Pri prehrani nimate nobene mere. Zakaj niste obvestili sosede, policije ali mene?«


Vikal me je. To je bilo prvo. Razkrinkal me je. To je bilo drugo. Ponižal me je pred vsemi. To je bilo tretje. Zato je imperij moral vrniti udarec.


»Če ste vedeli, da je maček pri meni, zakaj niste vi obvestili sosede? Ali so bili tako prijetni obiski pri njej, da se jim niste hoteli odpovedati?«


Nastal je trenutek tišine, v katerem je otrpnili vsi stanovalci našega bloka, gasilci, maček, Luka in jaz. Vodja gasilcev se je pričel prav trapasto režati.


»Fantje, tukaj nas ne potrebujejo več. Če bo prišlo do pretepa, naj pokličejo policijo.«


Kaj si misli, da je, ta vodošpric! Zaradi enega mačka naj bi pokopala dobre sosedske odnose?! se je v meni dvignila jeza.


Luka mi je vendar prinašal zelenjavo, prisluškoval mojim pogovorom, mi vsako leto pisal kartico z morja in mi za novo leto prinesel šampanjec. Pa se mi za to ni bilo treba klanjati pred njim, mu odpirati vrat, nositi potičk in biti nevidno občinstvo na trapastih talk showih.


To in še kaj je udarilo na plano.


Vsi stanovalci našega bloka so mojim besedam zaploskali, Luka me je ganjeno stisnil k sebi. Le soseda se je tiho odplazila k avtu. Na nagrado za izgubljeno žival se ni spomnila.


»Kakšna nehvaležnost,« sva v en glas izjavila z mojim dragim Lukom.


Čez kakšen mesec nama je nova lastnica stanovanja, iz katerega se je zvezdniška soseda na vrat na nos izselila, zaupala, da je njena prodajalka to naredila zaradi slabih sosedskih odnosov. Ali nama je o tem mogoče kaj poznanega?





NESREČA


			Že dolgo se nisem peljala z vlakom, hčerka bi me morala odpeljati v toplice, pa je vnuk zbolel, hotel sem že rezervirala, bili bi dodatni stroški, če bi odložila prihod. Ni mi žal. Sama sem v kupeju, lahko si bom sezula čevlje, brala časopis. Človek mora biti na tekočem, čeprav ne maram teh vpadljivih naslovnic s senzacijami. Včasih nismo vedeli za pol gorja, ki se godi po svetu. Nesreča tudi brez tega nikoli ne počiva. Kaj sem rekla! Na prvi strani novica!




Velika nesreča se je zgodila ...


»Oprostite, ali smem prisesti?«


Kako sem se prestrašila! Dobila sem sopotnika. Zbogom užitek mojih bosih nog. Na srečo je gospod sedel na prostor pri oknu, vsaj noge bom lahko iztegnila. Koliko prtljage ima! Kovček, torbo in še škatlo.


»Ali vas moti, če nekaj prtljage odložim na sedež poleg vas?«


Prikimam. Na prostor za prtljago odloži kovček in torbo, škatlo pusti na sedežu. Najbrž je zelo težka. Kaj mi mar. Ni mi do tega, da bi se zapletla v pogovor z neznancem.

			Čeprav se mi zdi omikan gospod. Oh, kot da bi to kaj štelo. Moj pokojni mož je bil zelo omikan, šele na smrtni postelji mi je povedal, da je imel zadnjih dvajset let ljubico in me prosil, da naj bom prijazna in dovolim njej, naši sosedi Angeli, da pride na pogreb. Osel! Če mi tega ne bi razkril, ne bi po njegovi smrti nenehno pretresala vsake minute najinega življenja in iskala znakov izdajstva. Kako sem bila slepa! Angeli sem dovolila na pogreb, a sem ji na sedmini pljusnila kozarec vina v obraz. Zato nikomur ničesar več ne verjamem. Še časopisom ne!


Zaradi eksplozije je bilo ranjenih šestdeset ljudi …


Gotovo jih je bilo najmanj petkrat toliko. Ali pa ni bil nihče ranjen.


Pri Novgorodu je iztiril vlak …


V Rusiji se je zgodilo! Kakšen strojevodja se ga je napil in povzročil katastrofo. To se lahko zgodi samo Rusom. Še dobro, da se je Tito po vojni odlepil od njih. To bi bila šele pokora, če bi ostali z njimi. Spijejo na hektolitre vodke in potem prepevajo Katjušo. Lalalala … Saj sem jih videla, ko smo bili na sindikalnem izletu v Moskvi. Ne rečem, da ga tudi Slovenci ne cugajo, samo pijan še noben ni povzročil nesreče. In to z vlakom! Le zakaj na prvi strani časopisa oznanjajo to rusko nesrečo?! Kot da nas hočejo novinarji prestrašiti, da ne bi uporabljali javnega prevoza. Jaz dobro vem, da se je dosti bolj nevarno peljati z avtomobilom. V avtomobilskih nesrečah je petkrat več žrtev. Zato v avtu mojo Izabelo nenehno opozarjam, naj vozi počasneje, zadnjič se je zaradi tega še njen mož spravil name in mi očital, da jo delam nervozno. On bo meni očital! Pojma nima, kaj so materinske skrbi! Tako sem se trudila, da sem jo vzgojila v dobro punco, pošteno sem se namučila, ker na moža nisem mogla računati. Nikoli ga ni bilo doma! On in njegovi partijski sestanki! Če je sploh šel na kakšnega!


»Ali vas moti, če malo odprem okno, vročina je popustila in svež zrak se bo prilegel.«


»Izvolite, prosim,« izleti iz mene.


Šele zdaj si gospoda ogledam. Najbrž je kakšen poslovnež, izdajata ga temna obleka in bela srajca. Toda če bi gospod bil iz te branže, se najbrž ne bi vozil z vlakom. In še čevlje ima umazane, kot da je hodil po blatni cesti. Upam, da ne bo nadaljeval pogovora z mano. Premlad je, da bi čvekal z nezanimivo starko. Oh, časopis mi je padel na tla. Gospod ga prijazno pobere in mi ga z nasmehom izroči. Tiho se mu zahvalim. Najbolje, da berem naprej.


Ruske oblasti menijo, da gre za terorizem …


Torej ni bil pijani voznik! Terorist! Najbrž si je bombo privezal na telo. To je zdaj moderno. Le zakaj počnejo te stvari. Samo da bi prišli na naslovno stran časopisa, ali kaj. Da bi po smrti dosegli slavo. Poštena vojna je boljša kot ta pritlehna morija.


Po besedah tožilca Sergeja Bedničenka je eksplozijo približno 500 km od Moskve povzročila bomba, ki je naredila velik krater na progi. 38 ranjenih potnikov so takoj odpeljali v bolnišnico, nepoškodovane potnike so presedli na drug vlak …


Nesreča je nastala zaradi podtaknjene bombe na vlaku! Bombe vendar puščajo na letalih, pa železniških postajah. A zdaj so se lotili še vlakov?! Človek nikjer več ni varen. Kaj potem, če mene, ki sem stara, hudič vzame. Umrejo lahko otroci. V sosednjem kupeju je kopica mladih deklet! Kaj če se jim kaj zgodi?


