Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šil.
V. b. b.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
KOROŠKI SLOVENCI!
MESEC MAJ 19SO NAJ BO
MESEC ZADRUŽNE ŠTEDHJE!
Naši prihranki spadajo v naše
Hranilnice in posojilnice!
letnik v
DUNAJ, V ČETRTEK, 25. V. 1950
ŠTEV. 38 (311)
Našo mladino morajo vzgajati resnično ljudski učitelji
Predzadnjo nedeljo — kakor podrobneje poročamo na drugem mestu — je bil v Dobrli vesi materinski dan, ki so ga pod spretnim vodstvom tov. dr.Sienčnikove priredili naši najmlajši kulturno-prosvetni delavci — pionirji.
V	tej zvezi moramo opozori-ti na nekatere stvari, ki so zelo značilne zlasti za dobrlaveško učiteljstvo, ki je izrazito šovinistično in protislovensko. Ta slovenska prireditev, kakor seveda vsaka, jim je bila trn v peti. Zato so spet enkrat prišli na dan z vso svojo mržnjo do slovenskega ljudstva, njegovega jezika in njegove bogate kulture. Pri tem je očitno igrala pomembno vlogo tudi zavist, zakaj tudi nasprotna stran je ob materinskem dnevu pripravljala prireditev, iz katere pa ni bilo nič. Zato je razumljivo, da je ob popolnem nspehu naše prireditve jeza in sovraštvo še večje.
Gonja proti slovenski prireditvi, zlasti proti nastopu slovenskih otrok ■'C -g.	že v -soboto popoldne.
Ivo je bila v Narodnem domu glavna vaja, je prišel tja orožnik in zahteval tov. dr. Sienčnikovo, ki je prireditev vodila. To očitno z namenom, da bi ustrahoval otroke, ki so sodelovali in jih od tega odvrnil. Toda moral je spet oditi, ne da hi bil kar koli opravil. Nihče se ga ni ustrašil in vaja se je mirno nadaljevala.
Ker so imela nekatera dekleta, ki so sodelovala pri prireditvi, v šoli do 16. ure ročna dela, vaja pa se je začela že ob 15. uri, so prosila uči' teljico, naj jim tokrat dovoli, da odidejo eno uro prej iz šole. Učiteljica se je tozadevno obrnila na naduči' tel ja Kbstingerja (ki je mož znane*. Voditeljice BHS Ane Kbstinger), ki lega seveda ni dovolil, čeprav je splošno znano, da otroci lahko izostanejo po pol dneva iz šole, če sodelujejo pri kakšni prireditvi ali čemu podobnemu v šovinističnem „Haus der Heimat“. Temu se ob1 danih razmerah tudi ne čudimo, zakaj od ljudi, kakršni so Kostingerji in vsi ostali BHS-ovski pristaši, je pač težko kar koli drugega pričakovati.
V	ponedeljek, dan po prireditvi, so bili slovenski otroci izpostavljeni v šoli najhujšim šovinističnim izpadom in šikanam s strani učiteljev, Pa tudi stalnemu zlobnemu nagajanju s strani nahujskanih sošolcev. Učitelj Fuiko je med poukom poklical naše otroke na „odgovornost“ zaradi tega, ker so sodelovali pri slovenski prireditvi. Pol ure jih je zasliševal in zasmehoval: ,,Zakaj ste nastopili ?“ „L)a se sploh upate nastopiti na slovenski prireditvi. Kaj imate tukaj iskati? Pojdite v Jugoslavijo! še vstopnine niste pobirali, da bi privabili več ljudi. Vse bo še drugače prišlo, ko boste enkrat starejši." In nadaljeval je: „Od leta Ul45 naprej smo se borili, da tukaj ni Tita in še vedno ne daste miru. Ua ja nikoli več ne boste igrali. če So že starši tako neumni, bodite vsaj vi pametnejši!“ Pri tem seveda ni mdgel opustiti napadov na novo Jugoslavijo. Dejal je, da jemljejo v Jugoslaviji otroke na počitnice samo v b°gatejše kraje, da jih s tem slepijo.
V resnici da je spodaj velika revščina.
