POŠTNINA PLAČANA T GOTOVINI
ŽIVL7EN7E
IN SVET
f ; "".......... ' j
I ŠTEV. J.	1J. januarja	KNJIGA 17#
19
huhuk* gg
Izhaja OD nedeljah ter stane na teto (dve nnjigu so um, ca poi teta t ena Knjiga; 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za inozemstvo: 1TAUJ A: četrtletno s ui, polletno lt) tu, celoletno ifu lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. CESKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA (N OSTALO INOZEMSTVO letno U/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, ttnafljeva ulica 6 TELEFON ST. 3122, 3123. 3124, 3125. 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905
1III1IIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1H
BORBA KOVIN ZA NADVLADO (tma) — Dr. Anton Debeljak: SKOZI ČRNO GORO IN ČRNOGORICO (3) — PUŠKIN (k) — O PRISILNEM JOPIČU IN GUMASTI CELICI (Kako so nekdaj »zdravili« umobolne - Vg) — SPOSOBNOST SRBSKEGA VOJAKA — NEZNANA KOLEDARSKA DEJSTVA — Cvetko Go-1 a r: ZGODBA O KREVSOVEM JURJU (3) — MARIJA BAŠKIRCEVA (K) — NAPREDEK NA MADAGASKARU (k) — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (3) — Vojteh L i n d t n e r: DRVOJEDKA — ARTHUR PINERO t - k — RUDOLF VON TAVEL t - k _ EDINSTVEN DNEVNIK — IZUMI V NARAVI (j. šu) — ALKOHOL IN POTOMSTVO — NAŠ JEZIK (Dr. Fr. Tomšič: Napisano ali napisano?) — TRGOVSKI POMOČNIK, SLAVEN KARIKATURIST (k) — CHARLES LAMB — TEHNIČNI OBZORNIK (Dvižni most z- električno osjo - tma — Kongres na gramofonskih ploščah - tma) — ČLOVEK IN DOM (Ogrevalec vode -tma) — RADIO — ŠAH — ZA MISLECE GLAVE — NEKAJ ZA VSE — N a p 1 a t-nicah: HUMOR — KRI2ALJKA Z OBRATNICAMI (Crassus) — ANEKDOTE
Slika na ovitku: RUSKA KMEČKA TIPA Naslovna slika: PETER 2MITEK: »RUDARJEVA 2ENA«
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA«, bodo izšli poleg že naznanjenih naslednji prispevki:
Restif de la Bretonne — Namakanje v Mezopotamiji osem sto let pred krščansko dobo — Srce Azije — Letalci v živalskem svetu — Stiki med neomikanimi ljudstvi — Slikar Leopold Robert — Vojak Cristčbal de San Vicente in Don Quijote — Vohunske modrije — Smejemo se, pa ne vemo zakaj — S kakšnimi sredstvi gradi tehnika — V Brugah — Nov tip majhnega avtomobila — Umetnost rezanja i. dr.
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN PO DRŽ A J
VSEBINA ŠT. 3:
e/o
lillllllllllllllllilllllllH
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR - TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK

2IVL1EN7E IN SVET
STEV. 3.
V LJUBLJANI, 13. JANUARJA 1B35
KNJIGA 17.
BORBA KOVIN
i
ovine so tihe, skromne služabnice človeka. Kjerkoli je treba premagovati težke upore, nad-vladati ogromne sile ali oblikovati občutljive predmete, izvršujejo one naloge, ki jim ostale snovi niso kos. Učinkom kovin se skoro nihče ne čudi; zde se nam kar samo ob sebi umljivi. Zrasle v globokem naročju zemlje, očiščene in pretopljene v ognju, niso mogle vzbuditi v človeku onega čuvstva ljubezni in hvaležnosti, katerega so deležne snovi, ki nastajajo in preminevajo pred njegovimi očmi. One so mrtva materija, ki ga v notranjosti pušča hladnega. Ni je pesmi, ki bi opevala lepoto in pristnost navadne, nežlahtne kovine.
Danes, ko si življenja brez kovin ne moremo več predstavljati, se le redko zamislimo v dobe, v katerih je imela kovina povsem drugačen ter podrejen pomen.
Izmed kovin je najstarejši Dron, zlitina iz bakra in kositra (današnje ime je okrajšava za »aes Brundisium«, kovina iz Brindisija). V bronasti dobi so iz njega izdelovali vse kovinske predmete. Mnoga stoletja pozneje so iz njega vlivali zvonove in še kasneje topove. In ker nanj skoraj ne vplivata zrak in voda, so že davno iz njega vlivali spomenike, katere prevleče kmalu le zeleni volk ali patina. Vendar prepušča le-ta sijaj kovine ter daje materialu plemenit kovinski videz.
Kmalu za bronom se je pojavilo železo, ki je bilo dolgo časa v primeri z lesom ali kamnom predragoceno (zaradi težavne in nedonosne dobave) ter so ga uporabljevali le za izdelavo najbolj potrebnih izdelkov, za orožje, orodje, razne poljedelske priprave in umetnine. Kajti uporaba kovnega železa — drugih vrst železa tedaj še niso poznali — je bila odvisna od kulturne stopnje posamezne dežele. Cezar omenja, da sta, bila tedaj, ko je prispel v Britanijo, torej petdeset let pred našim štetjem, ondotnemu prebivalstvu zlato in železo enako vredni kovini. Prebivalci so namreč posedovali le tolikšne množine teh kovin, kolikor so jim ju prinašali trgovci. Čeprav je bila Anglija pred petdesetimi leti prva glede pridobivanja železa na svetu, je vendarle zadnja spoznala načine za tehniško dobavo železa.
ZA NADVLADO
Za železom je spoznalo človeštvo med. zlitino bakra s cinkom. 2e 1. 330. pr. Kr. je bil zapisal Aristotel: V Indiji kopljejo baker, ki se razlikuje od zlata le po okusu. Medtem, ko moremo iz zlatih posod prijetno piti, dajejo posode, ki vsebujejo baker, pijači neprijeten okus. Zato priporoča okus pijač kot sredstvo za razlikovanje obeh kovin. Kmalu za medjo so spoznali še kovini svinec in kositer. Toda vse te kovine in zlitine je premagala navidezno naj-skromnejša izmed njih: železo. Njegove izredne lastnosti, njegova uporabnost pri izdelavi različnih predmetov, so bila človeku najmogočnejši vzgon. da je usmeril vso svojo pridnost in inteligenco na vprašanje: kako zboljšati predelavo in povečati pridobivanje železa? In če se ozremo na razvoj te kovine, vidimo, da se je z vsako zboljšavo zvečala njena uporaba.
Ko so gradbeniki gotike iti renesance pri gradnji vedno večjih in smelejših obokov in kupol zrli z rastočim nezaupanjem na takratni edinstveni gradbeni material, na kamen, se niso mogli premagati, da ne bi rabili železa v obliki palic za preprečitev obočnfh premikov in za vezavo kamenitih kupol. Z železnim obročem sta speti 1. 1523. zgrajeni kupoli Markove cerkve v Benetkah in mlajša Michelangelova kupola Petrove cerkve v Rimu. Portal Ste-Genevieve in kolonade v pročelju Lou-vra pa vsebujejo že toliko železa, da bi se brez njega dobesedno razsule. Toda gorje stavbeniku, ki bi tedaj drzko razkazoval železo na fasadi! Le na skrivaj so smeli zaupati sivi kovini toli važen posel.
Ali močni hlapec, ki se s plemenito stavbno umetnostjo ni smel družiti, se je na drugačnem, precej sorodnem po-prišču kaj kmalu popolnoma uveljavil: pri gradnji mostov. Kje in kdaj je nastal prvi železni most na svetu, tega danes ne vemo več. kajti njega vznik je zakopan v tmini izven evropskih izročil. Ze 1. 1667. je opisal znameniti jezuit A. Kircher v delu »China monu-mentis illustrata« železni verižni most. ki so ga baje "postavili v Kristusovih časih blizu mesta Kingtung. Sedemdeset let pred izidom Kircherjevega dela je bil napravil benečanski inžer.jer Favst Veranti načrt za vlivanje mostov, stropov in streh iz sirovega že-
IKI
ieza, ki so ga tedaj pričeli pridobivati v plavžih. To je bila prav za prav prva dobava železa na debelo. Vendar je trajalo 200 let, preden je dozorela Veran-tijeva ideja. L. 1877. je bil izročen prvi litoželezni most pri mestu Ironbridge (zanimivo poimenovanje mesta po mostu1: Železni most!) čez reko Severa prometu. Sličen most so 16 let pozneje zgradili v Šleziji. Okoli 1. 1800. so v Evropi in Ameriki železni mostovi že vidno izpodrinili kamenite. Ko se je v plavžarstvu razvil postopek, ki je omogočil predelavo sirovega železa v kovno železo, je le-to kaj kmalu izrinilo prvo. Ker se je kovnemu železu kmalu pridružilo valjano, so po letu 1880. sko-ro povsem prenehali z vlivanjem že--le za.
Stavbarstvo, dasi obteženo s tisočletno tradicijo, se v očigled doseženim uspehom v gradnji mostov, ni moglo izogniti vplivom »nove« gradbene tva-rine. Tudi tu je spočetka zagospodovalo lito železo. Iz njega so napravili čitalnične dvorane Ste-Genevieve in National v Parizu, borzo in muzej v Bedinu ter univerzitetno avlo v Oxfor-du. Poleg teh večjih stavb je vzniknilo tedaj mnogo litoželeznih pročelij in spomenikov; v Ameriki je vzrasla v njem kar cela antična, baročna in gotska tek-tonika.
Doba kovnega železa ima na ogromnih svetovnih razstavah v Lon-
donu (1851), Dunaju (1874) in Parizu (1888) ter v 300 metrov visokem Eife-lovem stolpu v Parizu svoje najizrazitejše simbole.
Prav v letih, ko je želo železo največje triumfe, so ga začele izpodrivati druge kovine. Razvoj kemije, metalurgije in elektrotehnike je povzročil precejšno preorientacijo. Do vedno večje veljave je prišel zopet baker, ki je sicer v bronu kot kovini za topove živel skrito, toda spoštljivo življenje. Saj je na primer narasla le množica knjig, ki so obravnavale razne načine vlivanja brona, tako mogočno, da bi z njimi mogli napolniti zajetno knjižnico. Njemu se je pridružil še aluminij, kovina, ki so ji obetali največjo prihodnost. Toda kljub temu se uporaba in pridelava železa — najbolj gospodarnostne kovine sploh — nista zmanjšali.
Novo zmagoslavno pot železu in jeklu je vtrlo zopet stavbarstvo, ker se je posebno jeklo vedno bolj uveljavljalo pri vseh močno obremenjenih gradbenih enotah. Že ob koncu minulega stoletja so se bih brezizjemno uveljavili jekleni nosilci stropov ter okenskih in vratnih opor. Polagoma so nastale stavbe s sistematično izoblikovanimi skeleti iz jekla in betona, ki jih je izpolnjeval lahek in luknjičav material. Le-ta je imel drugotno vlogo; služil je zgolj toplotni osamljivosti in omejeval prostor. V Ameriki in deloma tudi v Ev-
T. Schultze-Jasmer	y PRISTANIŠČU (lesorez)
ropi so zrasli nebotičniki; največji Em-pire State Building je visok 380 metrov; prekosila ga bo kmalu 450 metrov visoka Sovjetska palača.
Ce usmerimo vnovič pogled iz naše dobe v prvo polovico devetnajstega stoletja, si skoro ne moremo predstavljati stroškov, ki so nastali pri napravi modelov za en sam litoželezni most. Zato se ne smemo čuditi, da se je vlivanje železa vedno bolj umikalo smo-trenejšim postopkom ter se še danes vidoma umika varenju. To trditev nam najlepše ponazori primer. Med tem ko so še nedavno morali ogromna ogrodja ladijskih motorjev na surovo olje vlivati v tovarnah, jih danes iz enostavnih gradbenih delov, iz pločevine in nosilcev, zvarijo kar na licu mesta — v ladji. Z varenjem ni torej dosežen prihranek samo v denarju in na času, temveč tudi v teži, ki pomeni v ladje-giradbi alfo in omego.
Poleg uspehov jekla v gradbeni stroki, ki nam postanejo razumljivi, če si predočimo le drzko obliko modernega mostu ali visoke stavbe, so nam ostali uspehi v borbi za dosego vedno bolj zmožnih vrst železa in jekla, ki se skrita očem javnosti, vrši v laboratorijih, še precejšnja uganka. Tu preizkušajo izvežbani tehniki topljivost elementov ogljika, kroma, niklja, mangana, vol-frama, zirkona itd. v železu v zvezi s segrevanjem, ohlajanjem in drugačnimi fizikalnimi operacijami. Tehnični in go-spodarstveni vplivi tukaj doseženih uspehov so neprecenljive važnosti. Da so nam postali telefon, telegraf, radio, letalo, podmornica in elektromotorji nekaj vsakdanjega, se moramo zahvaliti le žlahtnim vrstam jekla, kojih odpornost, žitkost in trdnost rastejo od leta do leta. Elektrolitsko železo, ki ga pri 120° C iz raztopine železove soli izloči e'ektrični tok je idealno železo za elektromagnete. Motor z učinkom Vi konjske sile zveča po zamenjavi navada.ga železa z elektrolitskim svoj učinek na 1 in % konjske sile. Tudi današnjo kemiKko industrijo si brez žlahtnih vrst jekla ne moremo zamisliti. Dobava dragocenih in v poliedelstvu koristnih duš;W>vih spo>!n bi bila brez niih zelo otežkočena. Še nedavno so bili inženierji prepričani, da ne drZe nami kotli več ko 20 atmosfer pritiska. Danes -niso redke naprave s kotli, ki vzdrže 100 atmosfer ter so se celo že kotli k' vzdrže pritisk 200 atmosfer uveljavili.
Toda tehnika in znanost nista rešili zgolj kemijsko-tehniške plati kovin samih, marveč sta posvetili kar največjo pažnjo sigurnosti kovinskih konstrukcij. Dokler so bila izkustva glede trdnosti in vzdržljivosti ali skratka zmogljivost kovin še majhna, smo bili prisiljeni k potrati. Kajti varnostni predpisi zahtevajo, da mora biti vedno zadoščeno tako zvanemu varnostnemu koeficientu. In če zmogljivosti ne poznamo smo pač prisiljeni k previšni uporabi kovin.
Ko smo sedaj prešli razvoj stro.ne industrije, elektrotehnike, ladjedelstva in stavbarstva, obrnimo še za hip pogled na kovinsko opravo. Čeprav jo bolnice in vojašnice s pridom uporabljajo že dolga desetletja, si vendar ni mogla utreti poti v zasebna stanovanja in v pisarne vse dotlej, dokler niso vsaj deloma prenehali predsodki, češ, da je kovina mrzla, trda in okorna.
Danes smo prepričani, da je kovinska oprava praktična, udobna ter trajna. Zato je tudi padel pri nji pokost, ki je na stotero načinov hotel pričarati kovini videz lesa. Saj pa tudi naravno izglajeni kovini ni moči odrekati estetskega učinka, zlasti še ko jo srečujemo v zdravniških posvetovalnicah, v pisarnah in v trgovinah.
Razvoj kovin nam tudi zgovorno priča. da se posamezne države ne smejo opirati izključno na bogastvo zemlje. Kajti z zanemarjanjem duševnega dela in njih prebivalcev, jim bo slej ko prej zraslo bridko razočaranje. Kdor bi si na primer drznil prerokovati s solitrom obogatelim prebivalcem republike Čile, da bodo zašli v bedo. ker jim bo postal nevaren zrak — snov brez cene — teea bi še pred vojno zasmehoval ves svet. In danes? Danes dobivamo iz zraka vse važne dušikove spojine!
Dejstva, da so se s požlahtitvijo kovin in z umno izrabo sirovin marsikatere države bistveno opomogle, govore jasno dovolj, da v tem pogledu ni kaz-no čakati križem rok. Ali bomo pustili baker v navadnem staniu ali mu bomo dodali nekoliko kovine berilija ter mu s tem podvojili vlačnost ter zvečali trdnost in odpornost? Ne, ker bi s tem škodovali sebi!
O kovinah velia torej, da mo>ra:'o preden se uveljaviio prestati »vice«. Dokazati morajo, če odgovarjajo zahtevam do nanredku ter dokazati svojo smotrenost in zmogljivost.	(tma)
SKOZI ČRNO GORO IN ČRNOGORICO
DR. ANTON DEBEI>JAK NADALJEVANJE
b petih zjutraj mi je pred hotelom osnažil čevlje čistač, Grk, ki je že štiri dni za nama pohajal. Rad bi v Ljubljano, če ni tam že preveč oistačev ...
_ Čez nekaj ur sva kramljala z
načelnikom postaje g. Abramovičem, ki pozna Ljubljano, Novo mesto, Soboto, nato pa smo tandara-mandara oddrdrali po najožjem železniškem tiru v Jugoslaviji z miniaturnim vlakom proti Plav-nici. Vozil nas je strojevodja iz našega Trbovlja (pravilne jša in za tujce lažja oblika bi bila: Trebovlje). Svet je pust, peščen, neploden. Zdrčali smo po mostu preko suhe široke Cijevne. V brentah vozijo z vlakom vedo, ker v Plavnici je voda »bolesna«. Pojavlja se rodovitna ravnica Zete: tobakovo polje, koruza že pospravljena, smokve, murve, trta v brajdah. V Golubovcih je lepo grozdje po 2.50. Kolesar se vozi vštric z našim mlinčkom za kavo in se pogovarja s strojnikom. V spodobni razdalji stoji na straži vrsta visokih topolov.
Ob pol desetih nas čoln prepelje — 25 oseb — po prekopu na parnik »Sken-derbeg«, zasidran na Skadrskem blatu. Jezero je potopljeno kraško polje, na plitvinah 2 m globoko, na osrednji ravni 4—7 m, po vrtačah do 44 m, n. pr. Ra-duško Oko. Iz gladine štrli do 50 otokov, najvišji se imenuje Vranjina gorica; ostale »gorice« so nizke ter obrasle z lovoriko. Po plitvinah stoje pelikani, katerih mast rabijo proti skrnini. Rib je obilo. Posebno slujeta neka postrv in saraga, ker jih ni drugod v Evropi. Sa-ragi pravijo tudi ukljeva. Pri tem imenu se vprašujem, ali ni nastalo po pre-devu iz: uljiicva (oljka, olje). Jeseni vržejo mrežo, 50 ljudi vleče in potegnejo 100.000 kg rib na enkrat.
Naš brod -teče« (čini) 7 milj na uro. Dasi je nebo na tri četrtine zastrto, je ozračje vendar soparno. Orjemo skozi Fučko Blato, široma poraslo z žarom (bičjem), skozi katerega tihotapijo mejaši s tobakom. Caplja blagoslavlja v poletu konje, pasoče se po presledlka-stem jezeru.
V Viroazairu stoje parnik »Soko« in tri vlačilke. Izkrcamo se. Čez pol ure pa hajdi proti Ulcinju. Z železnico ali z av-
tom ? Z avtom je lepše. 50 Din za 72 km ni drago. Naglo opraviva predjužnik v gostilni, se bogosprimem in pomenim s podporočnikom Hrvojem Gregorinom iz Ljubljane, službujočim na Reki Cmoje-viča, pa že zdrčimo ob tej plodni, krasni globeli z neugnanim »samohodom«. Cr-nojeviče omenja zgodovina prvič 1. 1331. Radič C. se javlja ko tekmec Balšičev, vladajoče hiše v Zeti. Eden potomcev, Stjepan, se je poročil s Skenderbegovo sestro (Zis 6. V. 34). Njegov sin Ivan si je izbral za prestolnico Žabljak. Postal je turški vazal in moral dati sina v Carigrad za poroka. Ta se je izpreobr-nil v islam in privzel ime Skender. Ivan je sezidal samostan na Cetinjiu, v katerem je 1493 njegov sin Djuradj osnoval prvo srbsko tiskarno na domačih tleh.
Medtem ko se popenjamo vedno više, spleza spretni sprevodnik na okrov avtobusa in krade grozdje s trt. Urno ga je doletela kazen: blizu dve uri je moral popravljati pokvarjeni stroj. Pod nami gomezi črna stonoga, ki se ji v mojem rodnem kraju in v Radovljici reče železnica. Razgovarjam se s podporočnikom Derokom, svojim nekdanjim dijakom, ki se je učil francoščine v Lo-reni, slovenščine pa v Kamniku. Tako smo prekobalili presediimo Suitorman (Sv. Roman?), 844 m, blizu Rumije, pod katero se je nedavno skrival odmetniik, dokler mu orožniki niso vzkratili vodo, razdrobivši ves led pod vrhuncem.
Thalassa, thalassa! — je marsikdo vzkliknil v svoji notrini, ko se je pred nami razgrnila Barska ravnica, ki jo cepi potok željeznica. In z Waltom Whit~ manom je ta ali oni čuvstvoval:
O da bi jadral z ladjo,
da bi zapustil to stalno neznosno zemljo,
zapustil utrudljivo enoličnost cest,
pločnikov in hiš, zapustil tebe, o ti trdna negibna zemlja,
in stopil na ladjo Da bi jadraj, jadral, jadral!
Efekt morskega prizora nam je nekoliko zabrisal defekt avtomobila, ki je obtičal na klancu ob Toskini vodi.
Pastirček Tomo pravi, da ni več kač, odlkar so prinesli z otoka Mljeta nekaj mungov. Tribune de Geneve je po Reu-terjevi agenciji 26. in 27. VILL 34 poro-
čala o »stfSkamem« otoku Mljetu, koder so ihnevimoini pohrustali vise kače v enem letiu, se silno razmnožili ter pričeli delati kvaro pri sadju in vsakršnih jajcih. Menda se ne bo ta kačji sovrag še tod tako razpasel?
Turški napis te gredoč opomni, da je tod gospodoval polmesec. Ob moslimih, vršečdh na gumnu, mi je smuknil na um Dalmatinov izrek: Volu, kir vrši, ne zavezuj gobca — kar je pokojni prof. Virbnik rad citiral.
Lepo je pihljal vetrič, ko smo tik pred 4. uro razsedli v Pristanu (Novi Bar), kjer se na neki stavbi blesti italijanski napiis: Compagnia di Antivari. Iz luke vidiš proti severozapadu uvaio špič, kakor piše Kuglijev potni vodič »Južna Dalmacija«, medtem ko Nar. Ene. rabi obliko Spič. Mnemotehnično smo si njega dni zapomnili, da je ta bivši h o s p i c Skrajna južna š p i c a Avstrije. Od Bara jO loči rtič Rateč (Ratac, Roteč, Rtac, kakor najdeš po raznih knjigah) z razvalinami samostana sv. Bogoroii-ce, M ga je osnovala ob koncu 13. stol. kraljica Jelena iz francoskega rodu. Više štrlita dve turški trdnjavi Haj in Nehaj, o katerih se mi zmeraj hoče dozdevati, da so ju krstili Ludki (gl. po-četek tega potopisa v lanskem decembru). Od rečice Zeljeznice dalje stoji Topolica, edino letovališče črnogorske vladarske družine, sedaj pretvorjeno v kmetijsko šolo.
Krasna je dolga peščena obala ali »muljina«, kakor rečejo peščini v Pod-gorici. V ozadju pa ločiš na gorovju dva pasa: nižja zelena proga obsega — rekel bi — pragozd oljk. To so mogočna, razhrebana debla, polna 1 utaji c, da jih nehote primerjaš dnu rešeta. Kakor bi jih bale prevatlile svinčenike iz pušk, ki so tod pogosto pokale. Na oljarstvo kaže spotoma velik napis »Marin Fre-res-Industrie d'01ives«. Drugi, višji, sivi pas je pa gol gorski greben.
Ker je že urednik »Žisa« v svojem potopisu (avg. in sept. 1934) precej podrobno orisal nekatere kraje, jih meni ne bo treba sedaj. Tako n. pr. Stari Bar, ki je nekoč koval svoj denar. V turški dobi so ga upravljali »naslednji begovi« (P. Šobajic), sedaj pa ima tam krepko besedo naš rojak A. Bogovič, zastopajoč komandira žandarmerije. Ko je naš »glavopobil« napravil sunek iz Pristana v Stari Bar, je zakrita bula v danem trenutku razgalila svoje obličje. Rajši bi bila ostala zastrta kakor znameniti kip v Saistu,
iN e vesta iz okolice Piava in Gusinja
Še tisti večer sem imel priliko videti v Ulcinju precej belih hanum s črnim naličjem. Mimo njih jo je rezal brkat katoliški pop. Boben je klical ljudi na trg pred gostilno Marije Zaletelove, ki se je pred 6 leti »zaletela« v našo zadnjo stražo na Jadranu, kakor se je izrazil N( ezinanec) v »Jutru« 28. 8. 34. Hladno je pihljalo z morja na mladega »Strohscbneiderja«, vrvohodca, ki se je kazal radovednim in radoglednim očem. Pri dobri, poceni večerji nam je svirala godba, stregel pa natakar Laoape iz Kamnika, vzgojen na Dunaju: to se močno pozna njegovi srbohrvaščini. Za najino mizo je sedel orožmiški podporočnik Fr. Bregar iz Ribnice, ki ima tu par naših najožjih rojakov med orožniki. Pravil je o družbi učiteljev iz Ptuja — 12 oseb, ki so se nedavno ustavile pri gospe Miniti, duši tujskega prometa. Nekako ob istem času so jo obiskali gg. poslanec R. Pustoslemšek, imetnik najdaljšega slovenskega priimka; bivša minister dr. Kramer; pred leti pa neutrud-ljivi globetrotter dr. I. C. Oblak. Gospa Minka in zalivska milika (mivka) privabita precej gostov^prepotnikov. Tako se mudijo tukaj nazozemsik-' imženjerji, da stikajo za nafto v soseščini solin. Poleg nas sedi črnogorska družba, med njo slikar Milunovic, ki je na priporočilo blagopokojnega Topolskega gospoda dobil stanovanje v nekdanjem Nikito-vem dvorcu. Zraven pijo mnogo jezični Albanci žganje z vodo.
Noč ©val a sva — do sito gostov se lahko tod zmesti — v domu gospoda Martinoviča, čigar hči študira na ljubljanskem vseučilišču.
Ob sedmih sva se že kopala drugi dan. Morje, kako privlačen element! Je li res to naša domovina, naša zibka ? Še lani je praški profesor Schamberger razpravljal o tem, da je bil človek prvotno žival v morju in da je nosil repek zadaj... Dekle pobira po sipini školjke »krilatice« (pecten), po naše pokrovače. Rihič pere čolne in toži, da tako slabo služi z lovom. Mi pač nismo Japonci, ki použijejo sorazmerno največ rib na svetu, 15 milijard kilogramov; za njimi pride stric Sam, potem batjušika Rus >in John Buli, dalje Norvežan, Siamec, Francoz; a mi smo gotovo pred republiko Andoro, kjer potrošijo samo 15.000 kg na leto.
Moj drug dirano plava daleč proti staremu Ulcinju, ki je baje deloma pod vodo, kakor nekdanja Kartagina ali kakor Cisa na zapadni obali Istre. Tuikaj ne poznajo v slani luži nobene »branjevi-ne«, nobenega »zabrana«, kakršen je na kopnem: pošmmiljen gozd, kamor je prepovedano hoditi; pri nas bi rekli ponekod. »sedem«, od ščedeti, kot Ščedenj v Rrdih pri Gorici ali malo potvorjeni Skedenj pri Trstu; ista misel je pač v ital. Servola (servare), v nem. Scho-nung, v lat. parcus.
Nehote mi je ob njegovi drznosti šinil na um oni zamorski junak, liberijski
Pogled na dolino Rijeke Crnojeviča (v ozadju Skadersko jezero)
državljan, plavajoč po Freetovmskem zalivu, kamor včasi zablodijo morski volkovi ali požerumi: po francosko re-quin, ker je treba Vpričo njega kar na requiem misliti. Ljiudem, ki so grajali njegovo smelost, je črnec pokazal svojo levico; čitati si mogel tale stavek, z rdeči lom tetoviran na rjavo polt: »We ha-ve won the war« (vojno smo dobili, zmagali smo v vojni). Takih krucev se somi pač ne upajo napasti! Ker sem že pri svobodni Liberiji, naj povem, da so hoteli v glavnem mestu Monroviji postaviti spomenik neznanemu junaku, kakor pri bratskih zaveznikih. Ali vojni minister je našel le neko starko, ki je izgubila življenje zaradi sovražnosti, namreč tedaj, ko je nemški podmornik obstreljeval obrežje. Moške žrtve ni bilo nobene.
Gorenji tetoviranec me je spomnil mode, ki se je pred nekaj meseci silno razpasla med angleškimi ©vami. Zen-stvo iz najboljših slojev si daje opdikati in z barvami opisati na roko ali pa na meča pestrokrilega ptička z otokov, metuljčka ali razvito cvetico. Bo li ta novi običaj premamil tudi naš mob in snob?
Tovariš je pripoihal živ in cel po slanem življu. Če je bil kak nebodigatreba v soseski, se je bržkone ustrašil njegove častitljive brade. Saj ta podaljšek človeškega obličja pomeni v nekih jezikih hrabrost, n. pr. v romunščini b Srba tul = mož, junak, prav za prav bradač.
Med tem ko so v dalji ptice v poleta s krempeljcd praskale po morski gladini, tem zrcalu božjem, se je zaliv čedalje bolj oživljal. Postarne osebe so se zakopavale v mivko do vratu. Mladina je uganjala veeel živžav. Kadar greš iz vode, bi se ti prilegla sladkovodna prha, da odpraviš sol s kože. Voda je sicer čista v zalivu, ne takšna, kakor v new-yorški peščina Long Island, zaradi katere je nastal lani prepir med Trgovsko zbornico in Zdravstvenim oddelkom. Zato so naredili poskus: zastopniki prve so šli v vodo s plinsko krinko, da bi se branili bacilov; drugi brez nje. Toda po morski kopeli sta se morali obe stranki omiti v sladki prhi.
Po obedu hodijo pravi kopalci v »brli javi semenj«, kakor se včasi pri nas imenuje spanje. Jaz sem jo mimo sodov z nafto, namenjenih za solino, ubral v stranski zaliv pod starim mestom, kjer je nekaj sence. Tam je čofotalo po slanem elementu šest ali cedem albanskih
deSkov, od 'katerih je bilo najstaršemu 13 let. Hitro smo se sprijaznili in učili so me šteti po svoje: nji, dtt, tre, kater, pes itd. Kazali so svoje pomorske spretnosti, vreščeč: »Molim vas, vidji mene! Nernac, gledaj mene!« V eni sapi so me vikali in tikali, kakor oni Ljubljančan, ki je za neznancem klical: »Slišijo oni, je vaš ta pes, ki za tabo leti?« — »Ovi su. cigani,« je menil najistarši o drob-Ujancih, ki so bali v Adamovi obleki. Ob njihovi nagoti mi je vstal pred dušnim očesom ameriški pastor iz San Francis-ca, Lauis J. Sawyer, ki je v Ženevi opazil, da je kipu »Spečega dečka« v Arian-ssikem m/uzeju nekdo prilepil figovo pero.
ga cenijo razna dekleta, M jih je našteval. Je bila tudi Desanka Sakič vmes? Ako ga mi obsojamo, mu bo pa dal odvezo P. Louijs, ki v svojem romanu »Aphrodite« trdi: Poltenost je skrivnostni, vendar potrebni in tvoriteljsiki pogoj za umstveni razvitek.
Izlet na soline s čolnom se nam je sfižil, ker je bil predrag. Zato pa smo pod večer ubrali tjakaj s »prašnikar-jem«, ki je zahteval le polovico, 50 Din. Brzeli smo mimo novega vodovoda, sre-čavaii 'vozove, ki so imeli velikanska kolesa.
Ko je Zv. Štrekelj v Žisu knj. 15, str. 256 (glej tudi knj. 16, str. 202) priobčil
Pogled na !
»Veselje bd mi napravili,« je izjavil Ženevski Tribuni 25. 7. 34, »če bi osebo, odgovorno za to žalitev, zavratno umorili in njeno truplo vrgli v najgloblji prepad jezera.«
To je pač oster privrženec nagote, ali prav za prav čiste umetnosti. Gotovo pa ga hvalijo pristaši higienske nagote, o kateri prikupno razpravlja dr. Paul Fa-rez: Le naturisme et son offensive (Journal des Debats, 30. 9. 34). Nemoralna je, po zatrdilu nudistov, tista polovična nagota, ki se šopiri po svetovljanskih večernih prireditvah in ki bi jo prerok Jeremija imenoval: rezgetanje sladostrastja.
Moji Albančiki bi s pridom čdtali »Cisto mladost« dr. Titoamera Totha, čigar krstno ime je videti slovansko: Tihomer, Toth = Slovak. Očitali so si razne zablode in največji me je spomnil Balza-cove povesti »Odpustni greh«, kjer slabo poročena graščakinja izrablja kletnega paža Reneja. Moj suhi, a močni, krepkonosi Arbanasek se je bahal, kako
JU ULCTNJ
članek »Naša prva solarna«, me je prof. priirodopisec opozoril, da se reče pri nas: solina, češ, salam(ic)a je zaloga ali shramba za sol. Bartel res tako loči v nem.-slov. slovarju: Salzwerk — solina, Salzmagazin = solarn(ic)a.
Ravnatelj nam je dodelil za tolmača po napravah inženjerja. Po njegovem mirnem, rahlem nastopu sem ga sodil za Rusa. Kasneje se je predstavil: Boris Ipolitov iz Beograda. Vrli mož je mnogo trpel med svetovnim požarom po ruskih planjavah. Tu nas je vodil okoli plitvin, basenov, ki merijo v okviru 17 km. To je največja solina v Evropi. Stroškov za zgradbo je bilo šestdeset milijonov dinarjev, ki bodo v dveh letih plačani s pridelkom soli. Huda je bila borba s trstom, ki na tej močvirni ravnici bohotno uspeva. V maju 1934 so bile naprave dodelane, v septembru se pobira sesede-na sol, ker pozneje bo hlapenje neznatno. Lani je bilo v zraku preveč relativne vlage, zato pridobitev ni bila, mislim, prvovrstna. Stalnih uslužbencev je sto,
v času obratovanja pa najde tu zaslužka okoli 400 delavcev. Početna slanost morske vode v Ulcinju je 2.5. nasproti nam ob italijanski obali pa precej manjša. Da ni blizu reke Bojane, bi bil položaj za nas še ugodnejši. Albanija nam tako nehote zgago do-la; mi smo jo pa njej, ko so roji ulcinjskih komarjev zbežali v njene gozdove, ki so jih potem lastniki kar palili, da se iznebe zoprnih prite-pencev.
V gladki srbščini nam je g. inženjer razlagal to in ono; nam pokazal helio-graf, steklen globus, po katerem se spoznava moč sonca; merilo za izparivanje; mareograf ali samobeležni vodomer. Ob kišomerni stanici (ombrometru) sem se domislil Crkvic nad Risnom, znanih po obilnih padavinah, nad 4000 mm na leto. Neki vojak mi je v Ljubljani pojasnil to veliko številko, češ, da so nevedni njegovi tovariši v dežemerne sklede izlivali umazano vodo po jutrnjem umivanju.
Večerilo se je. Nastal Je položaj, kakršnega slika Machar (Pri zapade, Pele-niele):
Ta nebesa, tak leskuplma, ta z&fe štfedrš,, vzneseni., že v šed6 d žili mrakfl vina jest jimi krasnč zlacena!
»Hajd, cifre!« ponuja dečko nekake preste v obliki številke 7, obešene na palico. Medtem ko se živina podi mimo nas, poslušamo hodžo, ki okujiše.
Naslednji dan, 14. avgusta, sva se spustila na grajske razvaline, kjer vidiš par turških napisov in obilo človeških kupčkov. Zato pa uspeva smokva in loža, celo bičevje »zunga« — latinski jun-cus? — pripravno za pletenje košev. Kar požene trave, jo pobrije koza. Gre-doč skozi trg, opazim, da dobiš za 1 Din 4 kg paradižnika. Najin sopotnik, Ilija Svrdljan, ki je prišel semkaj preganjat skrnino, je kupil 4 velike piščance za 18 Din. Neki cigan pa dve kokoši za enega kovača. »Ste Njemac?« je vprašala zajetna matrona mojega spremljevalca.
DALJE
PUŠKIN
S. Lifar je v preteklem decembru objavil v svoji knjigi nekaj neznanih Puškinovih pisem. Uvodoma je dodal študijo o delu slavnega ruskega pisca. Ponatisnil jo je tednik Nouvelles litteraires. V tej tenko-umni kritiki nas posebno zamiče naslednja podrobnost:
Dostojevski je govoril, da ima dve domovini: Rusijo in Evropo. Ti dve domovini sta dar, ki ga je poklonil ruski zavesti vesoljni Puškinov genij _ najbolj ruski kakor tudi najbolj evropski izmed vseh ruskih pisateljev«.
Puškin je dejal, da mu je francoščina — ^evropski jezik« — bolj domača od njegove materinščine.
Gorenji izraz Dostojevskega je tako podoben misli, ki jo je Henri de Bornier zavil v svo.j aleksandrinec (La Fille de Ro-land, 3. II.):
Tout home a deux pays: le sien et puis la France. Vsak človek ima dva doma: svojega in Francijo.
*
Še ena iver iz Lifarove razprave: >V svojem poglavitnem razodetju, Evge-niju Onjeginu, Puškin z ognjem in občudovanjem kleše ganljivo podobo ruske mladenke, ki sluša zagone svojega srca, a ki oslane čista, ponosna in poštena. Iz nje je naredil vzor žene, o kateri sanjarimo in katere si želimo. Vsa Rusija je zaljubljena v Tanjo. Ob njej v novem taktu bijejo zaljubljena srca. spreminjajoč v oboževanje in nežnost sirovi moški pohlep.c	i:.
K. A. Held: ZIMA