Nesreča se je zgodila blizu vasi Malaja Višera, približno 500 km severno od Moskve in 170 km od St. Petersburga … Strokovnjaki se sprašujejo, kako je lahko nekdo sam izdelal bombo s tako rušilno močjo …


Ali ljudje ne znajo početi drugega, kot izdelovati bombe. Lahko bi sekali drva, pleli na vrtu, gledali televizijo, toliko je zanimivih stvari, če že kaj drugega ne, bi lahko potrkali na sosedova vrata. Pili kavo! Še kurbarija je boljša kot terorizem! Kako sem se razburila! Kar težko diham, gospod je opazil, da je nekaj narobe, začudeno me gleda, vsak hip mi bo kaj rekel. Zazvoni njegov mobilnik. Gospod se namršči, ko preveri številko klicočega. Odgovarja v nekem čudnem jeziku, albanskem, arabskem, kitajskem, kaj jaz vem, kaj je lahko ta latovščina. Kako hitro govori, videti je jezen, čisto rdeč postaja v obraz. Nenadoma upočasni ritem besed, vedno tišje govori, kakor da nekomu šepeta v uho. Na hitro konča klic. Zamišljeno strmi skozi okno. Lepa je pokrajina, mimo katere se peljemo. Reka in ob njej grmičevje in drevesa. Vlak počasi zavira, postaja je, gospod tokrat brez vprašanja na stežaj odpre okno. Pretegnila si bom noge. Ojej, težko se je zravnati. Zaneslo me je in skoraj padem na nasprotni sedež, kjer je škatla. O, ti šment!


»Pazite!« zavpije gospod, me zgrabi za roko in potegne na drugo stran.


Vzame v roke škatlo, jo na lahno potrese, najbrž je v njej nekaj lomljivega, in preverja, če je vsebina ostala nepoškodovana. Kaj pa jaz? Lahko bi si kaj zlomila! In prsti me bolijo! Pošteno me je zagrabil. Močno roko ima. Temne barve. Za odtenek temnejšo kot je njegov obraz. Ves je poraščen, brada in brki mu ne pristojijo, dolgi lasje mu prekrivajo obraz. Zagotovo je kakšen tujec, čeprav govori po naše. Kakšen ptič iz mešanega zakona. Joj, ne smem buljiti v njega.


Vlak je zapeljal čez most …


Peljemo se naprej. Upam, da ne bo kakšnega mostu.

			Velika nesreča ... zgodila ...


Spet poškilim h gospodu. Grize si spodnjo ustnico. Nervozen je.


Po eksploziji je iztiril ...


V kaj neki spravijo eksploziv? Ga skrijejo v kovček? V škatlo?


Bomba ... velik krater ...


Dvignem pogled. On strmi vame. Oči ima temne kot oglje. Motne. Odpira usta.


»Ali smem pogledati časopis?«


»Izvolite. O nesreči piše ...«


Potegne mi ga iz rok. Pomlaska z ustnicami. Bere. Prikimava. Ali se mi samo zdi. Nič se mi ne zdi. Glede Angele se mi je tudi včasih dozdevalo, pa se je moja slutnja izkazala za resnico. Ženske imamo šesti, sedmi čut. Zaupati mu je treba in si ne zatiskati oči. Ne, temu fantalinu se ne pustim pretentati. Nekaj ima za bregom. Spet je roko položil na škatlo. Saj bi lahko v njej skrival bombo! Mož me je prenašal okoli, tale me ne bo. Gospod je prenehal z branjem, vrača mi časopis.


Bilo je grozno. Ljudi je vrglo z njihovih sedežev in v zraku se je razširil vonj po zažganem, je rekla ena izmed potnic …


»Bilo je grozno. Ljudi je vrglo z njihovih sedežev in v zraku se je razširil vonj po zažganem,« ponovim na glas.


Gospod prikima. Strmi vame s tistimi prekletimi motnimi očmi.


Grozno … ljudi … vonj … zažgano … vlak… iztiril … bomba …


Misli divjajo. Teroristi! Treba je opozoriti, če opazimo kaj sumljivega. Te besede po zvočnikih odmevajo na letališču. On spet gleda skozi okno. Odkašljal se je. Roko ima še vedno na škatli. Pobožal je pokrov!


Bomba ... vlak ... iztiril ... bomba ... vlak ...


Zgrabim svojo torbico. Na stranišče moram. Nerodno odpiram vrata kupeja. Drhtim. Ne morem zgrabiti kljuke. Gospod vstane. Pomaga mi odpreti vrata. Ničesar ne sme zasumiti.

			»Hvala za prijaznost. Na stranišče moram.«


Kaj mu to razlagam?! Na hodniku pospešim korak, torbico stiskam k sebi. Grem mimo kupeja, v katerem so mlada dekleta. Glasen smeh.

			Bilo je grozno. Ljudi je vrglo z njihovih sedežev …


Še malo, pa bom na stranišču. Za sabo zaklenem vrata. Izvlečem mobilnik. Vlak drdra. Ta dam, ta dam, ta dam. Vozi me vlak v daljavo … Neka pesem. Mrmram melodijo. To menda pomirja. Ta dam, ta dam. Vem, katero številko moram poklicati. Sosed Jurij dela na policiji. Pred odhodom sem mu pustila ključe mojega stanovanja, da bo zalival rože.


»Jurij, Aleksandra tu. Ja, še vedno sem na vlaku. Moraš mi pomagati. Sporoči na policijo. V mojem kupeju je terorist. Resno. Zagotovo vem. Jaz si ne izmišljujem. Govoril je o nesreči. Eno je že povzročil v Rusiji. Kakšen je? Kosmat, kakšen naj bi bil. In temen. Z motnim pogledom. Jaz ne lažem. Številka kupeja? Tretja vrata v drugem vagonu. Zagotovo vem. V škatli ima bombo. Jasno, da sem jo videla. Taki ne grozijo. Oni naredijo. Pohiti, Jurij. Bila je velika nesreča ...«


Vlak je zapeljal čez most … Velika nesreča ... zgodila ... Po eksploziji je iztiril ... Bomba ... velik krater ...


Stavki se lomijo. Iztrgane besede. A sporočilo je jasno. Jurij bo ukrepal. In naročil mi je, naj ostanem na stranišču. Na naslednji postaji bodo prišli specialci. Specialci! To bo čez pol ure. Tako je rekel Jurij. Spe-ci-al-ci. Samo da ne bo prepozno! Bomba se ne sme sprožiti! Moram nazaj k njemu! Z nečim ga moram zamotiti. Tečem po hodniku. Hitro! Ne, ne smem prehitro. Potem bom zadihana in bom s težavo govorila. Mirno, Aleksandra, si rečem. Odrinem vrata. Vstopim v kupe. Gospod je še vedno na svojem sedežu. Zdrzne se, ko vstopim. Temno roko še vedno drži na škatli.


»Dolgo vas ni bilo nazaj. Pomislil sem že, da se vam je kaj zgodilo. Da vas je zgrabila slabost. Nekam bledi ste bili, ko ste odhajali. Moja mama v vaših letih še iz hiše ni upala...«


A s tem me bo pital? Ti teroristi so res pretkani!


