608 Marjan Dolgan HUGO FRIEDRICH, STRUKTURA MODERNE LIRIKE Friedrichova knjiga je bila natisnjena v izvirniku, tj. v nemščini, prvič že leta 1956; od takrat so jo prevedli v različne jezike in tako je pred nedavnim izšla tudi v slovenskem prevodu. Samo po sebi se zastavlja vprašanje, kako da se je pojavila šele sedaj pri nas. Nekatera dejstva namreč pričajo, da bi se zamudništvu v tem primeru izognili. O izidu izvirnika smo bili obveščeni pravzaprav zelo hitro, kar dokazuje revialni tisk iz leta 1957, toda na te glasove so vplivala nekatera mnenja o prihodnosti literature, ki se nam zdijo danes, ko opazujemo tista leta s stopnje, do katere se je razvila" slovenska lirika, obrobnega značaja. Takratna lirika pa se še ni odločilno * Hugo Friedrich, Struktura moderne lirike; prevedel Darko Dolinar, opremil Jože Brumen. Cankarjeva založba 1972. začela približevati pojavom, ki jih obravnava knjiga Huga Friedricha. Vse te okoliščine so bile vse prej kot naklonjene takojšnjemu prevodu. Kljub temu je Struktura moderne lirike pustila opazne sledove v strokovnih obravnavah o nekaterih slovenskih lirikih. Zdaj, ko tudi večina slovenske lirike kaže tendence, ki jih je opisal Hugo Friedrich, in so se spremenili tudi literarni nazori, ni bilo nikakršnih zadržkov več za to, da ne bi izšel slovenski prevod. Hugo Friedrich ima v svoji knjigi za »moderno liriko« tisto, ki so jo utemeljili Baudelaire, Rimbaud in Mal-larme in traja po njegovem še danes — pri tem se omejuje na zahodnoevropsko liriko. Predhodnike najde pri Rousseauju, Diderotu in v teorijah ro-mantikov Novalisa, Friedricha Schlegla in E. A. Poeja. Povedati je treba, kar tudi avtor izrecno poudarja v enem od predgovorov, da njegova knjiga ni literarno-zgodovinsko zasnovano delo, ampak samo določa »skupne poteze strukture, se pravi, temeljnega ustroja, ki se z zelo opazno vztrajnostjo ponavlja v spremenljivih pojavih moderne lirike«. V skladu s svojim izhodiščem se je omejil na obširnejšo obravnavo že omenjene trojice francoskih pesnikov, v liriki 20. st. pa je izbral samo tiste, ki najbolj izrazito nadaljujejo njihovo usmeritev, ne da bi pri tem posvetil vsakemu posebej daljšo obravnavo, ker je — kot piše Friedrich — »spričo pojma strukture (...) popolnost zgodovinskega gradiva odveč, zlasti če prinaša gradivo samo različice osnovne strukture«. S »strukturo« označuje »organski ustroj, tipično skupnost različnega. V danem primeru je to tista skupnost lirskega pesništva, ki jo sestavlja obrat vstran od klasičnih, romantičnih, naturalističnih, deklamator-skih tradicij«. Vendar bi bilo pretirano razglasiti avtorja za strukturalista, saj vemo, da je imel pomisleke do struk- Hugo Friedrich, Struktura moderne lirike turalizma — o njih smo brali v Sodobnosti 1970 — pa tudi knjiga je bila napisana prej, preden se je ta pojavil; zato jo je mogoče imeti za obravnavo, ki je usmerjena tipološko in je dvignjena nad običajno literarnozgodo-vinsko klasifikacijo. Ker se je s tem avtor odpovedal njeni terminologiji, si je moral ustvariti drugačno. Izbral si je takšne pojme, ki jih uporabljajo pretežno v vsakdanjem, bolj ali manj poljudnem kritičnem pisanju o sodobni poeziji za to, da jo odklanjajo; zaradi tega jih je Friedrich imenoval »negativne kategorije«, toda on »jih ne uporablja za razvrednotenje, temveč za definiranje«. Čeprav se je zavaroval pred nesporazumi s pojasnili, se vendarle zdi npr. kategorija »abnormalnost« preveč splošna in zaradi svojega pejorativnega prizvoka neprimerna. Vzrok za uvedbo »negativnih kategorij« najde tudi v nezadostnosti »pes^' niške teorije in kritike«. Ob tem se pogosto dotika vprašanja komuniciranja med bralcem in pesniškim jezikom »moderne lirike«. Razen z »negativnimi kategorijami« si avtor pomaga s strnjenimi