študentski list Ljubljana, 9. noverabra 1966 Letnik XVII. Številka 4 tribuna ODPRTO PISMO ŠTUDENTSKEAAU SERVISU Ne vemt kdai je bil ustanovljen Studentski servis, vem le, da so ga ustanovili t namenom posredovati študentom delo. Torej je nekakšna vez oz_ posredrtk med deiov-nimi organizacijami in študenti. študentu ki ima prenizko štipendijo, podporo ali posojilo, da bi se lahko brez materialnih skrbi posvetil študiju, ni treba iskati priložnostne zaposlitve od podjetja do podjetja, ampak gre enostavno v pisarne te naše posredniške organizacijet izpolni formularje, potem pa lahko čaka doma, da servi$ najde delo, ki ustreza njegovi kvalifikaciji %n zmožnostim. Ko delo najdejo, prizadetemu to tudi sporočijo. Po opravljenem poslu sledi plačilo, ki ga skoraj v celoti izplačajo, odtrgajo le določen odMotek, zakaj posred-ništvo ni zastonj in tudi uradništvo je treba plačati. So stvari in dogajanja, ki se skoraj v celoti približajo idealu, nasprotno pa opažamo včasih, da se mu zelo, zelo oddaljujejo. V to drugo zvrst bi po lastnih zaključkih, ki izvi-rajo iz pripovedovanja študentov, ki jih je pomanjkanje privedlo tako daleč, da so potrkali na vrata študentskega servisa, štel tudi omenjeno organizacijo. študenti smo zeio občut-Ijivi, kako z nami poetopajo in smo že veliko pisali o negativnem odnosu uradništva do strank, ko pa pridemo sami na podobna mesta, se v ničemer ne razlikujemo od tistifi, lci smo jih še včeraj kritizirali — postanemo mali bogovi. Pravijo, da uslužbenci v servisu niso vedno prijazni a prosilci. Da je treba čakati, dolgo oakati na delo, to m treba posettef poudarjati in 6e m$i stalno tam, m dan aa dnem ne priganjaš, skoraj da ne dobiš &aj prvmemega. če se kdo naveliča čakanfa in si sam poišče zasluzek ter ga prijavt preko sertrisa, ga lahko tam celo ozmerjajo, ker ni čakal pri nfih. Nesramni jeziki širijo ceio govorice, da boljših priložnostnih zaposlitev ni lahho dobiti, ker izginejo neznano kam? Mislimo, da fe študentski servis prvenstveno namenjen, da najde delo socialno šibfcim študentom in šele, ko so ti preskrblfeni, je treba pomagati tistim. ki so socialno v b-e 1961 1962 1963 1964 1965 434 473 564 740 523 3,6 4,6 4,1 4,5 4,6 84,8 85,0 81,1 85,2 94,9 5,1 6,5 6,8 7,0 7,3 16,6 12,8 11,8 12,1 12,9 1,9:1 2,3:1 2,5:1 2,5:1 2,2:1 Število študentov na 10.000 prebivalcev je v letih 1963 do 1965 precej naraslo. Kje je vzrok, da je v letošnjem letu vpis na univerzo za 6,1 % manjši od lanskega (na Tišjih šolah je padec verjetno še večji). Kljub porastu števila pedagoških delav- cev (majhne materiane možnosti visoko-šolskih zavodov za nastavitev pedagoška-znanstvenih delavcev) pa je število štu-dentov na enega pedagoškega delavca v letih 1963/65 naraslo. Iz podatkov o razmerju med dohodki v industriji in dohodki na univerzi vidimo, da to razmerje od leta 1963 dalje pada. Ce ocenimo, kakšno je razmerje letos, lahko sklepamo, da to razmerje prav goto-vo ni mnogo večje od 2:1, saj so v zad-njem času prejemki zaposlenih v industriji hitreje naraščali (še zlasti v letu 1966) kot prejemki pedagoških delavcev na univerzi, ki so ostali na nivoju prvega januarja 1966. Iz navedenih podatkov je razvidno, da dajemo sicer relativno precej sredstev za izobraževanje, kakšen pa je rezultat teh vloženih sredstev, pa nam delno kaže velik osip študentov. Vprašanje je, če bi z neko-liko večjimi vlaganji bili rezultati samo proporcionalno večji. Vprašanje je tudi, če lahko naša družba vlaga več sredstev v 'izobraževanje In če le res v visokošol-skem sistemu samem ni kakšnih notranjih rezerv. \ REGIONALNA STRUKTURA ŠTUDENTOV V SLOVENIJI IN ŠTIPENDIRANJE Poleg zaskrbljujoče socialne strukture študentov v Sloveniji in študentskega mate-riataega poJožaja je zadnje čase vse bolj pereč problem tudi njihova regionalna struktura. Sestavek poskuša s sicer suhoparnimi številkami osvetliti gibanje študentske populacije za pet let nazaj, obenem pa prikazati tudi število štipendistov po kraju dajalca štipendije — vse po regijah. Ko bo skupina pri Univerzitetnem odboru zbrala vse materiale — torej tudi o socialni strukturi, študijskem uspehu, osipu in podobno — bomo imeli pred seboj boJj celovito podobo. Hkrati lahko štejemo ta prispevek za nadaljevanje ozdroma dopol-nitev člankov tov. Lozeja in tov. Pivca, tarej za uvod v kompleksno raapravo v celotnem sistemu izobraževanja. Podatkl v obeh tabelah so zbrani po regijah in sicer: Ljubljana: Bežigrad, Center, Moste-Polje, šiška, Vič-Rudnik, Vrhnika, Litija. Gorenjska: Jesenice, Kranj, Radovljica, škofja Loka, Tržič, Domžale, Kamnik Idrija, Tolmdn. Slovensko primorje in Notranjska: Ajdovščina, Nova Gorica, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna, Cerknica, Logatec. Stajerska in Koroška: Mozirje, Dravograd, Maribor (Center, Tabor, Tezno), Radlje ob Dravi, Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec, Velenje. Podravje in Pomurje: Lenart, Ormož, Ptuj, Gornja Radgona, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Zasavje in Savinjsko: Celje, Laško, šentjur pri Celju, Slovenske Konjice, šmarje pri Jelšah, žalec, Hrastnik, Trbovlje, Zagorje ob Savi, Sdovenska Bistrica. Dolenjska: Grosuplje, Kočevje, Ribnica, Brežice, Crnomelj, Metlika, Novo mesto, Seroica, Trebnje, Krško. Zbrani podatki samo potrjujejo tisto, kar.je bilo že tolikokrat ugotovljeno in rečeno, z mrtve točke pa se vseeno ni premaknilo. ŠTEVILO SLUŠATELJEV NA VISOKOŠOLSKIH ZAVODIH V SR SLOVENIJI OD SOLSKO LETO 1961/62 DO 19S5/66 PO NJIHOVI REGIONALNI STRUKTURI Ljubljana Gorenjska Slovensko primorje in Notranjska Stajerska in Koroška Podravje in Pomurje Zasavje in Savinjsko Dalenjska SR Slovenija 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66 3667 3387 3590 3666 4159 1474 1550 1625 1830 1839 1132 1004 1149 1317 1223 1918 2083 2205 2385 2244 742 844 1007 1040 918 1341 1407 1662 1880 1723 999 957 944 1159 1099 11373 11374 12182 13302 13215 348 393 510 749 797 272 265 252 526 564 286 318 381 585 505 985 965 1070 1167 1055 327 328 368 435 357 437 449 651 846 717 259 219 283 481 451 2914 2937 3615 4789 4426 102 101 167 98 101 31 57 72 77 72 21 34 50 52 49 158 367 379 402 379 63 172 236 215 196 47 109 144 113 139 16 27 53 87 68 438 867 1099 1055 1003 3091 2858 2882 2683 3131 1142 1199 1177 1209 1175 810 734 701 666 657 825 704 720 776 816 345 377 394 379 348 829 823 843 873 843 720 607 601 584 577 7762 7303 7208 7190 7547 126 135 113 136 130 29 29 34 33 28 15 18 17 1S n 50 46 36 40 34 7 8 9 11 7 26 26 24 28 24 4 4 7 6 4 259 267 260 268 239 Vidimo, da se je v Sloveniji število študentov v zadnjih petih letih povečalo in sicer od 11.373 na 13.302 v letu 1964/65, in da je padlo v šolskem letu 1965/66 na 13.215. Medtem ko število študentov na fakultetah narašča, čeprav še ni doseglo števila 7.762 iz šolskega leta 1961/62, in števila na višjih šolah konstantno narašča, pa na visokih šolah upada in je na umetniških akademijah do sedaj najnižje (293). VeJik vpis na _višje šole (razlika je tudi po 1.000 vpisanih) je prav gotovo v zvezi z materialnim položajem, saj so višje šole bližje stalnemu bivališču (n. pr. mariborske) in lahko dve leti študent že nekako preživi in vzdrži. Gibanja v Sloveniji si temeljiteje ponazorimo, če si jih ogledamo po regijah. Ljubljana beleži staino naraščanje sJušateljev (od 3.667 na 4.159), Gorenjska prav tako (od 1.474 na 1.839), medtem ko Primorje in Notranjska nihata, štajerska po povečanem vpisu v letih 1964/65 upada, isto velja tudi za Podravje in Pomurje, Zasavje, Savinjsko in Dolenjsko. Iz teh podatkov pa lahko razberemo tudi povečan vpis generacije 1945, ki se je ob rednem šolanju vpisala na višjo ali visoko šolo v šolskem letu 1964/65 (izjema Ljubljana in Gorenjska). Matjaž Jugovič (se nadaljuje) Uredništvo je prejelo številne pri-spevke, v katerih se bralci opredelju-jejo do izjave Univerzitetnega odbo-ra, uredništva Tribune in mednarodne-ga odbora pri UO ZŠJ. Številni pri-spevki, med njimi tudi večje število iz drugih republik SFRJ, izražajo trdno podporo pa tudi dopolnjevanje in kri-tično odpiranje novih problemov ob posameznih trdivah izjave. Glede na to, da je »DELO« odprlo polemiko, uredništvo Tribune pa ne more objaviti vseh prispevkov, objava samo nekaterih pa v skladu z načeli uredništva ne prihaja v poštev, prosi-mo avtorje, da pošiljajo nadaljnje član-ke na uredništvo Dela, ki je problem odprlo. Uredništvo andrej medved inkarnacija umiranja 1 "V tebi ni mladosti in ne starosti oboje je kot sen ki ga sanjaš po obedu 2 Moja pretekiost razpada odstopam prostor tišini POHITITE pohitite kajti drugače pojdrm na jug Cakal srm na Godota in gledai skozi ckno cvetočc knstanje v vrtu Trupla utt«.