»Zame se ni treba bati. Moja mama se je v mojih letih s kolesom vozila naokoli.«


»A tako.«


Nečesa se moram domisliti. Pogovor ne sme zastati.


»Moja hčerka se vozi z avtom.«


»Moja s triciklom.«


»Koliko je stara?«


Dobra iztočnica. Lahko nadaljujem z vprašanji. Ime. Barva las. Zanimanja. Zobki. Teroristi ne bi smeli imeti otrok. Kako neki ji bo pri srcu, ko bo nekoč zvedela, kaj počne njen oče.

			»Moja Lara bo stara šest let. Jutri ima rojstni dan. Zbira punčke, za darilo sem ji kupil porcelanasto punčko. Upam, da ji bo všeč.«


Nalahno potreplja pokrov škatle. V porcelanasto punčko je skril eksploziv!


Velika nesreča ... Zgodila ... Po eksploziji je vlak iztiril ...

			Ne, odprl bo škatlo!


»Ne!«


»Ali ne marate takih igrač? Poglejte, kako je lepa.«


Punčka je velika kot dojenček. Zlati kodri. Modra oblekica. Čeveljčki. Trepalnice kot metlice. Rožnata lička.


Velika nesreča ... Bomba ...


Saj sem prebrala. Časopisi ne lažejo.


»Zelo jo imam rad,« zašepeta.





***


			Zgodila se je nesreča. Lažni alarm o podtaknjeni bombi na vlaku. Zaradi pomote je prišlo do smrtne žrtve. Punčka ostala brez očeta.





BOŽIČNICA


			Vse se je začelo zaradi Gustija, moje udomačene kače par excellence. Že nekaj časa ni dobil poštenega priboljška. Denar so požrle počitnice, v poletni vročini si nisem pripravljala zrezkov, da bi lahko živel od ostankov kosila. Kot samostojna štiridesetletnica ob koncu meseca nisem mogla zaprositi mame za dodatno žepnino. Že zato ne, ker bi potem poslušala, kako niti za kačo ne znam skrbeti, da o morebitnih otrocih sploh ne govorim. Hvala lepa, mama. V naslednjem življenju ti bom mogoče skozi stisnjene zobe izdavila kakšno prošnjo.


Zato sem se po pomoč obrnila na policijo. Ali bolje – na mojo prijateljico Žužo, edino pošteno policistko, kar jih poznam.


»Gusti postaja depresiven. Zelenjave ne mara, jaz redko jem meso,« sem ji vrgla trnek.


Zagrabila je. Še isto popoldne je pobobnala po vratih mojega stanovanja in mi zmagoslavno izročila polno vrečko pasjih konzerv. Pošteno je morala utišati svojo policijsko vest, da je iz policijskega skladišča z ukradeno robo ukradla tri pakete mesnih dobrot, kot mi je zaupala.

			Še danes jo imam na sumu, da jih je v resnici kupila, a se je hotela postaviti pred mano. Pha, tudi ona zmore kaj takega! Še celo pohvalila se je, da je mojemu stricu Albertu po isti poti priskrbela nekaj mišolovk, ki jih je potem postavil ob ograji pokopališča, da je za Gustija priskrbel kakšno miš. Ampak so tudi te pokradli.


»Kakšen mesec počakaj, pa bodo spet v vašem skladišču. In krog se bo znova zavrtel. Vam na policiji res nikoli ne zmanjka dela,« sem podražila zagreto policistko.


Žuža se je nervozno prestopila.


»Ne delaj se norca iz mojega poklica, Luiza! Ali si pozabila, da si za Božič z vsemi ostalimi vred prepevala zahvalne pesmi za tiste, ki čuvajo mir. Meni je bilo, kot da ste jih samo meni prepevali. Le zakaj Božič ne more biti vsak dan!«


Tedaj me je zadelo. Božič! Ne zato, ker bi pomislila, da bi lahko šefa Gabriela zaprosila, da naj mi s polletno zamudo izplača božičnico. Blagajna je že nekaj časa prazna, v našo cvetličarno Tavžent roža redko zaide kakšna stranka, šefu sem še jaz posodila zadnji denar, da si je lahko kupil sendvič s pariško salamo. Zadevo sem morala vzeti v svoje roke.


Za začetek sem iz omare potegnila rdečo obleko z belimi obrobami in nalepljenimi snežinkami. Na glavo sem si pripela rdečo kapico s cofkom, da sem se za hip počutila kot Božičkova pohčerjenka. In v taki opravi sem se nemudoma lotila dekoriranja naše cvetličarne. Ravno ko sem mukoma obesila na strop iz papirja izrezano verigo angelčkov, je prilomastil šef Gabriel.


»Mon Dieu, kaka pasja vročina! Človek si zaželi zimske idile,« je rekel, se v naslednjem trenutku prijel za prsi in se zrušil na stol.


»Gospodična Louise, kaj ti hočeš mojo smrt? La mort. Infarkt!« je zahropel.


Dobro poznam tega na pol francoskega kujona. Obožuje teater. Ampak vseeno sem mu prinesla kozarec vode in pri tem razmišljala. Če mojega šefa tako navduši božično razpoloženje sredi poletja, bodo stranke drle v cvetličarno. Moj nori plan deluje!


»Pomirite se, šef, pazim, kakšne želje pišem Božičku. In srca nimate na desni strani. Vas stiska zato, ker mi letos niste dali božičnice, saj veste, dodatka za Božič,« sem začela s taktičnim napadom.


Ampak izbrala sem napačno smer. Šef mi je bil takoj pripravljen izplačati zakasnelo izplačilo plače iz zaloge za poslovno uspešnost, samo da bi ga odrešila božične nostalgije. A to je bil račun brez krčmarja. Dobiček ob koncu leta je šel za veliko novoletno zabavo.

			Potem se je šef nenadoma zastrmel vame, kot da sem žvrgoleča iskrica. Božični duh je vendar potrebno negovati vse leto in nič ne bo narobe, če ljudi opomnimo na to, se je spomnil. Končno mu je potegnilo! Božič je lahko tudi sredi poletja. Še božično večerjo bo priredil kar v cvetličarni. Kdo ve, kakšne modrosti bi se še domislil, če ne bi na vhodnih vratih divje zacingljalo.


Bil je naša stalna stranka, Leon, moj nekadnji sošolec in lastnik pogrebnega zavoda. V prazničnem razpoloženju sem pozabila, da bi mu morala dostaviti pogrebne vence. Še dobro, da sem jih že okrasila. Toda Leon z mojim delom ni bil zadovoljen.


»Luiza! Trakovi so porisani z jelenčki in snežinkami! A se ti je zmešalo? Kaj si zamešala letne čase?«


»Saj nisi pozabil, da sem imela že v osnovni dvojko iz spoznavanja narave in družbe?«


»Še tega ne bi imela, če ti ne bi jaz pomagal. In kaj imam za hvaležnost? Novoletne okraske sredi poletja.«


Pri priči je vzel škarje in pričel odstranjevati moj trud. Izpulila sem mu jih iz rok. Mojega dela ne bo nihče uničeval! Preden bi se razvnel ravs, je vmes posegel šef.


