Mladimka matica —mm Z 9. seje M. M. 1. Za razstavo mladinskc književnosti, ki jo priredi ženski pokret v Beogradu in v drugih mestih naše države, se je sklenilo poslati po dva izvoda vseh publikacij Mladinske matice rednih in izrednih izdaj. Ribičičevo knjigo »Miklavževa noč« odpošljemo naknadno, knjige darujemo potcm za dečjo čitalnico. 2. Tudi za dečjo razstavo, ki jo priredi slovenski odsek ženskega pokreta za časa velesejma v Ljubljani, bomo dali po en izvod vseh naših publikacij. 3. Prečital in odobril se je seznam listov in revij, ki jim bomo pošiljali »Naš rod« gratis. 4. Ker je uvedel urednik radi manjšega obsega »Našega roda« drobnejši tisk, se je sklenilo, da se honorarji za stran sorazmerno povečajo. 5. Tajništvu so došla prva imena poverjenikov in propagatorjev za Mladinsko matico od posameznib sreskih društev. —mm Popravek. V seznamu naročnikov Mladinske matice, ki ga jc uprava predložila sreskemu učiteljskemu društvu za litijski okraj, je bila pomotoma izpuščena šola v Veliki Kostrcvnici. Ker bi se to lahko tolmačilo, da je dotična šola brez naročnikov, ugotavljamo tem potom, da ima šola letos izmed 57 učencev 11 naročnikov, v letu 1930./31. jih je imela 20, lani pa 9. Prosimo našega poverjenika za litijski srez, da te podatke vnese v svoj seznam. MOJ ODGOVOR. V zadnjem času je priobčil »Učit. tovariš« dva članka, ki obravnavata mojo kritiko o knjigah »Mladinske mat ce« in ki je izšla svoj čas v »Slovencu«. Iz izvajanj anonimnega pisca pa neprikrito govori osebno sovražno nerazpoloženje napram moji osebi in to razpoloženje piscu niti ni pustilo, da bi točno prebral mojo kritiko. Saj drugače bi bilo nemogoče, da je nakopičil v svojih dveh član'kih toliko nestvarnosti in prazirh osebnosti. Osebnosti so pa odiozne že v navadnem živIjenju, a kaj šele, če jih prinaša strokovni list v imenu naše najidealnejše mladinske inst tucije. Resnega človeka je nevredno, odgovarjati na osebnosti, zato pa tudi ne maram govoriti o njih. Dotakniti se hočem samo treh trditev, ki mi jih podtikuje anonimni pisec, dasi o njih v moji kritiki ne najdeš niti troh;>ce, odgovarjam pa ne radi sebe, temveč radi tega, ker zadevajo druge, po vsem nedolžne osebe. Popolnoma neosnovana in zlobna je trditev, da sem priobčil kritiko namenoma uprav v času, ko se nabirajo člani za Mladinsko matico. Da je izšla kritika baš v onem času. je blo zgolj nepredvideno in nesrečno naključje, ki ga ni zakrivilo uredništvo »Slovenca«, še manj pa kritik sam. To lahko potrdi ne le uredništvo, temveč tudi moji znanci. Anonimni p:«ec mi očita, da sem proglasil v svoji kritiki pisatelja Franceta Bevka za plagiatorja. V resnici sem pa pisal, da Bevkova povest »spominja« na nemške »Reise- romane«. Naš;. literarni zgodovinarji trdijo, da več Jurčičevih romanov spominja na Walterja Scotta, radi tega pa še nikomur izmed nas ni prišla v glavo smešna trditev, da je Jurčič plagiral Scotta. Sumničiti Bevka plag:atstva, bi bila od moje strani skrajna gorostasnost, saj je Bevk izmed naših sodobnih avtorjev moj najljubši pisatelj, čigar del ne preberem samo enkrat, temvcč trikrat ali pa še večkrat. Višek nerazsodnosti pa je dosegel anonimni pisec s trditv;jo. da očitam »Krestiicam« dejstvo, da so zbrale okrog sebe same Primorce. Kaj takega ne izraža moja kritika niti z eno črko. Bilo bi pa v resnici tudi komično. Na Primorsko me vežejo najiskrenejša prijateljstva in najlepši spomini. Anonimnemu piscu pa moram tudi povedati, da sem jaz sam Primorec, če ne več, na polovico pa gotovo. Moralne posledice vseh teh zlobnih, naravnost iz trte izv'tih sumničenj in trditev bo moral nositi nač anonimni pisec sam. Gospodu Ribičiču zabranjuje uredniška d'skretnost da bi navedel motive. ki so mi narekovali kritiko letošnjih »Kresnic«. Ker jaz nisem navezan na nobeno diskretnost, lahko govorim javno o tem svojem zločinu, ki sem ga napravil s tem, da sem svoj čas napisal slabo delce, ki ga je moral odbor Mladinske matice po vsej pravici odkloniti. Radi tega pa nisem »pobesnel«. kakor se mi otita, temveč sem še danes odboru hvaležen, da me je obvaroval blamaže, kakor je moral bit: odbor hvaležen, da mu je nekdo v svojo škodo in v njegovo korist izpregovoril nekaj odkritosrčnih, zgolj dobro mislečih besed. ki pa so bile nazadnje samo odmev našega splošne«a mnenja o obli'ki in vsebini letošnjih »Kresnic«. Josip Vandot. K POLEMIKI. Da se polemika ne zavleče v neskončnost, bom kratek. Odgovarjam samo na tiste tri točke, ki jih Vandot posebno poudarja. 