CANKARJEVA DRAMA V PRAŠKIH GLEDALIŠČIH PO LETU 1918 Dušan Mor a ve c Novo urejeno življenje po prvi vojni je vsaj spočetka obetalo, da se bo tradicija kulturnih in še posebej gledaliških vezi utrdila, če že ne poglobila. Samostojna država južnih Slovanov in mlada češkoslovaška republika sta imeli prav gotovo dobre pogoje za razgibano menjavo kulturnih dobrin, za bogatitev dediščine, ki sta jo prevzeli, za seznanjanje bralcev in gledaliških obiskovalcev z literarno žetvijo posameznih narodov. Zal pa se je prav kmalu pokazalo, da so nove državne meje bolj zavirale kulturne tokove kakor so jih nove, čeprav samostojne državne tvorbe pospeševale. In tako je bilo v veliki meri vsa leta med obema vojnama: veliko donečih, slavnostnih besed, konvencij in deklaracij, pa — kljub dobri volji posameznikov — mnogo manj resničnih prizadevanj in konkretnih uspehov. Tisti posamezniki dobre volje, ki so si želeli spremeniti tako stanje, so svojo misel pogosto tudi javno' povedali. Tako je na primer sredi tridesetih let, pa tudi že prej, ljubljanski tisk ugotavljal, da »so gledališki stiki med Češkoslovaško in Jugoslavijo še dokaj slabi in prej slučajni kakor smotrni«,^ hrvatski dramatik Milan Begovič na primer pa je v nekem intervjuju tako misel še bolj naravnost povedal: »Samo ob našem narodnem prazniku potegnejo to ali ono na dan, zaradi dolžnosti in iz bratske kurtoazije, kar pa že bolj diši po kulturnem bagateliziranju.« Češki časnik, ki je to izjavo citiral, ji je tudi pritrdil z besedami, da »se pri nas neprestano govori o slovanskem kulturnem zbližanju, v resnici pa ostaja le pri besedah in do dejanj sploh ne pride... Naš odnos do slovanskega repertoarja in I>osebej še jugoslovanskega je tipično vljudnosten... Četudi bi ne hoteli gojiti v republiki slovanske tendence in ako bi se postavili, kakor je to edino pravilno, samo na stališče kvalitete in ne porekla, bi lahko še vedno zahtevali s polno pravico, da bi naša gledališča upoštevala kvalitetno jugoslovansko produkcijo ... Današnja zapadno-evropska usmerjenost povzroča nevarno enostranost.«^ Za gledališke vezi med Prago in Ljubljano, ali, še bolj natančno, za pot slovenskih del v češka, posebej še večja praška gledališča, vse to še bolj velja: v starejšem obdobju so v Narodnem divadlu uprizo- * Jutro 28. aprila 1935, št. 98. ' Jutro 6. julija 1934, št. 152. 753 rili vsaj Funtkovo enodejanko; v novejšem času so se odločili vsaj za Borovo partizansko dramo; v vseh letih med prvo in drugo svetovno vojno pa so bila vrata osrednjega češkega gledališča slovenski drami zaprta, pa čeprav so bila nekatera dela, tako kakor že prej in tudi še pozneje, večkrat sprejeta v »okvirni repertoarni načrt«. Prav posebej velja to za Cankarja. Cehi so nam storili že 1905. leta uslugo, ki je ne bo mogoče nikoli pozabiti: prvi so uprizorili njegovo satirično komedijo »Za narodov blagor«. Vendar se to ni zgodilo v Narodnem gledališču, kjer so. prav tisti čas najavljali »Kralja na Be-tajnovi« in kasneje tudi »Hlapce«, temveč pri Pišteku na robu praškega mesta. In tej tradiciji je ostalo gledališče ob Vltavi zvesto tudi v letih prve republike in še v naših dneh: ne samo s tem, da Cankarja niso igrali, temveč tudi s tem, da so ga pogosto znova uvrščali v spored, ga najavljali celo v časnikih, na novo prepisovali in pretipkovali besedila njegovih dram, ki še zdaj čakajo odrešenja v arhivih, opremljena s skrbnimi signaturami in žigi iz raznih obdobij. Tako je bilo znova s »Hlapci« po prvi in, kot bomo še videli, pozneje spet s »Kraljem« — po drugi veliki vojni. Rokopis »Hlapcev« z oznako »Celadka. Drama o peti dejstvich. Sepsal Ivan Cankar. Preložil Jos. Hajšman« hrani arhiv praškega Narodnega divadla. Vezan je in prepisan na 174 straneh, štiri različne signature ima — veljavna je poslednja, »r 408« — in dva žiga: prvi govori še o »kraljevem« deželnem in narodnem gledališču, drugi je ravno tak, samo oznaka »kr.« je izpuščena. Letnice na rokopisu ni, vendar bi se dalo že iz tega dvojnega pečata sklepati, da so pripravili rokopis za uprizoritev še v »kraljevih« časih, da pa so ga tudi še^ kasneje ohranili v evidenci. Imamo pa vsaj še en tiskan dokument, ki govori za to, da je bila drama le več kot >v evidenci«, da je bila v trdnem repertoarnem načrtu še v letih prve republike: »Narodni listy«, tisti čas dobro informiran dnevnik, so najavili konec leta 1921 med dramskimi deli, ki jih »v najbližji dobi« — tako so pisali — »obljublja uprizoriti Narodni divadlo« — tudi delo »slovenskega mojstra Ivana Cankarja ,Celadka' (Hlapci)«.' Vendar — zgodovina se je ponovila: spet je ostalo le pri obljubi, čeprav je bila ta že zelo konkretna — kakor je ostalo pri obljubah že nekajkrat prej in tudi še pozneje. Podobno je bilo nekaj let kasneje, jeseni 1926. Prizadevni posredovalec med češko in slovensko književnostjo, takrat že sedemdesetletni Jan Hudec, ki je petinštirideset let prej pisal nekrolog Janezu " Narodni listy 15. decembra 1921, št. 344. 