»Mir, otroka. V tej vročini vaše stranke potrebujejo osvežitev, jelenčki jih bodo odpeljali v zveličavni mir, monsieur Leo. Veste, tu nekje se nahaja francoski simbolizem. Na skrite pomene ne smemo nikdar pozabiti. Božič sredi poletja ima skrito moč. Zato vas pred pričo v osebi gospodične Luise vabim na božično večerjo.«


Pa ga je imel. Leon že zaradi narave svojega poklica spoštuje rituale. V trenutku se je umiril in zgrabil škatlo z venci.


»Gospod Gabriel Rochere, moje poslanstvo mi ne dopušča, da bi odbil vaše povabilo. Toda pridem le, če mi dovolite, da jaz osebno poskrbim za božično maskoto.«


In jo je odmahal z venci in jelenčki vred, še preden sem uspela šefa opozoriti, da Leon zbira prazne pločevinke in da njegovim modelarskim sposobnostim ne gre zaupati. A šef je zamahnil z roko, mi naročil, naj naredim seznam svojih povabljencev, in pričel vrteti telefon.


Kaj vse je naročil! Take širokosrčnosti ni pokazal niti v zimskem času. Pa saj tudi naša Tavžent roža takrat ni bila tako okrašena. In to ne brez uspeha. Ljudje je zgrabil nostalgičen spomin na božično razpoloženje. Vse vprek so kupovali božične kaktuse, ki so se kdo ve zakaj razcveteli sredi poletja, povpraševali po mini cipresah, zlati okraski pa so šli za med. Še poslikane lonce z zimskimi motivi, ki so ostali v skladišču od lanskega leta, sem spravila v promet. Mogoče zato, ker so se na njih kitili napisi iz zbirke poduhovljenih prazničnih misli.

			Mir na svetu bi ostal, če bi Božič bil vsak dan. Božič ni le čas v letu, to je občutenje ljubezni. Odprite darila, odprite srce.


Za najlepše napise je poskrbel Leon. Kot tudi za pločevinastega Božička, ki je kraljeval ob vhodu v cvetličarno.


Svet je bil popoln.


Na slavnosti večer sva s šefom sredi prodajalne postavila mizo, za dobrote je posrbela kar moja mama. Ki se ji začuda ideja njene hčerke sploh ni zdela slaba. Najbrž zato, ker si je šef zamislil zabavni program in naročil nastop Christmas-boya v rdečih kopalkah, rdeči majici z zlatimi zvezdami in božično kapo na glavi.


Mama in Žuža sta ploskali, z Leonom sva prepevala, le moj tatko je ob ritmu glasbe besno udarjal s palico po tleh. Na večerjo je prišel samo meni na ljubo, da ne bi slučajno užalil šefa Gabriela. Krepko je moral pogoltniti del svoje identite. Božič, pa še kaj! Tatko se je pred skoraj pol stoletja preselil iz Čehoslovaške in v naši družinski spalnici še vedno visi slika njihovega pokojnega predsednika. Jasno, da verjame v njega. In ko je svoje prepričanje utapljal že v tretjem kozarcu viskija, je nenadoma povzdignil glas.


»Božič je praznik buržuazije. Religija je opij za ljudstvo. Delavski razred potrebuje dobre šoferje.«

			Mama ga je takoj utišala.


»Zato pa imaš kot upokojeni šofer tako nizko pokojnino.«


Preden je Žuža zabrenkala na podobno struno in potožila nad stanjem v policijskem sindikatu, je zacingljal zvonček na vhodnih vratih. V prodajalno je vstopil gospod Justus Rodnik, ki je pri nas vsak teden kupoval bele marjetice. V naslednjem trenutku je padel na kolena in zahlipal.


»To je lahko samo lažno videnje, ki mi ga je podtaknil hudič. Saj še ni Božič.«


Žuža ni izgubila prisebnosti. Nemudoma je dregnila gospoda pod rebra.


»Pokonci, gospod. Moškega lahko gledam na kolenih samo v drugačnih okoliščinah. Kaj želite? Ker imamo poletni božični večer, vam lahko izpolnimo vsako željo. In prenehajte se tresti, jaz ne grizem.«


»Prišel sem po marjetice, pa sem zašel med antikriste. In tresem se, ker je bil on znova izdan,« je prestrašen izdavil.


Nato se je prekrižal, se obrnil na petah in se pognal proti izhodu. Tam se je zaletel v plečatega moškega.

			»Jaz sem Stane Kovač in jaz potrebujem rdeče nageljčke.

			Rdeče kot kri. Rdeče kot zvezda. Rdeče kot tale rdeča ...«


In se je zastrmel v Leonovo skulpturo Božička. Previdno se mu je približal, hitro potegnil iz njegove pločevinaste glave rdečo kapo, jo vrgel po tleh in začel skakati po njej.


Vsi smo zavreščali od groze. Žuža je znova rešila situacijo. S policijsko kapo je pomahala gospodu pred očmi in zatulila: »Pri tej priči nehajte! Pred očmi oblasti uničujete svetovne simbole. To je huje, kot da bi skurili državno zastavo!«




Stane Kovač se je ustavil in si razgalil prsi.


»Aretirajte me! Odpeljite me v zapor! Za ideale mora človek trpeti.«


Naj je bil možakar iz katerega koli časa že, sem bila prepričana, da se maminim rumovim kroglicam ne bo mogel upreti. Zdrah sem imela za tisti večer dovolj. Saj je bil vendar božični večer!


»V znak sprave vam ponujam mamine rumove kroglice. Vsak mora pogoltniti nekaj ponosa. Sprave ni brez poravnave. Žuža, ti si nadeni kapo in boš v službeni opravi pogoltnila nekaj alkohola. Vi, gospod Stane, boste iz rok sovražnikov sprejeli ponujeni dar,« sem zažvrgolela in mu ponudila krožnik, napolnjen z dobrotami.

			Toda Stane Kovač je bil neomajen. Zbil mi je krožnik iz rok in rohneč oddirjal iz prodajalne.


Večer je bil uničen. Na božičnico ob tej duhovni polomijadi raje nisem pomislila.


Drug za drugim smo se molče pobrali vsak na svoj konec. Doma sem v posvečeni tišini ob prižgani sveči odpirala darila. V vsakem zavitku je bila mesna konzerva za Gustija. Kaj pa sem jaz? Kandelaber, ali kaj?! Nekaj časa sem strmela v dogorevajočo svečo, ko je ugasnila, sem buljila v temo, in ko sem na kavču zaspala, je zazvonil telefon.


Božiček!


Božiček z glasom policistke Žuže, ki je zadihana pripovedovala o škandalu, ki se je zgodil v cvetličarni po našem odhodu. Iz zaslišanja prič ji je uspelo razvozlati potek dogajanja.


Sredi noči je v moje službeno mesto vlomil Stane Kovač, ki si je na hrbet oprtal Leonovega Božička. Ravno, ko ga je hotel odnesti, se je iz teme prikazal Justus Rodnik. Menda je ves tresoč šepetal: »Angelci, stojte mi ob strani! Naj mi vaša svetloba pomaga, da odrešim ta cvetlični svet zla!«


In se je spravil nad okrašeno jelko. Stane Kovač je prižgal luč in svetlobe je bilo več kot dovolj, da sta se prepoznala.


