884
Slavko Mihalič
Ivan Goran Kovačić (1913—1943)
JAMA     I
(Odlomek)    Kri moja luč je in tema je moja. Skopali iz očesnih so votlin mi s srečnim vidom blago noč pokoja; zenico v mozgu žge do bolečin od kapelj dneva ogenj podivjani. Ugasnile oči so mi na dlani.
Gotovo v njih so še drhtele ptice, odblesk neba lahno se zamajal, ko sem zaznal: s sinjino v dno zenice se je potopil mi obraz krvav. Smejo oči se v dlani sončnim nitim, a solze mi ne morejo več liti.
Samo med prsti kaplje goste, vroče kapljale so, da rabelj nož zato, razdražen od votline zevajoče, zabode v vrat še z večjo mi slastjo; a mene te krvi milina gane, da čutil kaplje sem ko solze slane.
Pred grozovitim mrakom žarek zadnji bil noža bliskovitega je blesk in krik, bel še v slepoti nenavadni, in rabljev bele bele kože lesk; bili so namreč do pasu vsi goli in nagi nam tako oči so boli.
Šest stoletij hrvaške poezije
O bolni sij, tako ostro zasvetil nikoli nisi v jutranjici dne ne v ognju, blisku; kot bi lil solze ognjene, z njimi žar v votlinah netil: a skozi ta pekel so bliski klali in kriki drugih mučenikov žgali.
Ne vem, doklej je besni ogenj trajal,
ko bule poženo mi iz votlin,
trde in grozne, da sem se zamajal,
začutil, da v dlaneh oči držim
in rekel: »Slep sem, ljuba moja mati,
kako čem tebe zdaj objokovati. . .«
A luč mogočna ko zvonov nešteto z zvonikov belih pamet prežari: S Siona sem uzrl svetlobo sveto, božansko luč, svetlobo, ki jasni! Svetlečo ptico! Mesec! Svetlo reko! Drevo! Luč, kot je materino mleko!
A nisem nadejal se te bolesti:
krvnik mi reče: »Zgneti si oči!«
Za malo pal bi predenj brez zavesti,
ko gosta sluz že pest mi ovlaži;
in nič več nisem vedel, kaj je z mano:
zgrmel sem v brezno kot v mrtvaško jamo.
885