754 Bleiweisu, je to pot prevedel Cankarjevo »Pohujšanje v dolini Šent-florjanski«. Kakor bitro je bil prevod gotov, je takrat iz praškib virov dobro informirani ljubljanski dnevnik poročal, da je farso »sprejelo v svoj letošnji repertoar češko gledališče na Kral. Vinobradih v Pragi«.* Vinohradska sezona 1925/26 je sicer stekla brez Cankarja, prevajalec Jan Hudec pa je poskrbel, da je natančno leto dni po objavi zgornje notice izšla pri založbi »Zora« kot 61. zvezek zbirke »Ceske divadlo« preprosta knjižica z naslovom: »Pohoršeni v doline Svato-florianske. Žert ve trech dejstvich. V Praze MCMXXVI.« Spočetka je še kazalo, da se je premiera v drugem velikemi praškem gledališču samo zakasnila in nekatera češka poročila o knjižni izdaji so še govorila o nameravani uprizoritvi,^ ljubljansko poročilo o »gladkem, lepem prevodu« pa je že previdneje dostavilo pomislek »najbrž«, ko je to znova omenilo.^ Pokazalo se je, da je bil ljubljanski dvom zelo upravičen. Jan Hudec je napisal za knjižno izdajo svojega prevoda kratek, vendar pregleden uvod s karakteristiko Cankarjevega življenja in dela, namenjen prav gotovo tudi podeželskim odrom, saj je predvsem za te izhajala široko zasnovana zbirka gledaliških besedil. Tak nam^en je imelo tudi poročilo o knjižici, objavljeno v Ijudskoprosvetnem obzorniku »Ceska osveta«. Vendar je poročevalec pravilno razumel, da gre za izpovedno pesniško delo, pravilno pa je razrešil tudi simbole v njem (domovina, umetnost). Poudaril je, da ima ta hvaležna veseloigra zdrav humor in dobro risane značaje, opozarjal je, da je namenjena zrelejšim amaterjem, bolj v mestih kakor po vaseh, spomnil pa je tudi na to, da zahteva farsa zrelejše občinstvo, ki bo moglo razumeti, zakaj — po besedah, citiranih v uvodu — pisatelj slika »noč, vso pusto in sivo..., da bo oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči«.'' O knjižni izdaji »Pohujšanja« se je tudi sicer še nekajkrat pisalo. Dnevna kritika je sodila, da ta satira na slovenske filistre nima v sebi razen slovensko oblečenih figur ničesar tipično slovenskega, kar je lahko, zapisano ob prevodu v tuj jezik, hkrati očitek ali priznanje, iskala pa je v njej vseh mogočih vplivov od Shakespeara in Wilda do Gogoljevega »Revizorja«.* S simpatijo je bilo napisano poročilo v »Ženskem svetu«: posebno priznanje je dobil v njem prevajalec, češ da njegovo delo ni zgolj prevod, temveč skrbna stvaritev v češkem jeziku; v Cankarjevem delu je to poročilo pravilno razbralo bolesten * Jutro U. oktobra 1925, št. 236. ^ Zensky svet 1926, str. 318. " Jutro 20. novembra 1926, št. 243. ' ask, Ceska osveta 1927/28, str. 244. " Narodni listy 27. oktobra 1926, št. 295. 755 humor, s kakršnim pisatelj persiflira male, utesnjene razmere v svoji domovini; prav tako je poročevalec dobro čutil, kako more tako delo šele na odru zaživeti v vseh svojih barvah; in še to je zapisano ob koncu, naj bi bila ne le dolžnost, temveč predvsem potreba češke inteligence, da bi se seznanjala z vrednimi dramskimi deli naše knji-ževnostL^ Ko je bila že skoraj pozabljena misel na uprizoritev »Pohujšanja« v vinohradskem gledališču, so se nenadoma spet obudile možnosti za Cankarjevo pot v Narodni divadlo. Tisti čas je postal član osrednjega češkega gledališča večletni ljubljanski igralec Zvonimir Rogoz in ravnatelj praške Drame dr. Hilar je menda v nekem intervjuju izjavil, da se bo ta posebno uveljavil v režiji jugoslovanskih iger. Uredništvo ljubljanskega >Jutra« je, brž ko je bralo tako ravnateljevo izjavo, »naprosilo našega uglednega znanca, zdaj igralca in režiserja Narodnega divadla« za pojasnilo, »katera slovenska dela namerava vpeljati v Pragi«. Rojak je vabilu kmalu ustregel in po njegovih informacijah je sporočil dnevnik ljubljanskim bralcem, da bo kot prvi »slovenski komad prišlo na deske« — Cankarjevo »Pohujšanje« — »v Sestovi obliki«. »Dr. Hilar in dramaturg Gotz,« tako je bilo zapisano, »kažeta za to igro veliko-zanimanja.« Druga naj bi bila Zupančičeva »Veronika Deseniška«, ki da jo je »zelo dobro prevedel O. F. Babler« in ki naj bi jo dramaturg Gotz »najbrž dramaturško priredil za praške razmere« (?). Potem Golieve »Petrčkove poslednje sanje« z utemeljitvijo, da »Cehi nimajo nič preveč dobrih mladinskih iger«, in še praški Radio da bo »poslal v svet Golarjevo Vdovo Rošlinko«, njegov ravnatelj dr. Kareš pa pripravlja za to priliko posebno spremijevanje, ki bo vanj vpletel gorenjske narodne pesmi«.' Tako se je pisalo v letu 1929, zgodilo pa se ni ne takrat in Še dolgo potem čisto nič, vsaj v Narodnem divadlu ne. »Pohujšanja« niso nikoli igrali, Zupančičeva »Veronika« je še danes nedotaknjena v gledališkem arhivu, le na robu Bablerjevega prevoda so skrbni popravki, zapisani z drobno roko dr. Otona Berkopca, ki je botroval domala slehernemu novejšemu načrtu za uveljavljeuje slovenske kulture na Češkem."' Iz teh in naslednjih let je še nekaj prevodov in uprizoritev, ki se vsaj posredno vežejo z našim iskanjem, čeprav je nastajalo vse to ob robu in je bilo brez posebnega vpliva na Cankarjevo pot v poklicna " Jutro 2. novembra 1929, št. 257. " Arcliiv a knihovna Nar. divadla v Praze, sign: r3752; upr. v Olomoucu okr. 1926 (O. Berkopec ustno, jan. 1961). 