»Smrt sovražniku! Osvobodite zatirane!« je zatulil prvi.


»Bog mi pomagaj!« je zastokal drugi.


Preden se je razvnela ideološka debata, je na prizorišče stopila Žuža, ki je paradirala po ulici gor in dol in jo je privabila luč v cvetličarni. Možaka sta se nazadnje objela in Žužo je presvetlilo spoznanje. Za kakšno čudovito razodetje lahko poskrbi praznovanje poletnega Božiča v cvetličarni Tavžent roža! Pri vsem tem vlomilcev ni mogla odpeljati na policijsko postajo. Med vožnjo po mestnih ulicah sta ji zaupala, kaj se je zgodilo. Odpeljala ju je domov in za slovo skupaj z njima zapela Merry Christmas. Za povrhu jo je še Justus povabil na zmenek. Take božičnice se ni nadejala.


Ko je Žuža oddrdrala svojo izpoved, sem se zamislila. Praznovanju poletnega Božiča se ne bomo odpovedali še ves mesec! Ali pa kar do konca poletja, se je naslednjega dne strinjal z mano šef Gabriel. In kako se je obrestovalo! Nič čudnega, da sem razmišljala, kam jo bom jeseni mahnila na počitnice. Toda to rajsko stanje je zmotil mamin večerni telefonski klic.


Novice so bile zastrašujoče. Tatku se je zmešalo! S Stanetom Kovačem hodi po gostilnah, v spanju prepeva revolucionarne pesmi, česar ni počel, odkar so Rusi vkorakali na Češko. In to še ni vse. Mama je pod očetovo blazino odkrila načrt za revolucijo, ki se je imela izvršiti še iste noči. Napad na cvetličarno! Tako je pisalo na listu.


Moje razočaranje je bilo popolno. Tatko nikoli ne bi uničil hčerkinih poslovnih uspehov. Ali pač. Nekoč so nas učili, da revolucija žre svoje otroke!


Poslala sem mamo po baldrijanove kapljice in se podala v cvetličarno. Nobene pomoči nisem hotela. Ne bom izdala tatkota, sem si rekla, ko sem previdno odpirala vrata.


Prizor, ki me je dočakal, je bil očarljiv. Šef Gabriel je z zavezanimi usti klečal pred pločevinastim Božičkom. Stane Kovač je v njega usmeril vodno pištolo. V najlepšo lončnico je bila zataknjena zastava Čehoslovaške, tatko pa je v pločevinke metal kamenje.


Na srečo sta bila junaka tako zaposlena s svojim delom, da nista opazila mojega prihoda. Stisnila sem se k steni in po mobilniku poslala sporočilo Žuži, da je cvetličarna spet napadena. Družinske vezi gor ali dol, to je presegalo vsako mero. Kmalu sem zaslišala zvok sirene!


Stane Kovač se je brž spravil nad tatkota.

			»Sovražnik se približuje bojni črti. Le kje so dobili informacije? Ali ste mogoče vi kaj v postelji izčvekali svoji ženi, tovariš Janek?«


Tatko je odkimal. Zakonska postelja je sveta dežela. V njej ne sme biti niti besede o sovraštvu in nasilju.


Stane Kovač je zavil z očmi, potegnil izza pasu kladivo in jo porinil tatku v roke.


»Potem pa že vendar pokončajte tega Božička!« je ukazal.


Za vsak primer je tatkota brcnil v piščal, da je ta izgubil ravnotežje, ravno ko je zamahnil s kladivom. Padel je z glavo naprej poleg šefa Gabriela, ki ga je prijel za roko in jo goreče stisnil. Pri tem se je premaknil kovinski pokrov, ki je zadel polico za napisom Posebna darila ob nakupu orhidej. Lončnice, ki jih je šef nakupil z dobičkom od pretekle prodaje, so druga za drugo popadale na tla. V tem usodnem trenutku je ob brlizganju na piščalko vstopila Žuža.


»Vsi po vrsti, aretirani ste!«


Končno sem se odlepila od stene in stekla k tatkotu. Mimogrede sem opazila, da je Stane Kovač vodno pištolo usmeril v Žužo in ji poškropil obraz. Figo mi je bilo mar! Mojega tatkota nihče ne bo aretiral! Če ne bo šlo drugače, bom podkupila Žužo, da bo izbrisala škandal iz svojega policijskega spomina!

			Ni bilo treba. Glede na katastrofo v cvetličarni tudi ne bi bilo mogoče. Tatko je v mojem naročju hlipal, kako ni mogel dopustiti, da bi nekakšen pločevinasti stvor z rdečo kapo na glavi uničil duha njegove hčerke. Zato se je spajdašil s tistim prismojencem in pil z njim encijan, da ga je vsak večer bolel želodec.


Končno sem dojela, da je revolucijo hotel izvesti zaradi ljubezni do mene. Skočila sem pokonci, zgrabila sekiro in pričela sekati smrečico. Nisem se ustavila niti tedaj, ko je prišla mama z bolniško torbo.


»Ranjenci, k meni!« je zakričala.


Jaz sem sekala še tedaj, ko je mama šefa Gabriela odrešila vezi, da si je lahko potegnil krpo iz ust in se glasno zjokal nad polomljenimi lončnicami. Ustavila sem se, ko me je Žuža nežno prijela za roko.


»Konec je, punči.«




Pa je bil res konec. Spodsekana smrečica je zgrmela v preostanek uporabnih rož v cvetličarni.


»Mon Dieu! Moje rože! Mon fleurs!« je zavzdihnil šef Gabriel in se onesvestil.


Za njim pa še jaz. K sebi me niso spravile baldrijanove kapljice, ampak strel iz vodne pištole Staneta Kovača.

			Ki si je za rešitev moje zavesti izgovoril polomljeno smrečico. Kar naj jo ima, sem si rekla, taka trofeja je medalja za pogum. Boril se je za svojo idejo!


Edinole Žuža ni bila zadovoljna z izidom. Ne zaradi tega, ker nas ni aretirala. Pomagala mi je pospravljati cvetličarno in si pri tem popackala uniformo. In sploh ji je bilo žal za dekoracijo, ki sva jo morali po šefovem ukazu odnesti na smetišče. Nobenega Božiča več do Božiča! In ves poletni dobiček je skupaj z mojo nagrado šel za nabavo novih rož, lončnic in lončkov brez kakršnihkoli napisov. Imela sem sicer idejo, da bi jih lahko okrasili z revolucionarnimi parolami, pa me je šef takoj utišal.


»Nobene genialne ideje več, gospodična Louise!«


Imela sem vsaj še eno. Žužino uniformo sem očistila z otroškim pudrom, ker tudi za čistilnico nisem imela denarja. Človek bi rekel, da sem bila na istem kot pred dogodivščino, če pri tem odštejem preostanek mesnih konzerv za Gustija.