O PRISILNEM JOPIČU IN GUMASTI CELICI
KAKO SO NEKDAJ »ZDRAVILI« TJMOBOLNE
adar se govori o zdravljenju umobolnih v modernih zdraviliščih in na klinikah, se vsak
___ laik takoj spomni na prisilni
jopič in gumasto celico. Zaman skušajo zdravniki prikazati to stvar drugače, zaman skušajo ljudem dopovedati, da so takšne stvari srednjeveški rekviziti, ki jih sodobna zdravilna veda niti za besnike ne uporablja več. Ljudje gonijo le svojo naprej, pripovedujejo si strahotne pravljice o ravnanju, ki so ga deležni najbednejši med bednimi, umobol-ni, v svojih izolacijskih zavodih in ni čudno, da gledajo celo drugače moderno misleči ljudje na vse, kar je v zvezi z zdravljenjem duševno in živčno bolnih oseb, z nekim nezaupanjem, če celo ne s sovražnostjo.
Da prevladujejo v široki javnosti takšna stališča, imajo svoje vzroke v tem, da živijo še vedno tudi davno zavržena naziranja, tako da nova še niso splošno prodrla. Kajti v prejšnjih časih sta imela prisilni jopič in celica za besnike seveda veliko vlogo, nič manjšo nego cela vrsta drugih »zdravilnih« metod, ki se morajo današnjemu človeku videti grozovite in nesmiselne.
To velja posebno za srednji vek. Stari vek je v duševno abnormalnih ljudeh že spoznal bolnike, a srednji vek je v tem pogledu stopil za velikanski korak nazaj. Splošno so smatrali tedaj nadnaravne vplive za vzrok duševnih bolezni, umobolni so po tedanjem mnenju obsedeni od hudiča, če jih niso smatrali naravnost za čarovnike in čarovnice ter jih —. sežigali. (Glei dr Vlad Travner-ja razprave o čarovniških procesih v našem obzorniku.) Carovniški procesi so se na veliko vršili še globoko v 18. stoletje, a vera po obsedenosti od hudiča še danes ni izumrla. V najboljšem primeru so nesrečnike zapirali tedaj v prave ječe ali posebne kletke, v katerih so jih pazniki in stražniki razkazovali ljudem za napitnino. Liudie pa so se revežem smejali in jih dražili.
Zelo počasi so začeli graditi posebna »zdravilišča za norce«, kjer so jih zdravili seveda boli s pretepanjem, kaznovanjem in mučeniem nego s čim drugim. Celo v teh zavodih so jih zapirali v zaboje, kletke in preozke celice. Ta-
SVEDER ZA MOŽGANE, srednjeveška mučilna priprava za zdravljenje umobolnih
ko čitamo še 1. 1818. v vlogi nekega francoskega zdravnika notranjemu ministru: »Nesrečneže mučijo slabše nego kaznjence in njih položaj je hujši nego položaj živine. Skoraj povsod jih držijo zaprte v najbolj vlažnih in nezdravih poslopjih. Videl sem jih v ozkih, umazanih in smrdečih kotih brez zraka in svetlobe, prikovane v jame. vsakršne ne bi zapirali niti tiste divje zveri, ki jih z velikimi stroški vzdržujejo v glavnih mestih. Skoraj povsod so blazneži nagi aH pokriti s cunjami in predani nasilju in surovosti pravih ječar-jev.«
Še celo 1. 1850. so po umobolnicah kazali bolnike za majhno napetnino. V nekem zdravniškem poročilu iz 1. 1846. o »stolpu noroev« na Dunaju, v katerem so imeli zaprtih 200 do 250 bolnikov, čitamo: »Hodniki in celice so temne, vse
njem ter konča valo z najbolj kompliciranimi stroji. Pri tem pa ni šlo toliko za zaščitne ali kazenske ukrepe, kolikor res za zdravljenje. Tako so menili še v prejšnjem stoletju, da pomagajo blaznežem udarci bolj nego vse drugo in jih silijo priključiti se svetu, iz katerega udarci izvirajo. Prisilni jopič, temnica, glad in batine z žilavko zadostujejo za ukrotitev pacientov.
Po verigah je veljal kot najučinkovitejši način za zdravljenje pač prisilni jopič. Uvedli so ga ob koncu 18. stoletja na Francoskem, da bi nadomestil verige. Ta jopič je bil večinoma iz jadrovi-ne in je imel dvakrat večje rokave nego običajno, ki so jih okoli telesa zvezali na hrbtu. Moderna psihiatrija prisilnega jopiča sploh ne priznava več.
Prav tako razširjena je bila nekoč prisilna stolica, ki so jo izumili v Penn-sylvaniji in ki so ji dali ime »pomirje-valec«. V tej stolici so sedeli bolniki z golim zadnjim delom telesa nad okroglo odprtino v sedišču in so bili na sto-lioo privezani z rokami, nogami in životom. V nekaterih zavodih so sedeli bolniki po cele mesece v takšnih prisilnih stolicah. Seveda tudi te danes niso več v rabi.
Današnja psihiatrija je odločno proti vsem podobnim prisilnim pripomočkom. Danes gradijo duševnim in živčnim bolnikom klinike, ki se v splošnem ne razlikujejo mnogo od drugih bolnišnic. Z najmodernejšimi pripomočki opremljeni zavodi, učinkovita lečila in lečilni načini, vrtovi in celi parki okrog blaznic pomagajo bolnikom uspešneje do zdravja in povratka v normalno življenje nego udarci, verige, prisilni jopiči in drugi mučilni pripomočki starih časov in pri tem je novi način zdravljenja šele ob početku svojega razvoja.	Vg
sliči popolnoma ječi in je zavarovano s strašno masivnimi železnimi vrati, kju-čavnicami in zapahi. Obiskovalcu se proži največja nesnaga, strašen, neznosen smrad, tulje;i,_ in rjovenje, grozotni kriki mnogih, ki so prikovani z nogami in rokami ali celo okrog vratu na najbolj okruten n*ačin ob težke verige in obroče. Celo najslabša menažerija proži prijaznejši in bolj človeški pogled.« V tem stolpu so imeli blazneže zaprte še do 1. 1869.
»Prisilni stol« za umobolne
Če je bila tedaj že nastanitev bolnikov neverjetno surova in človeka nedostojna, tem slabše je bilo »zdravljenje«, ki se je začenjalo z batinami in biča-
SPOSOBNOST SRBSKEGA VOJAKA
Pod tem naslovom je nedavno pisala La Tribune de Geneve: Srbi so se udeležili v vrstah avstrijske vojske tridesetletne vojne. Pod Ludovikom XIV. je bil na Francoskem konjeniški regiment Royal Croate (od takrat se je po tej državi in po vsem svetu udomačila navada, nositi ovratnico ali kravato — op prev.). Na Ruskem je bil za Katarine II. v 18. stoletju kavalerij-ski polk, sestavljen iz Srbov. Neki njih potomci so zavzemali tehtna mesta v ruski armadi, omenjata se zlasti generala Jude-nič in Ševič, poveljnik ruske garde v avgustu 1919.	k
NEZNANA KOLEDARSKA DEJSTVA
Kdo ve, da se nobeno stoletje ne more pričeti s sredo, petkom ali nedeljo? Oktober se začenja vedno z istim dnem, s katerim se je začel januar, isto soglasje opazimo med aprilom in julijem, septembrom in decembrom Tudi februar, marc in november se pričnejo z istim dnevom tedna. Junij in avgust delata v tem pogledu izjemo. Ta pravila pa ne veljajo za prestopna leta. Navadno leto se prične in konča vedno z istim dnevom. Stedljivim ljudem bi povedali še to, da si lahko vsak koledar prihranijo za 28 let pozneje, kajti tedaj sc v ccloti in podrobnostih ponovi.
ZGODBA O KREVSOVEM JURJU
cvetko golar
N A D A L. J
7
- ikrcmi je bil ves dan velik trušč
in še dolgo so se smejali na Jurjev račun, ko je že zdavnaj plačal in odšel. Tudi natakarica je biila dobre volje, čeprav
_ so jo dražili s fantom, ki je
podedoval in nosil bankovec za klobukom.
»O, ta bi bil še plačal, ako bi kdo hotel pdlti. Rairoo dovolj je neumen pa malo pijan.«
»Le bahal je, saj ni imel bog ve kaj denarja, pa še tisti najbrž ni bil njegov.«
»Pa ženil bi se rad, o ti navihanec! Vseeno jiih je imel za ušesi! Le kam jo je mahnil?«
»O, v drugo krčmo! Marička, zakaj ga pa nisi pridržala? Zdaj bo pa drugo objemal.«
»Pa še zaslužila bo! Marička, ti si res neumna!«
»Saj nisem Marička, pustite me pri miru s pijancem!«
»Kako je pa prevzetna! Le nikar preveč, te bo že minilo!«
Ko je ura odavonila poldne, so prihrumeli novi gostje, ki so imeli svoje veselje. Med njimai je bdi tudi mladi uradnik iz davkarije; veselo je začel praviti:
»O, to je bil prejle halo v naši pisarni. Neka ženska je prišla plačat davke, pa je iimela bankovce, ki so bili ponarejeni, pa njen sin je bdi z njo. To sta gledala, ko smo jima povedali, da je denar zanič!«
»Ali res? Ubogi ljudje! Kje sta ga pa dobdia?«
»Na sejmu je fant prodal kravo!«
»Kdo je neki bil tisti plaščar, ki ga je opeharil?«
»O, kako smo se smejali, ko nam ga je opisoval! Rekel je, da je imel uro pa brke.«
»Ali ušes ne?« je vprašala smehljaje natakarica, ki je slišala pogovor gostov.
»Le nikar se ne šali, Ančka! Le glej, da tudi tebe kdo ne naplahta!«
»Kakšen je neki bil tisti?«
Dekle se je zresnilo in se naslonilo na mladega pisarja, s katerim je bila očmdno precej domača.
»Kosmat klobuk je imel, rjave brke.«
»O, ali ni imel tisti tudi —«
e v a n j e
Nataikarica se je hipoma spomnila na svojega gosta, ki je plačal z bankovcem.
»No, no, kakšen pa je bil, ali je tebe kdo?«
Uradnik jo je objel okoli vratu in jo prijel za lica.
»Ne vem, ali spomnim se, da je imel kosmat klobuk, ko je imel bankovec zataknjen.«
»Ali ti je plačal z bankovcem?«
»Seveda, s takim za deset goldinarjev!«
»Pokaži ga! Na dan z njim! Pokaži svojo robo!«
Dekle se je vznemirilo in je stisnilo ustnice in hitro odprlo denarnico. Med drugim denarjem je bdi Jurjev bankovec, ki se je poznal po novi barvi.
»Tegale mi je dal!«
»Je že pravi, to se reče, ponarejen; dekle, vidiš, te je že!«
»Da ni prawi, kje se pa to pozma?«
Dekletu se je tresel glas, in v mislih je računala, za koliko jo je ogoljufal tujec in koliko je izgubila.
»Le poglej, vodnega znaka nima! Pokali pravega!«
Vsi gostje so se zrinili k mizi ki primerjali. Vse je bilo na kupu, kmečki klobuki, rjavi obrazi, koščeni nosovi in košate obrvi, izpod katerih so gledale sive oči na papir, ki ga je držal pisar v rokah.
»Je že res, ni ga, oh, to je bil tič!«
»In papir je bolj raskav, in tale šte. vilka visi postrani!«
»Vidiš ga, vraga! Drugače je pa pre-klemano dobro narejen! Še jaz bi ga ne spoznal!«
»Kaj bom pa z njim,« je vprašalo dekle, skoraj moško, ker je imela toliko radovednežev okoli sebe. Zdelo se ji je imenitno, in se je že potolažila zaradi škode, ki jo bo imela.
»Kar jaz ga bom vzel, najmanj sitnosti imaš! Oddati ga moraš, drugače ti ga vzamejo.« je menil pisar.
»Ali kar tako?«
»Saj ti dam potrdilo zanj. Namesto tebe ga nesem na orožniško postajo in naznanim.«
»Jaz sem pa videl tistega falota, ki ga je menjal,« je pravil star pivec pri sosedni mizi.
»Še za vino je dal!«
»Kakšen je pa bil?«
»Mešetar na videz, nič posebnega ni bilo na njem, kmečki mlad človek!«
»Saj sem ga tudi jaz videl in njegovo vino sem pil! Prijazen fant je bil in vesel!«
Hrup v krčmi je naraščal, pivci so vstali izza miz, kričali, da nisi razumel glasu.
»Da sem to vedel, pa bd mu ga bil vzel, ko ga je nosil za klobukom! Ko-rajžen je bil!«
»Mogoče ga pa že imajo! Koliko je neki imel denarja?«
»Glejte jih, orožniki gredo sem!«
Res sta vstopila dva, ki jih je pripeljal mladi gospod z davkarije. Dekle, ki jo je neznani gost prevaril za desetak, je nenadoma na glas zajokalo. Brisala si je oči in je ihtela in vreščala:
»Oh, da sem tako nesrečna, zakaj pa ravno jaz! Sem mislila, da bom kaj za. služila!«
»Kaj bi vpili, ko je prepozno! Povejte rajši, kakšen je bil tisti človek!«
Orožnik je sedel k mizi, da bi zapisoval. Zopet so vsi, ki so ga videli, pritisnili blizu, ali vsak ga je videl malo drugače.
»Rjave brke je imel pa redke lase!«
»Ne, brke je imel orne pa kosmat klobuk!«
»Odkod pa je bal? Zavijal je po sor-ško, od tam doli mora biti!«
»Meni se tako znan zdi, pa ne vem, kam bi ga dejal! Na sejmih sem ga že videl!«
Gotovega ni vedel o njem nihče, in orožnika sta odšla. In vse mesto je bilo že polno govorice o neznancu, ki ga je pa vsak hotel poznati. Na Savskem mostu se je izgubila sled za njim, ali je šel proti postaii ali proti klancu? Tam ga ni videl nihče.
8
Ko je Jurij pustil fanta, je še bolj ur-ho vlekel ži/ali. Potlačil si je klobuk in slekel suknjič Zdaj pa le hitro naprej, mogoče bo fant menjal denar, in lahko ga zalotijo! Ako gre na davkarijo, ga imaio brž v pesteh. Vprašajo ga, kje je dobil denar? Seveda jim bo povedal, in koj mi bodo orožniki za petami. Oh, zakai sem fanta peljal na most! Zdqj bo povedal, kam ženem. Takoi mi bodo na sledi, primejo me in uklenejo.
Jurja je obšla vročina, in tolkel je po živini, da so ga sejmarji začudeno gledali.
»I, kam se vam pa tako mudi,« ga jo nagovoril prileten kmet, ki je imel verigo omotano od pleč do pazduhe.
»Kam, na vlak ženem,« se je v naglici izgovoril Jurij.
»Saj to ni cesta na postajo, saj ste že predaleč. Obrniti morate.«
Juirj je hudo gledal in ustavljal živino. Na tihem je klel iin se jezil nad dedcem, ki ga je po nepotrebnem zadržal.
»Kaj pa tu stojite ? Ognite se vendar, da bom mogel mimo,« je zarjul nad njim sirov fantalin.
»Ha ha, ali ne veste, kam bd gnali, kar z menoj pojdite,« ga je povabil rdeč možak, ki je bil po videzu mešetar.
»Saj se vrtite naokoli kot pijana muha, ha ha!«
»Saj vidite, da sem šel predaleč! Na postajo moram,« je zarohnel Juirij.
Obrnil je in se ogibal sejmarjem, M so se radovedno ozirali za njim. Ves je bil že preplašen, oblival ga je pot in cestni prah ga je dušil, ki je vstajal izpod živinskih parkljev.
Vraga, zdaj pa moram nazaj, da me vsaj prej zagrabijo! Oh, da sem se podal v te sitnosti! Glej no, ali niso na mostu orožniki? Seveda so, o hudiča, hitro nazaj! Križ božji, kam naj se umaknem? In ti ljudje, kako me zijajo, samo da bi se nekam skril! Pa kam naj grem, kje so orožniki, ali so fanta že prijeli? Mogoče že vse vedo in me love med sejmarji in po krčmah! In tista deklina, gotovo je že spoznala moj ponarejeni bankovec, in me ima na sumu ali me je pa že dala naprej.
Ves se je tresel od strahu in razburjenosti in ni vedel, kam naj požene. Zopet je obrnil proti klancu, gledal je naprej, ali se je že umaknil tisti kmet, in ni upal drveti z živino. Vsak trenutek je pogledal nazaj, ali niso za njim orožniki? Gnal je naprej, med prvimi hišami je zavil na dvorišče in začel napajati.
»Vi spravite mi ti dve kravi v hlev. Popoldne pridem ponje,« je rekel hlapcu, ki je prinesel, pušelj sena iz svisli. Ubral jo je čez cesto v grmovje in poiskal skrit prostor. Oddahnil si je in legel v travo. Globoko ie zasopel in potegnil z desnico po znojnem čelu. Prijeten hlad je prihajal iz zemlje, iin začutil je, kako ga prevzema utrujenost. Razburjene misli, skrbi in strah, vse je za trenutek izginilo, in lahko mu je balo srce. Čutil se je varnega, in brezskrbno se je zasmejal. Soomnil se je, kako je gonil kravi po klancu, in zazdel se je
samemu sebi bojazljivec, ki se je brez vzroka plašil in bežal pred lastno senco.
Dobro se je to izteklo, presneto sem jo lepo izpeljal, najprej v krčmi, kjer sem razmenjal prvi bankovček, pa potem na sejmu, kjer sem kupil prav čedni pisanki. V veselem premišljevanju se je skoraj na glas zasmejal, ali prestraši! se je in se potuhnil in skril čisto v grmovje. — Kam neki jo je mahnil tisti fant z denarjem? Mater je poiskal, pa sta šla na krožnik juhe. Gotovo sta menjala_ brez sitnosti, in bogve v či-
gavih rokah je že tisti bankovec! E, presneto so dobro narejeni, in ni vrag, da bi me kdo zalotil! — Kaj pa, ako so fanta prijeli, in je povedal, kdo mu je dal denar? Pozna me ne, videla se še nisva nikoli prej, zato me ni mogel izdati, le škoda, da mu nisem dejal, da sem s Tirolskega! — Med drugimi sej-marji pa me je gotovo kdo poznal. Šment, kaj bi balo, da mi pridejo na sled! In to bi se lahko zgodilo! — Grem po mostu, grem in premišljujem, kaj bi še kupil? Konjiča nimam, da bi se vo-
zil po sejmih, tudi zapravljivčka nimam, plavo pobarvauega, da bi se peljal po nevesto. Saj res, ali bi šel v Huje k tistemu očetu, ki ima rdečo, močno deklino? Oh, seveda bi šel, ali če me za. lotijo! Tisti fant me sreča in zakriči nad menoj: »Primite ga, ta mi je dal ponarejen denar!« Vse dere proti meni, zijajo me in vpijejo nad menoj. Prideta dva orožnika, pa me ukleneta.
»To je tisti falot, ki ima ponarejene bankovce, alo, v ječo!«
In vlekli bi me z uklenjenimi rokami, videli bi me znanci in kazali za menoj:. »Poglejte, Jurja ženo, ponarejen denar je imel, z njim je plačeval, bogve koliko ljudi je nabiisal!«
In tudi mlado dekle, ki sem jo videl v krčmi, bi gledalo za menoj. »Poglejte ga, oče tistega, ki vas je vprašal zame! Orožniki ga ženo!«
Planil je pokonci, in mrzel pot ga je oblival. »Preklicano, ob. hvala bogu, da me še nimajo!«.