756 češka gledališča: rokopisni prevod »Jakoba Rude« in »Lepe Vide« iz leta 1928, delo profesorja V. Merke, oboje namenjeno za »Jugoslovansko knjižnico«^^ (dr. Merka je od naših dramskih del prevedel tudi Aškerčevega »Izmailova«, ki je prav tako ostal v rokopisu); slovaški prevod »Kralja na Betajnovi«, ki ga je pripravljal dr. Jan Stanislav že pred svojim obiskom Ljubljane v poletju 1932;^^ slovenska uprizoritev »Hlapcev« v praškem Jugoslovanskem kolu, pripravljena v sezoni 1932/33 v režiji J. Borka;^^ premiera »Pohujšanja« v slovaški prestolnici konec leta 1932, prva naša drama v bratislavskem gledališču, uprizorjena ob jugoslovanskem državnem prazniku,-^^ premiera opere »Hlapec Jernej«, z libretom po Cankarjevi noveli, v Brnu;^^ nov rokopisni prevod »Pohujšanja«, delo pesnika in esejista Rajmunda Habfine iz leta 1932 in uprizoritev te farse dve leti kasneje v brnskem gledališču; prva uprizoritev drame »Učitel Jerman« — tako so imenovali Cankarjeve »Hlapce« — v praškem delavskem gledališču 1937. leta; nov, spet samO' rokopisni prevod komedije »Za narodov blagor«, ki ga je pripravil isto leto Bohuš Vybiral.^'' Vsaj ob dveh od teh primerov se bo treba dlje pomuditi, pa čeprav ne v enem ne v drugem ne gre za uprizoritev Cankarjeve drame v oficialnem gledališču češke prestolnice: ob brnskem »Pohujšanju« in ob »Hlapcih« v praškem delavskem predmestju. Še prej pa bo prav, če poskusimo odgovoriti na vprašanje, kako je češka publicistika in esejistika tista leta spremljala in ocenjevala Cankarjevo dramsko delo, pri čemer si bo treba pobliže ogledati vsaj prispevke dveh pomembnih raziskovalcev: slavista dr. Franka Woll-mana, avtorja prve zgodovine slovenske dramske književnosti, ob njem pa pesnika in esejista dr. Rajmunda Habfine, nemara najbolj vnetega zagovornika in popularizatorja Cankarjeve umetnosti zunaj slovenskih meja. O Cankarju so Cehi že prej sorazmerno pogosto pisali. Poleg številnih iK)ročil o novih knjižnih izdajah, bodisi izvirnih bodisi prevedenih v češčino, pa tudi skrbnih obvestil o uprizoritvah Cankarjevih dramskih del, so skušali nekateri revialni prispevki še posebej osvetliti ravno dramsko plat Cankarjevega dela. Med starejšimi, prej prezrtimi eseji te vrste bi bilo treba vpisati v našo kroniko vsaj pre- " Jutro 2. februarja 1928, št. 28. " Prim. Jutro 23. julija 1932, št. 170. " Jutro 28. aprila 1933, št. 98. " B. V., Slovanskf Pfehled 1932, str. 616. '^ Jutro 16. decembra 1932, št. 292; premiera 30. maja 1952. ^'' Cankarjevo Izbrano delo IX, str. 457. 757 gleden članek J. Machala, ki posebej poudarja satirični element v Cankarjevi drami, posebej pa bridki zven take vrste satire.^' Med številnimi nekrologi, ki so izhajali konec 1918. in v začetku naslednjega leta, so mnogi poudarjali ravno pomen dramskega dela in nekateri so šteli za vrh te Cankarjeve tvornosti »Kralja na Betajnovi«,^^ drugi spet so ga ravno zaradi te drame proglašali za »ibsenista«.^" Eden prvih glasov po vojni je bila študija z obetajočim naslovom »Cankar in Gogolj«,^" vendar gre le za komparacijo dveh novel, medtem ko se njen avtor dr. Merka zanimivega problema — Gogoljevega vpliva na Cankarjevo komedijo — ne dotakne, čeprav bi to po naslovu pričakovali. Med tehtnejše prispevke k raziskovanju Cankarjeve drame med Cehi je treba prišteti gotovo še sicer že omenjeni uvod Jana Hudca k njegovemu prevodu »Pohujšanja«, vsaj posredno pa tudi članek E. War-niera v francosko pisani praški reviji »L'Europe Centrale«, ki govori predvsem o zagrebški uprizoritvi farse, s katero se je avtor na svojem potovanju seznanil.'^^ Tudi češka enciklopedija, »Ottuv slovnik naučnv«, je po zaslugi Ivana Laha Cankarja in njegovo dramsko delo Cehom dostojno predstavila. Bolj kakor ti in podobni drobci pa nas zanima v tej zvezi tehtno delo, ki sta ga opravila pri raziskovanju Cankarjeve drame Wollman in Habfina. Že preden je Wollman izdal svoje obsežno delo o razvoju slovenske drame, je objavil v periodičnem tisku več skrbno pretehtanih študij o posameznih avtorjih in dramah: »Začetki slovenske dramatike in A. T. Linhart«;^^ »Dramaturg Oton Župančič«;^' »Veronika Deseniška«;^* »Slovenski dramatik Ivan Cankar«.^^ To delo, objavljeno v takrat zelo ugledni češki reviji »Prudy«, je pri iskanju poti slovenske drame v svet še posebej pomembno. Študija je pisana tako kakor vse Wollmanovo delo o razvoju slovenske drame — v tej knjigi je namreč nekaj mesecev kasneje skoraj nespremenjena znova izšla — ne le s p>odrobnim poznavanjem vseh " Hlidka Času 7. julija 1910, št. 26. " Topičuv sbornik, 1919, str. 184. " Hadkov članek v Divadlu 1921, št. 21. ^ Slovensky Vychod 6. novembra 1919. " III/12, 22. decembra 1928; prim. tudi Jutro 4. januar ja 1929, št. 4. ^ Ceskoslovenske divadlo 1925, str. 5. " Prudy 1925, 518. "* Sbornik praci všnovanich prof. Janu Machalovi. 1925. ^' Prudy 1925, 328; prim. tudi poročilo Fr. Albrehta v Lj. Zvonu 1925, str. 763. 