-ijeiicev motijo spokojnost zeienega inolka 1N dišeča soi se jim lepi na utrujene prsi orgle se prižigajo 1N iipa je odvrgla na stotine rumenih Ustov Skušal sem jim dopovedati naj pozabijo na cvetoče kostanje na hiaeinte in girlande a vse zastonj Na trupla, ki so se od časa do časa dolikala mokrega brega na naoljene prsi se je lepila bela pena IN dišeča sol španskega bezga POHITITE POHITITE kajti drugače pojdem na jug Pozabili so na nas POZABILl STE NA NAS jaz pa ne morem ne želim da izgubiš svoje poljube bele krizanteinc svoje čistosti Modre obleke Modro obleko nosiš ko govoriš o pticah in snncu IN tople prsi ki so kakor odprte školjke v ogledalu raziitega meseca NE pozabti sem te ko sem v oseki poznega popol- dneva čakal na Godota in prebira] poenies saturniens Pozabil sem te kakor sem pozabil na Berninijevo zamaknjenje svete Terezije 1N Dufyjevo misijo POHITITE pohitite kajti drugače pojdem na jug na jug pojdcm na jug pujdem ko se bodo razrasle rože na oknih na jug pojdem na jug i>ojdem v dežele kjer sem pozabil misliti NA JUG POJDEIVI V DEZELO BREZ SPOMINA 1N obešeni bogovi se mi bodo smejali jaz pa jih ne bom mogel razumeti kajti blazni človek v meui bo kričal nad pticami ki letijo prenizko kakor že tolikokrat kakor že tolikokrat Predaleč bodo da bi me mogli doseči s svojimi hladniml rokanii % algami pora.slitni prsmi in nabreklimi očmi podubnimi modrikastim meduzam Pretlaleč bodo da bi se mogli spotaniti na figovo drevo v sadovnjaku in topole v velru Beli konj se mi je prikazoval IN ta bcli konj ni bil beti konj ampak nekaj belega POHITITE POHITITE , kajti ko sem čakal na Godota in giedal cvetoče kostanje v vrtu se mi je prikazoval mrtvaški voz IN nikjer ni bilo nikogar IN sem začutil da sem izgubljen IN se jc moški veter poganjal za njenimi polnimi prsmi vlažnimi in trdnimi od jutranje rose 1N so se skozi šepetanje studeneev oglašali gozcini drozgi Ne morem jih pozabiti NE MOKEM NE morem pozabiti njihovih topih oči ki so botele izpovedati resnico tisoekrat izpovedano a vendar neponovljivo Njihove potopljene rokc so kakor porušeni stebri Atlantide Beli konj še vedno stoji na strmem grebenu Dolgolase vrbe še vedno stegujcjo svoje utrujene roke nad globino studencev kjer mrzli tokovi odnašajo na jug jeelene mrtvece z odprtimi očmi in dolgimi mehkimi telesi IN bogovi viseči visoko v krošnjah figovih dreves se še vedno histerično smejijo Tujci se nam približujcjo IN nas ne vidijo Zbežal sem in se pozabil vrniti kajti DEŽELA BREZ SPOMINA ne pozna vrnitve ostale so mi le njene oči ki so v nieni kakor medica dišeča po travah Na jug pojdcm NA JLG POJDEM KO SE BODO RAZRASLE ROŽE NA OKNIH TToda jaz nočem na jug jaz nočem nikoli nikoli nikoli nikoli NIKOLI 3 moj bog žrtvovan sem 1 thomas stearns eliot 2 paul eluard 3 iz cikla ariadna tomaža brejca samo simčic fiasko črno vresje Kdo bi še kdaj frnikolal pod kozolcem ali spal brez perja na drugi strani vode rjave zaslrupljene v dvanajstih urah bi ne bilo nič več pozabili bi frnikole bi ostaJe kar tam igra dolga pot kopanje tam les ki še ni dogorel iam vsenaokrog kakor v aprilu stvar? ki jih ne poznaš od lani tam dokler bi se ne razraslo po tem kamenju kjer hodjs bos in je zavržena stara kisla repa erno vresje — črno b o g Glasu jein za propad lepote za vse tisto kar je stud tako se bom znebil kumpleksov lepe oblekt- svojega telesa in teles drugih kiča imietnosti literature in bum bral le še Zolaja (Prešerna in druge pa iz posebnih vidikov visoke življenjske ravni in kruha) da bom enkrat _. vsaj enkrat v življenju lačen drugo tisočJetje Freuda Kadar se vozim v Kamnik in je mir v kupeju vlaka gledam tisto Cvetko devetletno vzarnem Erjavca in berem pod lup osi ogledam črna mnšja spolovila pestiče brazde vse je tako kakor bi legel na plažo gledal in slačil vse kakor tisto o Kottu in Snu kresne noči kakor psi in ko se gonijo mačke moj bog to je džungla jaz ljubim živali 1. b. johnson ¦ O da bi spet bila vojna da bi sc knnčno lahko poklali in uničili te nore hiše stavbe da bi oborožen ubijal, tzdajal, ustrahoval, požigal, da bi bil kralj tri milijarde vojakov bi šle skozi parado v strah to je naš angažma John Kennedy s i z i t To se lahkn zgod.i sanio v deželi božji na brezovem planetu kjer zrastejo gobe po vsakem deževju razen v zimskem času ko je odjuga to se lahko zgodi samo tam kjer uspeva rožni po- pek in se po njem imenuje ta dežela Rožnega popka to se lahko zgodi če hočete na vrhu hriba ali sarno v dolini t« se lahko zgodi lahko se zgodi recimo da jc lepo vreme sonce , ko cvcte zeleno zlato in ga kosijo kakor travo ko s pcskom prezidajo vse od spodaj navzgor na bregu Sizifa tlo vrha in nič več ker skala se odkotali na poboeje na kakcm obrežju v mivki ko je vetva preveč recimo ko nam odnaša strehc ko se izgubijo stvari iz podstrešja ko vidijo čuka v pivnici neke jeseni nekoč in je sivo čisto sivo sivb sivo to se zgodi to se dogaja od ure do ure ker je vse-lej isto vsak korak od drevesa do drevesa vsaka pot od drcvesa do drevesa vsak ovinek vsak migljaj od drevesa do dre- vesa isto in je mir ptice so odletele na jug vzameš strip roman tako se rodiš tako postaneš tako govoriš tako svet tako slina pljunek t rik pavel vašak milijonov sonef 1 6 2 9 3 7 5 3 9 6 6 8 8 0 6 9 0 4 5 3 8 3 5 2 4 9 3 3 4 2 8 2 3 12 2 9 13 4 3 7 2 8 8 7 7 3 9 8 9 6 5 2 5 7 5 6 5 7 8 0 9 6 7 9 2 9 0 5 1, 0 0 0 0 0 0 (PLAMEN, št. 3/66) falzifikat kafke Ko je v marcu tega leta češkoslovaški tisk prinesel novico, da je član opere in režiser Narodnega gledališča Ludek Mandaus odkril in zrekonstruiral tekst gledališke igre LET OKO-Ll LUčl, ki da jo je nekoč na začetku dvaj-setih let napisal Franz Kafka, so literarni kri-tiki in zgodovinarji, ki jih je izredno zanimalo delo »slavnega praškega rojaka«, začeli medle-ti od radovednosti in neučakanosti. To je bilo popolnoma razumljivo, kajti pri omenjenem odkritju je šlo za menda kompletno dramo in ne le za Jragment (kot je npr. ČUVAJ GROB-NICE). Po pisanju češkega tiska (Lidovd de-mokracie, 20. 3.1966) je bila igra enkrat že upri-zorjena, in sicer leta 1922 v klubu solistov Na-rodnega gledališča v Pragi. Po tej pravzaprav veliki senzaciji je zavla-dal četrtletni molk. V juliju je avstrijska (!) literarna revija LITERATUR UND KRITIK 1966, št. 4. ponatisnila to odkritje pod naslo-vorn EIN FLUG UM DIE LAMPE HERUM. Kot avtor pa ni bil naveden Kafka, pač pa Lu-dek Mandaus, ki »je igro napisal po tujih na-črtih in mislih«. Toda tekst je bil že v javnosti, o njem se je razvila diskusija in pojavili so se tudi dvomi — ne le zunaj češkoslovaške, am-pak tudi znotraj nje same. Najostreje in obe-netn najprepričljiveje je avtentičnost LETA OKOLI LUčl napadel Eduard Goldstucker v obširnem članku. s katerim dokazuje, da tekst ne samo, da ni izpod peresa Franza Kafke, am-pak da tudi ni mogel nastati v dvajsetih letih, temveč mnogo pozneje, in da avtor v resnici sploh ni niti Ludek Mandaus, marveč nekdo tretji. Goldstiickerjeve pripombe in ugotovitve lah-ko strnemo v naslednja spoznanja: 1. V Kafkovi zapuščini se ni ohranila niti ena sama vrstica sporne igre, v njegovih dnev-nikih in pismih m niti najmanjše sledi o nje-nem nastajanju ali eksistenci. 2. Prav tako ni nikjer v nobenem pismu ali dnevniku podatka, da bi Kafka pobliže poznal Mandausa. Tudi Max Brod, Kafkov osebni pri-jatelj in izdajatelj njegove literarne zapu-ščine. ima »to možnost za popolnoma izklju-čeno«. (Max Brod v poljskem časopisu Pano rama, september 1966). 3. Vse do letos se ni nihče spomnil na eksi-stenco kakega Kafkovega (izgubljenega) dram-skega teksta. Našel se ni nihče, ki bi se spomi-njal uprizoritve tega dela v klubu solistov Na-rodnega gledališča leta 1922. Tudi Ludek Man-daus sam se na igro ni spomnil. 