m
a f
<
cs a •
I« 2 ^
S fl
'I
cj O
s*
W O
• o
3 Z? 5 g
E $j> d
-J G)
o a
o -
*> o >
> o i"
■N	0)
O	w
O O
n
O i!
ta
Vi
O
•O
■s

Zopet je bil ves razburjen, in se je tresel od groze. — Seveda je nevarno, in salamenako moram hiti previden, oh, saj bi se ne spuščal v te reči, ako ne bi moral. Pa sem v takšnih škripcih! O joj, stari Jožef me bo tožil, ako mu ne vrnem v dveh tednih denarja. Pa ga je precej: Z obrestmi se je gotovo že nabralo okoli dveh tisočakov. In velike obresti mu moram dati. Po dvajset od sto hoče od mene! Dati mu jih moram, drugače bo zapel boben.
Zopet je legel v travo in se podprl s komolcem. Kako pa je neki naredila Ma. riioka v krčmi z mojim bankovcem? Gotovo ga je dala naprej, kakšnemu pijancu, ki se še zmenil ni za denar! Lahko ga je dobil tudi od nje kak gospod, M hodi tja na vino ali pa na lepo besedo. Kaj pa, dekle je čedno in se rado smeje mladim škricem. Ti so šele zagnali vršč! Mogoče me iščejo po vsem Kranju im letajo za menoj! Da bd se vsaj ne bil odkrival in kazal pleše! Tako pa so jo vsi videli in me bodo po njej spoznali! Oh, da sem mogel biti tako neumen! Saj nisem še star, pa sem izgubil že lase! še oženil se bom težko, oh, pa sem mislil dobiti lepo doto! Od samih skrbi sem tako gol, od samih nesreč, ki me že preganjajo od mladega. I, kaj preganjajo! Sam sem kriv, pijanec sem, zanemaril sem hišo, namesto da bi delal, sem ponočeval!
Kaj je le na sejmu novega, kje me iščejo, kaj je dejala tista deklama? Gospodje niso priplavali po kisli juhi, tisti presneto ločijo ponarejen denar od pravega!
Mogoče se bo pa vseeno dobro izteklo. Saj ni treba, da bi imel povsod vrag svoje parklje vmes, e. koliko slabega denarja je med ljudmi, pa niso še nikogar obesili. Obogatelo pa jih je že dosti, in so danes spoštovani in bahati kmetje, ki jih vse časti. Na, tisti Bernard, ki ima dva grunta! Pravijo, da je kupil oba s ponarejenim denarjem, ki mu jih je delal neki restant. s katerim sta bila skupaj zaprta na Ljubljanskem gradu. Ko je bil ša mlad, je hodil .ponoči z malharji in so kradli, po cerkvah so ropali in poMej so ubili loškega sodnika! Na, sedel je nekaj časa, sedaj je pa bogatinec, ki se mu odkrivajo gospodje, in nihče ne vpraša, kako je napolnil mošnjo.
Oj, ako bi se tudi meni posrečilo, samo toliko, da bi plačal, kar sem dolžan, no, recimo, toliko, da bi se še oženili, da bi hišo popravil, Toni doto odštel
in še nekaj dal na stran. Potem bd se
dalo živeti, delati ne bi bilo treba vsak dan, žeDa bi mi kuhala juho im. meso in vino bi imel v kleti.
Obraz se mu je prijazno nasmehnil, pozabil je vse težave in je utrujen zaspal.
D	A	L	J	£
MARIJA BASKIRCEVA
(1860—1884) Pred 50 leti je zatisnila oči mlada Rusinja, ki jo je pokojni M. Barres imenoval »Notre Dame qui o' Stes jamais sati6faite«, t. j. Naša ljuba gospa nikoli zadovoljna.
Romantična krasotica je v 24 letih sama zgorela v svojem plamenu. Toda v tej kratki dobi je zarezala svetlo brazdo v slovstveni zgodovini- Nadarjena mladenka je znala poleg nemščine: francoski, italijanski, grški, latinski jezik. Doma je bila v glasbi in slikanju. O Spinozi ali Lpibnizu razpravljati ji ie bilo igrača. V njenem »Dnevniku« je zajemalo pobude celo pokolenje pisateljev.
K
napredek na madagaskaru
»Revue de Madagascar« je ondan priobčila čl nek z zanimivimi številkami o gospodarskem razvoju tega veHkpga otoka. L. i895. ni blo še n*č avtomobilov niti cest. L. 1925. je ?e 2.400 km cest in 1300 samodrčev. L. 1930 zaznamenjuje 8.600 km in 5.100 voz. Lani pa je bilo 14.500 km in 6.700 avtov. Tudi umski Tazvitek ie jako zadovoljiv.	k.

ZAROTA Z
ESSAD BEG
N A D A L J
G Tiisti večer po svojem junaštvu se je peljal Uricki s kočijo v Smolni. Dva črna moža sta ustavila njegov voz in mu jezno zapretila: »Vaš kožuh je že zadosti dolgo
P grel vaša meščanska ramena, zdaj je čas, da postanemo tudi mi proletar-ci deležni tega!« Mojzes Uricki je bojazljivo stopil iz kočije, odložil svoj kožuh ter se junaško rešil peš. Istega dne je imel
U Lenin v Tavrijski palači, kjer je poveljeval Uricki, govor proti lastnini. Po končanem govoru je oblekel svoj kožuh ter nagajivo pogledal Urickega, češ: mojega kožuha pa le niso ukradli! Nato je vtaknil roko v žep — in njegov obraz se je stemnil: njegovega samokresa in druge žepne vsebine ni bilo več. »Sodrug Uricki, vam so vzeli danes kožuh v mestu, ki je pod mojim nadzorstvom, tu v hiši pod vašim nadzorstvom pa so mi ukradli samokres!«4
Po oktobrskem prevratu je bil Uricki notranji in vnanji komisar severne komune. Po ustanovitvi Čeke pa je prevzel še vodstvo čeke v področju te komune. Zakaj je prešel Uricki kot intelektualen emigrant k tajni policiji? Ali je hotel dokazati s tem svojo zvestobo novemu režimu in preklic svojih menj-ševiškib zmot? Uricki ni bil brutalen, ampak prej sentimentalen tip. Bil je celo načelen nasprotnik smrtne kazni, pa je vendarle postal ustanovitelj naj-krvaveišega terorja v svetovni zgodovini. Morda mu je ugajala romantična vloga peklenskega inkvizitorja. Ali pa ima vendarle Zinovjev prav, ki je rekel, da je Uricki prevzel delo Čeke kot težko breme na svoje rame?5
Naj je že bilo kakorkoli, dejstvo je, da je bil Uricki kot vodja Čeke na svojem mestu. Rdeči teror se je začel razvijati korakoma. Začetek je bil skro-
* S. G. Uralov: istotam str. 99.
5 M, Aldanov; istotam.
OPER SVET
AVTOR ZIRAN PREVOD
E V A N J E
men. Nekemu perzijskemu trgovcu, ki je trgoval z devizami, so vzeli za kazen tretjino njegovega denarja. Toda Uricki ni dolgo vztrajal pri svojih idiličnih sklepih. Sicer še ni ime! nobene moči, nobenega sodelavca in nobenega poklicnega krvnika. Vse to si je moral šele poiskati med ljudstvom.
V »Pravdi« je izšel vladni ukaz, ki je zahteval pod smrtno kaznijo, da morajo vsi zvesti državljani naznaniti sovjetski vladi vse, kar se jim zdi sumljivo. Istočasno je dobila druhal najog, da je treba vsakega zasačenega zločinca na licu mesta linčati. Sovjetska vlada v tem trenutku še ni bila zmožna večje potrate energije. Izmed ljudi, ki so naj-vnetejše izvrševali vladin nalog, si je izbral Uricki nove državne vohune in rablje. Novi gospodar Petrograda je sprejel v razkošni palači notranjega ministrstva, v praznih dvoranah, ki so jih bili uradniki zapustili, prve prostovoljne sodelavce Čeke. Tam je podpisoval ukaze za aretacije v množicah, ni pa še hotel podpisati nobene smrtne obsodbe, »ker še ni končal teoretične utemeljitve terorja,« kakor je zatrjeval. Krajevnim oblastem pa je bilo dovoljeno streljanje ujetnikov, če so hoteli pobegniti. Kdor čita danes liste iz tistih časov, je prepričan, da je bilo takrat mnogo ubežnikov zaradi brutalnosti stražnikov.
Nato je sledil umor vrhovnega poveljnika Duhonina. Sovjetska vlada ga je odstavila, toda on se ni hotel umakniti. Novi vrhovni poveljnik desetmili-jonske vojske poročnik Krilenko je stopil z nekaterimi mornarji v štab. Mornarji so pred njegovimi očmi dobesedno raztrgali Duhonina. Celo Krilenko, poznejši glavni državni pravdnik unije, ni mogel prenesti tega pogleda. Pokril si je obraz z rokama in padel na tla.6 Umor Duhonina je bil dogodek, ki je izčrpal potrpežljivost protiboljševiških sil v Petrogradu, kajti čeka je nenadno dobila mnogo dela. Dnevno so se vršile aretacije in kmalu so bili kletni prostori v Smolni palači prenapolnjeni. Areti-rance so morali prevažati v zgodovinske carske ječe v trdnjavi Petropav-lovsk. Uricki ie podpisoval vsak dan no-
6 Glej naredbo Muravjeva
ve aretacije in vsak dan so prihajali v njegove kleti novi odlični jetniki. Čin jetnikov je vplival na Urickega. Človek, ki je ukazal aretacijo tolikih velikih mož preteklosti, se je moral tudi sam čutiti za velikega moža. Cesto je posetil ječe, se razgovarjal ponosno z jetniki ter jim rekel: »Jaz bom za vas to, kar je bil za nas Plehwe.« Posebno odlične jetnike so mu morali privesti v njegov zasebni kabinet. Tako se je zabaval delj časa z znamenitim ruskim reakcionarnim politikom Puriškevičem, Rasputino-vim morilcem. Ta pogovor med krvnikom in žrtvijo se je vršil takole: »Kakšno je vaše mnenje o boljševizmu in o prevratu?« je vprašal Uricki. »Boljševi-ki se bodo obdržali petnajst let, potem pride monarhija.« »Kaj pride potem?« »Da, monarhija, o tem vas lahko zagotovim, seveda ne dosedanja monarhija in ne s carjem, kakor je bil Nikolaj, ampak idealna monarhija.« »Vi se blagovolite šaliti, Puriškevič, vi te idealne monarhije ne boste nikoli doživeli.7
Druga zabava načelnika rdečega terorja je bila tedenska registracija še ne aretiranih velikih knezov, članov carske hiše. Bil je v resnici trenutek, ki mu ne manjka zgodovinska veličina, ko je pravi dedič ruskega prestola, carjev brat veliki knez Mihael, stopil vsak teden pred sodruga Urickega, nekdanjega malomeščana. Veliki knez Mihael, visoke postave, širokih pleč, dedič stoletne carske hiše, se je prikazal s kraljevo točnostjo zmerom v spremstvu svojega angleškega tajnika. Uricki je stavil državljanu Mihaelu Romanovu obligatna vprašanja, na katera veliki knez ni nikoli odgovoril. Za odgovor na vprašanja malomeščana Urickega je zadostoval angleški tajnik. Ko je bil Uricki velikega kneza dovolj ponižal, ga je poslal v pregnanstvo v Sibirijo, kjer ga je potem tamošnji sovjet ustrelil. To so bile male idilične zabave zasebnika Urickega, čigar siromašno življenje je nenadno obsijala romantična luč velikega inkvizitorja Vse življenje se je tresel pred velikimi knezi, generali in guvernerji, zdaj pa je nosil rdečo togo inkvizitorja. Igral je svojo vlogo s pridnostjo malomeščana in z zagrenjeno energijo človeka s smolo, ki mora dolgo čakati na svoje uspehe.
Važnejše so bile zarote, ki jih je moral Uricki neprestano odkrivati. Če pregledamo uradne, po boljševikih izda-
i Uralov: str. 115..
ne zapiske zarotnikov, imamo vtiis, da jč Čeka že v prvih dneh svojega obstoja hitro razvila neko spretnost v poli-cijfeko-političnih vprašanjih.
V resnici: že v decembru 1917 so dakrilli proitirevalucijisko organizacijo »Zvezo za rešitev domovine iz revolucije«, ki je imela edini smoter — strmo-glavljenje sovjetske vlade. V januarju 1918 je. sledila »Zarota junkerjev (kadetov)«. Istega meseca so odkrili zaroto »Zveze konstituante«, v februarju pa znamenito »Zvezo za obrambo domovine in svobode«. Potem je sledila zarota dijakov Mihajlovske vojaške akademije in nazadnje skrivnostni slučaj Lockard. S tem je bila zaključena začetna doba Čeke.
Kakšna je bila čeka v resnici? Ali jo je vodil genij ali pa so bile vse zarote le možganski zaplodek bojazljivega sodruga Urickega? Ne prvo ne drugo. Zarote so obstojale in Urioki je bil vse prej nego genij. To je treba pojasniti. V Petrogradu je mrgolelo zarotnikov. Stari pošteni odvetniki, zdravniki, mleč-nozobi gimnazijci, frontni častniki in celo dame so se spremenile v zarotnice in reševalke domovine. Tu pa tam so se pojavili celo pravi stari zarotniki, ki pa so morali v množici diletantov brez pomoči utoniti. Načrti dailetantov so bili naivni. Tako so nameravali n. pr. razstreliti Smolni institut, s pomočjo nekaterih mladeničev zasesti mesto i. dr. Iznašli so tajne znake, hodili so oboroženi do zob po mestu ter niso vedeli, da so pod stalnim nadzorstvom pazljivih agentov Čeke, ki so mogli brez posebnega truda spoznati na kilometre daleč s lične zarotnike.8 Edina pomembna protiboljševiška organizacija v tem času je bila »Zveza za obrambo domovine in svobode«, ki jo je vodil sam zarotni-ški mojster Savinkov. Zveza je bila tako organizirana, da je vsak član poznal samo štiri tovariše. Tej zvezi se je tudi posrečilo, da je v Jaroslavlju organizirala velik upor, ki je trajal eno leto in ki je bil zatrt le s skrajnimi napori. Izven teh zarot je še danes nepojasnjeni Lockardov slučaj. Lockard je bil angleški zastopnik v Moskvi, ki je dozdevno s pomočjo polkovnika Reilyja organiziral široko razpleteno zaroto. D	A	L ' J	E
s Aldanov; Umor Urickega.
SfV
R
(Der Hausschwamm, Merulius domesticus Falck)« VOJTEH LINDTNEK
gozdu niso toliko povoljne prilike za to gobo, kar pa ne znači, da je tam redka in da je za gozdarstvo manj kvarna kakor vsaka druga goba, ki napada drevje. Kakor vsi mi-celi, čaka tudi ona povoljne prilike. Za njo je pogoj, da se kot obtesan les ali deska uporabi v hiši, kjer v zatišju raste naprej. Potem pa marsikdo od hišnih posestnikov ne ve, da je bil les že inficiran in da je škodo na lesu pripisati na račun drvojedke. Izključno nje, vse druge gobe skoro ne pridejo v poštevl Nemci so obračali mnogo pažnje razdejanju obdelanega lesa po saprofitih**) in pri tem razkrinkali dr-vojedko. Dr. Falck je posvetil vse svoje življenje samo njej, jo gojil, opazoval in skušal uničevati. Tem predhodnim raziska-vanjem je sledil boj proti njej. Za njo so se • na mikoloških institutih priključili posebni oddelki, kjer dajejo nasvete pri popravilih prostorov, napadenih od drvojedke, poučujejo meščane na predavanjih in razpošiljajo v pouk tiskana objasnila. V teh institutih statistično vodijo škodo povzročeno po njej in izdajajo pri kupnih pogodbah strokovna potrdila, da v hiši ni drvojedke! Koliko je pri nas razširjena, mi ni znano, prepričan pa sem, da jo komaj kdo pozna, še manj pa se zna varovati pred njo.
Imel sem priliko videti drvojedko in jo leto dni opazovati v prostorih najpovolj-nejših za njo in kakor v kulturi gojeno. Pokojni prof. Košanin me je opozoril, da jo je videl pred leti v kleti neke zgradbe v beograjskem botaničnem vrtu Bilo je v septembru 1932., ko sem se podal v klet. Prvotno je bila to ledenica kralja Milana (čigar zemljišče, današnji botanični vrt, je bila njegova last). Iz podpritličja nove zgradbe prideš po poševnih, še 2 m globlje vodečih, kar v zemljo urezanih in z

*) Nemci razdvajajo Merulius lacrimans (Wulfen) Fries v dve biološki rasi: ono v gozdu kot silvestris, v hiši kot domesticus. Francoski mikologi je poznajo pod imenom Gyrophana lacrimans (Wulf.) Patouillard. Ima pa še 7 sinonimov Za vse naj služi slovensko ime drvojedka. ki sem ga našel v Pleteršniku. kjer seveda ni zanjo naveden niti opis niti pripadajoče latinsko ime. V slovenščini pa ie lastnost gobe tako pogo-dena. da moremo pripisati to ime. samo navedenemu Meruliusu in ga nobena goba bodisi od pogostih bodisi od redkih ne zasluži.
**) Ekološki pojem za glive in gobe, ki povzročajo in pospešujejo gnitje odmrlih rastlinskih delov.
opeko obloženih stopnicah v nekdanjo ledenico. Preden stopiš na stopnice in spodaj, na kraju teh, sta še vodoravna in le po nekaj korakov dolga hodnika. Ta oddelek zapirajo dvojna vrata tako zgoraj kakor spodaj, samo da so zadnja od teh iz varnosti vedno odprta, ker bi se čez prag (viden na sliki, desno zgoraj) v temi lahko padlo kar 3 m globlje, v podzemen, v puhlico izkopan prostor. To je nekdanja ledenica, veličine 5 krat 2 m, koje gola tla so 10 m pod zemljo, stene z opeko obložene, ter strop, 3 m debela plast zemlje, prav tako z opeko obokan, skozi katero pronica deževnica, ker so nad ledenico gredice. Manj široka, betonirana pot, pred vhodom v zgradbo, križa podzemne stopnice, zato tu deževnica od stropa ne kapa. Zaradi teh stopnic je osamljena nekdanja ledenica, v kateri se je ugnezdila drvojedka. Od betoniranih podzemnih prostorov nove sosedne zgradbe, ki itak sama stoji, je odmaknjena vsaj za 5 m. Prostor sam je pozabljen, natrpan s staro šaro, kjer železje zapada rji, les pa drvojedki. Kolikor sem videl in čital referate o pustošenju drvojedke, povsod so se našla ognjišča, od koder se je goba širila v soseščino, posestnikom v veliko škodo. Naš slučaj pa je osamljen in redek primer, kjer slučajno zanešena drvojedka res ni mogla napraviti nobene škode, niti se kam širiti. Zato sem tudi podrobneje orisal ta prostor.
Od najnižje ležečega praga (glej sliko) jc pregledna nekdanja ledenica. V svitu slabe električne žarnice, nameščene nad vrati, mi je obstal pogled na velikih zabojih in deskah, belih, čez in čez prepreženih, kakor da je nanje padal sneg. Pod zemljo, skoraj mrak. relativno hladno, zatohlo, občutek vlage, padajoče kaplje, nered in na vseh predmetih bele. stapajoče se plahtice (Mycelwatten) drvojedke, vse to je bilo tajinstveno, pravljično. Prva misel mi je bila, da pustim vse kolikor mogoče nedotaknjeno in da najdem mesto fruktifikaci-je, edina opora, na podlagi katere je mogoče določiti micele Da pridem blizu, bi moral najprej čez prag. Ali kako in na kaj? Z žepno svetilko sem osvetlil mesto; iz trhlega lesa so štrleli železni drogovi in ploče: vse križem so ležale ali pa molele deske, več ali manj pobeljene od plahtic drvojedke Za trenutek sem pomislil, da niti eni deski ne smem zaupati in da se železna ploča pod mojo težo lahko nagne in kdo ve, če vse, kar vidim, ne zakriva brozgo.
Zavihal sem si hlačnice, zapomnil štrleči drog, katerega se oprimem ter v levi držeč svetilko skočil. Bilo je v redu, brez brozge in oblakov prahu, samo malo
sem se ugreznil; pozneje se je izkazalo, da je bilo na nekaterih mestih po 30 cm nagomilanega že sprstenelega lesa. Krčil sem si pot. Drogovi in železne ploče so bili deli starih masivnih postelj. Deske so šuštele pod nogami in se zgnetale; pokončno postavljene so se po dotiku same prelomile in se usule. Plahtice drvojedke so se širile in stapale od lesa na les. se ogibale
.Nedotaknjen kot nekdanje ledenice: plahtice drevojedke na zabojih, deskah, podbojih in zidu
Foto V. Lindtner
železnine, se povzpele celo na zid po paj-čevini navzgor ali prešle od deske naslonjene nanj ter niso bile nič manj bujne kakor na samem lesu. Tiste dni je bil ta kot, ki ga vidite na sliki, najlepši. V nasprotnem so se plahtice drvojedke že polegle ali pa do tanke rjavkaste mrene splahnele (na sliki tudi od doljnega kraja podboja, levo in na zidu vidne) in kakor sem v teku leta mogel opazovati, je bila drvojedka sedaj tu sedaj tam in so bili le na nekaterih mestih vedno sveži stadiji. Pri toliki razširjenosti micela pa v tem prostoru nikjer in tudi pozneje ni bilo gobe. Zato sem pregledal še podboje vrat. Na prečnem tramu drugih vrat pa sem le našel poznano mi zlatorjavo gobo. Vsekako že zastarel štadij. Vdrugič se je goba pojavila šele čez pol leta in nekoliko cm vstran. To sta bili edini fruktifikaciji v enem letu, najbrže zato, ker ni bilo več prave hrane (izčrpan substrat).
Drvojedka je goba, čije micel (= vegetativni del) je izredno razvit, zato v najkrajšem času in tudi z malo vlage razdene les kakor nobena druga goba. Njen micel se razlikuje od drugih, da sili iz notranjosti lesa na površino, na zrak. Najprej kot nepravilen, gost preplet belih niti in vlaken tesno se prilegajočih podloge. Pozneje požene iz njih gosto žarkovje najfinejših vlakenc, ki dosežejo višino skoro 1 dm. Nemci imenujejo tak micel »das Luftmvcel«, uporabljajo pa baš za drvojedko še »Mycelwatten«, ker je res tako fino in belo, da sliči vati Ako se-žeš z roko preko, tedaj se čuje kot šuštenje milnice: na prste pa se lepijo cunjasti ostanki splahnelega micela; plahtice so ta-
ko nežne, da jih na noben znan način ni mogoče konservirati ali fiksirati. Te plahtice so za drvojedko biološke važnosti in ne prenesejo najmanjšega prepiha. S kosom lesa prenesene v sobo se že čez nekaj ur poležejo .splahnejo in ni jih več. Zato se morejo bujno razviti le v zaprtih brez-vetrnih prostorih ali vmes med opeko in deskami ali pod parketi in sličnimi mesti v hiši. Zato drvojedka dolgo časa ni vidna, zlasti še, če je les enostransko pobarvan ali lakiran; tanek sloj teh prev lak je vendar dovolj jak, da ohrani desko gladko kakor nepokvarjeno, zdravo. Le na vlažni notranji strani se razkraja les, ki kaj hitro zgubj vso svojo trdnost; deska se pači (wirft sich) in razpoka v majhne kocke, če se poleti izsuši; vedno bolj postane palasta (morsch) ter se nazadnje v roki skruši (zerbroeckelt) in v prah razpade, če jo le malo stisneš. To je vse rezultat vegetativnega micela v notranjosti lesa. Na piano pa izbije micel, kadar pre-
Fodboj vrat: iz prepleta rasejo plahtice drvojedke (Približno % naravne velikosti)
Foto V. Lindtner
ide v fruktifikacijo — gobo. Ona je mesnata in plošnata, par mm visoka, more pa doseči v širino celo 1 m. Površina je iz vituhastih labirintov in globelic, z vzvišene-mi grebeni in robovi Najmlajši labirinti so tesnejši in izrazitejši, leže vedno proti periferiji in so najlepše zlatorjave barve. Ta barva poteka od zrelih spor, ki obarvajo površino gobe na mestih, na katera jih na-
nese le lahen prepih v večji količini. Rob gobe pa ostane vedno vegetativni micel, zato je bele barve in sploh njemu sličen. Zamislite labirinte izpolnjene s prečnimi pregradami zelo na gosto, robove pa še raztegnjene v višino, tedaj dobite iste cevke, ki so skupne vsem kresilnim gobam Polyporoideae) in gobanom (Boletaceae). Drvojedka je torej na nizki stopnji poliporoidej, še brez vratu in klobuka, po-
nopcih (micelih, tedaj rhizomorpha imenovanih), probija zid, če je med opeko le količkaj prostora. Zlatorjava površina gobe se pojavi kje daleč od tega izhodišča, mogoče pri sosedu, ki bolj pazi na svojo last in se čudi, da se te nadlege ne more izne-biti. Da pa včasi vendar pri vsej tej malomarnosti ni najti ne samo gobe nego tudi drvojedke, je pomanjkanje tretjega činite-lja — optimalne temperature, ki je dokaj visoka, malo izpod in mnogo iznad 20° C. Drvojedka tim hitreje kvari les, če je optimalna temperatura skozi celo leto. V nekdanji ledenici je bila od maja pa do konca novembra med 17° in 21° C tudi ko je bila dnevna temperatura poleti 38» C v senci. Zaradi te povoljne temperature, dovoljne vlage, niti najmanjšega prepiha in pa same okolnosti, da je v ledenici imela drvojedka prosto postavljene zaboje za hrano, so se njene plahtice bujno širile kar na površini desk, na planem. Drugače pa so te plahtice vedno skrite med zidom in deskami ali med desko in zemljo ali dvema deskama.
Pili;
juaM
Od drvojedke razdejan les razpada v kocke in prah
fli Ft. Kallenbach: Hausschwamm-llerkblatt, 1933, U.
KO
dobna skorji, ki se širi tako na horizontalni kakor na navpični podlagi. Ce je zrasla na navpični steni, se izcejajo na površini gobe kapljice vode, ona solzi (der trae-nende Hausschwamm). Mogoča je solzavost, kadar ima goba v sebi preveč vode in je zrak prenasičen vodene pare; seveda so za to potrebne do himenialnega sloja posebne stanice. To je lastnost, ki jo imajo tudi druge gobe, vendar ne vse.
Dva važna pogoja, pod katerima drvojedka uspeva, sta torej namakan les v zaprtih prostorih. Podpritličja, kleti, drvarnice se malo zračijo in so zato lahko stalno vlažne, če deževnica takoj poleg hiše pronica v zemljo, če se v dvorišča stalno sipa vodo, če pride skozi razpokan trotoar v zemljo več vode, kakor pa jo more skozi beton izhlapeti itd. V bližini vodovodnih pip v kopalnicah, pralnicah, kuhinjah, tudi v straniščih.se mora računati z vlago. Kaj hitro se v te prostore zanese drvojedka. Bodisi že z lesom, kakor tramovi, podboji, ki so skoro neobhodno potrebni in vdelani v zid, bodisi z zaboji, v katerih se čuva krompir in dr. Tudi s premogom se zanese v hišo. Prav gotovo raznašajo trose tudi raznovrstne žuželke. V kleteh je navada, da se še na stara drva polagajo nova polena, tako da se stara nikoli ne porabijo ter se ognjišču drvojedke ne pride na sled. Najhujše pa je, če se na golo zemljo neposredno polože lesena tla na pr. v kleteh, garažah in na vasi v gasilnih domovih, telovadnicah itd. Zadostuje, da je v hiši les samo v enem kotu stalno namakan ali vlažen. Od teh mest ali do teh se drvojedka širi včasi po do prst debelih, čvrstih ko-
Stroj za rezanje zidu: v špranje se vtaknejo svinčene plošče, ki zabra-njujejo širjenje vlage (Iz Fr. Kallenbach: Hausschwamm-Merkb!att, 1032, št.
28)
V stanovanju se drvojedka le slučajno zapazi. Palaste deske v tkzv »dilah« in pa udrta lesena tla so vedno dokaz, da je les izgubil svojo trdnost po razdejanju drvojedke. Z gotovostjo pa se prepozna, če se odtrga deska, po žarnatem (strahlig), belem prepletu ali debelejših konopcih micela, po plahticah in če fruktificira po zlatorjavi gobi. Običajno se odstrže goba in slabe de-
ske nadomeste z novimi. Toda to je popravilo, ki se mora vsako leto obnavljati. Za trajno odstranjenje je treba:
1.	poiskati ognjišče drvojedke;
2.	od tu in pa kamor vodi sled odstraniti vse lesene dele;
3.	presušiti zid in tudi v bodoče paziti na to, da so prostori prezračeni;
4.	namestiti kolikor mogoče malo lesenih delov tja, kjer se mora računati z vlago;
5.	neobhodne lesene dele impregnirati s kemičnimi proizvodi, ki so se izkazali kot zanesljivi in se dobe pod imeni: Antorgan, Barol, Basilit S. S., Floralsil, Xylamon pasta.
Sredstva so različne sestave in za različne prilike. Toliko naj bo rečeno, da so ali soli in brez duha ter se uporabljajo za notranje prostore, za vnanje pa so zaradi katranovih primesi jakega duha. Ker ima vsaka svoje prednosti, se z nepravilno iz-bero lahko veliko greši. Naštevati napake, mi je nemogoče, ker zahteva vsako popravilo, to je cel kompleks prostorov vsak zase čisto svoje mere pazljivosti, poleg tega pa je treba imeti pred očmi odstranitev ekoloških pogojev za uspevanje drvojedke, kar more poznati samo mikolog, ki mu je znana tudi biologija drvojedke. Le mikolog je v stanu določiti predložena mu rizo-morfa, da-li so od drvojedke, često od Armillaria mellea (glej Beg: Naše gobe si.
51), redkeje od druge gobe ali pa — drevesne korenine. Tudi navadno plesen lahko laik zamenja z drvojedko, ker ne ve, da imajo plesni, vedno z vrha gledane rumene, zelene ali rdeče kapice, kot drobne pi-čice na koncu hife (konodiofora).
Zahteval sem, da se iz ledenice v botaničnem vrtu vse iznese in sežge. Ko so delavci prišli in hoteli dvigniti na videz cele zaboje, so se začudeno spogledali, ko jim je v rokah ostala sprstenela masa in so se zaboji na mah brez rdpota razsuli v vlažen prah. Morali so odnašati v košarah kakor zemljo! Kolikor sem po spraševanju mogel dognati, so bili zaboji že leta 1912. na tem mestu, zapuščen in neporaben pa je prostor kakih 25 let. Sicer pa bi drvojedka v ledenici čez nekaj let sama od sebe izginila, ker ne bi bilo zanjo več potrebne hrane.
Če primerjamo čas in razdejanje lesa na eni strani po drvojedki na drugi po žuželkah oziroma njih ličinkah, ki grizejo les, tedaj ti zdaleka ne napravijo toliko škode in v kratkem času kakor drvojedke. To dokazujejo naše starinske skrinje, če so bile postavljene v lesenih bajtah na gola tla. Če pa je ognjišče zadimilo kuhinjo in izbe in se je po tramovih in zidu polegel dim, to je bilo našim očakom preprosto in sigurno sredstvo zoper drvojedko.
dneva' nfpove no&ena phatva
ARTHUR FINERO
Angleški dramatik, ki je močno slovel pred Shawom in Galsworthyjem, sir A. Pinero, je, izdihnil v- londonski polikliniki pod operacijskim nožem. Imel je 80 let. Pričel je svojo kariero precej skromno: za dramatski svoj prvenec je dobil par naro-kavnih gumbov, za drugo dramo pet funtov, za tretjo pa mu je Irving nakazal 50 gvinej. Prvi njegov resnični uspeh pomeni »The Schoolmistress« (1884). Poslej je skoro 30 let dobavljal igrokaze, ki so šli po stokrat zaporedoma prek odra. Avtorske pravice so mu vrgle velikanske vsote v Ameriki in Angliji. Vitez je postal leta 1909, ko je z delom »The Second Mrs Tan-keray<< dosegel višek svojega triumfa. k
RUDOLF VON TAVEL
(1866—1934)
Ob koncu 1. 1934 je v vlaku zadela kap uglednega švicarskega pisatelja Tavela iz Berna. Po visokošolskih študijah v Lau-sanni in Lipskem, Berlinu in Heidelbergu je dr. Tavel dolga leta urejal dnevnik »Berner Tagblatt«, bil vmes tajnik Zavarovalne družbe, pred smrtjo pa glavni urednik ilustriranega obzornika »Die Gar-bc«. V nemščini jc objavil roman »Die hei-
lige Flamme«, sicer pa je pisal največ v bernskem podnarečju: tako mnogoštevilne gledališke igre, romane, n. pr. »Der S tam von Bubebarg« (1909) in celo vrsto priljubljenih povesti, od katerih najbolj slove »Ja Gall, so Geit's«.	k
EDINSTVEN DNEVNIK
Najmicnejši dnevnik na svetu je pač oni, ki se je pričel lanskega novembra izdajati v Kulski tundri na Ruskem. Tundra je tista neizmerna in skoro puščavska pokrajina, ki se razprostira na severu od polotoka Kanina do polotoka Jahnala ob Kar-skem morju. Ločena je od omikanih pokrajin ter nudi prebivalstvu le borna sredstva. Pozimi živijo ljudje zaprti v svojih napol podzemskih bivališčih in po cele mesece jih ni na izpregled. V Kulu so torej pričeli objavljali list »Tundrske novice«, pisane z roko v enem samem izvodu. Poleg besedila vsebuje ta publikacija več stolpcev nepopisanega papirja, kamor napišeš najnovejši zanimivi dogodek. Zadnji citatelj vsake vasi mora potem v hudi mraz in nesti edino številko mikavnega časopisa v sosednje selo.	k.