Toda nekateri so dobili svojo poletno božičnico. Žuža se je dobivala z Justusom Rodnikom in celo nekoč šla z njim na duhovna predavanja o dobroti. Ampak ko ji je v policijskem avtu položil roko na krilo, se je njena dobrota končala. Saj vendar ni državni objekt! In je nazadnje ugotovila, da ni tako slabo v nočni izmeni delati s kolegom Fredijem.

			Najbolje jo je odnesla mama. Ko je ob posekani smrečici izvrševala poslanstvo mirovne misije, je iz torbe za prvo pomoč potegnila škatlo z rumovimi kroglicami. Vsi prisotni smo jih pojedli v znak premirja. Stane Kovač je priznal, da sicer ima domačo pekarno, a čez mamine izdelke jih pa res ni. Pravi blagoslov! Potem se je vmešal še šef Gabriel, ki je podtaknil Stanetu Kovaču recept za francosko hruškovo pito. In zadeva je bila dogovorjena.


Rodila se je nova ponudba! Ob nakupu lončnice so naši kupci prejeli še darilni bon za nakup izdelkov po znižani ceni iz Kovačeve domače peke. Če se je kdo odločil za orhidejo, mu je bila zagotovljena lična škatlica z mamini rumovimi kroglicami. Za povrh je mama pričela delati še mesečne obračune v cvetličarni.


Šef Gabriel je zelo zadovoljen z njenim delom, jaz pa malo manj. Niti napitnin ne morem več dajati na stran. A če gre zaupati maminim sposobnostim, bom na koncu leta vendarle dočakala svojo trinajsto plačo.


Pa mi do tega pravzaprav ni kaj dosti. S tatkom sva si tako že podarila božičnico, presežek, ki ga starši lahko dajo otrokom takrat, ko jim želijo vse najboljše. Ali se sliši kičasto kot okrašena smrečica? Ne vem. Ko sem Gustiju zaupala to misel, se je zvil v klopčič. To pa tudi nekaj šteje.





ČEŠNJE


			Ko se usujejo češnjevi cvetovi in se na drevesih pojavijo prvi plodovi, se šele zares začne pomlad, je tistega dne ob prebujanju pomislila Mira. Lahna drgetavost je že nekaj dni dražila njeno kožo. Zdaj končno ve, od kod prihaja. Čas je za češnje! Še pred službo jih bo kupila, naj stanejo kolikor hočejo, se je odločila.


»Boste vipavske ali tele črnice? Katere imate rajši?« je v kiosku s sadjem in zelenjavo zaslišala mlad moški glas.


Zdrznila se je. Kdo še tako dobro pozna razliko med češnjami kot ona? V mehkobi glasu je bilo več kot zgolj trgovska prijaznost.




»Zgodnje črnice so sladke, raztopijo se v ustih kot med,« je fant poznavalsko nadaljeval.


Mira ni hotela takoj dvigniti pogleda. Nekaj žgečkljivega, pomladnega je bilo v tem poznavanju češenj, hotela se je še malo predajati odmevu njegovega glasu in je odlagala z odgovorom, kot da globoko premišljuje.


»Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši …« je zdajci na pol pojoče pristavil prodajalec.


Morala ga je pogledati. Visok mladenič temnih las in žarečih oči, skoraj lenobno priprtih. Le glas je vedno bolj drzno popeval. Rdeče češnje! Zasmejala se je. Če takle mlad fante pozna pesem njenega otroštva, potem mora vedeti, da se za srečo v ljubezni pije češnjev čaj, da se češnje držijo za roke in se lahko obesijo na ušesa, grizljajo skupaj z ušesnimi mečicami, ki vabijo brbončice, da okušajo sok skupaj z nagajivim potovanjem jezika …


»Dve kili črnic,« je dahnila Mira in se pognala iz prodajalne.


Doma je češnje spravila v hladilnik in zamišljeno strmela skozi okno.


Naslednje jutro je šla v prodajalno samo po korenje in solato. Vsaj tako se je namenila. Ne, na češnje ne bo mislila. Ima jih dovolj. A vseeno se je zvedavo ozrla po prodajalni. Fant ji je povedal ceno korenja. Za nakup solate ji je obljubil popust. Njegov glas je zvenel še bolj žametno kot prejšnji dan, to si je morala priznati, čeprav ni kazalo, da se spominja češnjeve zarote. Skorajda ihtavo je zatlačila v košaro korenje in solato. Kakšna gos sem! Kaj sem si sploh predstavljala, je jezno pomislila. V to prodajalno ne bo več vstopila.


»Češenj danes ne boste kupili? Sveže hrustavke imam!«

			je zazvenelo za njo.


Nekaj se ji je zganilo pod drobovjem.


»Tri kile hrustavk,« je komajda iztisnila iz sebe.


»Toliko?« se je začudil.


Kaj mulca briga, kaj bo počela s češnjami! Včeraj jih je potegnila iz hladilnika, raztrosila po postelji, po sebi, po trebuhu, da se je njihov hlad pomešal s toplino kože in jih je potem počasi zobala, ker njenega moža dolgo ni bilo. Spet je imel nočno izmeno in tedaj prihaja šele proti jutru, ko je ona že spala.


»Češnjevo pito bom spekla,« je v zadregi zamomljala in se s polno vrečko odpravila proti izhodu.


Za sabo je zaslišala občudujoč žvižg. Rdeče češnje rada jem!


In potem je Mira čakala. Vedela je, da bo fant delal ves dan. Saj je vendar skozi okno vse do večera motrila dogajanje v prodajalni. Kupci so prihajali in odhajali, njega ni bilo iz boksa vse do noči. Skrita za zaveso je v soju svetilke zagledala njegovo pojavo. Z roko si je pogladila vrat, zdrsela s prsti še nižje.


V zadregi je obstala sama pred sabo. A samo za hip. O, jutri bo pri njem znova kupila te zrele sadeže, doma bo plod za plodom pregriznila na dvoje, da se ji bo sok kot kri pocedil po bradi, pustila bo, da teče in bo zaspala zaznamovana z rdečim sokom. In pečke, te trde pečke, bo nekaj časa stiskala med zobmi, preden jih bo izpljunila na krožnik.


Naslednjega dne jo je fant že od daleč pozdravil z nasmehom. Ko ji je vračal denar, je potegnil po njeni roki in s kazalcem desnice podrsal po dlani.


»Če bi vas poljubil, bi bile vaše ustnice kot razmazane češnje,« je zašepetal.


Hotela mu je reči, da je nesramen, svoje predrznosti naj si zatakne za svoj pokvečen klobuk, kaj hudiča ga brigajo njene ustnice, naj raje prodaja sadje in zelenjavo, pa korenje in češnje. In češnje. Češnje. Češnje.


Brez pozdrava je odbrzela, tekla do doma. Med potjo je segala v košaro, grabila češnje in si jih tlačila v usta. Goltala jih je s koščicami vred, da se ji je zdajci drobna peška zataknila v grlu. Pričela je pljuvati peške na tla, da so se vlekle za njo kot vabljiva sled in šele pred stolpnico upočasnila korak. Ko bi vsaj ponoči peške zasvetile kot bleščeči kamni, ki bi popeljali fanta do njenega stanovanja, jo je prešinilo. Saj bo ponoči spet sama. Ne, tega vendar ne sme. Moža ima. In fant vendar prodaja samo češnje!


