A. C. Slavili: Umetnikoma.
27
UMETNIKOMA
bratoma  Janezu in Juriju Šubicu.
I.
Se z rebrij sorskih jarne slavske glase Raznašajo po dolu zračni piši, Razmevajo se v daljo vedno tisi, Razmevajo v gore se temnopase.
A vaju ni. Se oleander rase In vije trta se o vaši hiši, Zvonjenje tiho iz vasi se sliši — Vse kot kedaj, sprelepe prešle čase.
A vaju ni. Domača tu je soba, Se sten podobe gledajo prijazne Nanj, ki prihaja in slovo ki jemlje —
A vaju ni. Zastira jih žaloba: Suhi so čopiči, palete prazne — Nikoli vaju ni iz tuje zemlje!
III.
V  temi, ko daleč še je dnevna zarja, Oveseli se trudni potnik luči,
V  dolino z rebri priti k njej se muči — Zablodi siromak v mužavo barja.
V  luč takšno  sreča zla, se nam pretvarja Izkušnja bridka dolgih let nas uči! — Da čut izgube srcu je tem kruČi,
Kot vešča omamljiva nam zažarja.
Nebroj izvabi nadej nje svetloba, Da more v prvem jih zatreti maju,
V  mrakove hladne pokopati groba.------
Oj mnogo smo še upali od vaju, Najlepša sinila je vama doba — Zla sreča vaju vzame v tujem kraju. .
x) Lažno = Musse. (Janežič.)
II.
oveto umetniku je njega zvanje, Sveto bilo je vama, brata mila, Kar njega v duši moč se je vzbudila, Srce in duh gorela sta le zanje!
Živeti  — niso bile vama sanje, Ni lažno J) vama doba mlada bila: Umetnosti nebeške tvorna sila Podžigala je vaju na dejanje.
Ostavila domače sta poljane,
K bregovom Dunava nje moč je čista In gnala vaju je na južne strane:
V  kraljestvo Ticijanovega kista In tja, kjer Rafael opisal stane Presvetlemu namestniku je Krista.
IV.
Pljuskaje morje o pečevje bije, Vihar po morju ladjo premetava, Krog nje peni brezmerna se puščava, Pred njo za breznom brezno mračno zije.
V  dežele zlatopeske Hesperije
Iz luke gnala bajna jo je slava — Ostavi zgodaj sreča jo majava, In žar ji Dioskurov več ne sije.
To ni na burnem morju temna ladja, To naša je umetnost zapuščena, Ki v mrak nje tek božanski se izgublja.
Kje duša naj pomoči nam se nadja? Vidva sta bila svetla naša zublja — A vaju nam ne vrne moč nobena!
A. C. Slaviti.
Z,
Saharski prvoborilci.
(Spisal dr. Ign. Kotnik.)
zanimanje za afriške razmere je dandanes splošno. Tudi Slovencem je znana črna ali zamorska dežela že od tistih časov, ko je slavni naš rojak dr. Ignacij Knoblehar užigal ogenj svete vere na bregovih zgornjega Nila in prodiral z nekaterimi   slovenskimi   misijonarji   v
kraje, kamor pred njim še niso stopile noge Evropcev.
Velikodušno delo — žal — se ni posrečilo največ zaradi neugodnih zdravstvenih razmer. Ko je načelnik, apostolski vikar dr. Ignacij Knoblehar, dne 13. aprila 1. 1858. v Neapolju prezgodaj