izumi v
arava ima milijone izumov, ki niso prijavljeni pri nobenem patentnem uradu, čeprav ne zaostajajo po svoji genialnosti prav nič
^- za velikimi človeškimi izumi. V
mnogih primerih so človeški izumi celo enostavni posnetki naravnih.
Kdo je prvi izumitelj plinskih napadov? Človek ne, kajti nekaj podobnega je poznala narava že tisočletja pred človekom pri tako zvanih muškatnih hroščih. Te male živalce so opremljene s pripravami za proizvajanje pravih vojnih plinov. Hrošč
NARAVI
lahko odda deset do dvanajst učinkovitih ostrih strelov. Če se postavi večje število muškatnih hroščev v bran, je njih vedenje nemalo slično- vežbi človeškega plinskega bataljona.
Kit podmornica Tudi podmornice imajo v naravi svojo prapodobo. Kiti se kakor te potapljalne ladje lahko dalj časa držijo pod vodo. In kadar so v globini, se ravnajo kakor človek v podmornici. Okoriščajo se namreč s svojim rezervoarom za kisik. V nekih žilah ima kit cele zaloge okisane krvi, ki jo uporablja samo tedaj, kadar se ne mo-
KMECKO DEKLJfi
re okoristiti z drugim zrakom. Zgodilo se je, da so ranjeni kiti ostali celo poldrugo uro pod vodo, samo s pomočjo teh kisi-kofvih zalog. Kadar pridejo spet na površje, tedaj vidimo, kako spuščajo nabrani ogljikov dvokis v podobi parnega curka. Njih tanki se spet napolnijo s kisikom in živali so pripravljene za novo potapljanje. Nizkih vodnih temperatur se branijo z debelo plastjo tolšče pod kožo.
Umetna megla sip Najnovejši patent obrambnih umetnih megel ima nekaj vzporednega v napravah, ki omogočajo sipam, da se sovražnikom odtegnejo z oblakom črne tekočine. Ta tekočina, ki jo uporabljajo ljudje za izdelovanje sepiaste barve, ima tedaj podobno vlogo, kakor oblaki zaščitne megle, v katero se zavijajo moderne oklopnice.
Čebelino želo
Čebelino želo je izum, kakršnemu pri ljudeh ne najdemo para. To želo ima namreč lastnost, da samo od sebe prodira v kožo napadenega sovražnika še potem, ko se je odtrgalo od čebelinega telesa. Zelo sestoji v glavnem iz dveh ostrih klin, ki imata celo vrsto kavljev. Zadostuje, da zapiči čebela želo sovražniku samo do enega ali obeh skrajnih kavljev v telo, pri tem prične delovati neka mišica, ki poganja obe klini izmenoma globlje. Istočasno se odpre mošnjiček s strupom in izprazni svojo vsebino v rano.
Kako stojištorklja?
Na hoduljah ni lahko hoditi, še manj pa stati, posebno če imajo v sredini sklep, kakor hodulje-štorklje.' Kadar spi štorklja na eni sami nogi z glavo pod perutmi sredi vode, je to videti precej tvegano podjetje, ki se mora vsak trenutek končati s tem, da se bo ptica prevrnila v vodo. A do te nezgode nikoli ne pride. Zakaj? Zato, ker ima štorklja v tem sklepu genialno preprosto napravo. Pri takšnem počivanju se namreč zgornji del noge zarine v spodnjega in mišice si lahko počijejo, ker nosi vso težo telesa okostje.
Ze teh nekoliko primerov, ki b'i jih lahko pomnožili v nedogled, nam dokazuje, kako genialne rešitve je narava našla za mnoge težavne naloge.	j. šn
alkohol in potomstvo
Prof. Seiffert iz Freiburga je preiskal 3700 otrok, da bi videl, kakšen vpliv ima ipitje alkohola na razvoj potomstva. Pri tem je prišel do presenetljive ugotovitve, da so otroci iz vinorodnih krajev ne samo večji in težji, temveč tudi odpornejši in duševno živahnejši. Otroci staršev, ki niso pili, so imeli manjše prsne koše in so bili bolj občutljivi iza bolezen.
NAŠ JEZIK
napisano ali napisano?
dr. fr. tomšič
Pri trpnopreteklih deležnikih v slovenščini običajno ne delamo občutnejših napak v naglaševanju. Vendar se v zadnjem času v govoru izobražencev pogosteje sliši napačna oblika napisano poleg pravilnega napisano. Videti je, da se pri tem upošteva neko napačno pravilo, kakor da se trpno-pretekli deležnik v vsem ravna po nedoloč-niku. Znano je, da se ta deležnik dela iz nedoločnikove osnove. Manj znano pa je, da v naglasu ne odločuje nedoločnikova osnova, ampak sedanjikova. Nekaj primerov nas takoj pouči o tem: ceniti, cenim, cenjen; kupiti, kupim, kupljen; zmekniti, zmaknem, zmaknjen; zbuditi, zbudim, zbu-jen; pozlatiti, pozlatim, pozlačen itd. Primer spleten (-na) ne sme motiti, ker vemo, da je sedanjik spletem mlajša oblika, na kar kaže široki vokal v osnovi.
Ker se sedanjik k napisati glasi napišem, je jasno, da je pravilna oblika napisan, -a, -o in da gre napisano na račun neke v knjižnem jeziku v tem primeru nedopušče-ne analogije. Slovenščina ima namreč v svojih dialektih 2 vrsti nedoločnikov, daljšega in krajšega, ki se danes po številu zlogov sicer večinoma ne ločita več, ker je v daljšem nedoločniku končni -i podlegel sili moderne vokalne redukcije in onemel. Močno pa se razlikujeta po naglasu, in to v vseh nrimerih, kadar poudarek ni na korenu. Daljši nedoločnik ima pred vsem gorenjščina, krajšega pa poleg drugih narečij goii dolenjščina. ki pa tu in tam tudi pozna daljšega, prim. gorenjsko žvet, prosit, spat proti dolenjskemu živt, prost, spit. Iz dialektov je ta dvojnost v naglaševanju prodrla tu v knjižni jezik, močno zlasti pri glagolih V. vrste: gibati in g'hati, pisati in pisati in seveda tudi obratno za prvotno čakati analogično čakati, grabiti in grabiti, čuditi in čuditi. Ker torej v knjižnem izgovoru omahujemo med gorenjščino in do-lenjščino — da o vplivu drugih slovenskih narečij ne govorim posebej — govorimo sedaj pisati, pa takoj za tem pisati, se je to omahovanje analogično in po napačnem sklepanju preneslo tudi v trpnopretekli deležnik.
Po omenjenem je pravilno, če v Zdravi Mariji molimo blagoslovljen in blagoslovljena, ker se sedanjik gla'si blagoslovim. Imamo sicer tudi izjeme od tega pravila, vendar so redke: strdim, %tfjen; podarim, podarjen: razsrdim, razsrjen; oživim, oživljen; pošljem, poslan; obiščem, obiskan; preorjem, preoran.
TRGOVSKI POMOČNIK, SLAVEN KARIKATURIST
Nedavno se je preselil k očakom Geor-ges Goursat (žorž gursa), znan po svojem psevdonimu Sem. Njegov oče, živilski trgo-
nauke na vseučilišču v Bordeauxu. Toda zgovornost ga rji mikala, zato je rajši stopil pri očetu v trgovino kot prvi komij.
Da bi zabaval razne osebnosti rodnega mesta, je s svinčnikom risal njih obraze. Skoraj je zaslovel po vsej pokrajini. Risanje in borjenje mu je bilo najljubše razvedrilo. Ker je bil p^tičen, je krenil v Pariz in si vzel za umetniško ime Sem. Takrat je bil v modi karikaturist Cham. Goursat je hotel označiti, da misli z njim tekmovati. Uspel je na mah in se takoj priljubil pri Parižanih in Parižankah. Ne more se sicer primerjati z Daumierom, ki je bil veleum, niti s Forainom, velikim humoristom; a po pravici se postavi ob stran možem, kakršni so Cham, Caran d' Ache (karandaš = svinčnik, v ruščini) i. dr.
To vam je bil buren, ognjevit možiček, ki se je rad selil, a najrajši je bival v gosposkih krogih. Včasih so naleteli nanj v malovredni druščini.
»Ah, kaj!« se je tedaj namuzal, »obe moji sestri sta redovnici. Zame lahko molita, saj drugega dela tako nimata.«
Ali ga bo dosegel v popolnosti oni ljubljanski brivski pomočnik, ki je lani zamenjal svoj brivski čopič s slikarskim? J. B.
CHARLES LAMB
(1775—1834)
Ob koncu minulega leta so s cerkveno slovesnostjo in d pojedino proslavili stoletno osmrtnico tega znamenitega angleškega pisatelja, letos bi mu pa lahko omenili rojstno 1601etnico. Ch. Lamb (reci: Čarlz Lem) je bil dolgo časa tajnik pri »Društvu Vzhodne Indije«. Z brezmejno pozornostjo je skrbel za svojo sestro, ki je v blaznosti ubila svojo mater. Ker tistikrat slaboumnih še niso vsekdar aapirali, si je nesrečnico naprtil on sam.
Odlikoval se je kot kritik, dramatik, pripovednik. Štejejo ga med prvovrstne zastopnike šegavosti. Njegov slog je živahen in šaljiv. Pomenek z njim je nudil izreden užitek. Čudno je, da je bilo najti toliko duhovitosti pri možu, čigar vnanjost je francoski kritik Philarete Charles (Filaret Šal) takole očrtal: »Vstopil je 6tar možakar; samo glava se mu je videla, potem široka pleča, potem drobceno telo in nanosled dve umetniško šibki nožici, ki ju je bilo komaj mogoče zapaziti. Pod pazduho je imel zelen sončnik. na očeh pa prav star klobuk. Dov-tip, milina, otožnost in vesalost, vse to je v potokih sršelo iz te nenavadne postave.«
W. Giese: STARI GRAD
TEHNIČNI OBZORNIK
DVIŽNI MOST Z ELEKTRIČNO OSJO
Rečni mostovi z mnogimi podstavki so velika ovira ladijskemu prometu. Kajti če se zajezi večja ladja med nosilna stebra, jo le težko osvobodimo iz precepa. Plovba pod takimi mostovi zahteva precejšnjo pazljivost in opreznost. Ni čuda, da so inženjer-ji že marsikateri stari most popolnoma po-rulili in zgradili višjega, z večjimi prostimi loki. Zanimivo rešitev »prezidave« 60 ne-
davno našli inženjerji ter jo s pridom uporabili pri magdeburškem železniškem mostu čez Labo. V tem slučaju niso most podrli, marveč so ga le tako močno ojačili, da je postal srednji steber odveč. Zato 60 ga enostavno odstranili. Ker pa je bil na ta način »okrnjen« most še vedno prenizek _ onemogočal je plovbo ladjam pri narasli reki — so ojačili tudi nosilne stebre ter vdelali vanje dvižno napravo, ki more v potrebi dvigniti osrednji lok mostu 3 m visoko.
Most dvigujeta dva elektromotorja, ki sta nameščena na omenjenih stranskih stebrih ter nista v mehanski zvezi- Da ne bi pri dviganju prešel most v nevarno poševno le-
KONGRES NA GRAMOFONSKIH PLOŠČAH
Glavna težava mednarodnih kongresov je obstajala v tem, da so bili govori in predavanja. ki so iih imele posamezne sekcije, dostopne le ozkemu krosu udeležencev. Razen tega je bilo mnogokrat stenografom nemogoče zapisavati govor v jezikih, ki jih niso obvladali.
V tem pogledu je našel letošnji mednarodni kongres za gradnie cest, katerega so se udeležili najpomembnejši strokovnjaki iz vseh kraiev sveta, zanimivo rešitev.
Prvikrat so posneli vse govore in debate na gramofonske nlošče. Na ta nač'n so bili prihranili nagrado stenngrafom. ki bi iih maralo biti zaradi m"i7iVe nastopov in ie-z;kov prer-pišnie število- Mofli so tudi mirni in udohnn sestaviti noročMa. ki naj bi Ma r)ootnrn«i v«em 4°tim narodnostim, ki so se udeležile kongresa.
go. sta opremljena motorja z »električno osjo«, ki se je pri sličnih napravah še vedno obnesla. Električna os obstaja v električnem stiku, ki ima za posledico absolutno sinhronizacijo motorjev ter z njo popolnoma enakomerno dviganje. V primeru, da nastane pri dviganju na eni strani zastoj, na primer zaradi zledenelosti, slabega mazanja ali druge mehanske ovire, zastane neovirani motor dotlej, dokler prvi težkočo ne prer
maga; nato se šele nadaljuje dviganje ali spuščanje. Električna os je zelo rahločutna ter prepreči nagnjenje loka že v nastanku-
Naravnejša bi bila uporaba mehanske osi za dosego sinhronizacije obeh motorjev, vendar bi morala biti zaradi ladijskega prometa vdelana mehanska os globoko pod vodno gladino ali zelo visoko nad njo. Njena naprava bi predelavo mostu bistveno podražila. Zato se ne smemo čuditi, da je v tem primeru nadomestila težko in okorno os cenejša in sodobnejša električna, ki ji kar se njenega delovanja tiče, ni moči prav nič oporekati.	(tma)
Gramofonske snimke so morali napraviti v dveh ločenih dvoranah v dveh dneh. V to svrho so uporabili dva stroja za rezanje plošč v skupno štirimi rezilnimi mizami-Dvojne priprave so bile nujno potrebne, fe naj bi bili govori posneti brez odmorov. Dela inženjerjev so bila uspešna. Vse govore so z izjemo polminutnega pomenka, ko je nastala maihna motnja, brezhibno posneli na 250 ploščah s premerom po 30 centimetrov.
Posebna prednost opisanega postopka je v tem. da je mogoče vsako neiasno mesto poljubno mnogokrat ponoviti. V nasprotju s tem je beseda, ki jo stenograf izgubi ali napačno razume, nenadomestljivo izgubljena.
Ko so po končanem kongresu predvajali kongresistom odlomke iz posameznih plošč, so bil? le-ti preseneSon? zaradi jasnosti in barvitosti posnetih govorov.	(tma)
ČLOVEK IN DOM
OGREVALEC VODE
reč tako spretno zvezana s plinskim petelinom, da gori plamen pod sploščenimi cevmi le tedaj, ko je odprta pipa-
Priprava nam more dati v eni minuti šest litrov vode segrete od 10 do 35 stopinj ali tri litre vode segrete od 10 do 60 stopinj Celzija. Ker je mogoče toplo in mrzlo vodo z obeh pip združiti, nam daje opisana priprava toplo vodo. segreto na poljubno zmes-no temperaturo.
13SS RADIO
Po zadnjem poročilu »Zvezne komisije za promet« (Federal Communications Coinis-sion) posnemamo, da imajo Zedinjene države 46.930 oblastno dovoljenili amaterskih radio-oddajalcev. Tolikšno število oddajalcev nima namreč ves ostali svet skupaj. Vzrok tej visoki številki je tehniška usmerjenost ameriške mladine, ki jo izdatno podpira radio industrija.
Skoro polovico v kuhinji porabljenega plina rabimo za segrevanje vode. Vendar je običajni način segrevanja vode v loncu precej negospodarstven, ker 6e polovico kurilne vrednosti plina izgubi. Zaradi tega pomeni precejšnji napredek priprava, ki segreva vodo kar v cevi ter koristno izrabi nad štiri petine gorilnega plina.
Priprava sestoji iz sobnemu grevcu podobne lamelirane rešetke, skozi katero teče voda- Pod rešetko je nameščen podolgovat gorilnik, k,i vodo v času, ko ee leta pomika skozi cev, segreva. Ker moremo pripravo pritrditi na mesto vodovodne pipe — opremljena je namreč z dvema pipama, iz prve priteče segreta, topla voda, iz druge pa mrzla voda neposredno iz vodovodne napeljave — nam njena namestitev ne dela preglavic. Tudi se v cevi ne more voda preveč segreti- Pipa za spuščanje vode je nam-
Filmska nada: Karola Hoha
K % A H S»
PROBLEM 107
R. P r a t o »II Problema«, prva nagrada.
	a b	C	d	e	f	g	h	
8	#11	*	11		SS		ig§ M	8
7 6	g jjp	■	inP ifei	up šil	•	C		7 6
5	H	11	M	M mm		11		5
4	B§§		šli		B	i	Bt	4
3	11	B		H	ž	81		3
2	t	M	11	-	H		B	2
1	11	H		UP HI		hhp wm		1
	a b	C	d	e	f	..L	h	
Mat v dveh potezah.
Rešitev problema 105 1. De3—h6 + , Kh8—g8, 2. Dh6—g6 + , Db2—g7, 3. Dg6—f5! Zelo poučna pozicija prisilnih potez.
Rešitev problema 106 1. Sb3—a5, Sc3Xd5(a) 2. Dg3 mat. 1.
... Sb4Xd5(b) 2. LXc7 mat. 1----DX
d5(c) 2. Lf7 mat. 1____LXd5(d) 2. Lh5
mat. Lepa konstrukcija z vsestransko vezavo.
M St *
ZA Ml i LEČE GLAVE
201
Številke in zvezda
Številke 1 do 36 napišemo na posamezne liste in položimo te potem v poljubnem vrstnem redu tako, da predstavljajo šeste-rokrako zvezdo s šestimi številkami v vsakem kraku. Središče je prazno. Nekoga iz družbe pozovemo. naj si zapomni poljubno številko s te zvezde. Kako moramo v drugič postaviti zvezdo, da bo mogoče z navedbo kraka, v taterem ie številka, to najti?
202
Dediščina
Dva očeta in dva sinova so podedovali skupaj 300 zlatnikov, le so si jih razdelili v enakih delih. Kako ]e mogoče, da je vsak prejel točno 100 zlatnikov?
203
Problem iz železniške tehnike Zakaj vozi pri gorskih železnicah na zob-časte tire lokomotiva vedno za vlakom?
Rešitev k št. 198 (pistroumni rokodelec) Mož je napisal ime z velikimi črkami navpično.
Rešitev k št. 199 (Nekaj, česar Ljubljančani ne vedo) Ne 12-, temveč 16krat.
R e š i t e v k št. 200 (Zimski problem) Mokra rokavica je toplejša, ker ima temperaturo vode (nad 0 stop.), dočim ima suha rokavica zračno temperaturo —4 stopinje.
NEKAJ ZA VSE
Nohti nam zrasejo vsako leto za okroglo 5 cm.
četrt kilograma govedine ima tpliko be. ljakovine v sebi kakor sedem jajc.
človešiko srce udari vsako uro približno 500 krat.
Krvno telesce prepotuje telo na dan kakšne 4000 krati.
V temni in tihi spalnici spimo neprimerno globlje, bolje in dalje nego v svetli sobi, v katero vdira trušč s ceste.
NEDOLŽEN OBRAZ
H
U
M
R
Laskavo priznanje »Ali ste že čitali moje pesmi?« — Da, med njimi sta dve, ki bi ju Prešern ne mogel spesniti.« — »To je laskavo priznanje Kateri pa sta ti dve pesmi?« — »Tista o kinu in tista o radiu!«
Tujke
Gospa Kozamurnikova čita v listih: Zbesnel ciklon! 200 ljudi mrtvihl — Da, da, te stvari bi morali končno prepovedati! Zadnjič bi me eden tudi kmalu podrl!«
Srečnejši »Jaz pišem humoreske, moja žena pa dela zanje slike.«
»Potem si srečnejši od mene ... jaz namreč slikam, žena pa dela humoristične opazke!«
Čarovnik in ura Janez je posodil čarovniku svojo uro. »In sedaj,« je zaključil čarovnik, »lahko slišite svojo uro tiktakati v tem kosu blaga. Ali ste zadovoljni?«
»Zadovoljen?« pravi Janez. »To je premajhna beseda. Ura je bila namreč že tri tedne pokvarjena!«
»Ako je tvoja mati dolžna hišnemu gospodarju 200 Din, trgovcu 100 Din in bra-njevki.50 Din, koliko mora potem plačati?«
»Prav nič, gospod učitelj, — kajti potem se preselimo!«	(»Matin«)