Potem je pošiljala moža v trgovino. Ob popoldnevih je skozi okno strmela v prodajalno in zobala češnjo za češnjo.

			»Kmalu bo konec z njimi,« ji je rekel mož, ko ji je devetič zapored vrgel vrečko na mizo.


Konec?! Češenj ne bo več?


Zaprla se je v kopalnico in se začela divje šminkati. Naj ji ostanejo vsaj češnjevo rdeče ustnice. Posmrkala je. Rdeče češnje rada jem! Ali niso češnje klic usode? Bojni krik samurajev je v njihovi zreli sredici! In zdaj naj bo konec z njimi?!


Tvegala bo … on pozna pesem o češnjah … on ve za njihovo skrivnost. Ne more mu kar tako reči: »Pojdi z menoj.«


Kaj če bi pustila denarnico v trgovini … v njej je osebna izkaznica … naslov je napisan … saj zna brati… mora poznati igro češnjevih cvetov … slišala je, da je nek japonski pesnik svoji ljubici prinašal češnje, kadar je hotel … če je hotela … kadar je ona hotela …


In če ga ne bo? Razmazala bo češnje po belih rjuhah, tako za hec, za konec sezone. In čakala na naslednjo pomlad.

			Ni pozvonil. Vstopil je skozi vrata v vežo in držal njeno denarnico v rokah. Na ušesih si je obesil dva para češenj.


»Razmaži jih po mojem obrazu …«




O, ne, najprej jih bo raztrosila po njegovem telesu, si je zaželela. Zato je zaplesala pred njim, vabila ga je v češnjevo kolo in široko odprtih oči strmela tja, kamor si je fant kot za šalo zatlačil nekaj češenj, da so se usule izpod spodnjic, ko je smejoč se stopal iz njih. In že mu je Mira ponudila sadeže, že je srkal rdeči sok iz njenih ustnic, že jo je mazal po njenih prsih, odstiral plodove iz njenega trebuha, da je našla pot do rosne mehkobe, ki se je odpirala kot češnjevi cvetovi. In že mu je Mira slačila majico kot obiralcu sadja, ki ga je razvnela pomladna norija, da se je zdelo, kot da je njegov pot zaliva drevesa. Naj rastejo! Naj znova obrodijo!


Češnjeva kraljica si, ji zašepeta, ko jo posadi nase, grabi za roke kot za prepolne veje, katere mora obrati do golega. Ničesar drugega naj ne ostane na njih kot vretje češnjevega vina, ki ga bosta sredi noči za slovo srkala v kuhinji.


Ni se Mira užalostila naslednjega dne, ko je opazila, da je izginila prodajna hišica za sadje in zelenjavo.


Češnje vendar dozorijo vsako leto …





Za Igorja K. in najin velik pohod na Goro.





SPREMNA BESEDA


			Plesalec na brvi med grehom in smehom


			Da je človek osimboljeno bitje, pomeni predvsem, da svoje življenje, svojo lastno zgodovino in zgodovino rodu najlažje mislimo v podobah, da se doživljamo preko simbolov; in če Lotman večpomenskost in neizčrpno navezljivost posameznega simbola na številne kontekste in okoliščine vidi v njegovi vertikalni osi, zbiru pomenov, ki so se okoli posameznega simbola nabrali skozi čas; to na neki poenostavljeni ravni pomeni, da se sebi in svetu – v katerega smo postavljeni, in v katerem sta istočasno in v enaki meri prisotna taka dotični, naš trenutek, kot tudi vse, kar je v ta trenutek pripotovalo z nami skozi čas –, najlaže približamo preko podob, s pripovedovanjem zgodb, s kreiranjem neresničnega, v katerem pa je ravno zaradi osredinjenosti na tipično več posamičnega kot v njegovih posameznih realizacijah.


S podobami se ukvarjajo številne znanstvene discipline, kar bomo v tem kratkem spremnem zapisu k neki konkretni zbirki kratke proze pustili ob strani, omenimo samo psihoanalizo – ki bo na zanimiv način vpletena tudi v samo knjigo –, ki je svojo vednost in poslanstvo zgradila ravno na podobah, na razumevanju podob v odnosu do psihičnega aparata, ki jih producira, in na zdraviteljski moči (razumevanja) podob; in pri tem naletela na zanimiv paradoks. Večkrat sem pomislil, kako zanimivo je pravzaprav, da je spoznanja o podobah, ki naj bi pripeljala do razumevanja našega psihičnega aparata, podala spet preko podob (najbolj zanimiva in najbolj široko razprostranjena v naši kulturi je seveda Freudova Nova Sveta Trojica Jaz / Nadjaz / Ono), ki sicer so meta-podobe, a vendar še vedno podobe. Jasno, da ne bomo nikjer v možganih naleteli na središče, v katerem bi tičal Nadjaz, o samem delovanju procesiranja podob nam nevrološka znanost zagotovo lahko pove več, a malo uporabnega za potrebe našega samo-razumevanja, za kar še vedno potrebujemo podobe: mite o sebi, o svojem svetu in njegovi zgodovini.


Psihoanaliza nas v tem spremnem zapisu zanima predvsem zato, ker je delovno področje ključnega povezovalca, vmesne brvi med posameznimi zgodbami, mačka Feliksa, Srečka po domače, ki je po profesiji psihiater; in to na način, kakor tudi v naših navadnih življenjih mačke opravljajo to poslanstvo. Psihiater Feliks, Srečko po domače, namreč ni postavljen v kako počlovečeno figuro mačjelikega psihiatra, ampak je maček, kakršni mački pač so, in v zgodbi Izpoved črnega mačka je dobro opredeljeno, kako mački v naših življenjih svojo terapevtsko vlogo opravljajo. Maček se pojavi v nekaj zgodbah, da opomni nase kot na pripovedovalca tretjih zgodb, do katerih se je dokopal v svoji ordinaciji (in kar niso nujno, in najbrž tudi niso vse zgodbe iz knjige), se premešča med posameznimi protagonisti, ko je dotični izrabil zagovorjeni zbir posameznih seans, in na koncu konča svoje poslanstvo v pasti pacienta, ki mu niti najbolj premeteni mačkon-psihiater ne more biti kos.


Da je na mesto živalskega psihiatra postavljen maček nas seveda niti najmanj ne preseneča, popolnoma samoumevno se nam zdi, ampak ravno ta samoumevnost ni tako samoumevna, kajti mačka, in ravno črna mačka, to ambivalentno bitje, ta potuhnjeni priliznjenec, ki tako širokogrudno ugaja našemu ljubkovanju, se za nas na drugi strani sploh ne zmeni, kadar so njegove potrebe zadovoljene. In ta mačkon nam vendarle ne bo pravil, kako in kaj naj s svojim življenjem. Saj pa vendar nočemo biti taki mačkoni, se tako do neke mere prevarantsko prevaliti preko ovir življenja, stati hočemo kot stasita, častivredna bitja, ki si dosežke in časti, do katerih se kanimo dokopati, tudi zares zaslužimo po vseh najstrožjih etičnih normativih. In ta mačkon, ta priliznjenec, je na neki način pravzaprav skušnjavec, ki nas hoče naplahtati, da obstaja tudi »druga pot«.