4. Z literarno-kritičnega stališča so v LETTJ OKOLI LUčl res uporabljeni motivi nekaterih Kafkovih del, kot sta recimo VELIKl KRT ali pa LOVEC GRj šele Max Brod letal ga fragmenta Čl nem iz pisateljeve; SMA OCETU življenjepisu Frar, izdaji leta 1951). Pri tej stvaritvi{ sodelovanje ali ce stva pa zbujajo dt ga dela (pred letc sal kdorkoli. »Fro posodil osnovne iz nekoč slavne dra skija«, kot__je stor Eduard Goldstiick Max Brod je prav kovo avtorstvo; dr kritično obdelal, o novi knjigi DER Pl ju je obe objavil ije motivi dramske-)BNICE (objavlje-leta 1936) in PI-ijenem v Brodovem leta 1937, v celotni t) sumljivo Kafkovo ntvo, navedena dej- o letu nastanka te- 1/, pa naj ga je napi- .si nikoli ne bi iz- in nekatere scene hk jiddiš' pisca An- otovljen) avtor, piše omenjenem članku. kal domnevno Kaf- ' OKOLI LUČI je pa poroča v svoji \KREIS. Potemtakem lah mi LET OKOLU LU- čl z gotovostjo iv teno upoštevajoč nost »slavnega pra poskus prodati fa LI LUČl ni izšel ju: delo je pro gledališka založba UNIVERSAL EDITI falsifikat, ki ope- rira s kafkovskim : m in dikcijo, preme- tm rastočo privlač- rojaka«. Zanimiv je tujino — LET OKO- t, ampak na Duna- \lna češkoslovaška in sicer dunajski Pavel Rostohar revija iemi 66 (Okolje in okoli st je okrog stvari. St Na ulici se revija zagieda pr:me gleda prebira posluša Zagleda stika revije. Listajo gleda črke. razmerja besedil. naisel prebi sluša govor. Ovitek revijo ovija.) Ovitek revije Prot lega«) papirja. Hrbt stran je po vsej v naslovu PROBI DRU2BENA VPRAŠi na. Cez to barvno plc ločene števiUce i je krog stvari. Oko ktaogu, oko jih okroža. revije. Prime se pJa-|tevije. Roka lista, oko papirja in črnilom besedila, uho po- fiz neobarvanega (»be- nepotiskana, čelna kana z barvo. Samo ZA KULTURO IN I belina papirja zaznav- [natiskana vsebina do-tistega, ki v kaj objavlja, ime tistega, kar je v reviji objavljerio in mesto. kjer je toisto v revijj objavljeno. Vsebina te številke revije ni natiskana na belino papirja, ki je za ta ovitek izviroa. Vsebina te štev^lke revije je natiskana na ploskev barve, ki to izvirno belino papdrja zakriva. Nasiov revije Problemi te zakritosti izvirne beli-ne papirja ne zanika, čeprav je barvna ploskev predrta s PROBLEMIREVIJAZAKULTURO1NDRU2-BENAVPRAŠANJA in je nepotiskan papir tu za-znaven. Zakaj ta predrtost barvne ploskve ne od-kriva izvirne beline papirja? Belina papir.ja pripada visej površini ovitka na obe strani. Belina papirja je prej prisotna, barvna ploskev je potlej vanjo na tiskana. Nam pa se barvna ploskev kaže kot prvotna, ki šele s svojo predrtostjo (zanikanjem) pripusča belino papirja očesu, namesto da bi prinašala belina papirja nase natiskano barvno ploskev. Belina pa-pirja je tu kot tretja tiskarska barva, ki belino papirja fsebe sarno) zakriva. V čeiu revije problemi je 44 predrtin barvne ploskve. Rez vsake od 42 ne-ploskev je po črki. Crke izvirajo iz črne orte na belini papirja. P je iz pokončne in polkrožne črte, R je iz pokončne, polkrožne in poševne črte, o je iz krožne črte, d je iz pokončne in dveh polkrožnih črt, 1 je iz po-končne in podolžne črte itd. V čelu revije Problemi je 42 neploskev z rezom po črki. Ce je črna črka na belini papirja za črko izvirna, potem je tu zanikanje tega izvira; (črka je tu belo na belem). Črk PROBLEMIREVIJAZAKULTUROINDRU2BENA VPRAŠANJA ni. Ko beremo so privid bafvne plosic-ve. V čelu revije problerru je 42 neploskev, vsaka z rezom po črki. Rez je tam, kjer je stvar tik do stvari. Na ovitku revtie problemi je rez tam, kjer je barvna ploskev čelne strani ovitka tik do beline papirja ovitka (levi rob hrbta, zgornji, desni in ' spodnji rob čeia revije). Ta rez postavJja razmerje med belino papirja in barvno ploskvijo. Kaj je potlej teh 42 rezov v čelu revije? Tudi v teh 42 rezih je barvna pioskev tik do beline. Ni pa 42 rezov za to. da bi se postavilo razanerje med belino papirja in barvno ploskvijo (je že postavljeno z izvirnim rezom). Teh 42 rezov je nekaj drugega, stran od reza: nadomestek za črte črk. Pa vendar so na čelu revije Problerra črke iz črt. Z njima je natiskana vsebina te in te stevilke revije (Crka je iz črne črte na belini papirja). Tu je črka iz črte in tudi belina papirja je tu. Tu pa je tudi ista (nerdeča pioskev, ki črkam zapre papir in vsebino revije zastrfe). Na strani, ki gleda v začetek revije, pa piše: Tisk, izdelava klišejev in vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani. branko gradišnik: šlart se ni posrečil. Vzgojitelj je še enkrat zamahnil z zastavico. Gojenci so se sklonili na-prej in začeli praskati ste.no. Nadzornik, ki je stal pri vratih, je vpraša-joče pogledal vzgojitelja. Rekel je: »Zakaj ne delajo tega s šivanka-mi? Na vseh šolah delajo s šivankami.« števiika tri je ravnokar narisal prvi kvadrat. Spravil se je na drugega. Vzgojitelj je odgovo-ril: »Tako se jim utrdijo nohti. In tudi grizejo ' si jih ne.« »Aha, nohti. Potem jim tudi škarij ni treba?« »Seveda.« številke pet, trinajst in dvaindvajset so hkrati začeli praskati nov kvadrat. »To so lanskoletni najboljši ucenci... zdaj pa hitro napreduje trojka.« »Vidim... in koliko kvadratov morajo na-rediti?« še ostali gojenci so končali s prvim kvadra-tom. »Samo dva... potem se spravijo nad pravo-kotnik, potem na trikotnik in na romb. Vsake-ga dva primerka.« »Zelo dober način, res.« številka tri je začel risati pravokotnik. De- lo mu je šlo hitro od rok, vendar so se mv naj-bolfši že nevarno približali. Vzgojitelj je stopil k vsakemu in mu obri-sal čelo, nadzornik pa je hodil z njim in jih spodbujal. številki sedem sta se zlomila dva nohta. Ni odstopil. »Neverjetno, kakšna volja!« »Vsi so taki, gospod.« »Koliko pa imate učencev?« »Nekaj nad dvesto... dosti jih gre naprej na univerzo.« številka pet je prevzel vodstvo... zo.č:l je 2 rombom. »To metodo, po kateri delate vi, bom pred-lagal kot stransko metodo dela po zavodih.« »Oh... saj ni treba.« številka pet je odstopil. številke tri, sedem in devet prav tako. Nadzornik je bil prepaden. »Kaj naj to pomeni?« »Nič posebnega... kadar je jasno, kdo bo najholjši, ta odstopi... tako imajo tudi drugi priložnost, da zmagajo. številka pet se je nekaj razburil... z nohti je posnel kožo številki tri. »Prepirata se, kdo je prvi.« Nadzornik je rekel: »Odlično.« Potem je od-šel. Vzgojitelj si je obrisal čelo. Gajenci so odstopili. nekaj debate i vladimirjem gajškom o Jogiki nelogike" Kdor jo najde naj jo da nazaj. Marko Pogaenik (nadaljevanje in konec) Vendar, vrnimo se k Prešernu. Seveda so v vsakem človeku, posebno tudi v delu vsake-ga velikega umetntka strani, ki jih je laze, in take, ki jih je teže dojeti, nekatere je skrajno težko, če ne nemogoče. Ampak vprašam: Ali razumemo Prešerna boljše ali pa slabše, če ne raziskujemo samo njegovo delo, tudi se s spo-sobnostjo doživljania ne poglabljamo samo v njegovo delo, temveč če primerjamo njegovo delo z delom raznih pesnikov, ki so živeli ob njegovem času, če si ustvarjamo podobo časa, tudi duševnih tokov kot posledic različnih ma-terialnih prizadevanj, če ob njem skušamo ugo-toviti, kako je ianj vplival Byron in zakaj. ka-ko to, da sta si s Puškinom ponekod čudno so-rodna, čeprav se nista poznala. itd. če ugotav-Ijamo, pa tudi PREčUTIMO podobnost med SchillerBeethovnovo himno radosti in zdravi-co? Po mojem je nekaj zelo bistvenega v vsa-kevi. velikem umetniku mogoče spoznati LE, če si napravimo sliko o njegovem »času«. t. j. okoliščinah, v katerih je zrasel kot človek in umetnik, dozorel v tisto »intimno mogočnost«, za katero se je čutil poklicanega. Po mojem mnenju se Gajšek bojuje s polj-skimi strašili, če izjavlja: »In na žalost vsem kritičnim razumnikom naj povem, dn je razu-mu v vsebini umetnine odmerjeno dokaj malo prostora, saj se bolj opira na čutno, kot sem ornenil« Pojern »razum« pa je avtorju žal skraj-no nejasen, kot sem že omenil. Nadalje:. Kdo je že trdil. da »je razum ti-sto vodilo, ki naj bi nakazalo odrešilno zaključ-no podobo«??? Gajšek se stalno sklicuje na poj-me, pa jih napačno uporablja. Avipak vsaka zna-nost ima svoje sorte razum, ki ni samo vodilo, temveč je ta »razum« podobo dobil iz razi-skovanj, iz sarnega predmeta. In to velja tudi za teorijo umetnosti, prav tako posamezne umetnosti, kakor tudi primerjalnih teorij, ki so vendar danes že dosegle doloeeno stopnjo. Zakaj Gajšek v tej zvezi dtira Platona. mi je docela nerazumljivo. Kdo je pri nas zasto-pal podobna stališča? Odgovora ni. Dalie: Gajšek piše o slikarstvu: »Fabulativ-nost se je začela izgubljati. odmirati kot pri-marnejši pomen vsebine. Na primer: pri Gau-guinu ali van Goghu — če gledamo obraz, to ni več obraz, kakršnega smo navajeni, ko se pogledamo v ogledalu, ampak je preprosto raz-deljen na nekaj barvnih lis, ki ga označujejo.