Dva strahopetca
MMM
Mušja nadloga Pametna misel Takoj izvedena

Križaljka z obratnicami
Crassus
Ena pot
Francoski kralj Henrik IV. je nekje vprašal gospodično, ki mu je bila silno všeč, kako bi jo mogel obiskati v stano. vanju.
— Skozi cerkvena vrata, je menila skromno čednostna zastopnica nežnega spola.
E." Urbahn: Naš stari medved (lesorez J

besede »reta« + noter, 15. Šimen, ali nem[5? 16.mar ni lese, Veselin?, 17. Milova izberem (Štefan Milow, z meščanskim imenom St. von Millenkovich, roj. 9. marca 1836. v Or-šovi, nemški pesnik), 18. potuje Ramor, 19. mednarodni pomožni jezik (3 črke) + hodi, 20. izpij (lat. od ebibere)!
Vodoravno v srednji vrsti: vprašanje Jani, ali naj dirjata v arhiv. Vse vrste so obratnice, t. j. čitajo se v obe smeri enako.
REŠITEV KRI2ALJKE V ŠT. 2. Kamenevu vene mak; Zaka, znan, seme, stet, Sana, štet, Sava, ogug, tava, otet, mana, njej, Gama, urar, soko.
REŠITEV NAGRADNE KRI2ALJKE V BOŽIČNEM ZVEZKU:
tkah akt, jamamaj,1 amo Roma, sev oves. Evo love, ilo doli spi Cips, olililo, rotator, Pleyel P., svatavs, čin Onč, a ni Nina, ker Urek ave reva, Ant Etna, a Loyola. — Harold Clayton Urey.
Za nagrado v obliki knjige so bili izžrebani: Rade Božovič, podporočnik kolesarskega bataljona: Ernest Podpečan, ključavničar, Ljubno ob Sav. dolini, in R. Listič ( ?) v Skoplju
N a v p i k : 1. drugačna oblika srbske besedice »evo«, 2. ženski pridevnik imena »Ana«, 3. bel hlebec, 4. ugrabim (lat.) + razbojnik, 5. zopet sena neseš, 6. orel (latinsko, v naši pisavi) + valivka, 7. vzklik, Adrar (afriška krajina) + daje, 8. Miro mamini (slepim, begam), 9. spočit (3 črke) + gorenjski priimek, 10, priimek senatorja drja Janka iz Dečje Vasi, 11. Slovak, Slovan (madžarsko), 12. glas ukajočega, 13. mutast .+ zadnja beseda v očenašu, 14. tožilnik
POŠTNINA PLAČANA T GOTOVINI
ŽIVL7EN7E
IN SVET
f ; "".......... ' j
I ŠTEV. J.	1J. januarja	KNJIGA 17#
19
huhuk* gg
Izhaja OD nedeljah ter stane na teto (dve nnjigu so um, ca poi teta t ena Knjiga; 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din
Naročnina za inozemstvo: 1TAUJ A: četrtletno s ui, polletno lt) tu, celoletno ifu lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. CESKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA (N OSTALO INOZEMSTVO letno U/2 dolarja
UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, ttnafljeva ulica 6 TELEFON ST. 3122, 3123. 3124, 3125. 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905
1III1IIIIIIIIIII1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII1H
BORBA KOVIN ZA NADVLADO (tma) — Dr. Anton Debeljak: SKOZI ČRNO GORO IN ČRNOGORICO (3) — PUŠKIN (k) — O PRISILNEM JOPIČU IN GUMASTI CELICI (Kako so nekdaj »zdravili« umobolne - Vg) — SPOSOBNOST SRBSKEGA VOJAKA — NEZNANA KOLEDARSKA DEJSTVA — Cvetko Go-1 a r: ZGODBA O KREVSOVEM JURJU (3) — MARIJA BAŠKIRCEVA (K) — NAPREDEK NA MADAGASKARU (k) — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (3) — Vojteh L i n d t n e r: DRVOJEDKA — ARTHUR PINERO t - k — RUDOLF VON TAVEL t - k _ EDINSTVEN DNEVNIK — IZUMI V NARAVI (j. šu) — ALKOHOL IN POTOMSTVO — NAŠ JEZIK (Dr. Fr. Tomšič: Napisano ali napisano?) — TRGOVSKI POMOČNIK, SLAVEN KARIKATURIST (k) — CHARLES LAMB — TEHNIČNI OBZORNIK (Dvižni most z- električno osjo - tma — Kongres na gramofonskih ploščah - tma) — ČLOVEK IN DOM (Ogrevalec vode -tma) — RADIO — ŠAH — ZA MISLECE GLAVE — NEKAJ ZA VSE — N a p 1 a t-nicah: HUMOR — KRI2ALJKA Z OBRATNICAMI (Crassus) — ANEKDOTE
Slika na ovitku: RUSKA KMEČKA TIPA Naslovna slika: PETER 2MITEK: »RUDARJEVA 2ENA«
V prihodnjih zvezkih »ŽIVLJENJA IN SVETA«, bodo izšli poleg že naznanjenih naslednji prispevki:
Restif de la Bretonne — Namakanje v Mezopotamiji osem sto let pred krščansko dobo — Srce Azije — Letalci v živalskem svetu — Stiki med neomikanimi ljudstvi — Slikar Leopold Robert — Vojak Cristčbal de San Vicente in Don Quijote — Vohunske modrije — Smejemo se, pa ne vemo zakaj — S kakšnimi sredstvi gradi tehnika — V Brugah — Nov tip majhnega avtomobila — Umetnost rezanja i. dr.
UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV
UREDNIK IVAN PO DRŽ A J
VSEBINA ŠT. 3:
e/o
lillllllllllllllllilllllllH
IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR - TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK

2IVL1EN7E IN SVET
STEV. 3.
V LJUBLJANI, 13. JANUARJA 1B35
KNJIGA 17.
BORBA KOVIN
i
ovine so tihe, skromne služabnice človeka. Kjerkoli je treba premagovati težke upore, nad-vladati ogromne sile ali oblikovati občutljive predmete, izvršujejo one naloge, ki jim ostale snovi niso kos. Učinkom kovin se skoro nihče ne čudi; zde se nam kar samo ob sebi umljivi. Zrasle v globokem naročju zemlje, očiščene in pretopljene v ognju, niso mogle vzbuditi v človeku onega čuvstva ljubezni in hvaležnosti, katerega so deležne snovi, ki nastajajo in preminevajo pred njegovimi očmi. One so mrtva materija, ki ga v notranjosti pušča hladnega. Ni je pesmi, ki bi opevala lepoto in pristnost navadne, nežlahtne kovine.
Danes, ko si življenja brez kovin ne moremo več predstavljati, se le redko zamislimo v dobe, v katerih je imela kovina povsem drugačen ter podrejen pomen.
Izmed kovin je najstarejši Dron, zlitina iz bakra in kositra (današnje ime je okrajšava za »aes Brundisium«, kovina iz Brindisija). V bronasti dobi so iz njega izdelovali vse kovinske predmete. Mnoga stoletja pozneje so iz njega vlivali zvonove in še kasneje topove. In ker nanj skoraj ne vplivata zrak in voda, so že davno iz njega vlivali spomenike, katere prevleče kmalu le zeleni volk ali patina. Vendar prepušča le-ta sijaj kovine ter daje materialu plemenit kovinski videz.
Kmalu za bronom se je pojavilo železo, ki je bilo dolgo časa v primeri z lesom ali kamnom predragoceno (zaradi težavne in nedonosne dobave) ter so ga uporabljevali le za izdelavo najbolj potrebnih izdelkov, za orožje, orodje, razne poljedelske priprave in umetnine. Kajti uporaba kovnega železa — drugih vrst železa tedaj še niso poznali — je bila odvisna od kulturne stopnje posamezne dežele. Cezar omenja, da sta, bila tedaj, ko je prispel v Britanijo, torej petdeset let pred našim štetjem, ondotnemu prebivalstvu zlato in železo enako vredni kovini. Prebivalci so namreč posedovali le tolikšne množine teh kovin, kolikor so jim ju prinašali trgovci. Čeprav je bila Anglija pred petdesetimi leti prva glede pridobivanja železa na svetu, je vendarle zadnja spoznala načine za tehniško dobavo železa.
ZA NADVLADO
Za železom je spoznalo človeštvo med. zlitino bakra s cinkom. 2e 1. 330. pr. Kr. je bil zapisal Aristotel: V Indiji kopljejo baker, ki se razlikuje od zlata le po okusu. Medtem, ko moremo iz zlatih posod prijetno piti, dajejo posode, ki vsebujejo baker, pijači neprijeten okus. Zato priporoča okus pijač kot sredstvo za razlikovanje obeh kovin. Kmalu za medjo so spoznali še kovini svinec in kositer. Toda vse te kovine in zlitine je premagala navidezno naj-skromnejša izmed njih: železo. Njegove izredne lastnosti, njegova uporabnost pri izdelavi različnih predmetov, so bila človeku najmogočnejši vzgon. da je usmeril vso svojo pridnost in inteligenco na vprašanje: kako zboljšati predelavo in povečati pridobivanje železa? In če se ozremo na razvoj te kovine, vidimo, da se je z vsako zboljšavo zvečala njena uporaba.
Ko so gradbeniki gotike iti renesance pri gradnji vedno večjih in smelejših obokov in kupol zrli z rastočim nezaupanjem na takratni edinstveni gradbeni material, na kamen, se niso mogli premagati, da ne bi rabili železa v obliki palic za preprečitev obočnfh premikov in za vezavo kamenitih kupol. Z železnim obročem sta speti 1. 1523. zgrajeni kupoli Markove cerkve v Benetkah in mlajša Michelangelova kupola Petrove cerkve v Rimu. Portal Ste-Genevieve in kolonade v pročelju Lou-vra pa vsebujejo že toliko železa, da bi se brez njega dobesedno razsule. Toda gorje stavbeniku, ki bi tedaj drzko razkazoval železo na fasadi! Le na skrivaj so smeli zaupati sivi kovini toli važen posel.
Ali močni hlapec, ki se s plemenito stavbno umetnostjo ni smel družiti, se je na drugačnem, precej sorodnem po-prišču kaj kmalu popolnoma uveljavil: pri gradnji mostov. Kje in kdaj je nastal prvi železni most na svetu, tega danes ne vemo več. kajti njega vznik je zakopan v tmini izven evropskih izročil. Ze 1. 1667. je opisal znameniti jezuit A. Kircher v delu »China monu-mentis illustrata« železni verižni most. ki so ga baje "postavili v Kristusovih časih blizu mesta Kingtung. Sedemdeset let pred izidom Kircherjevega dela je bil napravil benečanski inžer.jer Favst Veranti načrt za vlivanje mostov, stropov in streh iz sirovega že-
IKI
ieza, ki so ga tedaj pričeli pridobivati v plavžih. To je bila prav za prav prva dobava železa na debelo. Vendar je trajalo 200 let, preden je dozorela Veran-tijeva ideja. L. 1877. je bil izročen prvi litoželezni most pri mestu Ironbridge (zanimivo poimenovanje mesta po mostu1: Železni most!) čez reko Severa prometu. Sličen most so 16 let pozneje zgradili v Šleziji. Okoli 1. 1800. so v Evropi in Ameriki železni mostovi že vidno izpodrinili kamenite. Ko se je v plavžarstvu razvil postopek, ki je omogočil predelavo sirovega železa v kovno železo, je le-to kaj kmalu izrinilo prvo. Ker se je kovnemu železu kmalu pridružilo valjano, so po letu 1880. sko-ro povsem prenehali z vlivanjem že--le za.
Stavbarstvo, dasi obteženo s tisočletno tradicijo, se v očigled doseženim uspehom v gradnji mostov, ni moglo izogniti vplivom »nove« gradbene tva-rine. Tudi tu je spočetka zagospodovalo lito železo. Iz njega so napravili čitalnične dvorane Ste-Genevieve in National v Parizu, borzo in muzej v Bedinu ter univerzitetno avlo v Oxfor-du. Poleg teh večjih stavb je vzniknilo tedaj mnogo litoželeznih pročelij in spomenikov; v Ameriki je vzrasla v njem kar cela antična, baročna in gotska tek-tonika.
Doba kovnega železa ima na ogromnih svetovnih razstavah v Lon-
donu (1851), Dunaju (1874) in Parizu (1888) ter v 300 metrov visokem Eife-lovem stolpu v Parizu svoje najizrazitejše simbole.
Prav v letih, ko je želo železo največje triumfe, so ga začele izpodrivati druge kovine. Razvoj kemije, metalurgije in elektrotehnike je povzročil precejšno preorientacijo. Do vedno večje veljave je prišel zopet baker, ki je sicer v bronu kot kovini za topove živel skrito, toda spoštljivo življenje. Saj je na primer narasla le množica knjig, ki so obravnavale razne načine vlivanja brona, tako mogočno, da bi z njimi mogli napolniti zajetno knjižnico. Njemu se je pridružil še aluminij, kovina, ki so ji obetali največjo prihodnost. Toda kljub temu se uporaba in pridelava železa — najbolj gospodarnostne kovine sploh — nista zmanjšali.
Novo zmagoslavno pot železu in jeklu je vtrlo zopet stavbarstvo, ker se je posebno jeklo vedno bolj uveljavljalo pri vseh močno obremenjenih gradbenih enotah. Že ob koncu minulega stoletja so se bih brezizjemno uveljavili jekleni nosilci stropov ter okenskih in vratnih opor. Polagoma so nastale stavbe s sistematično izoblikovanimi skeleti iz jekla in betona, ki jih je izpolnjeval lahek in luknjičav material. Le-ta je imel drugotno vlogo; služil je zgolj toplotni osamljivosti in omejeval prostor. V Ameriki in deloma tudi v Ev-
T. Schultze-Jasmer	y PRISTANIŠČU (lesorez)
ropi so zrasli nebotičniki; največji Em-pire State Building je visok 380 metrov; prekosila ga bo kmalu 450 metrov visoka Sovjetska palača.
Ce usmerimo vnovič pogled iz naše dobe v prvo polovico devetnajstega stoletja, si skoro ne moremo predstavljati stroškov, ki so nastali pri napravi modelov za en sam litoželezni most. Zato se ne smemo čuditi, da se je vlivanje železa vedno bolj umikalo smo-trenejšim postopkom ter se še danes vidoma umika varenju. To trditev nam najlepše ponazori primer. Med tem ko so še nedavno morali ogromna ogrodja ladijskih motorjev na surovo olje vlivati v tovarnah, jih danes iz enostavnih gradbenih delov, iz pločevine in nosilcev, zvarijo kar na licu mesta — v ladji. Z varenjem ni torej dosežen prihranek samo v denarju in na času, temveč tudi v teži, ki pomeni v ladje-giradbi alfo in omego.
Poleg uspehov jekla v gradbeni stroki, ki nam postanejo razumljivi, če si predočimo le drzko obliko modernega mostu ali visoke stavbe, so nam ostali uspehi v borbi za dosego vedno bolj zmožnih vrst železa in jekla, ki se skrita očem javnosti, vrši v laboratorijih, še precejšnja uganka. Tu preizkušajo izvežbani tehniki topljivost elementov ogljika, kroma, niklja, mangana, vol-frama, zirkona itd. v železu v zvezi s segrevanjem, ohlajanjem in drugačnimi fizikalnimi operacijami. Tehnični in go-spodarstveni vplivi tukaj doseženih uspehov so neprecenljive važnosti. Da so nam postali telefon, telegraf, radio, letalo, podmornica in elektromotorji nekaj vsakdanjega, se moramo zahvaliti le žlahtnim vrstam jekla, kojih odpornost, žitkost in trdnost rastejo od leta do leta. Elektrolitsko železo, ki ga pri 120° C iz raztopine železove soli izloči e'ektrični tok je idealno železo za elektromagnete. Motor z učinkom Vi konjske sile zveča po zamenjavi navada.ga železa z elektrolitskim svoj učinek na 1 in % konjske sile. Tudi današnjo kemiKko industrijo si brez žlahtnih vrst jekla ne moremo zamisliti. Dobava dragocenih in v poliedelstvu koristnih duš;W>vih spo>!n bi bila brez niih zelo otežkočena. Še nedavno so bili inženierji prepričani, da ne drZe nami kotli več ko 20 atmosfer pritiska. Danes -niso redke naprave s kotli, ki vzdrže 100 atmosfer ter so se celo že kotli k' vzdrže pritisk 200 atmosfer uveljavili.
Toda tehnika in znanost nista rešili zgolj kemijsko-tehniške plati kovin samih, marveč sta posvetili kar največjo pažnjo sigurnosti kovinskih konstrukcij. Dokler so bila izkustva glede trdnosti in vzdržljivosti ali skratka zmogljivost kovin še majhna, smo bili prisiljeni k potrati. Kajti varnostni predpisi zahtevajo, da mora biti vedno zadoščeno tako zvanemu varnostnemu koeficientu. In če zmogljivosti ne poznamo smo pač prisiljeni k previšni uporabi kovin.
Ko smo sedaj prešli razvoj stro.ne industrije, elektrotehnike, ladjedelstva in stavbarstva, obrnimo še za hip pogled na kovinsko opravo. Čeprav jo bolnice in vojašnice s pridom uporabljajo že dolga desetletja, si vendar ni mogla utreti poti v zasebna stanovanja in v pisarne vse dotlej, dokler niso vsaj deloma prenehali predsodki, češ, da je kovina mrzla, trda in okorna.
Danes smo prepričani, da je kovinska oprava praktična, udobna ter trajna. Zato je tudi padel pri nji pokost, ki je na stotero načinov hotel pričarati kovini videz lesa. Saj pa tudi naravno izglajeni kovini ni moči odrekati estetskega učinka, zlasti še ko jo srečujemo v zdravniških posvetovalnicah, v pisarnah in v trgovinah.
Razvoj kovin nam tudi zgovorno priča. da se posamezne države ne smejo opirati izključno na bogastvo zemlje. Kajti z zanemarjanjem duševnega dela in njih prebivalcev, jim bo slej ko prej zraslo bridko razočaranje. Kdor bi si na primer drznil prerokovati s solitrom obogatelim prebivalcem republike Čile, da bodo zašli v bedo. ker jim bo postal nevaren zrak — snov brez cene — teea bi še pred vojno zasmehoval ves svet. In danes? Danes dobivamo iz zraka vse važne dušikove spojine!
Dejstva, da so se s požlahtitvijo kovin in z umno izrabo sirovin marsikatere države bistveno opomogle, govore jasno dovolj, da v tem pogledu ni kaz-no čakati križem rok. Ali bomo pustili baker v navadnem staniu ali mu bomo dodali nekoliko kovine berilija ter mu s tem podvojili vlačnost ter zvečali trdnost in odpornost? Ne, ker bi s tem škodovali sebi!
O kovinah velia torej, da mo>ra:'o preden se uveljaviio prestati »vice«. Dokazati morajo, če odgovarjajo zahtevam do nanredku ter dokazati svojo smotrenost in zmogljivost.	(tma)
SKOZI ČRNO GORO IN ČRNOGORICO
DR. ANTON DEBEI>JAK NADALJEVANJE
b petih zjutraj mi je pred hotelom osnažil čevlje čistač, Grk, ki je že štiri dni za nama pohajal. Rad bi v Ljubljano, če ni tam že preveč oistačev ...
_ Čez nekaj ur sva kramljala z
načelnikom postaje g. Abramovičem, ki pozna Ljubljano, Novo mesto, Soboto, nato pa smo tandara-mandara oddrdrali po najožjem železniškem tiru v Jugoslaviji z miniaturnim vlakom proti Plav-nici. Vozil nas je strojevodja iz našega Trbovlja (pravilne jša in za tujce lažja oblika bi bila: Trebovlje). Svet je pust, peščen, neploden. Zdrčali smo po mostu preko suhe široke Cijevne. V brentah vozijo z vlakom vedo, ker v Plavnici je voda »bolesna«. Pojavlja se rodovitna ravnica Zete: tobakovo polje, koruza že pospravljena, smokve, murve, trta v brajdah. V Golubovcih je lepo grozdje po 2.50. Kolesar se vozi vštric z našim mlinčkom za kavo in se pogovarja s strojnikom. V spodobni razdalji stoji na straži vrsta visokih topolov.
Ob pol desetih nas čoln prepelje — 25 oseb — po prekopu na parnik »Sken-derbeg«, zasidran na Skadrskem blatu. Jezero je potopljeno kraško polje, na plitvinah 2 m globoko, na osrednji ravni 4—7 m, po vrtačah do 44 m, n. pr. Ra-duško Oko. Iz gladine štrli do 50 otokov, najvišji se imenuje Vranjina gorica; ostale »gorice« so nizke ter obrasle z lovoriko. Po plitvinah stoje pelikani, katerih mast rabijo proti skrnini. Rib je obilo. Posebno slujeta neka postrv in saraga, ker jih ni drugod v Evropi. Sa-ragi pravijo tudi ukljeva. Pri tem imenu se vprašujem, ali ni nastalo po pre-devu iz: uljiicva (oljka, olje). Jeseni vržejo mrežo, 50 ljudi vleče in potegnejo 100.000 kg rib na enkrat.
Naš brod -teče« (čini) 7 milj na uro. Dasi je nebo na tri četrtine zastrto, je ozračje vendar soparno. Orjemo skozi Fučko Blato, široma poraslo z žarom (bičjem), skozi katerega tihotapijo mejaši s tobakom. Caplja blagoslavlja v poletu konje, pasoče se po presledlka-stem jezeru.
V Viroazairu stoje parnik »Soko« in tri vlačilke. Izkrcamo se. Čez pol ure pa hajdi proti Ulcinju. Z železnico ali z av-
tom ? Z avtom je lepše. 50 Din za 72 km ni drago. Naglo opraviva predjužnik v gostilni, se bogosprimem in pomenim s podporočnikom Hrvojem Gregorinom iz Ljubljane, službujočim na Reki Cmoje-viča, pa že zdrčimo ob tej plodni, krasni globeli z neugnanim »samohodom«. Cr-nojeviče omenja zgodovina prvič 1. 1331. Radič C. se javlja ko tekmec Balšičev, vladajoče hiše v Zeti. Eden potomcev, Stjepan, se je poročil s Skenderbegovo sestro (Zis 6. V. 34). Njegov sin Ivan si je izbral za prestolnico Žabljak. Postal je turški vazal in moral dati sina v Carigrad za poroka. Ta se je izpreobr-nil v islam in privzel ime Skender. Ivan je sezidal samostan na Cetinjiu, v katerem je 1493 njegov sin Djuradj osnoval prvo srbsko tiskarno na domačih tleh.
Medtem ko se popenjamo vedno više, spleza spretni sprevodnik na okrov avtobusa in krade grozdje s trt. Urno ga je doletela kazen: blizu dve uri je moral popravljati pokvarjeni stroj. Pod nami gomezi črna stonoga, ki se ji v mojem rodnem kraju in v Radovljici reče železnica. Razgovarjam se s podporočnikom Derokom, svojim nekdanjim dijakom, ki se je učil francoščine v Lo-reni, slovenščine pa v Kamniku. Tako smo prekobalili presediimo Suitorman (Sv. Roman?), 844 m, blizu Rumije, pod katero se je nedavno skrival odmetniik, dokler mu orožniki niso vzkratili vodo, razdrobivši ves led pod vrhuncem.
Thalassa, thalassa! — je marsikdo vzkliknil v svoji notrini, ko se je pred nami razgrnila Barska ravnica, ki jo cepi potok željeznica. In z Waltom Whit~ manom je ta ali oni čuvstvoval:
O da bi jadral z ladjo,
da bi zapustil to stalno neznosno zemljo,
zapustil utrudljivo enoličnost cest,
pločnikov in hiš, zapustil tebe, o ti trdna negibna zemlja,
in stopil na ladjo Da bi jadraj, jadral, jadral!
Efekt morskega prizora nam je nekoliko zabrisal defekt avtomobila, ki je obtičal na klancu ob Toskini vodi.
Pastirček Tomo pravi, da ni več kač, odlkar so prinesli z otoka Mljeta nekaj mungov. Tribune de Geneve je po Reu-terjevi agenciji 26. in 27. VILL 34 poro-
čala o »stfSkamem« otoku Mljetu, koder so ihnevimoini pohrustali vise kače v enem letiu, se silno razmnožili ter pričeli delati kvaro pri sadju in vsakršnih jajcih. Menda se ne bo ta kačji sovrag še tod tako razpasel?
Turški napis te gredoč opomni, da je tod gospodoval polmesec. Ob moslimih, vršečdh na gumnu, mi je smuknil na um Dalmatinov izrek: Volu, kir vrši, ne zavezuj gobca — kar je pokojni prof. Virbnik rad citiral.
Lepo je pihljal vetrič, ko smo tik pred 4. uro razsedli v Pristanu (Novi Bar), kjer se na neki stavbi blesti italijanski napiis: Compagnia di Antivari. Iz luke vidiš proti severozapadu uvaio špič, kakor piše Kuglijev potni vodič »Južna Dalmacija«, medtem ko Nar. Ene. rabi obliko Spič. Mnemotehnično smo si njega dni zapomnili, da je ta bivši h o s p i c Skrajna južna š p i c a Avstrije. Od Bara jO loči rtič Rateč (Ratac, Roteč, Rtac, kakor najdeš po raznih knjigah) z razvalinami samostana sv. Bogoroii-ce, M ga je osnovala ob koncu 13. stol. kraljica Jelena iz francoskega rodu. Više štrlita dve turški trdnjavi Haj in Nehaj, o katerih se mi zmeraj hoče dozdevati, da so ju krstili Ludki (gl. po-četek tega potopisa v lanskem decembru). Od rečice Zeljeznice dalje stoji Topolica, edino letovališče črnogorske vladarske družine, sedaj pretvorjeno v kmetijsko šolo.
Krasna je dolga peščena obala ali »muljina«, kakor rečejo peščini v Pod-gorici. V ozadju pa ločiš na gorovju dva pasa: nižja zelena proga obsega — rekel bi — pragozd oljk. To so mogočna, razhrebana debla, polna 1 utaji c, da jih nehote primerjaš dnu rešeta. Kakor bi jih bale prevatlile svinčenike iz pušk, ki so tod pogosto pokale. Na oljarstvo kaže spotoma velik napis »Marin Fre-res-Industrie d'01ives«. Drugi, višji, sivi pas je pa gol gorski greben.
Ker je že urednik »Žisa« v svojem potopisu (avg. in sept. 1934) precej podrobno orisal nekatere kraje, jih meni ne bo treba sedaj. Tako n. pr. Stari Bar, ki je nekoč koval svoj denar. V turški dobi so ga upravljali »naslednji begovi« (P. Šobajic), sedaj pa ima tam krepko besedo naš rojak A. Bogovič, zastopajoč komandira žandarmerije. Ko je naš »glavopobil« napravil sunek iz Pristana v Stari Bar, je zakrita bula v danem trenutku razgalila svoje obličje. Rajši bi bila ostala zastrta kakor znameniti kip v Saistu,
iN e vesta iz okolice Piava in Gusinja
Še tisti večer sem imel priliko videti v Ulcinju precej belih hanum s črnim naličjem. Mimo njih jo je rezal brkat katoliški pop. Boben je klical ljudi na trg pred gostilno Marije Zaletelove, ki se je pred 6 leti »zaletela« v našo zadnjo stražo na Jadranu, kakor se je izrazil N( ezinanec) v »Jutru« 28. 8. 34. Hladno je pihljalo z morja na mladega »Strohscbneiderja«, vrvohodca, ki se je kazal radovednim in radoglednim očem. Pri dobri, poceni večerji nam je svirala godba, stregel pa natakar Laoape iz Kamnika, vzgojen na Dunaju: to se močno pozna njegovi srbohrvaščini. Za najino mizo je sedel orožmiški podporočnik Fr. Bregar iz Ribnice, ki ima tu par naših najožjih rojakov med orožniki. Pravil je o družbi učiteljev iz Ptuja — 12 oseb, ki so se nedavno ustavile pri gospe Miniti, duši tujskega prometa. Nekako ob istem času so jo obiskali gg. poslanec R. Pustoslemšek, imetnik najdaljšega slovenskega priimka; bivša minister dr. Kramer; pred leti pa neutrud-ljivi globetrotter dr. I. C. Oblak. Gospa Minka in zalivska milika (mivka) privabita precej gostov^prepotnikov. Tako se mudijo tukaj nazozemsik-' imženjerji, da stikajo za nafto v soseščini solin. Poleg nas sedi črnogorska družba, med njo slikar Milunovic, ki je na priporočilo blagopokojnega Topolskega gospoda dobil stanovanje v nekdanjem Nikito-vem dvorcu. Zraven pijo mnogo jezični Albanci žganje z vodo.
Noč ©val a sva — do sito gostov se lahko tod zmesti — v domu gospoda Martinoviča, čigar hči študira na ljubljanskem vseučilišču.
Ob sedmih sva se že kopala drugi dan. Morje, kako privlačen element! Je li res to naša domovina, naša zibka ? Še lani je praški profesor Schamberger razpravljal o tem, da je bil človek prvotno žival v morju in da je nosil repek zadaj... Dekle pobira po sipini školjke »krilatice« (pecten), po naše pokrovače. Rihič pere čolne in toži, da tako slabo služi z lovom. Mi pač nismo Japonci, ki použijejo sorazmerno največ rib na svetu, 15 milijard kilogramov; za njimi pride stric Sam, potem batjušika Rus >in John Buli, dalje Norvežan, Siamec, Francoz; a mi smo gotovo pred republiko Andoro, kjer potrošijo samo 15.000 kg na leto.
Moj drug dirano plava daleč proti staremu Ulcinju, ki je baje deloma pod vodo, kakor nekdanja Kartagina ali kakor Cisa na zapadni obali Istre. Tuikaj ne poznajo v slani luži nobene »branjevi-ne«, nobenega »zabrana«, kakršen je na kopnem: pošmmiljen gozd, kamor je prepovedano hoditi; pri nas bi rekli ponekod. »sedem«, od ščedeti, kot Ščedenj v Rrdih pri Gorici ali malo potvorjeni Skedenj pri Trstu; ista misel je pač v ital. Servola (servare), v nem. Scho-nung, v lat. parcus.
Nehote mi je ob njegovi drznosti šinil na um oni zamorski junak, liberijski
Pogled na dolino Rijeke Crnojeviča (v ozadju Skadersko jezero)
državljan, plavajoč po Freetovmskem zalivu, kamor včasi zablodijo morski volkovi ali požerumi: po francosko re-quin, ker je treba Vpričo njega kar na requiem misliti. Ljiudem, ki so grajali njegovo smelost, je črnec pokazal svojo levico; čitati si mogel tale stavek, z rdeči lom tetoviran na rjavo polt: »We ha-ve won the war« (vojno smo dobili, zmagali smo v vojni). Takih krucev se somi pač ne upajo napasti! Ker sem že pri svobodni Liberiji, naj povem, da so hoteli v glavnem mestu Monroviji postaviti spomenik neznanemu junaku, kakor pri bratskih zaveznikih. Ali vojni minister je našel le neko starko, ki je izgubila življenje zaradi sovražnosti, namreč tedaj, ko je nemški podmornik obstreljeval obrežje. Moške žrtve ni bilo nobene.
Gorenji tetoviranec me je spomnil mode, ki se je pred nekaj meseci silno razpasla med angleškimi ©vami. Zen-stvo iz najboljših slojev si daje opdikati in z barvami opisati na roko ali pa na meča pestrokrilega ptička z otokov, metuljčka ali razvito cvetico. Bo li ta novi običaj premamil tudi naš mob in snob?
Tovariš je pripoihal živ in cel po slanem življu. Če je bil kak nebodigatreba v soseski, se je bržkone ustrašil njegove častitljive brade. Saj ta podaljšek človeškega obličja pomeni v nekih jezikih hrabrost, n. pr. v romunščini b Srba tul = mož, junak, prav za prav bradač.
Med tem ko so v dalji ptice v poleta s krempeljcd praskale po morski gladini, tem zrcalu božjem, se je zaliv čedalje bolj oživljal. Postarne osebe so se zakopavale v mivko do vratu. Mladina je uganjala veeel živžav. Kadar greš iz vode, bi se ti prilegla sladkovodna prha, da odpraviš sol s kože. Voda je sicer čista v zalivu, ne takšna, kakor v new-yorški peščina Long Island, zaradi katere je nastal lani prepir med Trgovsko zbornico in Zdravstvenim oddelkom. Zato so naredili poskus: zastopniki prve so šli v vodo s plinsko krinko, da bi se branili bacilov; drugi brez nje. Toda po morski kopeli sta se morali obe stranki omiti v sladki prhi.
Po obedu hodijo pravi kopalci v »brli javi semenj«, kakor se včasi pri nas imenuje spanje. Jaz sem jo mimo sodov z nafto, namenjenih za solino, ubral v stranski zaliv pod starim mestom, kjer je nekaj sence. Tam je čofotalo po slanem elementu šest ali cedem albanskih
deSkov, od 'katerih je bilo najstaršemu 13 let. Hitro smo se sprijaznili in učili so me šteti po svoje: nji, dtt, tre, kater, pes itd. Kazali so svoje pomorske spretnosti, vreščeč: »Molim vas, vidji mene! Nernac, gledaj mene!« V eni sapi so me vikali in tikali, kakor oni Ljubljančan, ki je za neznancem klical: »Slišijo oni, je vaš ta pes, ki za tabo leti?« — »Ovi su. cigani,« je menil najistarši o drob-Ujancih, ki so bali v Adamovi obleki. Ob njihovi nagoti mi je vstal pred dušnim očesom ameriški pastor iz San Francis-ca, Lauis J. Sawyer, ki je v Ženevi opazil, da je kipu »Spečega dečka« v Arian-ssikem m/uzeju nekdo prilepil figovo pero.
ga cenijo razna dekleta, M jih je našteval. Je bila tudi Desanka Sakič vmes? Ako ga mi obsojamo, mu bo pa dal odvezo P. Louijs, ki v svojem romanu »Aphrodite« trdi: Poltenost je skrivnostni, vendar potrebni in tvoriteljsiki pogoj za umstveni razvitek.
Izlet na soline s čolnom se nam je sfižil, ker je bil predrag. Zato pa smo pod večer ubrali tjakaj s »prašnikar-jem«, ki je zahteval le polovico, 50 Din. Brzeli smo mimo novega vodovoda, sre-čavaii 'vozove, ki so imeli velikanska kolesa.
Ko je Zv. Štrekelj v Žisu knj. 15, str. 256 (glej tudi knj. 16, str. 202) priobčil
Pogled na !
»Veselje bd mi napravili,« je izjavil Ženevski Tribuni 25. 7. 34, »če bi osebo, odgovorno za to žalitev, zavratno umorili in njeno truplo vrgli v najgloblji prepad jezera.«
To je pač oster privrženec nagote, ali prav za prav čiste umetnosti. Gotovo pa ga hvalijo pristaši higienske nagote, o kateri prikupno razpravlja dr. Paul Fa-rez: Le naturisme et son offensive (Journal des Debats, 30. 9. 34). Nemoralna je, po zatrdilu nudistov, tista polovična nagota, ki se šopiri po svetovljanskih večernih prireditvah in ki bi jo prerok Jeremija imenoval: rezgetanje sladostrastja.
Moji Albančiki bi s pridom čdtali »Cisto mladost« dr. Titoamera Totha, čigar krstno ime je videti slovansko: Tihomer, Toth = Slovak. Očitali so si razne zablode in največji me je spomnil Balza-cove povesti »Odpustni greh«, kjer slabo poročena graščakinja izrablja kletnega paža Reneja. Moj suhi, a močni, krepkonosi Arbanasek se je bahal, kako
JU ULCTNJ
članek »Naša prva solarna«, me je prof. priirodopisec opozoril, da se reče pri nas: solina, češ, salam(ic)a je zaloga ali shramba za sol. Bartel res tako loči v nem.-slov. slovarju: Salzwerk — solina, Salzmagazin = solarn(ic)a.
Ravnatelj nam je dodelil za tolmača po napravah inženjerja. Po njegovem mirnem, rahlem nastopu sem ga sodil za Rusa. Kasneje se je predstavil: Boris Ipolitov iz Beograda. Vrli mož je mnogo trpel med svetovnim požarom po ruskih planjavah. Tu nas je vodil okoli plitvin, basenov, ki merijo v okviru 17 km. To je največja solina v Evropi. Stroškov za zgradbo je bilo šestdeset milijonov dinarjev, ki bodo v dveh letih plačani s pridelkom soli. Huda je bila borba s trstom, ki na tej močvirni ravnici bohotno uspeva. V maju 1934 so bile naprave dodelane, v septembru se pobira sesede-na sol, ker pozneje bo hlapenje neznatno. Lani je bilo v zraku preveč relativne vlage, zato pridobitev ni bila, mislim, prvovrstna. Stalnih uslužbencev je sto,
v času obratovanja pa najde tu zaslužka okoli 400 delavcev. Početna slanost morske vode v Ulcinju je 2.5. nasproti nam ob italijanski obali pa precej manjša. Da ni blizu reke Bojane, bi bil položaj za nas še ugodnejši. Albanija nam tako nehote zgago do-la; mi smo jo pa njej, ko so roji ulcinjskih komarjev zbežali v njene gozdove, ki so jih potem lastniki kar palili, da se iznebe zoprnih prite-pencev.
V gladki srbščini nam je g. inženjer razlagal to in ono; nam pokazal helio-graf, steklen globus, po katerem se spoznava moč sonca; merilo za izparivanje; mareograf ali samobeležni vodomer. Ob kišomerni stanici (ombrometru) sem se domislil Crkvic nad Risnom, znanih po obilnih padavinah, nad 4000 mm na leto. Neki vojak mi je v Ljubljani pojasnil to veliko številko, češ, da so nevedni njegovi tovariši v dežemerne sklede izlivali umazano vodo po jutrnjem umivanju.
Večerilo se je. Nastal Je položaj, kakršnega slika Machar (Pri zapade, Pele-niele):
Ta nebesa, tak leskuplma, ta z&fe štfedrš,, vzneseni., že v šed6 d žili mrakfl vina jest jimi krasnč zlacena!
»Hajd, cifre!« ponuja dečko nekake preste v obliki številke 7, obešene na palico. Medtem ko se živina podi mimo nas, poslušamo hodžo, ki okujiše.
Naslednji dan, 14. avgusta, sva se spustila na grajske razvaline, kjer vidiš par turških napisov in obilo človeških kupčkov. Zato pa uspeva smokva in loža, celo bičevje »zunga« — latinski jun-cus? — pripravno za pletenje košev. Kar požene trave, jo pobrije koza. Gre-doč skozi trg, opazim, da dobiš za 1 Din 4 kg paradižnika. Najin sopotnik, Ilija Svrdljan, ki je prišel semkaj preganjat skrnino, je kupil 4 velike piščance za 18 Din. Neki cigan pa dve kokoši za enega kovača. »Ste Njemac?« je vprašala zajetna matrona mojega spremljevalca.
DALJE
PUŠKIN
S. Lifar je v preteklem decembru objavil v svoji knjigi nekaj neznanih Puškinovih pisem. Uvodoma je dodal študijo o delu slavnega ruskega pisca. Ponatisnil jo je tednik Nouvelles litteraires. V tej tenko-umni kritiki nas posebno zamiče naslednja podrobnost:
Dostojevski je govoril, da ima dve domovini: Rusijo in Evropo. Ti dve domovini sta dar, ki ga je poklonil ruski zavesti vesoljni Puškinov genij _ najbolj ruski kakor tudi najbolj evropski izmed vseh ruskih pisateljev«.
Puškin je dejal, da mu je francoščina — ^evropski jezik« — bolj domača od njegove materinščine.
Gorenji izraz Dostojevskega je tako podoben misli, ki jo je Henri de Bornier zavil v svo.j aleksandrinec (La Fille de Ro-land, 3. II.):
Tout home a deux pays: le sien et puis la France. Vsak človek ima dva doma: svojega in Francijo.
*
Še ena iver iz Lifarove razprave: >V svojem poglavitnem razodetju, Evge-niju Onjeginu, Puškin z ognjem in občudovanjem kleše ganljivo podobo ruske mladenke, ki sluša zagone svojega srca, a ki oslane čista, ponosna in poštena. Iz nje je naredil vzor žene, o kateri sanjarimo in katere si želimo. Vsa Rusija je zaljubljena v Tanjo. Ob njej v novem taktu bijejo zaljubljena srca. spreminjajoč v oboževanje in nežnost sirovi moški pohlep.c	i:.
K. A. Held: ZIMA

