312
Socijalno-politiške razprave.
Bivša parižka komuna in socijalizem.
Socijalno-politiška študija.
Spisal dr. V. Zamik.
VII.
Skoraj vae komunistične sisteme, akoravno pri enojnem zakonu ostanejo, priporočajo lahko razvozljanje spolnih zvez, odgojevanje vseh otrok v javnih odgo-jevališčih in pa prenehanje vse privatne lastnine. Mislili so komunisti, da bi se s temi sredstvi najbolj dala enakost vsacega človeka doseči. Pozabili so pa pri vsem tem, da bi ravno s temi sredstvi stvar pospeševali, ki bi utegnila najbolj nevarna ustroju cele komunistične države postati, to je: preobilno pomnoževanje človeštva. Naj se po postavi kjegod ustanovi — pravi slavni Mirabeau — da ne bo treba nikomur za to skrbeti , kako bo svoje otroke preživel in izredil in kaj jim bo po smrti zapustil, videli bi potem, da bi se ljudje pomnoževali kakor podgane. Posledica take pre-obilnosti bi bila, da bi se v celi državi neizmerna revščina vgnjezdila in da bi se po tem takem ideal komunistov: enakost človeštva, le v tem dosegel, da bi bili vsi državljani enaki siromaki. Nazadnje bi bili komunisti pri tacih odnošajih primorani pri sebi kitajski zakon vvesti, da bi se smelo nekoliko odstotkov novorojencev razpostaviti in tako vničiti, da bi se na ta način preobilnemu pomnoženju človeštva v okom prišlo. V kratkem se dado vsi ugovori proti komunizmu s tem izraziti, da cika komunizem na zaničevanje individualnosti in na popolno vničenje vsake osebne posebnosti« Neomenjeni liberalizem sedanjega časa je razvitek raznovrstnosti in individualnosti na stroške društvene enakosti tako prekomerno pospeševal, da je na ta način neposredno društveno enakost, posredno pa pravo svobodo skoro popolnoma vničil. Z druge strani pa hoče komunizem s pretiranjem društvene enakosti neposredno svobodo osebe vničiti, s čemur tudi ob enem posredno društveno enakost zanikuje.
Marsikteri ljudjč, kterim ni o komunizmu razun besede same čisto nič znanega, mislijo, da se dade cela stvar zmirom z nekterimi praznimi šalami odpraviti in z občenitimi frazami enkrat za vselej vbiti. *) Take fraze so na priliko: da je komunizem protiversk in da hoče svojo državo izključivo na podlagi človeške pameti segraditi. Pa to ni res: Cabet na priliko je mo-noteist. — Nekteri  ugovarjajo tudi,  da je komunizem
*) Beri: Schaffles „Kapitalismus und Socialismus" stran 196 — 198.                                                       ¦            Pis.
313
nekrščansk. Tudi to je krivo. Kolikor komunizma se je v praksi vresničilo, vresničilo se ga je le na krščanski podlagi. Temeljna ideja društvene enakosti in pa poglavitni namen komunistične odgoje: povsod ljubezen do bližnjega vcepljevati in razširjati je skoz in skoz krščansko podvzetje, gotovo bolj krščansko, nego težnja za privilegijami nekdanjih „stanov" in pa denarna lakomnost sedanje judovske aristokracije. In kar se je komunizma kterikrat v praksi izpeljalo, izpeljalo se ga je samo v prvih stoletjih kristjanstva. Spominjamo tukaj le dogodbo z Ananijem in Safiro.
Ker pa komunizem razvitek individualnosti popolnoma zameta, postane tudi vsled tega skoz in skoz protigospodarstven (antiekonomičen). Marlo negospo-darstvenost komunizma tako-le opisuje:
Največi vžitek za vsakega človeka tiči ravno v tem, da sme s svojo privatno lastnino samovoljno razpolagati. Ta vžitek se pa po komunizmu zevsema vniči, ker vsakdo bi potegnil svoj živež iz javnih zaklad. Komunistična država vbije tudi vžitek, kterega si človek s tem privošči, da si delo sam po svoji volji izbere, med tem ko je pri komunizmu vsakdo k temu ali onemu delu primoran in komandiran.
Po komunizmu se tudi produktivnost oslabi, ker nikogar ne zanima, da bi si kaj prihranil in uglavničil (ali kapitaliziral). Delavna moč postane neproduktivna, ker lenuh ravno toliko dobi kakor marljivi, ker posebni talenti vsako vrednost izgubijo, ker so umetniki navezani na tehnične napotke in predpise nespretnih auktoritet, vsled česa ravno umetnost potem neha umetnost biti.