« Tu je Gajšek dosegel depresijsko točko svojega teoretiziranja. Najprej: enaeenje Gauguina in vav Gogha! Potem pa: »obraz je preprosto raz-deljen na nekaj barvnih lis, ki ga označujejo«! Preprosto? To je preprosto strahoten diletan-tizem ali pa — recimo — elementarno ignori-ranje najbolj razvidnih analiz del obeh slikar-jev! Dalje: Seveda so res »korenine nbstraktne umetnosti obstajale že prej«, ampak Gajšek takoj prehaja v metafiziko ko nadaljuje sta-vek: »že v samem nastanku človeka«. Ta na-stanek človeka ni ravno preprost. In tudi ne iiastanek umetnosti. posebej še abstraktne. Pri-merjava med črto. ki je zmeraj spet elemen-tarna, in pa besedo, ki ima zmeraj, zmeraj za seboj dolgo zgodovino, je tudi preveč tvegana, da bi tu biln prepričevalna. O tem tako na kratko ni mogoče soditi in si ne dobiti privr-žence v soglasju. razen med vepoučenimi Ijud-mi. Vprašanja so zanimiva, tako na kratko, ekspresionistično in usodno — doklarativno jih po mojem ni mogoče rešiti. Zelo pa protestiram proti Gajškovi izjavi, ki sledi: »B. Rudolfu pri tem zamerim, da ne upo-števa, da je sodobna poezija vključno ali kljub antiracionalizmu odsev notranjih bojev člove-ka, lahko bi rekel krize. alieniranosti v sodob-ni dmžbi in še ne nazadnje politična odgo-vornost pred svetom in pred nami samimi; ni razumska, arnpak umska.« Najprej: Osebno sem prepričan,da sem tudi jaz sodoben poet, da sem bolj sodoben, kakor marsikdo. o katerem porabljajo precej tiskar-skega črnila, čeprav mnogi tega ne vedo in no-čejo razumeti. če pa misli Gajšek pod »sodob-no poezijo« poezijo določenih mladih, sebe sa-viega, Strnišo, Zagoričnika, šalamuna (sem jih dovolj imenoval?'), potem izjavljam, da jih ne savio priznavam kot pojave časa, temveč tuCii trdim, da je njihovo načelno zaničevan-je znanstvenih metod mišljenja prav tako plod časa, ki ga niso docela sami krivi. Kadar koli čutim v njih resnično prizadetost, me ganejo. Ampak, priznam, neštetokrat čutim v njih pre-prosto nehotene reminiscence iz roma?iLi!:e (rrniogo več jih je, kakor so pripravLieni pn-znatij, ekspresionizma, razbijanje forme zaradi razbijanja misli, zaradi razbijanja saraega po sebi, »epater les bourgeois« na netalentiran, ble-ferski način. Tudi tak način občutim koi doku-ment. Tudi različna nesmiselna, ali pa mrač-na dejanja so dokument! Apmak zato še dolgo niso NUJNO poezija. Ne razumemo se. Ne moremo se razumeti, TAKO ne. Čvrsto sem na strani Baudelaira in Whitmana, Baudelaira, ki je zapisal pred več kakor sto leti: »Ni daleč čas, ko bodo ijudje spoznali, da je vsaka literaiura, ki noče iti z roko v roki z znanostjo in filozofijo, morilska in samomorilska literatura« (»une litteraiure homicide et suicide«). Tovariši bi lahko o tem razmišljali. Gajšek pa izjavlja: »Tudi inierpre-tacije umetnosh ali umetnine m, naj si bo še tako ali tako doslednn. Posebej naj poudarvm, da zato v poeziji nima kaj iskati nobenu poli-tika, nobena filozofija, nobena znanost.« Po mojem je Gajšek hudo zagrešil, ko je enačil tako razhčne pojrne, kakršni so politika, filo-zofija in znanost in njihov pomen za umetnost. Vse to je skrajno motno, nejasno. Strašno je nekonsekventen. Kajti nekoliko prej je govoril celo o umu, do katerega ni mogoče prih dru-gače kakor po poteh (ne splošnega, ne izmišlje-nega, temvečj znanatveno solanega in obliko-vanega razuma. in nekaj vrstic zatem, ko izjav-Ija: »Tudi interprelacije umetnosti ali umetni-ne ni...«, izjavlja nekaj po smislu docela na-sprotnega: »Vendar sem še prepričan, da se še vedno najde in se bo našlo nekaj, ali dovolj Ijudi, ki bodo znali kritično in pravilno INTERPRETiRATI (podčrtal B. R.) navidezno povsem nerazumsko aii izvenrazumsko poezi-jo...« Ali naj to strahotno nedoslednost razu-mem tako: »Mi, MLADl, vemo o nas vae, sme-mo vse, vi pa, ki nas ne razumete, molčite!«? Dalje: Tisto, kar govori Gajšek o tehniza-ciji in antropoligiji, »ki se usklajujeta in premo-sorazmerno nadaljujeta v alieniranju poaame-znika«, je po mojem preprost absurd. Pravi: »Ali, ko doseže tehnizacija neki popolnejši ni-vo, se izpopolni antropološki status človeka, vendar se obenem od tehniškega oddalji v in-dividuumu, ker ga le-ta posploši...« Tu bi člo-vek poUal mistik in rekel: »Za božjo voljo!« Antropologija je znanost. Kaj za groma ima ta znanost opraviti s tehnizacijo?! In kakšen »an-tropološki status« se s tehnizacijo izpopolni? Kaj pomenijo te misteriozne, po mojem tudi nesmiselne besede? Da, tehnizacija, ki bi ho-tela služiti človeku, bi lahko pomagala iz nje-ga narediti (ne ravno nujno bolj popolno, ven-dar) tisto normalno bitje, ki bi pravzaprav člo-vek moral ali vsaj mogel biti v najugodnejših okoliščinah razvoja. Če danes na svetu iehnič-na sredstva Ijudje v toliko primerih ZLORAB,-LJAMO, če ubijamo, namesto da bi varovali, zastrupljamo, namesto da bi zdravili, Ijudem nalagamo večje napore, kakor jih prenašajo, postoterjene zaradi tehnike, zadaj ni preprosto tehnizacija, temveč so zadaj določne social-no-gospodarske tendence. To je nujno treba spo-znati. »Odkrivanje biti kot absurd« je največji absurd. Z »odgovornostjo« tako stališče nima prav nič opraviti. Resnično sodobno je vseka-kor tisto mišljenje, ki pogumno gleda resnici v obraz, ne pa da čepi na »absurdni biti«, pa če je tdko čepenje še tako množičen pojav po vsem svetu. Kdo vidi v današnjem stanju samo priložnost za alieniranost in frenetično o tem toži, tega je prav sodobno življenje prepro-sto potisnilo na rob, ga izoliralo od tistega, kar bi moral biti in moral zastopati. Kako bi mo-gel sodobni parnik z najboljšim strojem pluti brez kompasa? Kako more sodobna poezija ali kakršna koli umetnost obstajati brez inte-lekta, seveda takega, ki je sam po sebi že nekaj oblikovanega, oblikovana orientacija, pred-znak. Absurd kot načelo, odkrivanje »biti kot (nadaljevanje na strani 6) 6 STRAN TRIBUNA (nadai jevan je s strani 4—5) absurd« je — čisto po Baudelairovo (ki je bil — prosim — VELIK POET IN KRITIK!) — pot v pogubo. Izjavil sem, da sem čutil simpatijo s paro-diranjem. Izjavljam, da bi po mojem res bilo vredno, če bi kdo natančneje obravnaval dobre parodiste preteklosti, recimo Morgensterna: »Ein Wiesel, sass auf einem Kiesel inmitten Bachgeriesel. Wist ihr iveshalb? Das Mondkalb verriet es mir im stillen: Das raffinier — te Tier tats um des Reimes Willen.« To ni skrivalnica. Postrežem lahko še z več verzi. Zdaj pa do vas, o slovenski poetje, ki pra-vite, da ste mladif Vladimir Gajšek, če zapi-šete: »vonjamo razrušen histeričnočrni glas iskanj morda z dragocenimi tujimi duševnimi mejami takoj slišimo otipljemo od nekod curlja kri nekaj kar se sprašuje v globino do pradedov.« Blisk ali kačji pik na rdečesijoči razpo-ki...« itd. Dragi. Zame je poezija organizira-nost, vračanje v ta center, resnično dejstvo, ki postaja notranje dejstvo. Tu tridim samo histe-rično črni krč in — nehote napravljeno — tudi histerično črno pozo. To je najhujše. Jasno je, kaj bi o takem mislil Ivan Cankar. Sklicevanje na tabuje, toteme itd. tu ne po-meni nič. Vi sami, Gajšek, delate vsq,k dan ne-šteto reči, ki pripadajo (v dobro ali slabo) ra-cionaliziranemu svetu, od gumba v dvigalu, ki ga pritisnete, do lista, ki ga plačate v avtobu-su itd. itd. V takem svetu izjavljati, da nasto-pa izven.razu.msko kot »bistveni atribut« časa, je preprosto smešno, je res absurd. Poza. Pri-mitivec je živel s svojimi totemi in tabuji, je zato bil močan in iskren. Vi jih na silo ustvar-jate — iz občutka izoliranosti, ampak kot iz~ gubljenci, postranski produkti časa. Razumem prizadetost, ampak tako logiko absurda obču-tim kot pbzo. Nihče ne more vanjo verovati. Zame je poza npr. Strnišev Minotaurus, ki čaka v gori, da bi človeka zaklal (ali tako nekako), romantika »daleč tiho poje ptica«, in sicer ro mantika brez korenin, brez možnosti razvoia (ki so ga NEKATERI romantični tokovi r"> li). Ali pa Zagoričnikovi verzi: ».. edino kar moreš biti je enako ničli in ta najboljša moznost in hkrati najslabša v enaki meri vaj — vse in naj — nič je malo prida v primeri s stvarmi ki jih prezreš v sredobežnosti.« (Agamemnon, str. 47) Tu je za čudo mnogo intelekta, ampak zelo slabo uporabljenega. Od koga se je učil? Ne-hote od Nietzscheja? Ampak od poezije je za rnoj okus ostala poza. Ali šalamun. Izjavljam, da čutim nekaj re-snične izpovednosti v verzih: »Utrga se luč, zdrobi se kamen skoz tvojo senco steče reka in tuja sonca vžigajo svetlobo ...