filozofskimi oznakami; svoje razpravljanje dopolnjuje s citati, bodisi iz teoretičnih spisov posameznih lirikov bodisi z njihovimi pesmimi, pogoste so tudi primerjave s sodobnim slikarstvom in glasbo. V poglavju, ki je posvečnno Baude-lairu, ugotavlja Friedrich glavne značilnosti lirike, ki jo raziskuje: »razoseb-ljanje« — »v tem smislu, da lirska beseda ne izhaja več iz enotnosti pesništva in empirične osebe«, naraščajočo vlogo fantazije — pod njenim vplivom se lirika vedno bolj izmika dejanskosti, jo »deformira« tako, da nastajajo »ire-alne tvorbe, ki jih ni več mogoče preverjati z normalnim redom realnosti« (str. 61); nadalje »estetiko grdega«, s čimer misli na sprejemanje »banalnosti« in »bizarnosti«. Vse te pojave razlaga Friedrich s pojmom »prazna idealiteta«, s katerim zaznamuje ne-osmišljeno človekovo bivanje. Precejšnje pozornosti je deležna »jezikovna magija«, katere bistvo je osamosvajanje zvočnosti in njeno prevladanje nad jezikovnim pomenom. Rimbaudova lirika predstavlja »uresničitev Baudelairovih teoretičnih zamisli«. (66) Avtor opozarja na znamenja podzavesti in na daljnosežne posledice v njegovem pesniškem izrazu. Ob Rimbaudu se Friedrich dotika možnosti biografske interpretacije njegovega pesništva; kljub temu da ponekod ilustrira svojo idej no-vsebinsko razlago z drobnimi biografskimi podatki (ob Mallarmeju npr. z anekdotami), nasprotuje takšnemu raziskovanju literature. V poglavju o Mallarmeju interpretira bolj natančno nekaj njegovih pesmi in jih primerja z značilnostmi njegovih predhodnikov ter opozarja, da postaja strogo izpopolnjevanje »metrič-nih zakonov, zakonov rime in kitice« (130) nadomestilo za pomensko nedo-ločljivost. V zvezi s »prazno idealiteto« pri Mallarmeju povezuje avtor ta pojem s pojmom niča; s tem se spusti na filozofsko raven, hkrati se zavestno izogiba špekulacijam, zraven še opozarja, da ne gre za vrednostno sodbo v smislu »moralnega nihilizma« (na kar bi bilo treba Slovence, ki so alergični na to besedo, posebej opozoriti). Pri liriki 20. st. spet navaja temeljne poteze, ki jih je razčlenil že pri trojici pesnikov iz prejšnjega stoletja. Tudi tokrat se izogne običajni razdelitvi na literarne tokove po letu 1900, kar spet utemelji z namenom svoje knjige, deloma pa je temu vzrok njegova skepsa do hitre menjave literarnih tokov. Li-riko 20. st. razdeli na tisto, ki nadaljuje Rimbaudovo usmeritev — imenuje jo »alogična, oblike prosta lirika«; vanjo uvršča npr. surrealizem, Lorco, T. S. Eliota in nekatere druge. Druga usmeritev je tista, ki nadaljuje Mallarmeja; Friedrich jo imenuje »intelektualna in 609 610 Marjan Dolgan oblikovno stroga lirika«. Kot njen reprezentativen primer omenja Valervja. Takšna je samo osnovna shema knjige Struktura moderne lirike, ki vsebuje tudi manjšo antologijo lirike našega stoletja z izvirniki in prevodi, ki so jih oskrbeli znani slovenski pesniki; kratke interpretacije štirih pesmi, kronološko tabelo in obsežno bibliografijo strokovne literature. Ne bi bilo napak, ko bi prevajalec dodal še bibliografijo v slovenščino prevedenih del. Pesmi starejših avtorjev so večinoma raztresene po revijah, precej pomembnih pesnikov našega stoletja pa je izšlo v knjigah (npr. Lorca, Eluard, Quasi-modo, T. S. Eliot in pravkar E. Pound). V prevodu Darka Dolinarja, ki si je očitno prizadeval biti dosleden in natančen pri uporabi slovenskih poimenovanj, moti uporaba besede »mnogo-značnost« namesto ustreznejše večpo-menskost. Ker na slovenskem knjižnem trgu občutno primanjkuje del, ki bi pomagala uvajati bralce v pojave sodobne poezije, je izid Friedrichove knjige — kljub temu da je sorazmerno pozen, povsem upravičen, koristen in v pomoč mnogim, ki bi si bili radi na jasnem, kaj je moderna lirika in kaj samo njen videz- Marjan Dolgan