Prvi uspeh tega polurnega ,,po-uka“, ki si ga je dovolil učitelj Fuiko, je bil, da je šolar Karner iz Do-brle vesi takoj, ko se je učitelj za nekaj časa odstranil, polglasno zaklical dekletom: ,,Obesili vas borno!"
Za take razmere, za vso šovinistično in protislovensko vzgojo na dobrlaveški šoli nosi vso odgovornost predvsem nadučitelj Kbstinger. Slovenci v dobrlaveški občini ga dobro poznajo in so nam o njem in njegovi ,,vzgoji" tudi že marsikaj povedali. Ena njegovih lastnosti je ta, da otroke silno rad pretepa, zato se ga vsi bojijo. Da to za njega ni ravno najboljši izpričevalo, bo nam vsakdo potrdil.
V svoji mržnji do vsega slovenskega se je seveda tudi on znosil nad slovenskimi otroci, ki so preteklo nedeljo sodelovali pri slovenski prireditvi. Pustil je popisati vse otroke, tiste, ki so nastopili in tudi tiste, ki so se prireditve udeležili kot gledal ci. Zagrozil jim je, da bodo zato strogo kaznovani. V šoli jih je izpraševal kot na kakšni sodnijski obravnavi in jih svaril, naj nikoli več ne nastopijo na kakšni slovenski prireditvi. ,,Avstrijci morajo ostati Avstrijci", je poudaril, ,,Titovci pa naj gredo v Jugoslavijo". Prav gotovo
je rekel še mnogo več, česar se pa otroci ne upajo povedati, ker imajo strah, da jih zato ne bi pretepel.
Omenjeni šovinistični izpadi učitelja Fuika in nadučitelja Kbstingerja ter vsa ,,vzgoja" teh dveh ,,vzgojiteljev" seveda ni ostala brez učinka na del šolarjev, ki jim je na žalost čestokrat tudi od doma poznana narodna nestrpnost. O tem zgovorno priča naslednji primer:
Ko sta dve dekleti šli k tov. dr. Sienčnikovi, da ji povesta o teh dogodkih v šoli, so ju pred Sienčnikovo hišo čakali sošolci fantalini, na katere Kbstingerjeva ,,šolska vzgoja" ni ostala brez primernega učinka. Grozili so jima, da ju bodo ovadili pri nadučitelju, ker zahajata k tov. dr. Sienčnikovi in potem bosta že videli, kaj bo.
Da nadučitelj Kbstinger daje na šoli šovinizmu potuho, da ga goji, nam kaže še ta-le primer: Učiteljica ročnih del je prepovedala neki učenki, izdelati v uri za ročna dela prtiCck s slovenskim besedilom, ki ga je učenka hotela pokloniti svoji mami za materinski dan.
Zaradi takšnih razmer na dobrlaveški šoli se je podpredsednik Demokratične fronte delovnega ljudstva tov. dr. Luka Sienčnik zglasil minuli torek pri okrajnemu šolskemu nadzorniku Maklinu v. Velikovcu
in proti takšnim nedoslatkom, ki jih slovensko ljudstvo nikakor ne more trpeti, odločno protestiral. Zahteval je, da šolska oblast podvzame korake, da se take razmere na dobrlaveški šoli odstranijo in ga kot pristojnega v okraju pozval, da tudi on stori svoje. Zahteval je zadoščenje pred vsem razredom ter odstranitev učitelja Fuika in nadučitelja Kbstingerja. Povedal mu je tudi, da je proti Kostingerju slišati mnogo pritožb, ker otroke pretepa, kar pa starši ne morejo dopustiti. Okrajni šolski nadzornik Maklin je obljubil, da bo sam šel v Dobrlo ves in to pred razredom popravil, proti učitelju Fuiku pa do bo uvedena disciplinarna preiskava. To so besede in obljube predstavnika šolske oblasti, ki pa jim bomo verjeli šele takrat, ko bomo videli dejanja!