758 dramskih besedil, temveč tudi vsega gradiva, kritik, polemik, knjižnih izdaj in rokopisnih virov, ki bi mogli kakor koli osvetliti problematiko. Za revijo je napisal dr. Wollman, takrat še docent filozofske fakultete v Bratislavi, zgoščen uvod s pregledom slovenske dramatike pred Cankarjem in pri tem posebej poudaril bogastvo socialnih motivov, ki da so v slovenski drami dobe realizma in naturalizma zelo živi v primerjavi s srbsko in hrvatsko. Cankarjev nastop pa mu pomeni prelom v razvoju slovenske dramatike tako v umetniškem kakor v idejnem pogledu. Prav o vseh Cankarjevih dramskih besedilih govori Wolmanova študija, analizira jih in ocenjuje, seznanja manj poučenega bralca z vsebinami ali vsaj z motivi in se rada še posebej, včasih že skoraj nasilno, pomudi ob iskanju tujih vplivov na razvoj najpomembnejšega slovenskega dramatika. Tako primerja >Jakoba Rudo« s Hilbertovo »Krivdo«, poudarja vpliv Henrika Ibsena in še posebej njegovih »Strahov«, pa tudi vpliv »njegovih učencev«, Hauptmanna in Sudermanna, vendar se mu zdi drama ibsenska le na zunaj, manjka pa da ji ibsenska logika in doslednost notranje tragike Ibsenove. »Za narodov blagor« mu je prva mojstrska drama, najboljša slovenska farsa, zrasla iz kvasa »Romantičnih duš«, ki pa so bile v primerjavi s to igro le nedodelan načrt. Spet vidi v delu »nesporen« Ibsenov vpliv, to pot njegove »Stebre družbe«, hkrati pa pravi, da imajo postave v iej komediji ne le slovenski, temveč »vseslovanski pomen«, kajti take se javljajo v »vsaki primitivni slovanski družbi«: v tem vidi avtor razprave njihovo gogoljevsko nesmrtnost. V »Kralju na Betajnovi« se kaže piscu naše študije stilno razpotje v Cankarjevem dramskem razvoju. V tem delu se je »že pričel mešati v Cankarjev realizem nekak nerealistični umetniški plus« in postave v njem imajo že simboličen pomen. Povsem simbolično delo pa je »Pohujšanje«: v obliki porogljive satire je izpovedal pisatelj svoj osebni nazor, svojo misel o umetnikovem visokem poslanstvu v družbi. Jacinta mu je tu še prijateljica umetnikova, cilj in plačilo, ne pa le neizpolnjeno hrepenenje, kar je postal ta simbol v »Lepi Vidi«.,Dobri vplivi, ki naj bi segali v to delo, so po mnenju češkega raziskovalca Lot-harjev »Kralj Harlekin« in Hauptmannova pravljica »In Pippa pleše«. Zanimiv je še Wollmanov sklep o odrskih vzmeteh Cankarjeve farse: tam da učinkuje bolj s svojim komičnim elementom kakor s satiričnim. Končna in najvišja stopnja v Cankarjevem dramskem razvoju pa so »Hlapci«, v katerih išče Wollman »realnoidealistični shakespearski 759 slog«. Predmet te drame je sodobnost in resničnost, bistven zanjo pa je — v nfisprotju s »Kraljem« — optimizem. Realistična opazovanja se družijo s simboliko, ki prehaja v idejni ekspresionizem, ibsensko konciznost in polnokrvno shakespearsko podobo. Poslednja, »Lepa Vida«, je knjižna drama, tako beremo dalje, pesem v dramski obliki, njena vsebina je lirsko-epska; ni mu do kraja jasna, vendar tudi ne toliko zapletena, pravi, kakor se je zdela kritikom. Misel v tej drami je tale: lepša je neizpolnjena kakor izpolnjena želja. Značilen za Wollmanovo »vplivologijo« pa je sklep, da je delo nekaka »slovanska faustijada«, poudarjeno da je v njem »metafizično čustvo in zago-netka«. Glede Cankarjeve dramske oblike sodi WolIman, da v vseh delih tega pisatelja prevladuje harmonija ideje in forme, pri čemer se kaže stalna rast od »Romantičnih duš« do »Hlapcev«. V vsem svojem bistvu je Cankar novoromantik. Socialni problem, ki ga posebno zanima, rešuje naravnost s socialističnim upanjem v prihodnost. V etičnih vrednotah se je sreča val z ruskimi pisatelji, od Gogolja preko Tolstoja do Gorkega, vsi ti so močno vplivali nanj in v tej etiki, globoko socialni, vidi pisec »slovanskost Cankarjevih stvaritev«. Cankarjeva drama, zaključuje Wollman, je, kakor vse njegovo delo, v bistvu globoko simbolistična. Drame o kmečkih puntih da prav zaradi tega ni mogel napisati, ker ni bil realist in je mogel v drami izražati samo svojo notranjost. Ta študija, četudi ji ne bomo v vsem pritrdilii, je bila za tisti čas pomemben prispevek k raziskovanju Cankarjevega dela in tudi k popularizaciji njegove drame zunaj slovenskih meja, ohranila pa je dober del svoje vrednosti tudi v naš čas. Brez bistvenih sprememb jo je vključil avtor v svoje veliko delo o razvoju slovenske drame, le nekoliko polemičnemu koncu, ki je imel hkrati nekoliko lokalno barvo — češki znanstvenik se je v Ljubljani precej dobro seznanil z našimi kulturnimi razmerami — je v knjigi odbil polemično ost, pa mu dal hkrati večjo širino: V reviji je bilo zapisano, da bi morali odgovorni ljudje krog slovenske Talije razmisliti o slovenski drami in njen pomen prav občutiti, v knjigi pa beremo: »Kadar bo evropska kultura resnično evropska in ne samo privilegij velikih narodov, takrat bo imel v njej tudi Cankar — dramatik svoje mesto.«^° Skoraj dvajset listov je namenil Wollman v svoji knjigi razpravljanju o Cankarjevi drami. Gotovo, tudi sicer pisatelja v knjigi po- =' F. WoIlman, Slovinske drama, Bratislava 1925, str. 209. 