Skoraj samodejno se nam pri tem vsili razmerje pes / mačka, ta zgodovinska nasprotnika (tudi v tej knjigi je pes na hitro okrcan, v enem samem stavku pravzaprav, a dovolj očitno). V njunem razmerju zgodovinsko psu pripada popolnoma drugačno, na videz dosti bolj častivredno mesto. Pes je človekov družabnik, branik njegove kulture, tako rekoč njegov brat, ki vrednote sveta, ki ga je človek mukoma postavil, brani ravno pred takimi mačkoni, junaki stranskih poti. Pes ima seveda tudi svojo animalično plat, konec koncev je vendarle zver, naseljena v humaniziran prostor, in v tej svoji drugi podobi je divji, neukrotljiv, nosilec vse izprijenosti in vsega zla, kar si ga je mogoče zamisliti, krvoločni volk, kar je bil njegov prednik – čeprav človek sicer ni udomačil volka, ampak divjega psa, in ti. udomačitev volka že sama po sebi predstavlja premik v simbolizacijo/ideologizacijo – po drugi strani pa varuh divjega sveta, v katerem se kdaj tudi žrtvuje za človekovo preživetje, ko je ta izvržen iz sveta civilizacije. Kot na primer, ko volkulja posvoji človeškega otroka in mu pomaga preživeti v divjini. (Pes in volk sta pri tem nedvomno postavljena v številna zanimiva razmerja, ko preko njiju poskušamo razumeti človeka v njegovi razklanosti med lastno naturo in kulturo; zato ju pod postavko "pes" upoštevamo v povezavi, čeprav njuno razmerje v tem spremnem zapisu ni ključno in njegove podrobnosti puščamo ob strani.)


Psa vidimo kot absolutno razločenega med njegovo svetlo in temno plat; med varuha domačega ognjišča, ki se brez odlašanja tudi žrtvuje za svojega gospodarja; in divjega volkodlaka, ki pozna samo animalični bes, popolnoma predan iskanju žrtve, krvoločen sam po sebi, brez posebnega razloga. V psihološkem besednjaku je pes razklan med suženjsko pravovernost in »nasprotni učinek«, nasprotni udar, bi lahko rekli, ki ne pozna kupčkanja, ampak samo še nasprotni bes, in je v tem kontekstu nerazvezljivo ambivalenten.


Pri mački ne najdemo česa takega, ker pri njej tega niti ne moremo najti. Mačka se ravno obema skrajnostma skuša izogniti, in pri tem izkoristi vso mojstrstvo manipulacije in pretvarjanja, kar si lahko zamislimo, ravno zato pa je v tem kontekstu kdaj tudi ne maramo. Saj pa to vendar ni način, kakor bi hoteli živeti!


Kakor so zgodbe napisane, opazimo zanimivo značilnost / različnost. Zgodbe, v katerih se maček pojavi, ali ki so nekoliko bolj z mačkove perspektive, so spisane malo bolj gostobesedno, predvsem pa humorno, z nonšalantnim zamahom nad tegobami vsakdanjika in z vsakovrstnimi strategijami preživetja v vseh časih in vseh okoliščinah. Tiste druge, ki kažejo, kako je s človekom v družbi, pa so spisane bolj okleščeno, kot da s svinčeno težkim zavedanjem teže, ki jo človek dan za dnem nosi na plečih, ko izstopi iz svoje varne zakosmatinjenosti in skuša obstati v svetu, še zlasti tiste, ki se vežejo na največjo težo, ki jo človeku sploh lahko življenje nadene, težo incesta, breme zlorabe. To je lahko svet neskončnega trpljenja, ki nekako sploh ni pravo življenje, kajti življenje je lahko samo na drugi strani neskončnega prepada, na drugi strani, kjer je odrešitev, a do nje ni dostopa. Čeprav dostop do odrešitve je, a ta odrešitev ni tisto, kar pričakuje življenje, ki ga neizbrisno definira greh, ni odveza, odpuščanje, izbris greha, teže in trpljenja, na drugi strani je nekaj popolnoma drugega.


Na drugi strani je maček. Na drugi strani je vic, o katerem je toliko relevantnega spisal Freud in nas skušal opomniti na njegovo pomembnost. Na drugi strani je zamah z roko, ki nekaj razveljavlja s tem, da ohranja, ne zmanjšuje teže, ampak jo postavlja v drugačen kontekst, in s tem postavlja breme onstran teže. Na drugi strani je zanimiva Jungova pripomnja v Ojdipski razpravi, da je ključni Ojdipov problem in spregled v tem, da je Sfingi sploh poskušal odgovoriti na vprašanje. Moral bi ji preprosto razbiti gobec in iti naprej po svoji poti. Na drugi strani je smeh.


In ravno na tej brvi med grehom in smehom se sprehaja maček, ter nas nenehno opominja, da svet onstran greha je, čeprav ravno v tem, da ga ni, ampak greh preprosto s posmehom zavrnemo. In v tem vmesnem polju, zdaj malo bolj v eno, zdaj malo bolj v drugo stran, se dogodijo tudi zgodbe, zbrane v tej knjigi.


Robert Titan Felix





O AVTORICI



CVETKA BEVC (1960), pesnica, pisateljica, glasbenica in scenaristka, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti ter se izpopolnjevala na University College Cork. Sodelovala je na številnih branjih doma in v tujini, prevodi izbora njenih pesmi in zgodb so izšli v številnih jezikih. Avtorica več radijskih iger, izdala čez dvajset književnih del. Piše prozo, poezijo, mladinsko literaturo, dramska dela in scenarije za dokumentarne filme. Doslej je izdala štiri zbirke kratkih zgodb: Zgodbe iz somraka (2007), Polomljeni vilin (2010), Libar (2013) in Izpovedi črnega mačka (2020).



Priznanja:

			- leta 2020 prejemnica nagrade Fanny Hausmann za najboljši pesniški ciklus;

			- leta 2020 nominirana za nagrado desetnica z mladinskim romanom Božiček v ušesu;

			- leta 2019 prejemnica nagrade Sodobnost za najboljšo kratko zgodbo;

			- leta 2018 z dvema zgodbama nominirana za nagrado Sodobnost za najboljšo kratko zgodbo;

			- finalistka Pesniškega turnirja 2014, 2015, 2019;

			- prejemnica nagrade Srebrno pesniško pero na Mednarodnem pesniškem festivalu Slovanski objem v Varni (Bolgarija) 2014;

			- leta 2014 nominirana za nagrado desetnica s knjigo Čivknjeno od začetka do konca;

			- leta 2012 med finalisti za nagrado kresnik z romanom Potovci;

			- nominirana za nagradi desetnica in večernica 2012 z mladinskim romanom Desetka, ki je bil izbran za nacionalni projekt Rastem s knjigo;

			- leta 2011 nominacija za desetnico za najboljše mladinsko delo s knjigo Pesem za vilo;

			- leta 2008 za zbirko kratkih zgodb Zgodbe iz somraka prejela literarno nagrado Mreže mest 12. Pazinskih literarnih srečanj.