Pokazali smo razmere na dobrlaveški ljudski šoli, ki je vzor šole, kakršno si zamišljajo šovinistični krogi. Stvari, ki se tu dogajajo, koroški Slovenci nikakor ne moremo trpeti. Ne moremo dopustiti, da bi naše otroke šovinistični učitelji šikanirali, jih pretepali in jim grozili zato, ker sodelujejo na slovenskih prireditvah. Kje je tu tista enakopravnost, o kateri govore predstavniki oblasti, o kateri sta se na zadnji seji deželnega zbora širokousti-la deželni glavar Wedenig in dr. Ka-riseh? Ali se tako ustvarja pomiritev v deželi, tako goji prijateljstvo in mirno sožitje med slovenskim in avstrijskim prebivalstvom. Puhle fraze, prazne obljube in zagotovila tak-(Nadaljevanje na 2. strani)
gre za tako ali drugačno papirnato odredbo, temveč gre za resnično ljudske učitelje, ki bodo spoštovali ali vsaj priznali tudi slovensko kulturo, ne pa nas odtujevali od lastnega naroda. Zato je slej ko prej zahteva slovenske mladine v. šolskem vprašanju zahteva po ustanovitvi slovenske gimnazije in slovenskega učiteljišča v Celovcu.
Mir bo na Koroškem šele tedaj, ko bo prenehalo vsako razpihovanje narodne nestrpnosti, ki prav tako okužuje mladostno miselnost in razpihuje strasti kot pornografija. Zato slovenska mladina zahteva poleg zakona, ki prepoveduje pornografijo, tudi zakonito prepoved širjenja narodne nestrpnosti potom knjige in tiska.
Slovenska mladina odločno pobija vsako šovinistično in fašistično miselnost tudi v lastnih vrstah in želi v resnem prizadevanju z demokratično avstrijsko mladino in mladino vsega sveta v medsebojnem spoštovanju in spoznanju ustvariti pogoje za mir med narodi.
Slovenska mladina, ki se ni organizirala za zeleno mizo, temveč v krvavi ognjeni borbi, dobro pozna grozote vojne in se zato z vsemi silami bori za resničen, demokratičen mir na svetu. Na koroškem je pogoj za ta mir popolna enakopravnost slovenskega človeka! Avstrijska mladina, pozivamo, te, da z nami vred stremiš za ustvaritvijo miru na Koroškem. če že gotove plasti iz stare generacije ne morejo iz svoje šovinistične miselnosti, mi mladi jim pokažimo, da je tudi na Koroškem mogoče življenje brez narodnega sovraštva, da je tudi na Koroškem mogoče resnično enakopravno sožitje med slovenskim in avstrijskim narodom!
Naša mladina odločno postavlja svoje zahteve
Zveza slovenske mladine je imela preteklo soboto popoldne v celovškem radiu v okviru oddaje ,,Glas mladine" četrturno radijsko oddajo. V okviru te oddaje naše mladine je govoril predsednik ZSM tov. Janko Ogris in so nastopili pod vodstvom tov. Silana šmihelski tamburaši s ,,Triglavskim maršom", ,,Savskimi valovi" in partizansko ,,Na oknu glej obrazek bled".
Tov. Janko Ogris je v svojem nagovoru dejal:
,,Nedavni prvi Kongres Zveze slovenske mladine je bil ponovna izpoved globoke demokratične zavesti slovenske mladine, ki noče šovinistične ožine, temveč široko proži roko vsej avstrijski mladini, da
skupno z njo ustvarja lepšo in srečnejšo bodočnost.
V očigled te svoje široke demokratičnosti je slovenska mladina tembolj presenečena in razočarana nad načrtno gonjo, ki se je v zadnjem času gnala proti zadnjim ostankom slovenskega pouka na dvojezičnih šolah. Slovenska mladina ne more dopustiti, da bi se tu mimo nje in brez nje reševalo vprašanje, ki zadeva predvsem njo. Zato nujno odklanja izrabljanje tako imenovane pravice staršev, ki v danih razmerah tukaj na Koroškem ne predstavlja demokratičnega postopka, temveč izrabljanje sile močnejšega nad slabotnim.
