Venec lepih  dogodkov  iz življenja našega cesarja
5. Vljudnost našega cesarja.
eta 1883. se je naš cesar 14. februarja peljal po mestu. Kar sreča preprost vojaški pogreb. Svetli vladar ukaže kočijažu, naj postoji; nato vstane na vozu in salutira, da bi nepozna nemu vojaku izkazal zadnjo čast. Tako je ostal, dokler ni šel pogreb mimo, potlej še le ukaže pognati konje.
Na svojem potovaniu po Tirolskem (1. 1880.) je naš cesar opazil, da so dohod na kolodvorih zaprli, da bi se ne nabralo preveč Ijudstva. Pa kakorhitro je to zapazil, je takoj prepovedal zapiranje kolodvorov, rekpč: »Prišel sem Ie-sem, da bi videl svoje Ijudstvo, in hočem tudi, da naj me vidi moje ljudstvo."
Neki star Dunajčan se je (I. 1877.) zglasil in prO-sil zaslišanja pri cesarju. Kmalu pa se je izkazalo, da nima nobene posebne prošnje, marveč je le zato pri-šel, da bi mogel od blizu videti svojega Ijubljenega vladarja in enkrat v življenju govoriti ž njim. ln naš cesar Franc Jožef I? Kar nič ni bil nevoljen, marveč je še rckel blagosrčnemu starcu, kako ga veseli, da mu more izpolniti srčno žcljo, ter se je prijazno po-govarjal z njim.            *         *
*
Leta 1868. se je naš cesar peljal v Polo. Med vožnjo je padel neki brodar v vodo. Dasi je bil ves moker, se je vendar takoj zopet Iotil svojega dela. Cesar, ki je vse to videl, je vstal in, ker je bilo jako mrzlo, ga je hotel v svoji dobrosrčnosti ogrniti s svojim plaščem. Toda brodar se spoštljivo prikloni cesarju in reče: BNe, veličanstvo, ni treba, mi rnatrozi se ne zmenimo za take malenko^ti."
146
Leta 1867. je bila v Parizu velika svetovna raz-stava. Tudi naš cesarje vzprejel povabilo in šel v je-seni v Pariz. Francoska vlada je seveda vse poskrbela za varstvo svetlega vladarja. Nekoč opazi naš cesar gredč v razstavo, kako ga obdaja kot nekak potujoč kordon množica policajev. Vpraša, čemu to; reklo se mu je, da imajo ti stražniki nalogo, gnečo odvračati. Smehljaje se odgovori cesar: nRaje vidim, da mesuvajo nego čuvajo!"
V svojih mladih letih (1. 1853.) je šel naš cesar nekoč na lov na Štajerskem Oblečen je bil kotnava-den častnik in je imel s seboj samo enega izpremlje-valca. Zalezoval je divjega petelina in obtem nevedč zašel v tuje lovsko okrožje. Sreča ju lastnik tega okrožja in ves razjarjen zakriči: „Ali res ni več zako-nov v deželi, da sme vsakdo loviti po tujem okrožju?" — nKdo pa ste, mladi tnož ?" vpraša cesarja.
BČastnik!"
,,Vidim; pa bi tudi rad vcdel, kako se imenujete."
,Franc mi je ime."
,,Ali samo Franc? Prosim celo imel"
nNo, pridenite še Jožef."
nTorej Franc Jožef! Dobro; ložil Vas bom pri Nj. veličanstvu."
Jaz grem danes sam na Dunaj in vzamem lahko zatožbo s seboj Zastavim Vam svojo častno besedo, da pride zatožba v cesarjeve roke. Ta mirni odgovor nekoliko osupne posestnika, vendar zvest si svoje pravice reče mlademu možu: nZa sedaj vam vzamem puško."
Cesar pa se temu odločno ustavi in reče uljudno, da mu bode le prostovoljno oddal orožje, in sicer v njegovem stanovanju, ako ni predaleč.
BNaj pa bol" rečc posestnik. BMoj grad je le par sto korakov odtod. Ako vam drago, prosim, pojdite za menoj."
Ko pridejo v gradič, ju vede v sobo, kjer je sedela gospa v sredi med otročiči. Iz temnega obraza svojega moža  gospa  takoj   spozna,  da  mu  nekaj ni
SL   147   VS.
bilo po voiji, in sočutno poprašuje,  kaj je vzrok nje-govi nevolji.
,,Kaj bi se ne jezil?" odvrne mož. ,,Poglej ta-lc dva gospoda; vso noč sta lovila v mojem okrožju in sta mi pregnala petelina, ki sem ga nameraval ustre-liti za krstno slovesnost našega novorojenca "
Zadnje besede tega odgovora so opozorile ce-sarja na zibelko, kjer je sladko počivalo zalo detece. Sklone se čez zibelko in vzklikne: nAj. to je pre ljubezniv angelček, ki je prišel z nebes na zemljo."
Mati se zahvali s prijaznim smehljajem, kar tudi moža spravi v boljšo voljo, da ukaže, naj napravi tujcema zajtrk, češ, kdor je celo noč na lovu ob ta-kem vremenu, tudi rad kaj prigrizne.
Kmalu potem so sedeli gospodar, gospodinja in tuja gosta za mizo v prijaznem pogovoru. Ko vidi gospodinja moža že pri boljši volji, mu šaljivo po-nagaja, ali res še misli, da bo gospoda Franca Jožefa zatožil cesarju.
,,E, kaj bi to!" odvrne grajščak. BCesar bi imel pač preveč opraviti, ko bi se hotel ukvarjati s takimi ma-lenkostmi. Ne, ta reč je poravnana, ne govorimo več o njej !"
Cesar se zahvali in smehljaje pristavi: »Ker ho-Čete torej pozabiti ta dogodek, upam, da tudi meni ne boste odrekli neke prošnje."
,,Gotovo ne, če jo le morem izpolniti."
^Prosim Vas te usluge, da bi smel biti krstnt boter Vašemu otroku."
Vsa vesela poda gospa roko gostu in reče : BZ naj-večjim veseljem sprejmem ponudbo."  Bln kdaj bo krst ?"
..Prihodnjo nedeljo ! Ako neboste zadržani," pri-pomni gospodar.
BOne, prav gotovo ne ! Si bom že napravil prosto, in, če dovolife, pripeljem s scboj nekaj prijateljev."
Nedelja pride in ž njo tudi boter, oni lovec Franc Jožef. Toda, oj čuda! Preprosti častnik se je čudno izpremenil. V krasni generalski uniformi z bli-ščečimi redi na prsih, stopi z dvema spremljevalcema pred grajščaka, ki je tako osupnil, da skoro ni mogel izpregovorite besedice v pozdrav.
S3   148   PS
»Veličanstvo," začne jecljati, Bali mi morete od-pustiti? ..."
,O, ni treba nič odpučati!" mu seže cesar v besedo. wSaj sle imeli Vi prav. A tega, kar je zakrivil lovec Francjožef, ne smete povračevati botru Francu Jožefu. Danes sem prišel za botra Vašemu otroku, in temu pač ne boste oponašali, če Vam je ustrelil pe-telina. Danes je dan veselja in tega si ne smemo gre-niti z neprijetnimi spomini."