« Ampak »Pregrizni vrat svojim gazelam« je poza, in ko »antipoeta« opazim, kako brezup-no banalno meša v kašo pišinger torto, Dan-teja, teraso v Opatiji, smeši Spinozo, ali pa go-vori o dedku, ki vztrajno bere: Fauna und Flora in DIE Alpen — in to trikrat ponavlja, mn ne verjamem več, se razjezim nanj in se čutim sposobnega, da bi ploskal vsakemu dok-torju ali pa celo cestnemu pometaču, ki bi na-pisal satiro nanj. Gajšek! če hočete, da vas (in toto) Ijudje jemljejo resno (po mojem vas pre-večl), jemljite najprej resno samega sebe. Do-kažite, ne megleno, ne z organiziranim nezna-njem (kakor v primeru van Gogha), temveč za-res, da je tako načelno »absurdiranje« ne sa-mo poezija, temveč edina mogoča' poezija na-šega časa. Po mojem ste dovolj pametni, am~ pak ta pamet je že davno odšla na stranska pota. Torej — do tedaj pa: Lahko noč, pa brez zamere! Vaš Branko Rudolf Pričujoče daljše polemiziranje Branka Rudolfa s člankoma, ki ju je v lanski Tribuni objavjj Vladi-mir Gajšek, objavljamo na avtorjevo zahtevo in sklicevanje na tiskovne zakone; dasi prinaša Rudol-fov članek vrsto zanimivih in upoštevanja vrednih misli, imamo ob njegovi objavi vendarle precej za-držkov, kjcr postane njegova misel nestrpna in ka-tegorična. Prosimo vse tiste naročnike »Tribune«, ki je ne prejemajo, čeprav so plačali na-ročnino, da nam sporoče svoj točen na-slov. Zaradi nečitljivo napisah, netočnih naslovov in sprememb bivališč pošta vrača »Tribuno«. Študentski list »Tribuna« razpisuje ho-norarno mesto lektorja. Interesenti naj se oglase na »Tribuni«. OB VIZIJIABSOLUTNE STISKE Ustavili se bomo pri vprašanju, ki ga je nakazal M. Pintar (Problemi, 42—43, PROBLEMATIČNOST PROBLEMATIČNOSTI), vendar ne zato, da bi nanj odgovorili, marveč da bi ga ponovno zastavili. Pintar je jasno pokazal na funkcioniranje tistega, kar ime-niijc Resnica, pa tudi kriterij in kar določa vse pod seboj na eno samo razsežnost. Lahko bi rekli, da je ek-spliciral zaprlo situacijo. Ko pa jo je ekspliciral, je potrdil taisti kriterij. Odtod moraličnost njegovega sestavka. S tem pa še nismo rekli, da njegove ugotOr vitve niso točne, ali da ne kažejo resnice našega časa. Nihilizem, ujetost v dilemo vse — nič, volja do moči, vse to jo imenuje. Toda v teh predstavah je obenem že odtrgana od nas, da nas znova določi nazaj na za-prto situacijo. Ko smo jo predstavili, smo se vzdigni-li nad njo kot čista svoboda, predstava pa nas je spet uklenila v isto ječo naše osamljenosti. Tako je res vse brezizhodno in zapisati ni mogoče drugega, kot da je absurdnost v največjem zagonu. Pa saj smo si vzeli svobodo prav na ta način, da smo poprej zanikali svet, nato pa so v tem zanikanju potrdili in našli svojo zanikanost, se pravi, popolno določenost. Naše počet-je dobiva značaj igre, da se izkazuje za tavtalogijo, ki je v tem, da smo se najprej opredelili po niču, po-tem pa pokazali svojo opredeljenost po njem. Kar nam zdaj še edino ostaja, je, da odložimo pero in napra-vimo samomor, ali pa da gremo na barikado ponov-no spreminjat svet. Ampak tudi Pintar ve, da je tak-šna odločitev samo potrditev danega. gola reproduk-cija istega, mrtvi tek, ki je dogajanje same Praznine, da se sprevrača v lupino brez vsalce vsebine, kot čist prestiž in boj za oblast. Prav v tem obupu, ki dosled-no zavrača vsako rešitev, da torej ni mogoče storiti prav ničesar, vidimo resničnost njegovega sestavka: v njem se moraličnost, na katero se veže kot temelj-no zanikanje, vnovič zanika — zanika se kot zanika-nje in tako seže v lastni temelj, do samega niča. Prav-zaprav zdaj kratkomalo je v niču in z njim vred tudi mi sami, da stavka absurdnost je v največjem zago-nu ne moremo več razumeti kot poziv na upor, marveč samo še kot izraz popolne stiske. Vsega tega seveda ne bi mopli zapisati, ko bi bil pristanek na Resnico eksistenčnega pomena, ko bi bili danes še vedno po njej do konca opredeljeni in bi to-rej bila v resnici še vedno prisotna kot naša ne-možnost. Ampak potem lahko s precejšnjo gotovostjo zatrdimo, da tudi sestavka. kakršen je Pintarjev, ne bi bilo, pa tudi ne sumomorov, ki smo jim priča, se pravi, prav v tem in takšnem paraenu, kot so se zgo-dili, in tudi ne vprašanja o novi revoluciji, kot nam ga kaže Rankovičev primer. Prisotnost Resnice kot re-alnega zanikanja — in s teva tudi kot vere — osmišlja zanikanje, da tudi zanikanje nje same črpa svoj smi-sel iz nje. Zaprta situacija daje vselej polet aktiviz-mu: to nam dobro potrjuje odbodje Besede, Revije 57 pa tudi Perspektiv. V njej se ne moremo spraševati o zanikanju in smislu, preprosto zato, ker v takšnem prostoru ni takšnih vprašanj. Tako se danes razkrivajo problemi in razsežnosti. ki so še v komaj viinuli pre-teklosti ostajali zaprti in prekriti, saj je rned njimi in nami kratkomalo stala Resnica kot naš edini problem in edina razsežnost; a vendar so prav ti problemi in te razsežnosti v svoji odsotnosti bili vseskozi tako re-koč »prisotni«, lahko rečemo. da so se v svoji zani-kanosti pojavljali skoz samo zanikanje kot apriorno utemeljenost Resnice, se pravi, prav skoz našo aprior-no določenost. Le tako namreč — da so bili ti proble-mi in te razsežnosti skoz svojo negacijo »prisotni« — se je mogla izkazovati nezadostnost same Resnice kot v sebi popolne popolnosti, in le tako se Resnica ne ka-že v svoji absolutnosti kot gola izmišljotina, povsem brezobvezna in naključna, marveč kot zgodovinska usodna pomenskost, ki se dopolnjuje v nas samih in do katere se torej ne moremo zgolj enostransko opre-deljevati. šele na tej ravni se odpira resnica Resnice same in šele na tej ravni je mogoča odgovornost nje-nih nosilcev, kot tisto, kar kot Ijudje sploh lahko nosijo, in kot tisto, v čemer kot Ijndje sploh lahko so. Ko danes izpovedujemo stisko, se namreč ne mo-remo omejevati zgolj nase, kot tisti, ki smo »pod oblastjo«, izvzeti pa od nje tiste, ki so »na oblasti«. Tako si le vnovič zapremo dostc p do temeljnih pro-blemov in razsežnosti. Ne gre samo za to, da jemlje-mo njim odgovornost, vtem ko jo spreminjamo v krivdo, marveč tudi za to, da jo jemljemo samim se-bi. Ta tendenca je danes močna, kaže se v najrazlič-nejših kritikah in člankih, kaže pa jo tudi Pintarjev zapis. Njena prisotnost priča zaprto situacijo, se pra-vi, opredeljenost po Resnici, to pa v razmerah, ko Resnica kot vseobsegajoča in vsezdružujoča totalite-ta ne biva več na način vere in socialne prisile, da zdaj čutimo pravzaprav svojo neopredeljenost za uje-tost v zaprto situacijo, da se nam kaže naša neoprede-Ijenost kot apriorna določenost, ki ji moramo pobeg-niti. Zanikanje Resnice se je tedaj dogodilo skozi na-šo ponovno zanikanost — z njo zanikujemo sami se-be — iz stanja svoje relativiziranosti na čisto pred-metnost smo se vzdignili v stanje absolutnega sub-jekta. če smo imeli prej pred seboj eno samo moz-nost, stojimo zdaj pred svetom, v katerem moremo vse in zato v resnici čisto nič več. To nasprotje nam dobro priča naš prejšnji volun-tarizem, ki je v kritiki slvarnosti kot racionalnem obvladanju sveta dosegel njeno in našo osmislitev, in naša današnja uklenjenost v čisto brezizhodnost, ki more neosmišljenost sveta in nas preseči edino v totalnem dejanju, da postajajo sama dejanja nekaj čisto relativnega, neobveznega in trenutnega in da se celo vnovič vzpostavlja Resnica (kot slep, čisto ču-stven, moraličen angažma — glej številne prispevke v Tribuni). Tako stojimo zdaj v resntci pred povsem sklenjenim svetom polaščanja, prav tistim, ki ga ka-že Pintar, da je tudi naša stiska enako popolna. Re-snica kot totaliteta je Nič, naša ujetost v dilemo vse — nič pa je ujetost med ničem in ničem. Dilema nič — nič je stanje popolne blokiranosti, iz nje mo-ramo kakorkoli uiti, to pa pomeni, rfa moramo do-seci vse in da je vse tisto, po čemer smo v tej dile-mi. Zanikanje je potrdilo Resnice, in stiska je po-polna iz odnosa do Resnice, se pravi iz racionalne- ga bližanja svetu in nam samim. To pa seveda ne po-meni, da stiske ni, ali da je zgolj namišljena, mar-več, da se kaže na način, ki njeno problematiko in njene razsežnosti prikriva, potemtakem, da tudi v tem, ko se kaže, to problematiko in te razsežnosti nosi s seboj in jih tako priča. Absolutizacija zapira resnico, absolutizacija je v resnici že rešitev. V obdobju, ko smo živeli to stisko, v obdobju na-še absolutnet opredeljenosti po Resnici, te stiske ni bilo mogoče tako tematizirati. V racionalizirani situ-aciji se ne zastavlja vprašanje Resnice. šele v tem pristopu, ko govorimo iz stiske, ne