Slovenska mladina izjavlja: Pri reševanju dvojezičnega šolstva ne
Na povabilo Slovenske prosvetne zveze bo priredilo
Slovensko narodno gledališče v Ljubljani
Gotovievo opero
ERO Z ONEGA SVETA
v nedeljo, dne 4. junija 1 9 5 0 ob 11. uri dopoldne
v mestnem gledališču v Celovcu
Slovenska prosvetna zveza vabi vse koroške Slovence in ljubitelje slovenske kulture, da obiščejo to kulturno prireditev, ki bo za slehernega našega rojaka nepozaben doživljaj-
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
Avstrijski državni problem št. t
Avstrijska državna policija v Celovcu in ž&ndarmerijska*poveljstva širom Slovenske Koroške so po večmesečnem temeljitem in doslednem zasledovanju končno odkrile središče izredno nevarne zarote proti obstoju demokratične Avstrije! To odkritje se je posrečilo šele po stalnih prijavah krajevnih organov državne varnosti, ki so v zadnjih mesecih iz vseh koncev in krajev javljale skrajno sumljivo premikanje nekega vozila z doslej v večtisočletni zgodovini ,,nedeljene koroške domovine" nikdar ugledanimi čudnimi pisanimi znaki.
Prvo zaslugo pri odkrivanju ne-čuvenega zločina si je priborila žan-darmerija v Dohrli vesi. Nato je zasledoval zadevo s posebnega priznanja vredno vztrajnostjo in doslednostjo že svoj čas na Poljskem preizkušeni bivši SS-policist Plotzene-der, danes zaslužen čuvar zakonitosti pri žandarmeriji v Kotmari vesi. Nato sledijo žandarmerijska poveljstva železna Kapla, Pliberk, Bistrica v Rožu, Rožek itd. Zadnji naskok pa je izvedla državna policija koroškega glavnega mesta Celovec, ki je vsled vsestranske čuječnosti ugotovila, da se omenjeno vozilo nahaja po navadi kljub dežju in snež-nemu metežu na dvorišču neke celovške garaže. S tem je bil dan zadnji dokaz, da gre za skrajno nevarno zadevo.
Zvezna policijska direkcija je zato takoj obvestila Varnostno direkcijo za Koroško v Celovcu. Zaradi izredne pomembnosti povsem izrednega slučaja je slednja javila vso zadevo Zveznim centralnim oblastem na Dunaju, ki so takoj odredile temeljito in vsestransko najstrožjo zaupno preiskavo, ki se je vršila od jesenskih mesecev in dovedla H. majnika 1950 do naslednjih zgodovinskih odkritij:
V Celovcu se je spomladi 1949 prvič pojavil tovorni avto, ki razen številke K 2926 nosi še nek na zemlji doslej nepoznan napis. S pomočjo posebnih znanstvenikov se je moglo po večmesečnem študiju končno razvozlati, da se glasi nerazumljivi napis
Zveza slov. zadrug Celovec Telefon 21-29
Arabske številke so končno nakazale celovški Zvez. pol. direkciji sled in tako se je posrečilo dobiti v roke odgovorne zločince. Dne 11. maja 1950 ob 11. uri se je po večkratnem policijskem zasliševanju končno priznal k zločinski vsebini napisa tudi verjetni glavni krivec dr. Mirt Zwitter. Omenjeni pa se je skušal zagovarjati na zelo enostaven in zato tembolj zlonameren način:
1.	Da je napis napisan v pravem domačem slovenskem jeziku.
2.	Da je ta jezik splošno v navadi med ljudmi, ki se imenujejo koroški Slovenci.
3.	Da ti ljudje prebivajo v znatnem predelu koroške domovine.
4.	Da bi ta jezik moral biti potemtakem znan tudi pri večini manj zakotnih koroških oblasteh.
(Nadaljevanje s prve strani) šnih razmer ne bodo spremenila. Koroški Slovenci končno hočemo videti dejanja in učinkovite ukrepe za zagotovitev našega narodnostnega razvoja.
Šolstvo na Slovenskem Koroškem je treba preurediti, to je res, toda ne tako, kakor si to preureditev zamišljajo gg. Wedenig, Karisch, Skrienzi in njim podobni, ki so se v tej zadevi zglasili pri zvezni vladi na Dunaju, temveč tako, kakor to zahtevamo koroški Slovenci, kakor to odgovarja osnovnim pravicam vsakega naroda in potrebam sloven-
To nezaslišano domnevo je službujoči preiskovalni uradnik v celoti zavrnil. Ugotovil je, da je po mednarodnem pravu v vsakem slučaju uporabljanje slovenskega jezika na Koroškem in še posebno na tovornih avtomobilih prepovedano in protidržavno:
1.	Nove Avstrije, ki jo bodo vezale svečane izjave in obljube ob priliki sklepanja njene državne pogodbe, še ni in zato ne more izpolnjevati teh obveznosti !