760 gosto omenja, pa tudi v svojih poznejših knjigah, kakršne so »Slovesnost Slovanu« (1928) ali pa »Dramatika slovanskeho jihu« se pogosto vrača k njemu. In prav gotovo velja: v prvem desetletju po pesnikovi smrti je bil Wollmanov prispevek k osvetlitvi dramske veje Cankarjevega dela eden najpomembnejših, in to še zdaleč ne samo pri Cehih. Pomen, ki ga je imelo Wollmanovo raziskovanje v dvajsetih letih, lahko primerjamo s preučevanjem Cankarjevega dela, ki ga je opravil v tridesetih letih Rajmund Habfina. Ta ni sedel k pisanju s tolikimi znanstvenimi ambicijami, skušal pa je dati svojemu razpravljanju čim bolj živo podobo. Njegovi eseji so zrasli iz notranje zavzetosti za samo Cankarjevo' delo, ne le za eno izmed poglavij slovenskega dramskega razvoja, za delo, ki ga je dodobra poznal in celo prevajal. Habfina je v primeri z literarnim zgodovinarjem Wollmanom predvsem temperamenten esejist in estet, ki ocenjuje po svojih občutjih in iz svoje filozofske perspektive, pa so zato njegove sodbe velikokrat bolj subjektivne, pa tudi bolj zapletene in jim bi bilo danes nemara še teže v celoti pritrditi kakor onim, za tisti čas pa pomenijo ne le presenetljivo vnemo pri raziskovanju Cankarjevega dramskega dela, temveč razodevajo tudi marsikatero bistro misel svojega avtorja, esejista, pesnika in filozofa. Habfina je že prej pogosto poročal v Lidovih novinah o slovenski književnosti, obisk Ljubljane pa mu je dal verjetno še trdnejšo pobudo za raziskovanje naj vabi jivejšega predstavnika te književnosti, Ivana Cankarja. Za gledališče v Brnu je prevedel dve njegovi dramski besedili, najprej »Pohujšanje« in potem še »Hlapce«. Hkrati je objavil v že onaenjenem dnevniku članek z naslovom »Nova publikacija o Ivanu Cankarju«. Čeprav gre le za časniško poročilo o Cankarjevih zbranih spisih, katerih dvanajsti zvezek je takrat ravnokar izšel in dal pobudo za to pisanje, kaže že ta Habfinova informacija ne le živo zanimanje za Cankarjevo delo, temveč tudi za domačo in tujo literaturo o njem. Pisec se čudi, da v zadnjem času ni nastalo kaj več samostojnih študij o tem pisatelju, ki po njegovih besedah že zdavnaj pripada evropski umetnosti, v prvi vrsti pa vsem Slovanom. Ob tem omenja Calvijevo razpravo, Lavrinove eseje, Bartulovičeve spremne besede k srbskemu in Moletove k poljskemu prevodu, posebej se pomudi ob uvodih Izidorja Cankarja in sploh ob njegovi kritični izdaji, pa tudi ob Vidmarjevih prispevkih v Ljubljanskem Zvonu, ki ga posebej zanimajo zaradi polemične osti. Habfina se je ob tem informativnem članku že pripravljal za bližnje podrobnejše študije o našem pisatelju 761 in prepričan je bil, da bo lahko povedal Cehom nekaj novega, saj mu je vse dotedanje pisanje o Cankarju pomenilo komaj »začetke«.^' Prav kmalu za tem je izšla v praškem literarnem polmesečniku »Rozhledy« študija »Dramatik Ivan Cankar«, ki še bolj kakor prejšnja informacija govori o podrobnem študiju Cankarjevega dela.^' Študija kaže, da so vabili njenega avtorja, filozofsko izobraženega esejista, predvsem »zapleteni problemi Cankarjeve duhovne osebnosti«, kakor so že takrat pri nas pisali o Habfinovem iskanju, problemi, za katerimi kdaj pa kdaj že skoraj malo nasilno grebe. Avtorjev dramatski nazor pa zgovorno ilustrira izjava v tem prispevku, da je višek Cankarjevega dela za gledališče v »Lepi Vidi«, ki je večji del ostalih ocenjevalcev, tudi čeških, sploh ni v polni meri uvrščal v njegov dramski opus. Vse to pisanje je bilo v glavnem le priprava za najobsežnejšo študijo v takrat najuglednejši praški reviji »Lumir«: objavljal jo je v nadaljevanjih z naslovom »Problem bolesti in odrešitve v Cankarjevem delu«. Cankar je po tej študiji »pesnik brezmejnega hrepenenja, literarno glasbeni in simbolični poveličevalec razdedinjenih in zatiranih, brezobziren satirik slovenskega meščanskega rodoljubja«. Kritik seznanja bralca z vsem delom našega pisatelja, analizira njegovo idejno problematiko, prav posebej pa ga zanima vprašanje, koliko je v tem »klasiku slovenskega novoTomantizma živela slovanska duša z vso svojo po naravi dano inklinacijo v etos«, problem, ki ga je v nekoliko drugačni formulaciji zastavil že tudi WolIman. Avtor primerja take probleme pri Cankarju — bolest, hrepenenje, odrešitev — s sorodnimi pri velikih slovanskih pisateljih, Gogolju, Tolstoju, Do-stojevskem, Gorkem in sklepa, da je Cankar kljub mnogim vplivom in navidezni sorodnosti s tedanjo srednjeevropsko in zapadno književnostjo prav zaradi svoje tipično izražene etičnosti globoko slovanski pisatelj. Habfina poudarja, da je Cankar s svojim delom pripravljal dan narodnega osvobojenja, hkrati pa kaže, da naš pisatelj ni samo last slovenskega naroda, kar je povedal s poetično primero: »Cankar, ki si je želel biti droben list v slovenski krizantemi, je postal ta čas del široko razcvetene krizanteme evropske umetnosti«.^* Pomemben je še tisti esej Rajmunda Habfine, ki ga je napisal za gledališki list ob premieri »Pohujšanja« v Brnu. Znova je izpovedal v njem svoje spoštovanje do dela slovenskega pisatelja, pri tem pa " Lidove noviny 8. januarja 1932, št. 12; prim. tudi Jutro 12. januarja 1932, št. 9. -* RozhIedy 15. maja 1932, str. 60. '^ Lumir 1933, str. 230; prim. tudi Jutro 8. junija 1933, št. 131. 