pa o nji, se raz-pira njena resnica, torej tudi ona sama, da se ne za-stavlja kot dilema zunaj nas, marveč se dogaja z nami kot naša usoda. V nji smo, iz nje eksistiramo. Zdcij sploh lahko dojamemo, kaj smo izrazili z dile-mo nič — nič, ki je za racio lahko samo quasi dile-ma, da se nenehno sprevrača v dilemo vse — nič. Zdaj čutimo, da smo v niču in skozi nič. Nič ni le na-ša vnanja opredelitev, marveč tudi pot naše koncen-tracije. Je zemlja in nebo skupaj, znotraj in zunaj obenem, ogenj, v katerem gorimo in ki je ogenj dru-žitve nas samih, naše družitve s svetom, družitve, v kateri se telo daje svetu, da se svet uteleša in se ta-ko razkriva v nas in mi v njem. V zaprti situaciji smo do konca opredeljeni po ni-ču, da je naša družitev na način ekstaze kot ničenje nas samih po nas samih v polaščanju. Polaščanje stoji tako v temelju druženjd, je naša stiska in uso-da v svetu zaprtih možnosti, ne pa nekaj, kar bi mo-gli preprosto izbrati. Toda ekstaza je obenem tudi konec druženja, je razprtost, ki se obrača sama vase, da se iz brezmejne oddaljenosti razpira v brezmej-no in je zato lahko samo iz svoje določenosti v do-ločanju iz (nes Ikončnosti nnzaj na /nes ikončnosti in smrti na smrt. Je ničenje niča iz niča na nič; ne-skončna odmaknjenost bivajočega iz absolutnega »ni« na dokončni »je«, odsotnost sveta in nas v nas sa-mih, kot največja prisotnost prisotnost po sebi; svo-boda, ki je iš same sebe vase v ubijanju kot osvoba-janju, praznina, ki se iz svoje polnosti prazni v polnost. V zaprti situaciji, se pravi, v prostoru, ki ga opre-deljuje Resnica kot totaliteta in kot realno zanika-nje — vera in socialna prisila — je ekstaza v per-manentnem obnavljanju; njena žeja je Resnica, ki istočasno potiska subjektiviteto proti objektiviteti, usmerja njeno zanikanje navzven in tako prekriva osnovni nihilizem. Zato je bila analiza kot kritika stvarnosti zakrivanje bistva zaprte situacije, da si je bila skoz potrjevanje Resnice kot njeno negiranje njegovo nenehno dogajanje, in je bil v tem obdob-ju strasten in konfuzen odziv kot apriorna negacija odkrivanja Resnice tega bistva iz njega samega, in torej njegovo dogajanje v odprtosti. Resnica se je razkrila kot Nič in zanikanje v svoji samoutemelje-nosti, da se je obrnilo proti sebi in začelo razžirati lastni temelj. Subjekt se je znašel v praznini, da se je sredi zanikanega sveta objektivnosti mogel dose-gati v svoji osamljenosti edino še v zanikanju sa-mega sebe kot čutnem samopolaščanju. Kajpak je v obdobju Resnice — realnega zanikanja ostajal po-men ekstaze kot samoizničevanje tudi na ravni takš-nih neposrednih čutnih odzivov zakrit s samo Re-snico, ki je kot apriorno zanikanje še vedno opre.de-Ijevala subiekt, da je njegovo samoizniččvanje po-tekalo kot zanikanje resnice, ni se pa še pokazalo kot njegova dejanska samopolostitev. Subjektovo sa-morazkrajanje se je dogajalo iz samorazkrajanja re-snice in se je zato v tej sovisnosti tudi nenehno ak-tualiziralo in utemeljevalo kot revolta. Se pravi, da se še ni odprl prostor, v katerem se razkriva zani-kanje kot samoutemeljevanje človeka in sveta in ka-terega razseznosti se danes kažejo skozi izvršene sa-momore, ponovno zastavljanje vprašanja revolucije in vizije o absolutni stiski. Ta prostor, ki se danes odpira z odsotnostjo resnice kot realnega zanikanja, se kaže kot področje relativnosti, v katerem razkro-jeni subjekt nima nobene opore, da se v svoji ne-opredeljenosti dobesedno ne nahaja v ničemer. Sta-nje, ko »se ne nahajamo v ničemer«, je stanje, ki samo iz sebe postavlja nujno zahtevo za takojšnjo razrešitvijo, je stanje neodločnosti, lebdenja v niču. Smo v stiski, in ko skušamo to stisko opredeliti, jo moremo edino tako, kot je to storil Pintar v svojem zapisu. Se pravi, da jo moremo predstaviti samo še kot absolutno stisko, skozi podobo v sebi sklenjene-ga sveta polaščanja, na ravni izenačenja Resnice z Ničem in potemtakem nase popolne opredeljenosti po Niču kot ujetosti v dilemo nič — nič. Seveda je že na prvi pogled očitno, da se je skpzi to podobo po-kazala resnica naše stiske zakrita' saj nenehno po-stavljamo polaščanje, opredeljenost po Resnici kot Niču, skratka, to podobo v celoti pod vprašaj, da pc'smtakem ne govorimo iz tega in takšnega sveta, marveč iz tiste njegove osnove, ki jo ta podoba kot podoba samozadostnega sveta zanikuje in ki se skoz njeno vprašljivost -z njo obenem pojavlja kot tisto, kar ta podoba ni. S to podobo se torej v resnici sprašujemo o nas samih, o tem, v čemer smo, kar pomeni, da skozi njo razrešujemo lastno stisko, ki je prav v tem, da »se ne nahajamo več v ničemer«, da smo torej sami v popolni vprašljivosti, zaradi česar iščemo opredelitev sveta in nas samih, v tem iska-nju pa nenehno zadevamo na Nič, da ostajamo sre-di praznega lebdenja v niču, neodločnosti in popol-ni nemoči. To stanje tudi v resnici dobro zrcali Pin-tarjev zapis kot vrtenje v krogu sveta, ki se zani-cuje sam v sebi in v svoj oblikovni strukturi, ki ostaja vseskozi oblika vprašanja. Kajpak se z vpra-šanjem že dvignemo nad stisko, toda z njim se odri-nemo samo nasproti čisti praznini. da znova pade-mo vanjo. Ravno skozi to nempžnost, da bi se kakor-koli zagledali v stiski, dojemamo sedanjo stisko kot »popolno«. Vsak poskus, da bi se dosegli, je samo nov korak v prazno, se pravi, sploh noben korak, da tudi ni nobenega koraka. Tako je že v vsakem zani-kanju njegovo lastno zanikanje. da je samo zanika-nje v neskončvost kot čisti vprašaj — ždenje t> mrtvem prostoru. lng;o Paš TRIBUNA - STRAN 7 Bnonski pienum je iz spoznanja, da je samoupravna ideja tako globoko prodrla v zavest delovnega človeka, da je postala sestavni del njegovega načina življenja in po-glaivitni vzvod njegovega delovanja, črpal svojo revolucio-narno moč, da je lako obračunal s še močno navzočimi recidivi staliniama. Obračunaval je znova z birokratizmom, ki se je to pot izpričal tako, da so nekateri poskušali za-drževati oblast v rokah peščice, da so bili proti prenašanju odločanja o življenju in delu človeka na človeka samega; še več, tako da so poskušali zavreti kolo zgodovine nazaj z odtujevanjem jblast: človeKu. Spoznanje, da je Kurokrati-zem družbeni odnos in da se je mogoče premagovati in presegati samo z vzpostavitvijo samoupravnih odnosov, je nadvse pomembno. To terja tudi uresničitev takih demo-kratičnih razmer v družbi, ki bodo same po sebi onemo-gočale kateremukodi posamezniku ali skupini uzurpacijo oblasti nad ljudmi. Postalo je očitoo, da je to mogoče ures-ničiti samo z debirokratizacijo in demokratizacijo zveze komunistov kot stmkture v družbi, ki je najbolj participi-rala na družbeni moči. Šele taka usmeritev omogoča zače-tek vzpostavljanja novih odnosov v naši družbi. S to jasno orientacijo pa je bila v načelu dobojevana bitka za samo-upravljanje ne le med komunisti, ne le v vodstvih ziveze komunistov, temveč tudi v najširših množicah naših delov-nih ljudi. Pomenila je sprostitev, oporo pa tudi pritisk, novo spodbudo demokratičnim, socialističnim silam za po. novno presojo, kdo so resnični nosilci družbenega napred-ka med delovnimi ljudmi, kaj so resnični interesi ljudi, ka-tera vprašanja predvsem terjajo razreševanje ter kakšna naj bodo pota le-teh. • Reorganizacija Zveze''komunistav gotovo nima za cilj reorganizacije kot take, kajti v resnici ne gre samo za no-fcranje prestrukturiranje Zveze komunistov. Cas in razmere v naši družbi zahtevajo resnično novih kvalitet, ki jih bo treba doseči v Zvezi komunistov. Le tako bo ta kot parti-ja delovnih ljudi in samo s tem — kot partija proletanata — temelječa na znanosti in resničnem interesu človeka, s svojo idejnopolitično orientacijo in delovanjem in ne kot sila oblastvene strukture, te nove kvalitete vnesla v družbo in pospešila njen napredek. O renesanci Zveze komunistov je torej mogoče govoriti samo, če pri tem mislimo na te nove kvalit&te. Vsaika kad-rovska politika, vsaka organizacijska struktura je vedno in povsod samo odsev takih ali drugačnih družbenih odno-sov. Ne kadrovske politike, ne organizacijsike stmkture, ne notrarijih relacij v Zezi komunistov ni mogoče učirikavito in trajneje spremeniti, če ne začnemo hkrati boj za tako poiitiko, ki bo sledila spremenjerrim odnosom v družbi in jih vzpodbujala. Vsa druga izhodišča pomenijo — če to hočemo ali nočemo, če se tega zavedamo aii ne — pnsta-nek na tako kadravsko politiko, kl bodo nadaljevale seda-nje čestokrat