2.	Stara avstrijska republika, ki jo obvezujejo določbe senžer« menske pogodbe, pa prav tako ne more biti dolžna, da dovoljuje slovenski jezik v takih slučajih, kot je to napis na popolnoma privatnem tovornem avtomobilu!
Bajtiše. — Naš bajtigki dopisnik nam je te dni poslal pismo, iz katerega prinašamo nad vse zanimivo vest, ki bo gotovo zanimala vse naše bralce. V omenjenem pismu je med drugim rečeno:
Zdaj pa hočem omeniti še nekaj prav posebnega, kar gotovo ne bo zanimalo samo vas, temveč vse zavedne in poštene koroške Slovence.
Med partizanskimi invalidi, ki prejemajo od Jugoslavije redno mesečno invalidnino, je tudi tov. Herman Grabner iz Bajtig. Po poklicu je cestni delavec in živi v zelo slabih socialnih razmerah. Njegova žena mu je umrla 1947. leta in je zdaj sam z dvema osem in devet let starima otrokoma, ki ju mora preživljati. Kljub temu, da je 50-od-stotni invalid, mu Avstrija do danes ni dala niti groša podpore, čeprav je v borbi proti fašizmu, kakor vsi slovenski partizani, tudi za njeno neodvisnost prelival svojo kri.
Zdaj prejema, kakor mnogo drugih partizanskih invalidov, iz Jugoslavije redno mesečno invalidnino v znesku 1200.— dinarjev, kar je nekaj več kot 300.'— šilingov. S tem mu je mnogo pomagano in se je njegov socialni položaj nedvomno nekoliko zboljšal, saj kot 50-odstotni invalid, ne more več v taki meri opravljati svoja dela kakor pa če bi
V petek preteklega tedna je bil v cerkvi ,,Santa Maria delPAnima" v Rimu posvečen v škofa profesor dr. Franc Jachym, ki ga je papež januarja letošnjega leta imenoval za koadjutorja (t. j. pomočnika in namestnika) dunajskega nadškofa kardinala dr. Teodorja Innitzerja. Ob tej priložnosti je papež podelil dr. Jachymu naslov ti Udarnega nadškofa.
Bolj zanimiva pa je predzgodovina tega posvečenja:
Profesor dr. Jachym bi moral hi-
ške mladine, ki ji mora šola nuditi možnost, da se bo naučila svojega materinskega jezika, slovenske zgodovine ter se seznanila s slovensko kulturo.
Zato pa zahtevamo za našo šolsko mladino šole, na katerih bodo poučevali resnično ljudski učitelji, šole na katerih slovenščina ne bo več samo tuj jezik, temveč enakopraven z nemškim. Zahtevamo učitelje, ki bodo našo mladino vzgojili v ljubezni do maternega jezika in naroda ter v spoštovanju do drugih narodov, ne pa v šoviniste in narodne odpadnike.
3.	V ostalem pa se bo že našel zakon, ki brez dvoma prepoveduje uporabo slovenskega jezika na tako velevažnem mestu, kot je to napis na tovornem avtomobilu za prevažanje gnojil in ribje moke.
Kljub vsem navedenim dokazom zakrknjeni krivec ni uvidel svojega zločina. Zato mu je Zvezna policijska direkcija obljubila pismeni dokaz svoje ustavnosti, zakonitosti in demokratičnosti.
Tako bi se lahko glasilo uradno poročilo o avstrijskem državnem problemu štev. 1, ki že nekaj mesecev zaposluje celovške patentirane demokrate. Za prvo silo sem ga spisal v spomin neuozabnega 11. maja 1950 jaz:
Dr. MIRT ZWITTER
bil zdrav. Mi vsi mu to podporo iz srca privoščimo.