O PRISILNEM JOPIČU IN GUMASTI CELICI
KAKO SO NEKDAJ »ZDRAVILI« TJMOBOLNE
adar se govori o zdravljenju umobolnih v modernih zdraviliščih in na klinikah, se vsak
___ laik takoj spomni na prisilni
jopič in gumasto celico. Zaman skušajo zdravniki prikazati to stvar drugače, zaman skušajo ljudem dopovedati, da so takšne stvari srednjeveški rekviziti, ki jih sodobna zdravilna veda niti za besnike ne uporablja več. Ljudje gonijo le svojo naprej, pripovedujejo si strahotne pravljice o ravnanju, ki so ga deležni najbednejši med bednimi, umobol-ni, v svojih izolacijskih zavodih in ni čudno, da gledajo celo drugače moderno misleči ljudje na vse, kar je v zvezi z zdravljenjem duševno in živčno bolnih oseb, z nekim nezaupanjem, če celo ne s sovražnostjo.
Da prevladujejo v široki javnosti takšna stališča, imajo svoje vzroke v tem, da živijo še vedno tudi davno zavržena naziranja, tako da nova še niso splošno prodrla. Kajti v prejšnjih časih sta imela prisilni jopič in celica za besnike seveda veliko vlogo, nič manjšo nego cela vrsta drugih »zdravilnih« metod, ki se morajo današnjemu človeku videti grozovite in nesmiselne.
To velja posebno za srednji vek. Stari vek je v duševno abnormalnih ljudeh že spoznal bolnike, a srednji vek je v tem pogledu stopil za velikanski korak nazaj. Splošno so smatrali tedaj nadnaravne vplive za vzrok duševnih bolezni, umobolni so po tedanjem mnenju obsedeni od hudiča, če jih niso smatrali naravnost za čarovnike in čarovnice ter jih —. sežigali. (Glei dr Vlad Travner-ja razprave o čarovniških procesih v našem obzorniku.) Carovniški procesi so se na veliko vršili še globoko v 18. stoletje, a vera po obsedenosti od hudiča še danes ni izumrla. V najboljšem primeru so nesrečnike zapirali tedaj v prave ječe ali posebne kletke, v katerih so jih pazniki in stražniki razkazovali ljudem za napitnino. Liudie pa so se revežem smejali in jih dražili.
Zelo počasi so začeli graditi posebna »zdravilišča za norce«, kjer so jih zdravili seveda boli s pretepanjem, kaznovanjem in mučeniem nego s čim drugim. Celo v teh zavodih so jih zapirali v zaboje, kletke in preozke celice. Ta-
SVEDER ZA MOŽGANE, srednjeveška mučilna priprava za zdravljenje umobolnih
ko čitamo še 1. 1818. v vlogi nekega francoskega zdravnika notranjemu ministru: »Nesrečneže mučijo slabše nego kaznjence in njih položaj je hujši nego položaj živine. Skoraj povsod jih držijo zaprte v najbolj vlažnih in nezdravih poslopjih. Videl sem jih v ozkih, umazanih in smrdečih kotih brez zraka in svetlobe, prikovane v jame. vsakršne ne bi zapirali niti tiste divje zveri, ki jih z velikimi stroški vzdržujejo v glavnih mestih. Skoraj povsod so blazneži nagi aH pokriti s cunjami in predani nasilju in surovosti pravih ječar-jev.«
Še celo 1. 1850. so po umobolnicah kazali bolnike za majhno napetnino. V nekem zdravniškem poročilu iz 1. 1846. o »stolpu noroev« na Dunaju, v katerem so imeli zaprtih 200 do 250 bolnikov, čitamo: »Hodniki in celice so temne, vse
njem ter konča valo z najbolj kompliciranimi stroji. Pri tem pa ni šlo toliko za zaščitne ali kazenske ukrepe, kolikor res za zdravljenje. Tako so menili še v prejšnjem stoletju, da pomagajo blaznežem udarci bolj nego vse drugo in jih silijo priključiti se svetu, iz katerega udarci izvirajo. Prisilni jopič, temnica, glad in batine z žilavko zadostujejo za ukrotitev pacientov.
Po verigah je veljal kot najučinkovitejši način za zdravljenje pač prisilni jopič. Uvedli so ga ob koncu 18. stoletja na Francoskem, da bi nadomestil verige. Ta jopič je bil večinoma iz jadrovi-ne in je imel dvakrat večje rokave nego običajno, ki so jih okoli telesa zvezali na hrbtu. Moderna psihiatrija prisilnega jopiča sploh ne priznava več.
Prav tako razširjena je bila nekoč prisilna stolica, ki so jo izumili v Penn-sylvaniji in ki so ji dali ime »pomirje-valec«. V tej stolici so sedeli bolniki z golim zadnjim delom telesa nad okroglo odprtino v sedišču in so bili na sto-lioo privezani z rokami, nogami in životom. V nekaterih zavodih so sedeli bolniki po cele mesece v takšnih prisilnih stolicah. Seveda tudi te danes niso več v rabi.
Današnja psihiatrija je odločno proti vsem podobnim prisilnim pripomočkom. Danes gradijo duševnim in živčnim bolnikom klinike, ki se v splošnem ne razlikujejo mnogo od drugih bolnišnic. Z najmodernejšimi pripomočki opremljeni zavodi, učinkovita lečila in lečilni načini, vrtovi in celi parki okrog blaznic pomagajo bolnikom uspešneje do zdravja in povratka v normalno življenje nego udarci, verige, prisilni jopiči in drugi mučilni pripomočki starih časov in pri tem je novi način zdravljenja šele ob početku svojega razvoja.	Vg
sliči popolnoma ječi in je zavarovano s strašno masivnimi železnimi vrati, kju-čavnicami in zapahi. Obiskovalcu se proži največja nesnaga, strašen, neznosen smrad, tulje;i,_ in rjovenje, grozotni kriki mnogih, ki so prikovani z nogami in rokami ali celo okrog vratu na najbolj okruten n*ačin ob težke verige in obroče. Celo najslabša menažerija proži prijaznejši in bolj človeški pogled.« V tem stolpu so imeli blazneže zaprte še do 1. 1869.
»Prisilni stol« za umobolne
Če je bila tedaj že nastanitev bolnikov neverjetno surova in človeka nedostojna, tem slabše je bilo »zdravljenje«, ki se je začenjalo z batinami in biča-
SPOSOBNOST SRBSKEGA VOJAKA
Pod tem naslovom je nedavno pisala La Tribune de Geneve: Srbi so se udeležili v vrstah avstrijske vojske tridesetletne vojne. Pod Ludovikom XIV. je bil na Francoskem konjeniški regiment Royal Croate (od takrat se je po tej državi in po vsem svetu udomačila navada, nositi ovratnico ali kravato — op prev.). Na Ruskem je bil za Katarine II. v 18. stoletju kavalerij-ski polk, sestavljen iz Srbov. Neki njih potomci so zavzemali tehtna mesta v ruski armadi, omenjata se zlasti generala Jude-nič in Ševič, poveljnik ruske garde v avgustu 1919.	k
NEZNANA KOLEDARSKA DEJSTVA
Kdo ve, da se nobeno stoletje ne more pričeti s sredo, petkom ali nedeljo? Oktober se začenja vedno z istim dnem, s katerim se je začel januar, isto soglasje opazimo med aprilom in julijem, septembrom in decembrom Tudi februar, marc in november se pričnejo z istim dnevom tedna. Junij in avgust delata v tem pogledu izjemo. Ta pravila pa ne veljajo za prestopna leta. Navadno leto se prične in konča vedno z istim dnevom. Stedljivim ljudem bi povedali še to, da si lahko vsak koledar prihranijo za 28 let pozneje, kajti tedaj sc v ccloti in podrobnostih ponovi.
ZGODBA O KREVSOVEM JURJU
cvetko golar
N A D A L. J
7
- ikrcmi je bil ves dan velik trušč
in še dolgo so se smejali na Jurjev račun, ko je že zdavnaj plačal in odšel. Tudi natakarica je biila dobre volje, čeprav
_ so jo dražili s fantom, ki je
podedoval in nosil bankovec za klobukom.
»O, ta bi bil še plačal, ako bi kdo hotel pdlti. Rairoo dovolj je neumen pa malo pijan.«
»Le bahal je, saj ni imel bog ve kaj denarja, pa še tisti najbrž ni bil njegov.«
»Pa ženil bi se rad, o ti navihanec! Vseeno jiih je imel za ušesi! Le kam jo je mahnil?«
»O, v drugo krčmo! Marička, zakaj ga pa nisi pridržala? Zdaj bo pa drugo objemal.«
»Pa še zaslužila bo! Marička, ti si res neumna!«
»Saj nisem Marička, pustite me pri miru s pijancem!«
»Kako je pa prevzetna! Le nikar preveč, te bo že minilo!«
Ko je ura odavonila poldne, so prihrumeli novi gostje, ki so imeli svoje veselje. Med njimai je bdi tudi mladi uradnik iz davkarije; veselo je začel praviti:
»O, to je bil prejle halo v naši pisarni. Neka ženska je prišla plačat davke, pa je iimela bankovce, ki so bili ponarejeni, pa njen sin je bdi z njo. To sta gledala, ko smo jima povedali, da je denar zanič!«
»Ali res? Ubogi ljudje! Kje sta ga pa dobdia?«
»Na sejmu je fant prodal kravo!«
»Kdo je neki bil tisti plaščar, ki ga je opeharil?«
»O, kako smo se smejali, ko nam ga je opisoval! Rekel je, da je imel uro pa brke.«
»Ali ušes ne?« je vprašala smehljaje natakarica, ki je slišala pogovor gostov.
»Le nikar se ne šali, Ančka! Le glej, da tudi tebe kdo ne naplahta!«
»Kakšen je neki bil tisti?«
Dekle se je zresnilo in se naslonilo na mladega pisarja, s katerim je bila očmdno precej domača.
»Kosmat klobuk je imel, rjave brke.«
»O, ali ni imel tisti tudi —«
e v a n j e
Nataikarica se je hipoma spomnila na svojega gosta, ki je plačal z bankovcem.
»No, no, kakšen pa je bil, ali je tebe kdo?«
Uradnik jo je objel okoli vratu in jo prijel za lica.
»Ne vem, ali spomnim se, da je imel kosmat klobuk, ko je imel bankovec zataknjen.«
»Ali ti je plačal z bankovcem?«
»Seveda, s takim za deset goldinarjev!«
»Pokaži ga! Na dan z njim! Pokaži svojo robo!«
Dekle se je vznemirilo in je stisnilo ustnice in hitro odprlo denarnico. Med drugim denarjem je bdi Jurjev bankovec, ki se je poznal po novi barvi.
»Tegale mi je dal!«
»Je že pravi, to se reče, ponarejen; dekle, vidiš, te je že!«
»Da ni prawi, kje se pa to pozma?«
Dekletu se je tresel glas, in v mislih je računala, za koliko jo je ogoljufal tujec in koliko je izgubila.
»Le poglej, vodnega znaka nima! Pokali pravega!«
Vsi gostje so se zrinili k mizi ki primerjali. Vse je bilo na kupu, kmečki klobuki, rjavi obrazi, koščeni nosovi in košate obrvi, izpod katerih so gledale sive oči na papir, ki ga je držal pisar v rokah.
»Je že res, ni ga, oh, to je bil tič!«
»In papir je bolj raskav, in tale šte. vilka visi postrani!«
»Vidiš ga, vraga! Drugače je pa pre-klemano dobro narejen! Še jaz bi ga ne spoznal!«
»Kaj bom pa z njim,« je vprašalo dekle, skoraj moško, ker je imela toliko radovednežev okoli sebe. Zdelo se ji je imenitno, in se je že potolažila zaradi škode, ki jo bo imela.
»Kar jaz ga bom vzel, najmanj sitnosti imaš! Oddati ga moraš, drugače ti ga vzamejo.« je menil pisar.
»Ali kar tako?«
»Saj ti dam potrdilo zanj. Namesto tebe ga nesem na orožniško postajo in naznanim.«
»Jaz sem pa videl tistega falota, ki ga je menjal,« je pravil star pivec pri sosedni mizi.
»Še za vino je dal!«
»Kakšen je pa bil?«
»Mešetar na videz, nič posebnega ni bilo na njem, kmečki mlad človek!«
»Saj sem ga tudi jaz videl in njegovo vino sem pil! Prijazen fant je bil in vesel!«
Hrup v krčmi je naraščal, pivci so vstali izza miz, kričali, da nisi razumel glasu.
»Da sem to vedel, pa bd mu ga bil vzel, ko ga je nosil za klobukom! Ko-rajžen je bil!«
»Mogoče ga pa že imajo! Koliko je neki imel denarja?«
»Glejte jih, orožniki gredo sem!«
Res sta vstopila dva, ki jih je pripeljal mladi gospod z davkarije. Dekle, ki jo je neznani gost prevaril za desetak, je nenadoma na glas zajokalo. Brisala si je oči in je ihtela in vreščala:
»Oh, da sem tako nesrečna, zakaj pa ravno jaz! Sem mislila, da bom kaj za. služila!«
»Kaj bi vpili, ko je prepozno! Povejte rajši, kakšen je bil tisti človek!«
Orožnik je sedel k mizi, da bi zapisoval. Zopet so vsi, ki so ga videli, pritisnili blizu, ali vsak ga je videl malo drugače.
»Rjave brke je imel pa redke lase!«
»Ne, brke je imel orne pa kosmat klobuk!«
»Odkod pa je bal? Zavijal je po sor-ško, od tam doli mora biti!«
»Meni se tako znan zdi, pa ne vem, kam bi ga dejal! Na sejmih sem ga že videl!«
Gotovega ni vedel o njem nihče, in orožnika sta odšla. In vse mesto je bilo že polno govorice o neznancu, ki ga je pa vsak hotel poznati. Na Savskem mostu se je izgubila sled za njim, ali je šel proti postaii ali proti klancu? Tam ga ni videl nihče.
8
Ko je Jurij pustil fanta, je še bolj ur-ho vlekel ži/ali. Potlačil si je klobuk in slekel suknjič Zdaj pa le hitro naprej, mogoče bo fant menjal denar, in lahko ga zalotijo! Ako gre na davkarijo, ga imaio brž v pesteh. Vprašajo ga, kje je dobil denar? Seveda jim bo povedal, in koj mi bodo orožniki za petami. Oh, zakai sem fanta peljal na most! Zdqj bo povedal, kam ženem. Takoi mi bodo na sledi, primejo me in uklenejo.
Jurja je obšla vročina, in tolkel je po živini, da so ga sejmarji začudeno gledali.
»I, kam se vam pa tako mudi,« ga jo nagovoril prileten kmet, ki je imel verigo omotano od pleč do pazduhe.
»Kam, na vlak ženem,« se je v naglici izgovoril Jurij.
»Saj to ni cesta na postajo, saj ste že predaleč. Obrniti morate.«
Juirj je hudo gledal in ustavljal živino. Na tihem je klel iin se jezil nad dedcem, ki ga je po nepotrebnem zadržal.
»Kaj pa tu stojite ? Ognite se vendar, da bom mogel mimo,« je zarjul nad njim sirov fantalin.
»Ha ha, ali ne veste, kam bd gnali, kar z menoj pojdite,« ga je povabil rdeč možak, ki je bil po videzu mešetar.
»Saj se vrtite naokoli kot pijana muha, ha ha!«
»Saj vidite, da sem šel predaleč! Na postajo moram,« je zarohnel Juirij.
Obrnil je in se ogibal sejmarjem, M so se radovedno ozirali za njim. Ves je bil že preplašen, oblival ga je pot in cestni prah ga je dušil, ki je vstajal izpod živinskih parkljev.
Vraga, zdaj pa moram nazaj, da me vsaj prej zagrabijo! Oh, da sem se podal v te sitnosti! Glej no, ali niso na mostu orožniki? Seveda so, o hudiča, hitro nazaj! Križ božji, kam naj se umaknem? In ti ljudje, kako me zijajo, samo da bi se nekam skril! Pa kam naj grem, kje so orožniki, ali so fanta že prijeli? Mogoče že vse vedo in me love med sejmarji in po krčmah! In tista deklina, gotovo je že spoznala moj ponarejeni bankovec, in me ima na sumu ali me je pa že dala naprej.
Ves se je tresel od strahu in razburjenosti in ni vedel, kam naj požene. Zopet je obrnil proti klancu, gledal je naprej, ali se je že umaknil tisti kmet, in ni upal drveti z živino. Vsak trenutek je pogledal nazaj, ali niso za njim orožniki? Gnal je naprej, med prvimi hišami je zavil na dvorišče in začel napajati.
»Vi spravite mi ti dve kravi v hlev. Popoldne pridem ponje,« je rekel hlapcu, ki je prinesel, pušelj sena iz svisli. Ubral jo je čez cesto v grmovje in poiskal skrit prostor. Oddahnil si je in legel v travo. Globoko ie zasopel in potegnil z desnico po znojnem čelu. Prijeten hlad je prihajal iz zemlje, iin začutil je, kako ga prevzema utrujenost. Razburjene misli, skrbi in strah, vse je za trenutek izginilo, in lahko mu je balo srce. Čutil se je varnega, in brezskrbno se je zasmejal. Soomnil se je, kako je gonil kravi po klancu, in zazdel se je
samemu sebi bojazljivec, ki se je brez vzroka plašil in bežal pred lastno senco.
Dobro se je to izteklo, presneto sem jo lepo izpeljal, najprej v krčmi, kjer sem razmenjal prvi bankovček, pa potem na sejmu, kjer sem kupil prav čedni pisanki. V veselem premišljevanju se je skoraj na glas zasmejal, ali prestraši! se je in se potuhnil in skril čisto v grmovje. — Kam neki jo je mahnil tisti fant z denarjem? Mater je poiskal, pa sta šla na krožnik juhe. Gotovo sta menjala_ brez sitnosti, in bogve v či-
gavih rokah je že tisti bankovec! E, presneto so dobro narejeni, in ni vrag, da bi me kdo zalotil! — Kaj pa, ako so fanta prijeli, in je povedal, kdo mu je dal denar? Pozna me ne, videla se še nisva nikoli prej, zato me ni mogel izdati, le škoda, da mu nisem dejal, da sem s Tirolskega! — Med drugimi sej-marji pa me je gotovo kdo poznal. Šment, kaj bi balo, da mi pridejo na sled! In to bi se lahko zgodilo! — Grem po mostu, grem in premišljujem, kaj bi še kupil? Konjiča nimam, da bi se vo-
zil po sejmih, tudi zapravljivčka nimam, plavo pobarvauega, da bi se peljal po nevesto. Saj res, ali bi šel v Huje k tistemu očetu, ki ima rdečo, močno deklino? Oh, seveda bi šel, ali če me za. lotijo! Tisti fant me sreča in zakriči nad menoj: »Primite ga, ta mi je dal ponarejen denar!« Vse dere proti meni, zijajo me in vpijejo nad menoj. Prideta dva orožnika, pa me ukleneta.
»To je tisti falot, ki ima ponarejene bankovce, alo, v ječo!«
In vlekli bi me z uklenjenimi rokami, videli bi me znanci in kazali za menoj:. »Poglejte, Jurja ženo, ponarejen denar je imel, z njim je plačeval, bogve koliko ljudi je nabiisal!«
In tudi mlado dekle, ki sem jo videl v krčmi, bi gledalo za menoj. »Poglejte ga, oče tistega, ki vas je vprašal zame! Orožniki ga ženo!«
Planil je pokonci, in mrzel pot ga je oblival. »Preklicano, ob. hvala bogu, da me še nimajo!«.