osebne in skupinsike kambinatorike in kom-promisov med starim in novim. Zato predstavljajo nevar-nost, da bi bili tudi novi kadri predmet personificiranih politik, ne pa Ijudi, ki bodo nosilci in odgovorni uresniče-valci demokratično sprejetih družbeno političnih koncept-bov. Tudi tx> naj bo del novega drugaenega v politiki Zve-ze komunistov, naj bo odraz globokih sprememb, ki iz-hajajo iz novih družbenih razmer in že prisotnih spoznano ČAS NOVfH OCEN, DOGOVOROV IN URESNIČEVANJ v Ijudeh. Reorgamzacija Zveze komunistov mora temeljiti na spoznanjih resnično doseženega v družbi, Naš čas bo čas dejanj samo, če bo tudi čas intenzivnega preverjanja, vsestranskega lskanja, vsestranskega pogovar-janja in odgovorov. O tako zastavljenj zahtevi se bodo prav gotovo pojaviia vprašanja kot: alj naj začnemo preverjatd vse znova; saj prj nas obstaja mnogo stvard, ki so spozna-ne, jasne, dogavorjene, kjer ni dilem, kjer pogovarjanje ni potrebno in tudi iskanje ne. Da, za nas, ki smo vse včeraj-šnje in današnje nosili na svojih ramenih, bili akter, vse doživljali, pa tudi mnogo preživeii. Kaj pa mladi? Mladi sedaj, še bolj pa mladi jutri! Ti niso doživljali in nosili ne narodnoosvobodilnega bo-ja, ne povojne graditve, ne IB itd. To je naše in samo toli-ko tudi njihovo, kolikor to sprejemajo. Lastnost mladih je, da si vedno znova ustvarjajo svoj lasten odnos do vsega včerajšnjega, do vsega obstoječega. To nikoli ni, ni bilo in ne more biti drugače. Torej bodo tisti, ki jim včeraj-šnje ni znano, ni jasno, ali pa jim je nesprejemJjivo, tudi to včerajšnje postavili pcxi vprašaj. Gotovo ni treba, da nas vse to straši; še posebej ne to, da bodo marsikaj vide-li drugače, kot gledaino mi. Marsikaj namreč tudi že je drugače, kot še vedno vidimo mi, ki smo zraščeni z včeraj-šnjim dnem in z vs©m, kar je bilo v njem. Naša pretira-na zaskrbljenost često vleče nazaj in ni osnovana tudi iz naslednjih razlogov: 1. Na osmem kongresu smo vendarle ugotoviii, da obsto ječi družbem odnosi pri nas v bistvu že sami po sebi pou-stvarjajo sociaiistične odnose; ugotovili smo in znova ugo-tavljamo, da je samoupravljalska ideja globoko prodrla v zavest mladih ljudi in da postaja sestavnd del njUiovega na'čina življenja. 2. Prav tako pa vemo, da gre prihodnost mlajšim; naša dolžnost je predvsem, da jim vistvarjamo možnosti za nji-hovo lastno iskanje, sposaiavanje in delovanje. To pomenj tako za nas, kot za njih preizkušnjo in vse-buje negotovost. Premagovati jo bo mogoče z večjo demo-kratizaci,jo, z intenzivnim in tako potrebnim pristnim ko-municiranjem med ljudmi, ki naj bi omogočilo lažje odlo-čanje, obenem pa predstavljalo lastno in skupno zmago nad negotovostjo— lastnega v sebi, sočloveka, v sočloveku in skupnega v skupnem. Reorganizacija torej ni samo stvar nas komunistov, ni-ti samo proletariata, niti samo naše generacije. Je pred-' vsem stvar mladih, vl vseh delovnih slojev ker pomeni bolj njihovo kot na&o perspektivo. če bodo torej reorgani-zacijo Zveze komunistov predvsem mladi ljudje sprejeli kat svojo, je v te v^endar, ali lahko od intelektualca zahtevamo, da gleua na pojave v družbi s širšega aspekta, če ne po zna niti mesto (mi bi rekli dometa in meje — o. p. V.Kj svoje znanosti, še manj svojega mesia v sklo-pu čioveske dejavncsti ter ne zna utemeljiti niti last-ne eKsistence. Tu se res lahko vprašamo... ali bi bil naziv tennične inteligence sploh upravičen.« K tem ugotovitvam nimarno ničesar pripomniti, venuar pa nas mora tu zanimati predvsem polemič-m uei tega članka. Prva ugotovitev, ki jo moramo napraviti, je ta, da je med nama nastopilo tisto, če-raur di Memci reKli Kontaktlosigkeit, torej: nespo-razuui. Vprašamo se dalje, odkou izvira ta nespora-zum. Vnanje vzeto, lahko govorimo pač le o dveh vi-rui: prvi vir je lahko članek sam, drugi pa je lahko braiec, Ki Desedam daje vsebino, ki je v kontekstu ni-majo. Vprašamo se, katera od obeh možnosti je bila v lgvi v našem primeru. Ugotoviti moramo, da sta tu oba momenta odi-graia svojo vlogo. Kar zadeva moj čianek, moram po-vedaa, aa me je šele polemika tov. J. šlandra, zlasti seveda še nerazumevanje, ki se je v njej kazalo, spououdila, da sem svoj čianek ponovno prebral, zla-sti še, ker sem že prej vedel, da je fc>il urednik kultur-ne strani prisiljen čianek skrajšati iz čisto tehničnih razlogov in to tik pred tiskom, tako da tega postop-ka rusem mogel napraviti sam. Da je prišlo pri tern do vrste sprememb v članku, ni treba posebej nava-jati. In vendar so se mi vse te spremembe zdele pre-malenkostne, da bi interveniral. Polemika tov. J. Šlandra pa me je v to prisilila. Vendar po mojem mnenju vse to še ne opraviču-je takega razumevanja tega članka, kot se je pokaza-lo pri piscu polemike. Ta namreč vidi v mojem član-ku nič drugega kot to, da gre tu za poglabljanje prepada »med tehnično in kulturno inteligenpo v naši družbi« in zato članek obsoja kot »absurderi in druž-beno škodljiv«. V svojern članku namreč sploh nisem »delal« razlike med »tehnično in humanistično« inte-ligenco in sem zato te izraze uporabljal s pridržkom, na kar sem opozarjal z narekovaji, ki so kljub spre-membam članka, o katerih smo govorili, ostali, česar pa avtor v svojem neprimernem polemičnem ognju ni videl in je v prvem odstavku svojega zapisa te na-rekovaje enostavno izpustil ter si s tem svoj posel »olajšal.« Te narekovaje smo upoi-abili zato, da bi se izognili neustrezni delitvi na »tehnično in humanistič-no inteligenco«. V tej točki se torej z avtorjevo pole-miko povsem strinjam, čeprav mi je nerazumljivo — ne bom uporabljal besede »družbeno škodljivo«, ki jo s tako lahko gotovostjo uporablja avtor, ker se POJASNILO K NEKI POLEAAIKI mi zdi izraz obremenjen z utilitaristično miselnostjo in ne nazadnje osebno žaljiv v neki korektni disku-siji — da teh distinkcij ni hotel upoštevati. Zato so tudi »dokazi«, ki jih avtor navaja v tej zvezi, brez-predmetni. Nadalje govori ta polemika o nekih mo-jih »tezah«, s katerimi naj bi »podkrepil« svoje »trdit-ve«, čeprav v mojem članku ni šlo za nobene posebne teze in trditve, temveč za opis resničnega stanja. Ni moj namen, da bi šel od stavka do stavka v tej polemiki. Osrednji nesporazum naj le ilustriram ob tezi, ki je pri piscu polemike naletela na posebno izrazito nerazumevanje, in ta teza se je glasila — če ostanemo v našem primeru; vzeli bi seveda lahko ka-terikoli drug primer — da se biolog kot biolog o svo-ji znanosti kot znanosti ne vprašuje. Tudi tega stav-ka polemika ni točno navajala. Stavek je namreč pač filozofska izreka, in če je to, potem za običajno presojo ni tako samoumevna kot na primer izjava »miza ima štiri noge«. Tega sem se zavedal, zato sem jo hotel pojasnitd. Toda pisec polemike se je ustavil ob tej tezi in moram podvomiti (!), če je članek do konca prebral, ne pa le preletel. Saj mi v svojem od- Stane Jagodič, Kresna noč, visoka jedkanica, 1964 govoru ne očita nič drugega kot »intenco posedova-nja vstanovskega lastništva posameznih področij člo-veškega ustvarjanja«, zagovor strokovne omejeno-sti — kar, mimogrede rečeno, ni isto kot strokovnost na določenem področju — naj nihče ne hodi »huma-nistom«, kot pravi pisec, »v zelje« etc. Naslednji sta-vek v mojem članku se namreč glasi: gre torej tu za dva nivoja, in če se tega noče videti, je to usodni faux pas. Nadalje pravim, da je za to, da neki znan-stvenik prestopi svoje strokovne ovire, nujna določe-na potreba pri samem znanstveniku, torej zagovarjam isto kot pisec polemike, ko sam govori o praznini v izobraževanju tehnične inteligence in o »potrebi (upo-rablja torej isti izraz! — V. K.) po širokem gledanju na dogajanja v družbi«. Iz teze namreč, da zanstve-nik menja predmet razpravljanja, ko piše o svoji zna-nosti, sledi le in samo to, da tedaj svojo znanost pač proučuje z ekonomskega, političnega, filozofskega, so-ciološkega (tega omenja tudi pisec polemike) ali ka-kega drugega aspekta. Zato pa je potrebno temelji-to poznavanje svoje znanosti kot tudi tiste, katere as-pekt se hoče uveljaviti pri proučevanju prve. V svojem članku sem se omejil le na kratko omembo odnosa med znanostjo in filozofijo. Pri tem mi polemike očita, da bi si potem »predvsem filozofi prilastili absolutno pravico najširšega gledanja na Človekovo bitje«. Da kaj takega ne more biti res, bi lahko vedeli, če si kdo vsaj malo prebere npr. Kanta, ki je posebej temeljito razpravljal o predpostavkah novoveške