Našli so se pa ljudje, ki ne mislijo tako, ki mu invalidnino, ki jo prejema iz Jugoslavije, zavidajo in ki to nedvomno internacionalistično in človekaljubno dejanje socialistične Jugoslavije poskušajo izrabiti v svoje temne namene, t. j. v še ne-sramnejše in gnusnejše blatenje naše matične države. Da so to predvsem voditelji KPA in informbiro-jevski lakaji na Koroškem, ne bo težko uganiti. Saj vemo, da je njihov glavni posel blatenje in obrekovanje nove Jugoslavije in njenega vodstva, kakor to pač zahteva ,, povelj e od zgoraj".
Tako poskušajo v to izrabiti tudi invalidnino, ki jo je slovenskim partizanskim invalidom priznalo ministrstvo za socialno skrbstvo LRS. Pri tov. Grabnerju, ki je tudi član KPA, se je namreč zglasil sekretar KPA za okraj Borovlje Raimund in ga skušal pregovoriti, morda mu je dal celo ,,partijsko direktivo" — ,,direktivo od zgoraj", naj ne sprejme priznane mu invalidnine. Očitno zato, ker je Jugoslavija ,,fašistična", zato ,,fašističen", „imperialističen“, ,,izdajalski itd. tudi denar oz. invalidnina, ki jo prejema. Na tem primeru spet jasno vidimo, kako gnusnih in nemoralnih sredstev se informbirojev-
ti posvečen že v nedeljo dne 23. aprila t. 1. v stolnici sv. Štefana na Dunaju, toda neposredno pred posvečenjem je, že oblečen v škofovska oblačila, pred zbrano visoko duhovščino in polno cerkvijo izjavil, da se ne čuti dovolj vrednega, da bi sprejel to mesto. —
V nedeljo, dne 23. aprila t. 1. je bila Štefanova stolnica na Dunaju nabito polna. Več tisoč ljudi z vsega Dunaja se je zbralo, da prisostvuje slovesnosti. Med številnimi visokimi cerkvenimi dostojanstveniki je bil tudi papeški internuncij (zastopnik) pri avstrijski vladi Dellepiane. Ob glavnem oltarju so se zbrali tudi visoki zastopniki zvezne vlade s kanclerjem Figlom na čelu in višji predstavniki zasedbenih sil.
Ko je bil prebran papežev dekret o imenovanju dr. Jachyma za koadjutorja, je le-ta, oblečen v škofovska oblačila, prisegel zvestobo in odgovoril na predpisana vprašanja, ki jih predvideva tako imenovani škofovski izpit, z jasnim da.
Nato je bila pontifikalna maša, med katero bi moralo biti posvečenje, kakor to predpisuje ceremonial. Ko pa je kardinal nadškof dr. Inni-tzer med mašo dr. Jachymu stavil zadnje predpisano vprašanje, če je pripravljen, da prevzame mesto škofa in bi se nato moralo pričeti ško-
Našo mladino morajo vzgajati resnično Ijodski učitelji
Najgnusnejša sredstva so jim dobrodošla
Predzgodovina škofovskega posvečenja v Rimu
ska druščina poslužuje v svoji gonji proti Jugoslaviji. S tem ter z drugimi takimi in podobnimi ukrepi g. Raimund, vsi njegovi somišljeniki in naredbodajalci najboljše dokazujejo, koliko jim je za življenjske interese delovnega ljudstva. Ali so sami že kdaj mislili na to, da bi tov. Grabnerju dejansko pomagali, mu olajšali njegov težak socialni položaj? Ne, na to niso mislili in tudi ne mislijo. Pa kaj bi, saj to jih ne zanima, to tudi ni njihova naloga. Zanima jih le to, kako bi čim bolj očrnili socialistično Jugoslavijo. Da s tem delovnemu ljudstvu doma in na splošno ne koristijo, temveč samo škodujejo, o tem naj si bodo g. in-formbirojevci na jasnem.
Jugoslavija, ki ji očitajo nacionalizem, z enim internacionalističnim dejanjem za drugim pobija te klevetnike očitke. Internacionalistično dejanje pa je tudi to, da je pri priznanju invalidnine upoštevala (udi invalide na Koroškem, ki so v oboroženi borbi proti fašizmu utrpeli škodo na zdravju in jim s tem v znatni meri pomagala in za bodoče vidno olajšala težki socialni položaj. Vsak* resničen demokrat, ki mu beseda demokracija in internacionalizem ni le fraza, bo znal pravilno oceniti ta človekaljubni ukrep socialistične Jugoslavije. Kako o tem mislijo in-formbirojevci in njihovi hlapčiči, je končno vseeno. Tudi oni bodo za svoje delo ob pravem času prejeli zasluženo plačilo. To je tako gotovo, kakor je trikrat tri devet!..."