m
a f
<
cs a •
I« 2 ^
S fl
'I
cj O
s*
W O
• o
3 Z? 5 g
E $j> d
-J G)
o a
o -
*> o >
> o i"
■N	0)
O	w
O O
n
O i!
ta
Vi
O
•O
■s

Zopet je bil ves razburjen, in se je tresel od groze. — Seveda je nevarno, in salamenako moram hiti previden, oh, saj bi se ne spuščal v te reči, ako ne bi moral. Pa sem v takšnih škripcih! O joj, stari Jožef me bo tožil, ako mu ne vrnem v dveh tednih denarja. Pa ga je precej: Z obrestmi se je gotovo že nabralo okoli dveh tisočakov. In velike obresti mu moram dati. Po dvajset od sto hoče od mene! Dati mu jih moram, drugače bo zapel boben.
Zopet je legel v travo in se podprl s komolcem. Kako pa je neki naredila Ma. riioka v krčmi z mojim bankovcem? Gotovo ga je dala naprej, kakšnemu pijancu, ki se še zmenil ni za denar! Lahko ga je dobil tudi od nje kak gospod, M hodi tja na vino ali pa na lepo besedo. Kaj pa, dekle je čedno in se rado smeje mladim škricem. Ti so šele zagnali vršč! Mogoče me iščejo po vsem Kranju im letajo za menoj! Da bd se vsaj ne bil odkrival in kazal pleše! Tako pa so jo vsi videli in me bodo po njej spoznali! Oh, da sem mogel biti tako neumen! Saj nisem še star, pa sem izgubil že lase! še oženil se bom težko, oh, pa sem mislil dobiti lepo doto! Od samih skrbi sem tako gol, od samih nesreč, ki me že preganjajo od mladega. I, kaj preganjajo! Sam sem kriv, pijanec sem, zanemaril sem hišo, namesto da bi delal, sem ponočeval!
Kaj je le na sejmu novega, kje me iščejo, kaj je dejala tista deklama? Gospodje niso priplavali po kisli juhi, tisti presneto ločijo ponarejen denar od pravega!
Mogoče se bo pa vseeno dobro izteklo. Saj ni treba, da bi imel povsod vrag svoje parklje vmes, e. koliko slabega denarja je med ljudmi, pa niso še nikogar obesili. Obogatelo pa jih je že dosti, in so danes spoštovani in bahati kmetje, ki jih vse časti. Na, tisti Bernard, ki ima dva grunta! Pravijo, da je kupil oba s ponarejenim denarjem, ki mu jih je delal neki restant. s katerim sta bila skupaj zaprta na Ljubljanskem gradu. Ko je bil ša mlad, je hodil .ponoči z malharji in so kradli, po cerkvah so ropali in poMej so ubili loškega sodnika! Na, sedel je nekaj časa, sedaj je pa bogatinec, ki se mu odkrivajo gospodje, in nihče ne vpraša, kako je napolnil mošnjo.
Oj, ako bi se tudi meni posrečilo, samo toliko, da bi plačal, kar sem dolžan, no, recimo, toliko, da bi se še oženili, da bi hišo popravil, Toni doto odštel
in še nekaj dal na stran. Potem bd se
dalo živeti, delati ne bi bilo treba vsak dan, žeDa bi mi kuhala juho im. meso in vino bi imel v kleti.
Obraz se mu je prijazno nasmehnil, pozabil je vse težave in je utrujen zaspal.
D	A	L	J	£
MARIJA BASKIRCEVA
(1860—1884) Pred 50 leti je zatisnila oči mlada Rusinja, ki jo je pokojni M. Barres imenoval »Notre Dame qui o' Stes jamais sati6faite«, t. j. Naša ljuba gospa nikoli zadovoljna.
Romantična krasotica je v 24 letih sama zgorela v svojem plamenu. Toda v tej kratki dobi je zarezala svetlo brazdo v slovstveni zgodovini- Nadarjena mladenka je znala poleg nemščine: francoski, italijanski, grški, latinski jezik. Doma je bila v glasbi in slikanju. O Spinozi ali Lpibnizu razpravljati ji ie bilo igrača. V njenem »Dnevniku« je zajemalo pobude celo pokolenje pisateljev.
K
napredek na madagaskaru
»Revue de Madagascar« je ondan priobčila čl nek z zanimivimi številkami o gospodarskem razvoju tega veHkpga otoka. L. i895. ni blo še n*č avtomobilov niti cest. L. 1925. je ?e 2.400 km cest in 1300 samodrčev. L. 1930 zaznamenjuje 8.600 km in 5.100 voz. Lani pa je bilo 14.500 km in 6.700 avtov. Tudi umski Tazvitek ie jako zadovoljiv.	k.

ZAROTA Z
ESSAD BEG
N A D A L J
G Tiisti večer po svojem junaštvu se je peljal Uricki s kočijo v Smolni. Dva črna moža sta ustavila njegov voz in mu jezno zapretila: »Vaš kožuh je že zadosti dolgo
P grel vaša meščanska ramena, zdaj je čas, da postanemo tudi mi proletar-ci deležni tega!« Mojzes Uricki je bojazljivo stopil iz kočije, odložil svoj kožuh ter se junaško rešil peš. Istega dne je imel
U Lenin v Tavrijski palači, kjer je poveljeval Uricki, govor proti lastnini. Po končanem govoru je oblekel svoj kožuh ter nagajivo pogledal Urickega, češ: mojega kožuha pa le niso ukradli! Nato je vtaknil roko v žep — in njegov obraz se je stemnil: njegovega samokresa in druge žepne vsebine ni bilo več. »Sodrug Uricki, vam so vzeli danes kožuh v mestu, ki je pod mojim nadzorstvom, tu v hiši pod vašim nadzorstvom pa so mi ukradli samokres!«4
Po oktobrskem prevratu je bil Uricki notranji in vnanji komisar severne komune. Po ustanovitvi Čeke pa je prevzel še vodstvo čeke v področju te komune. Zakaj je prešel Uricki kot intelektualen emigrant k tajni policiji? Ali je hotel dokazati s tem svojo zvestobo novemu režimu in preklic svojih menj-ševiškib zmot? Uricki ni bil brutalen, ampak prej sentimentalen tip. Bil je celo načelen nasprotnik smrtne kazni, pa je vendarle postal ustanovitelj naj-krvaveišega terorja v svetovni zgodovini. Morda mu je ugajala romantična vloga peklenskega inkvizitorja. Ali pa ima vendarle Zinovjev prav, ki je rekel, da je Uricki prevzel delo Čeke kot težko breme na svoje rame?5
Naj je že bilo kakorkoli, dejstvo je, da je bil Uricki kot vodja Čeke na svojem mestu. Rdeči teror se je začel razvijati korakoma. Začetek je bil skro-
* S. G. Uralov: istotam str. 99.
5 M, Aldanov; istotam.
OPER SVET
AVTOR ZIRAN PREVOD
E V A N J E
men. Nekemu perzijskemu trgovcu, ki je trgoval z devizami, so vzeli za kazen tretjino njegovega denarja. Toda Uricki ni dolgo vztrajal pri svojih idiličnih sklepih. Sicer še ni ime! nobene moči, nobenega sodelavca in nobenega poklicnega krvnika. Vse to si je moral šele poiskati med ljudstvom.
V »Pravdi« je izšel vladni ukaz, ki je zahteval pod smrtno kaznijo, da morajo vsi zvesti državljani naznaniti sovjetski vladi vse, kar se jim zdi sumljivo. Istočasno je dobila druhal najog, da je treba vsakega zasačenega zločinca na licu mesta linčati. Sovjetska vlada v tem trenutku še ni bila zmožna večje potrate energije. Izmed ljudi, ki so naj-vnetejše izvrševali vladin nalog, si je izbral Uricki nove državne vohune in rablje. Novi gospodar Petrograda je sprejel v razkošni palači notranjega ministrstva, v praznih dvoranah, ki so jih bili uradniki zapustili, prve prostovoljne sodelavce Čeke. Tam je podpisoval ukaze za aretacije v množicah, ni pa še hotel podpisati nobene smrtne obsodbe, »ker še ni končal teoretične utemeljitve terorja,« kakor je zatrjeval. Krajevnim oblastem pa je bilo dovoljeno streljanje ujetnikov, če so hoteli pobegniti. Kdor čita danes liste iz tistih časov, je prepričan, da je bilo takrat mnogo ubežnikov zaradi brutalnosti stražnikov.
Nato je sledil umor vrhovnega poveljnika Duhonina. Sovjetska vlada ga je odstavila, toda on se ni hotel umakniti. Novi vrhovni poveljnik desetmili-jonske vojske poročnik Krilenko je stopil z nekaterimi mornarji v štab. Mornarji so pred njegovimi očmi dobesedno raztrgali Duhonina. Celo Krilenko, poznejši glavni državni pravdnik unije, ni mogel prenesti tega pogleda. Pokril si je obraz z rokama in padel na tla.6 Umor Duhonina je bil dogodek, ki je izčrpal potrpežljivost protiboljševiških sil v Petrogradu, kajti čeka je nenadno dobila mnogo dela. Dnevno so se vršile aretacije in kmalu so bili kletni prostori v Smolni palači prenapolnjeni. Areti-rance so morali prevažati v zgodovinske carske ječe v trdnjavi Petropav-lovsk. Uricki ie podpisoval vsak dan no-
6 Glej naredbo Muravjeva
ve aretacije in vsak dan so prihajali v njegove kleti novi odlični jetniki. Čin jetnikov je vplival na Urickega. Človek, ki je ukazal aretacijo tolikih velikih mož preteklosti, se je moral tudi sam čutiti za velikega moža. Cesto je posetil ječe, se razgovarjal ponosno z jetniki ter jim rekel: »Jaz bom za vas to, kar je bil za nas Plehwe.« Posebno odlične jetnike so mu morali privesti v njegov zasebni kabinet. Tako se je zabaval delj časa z znamenitim ruskim reakcionarnim politikom Puriškevičem, Rasputino-vim morilcem. Ta pogovor med krvnikom in žrtvijo se je vršil takole: »Kakšno je vaše mnenje o boljševizmu in o prevratu?« je vprašal Uricki. »Boljševi-ki se bodo obdržali petnajst let, potem pride monarhija.« »Kaj pride potem?« »Da, monarhija, o tem vas lahko zagotovim, seveda ne dosedanja monarhija in ne s carjem, kakor je bil Nikolaj, ampak idealna monarhija.« »Vi se blagovolite šaliti, Puriškevič, vi te idealne monarhije ne boste nikoli doživeli.7
Druga zabava načelnika rdečega terorja je bila tedenska registracija še ne aretiranih velikih knezov, članov carske hiše. Bil je v resnici trenutek, ki mu ne manjka zgodovinska veličina, ko je pravi dedič ruskega prestola, carjev brat veliki knez Mihael, stopil vsak teden pred sodruga Urickega, nekdanjega malomeščana. Veliki knez Mihael, visoke postave, širokih pleč, dedič stoletne carske hiše, se je prikazal s kraljevo točnostjo zmerom v spremstvu svojega angleškega tajnika. Uricki je stavil državljanu Mihaelu Romanovu obligatna vprašanja, na katera veliki knez ni nikoli odgovoril. Za odgovor na vprašanja malomeščana Urickega je zadostoval angleški tajnik. Ko je bil Uricki velikega kneza dovolj ponižal, ga je poslal v pregnanstvo v Sibirijo, kjer ga je potem tamošnji sovjet ustrelil. To so bile male idilične zabave zasebnika Urickega, čigar siromašno življenje je nenadno obsijala romantična luč velikega inkvizitorja Vse življenje se je tresel pred velikimi knezi, generali in guvernerji, zdaj pa je nosil rdečo togo inkvizitorja. Igral je svojo vlogo s pridnostjo malomeščana in z zagrenjeno energijo človeka s smolo, ki mora dolgo čakati na svoje uspehe.
Važnejše so bile zarote, ki jih je moral Uricki neprestano odkrivati. Če pregledamo uradne, po boljševikih izda-
i Uralov: str. 115..
ne zapiske zarotnikov, imamo vtiis, da jč Čeka že v prvih dneh svojega obstoja hitro razvila neko spretnost v poli-cijfeko-političnih vprašanjih.
V resnici: že v decembru 1917 so dakrilli proitirevalucijisko organizacijo »Zvezo za rešitev domovine iz revolucije«, ki je imela edini smoter — strmo-glavljenje sovjetske vlade. V januarju 1918 je. sledila »Zarota junkerjev (kadetov)«. Istega meseca so odkrili zaroto »Zveze konstituante«, v februarju pa znamenito »Zvezo za obrambo domovine in svobode«. Potem je sledila zarota dijakov Mihajlovske vojaške akademije in nazadnje skrivnostni slučaj Lockard. S tem je bila zaključena začetna doba Čeke.
Kakšna je bila čeka v resnici? Ali jo je vodil genij ali pa so bile vse zarote le možganski zaplodek bojazljivega sodruga Urickega? Ne prvo ne drugo. Zarote so obstojale in Urioki je bil vse prej nego genij. To je treba pojasniti. V Petrogradu je mrgolelo zarotnikov. Stari pošteni odvetniki, zdravniki, mleč-nozobi gimnazijci, frontni častniki in celo dame so se spremenile v zarotnice in reševalke domovine. Tu pa tam so se pojavili celo pravi stari zarotniki, ki pa so morali v množici diletantov brez pomoči utoniti. Načrti dailetantov so bili naivni. Tako so nameravali n. pr. razstreliti Smolni institut, s pomočjo nekaterih mladeničev zasesti mesto i. dr. Iznašli so tajne znake, hodili so oboroženi do zob po mestu ter niso vedeli, da so pod stalnim nadzorstvom pazljivih agentov Čeke, ki so mogli brez posebnega truda spoznati na kilometre daleč s lične zarotnike.8 Edina pomembna protiboljševiška organizacija v tem času je bila »Zveza za obrambo domovine in svobode«, ki jo je vodil sam zarotni-ški mojster Savinkov. Zveza je bila tako organizirana, da je vsak član poznal samo štiri tovariše. Tej zvezi se je tudi posrečilo, da je v Jaroslavlju organizirala velik upor, ki je trajal eno leto in ki je bil zatrt le s skrajnimi napori. Izven teh zarot je še danes nepojasnjeni Lockardov slučaj. Lockard je bil angleški zastopnik v Moskvi, ki je dozdevno s pomočjo polkovnika Reilyja organiziral široko razpleteno zaroto. D	A	L ' J	E
s Aldanov; Umor Urickega.
SfV
R
(Der Hausschwamm, Merulius domesticus Falck)« VOJTEH LINDTNEK
gozdu niso toliko povoljne prilike za to gobo, kar pa ne znači, da je tam redka in da je za gozdarstvo manj kvarna kakor vsaka druga goba, ki napada drevje. Kakor vsi mi-celi, čaka tudi ona povoljne prilike. Za njo je pogoj, da se kot obtesan les ali deska uporabi v hiši, kjer v zatišju raste naprej. Potem pa marsikdo od hišnih posestnikov ne ve, da je bil les že inficiran in da je škodo na lesu pripisati na račun drvojedke. Izključno nje, vse druge gobe skoro ne pridejo v poštevl Nemci so obračali mnogo pažnje razdejanju obdelanega lesa po saprofitih**) in pri tem razkrinkali dr-vojedko. Dr. Falck je posvetil vse svoje življenje samo njej, jo gojil, opazoval in skušal uničevati. Tem predhodnim raziska-vanjem je sledil boj proti njej. Za njo so se • na mikoloških institutih priključili posebni oddelki, kjer dajejo nasvete pri popravilih prostorov, napadenih od drvojedke, poučujejo meščane na predavanjih in razpošiljajo v pouk tiskana objasnila. V teh institutih statistično vodijo škodo povzročeno po njej in izdajajo pri kupnih pogodbah strokovna potrdila, da v hiši ni drvojedke! Koliko je pri nas razširjena, mi ni znano, prepričan pa sem, da jo komaj kdo pozna, še manj pa se zna varovati pred njo.
Imel sem priliko videti drvojedko in jo leto dni opazovati v prostorih najpovolj-nejših za njo in kakor v kulturi gojeno. Pokojni prof. Košanin me je opozoril, da jo je videl pred leti v kleti neke zgradbe v beograjskem botaničnem vrtu Bilo je v septembru 1932., ko sem se podal v klet. Prvotno je bila to ledenica kralja Milana (čigar zemljišče, današnji botanični vrt, je bila njegova last). Iz podpritličja nove zgradbe prideš po poševnih, še 2 m globlje vodečih, kar v zemljo urezanih in z

*) Nemci razdvajajo Merulius lacrimans (Wulfen) Fries v dve biološki rasi: ono v gozdu kot silvestris, v hiši kot domesticus. Francoski mikologi je poznajo pod imenom Gyrophana lacrimans (Wulf.) Patouillard. Ima pa še 7 sinonimov Za vse naj služi slovensko ime drvojedka. ki sem ga našel v Pleteršniku. kjer seveda ni zanjo naveden niti opis niti pripadajoče latinsko ime. V slovenščini pa ie lastnost gobe tako pogo-dena. da moremo pripisati to ime. samo navedenemu Meruliusu in ga nobena goba bodisi od pogostih bodisi od redkih ne zasluži.
**) Ekološki pojem za glive in gobe, ki povzročajo in pospešujejo gnitje odmrlih rastlinskih delov.
opeko obloženih stopnicah v nekdanjo ledenico. Preden stopiš na stopnice in spodaj, na kraju teh, sta še vodoravna in le po nekaj korakov dolga hodnika. Ta oddelek zapirajo dvojna vrata tako zgoraj kakor spodaj, samo da so zadnja od teh iz varnosti vedno odprta, ker bi se čez prag (viden na sliki, desno zgoraj) v temi lahko padlo kar 3 m globlje, v podzemen, v puhlico izkopan prostor. To je nekdanja ledenica, veličine 5 krat 2 m, koje gola tla so 10 m pod zemljo, stene z opeko obložene, ter strop, 3 m debela plast zemlje, prav tako z opeko obokan, skozi katero pronica deževnica, ker so nad ledenico gredice. Manj široka, betonirana pot, pred vhodom v zgradbo, križa podzemne stopnice, zato tu deževnica od stropa ne kapa. Zaradi teh stopnic je osamljena nekdanja ledenica, v kateri se je ugnezdila drvojedka. Od betoniranih podzemnih prostorov nove sosedne zgradbe, ki itak sama stoji, je odmaknjena vsaj za 5 m. Prostor sam je pozabljen, natrpan s staro šaro, kjer železje zapada rji, les pa drvojedki. Kolikor sem videl in čital referate o pustošenju drvojedke, povsod so se našla ognjišča, od koder se je goba širila v soseščino, posestnikom v veliko škodo. Naš slučaj pa je osamljen in redek primer, kjer slučajno zanešena drvojedka res ni mogla napraviti nobene škode, niti se kam širiti. Zato sem tudi podrobneje orisal ta prostor.
Od najnižje ležečega praga (glej sliko) jc pregledna nekdanja ledenica. V svitu slabe električne žarnice, nameščene nad vrati, mi je obstal pogled na velikih zabojih in deskah, belih, čez in čez prepreženih, kakor da je nanje padal sneg. Pod zemljo, skoraj mrak. relativno hladno, zatohlo, občutek vlage, padajoče kaplje, nered in na vseh predmetih bele. stapajoče se plahtice (Mycelwatten) drvojedke, vse to je bilo tajinstveno, pravljično. Prva misel mi je bila, da pustim vse kolikor mogoče nedotaknjeno in da najdem mesto fruktifikaci-je, edina opora, na podlagi katere je mogoče določiti micele Da pridem blizu, bi moral najprej čez prag. Ali kako in na kaj? Z žepno svetilko sem osvetlil mesto; iz trhlega lesa so štrleli železni drogovi in ploče: vse križem so ležale ali pa molele deske, več ali manj pobeljene od plahtic drvojedke Za trenutek sem pomislil, da niti eni deski ne smem zaupati in da se železna ploča pod mojo težo lahko nagne in kdo ve, če vse, kar vidim, ne zakriva brozgo.
Zavihal sem si hlačnice, zapomnil štrleči drog, katerega se oprimem ter v levi držeč svetilko skočil. Bilo je v redu, brez brozge in oblakov prahu, samo malo
sem se ugreznil; pozneje se je izkazalo, da je bilo na nekaterih mestih po 30 cm nagomilanega že sprstenelega lesa. Krčil sem si pot. Drogovi in železne ploče so bili deli starih masivnih postelj. Deske so šuštele pod nogami in se zgnetale; pokončno postavljene so se po dotiku same prelomile in se usule. Plahtice drvojedke so se širile in stapale od lesa na les. se ogibale
.Nedotaknjen kot nekdanje ledenice: plahtice drevojedke na zabojih, deskah, podbojih in zidu
Foto V. Lindtner
železnine, se povzpele celo na zid po paj-čevini navzgor ali prešle od deske naslonjene nanj ter niso bile nič manj bujne kakor na samem lesu. Tiste dni je bil ta kot, ki ga vidite na sliki, najlepši. V nasprotnem so se plahtice drvojedke že polegle ali pa do tanke rjavkaste mrene splahnele (na sliki tudi od doljnega kraja podboja, levo in na zidu vidne) in kakor sem v teku leta mogel opazovati, je bila drvojedka sedaj tu sedaj tam in so bili le na nekaterih mestih vedno sveži stadiji. Pri toliki razširjenosti micela pa v tem prostoru nikjer in tudi pozneje ni bilo gobe. Zato sem pregledal še podboje vrat. Na prečnem tramu drugih vrat pa sem le našel poznano mi zlatorjavo gobo. Vsekako že zastarel štadij. Vdrugič se je goba pojavila šele čez pol leta in nekoliko cm vstran. To sta bili edini fruktifikaciji v enem letu, najbrže zato, ker ni bilo več prave hrane (izčrpan substrat).
Drvojedka je goba, čije micel (= vegetativni del) je izredno razvit, zato v najkrajšem času in tudi z malo vlage razdene les kakor nobena druga goba. Njen micel se razlikuje od drugih, da sili iz notranjosti lesa na površino, na zrak. Najprej kot nepravilen, gost preplet belih niti in vlaken tesno se prilegajočih podloge. Pozneje požene iz njih gosto žarkovje najfinejših vlakenc, ki dosežejo višino skoro 1 dm. Nemci imenujejo tak micel »das Luftmvcel«, uporabljajo pa baš za drvojedko še »Mycelwatten«, ker je res tako fino in belo, da sliči vati Ako se-žeš z roko preko, tedaj se čuje kot šuštenje milnice: na prste pa se lepijo cunjasti ostanki splahnelega micela; plahtice so ta-
ko nežne, da jih na noben znan način ni mogoče konservirati ali fiksirati. Te plahtice so za drvojedko biološke važnosti in ne prenesejo najmanjšega prepiha. S kosom lesa prenesene v sobo se že čez nekaj ur poležejo .splahnejo in ni jih več. Zato se morejo bujno razviti le v zaprtih brez-vetrnih prostorih ali vmes med opeko in deskami ali pod parketi in sličnimi mesti v hiši. Zato drvojedka dolgo časa ni vidna, zlasti še, če je les enostransko pobarvan ali lakiran; tanek sloj teh prev lak je vendar dovolj jak, da ohrani desko gladko kakor nepokvarjeno, zdravo. Le na vlažni notranji strani se razkraja les, ki kaj hitro zgubj vso svojo trdnost; deska se pači (wirft sich) in razpoka v majhne kocke, če se poleti izsuši; vedno bolj postane palasta (morsch) ter se nazadnje v roki skruši (zerbroeckelt) in v prah razpade, če jo le malo stisneš. To je vse rezultat vegetativnega micela v notranjosti lesa. Na piano pa izbije micel, kadar pre-
Fodboj vrat: iz prepleta rasejo plahtice drvojedke (Približno % naravne velikosti)
Foto V. Lindtner
ide v fruktifikacijo — gobo. Ona je mesnata in plošnata, par mm visoka, more pa doseči v širino celo 1 m. Površina je iz vituhastih labirintov in globelic, z vzvišene-mi grebeni in robovi Najmlajši labirinti so tesnejši in izrazitejši, leže vedno proti periferiji in so najlepše zlatorjave barve. Ta barva poteka od zrelih spor, ki obarvajo površino gobe na mestih, na katera jih na-
nese le lahen prepih v večji količini. Rob gobe pa ostane vedno vegetativni micel, zato je bele barve in sploh njemu sličen. Zamislite labirinte izpolnjene s prečnimi pregradami zelo na gosto, robove pa še raztegnjene v višino, tedaj dobite iste cevke, ki so skupne vsem kresilnim gobam Polyporoideae) in gobanom (Boletaceae). Drvojedka je torej na nizki stopnji poliporoidej, še brez vratu in klobuka, po-
nopcih (micelih, tedaj rhizomorpha imenovanih), probija zid, če je med opeko le količkaj prostora. Zlatorjava površina gobe se pojavi kje daleč od tega izhodišča, mogoče pri sosedu, ki bolj pazi na svojo last in se čudi, da se te nadlege ne more izne-biti. Da pa včasi vendar pri vsej tej malomarnosti ni najti ne samo gobe nego tudi drvojedke, je pomanjkanje tretjega činite-lja — optimalne temperature, ki je dokaj visoka, malo izpod in mnogo iznad 20° C. Drvojedka tim hitreje kvari les, če je optimalna temperatura skozi celo leto. V nekdanji ledenici je bila od maja pa do konca novembra med 17° in 21° C tudi ko je bila dnevna temperatura poleti 38» C v senci. Zaradi te povoljne temperature, dovoljne vlage, niti najmanjšega prepiha in pa same okolnosti, da je v ledenici imela drvojedka prosto postavljene zaboje za hrano, so se njene plahtice bujno širile kar na površini desk, na planem. Drugače pa so te plahtice vedno skrite med zidom in deskami ali med desko in zemljo ali dvema deskama.
Pili;
juaM
Od drvojedke razdejan les razpada v kocke in prah
fli Ft. Kallenbach: Hausschwamm-llerkblatt, 1933, U.
KO
dobna skorji, ki se širi tako na horizontalni kakor na navpični podlagi. Ce je zrasla na navpični steni, se izcejajo na površini gobe kapljice vode, ona solzi (der trae-nende Hausschwamm). Mogoča je solzavost, kadar ima goba v sebi preveč vode in je zrak prenasičen vodene pare; seveda so za to potrebne do himenialnega sloja posebne stanice. To je lastnost, ki jo imajo tudi druge gobe, vendar ne vse.
Dva važna pogoja, pod katerima drvojedka uspeva, sta torej namakan les v zaprtih prostorih. Podpritličja, kleti, drvarnice se malo zračijo in so zato lahko stalno vlažne, če deževnica takoj poleg hiše pronica v zemljo, če se v dvorišča stalno sipa vodo, če pride skozi razpokan trotoar v zemljo več vode, kakor pa jo more skozi beton izhlapeti itd. V bližini vodovodnih pip v kopalnicah, pralnicah, kuhinjah, tudi v straniščih.se mora računati z vlago. Kaj hitro se v te prostore zanese drvojedka. Bodisi že z lesom, kakor tramovi, podboji, ki so skoro neobhodno potrebni in vdelani v zid, bodisi z zaboji, v katerih se čuva krompir in dr. Tudi s premogom se zanese v hišo. Prav gotovo raznašajo trose tudi raznovrstne žuželke. V kleteh je navada, da se še na stara drva polagajo nova polena, tako da se stara nikoli ne porabijo ter se ognjišču drvojedke ne pride na sled. Najhujše pa je, če se na golo zemljo neposredno polože lesena tla na pr. v kleteh, garažah in na vasi v gasilnih domovih, telovadnicah itd. Zadostuje, da je v hiši les samo v enem kotu stalno namakan ali vlažen. Od teh mest ali do teh se drvojedka širi včasi po do prst debelih, čvrstih ko-
Stroj za rezanje zidu: v špranje se vtaknejo svinčene plošče, ki zabra-njujejo širjenje vlage (Iz Fr. Kallenbach: Hausschwamm-Merkb!att, 1032, št.
28)
V stanovanju se drvojedka le slučajno zapazi. Palaste deske v tkzv »dilah« in pa udrta lesena tla so vedno dokaz, da je les izgubil svojo trdnost po razdejanju drvojedke. Z gotovostjo pa se prepozna, če se odtrga deska, po žarnatem (strahlig), belem prepletu ali debelejših konopcih micela, po plahticah in če fruktificira po zlatorjavi gobi. Običajno se odstrže goba in slabe de-
ske nadomeste z novimi. Toda to je popravilo, ki se mora vsako leto obnavljati. Za trajno odstranjenje je treba:
1.	poiskati ognjišče drvojedke;
2.	od tu in pa kamor vodi sled odstraniti vse lesene dele;
3.	presušiti zid in tudi v bodoče paziti na to, da so prostori prezračeni;
4.	namestiti kolikor mogoče malo lesenih delov tja, kjer se mora računati z vlago;
5.	neobhodne lesene dele impregnirati s kemičnimi proizvodi, ki so se izkazali kot zanesljivi in se dobe pod imeni: Antorgan, Barol, Basilit S. S., Floralsil, Xylamon pasta.
Sredstva so različne sestave in za različne prilike. Toliko naj bo rečeno, da so ali soli in brez duha ter se uporabljajo za notranje prostore, za vnanje pa so zaradi katranovih primesi jakega duha. Ker ima vsaka svoje prednosti, se z nepravilno iz-bero lahko veliko greši. Naštevati napake, mi je nemogoče, ker zahteva vsako popravilo, to je cel kompleks prostorov vsak zase čisto svoje mere pazljivosti, poleg tega pa je treba imeti pred očmi odstranitev ekoloških pogojev za uspevanje drvojedke, kar more poznati samo mikolog, ki mu je znana tudi biologija drvojedke. Le mikolog je v stanu določiti predložena mu rizo-morfa, da-li so od drvojedke, često od Armillaria mellea (glej Beg: Naše gobe si.
51), redkeje od druge gobe ali pa — drevesne korenine. Tudi navadno plesen lahko laik zamenja z drvojedko, ker ne ve, da imajo plesni, vedno z vrha gledane rumene, zelene ali rdeče kapice, kot drobne pi-čice na koncu hife (konodiofora).
Zahteval sem, da se iz ledenice v botaničnem vrtu vse iznese in sežge. Ko so delavci prišli in hoteli dvigniti na videz cele zaboje, so se začudeno spogledali, ko jim je v rokah ostala sprstenela masa in so se zaboji na mah brez rdpota razsuli v vlažen prah. Morali so odnašati v košarah kakor zemljo! Kolikor sem po spraševanju mogel dognati, so bili zaboji že leta 1912. na tem mestu, zapuščen in neporaben pa je prostor kakih 25 let. Sicer pa bi drvojedka v ledenici čez nekaj let sama od sebe izginila, ker ne bi bilo zanjo več potrebne hrane.
Če primerjamo čas in razdejanje lesa na eni strani po drvojedki na drugi po žuželkah oziroma njih ličinkah, ki grizejo les, tedaj ti zdaleka ne napravijo toliko škode in v kratkem času kakor drvojedke. To dokazujejo naše starinske skrinje, če so bile postavljene v lesenih bajtah na gola tla. Če pa je ognjišče zadimilo kuhinjo in izbe in se je po tramovih in zidu polegel dim, to je bilo našim očakom preprosto in sigurno sredstvo zoper drvojedko.
dneva' nfpove no&ena phatva
ARTHUR FINERO
Angleški dramatik, ki je močno slovel pred Shawom in Galsworthyjem, sir A. Pinero, je, izdihnil v- londonski polikliniki pod operacijskim nožem. Imel je 80 let. Pričel je svojo kariero precej skromno: za dramatski svoj prvenec je dobil par naro-kavnih gumbov, za drugo dramo pet funtov, za tretjo pa mu je Irving nakazal 50 gvinej. Prvi njegov resnični uspeh pomeni »The Schoolmistress« (1884). Poslej je skoro 30 let dobavljal igrokaze, ki so šli po stokrat zaporedoma prek odra. Avtorske pravice so mu vrgle velikanske vsote v Ameriki in Angliji. Vitez je postal leta 1909, ko je z delom »The Second Mrs Tan-keray<< dosegel višek svojega triumfa. k
RUDOLF VON TAVEL
(1866—1934)
Ob koncu 1. 1934 je v vlaku zadela kap uglednega švicarskega pisatelja Tavela iz Berna. Po visokošolskih študijah v Lau-sanni in Lipskem, Berlinu in Heidelbergu je dr. Tavel dolga leta urejal dnevnik »Berner Tagblatt«, bil vmes tajnik Zavarovalne družbe, pred smrtjo pa glavni urednik ilustriranega obzornika »Die Gar-bc«. V nemščini jc objavil roman »Die hei-
lige Flamme«, sicer pa je pisal največ v bernskem podnarečju: tako mnogoštevilne gledališke igre, romane, n. pr. »Der S tam von Bubebarg« (1909) in celo vrsto priljubljenih povesti, od katerih najbolj slove »Ja Gall, so Geit's«.	k
EDINSTVEN DNEVNIK
Najmicnejši dnevnik na svetu je pač oni, ki se je pričel lanskega novembra izdajati v Kulski tundri na Ruskem. Tundra je tista neizmerna in skoro puščavska pokrajina, ki se razprostira na severu od polotoka Kanina do polotoka Jahnala ob Kar-skem morju. Ločena je od omikanih pokrajin ter nudi prebivalstvu le borna sredstva. Pozimi živijo ljudje zaprti v svojih napol podzemskih bivališčih in po cele mesece jih ni na izpregled. V Kulu so torej pričeli objavljali list »Tundrske novice«, pisane z roko v enem samem izvodu. Poleg besedila vsebuje ta publikacija več stolpcev nepopisanega papirja, kamor napišeš najnovejši zanimivi dogodek. Zadnji citatelj vsake vasi mora potem v hudi mraz in nesti edino številko mikavnega časopisa v sosednje selo.	k.