znanosti v svoji Kritiki čistega uma. Zato sem zapisal tudi naslednje stavke, ki so že iz navede-nih razlogov izpadli: »Filozofi so pač le »redke rast* line«, kot bi dejal F. Nietzsche. Dejali boste, da je tu preveč filozofiranja in dai vam bom prav. Nisem si namreč hotel zapisati zahteve K.Manca glede filozofi-je, ki se v nekem smislu razlikuje od Nietzchejeve, ko namreč Marx govori o tem, da mora filozofija po-stati svetovna in svet filozofski. Sicer pa se mi ne zdi primerno, če se hoče iilozofija plasirati skozi Tribu-no, ker mislim, da je dovolj drugih problemov, ki jih mora obravnavati ta list, ki pa seveda zahtevajo tudi drugačen prijem. V polemiki govori tudi o vprašanju medija filozo-fije in znanosti. Pri tem se ugotavlja, da teza v mo-jem članku »morda« velja za »manjši krog znanstve-nikov«. S tem se po našem mnenju daje nezaupnica pravi znanstvenosti, zlasti še, ko se ji očita neživ-ljenjskost. Ko pa je iu govor o tem, kako so »vse no-vosti v tehniki dostopne vsakomur v primemi obliki«, naj mi bo dovoljen pomislek, da vsa ta populariza-cija lahko ustvarja tudi t. im. polizobrazbo. Preden končamo, naj ugotovimo, da je največja pomanjkljivost tega polemičnega zapisa v tem, da se stalno skiicuje na domnevno ločevanje »tehnika in nu-manista« ki naj bi ga moj članek še poglabljal. Pri tem J. šlander govori še o tem, da naj tehnična iz-obrazba izoblikuje »kompleksnega človeka, zmožne-ga, da se postavi nad situacijo«. Moram priznati, da nevem, kakšen je človek, ki se postavi »nad situacijo«, zlasti še ne potem, kar je napisal npr. K. Marx, ki pač pravi, da človek ni bitje, ki tiči zunaj sveta ali »nad situacijo«. Po Marxu se človekova resničnost meri po potrebah, ki jim človek zadosti seveda pa te-daj, ko Marx govon o potrebaii, ne misli kakršnekoli iluzorne zahteve, temveč gre pri njem za pojem kri-tike oz. merjenja potreb. ln ugotavija, da je največja potreba za čioveka človek sam. Tako je torej jasno, da so šlandrove zaiateve giede tehnične vzgoje predi-menzionirane. Seveda pa s tem ne mislimo, da njego-va prizadevanja na področju tehnične vzgoje mso potrebna vse podpore. Ko pa v tem polt;nnčriem zapisu govon tudi o tem, da »rned znanostmi... ni raziik, saj so podrejene edinemu zakonu, logičnemu mišljenju«, moramo si-cer reči, da je ta ugoiovitev točna, ne pa zadostna. Potrebno je namreč propedevtično razlikovati med tistim, kar filozofija imenuje um, in tistim, Kar filo-zofija imenuje razum. Piscu polemike gotovo znani fizik. M. Born namreč pravi v svoji raapravi Fizika v problematiKi današnjega časa, da je potreono v aa-našnji dobi z umum uo je s snnsemostjo; kontro lirati razum, da ne pnde do katastroie ipnm.~B. Boš-njaka: Filozofija i krščanstvo, Zagreb Naj rečem še besedo o nasiovu poieraike, ki se glasi Tribuna in Zasnove. Nasiov sam bi kazal na to, da bo potekala diskusija o tako imenovanem »kon-ceptu« Zasnov. Temu pa ni tako in prav je to. Bilo bi pač nesmiselno razpravljati o konceptu, ker gre za to, da se koneept realizira m ima vsak koncept le to-liko resnične vsebme, kolikor je realiziran.bicer pri-demo v nesmiselno situacijo, kjer zvonovi tolčejo, vendar ne pnde do pravega zvOKa, kot diihovito pra-vi Ernst Bloch, ali kot pravi Hegel: »Hoteti spozna-vati prej, preden spoznavamo, je prav tako nesnu-selno, kot je moder princip onega shoiastika, aa se nauči plavati prej, preden najde pogum, da gre v vo do« (Enciklopedija, & 10). Te iste usoae Heglovega snolastika je — hote ali nehote — deležen tucli tisti, ki svoje razpravljanje razvija polemično ad hominem, ne pa ad rem, glede na samo stvar. Vsekakor je v dnevnem časopisju zaradi njegove svojstvene izpo-stavljenosti in razdrobijenosti ravno to, da govon sa-ma stvar, najteže doseči. To pa nas seveda ne more odvezati od tega, da to poskušamo. Pri tern pa ne mo-remo mimo dejstva, da primarna tunkcija v vzgoji človeka ne pripada časopisju, da so pravi viri člove-kove kulture še kje drugje. Valentin Kalan S holandskim študentom Gerardom sva se sreča-la v mednarodni delovni brigadi na Irskem. Ko sva po oficielnem zaključku brigade na lastno pest še ostala v gradn, ki smo ga preurejali v zavetišče za onemogle, sva se še bolj spoprijateljila. Po celodnev-nem delu sva se zvečer rada usedla v udobne nasla-njače iz 19. stoletja in se ob kaminu, v katerem je prijetno plapolal ogenj, pogovarjala dolgo v noč. Gerard je letos končal prvi letnik sociologije na eni amsterdamskih visokih šol. Letos je star 23 let. Pred tremi leti so ga poklicali v vojsko. Po dveh me-secth vojaškega zapora so njegovi nadrejeni spozna-U, da bi se bilo nesmiselno še boriti proti njegovim antimilitarističnim idejam, ki jih je do tedaj izražal s popolnim sabotiranjem. Tako je preživel 3 leta v po-sebni brigadi pacifistov, kjer je ves ta čas brezplač-no delal za vlado. Razložil mi je, da je lahko še sre-čen, kajti v ZDA ne bi imel te možnosli in bi lahko kot eden njegovih prijateljev kotičal v vietnamskih džunglah. Nekega dne je prejel telegram iz Amsterdama in tako sem izvedel še nekaj podrobnosti o njern in o življenju holandskih študentov. V telegramu je nam-reč izvedel, da so mu podrli hišo, v kateri je stanoval med lanskim študijskim letom. V Amsterdamu namreč mnogo študentov zaradi stanovanjske stiske živi v starih zapuščeriih hišah, ki stoji v starih mestnih pre-delih, za katere obstajajo novi urbanistični načrti in ki so namenjeni rušenju. V teh predelih so ludi žari-šča gibanja provosov, holandskih polbeatnikov. Pro-vo je okrajšava za provokatorja in je izključno am-sterdamska značilnost. Glavno delo provosov je izzi-vanje avtoritete, nastalo pa je to gibanje kot reakcija na amerikaniziran način življenja in samozadovolj-nost, ki ju pogojuje še nadalje rastoči življenjski standard. Demonstracije provosov pa dandanes ved- JOSEFSTRAATE 6 VEČ no znova opominjajo in osveščajo holandsko javnost. Vojna v Vietnamu, nezaslišana poroka holandske princese z Nemcem, prepoved uporabe koles v sredi-šču Amsterdama itd. itd., vse to je lahko povod za de- AFORIZMI Vsaka še tako čista reka je nekje kalna. To ve-do in tudi izkoriščajo vsi pravt ribiči. Kaže, da bo imel novi dinar zlato podlago. Od-kril sera rezervo — Zlato mladino! Kdor se loti prevelike ribe, je v nevarnosti, da ga ta požre. BU je vzoren. Preden je komu vrgel poleno pod noge, ga je skrbno zglad.il s smirkovim papirjem. Reforma nas je vse cnako prizadela. Samo ne-katere bolj, druge pa manj. Mirno lahko upamo, da bomo imeli v Jugosla-viji v nekaj letih najbolj kvaliteten univerzitetni študij v Evvopi. Tujcem res ne more biti vseeno, kakšne strokovnjake dobivajo z naših visokih šoL Pepi monstracijo. Morda bo zaaimivo dejstvo, da so am-sterdamski provosi letos poleti demonstrirali proti aretaciji Minajlova tn posiau uum viaai pobtu,^ pe-ticijo za njegovo pomiiostitev. Skoraj vsak aan sem v holandskem socialtstično usmerjenem časopisu »Glas naroda« zasledil poročila o spopadih provodov z amsterdamsko policijo. Mnogo demonstrautov fcon-ča svoj protestni pohod v zaporu, na sodišču ali pa tudi v bolnici, laže pa tudi teže ranjenih. Gerard se je doma sprl s starši »zaradi idejnih nasprotij«, kakor se je izrazil in odšel v Amsterdam, kjer je nasel svojo hišo in štipendijo, ki jo je menda na Holandskem precej lahku dobiti. »V začetku sem v svoji hiši stanoval sam, toda iz dneva v dan sem dobival nove stanovalce. Pol leta sem imel, na stanovanju ceio nekega Angolca, ki je moral pred portugalsko policijo zbežati iz domovine. Hiša je kmalu postala nekam tesna, a kljub temu ne bom pozabil večerov ob petroleikt, ko smo tja to jutro vneto debatirali o vsemogočih stvareh. Včasin smo imeli tudi neprijetne obiske. Policija ima namreč na vsakih demonstracijah svoje agente v civiiu, ki demonstrante jotografirajo, nakar te takole cez tri dni pridejo iskat na dom. Vst mi imamo namreč na policiji ze svoje kartoteke. Seveda je biio v tiiši vca-sih tudi veseio, predvsem prostave kakih. izpiiov, sre-čanja starih m novih znancev ita.« V ptsmu, ki sem ga prejei pred enun tvauotn, mi Gerara sporoča, da je našei košcek strehe, m da ze išče po Amsterdamu novo fiišo, seveda — takoj vse-Ijivo. Na faKutieti so ga vienda hoteli izključiti, ker je zamudil 2 tedna predavan], in ker dvomijo vanj zaradi najrazličnejših pripetljajev, ki jih je menda imel s poiicijo. Ob vsem tem pa Gerard nikoli ni ho-tel priznati, da je provo. Ne, on je on.