762 posebej poudaril, da to spoštovanje ne izvira iz praznega občudovanja, temveč sloni na temelju spoznavanja in kritičnega vrednotenja — ravno to pa so mu malo kasneje v polemikah najbolj oporekali. Cankarjeva umetnost je vselej stala v areni življenja, pravi, in njegovo kruto smešenje je le na videz razdiralno: razkrinkava fantome in fetiše, da bi obračunal z njimi in osvojil novo življenje, novo zdravje. Samo na pogled mu je »Pohujšanje« burka, v resnici pa tragičen obračun z dekadentno družbeno moralo. Hvaležen je Cankarju, da je mogel biti gledalec pri njegovi predstavi, saj postane človek po takem večeru bolj zdrav in sposobnejši za življenje, kakor je bil prej.'" Taki so poglavitni prispevki češkega esejista Rajmunda Habfine k osvetlitvi Cankarjevega dramskega dela v tridesetih letih.''- Njegova zavzetost pri iskanju resnice o Cankarjevem delu — ne glede na to, ali je njegova analiza vselej do kraja neoporečna — je bilo v tistem času prav tako presenetljiv pojav pri raziskovanju Cankarjeve drame, kakor je bilo v dvajsetih letih komaj še razumljivo presenečenje, da se je odločil češki znanstvenik za pisanje velike knjige o razvoju slovc:iske drame, knjige, kakršne ne prej ne pozneje ni napisal na Slovenskem nihče. Prav ta osebna nota in strastna zavzetost, ki je pri Wollmanovi študiji z znanstvenimi ambicijami kajpada ni in ne more biti v toliki meri, daje Habfinovim esejem o Cankarjevi drami še posebno vabljivost in pomembnost. (Konec prihodnjič) =» Divadelni list, Brno 1935/34, str. 731; prim. tudi Jutro 7. julija 1934, št. 153. '^ Prim. tudi »Cankar a Morava«, Kolo, Brno 1934, str. 25. 763 CANKARJEVA DRAMA V PRAŠKIH GLEDALIŠČIH PO LETU 1918 Dušan Moravec (Konec) Četudi se omejuje naše razpravljanje na iskanje gledaliških vezi med obema središčema, Prago in Ljubljano, se zdi vendarle potrebno, da se pomudimo vsaj ob enem primeru tudi v drugem češkem mestu, v Brnu. Po vseh že opisanih neizpeljanih načrtih in obljubah, da bi to ali ono Cankarjevo delo uprizorili na katerem od velikih praških odrov, se je odločilo za to gledališče v moravskem Brnu, in to gotovo na pobudo našega znanca, dr. Rajmunda Habfine. Ta je pripravil prevod, napisal že omenjeni esej za gledališki list in celo pred zaveso spregovoril o pomenu pisateljevega dela. Premiera, ki so jo sprva najavljali že za marec ali april, je bila navsezadnje šele zadnji dan v gledališkem letu, 50. junija 1934 in to v veliki gledališki hiši Na hradbach. Za režiserja so povabili dr. Branka Gavello, sceno je pripravil ljubljanski Ceh Vaclav Skrušny, igrali pa so med drugimi člani brnske Drame Vladimir Leraus (Petra), Jar-mila Lazničkova-Svobodova (Jacinto), František Šlegr (župana), Jos. Skfivan (Šviligoja) in Ant. Klimš (Zlodeja). Tri dni po premieri so objavile brnske »Lidove noviny« daljšo oceno svojega kritika dr. C. Jefabka. Njegovo mnenje je bilo, da farsa ni prepričala o tistih velikih in tako rekoč »usodnih smotrih« Cankarjeve dramatike, ki je o njih govoril prevajalec pred premiere, in sodil je, da je prevajalčevo mnenje znatno višje, kakor ga uprizorjeno •delo zasluži. Igra se mu zdi neenotna, pritegnila ga nista — vsaj ne v toliki meri kakor Habfino — ne motiv ne obdelava tega motiva. Igranje v splošnem pozitivno ocenjuje, medtem ko sta ga spominjala tako režija kakor scena bolj na operno kakor na dramsko usmerjenost obeh avtorjev. Vendar, tako sklepa kritik svoje poročilo, je igra zanimiva, preprosta in jasna — in ji daje tako hkrati priznanje, ki se ne ujema prav s prejšnjimi sodbami.^^ Še veliko ostrejši je bil Pavel Fraenkl v časniku »Narodni osvo-bozeni«, češ da se v tem delu »neorgansko meša lesorezni naturalizem zgodnjega G. Hauptmanna z lirično zanosnim simbolizmom hrepenenja, individualizma in z bolestjo oplojene strasti. Skorajda vsi poročevalci ^^ Lidove noviny 3. julija 1934, št. 42; prim. tudi Jutro 6. julija 1934, št. 152. 893 se zapletajo v polemiko z uvodno besedo R. Habrine, najostreje pa ravno P. Fraenkl, ki njegov »ritmizirani, toda nekritični predgovor« že kar žaljivo ironizira. Zanj to ni ne velika drama ne mogočna simbolika, kakor je sodil Habi'ina. Zanj je to predvsem silen subjek-tivizem in prav zaradi tega, ker je Cankar preveč izrazit subjektivist, ne more biti po kritikovem mnenju tak dramatik, za kakršnega ga proglašajo. Kar zadeva samo uprizoritev, je tudi tega kritika motil predvsem preveč operni stil režije.^^ Nekaj dni kasneje pa je izšla veliko ugodnejša ocena v dnevniku »Narodni listy«. Poročevalec se veseli, da je doživela igra po šestindvajsetih letih vendarle tudi češko premiere, saj sodi ta »ironična, dra-matsko močna in globoko pesniška komedija« med »najlepša dela slovenske dramske književnosti«. Tako kakor Habfina skorajda v vseh svojih esejih govori tudi ta ocenjevalec o Nietzschejevem vplivu na Cankarjevo delo, o brezobzirni satiri na tartuffovsko družbo, predvsem pa o veri v lepoto, mladost, umetnost in življenje, kar »daje Cankarjevi dekadenci pečat višje posvetitve«. Tudi mnenje o uprizoritvi je ugodnejše, predvsem o »domiselni Gavellovi režiji«, četudi pravi, da se je že čutila utrujenost konca sezone.'