1. V članku »Moj odgovor«, ki ga ni pisal anonimni pisec, ampak Josip Ribičič, je rečeno samo, da je izšla kritika baš v dneh, ko se nabirajo naročnik? za »Naš rod«. — In to je dejstvo, ki se ne da utajiti. 2. O Bevkovem »Lukcu« je pisal Vandot med drugim, da se človek pri čitanju ne more otrest'. spominov na nemške »Reiseromane«, ki so take dogodke prerešetavali tudi na Bevkov način. To pomeni pač, da je to Bevkovo delo posnetek nemških »reiseromanov« in zato sem upravičeno napisal: »Vandot nekam namiguje, da je Bevkova povest plagiat nemških »Te'seromanov«. 3. Da bi kdo trdil, da se Vandot zaganja v Primorce v »Kresnicah«, ni res. V članku stoji dobesedno: »Tudi o kakem zapostavljanju Neprimorcev na račun Primorcev, o katerem namiguje Z u p a n c, ni govca«. Vandotu se v tem oziru torej prav nič ne očita. Članka, na katerega odgovarja, pač ni točno prebral! A. Širok. —mm O naših pubKkacijah piše tudi Boris Orel v člariku: Iz sodobnega mladinskega slovstva, ki je izšel deloma v 5.-6., deloma v 7.-8. številki »Doma in sveta«. V poglavju Povesti s poučno snovjo piše: Udejstvovanje učitelja pedagoga v naši sodobni mladinski književnosti je prav dobro v-Jdljivo ob spisih kakor so »Vrtnaričice«, »Botra z Griča« in »Mihec in Jakec«. Imenovani spisi so mladinsko slovstvo, ki gre igraje v šolski pouk. sloni nezavedno na črti zadnjih obrisov starih kultur ter je končno zavedno pisano glede na spol in starost mladine ... Ribičičeva otroška knjiga »Mihec in Jakec« pa postavlja zanimiv tekst, tako vsebinsko kakor ob!ikovno. Ta tdkst z velikimi tiskanimi črkami in vmesnim; podobami (podobopisjeV Vi so tudi neke podobe črk, besed in dejanj, je zares nazoren in reprezentativen. Kar je bila nekoč velika kultura podobopisja in slikopisja Egipčanov in Babiloncev, to je danes igrača, ki nosi v sebi tajno, vzgojno ost.. . V poglavju Mladinska povest na bajni ploskvi piše Orel: Velikega teksta pogreša naša mladinska književnost. Danes ta tekst skuša izoblikovati naravna France Bevk. Z »Lukcem« je ustvaril dokaj čisto mladinsko povest, ki bi bil njen pomen mnogo večji, če ne bi drugi padel s svoiim medlim pustolovskim svetom znatno pod ravnino prvega ... Ko govori o živalski pravljici, omenja kritik med drugim: Josip Ribičič ima od naših mladinskib pisateljev največ ironžčnega duha, ki ga pa'nepravilno in neekonomično izrablja pri ustvarjanju svoje stilno s'krbno pisane živalske pravljxe (Mi&kolin) ... In lc v pravljici je mesto Ribičičevi ironiji. Saj je brez nje pravljica tako suha. uradna in premiselna. Iz pi-imerkov v tuji književnosti dobro vemo. da se jc iz velikih nasprotij ironije in prisrčnosti, šegavosti in resnosti, pameti dn nespameti, žalosti in veselja vedno spočela dobra baročna pravljica, ki je njega živost raztezljivejša, če je njen tvorec hoffmanski viharnik brez pedagoških predsodkov. Poglavje o legendi govori o Lovrenčičevem delu takole: »Tiho življenje« izvira iz ljudskega izročila in iz ne'kih resničnih legendarnih dejanj. Temu primerna je njegova oblika, ki je legendarno kronična, umetniška. Zaradi tega je »Tiho življcnje« brez dvoma najlepši dogodek v mladinsko-leposlovni produkciji preteklega leta. Lcgende pod imenom »Tiho življenje« so prvič slovenske in drugič imajo svoje bogato ozadje, religiozno kulturo slovenskega ljudstva... Legenda o »Kriščevem trnu« in Legenda o udarjeni Materi Božji sta brezprimern;1 osnovi za nenapisano karakterologijo primorskega in gorenjskega človeka ... Naposled pa prinaša »Tiho življenje« med nas čudovito, doslej nepoznano podobo slovenskega otroka, s čimer smo že odkrili in ocenili tajno vzgojno in umetniško vrednoto takih knjig. * Na kritiko v »Zvonu«, kjer se zaletava Zupanc v Primorce v »Kresnicah«, objavlja predzadnja »Istra« iz Zagreba daljši članek, ki obsoja Zupanca in uredrrlštvo »Zvona«. Knjiga, ki nam prikaže veličino Nikola Tesle, knjiga, ki nas vpelje v kraljestvo elektro- tehnike, knjiga, ki je v dobi elektrike prav tako potrebna učitelju kot učencu, knjiga, ki bi ne smela manjkati v nobeni knjižnici in v nobeni hiši, je »Nikola Tesla in razvoj elektrotehnike« od dr. L. Čermelja. Prednaročila sprejema Mladinska matica do 31. oktobra.