izumi v
arava ima milijone izumov, ki niso prijavljeni pri nobenem patentnem uradu, čeprav ne zaostajajo po svoji genialnosti prav nič
^- za velikimi človeškimi izumi. V
mnogih primerih so človeški izumi celo enostavni posnetki naravnih.
Kdo je prvi izumitelj plinskih napadov? Človek ne, kajti nekaj podobnega je poznala narava že tisočletja pred človekom pri tako zvanih muškatnih hroščih. Te male živalce so opremljene s pripravami za proizvajanje pravih vojnih plinov. Hrošč
NARAVI
lahko odda deset do dvanajst učinkovitih ostrih strelov. Če se postavi večje število muškatnih hroščev v bran, je njih vedenje nemalo slično- vežbi človeškega plinskega bataljona.
Kit podmornica Tudi podmornice imajo v naravi svojo prapodobo. Kiti se kakor te potapljalne ladje lahko dalj časa držijo pod vodo. In kadar so v globini, se ravnajo kakor človek v podmornici. Okoriščajo se namreč s svojim rezervoarom za kisik. V nekih žilah ima kit cele zaloge okisane krvi, ki jo uporablja samo tedaj, kadar se ne mo-
KMECKO DEKLJfi
re okoristiti z drugim zrakom. Zgodilo se je, da so ranjeni kiti ostali celo poldrugo uro pod vodo, samo s pomočjo teh kisi-kofvih zalog. Kadar pridejo spet na površje, tedaj vidimo, kako spuščajo nabrani ogljikov dvokis v podobi parnega curka. Njih tanki se spet napolnijo s kisikom in živali so pripravljene za novo potapljanje. Nizkih vodnih temperatur se branijo z debelo plastjo tolšče pod kožo.
Umetna megla sip Najnovejši patent obrambnih umetnih megel ima nekaj vzporednega v napravah, ki omogočajo sipam, da se sovražnikom odtegnejo z oblakom črne tekočine. Ta tekočina, ki jo uporabljajo ljudje za izdelovanje sepiaste barve, ima tedaj podobno vlogo, kakor oblaki zaščitne megle, v katero se zavijajo moderne oklopnice.
Čebelino želo
Čebelino želo je izum, kakršnemu pri ljudeh ne najdemo para. To želo ima namreč lastnost, da samo od sebe prodira v kožo napadenega sovražnika še potem, ko se je odtrgalo od čebelinega telesa. Zelo sestoji v glavnem iz dveh ostrih klin, ki imata celo vrsto kavljev. Zadostuje, da zapiči čebela želo sovražniku samo do enega ali obeh skrajnih kavljev v telo, pri tem prične delovati neka mišica, ki poganja obe klini izmenoma globlje. Istočasno se odpre mošnjiček s strupom in izprazni svojo vsebino v rano.
Kako stojištorklja?
Na hoduljah ni lahko hoditi, še manj pa stati, posebno če imajo v sredini sklep, kakor hodulje-štorklje.' Kadar spi štorklja na eni sami nogi z glavo pod perutmi sredi vode, je to videti precej tvegano podjetje, ki se mora vsak trenutek končati s tem, da se bo ptica prevrnila v vodo. A do te nezgode nikoli ne pride. Zakaj? Zato, ker ima štorklja v tem sklepu genialno preprosto napravo. Pri takšnem počivanju se namreč zgornji del noge zarine v spodnjega in mišice si lahko počijejo, ker nosi vso težo telesa okostje.
Ze teh nekoliko primerov, ki b'i jih lahko pomnožili v nedogled, nam dokazuje, kako genialne rešitve je narava našla za mnoge težavne naloge.	j. šn
alkohol in potomstvo
Prof. Seiffert iz Freiburga je preiskal 3700 otrok, da bi videl, kakšen vpliv ima ipitje alkohola na razvoj potomstva. Pri tem je prišel do presenetljive ugotovitve, da so otroci iz vinorodnih krajev ne samo večji in težji, temveč tudi odpornejši in duševno živahnejši. Otroci staršev, ki niso pili, so imeli manjše prsne koše in so bili bolj občutljivi iza bolezen.
NAŠ JEZIK
napisano ali napisano?
dr. fr. tomšič
Pri trpnopreteklih deležnikih v slovenščini običajno ne delamo občutnejših napak v naglaševanju. Vendar se v zadnjem času v govoru izobražencev pogosteje sliši napačna oblika napisano poleg pravilnega napisano. Videti je, da se pri tem upošteva neko napačno pravilo, kakor da se trpno-pretekli deležnik v vsem ravna po nedoloč-niku. Znano je, da se ta deležnik dela iz nedoločnikove osnove. Manj znano pa je, da v naglasu ne odločuje nedoločnikova osnova, ampak sedanjikova. Nekaj primerov nas takoj pouči o tem: ceniti, cenim, cenjen; kupiti, kupim, kupljen; zmekniti, zmaknem, zmaknjen; zbuditi, zbudim, zbu-jen; pozlatiti, pozlatim, pozlačen itd. Primer spleten (-na) ne sme motiti, ker vemo, da je sedanjik spletem mlajša oblika, na kar kaže široki vokal v osnovi.
Ker se sedanjik k napisati glasi napišem, je jasno, da je pravilna oblika napisan, -a, -o in da gre napisano na račun neke v knjižnem jeziku v tem primeru nedopušče-ne analogije. Slovenščina ima namreč v svojih dialektih 2 vrsti nedoločnikov, daljšega in krajšega, ki se danes po številu zlogov sicer večinoma ne ločita več, ker je v daljšem nedoločniku končni -i podlegel sili moderne vokalne redukcije in onemel. Močno pa se razlikujeta po naglasu, in to v vseh nrimerih, kadar poudarek ni na korenu. Daljši nedoločnik ima pred vsem gorenjščina, krajšega pa poleg drugih narečij goii dolenjščina. ki pa tu in tam tudi pozna daljšega, prim. gorenjsko žvet, prosit, spat proti dolenjskemu živt, prost, spit. Iz dialektov je ta dvojnost v naglaševanju prodrla tu v knjižni jezik, močno zlasti pri glagolih V. vrste: gibati in g'hati, pisati in pisati in seveda tudi obratno za prvotno čakati analogično čakati, grabiti in grabiti, čuditi in čuditi. Ker torej v knjižnem izgovoru omahujemo med gorenjščino in do-lenjščino — da o vplivu drugih slovenskih narečij ne govorim posebej — govorimo sedaj pisati, pa takoj za tem pisati, se je to omahovanje analogično in po napačnem sklepanju preneslo tudi v trpnopretekli deležnik.
Po omenjenem je pravilno, če v Zdravi Mariji molimo blagoslovljen in blagoslovljena, ker se sedanjik gla'si blagoslovim. Imamo sicer tudi izjeme od tega pravila, vendar so redke: strdim, %tfjen; podarim, podarjen: razsrdim, razsrjen; oživim, oživljen; pošljem, poslan; obiščem, obiskan; preorjem, preoran.
TRGOVSKI POMOČNIK, SLAVEN KARIKATURIST
Nedavno se je preselil k očakom Geor-ges Goursat (žorž gursa), znan po svojem psevdonimu Sem. Njegov oče, živilski trgo-
nauke na vseučilišču v Bordeauxu. Toda zgovornost ga rji mikala, zato je rajši stopil pri očetu v trgovino kot prvi komij.
Da bi zabaval razne osebnosti rodnega mesta, je s svinčnikom risal njih obraze. Skoraj je zaslovel po vsej pokrajini. Risanje in borjenje mu je bilo najljubše razvedrilo. Ker je bil p^tičen, je krenil v Pariz in si vzel za umetniško ime Sem. Takrat je bil v modi karikaturist Cham. Goursat je hotel označiti, da misli z njim tekmovati. Uspel je na mah in se takoj priljubil pri Parižanih in Parižankah. Ne more se sicer primerjati z Daumierom, ki je bil veleum, niti s Forainom, velikim humoristom; a po pravici se postavi ob stran možem, kakršni so Cham, Caran d' Ache (karandaš = svinčnik, v ruščini) i. dr.
To vam je bil buren, ognjevit možiček, ki se je rad selil, a najrajši je bival v gosposkih krogih. Včasih so naleteli nanj v malovredni druščini.
»Ah, kaj!« se je tedaj namuzal, »obe moji sestri sta redovnici. Zame lahko molita, saj drugega dela tako nimata.«
Ali ga bo dosegel v popolnosti oni ljubljanski brivski pomočnik, ki je lani zamenjal svoj brivski čopič s slikarskim? J. B.
CHARLES LAMB
(1775—1834)
Ob koncu minulega leta so s cerkveno slovesnostjo in d pojedino proslavili stoletno osmrtnico tega znamenitega angleškega pisatelja, letos bi mu pa lahko omenili rojstno 1601etnico. Ch. Lamb (reci: Čarlz Lem) je bil dolgo časa tajnik pri »Društvu Vzhodne Indije«. Z brezmejno pozornostjo je skrbel za svojo sestro, ki je v blaznosti ubila svojo mater. Ker tistikrat slaboumnih še niso vsekdar aapirali, si je nesrečnico naprtil on sam.
Odlikoval se je kot kritik, dramatik, pripovednik. Štejejo ga med prvovrstne zastopnike šegavosti. Njegov slog je živahen in šaljiv. Pomenek z njim je nudil izreden užitek. Čudno je, da je bilo najti toliko duhovitosti pri možu, čigar vnanjost je francoski kritik Philarete Charles (Filaret Šal) takole očrtal: »Vstopil je 6tar možakar; samo glava se mu je videla, potem široka pleča, potem drobceno telo in nanosled dve umetniško šibki nožici, ki ju je bilo komaj mogoče zapaziti. Pod pazduho je imel zelen sončnik. na očeh pa prav star klobuk. Dov-tip, milina, otožnost in vesalost, vse to je v potokih sršelo iz te nenavadne postave.«
W. Giese: STARI GRAD
TEHNIČNI OBZORNIK
DVIŽNI MOST Z ELEKTRIČNO OSJO
Rečni mostovi z mnogimi podstavki so velika ovira ladijskemu prometu. Kajti če se zajezi večja ladja med nosilna stebra, jo le težko osvobodimo iz precepa. Plovba pod takimi mostovi zahteva precejšnjo pazljivost in opreznost. Ni čuda, da so inženjer-ji že marsikateri stari most popolnoma po-rulili in zgradili višjega, z večjimi prostimi loki. Zanimivo rešitev »prezidave« 60 ne-
davno našli inženjerji ter jo s pridom uporabili pri magdeburškem železniškem mostu čez Labo. V tem slučaju niso most podrli, marveč so ga le tako močno ojačili, da je postal srednji steber odveč. Zato 60 ga enostavno odstranili. Ker pa je bil na ta način »okrnjen« most še vedno prenizek _ onemogočal je plovbo ladjam pri narasli reki — so ojačili tudi nosilne stebre ter vdelali vanje dvižno napravo, ki more v potrebi dvigniti osrednji lok mostu 3 m visoko.
Most dvigujeta dva elektromotorja, ki sta nameščena na omenjenih stranskih stebrih ter nista v mehanski zvezi- Da ne bi pri dviganju prešel most v nevarno poševno le-
KONGRES NA GRAMOFONSKIH PLOŠČAH
Glavna težava mednarodnih kongresov je obstajala v tem, da so bili govori in predavanja. ki so iih imele posamezne sekcije, dostopne le ozkemu krosu udeležencev. Razen tega je bilo mnogokrat stenografom nemogoče zapisavati govor v jezikih, ki jih niso obvladali.
V tem pogledu je našel letošnji mednarodni kongres za gradnie cest, katerega so se udeležili najpomembnejši strokovnjaki iz vseh kraiev sveta, zanimivo rešitev.
Prvikrat so posneli vse govore in debate na gramofonske nlošče. Na ta nač'n so bili prihranili nagrado stenngrafom. ki bi iih maralo biti zaradi m"i7iVe nastopov in ie-z;kov prer-pišnie število- Mofli so tudi mirni in udohnn sestaviti noročMa. ki naj bi Ma r)ootnrn«i v«em 4°tim narodnostim, ki so se udeležile kongresa.
go. sta opremljena motorja z »električno osjo«, ki se je pri sličnih napravah še vedno obnesla. Električna os obstaja v električnem stiku, ki ima za posledico absolutno sinhronizacijo motorjev ter z njo popolnoma enakomerno dviganje. V primeru, da nastane pri dviganju na eni strani zastoj, na primer zaradi zledenelosti, slabega mazanja ali druge mehanske ovire, zastane neovirani motor dotlej, dokler prvi težkočo ne prer
maga; nato se šele nadaljuje dviganje ali spuščanje. Električna os je zelo rahločutna ter prepreči nagnjenje loka že v nastanku-
Naravnejša bi bila uporaba mehanske osi za dosego sinhronizacije obeh motorjev, vendar bi morala biti zaradi ladijskega prometa vdelana mehanska os globoko pod vodno gladino ali zelo visoko nad njo. Njena naprava bi predelavo mostu bistveno podražila. Zato se ne smemo čuditi, da je v tem primeru nadomestila težko in okorno os cenejša in sodobnejša električna, ki ji kar se njenega delovanja tiče, ni moči prav nič oporekati.	(tma)
Gramofonske snimke so morali napraviti v dveh ločenih dvoranah v dveh dneh. V to svrho so uporabili dva stroja za rezanje plošč v skupno štirimi rezilnimi mizami-Dvojne priprave so bile nujno potrebne, fe naj bi bili govori posneti brez odmorov. Dela inženjerjev so bila uspešna. Vse govore so z izjemo polminutnega pomenka, ko je nastala maihna motnja, brezhibno posneli na 250 ploščah s premerom po 30 centimetrov.
Posebna prednost opisanega postopka je v tem. da je mogoče vsako neiasno mesto poljubno mnogokrat ponoviti. V nasprotju s tem je beseda, ki jo stenograf izgubi ali napačno razume, nenadomestljivo izgubljena.
Ko so po končanem kongresu predvajali kongresistom odlomke iz posameznih plošč, so bil? le-ti preseneSon? zaradi jasnosti in barvitosti posnetih govorov.	(tma)
ČLOVEK IN DOM
OGREVALEC VODE
reč tako spretno zvezana s plinskim petelinom, da gori plamen pod sploščenimi cevmi le tedaj, ko je odprta pipa-
Priprava nam more dati v eni minuti šest litrov vode segrete od 10 do 35 stopinj ali tri litre vode segrete od 10 do 60 stopinj Celzija. Ker je mogoče toplo in mrzlo vodo z obeh pip združiti, nam daje opisana priprava toplo vodo. segreto na poljubno zmes-no temperaturo.
13SS RADIO
Po zadnjem poročilu »Zvezne komisije za promet« (Federal Communications Coinis-sion) posnemamo, da imajo Zedinjene države 46.930 oblastno dovoljenili amaterskih radio-oddajalcev. Tolikšno število oddajalcev nima namreč ves ostali svet skupaj. Vzrok tej visoki številki je tehniška usmerjenost ameriške mladine, ki jo izdatno podpira radio industrija.
Skoro polovico v kuhinji porabljenega plina rabimo za segrevanje vode. Vendar je običajni način segrevanja vode v loncu precej negospodarstven, ker 6e polovico kurilne vrednosti plina izgubi. Zaradi tega pomeni precejšnji napredek priprava, ki segreva vodo kar v cevi ter koristno izrabi nad štiri petine gorilnega plina.
Priprava sestoji iz sobnemu grevcu podobne lamelirane rešetke, skozi katero teče voda- Pod rešetko je nameščen podolgovat gorilnik, k,i vodo v času, ko ee leta pomika skozi cev, segreva. Ker moremo pripravo pritrditi na mesto vodovodne pipe — opremljena je namreč z dvema pipama, iz prve priteče segreta, topla voda, iz druge pa mrzla voda neposredno iz vodovodne napeljave — nam njena namestitev ne dela preglavic. Tudi se v cevi ne more voda preveč segreti- Pipa za spuščanje vode je nam-
Filmska nada: Karola Hoha
K % A H S»
PROBLEM 107
R. P r a t o »II Problema«, prva nagrada.
	a b	C	d	e	f	g	h	
8	#11	*	11		SS		ig§ M	8
7 6	g jjp	■	inP ifei	up šil	•	C		7 6
5	H	11	M	M mm		11		5
4	B§§		šli		B	i	Bt	4
3	11	B		H	ž	81		3
2	t	M	11	-	H		B	2
1	11	H		UP HI		hhp wm		1
	a b	C	d	e	f	..L	h	
Mat v dveh potezah.
Rešitev problema 105 1. De3—h6 + , Kh8—g8, 2. Dh6—g6 + , Db2—g7, 3. Dg6—f5! Zelo poučna pozicija prisilnih potez.
Rešitev problema 106 1. Sb3—a5, Sc3Xd5(a) 2. Dg3 mat. 1.
... Sb4Xd5(b) 2. LXc7 mat. 1----DX
d5(c) 2. Lf7 mat. 1____LXd5(d) 2. Lh5
mat. Lepa konstrukcija z vsestransko vezavo.
M St *
ZA Ml i LEČE GLAVE
201
Številke in zvezda
Številke 1 do 36 napišemo na posamezne liste in položimo te potem v poljubnem vrstnem redu tako, da predstavljajo šeste-rokrako zvezdo s šestimi številkami v vsakem kraku. Središče je prazno. Nekoga iz družbe pozovemo. naj si zapomni poljubno številko s te zvezde. Kako moramo v drugič postaviti zvezdo, da bo mogoče z navedbo kraka, v taterem ie številka, to najti?
202
Dediščina
Dva očeta in dva sinova so podedovali skupaj 300 zlatnikov, le so si jih razdelili v enakih delih. Kako ]e mogoče, da je vsak prejel točno 100 zlatnikov?
203
Problem iz železniške tehnike Zakaj vozi pri gorskih železnicah na zob-časte tire lokomotiva vedno za vlakom?
Rešitev k št. 198 (pistroumni rokodelec) Mož je napisal ime z velikimi črkami navpično.
Rešitev k št. 199 (Nekaj, česar Ljubljančani ne vedo) Ne 12-, temveč 16krat.
R e š i t e v k št. 200 (Zimski problem) Mokra rokavica je toplejša, ker ima temperaturo vode (nad 0 stop.), dočim ima suha rokavica zračno temperaturo —4 stopinje.
NEKAJ ZA VSE
Nohti nam zrasejo vsako leto za okroglo 5 cm.
četrt kilograma govedine ima tpliko be. ljakovine v sebi kakor sedem jajc.
človešiko srce udari vsako uro približno 500 krat.
Krvno telesce prepotuje telo na dan kakšne 4000 krati.
V temni in tihi spalnici spimo neprimerno globlje, bolje in dalje nego v svetli sobi, v katero vdira trušč s ceste.
NEDOLŽEN OBRAZ
H
U
M
R
Laskavo priznanje »Ali ste že čitali moje pesmi?« — Da, med njimi sta dve, ki bi ju Prešern ne mogel spesniti.« — »To je laskavo priznanje Kateri pa sta ti dve pesmi?« — »Tista o kinu in tista o radiu!«
Tujke
Gospa Kozamurnikova čita v listih: Zbesnel ciklon! 200 ljudi mrtvihl — Da, da, te stvari bi morali končno prepovedati! Zadnjič bi me eden tudi kmalu podrl!«
Srečnejši »Jaz pišem humoreske, moja žena pa dela zanje slike.«
»Potem si srečnejši od mene ... jaz namreč slikam, žena pa dela humoristične opazke!«
Čarovnik in ura Janez je posodil čarovniku svojo uro. »In sedaj,« je zaključil čarovnik, »lahko slišite svojo uro tiktakati v tem kosu blaga. Ali ste zadovoljni?«
»Zadovoljen?« pravi Janez. »To je premajhna beseda. Ura je bila namreč že tri tedne pokvarjena!«
»Ako je tvoja mati dolžna hišnemu gospodarju 200 Din, trgovcu 100 Din in bra-njevki.50 Din, koliko mora potem plačati?«
»Prav nič, gospod učitelj, — kajti potem se preselimo!«	(»Matin«)

Dva strahopetca
MMM
Mušja nadloga Pametna misel Takoj izvedena

Križaljka z obratnicami
Crassus
Ena pot
Francoski kralj Henrik IV. je nekje vprašal gospodično, ki mu je bila silno všeč, kako bi jo mogel obiskati v stano. vanju.
— Skozi cerkvena vrata, je menila skromno čednostna zastopnica nežnega spola.
E." Urbahn: Naš stari medved (lesorez J

besede »reta« + noter, 15. Šimen, ali nem[5? 16.mar ni lese, Veselin?, 17. Milova izberem (Štefan Milow, z meščanskim imenom St. von Millenkovich, roj. 9. marca 1836. v Or-šovi, nemški pesnik), 18. potuje Ramor, 19. mednarodni pomožni jezik (3 črke) + hodi, 20. izpij (lat. od ebibere)!
Vodoravno v srednji vrsti: vprašanje Jani, ali naj dirjata v arhiv. Vse vrste so obratnice, t. j. čitajo se v obe smeri enako.
REŠITEV KRI2ALJKE V ŠT. 2. Kamenevu vene mak; Zaka, znan, seme, stet, Sana, štet, Sava, ogug, tava, otet, mana, njej, Gama, urar, soko.
REŠITEV NAGRADNE KRI2ALJKE V BOŽIČNEM ZVEZKU:
tkah akt, jamamaj,1 amo Roma, sev oves. Evo love, ilo doli spi Cips, olililo, rotator, Pleyel P., svatavs, čin Onč, a ni Nina, ker Urek ave reva, Ant Etna, a Loyola. — Harold Clayton Urey.
Za nagrado v obliki knjige so bili izžrebani: Rade Božovič, podporočnik kolesarskega bataljona: Ernest Podpečan, ključavničar, Ljubno ob Sav. dolini, in R. Listič ( ?) v Skoplju
N a v p i k : 1. drugačna oblika srbske besedice »evo«, 2. ženski pridevnik imena »Ana«, 3. bel hlebec, 4. ugrabim (lat.) + razbojnik, 5. zopet sena neseš, 6. orel (latinsko, v naši pisavi) + valivka, 7. vzklik, Adrar (afriška krajina) + daje, 8. Miro mamini (slepim, begam), 9. spočit (3 črke) + gorenjski priimek, 10, priimek senatorja drja Janka iz Dečje Vasi, 11. Slovak, Slovan (madžarsko), 12. glas ukajočega, 13. mutast .+ zadnja beseda v očenašu, 14. tožilnik