* Glede uprizoritve je zanimiva še pripomba poročevalca v strokovni gledališki reviji, ki mu je »Pohujšanje« — najlepša slovenska igra, vendar da so uprizoritvi manjkali ravno tisti »ironični motivi, ki jih je posebej podčrtaval dr. Habfina v uvodu«.^° Ta opomba, če ji smemo verjeti, še zgovorneje kakor ona o operni režiji govori za to, da brnski krst slovenske farse ni bil zgleden; dogodek pa sodi že zaradi svoje izjemnosti in osamljenosti — ne glede na raven uprizoritve — med najpomembnejše v kroniki gledaliških vezi med Cehi in Slovenci. Določeno je bilo, naj bi gledališče v Brnu že v začetku naslednje sezone seznanilo svojo piibliko še z drugim Cankarjevim delom, to pot s »Hlapci« — prevajalec Habfina jim je dal ime »Pacholci« — in o nameravani predstavi se je na Češkem in pri nas že pisalo. Kulturna revija »Archa« je posvetila enega izmed svojih zvezkov jugoslovanski književnosti in ob tej priložnosti obljubila najprej premiero »najpomembnejše Cankarjeve idejne drame«, za januar pa še upri- ^^ Narodni osvobozenf 3. julija 1934', št. 153; prim. tudi Jutro 10. julija 1934, št. 133. ''* -il. Narodni listy 7. julija 1934, št. 184; prim tudi Jutro 11. julija 1934, št. 156. ^ ask, Československe divadlo 1934, str. 249. 894 zoritev Novačanovega »Hermana Celjskega« v Vybiralovem prevodu.''" Oboje je najavil tudi ljubljanski dnevni tisk, Cankarja že za mesec november.'''' Ne prve ne druge premiere pa ni bilo. Kje se je zataknilo, ne vemo. Jifina Telcova-Jurenkova, ki je pred nekaj leti iskala sledi jugoslovanske drame v Brnu, pravi, da bi morala biti premiera 27. novembra, kar se ujema z napovedjo v tisku; pripravljal jo je režiser Josef Skfivan, ki je igral malo prej Šviligoja v »Pohujšanju«, tudi scenski osnutki so bili že pripravljeni. »Do realizacije pa ni prišlo,« pravi Telcova, ne da bi nam pojasnila, zakaj, »in jugoslovanski državni praznik, ki naj bi ga počastila premiera, je proslavil baletni ansambel.«^' Vendar prevod neutrudnega Rajmunda Habfine ni obležal v arhivu brnskega gledališča: dve leti kasneje, spet v počastitev narodnega praznika, je spregovoril Cankar s praškega delavskega odra: odločili so se za »Hlapce«. Zveza delavskih gledaliških amaterjev je pripravila jeseni 1937 v praški Karlovi ulici uprizoritev te drame z novim naslovom »Učitel Jerman« v režiji Frant. Spitzerja in z igralcem Masakom v naslovni vlogi. Premiera je bila 27. oktobra, v naslednjih dneh pa so dramo še večkrat ponavljali, o čemer pričajo poročila v časnikih in revijah, tako naših kakor čeških.'® Ta dan, 27. oktober, je gotovo eden najzanimivejših datumov glede vezi med češko in slovensko dramatiko, saj so bile isti večer v češki prestolnici kar tri slovenske predstave: poleg naših »Hlapcev« še premiera Kreftovega »Veleizdajalca« (»Kreature«) v velikem gledališču na Vinohradych, hkrati pa so na drugem delavskem odru, v Karlinu na robu Prage, uprizorili Novačanovo dramo »Veleja«.^" Naše »Hlapce« so igrali v stalnem delavskem gledališču starega mesta, torej v samem središču Prage, v znani dvorani Unitaria, ki je slovela po svojem zelo pisanem življenju: bila je pravzaprav last ameriške verske sekte in tako so bile v njej pridige, predavanja, pobožnosti itd., pa tudi gledališke predstave. Delavsko gledališče, ki svojega doma ni imelo, je bilo tam stalen gost in zbralo je tisti čas »» Archa 1955, 6. zv. " Jutro 8. oktobra in 29. oktobra 1935, št. 233 in 251. ^' Jihoslovanska dramatika v Brne v letech 1918—1938, Časopis Morav-skeho musea v Brne, 1958, str. 123. "" Prim. Jutro 30. oktobra 1937, št. 254, in 24. novembra 1937, št. 273, in pa Slovansky prehled 1938, str. 95 itd. *" Prim. tudi Ceskoslovensko-jihoslovanska Revue 1937, str. 213. 895 zelo upoštevane igralce, njegove uprizoritve so imele dober sloves, bile so pogosto drzne in so stremele za nečem novim; celo tako strogi kritiki, kakor je bil na primer Vodak, so radi priznavali, da ti delavski gledališčniki bolje razumejo bistvo svoje reči kakor profesionalci, poznajo svoje občinstvo in čutijo z njim. Ljubljanski režiser Bratko Kreft, ki je imel isti večer svojo premiero v Pragi, si je ogledal eno izmed sorazmerno številnih ponovitev — najmanj šest jih je bilo — in v njegovem takratnem poročilu se je ohranil zanesljiv opis te predstave. Režiser delavskega odra je razpolagal z najpreprostejšimi sredstvi, posebej še kar zadeva zunanje reči. V sredini odra je bilo nekaj nepokritih praktikablov, ki so mu služili deloma za ponazoritev inscenacije, deloma za boljše in preglednejše razporejanje oseb. Prvo dejanje inscenacijsko sploh ni bilo naznačeno: igralci so stali na različnih mestih in se j^ogovarjali o izidu volitev; samo sončnik nervozne učiteljice je pričal, da se godi vse to nekje na prostem. S tem, tako je sodil Kreft, je lahko stopila vsebina igre bolj v ospredje in četudi zunanja dinamika sicer ni bila tako močna kakor pri naših (takratnih) predstavah, je vendar notranja napetost v skrbno zrežiranem dialogu in v tipih, ki so jih podali igralci, dobila v prvih treh dejanjih prav presenetljive oblike. Med moškimi osebami je dajalo to poročilo največ priznanja interpretu župnika, med ženskimi, ki so na splošno nekaj