117 vzdramijo mnogokrat na odločen odpor narodni sovražniki, in tedaj gre v boj za svoje sobrate, poln navdušenja za svoje domovje. Tedaj je močen ko hrast; oči se mu bliskajo in krepka roka mu ne omahuje: I klonut ne cu nikada, viek dizat vedro čelo, ' prot himbi, proti nepravdi vojevati ču smjelo. (Str. 99.) Katalinič je istrski Hrvat in lepa Istra je njegov pesniški milje. Zeleni griči, obrastli z lovoriko in najbujnejšim cvetjem, se dvigajo kraj morja, in kakor bele ovčice so razsejane po cvetnih tratah borne koče. V teh kočah gospodari beda. Za Učko vzhaja žarko solnce Maksim Gorkij v ječi. in nima usmiljenja z bornim ljudstvom. Vsak dan vzhaja, se čudi in-zopet zahaja. — Deželico obkroža kakor veliko ogledalo sinje morje, in v njem se ogledujejo beli dvorci bogatašev pa „ubavi stanci istarskih Hrvata". Taka je dežela, ki jo opeva pesnik, ljudstvo pa, ki v njej prebiva, je potrebno tolažbe . . . In pesnik je ljubi. To bi bila kratka vsebina njegovih pesmi. Glavno, v čemer je pokazal Katalinič svojo pesniško individualnost, je vsekakor njegovo miniaturno slikanje. Par rahlih potez, par medlih konturnih barv, in pesniška slika je gotova. Z neko čudovito lahkoto ustvarja te sličice. To občuti tudi pesnik sam, radi česar si je nadel ime „Plagiator", in poje: „Kad se spusti nojca mirna, i zasvietle neba dvori, slušam tada potok hitri, u dubravi sto šumori s tog je meni lahko pisat sitne pjesme i chansone ... Subjektivnih pesmi ima malo, vse so skoro samo obrazi iz narave, vsi nežni in lepi. (Primeri zlasti: „Zimska pjesma", „Serenata", „Ro-manca", „Notturno", „Na Opatijskoj obali", „Studen", „Tri pesmice s jedne žice", „Chan-son", „Sablasti" itd. in novejše) Vtem je podoben nekoliko našemu S. Jenku. In ravno ta produktivnost chansonov je menda vzrok, da se isti motivi tuintam ponavljajo, kar seveda pesniku ne dela časti. Posebno rad ima nočne scene, nedolžnost spavajočih detet, cvetje in veter, ki ga ziblje. To se večkrat ponavlja. A najrajši ima morje, kadar je mirno, kadar sniva, ker je podoba njegove mirne, nerazburkane duše. Iz teh chansonov diha povsod sveži narodni ton. Denimo sem samo en primer: Oj, djevojko, modro oko, eto sunca, eto cvieča, eto ptica pjevačica, eto novog promalječa, oj!... (Str. 108.) Ali se ti ne zdi, da slišiš iz dalje naivno hrvaško narodno popevko, ki veselo pričeta, po-lahko izzvoneva, kakor da bi umirala? V tem je Katalinič res mojster. Drugo, kar ti imponira, ko si prebral knjigo, je pesnikov neomajni patriotizem. (Moderni pesniki sploh menda ne marajo več biti patri-jotje, ker je prišlo nekako iz mode!) Njegova lepa deželica je bila zatirana od političnih sovražnikov do najnovejšega časa, šele zdaj se je začelo obračati na bolje. Pesnik je navdušen zanjo, in to navdušenje raste ob vsaki priliki. „Moj je narod branič krsta svud k6 junak stao, — a sedaj mu obdaja trnjev venec junaško čelo. Pesnikovo dušo pa „čuva žar slobode sveti" (str. 58.) in te slobode hoče podariti tudi svojemu zatiranemu narodu. Vedno upa lepših dni in to v najbližji prihodnosti. V tem upanju živi: „Brzo če, brzo slobode danak otaj nam narod pozdravit strt, robstvo če minut strašni ko sanak, slobodu vratit junačka smrt." (Str. 24.)