Toliko naš dopisnik. Mislimo, da je k temu vsak komentar odveč. V tej zvezi pa bi omenili nekaj sličnega, kar se je pred kratkim dogodilo v Trstu. Tamkajšnji informbirojev-ski vodja Vidali, ki je v gonji proti Jugoslaviji gotovo med prvimi, je šel tako daleč, da je prepovedal članom svoje ,,komunistične" partije kaditi jugoslovanske cigarete. V tozadevno objavljenem sklepu Vidalijev centralni komite grozi a partijskim ukorom vsakemu članu, ki bi kadil jugoslovanske cigarete, ker so ,,izdelek izdajalske dežele".
Taki ukrepi Informbiroja so nam samo dokaz, da se bliža čas, ko se bo nehalo njihovo zlobno početje, ko bo resnica o Jugoslaviji dokončno prodrla v ves svet, ko nihče več ne bo nasedal patentiranim informbi-rojevskim ,,internacionalistom“. Njihove grožnje ter vse njihovo kričanje je samo izraz njihove onemoglosti in slabosti, ki je zdaj z nobenim manevrom ne morejo več zakriti.
fovsko posvečenje samo, je dr. Ja-chym najprej v latinskem in nato v nemškem jeziku izjavil: ,,Vaša eminenca, prečastiti gospod kardinal! Po premišljevanju zadnjih prebede-lih noči’se za škofovsko službo ne čutim »dovolj sposobnega in — kdo bi kot duhovnik drugače mislil — tudi ne dovolj vrednega." Nato se je priporočal božji milosti in prosil duhovščino in vernike, da se ga stalno spominjajo v molitvi.
Po teh besedah je v polnem škofovskem ornatu odšel skozi množico iz cerkve in se odpeljal z avtomobilom, ki ga je že čakal pred cerkvijo, v svoje stanovanje.
Zbrano ljudstvo, ki ne pozna ceremonij, v prvem trenutku niti ni vedelo, kaj se je zgodilo, kardinal dr. Innitzer pa se je za trenutek onesvestil, da se je moral vsesti in je šele po krajšem presledku nadaljeval pontifikalno mašo. Tudi papeževemu internuuciju so morali šele tolmačiti dogodek.
Skoraj ves svetovni tisk je pisal o tem dogodku in prinašal s-voje komentarje in ugibanje o vzrokih tega koraka dr. Jachyma ter razna domnevanja o bodočih ukrepih Rima.
Kakor vidimo, pa papež prošnji dr. Jachyma, naj na to mesto postavi drugega duhovnika, ni ugodil, temveč dovolil le kardinalu dr. Innitzer-ju, da ga posveti v Rimu. Zato je bj* dr. Jachym posvečen pretekli petek v Rimu.
Skladatelj Jakov Gotovac in njegov
ERO Z ONEGA SVETA
Čeprav je hrvatska izvirna oper-aa tvorba starejša od slovenske, saj Je že prekoračila stoletnico svojega rojstva (prva izvirna hrvatska opera Valroslava Lisinskega ,,Ljubav i zloba" je bila v Zagrebu uprizorjena že v 1. 1846!) in dasi nahajamo v yrsti hrvatskih opernih skladateljev številna znana imena, kakor n. pr. jyan Zajc (avtor opere ,,Nikola Šubic Zrinjski" in še dvajset drugih °per), Franjo Vilhar (po rodu Slo-venec), Vladoje Bersa, Blagoje Bersa, Srečko Albini, Antun Dobronič, Josip Ilatze, Lujo žafran ek-Kavič, bran Lliotka, Božidar girola, Krsto Odak, lvrešimir Baranovič, Boris Pa-Pandopulo itd., si je med vsemi hr-vatskimi opernimi skladatelji utrl Pet in sloves v Evropo šele v zad-njem desetletju v večji meri edino Jakov Gotovac s svojo opero ,,Ero 2 onega sveta". Ta pristno ljudska, komična opera je namreč prevedena že v osem jezikov in je bila izvajana na več kot trideset evropskih °drih, na katerih je dosegla nad 500 Predstav, od tega nad 100 v Zagrebu in 60 v Ljubljani, že samo po teh podatkih smemo sklepati, da je Gotovčev ,,Ero z onega sveta" ne te najuspešnejše hrvatsko odrsko delo, temveč tudi v vsej južno-slo-vanski operni literaturi.