zaostajale, pa je posebej omenjalo Jermanovo mater. Iz drugega dejanja nam je ohranil Kreft anekdotičen zapis o prizoru, ko nadučitelj in Komar čistita šolsko knjižnico, pa zgrabita ob Prešernovem imenu kar cel kup knjig — moment, ki se je zdel pri predstavi poznavalcu simboličen ob primeru drobnega zvezka poezij, ki je vreden celega kupa knjig. Prva tri dejanja, pravi poročilo dalje, so bila prav izvrstno podana, v četrtem in petem pa so motile predvsem spremembe v besedilu, ki so ga delavski igralci — v nasprotju s pričakovanji — omilili: črtali so Jermanov prizor s samokresom, prav tako pa so sprem.enili konec, ki se jim je zdel preveč pesimističen. Kljub takim nedopustnim spremembam, ki pa že malo za tem niso bile več »za nas nenavadne«, kot se je še zdelo Kreftu v Pragi, saj so tisti čas tudi domači uprizoritelji smeli posegati v notranje tkivo »Hlapcev«, pa sklepa poročilo, da je bila predstava lepa in zanimiva.''^ Praški tisk je odmeril ocenam te predstave sorazmerno veliko prostora, čeprav je šlo pravzaprav za amatersko ali »polpoklicno« dejavnost, kar priča hkrati o tem, da je imel ta delavski oder dober sloves. " Jutro 23. novembra 1937, št. 275. 896 Komunistični dnevnik »Rude pravo« je objavil že pred premiere članek o Cankarju, o njegovem literarnem delu in še posebej o »Hlapcu Jerneju«, pa tudi o pisateljevem političnem delovanju in o njegovih vezeh s socialnodemokratsko stranko. Odločitev, da bodo na tem odru uprizorili »Hlapce«, tako beremo, je dokaz, da se delavsko gledališče prav zaveda svojih dolžnosti in da je prav presodilo vrednost Cankarjevega dela.^^ Ocena, objavljena v istem dnevniku nekaj dni kasneje, je videla v Cankarjevem delu predvsem kritiko predvojne slovenske vasi in njen boj s klerikalizmom, vendar se ji zdi odrska podoba vsega tega pregrobo realistična in ljudje karikirani, v igri sami pa da se prepletajo živo aktualna mesta s takimi, ki govore o danes že zastarelih in premaganih pravdah.^^ Ze po vseh dosedanjih poročilih lahko sklepamo, da je šlo vsaj za zanimivo, če že ne umetniško neoporečno predstavo. Vsi ocenjevalci pa se niso strinjali z režiserjevim drznim konceptom. Ena izmed revialnih ocen je imenovala Spitzerjev poskus »naivno zablodo pod videzom moderne režije«, vendar, pravi, je kljub temu prišla do izraza »tehtna in mogočna avtorjeva beseda o trpki usodi slovenskega izobraženca.«^^ Najzanimivejše pa je gotovo mnenje strogega gledališkega presojevalca, J. Vodaka. V uvodu je ta znani češki estet poudaril najprej Ibsenov vpliv, bolj natančno vpliv »Sovražnika ljudstva«, ki da pronica povsod prav očitno, zlasti še tam, kjer »hodi župnik za Jermanom s spravljivim svarjenjem«, in tam, kjer nasprotniki izzovejo Jermana na ljudskem shodu, vendar priznava in šteje drami v dobro, da je »njeno okolje živo in domače, da se pisatelj ni omejeval v strastnosti svojega pojmovanja, sleherno, tudi najmanjšo postavo je prežel z naraščajočim bojnim vretjem in ustvaril prizore, ki kažejo skrajno poudarjeno objestnost klerikalcev ali njih napadalno škodljivost .. .< Prav ta element Cankarjeve drame, ost proti klerikalizmu, je bil še posebej po volji kritiku Vodaku, ki je dajal tudi igralskim kreacijam in še posebej inteligentni postavi Jermana veliko priznanje. Zapisal je h koncu svojo željo, naj bi »Hlapce« uprizorilo še kakšno večje češko gledališče, vendar je dodal tej svoji želji značilen in, kot smo že ob prejšnjih neizpeljanih obljubah videli, tudi upravičen dvom: katero državno gledališče bi moglo biti toliko protiklerikalno?*^ *" Rude pravo 26. oktobra 1937, št. 251. ^ -a-, Rude pravo 31. oktobra 1937, št. 256. t ** J. H. H., Československo-jihoslovanska Revue 1937, str. 214. l " Ceske slovo 3. novembra 1937, št. 259. 897 In tako je ostala predstava »Hlapcev« na praškem delavskem odru edina v češkem mestu; dve desetletji pozneje je razmišljal o novi uprizoritvi E. F. Burian, vendar do uresničenja tudi tedaj žal ni prišlo. Malo za tem so zasedli najprej Češkoslovaško in potem našo deželo; možnosti za medsebojne vezi, ki jih prej nismo znali urejati tako, kakor bi jih lahko, so zdaj za dolgo vrsto let popolnoma zastale. Kakor hitro pa so se vremena zjasnila, so na obeh straneh poskrbeli, da bi se obudile nekdanje vezi, prav gotovo pa so v tistih plamtečih majskih dneh na obeh straneh tudi želeli in verjeli, da bodo te zdaj še veliko trdnejše in trajnejše. Tisti čas, ko so se v ljubljanskem gledališču odločili za Čapkovo »Mater«, so v dveh uglednih praških teatrih pomislili na Cankarja. T Narodnem divadlu, kjer naj bi že natančno štirideset let prej — v maju 1905 — uprizorili »Kralja na Betajnovi«, so zdaj na novo pretipkali češko besedilo te drame, delo nekdanjega ljubljanskega igralca Karla Hašlerja. Kopija, ki jo hrani arhiv,''" je precej motna; dokaz, da dela niso samo pretipkali, temveč tudi razmnožili, to se pravi, pripravili za uprizoritev — kako naj bi si to drugače razlagali? Ta kopija ima 55 strani velikega formata, naslov »Betajnovsky kral« — s takim imenom so dramo uprizarjali tudi avgusta 1918 v praškem predmestju^^ — in letnico 1945, kar vse