Skrivnost uspeha Gotovčeve opere je iskati predvsem v dveh njenih Pozitivnih lastnostih, ki sta ,,Era“ Priljubili in približali najširšim rnnožicam opernih poslušalcev. V Prvi vrsti ima ,,Ero“ za svojo osno-Vo vedro in veselo, na šegavi hercegovski narodni pripovedki temelječo in odrsko zelo spretno razporejeno dejanje, kakor ga ima le ma-jokatera komična opera v svetovni jteraturi. že po tej značilnosti odličnega libreta gre ,,Eru“ prednost Pred malone vsemi jugoslovanskimi operami, ki prenekaterikrat bolehajo prav za slabostjo v libretistični zasnovi. Razen tega pa je znal Gotovac kot skladatelj z mojstrsko roko črpati glasbo iz pristnih narodnih Prvin, iz hrvatskih, zlasti iz dalmatinskih in hercegovskih narodnih motivov, ki jih je skozi prizmo svoje Umetniške osebnosti deloma dopolnil in obdelal v svojsko operno obliko, deloma pa tudi ohranil skoraj Uepotvorjene in s tem ustvaril v širokem smislu učinkovito in privlač-Uo, resnično narodno opero. Gotovac je že s prejšnjimi svojimi glasbenimi deli dokazal, da zna tenko Prisluhniti narodni melodiji, doumeti nje bistvo in značilnost in jo živo Poustvariti. Prav tako je že v prejšnjih delih pokazal, da ima velik sinisel za dojemanje in nazorno ilu-striranje zdravega ljudskega humorja (n. pr. pesem ,,Jadovanka za teletom" in lik vaškega muzikanta Gojena v operi ,,Morana“)J Tako je z ,,Erom“ nastala umetnina, ki je izraz pristne hrvatske, vedre ljudske duševnosti in življenja. Uporabljene narodne in v narodnem duhu Ustvarjene melodije so večinoma Preproste. Značilna je često se po-Uavljajoča motivika in živahni, dasi enakomerni ritem, čeprav so melodije v svojem pristnem izrazu mikavne, učinkujejo vendar zaradi svojega širokega prepletanja in ponavljanja včasih skoraj monotono; a Prav zato tem verneje izražajo hr-vatski narodni glasbeni značaj. Bogata so tudi Gotovčeva harmonična sredstva. Razen narodne melodike in ritmike, katerima se je skladatelj kotoma skušal čimbolj približati je 2a Gotovca tudi značilno, da se je. 2elo poglobil v linijo ljudske govorce in ji podobno kot Janaček v Svojih operah znal najti mestoma skoraj glasbeno deklamacijo. Iz Go-tovčeve glasbe je vsekakor čutiti na-mralistično usmerjenost, ki pa jo je Uedvomno dvignila na višjo raven ^učna skladateljeva osebnost pa tu-
di bogastvo uporabljenega, nepo-tvorjenega narodnega glasbenega blaga.
Na odru ljubljanske Opere smo Gotovca kot skladatelja prvič spoznali že leta 1&33, ko je bila uprizorjena njegova ljudska opera ,,Morana". Svoj glasbeno dramatski prvenec ,,Dubravka" je Gotovac uglasbil na tekst starega dubrovniškega pisca G. F. Gunduliča. Za opero ,,Morana" mu je napisal besedilo bosanski dramatik Ahmed Murad-begovič. Libreto za „Ero z onega
skega fanta Miče. Zaljubljeni Miča bi si rad osvojil ljubljeno dekle, in se izda za potepuškega Era, da bi na ta način preizkusil njeno ljubezen. S svojo izvirno in iznajdljivo prebrisanostjo premaga Miča-Ero vse zapreke, ki se mu v dejanju postavijo po-robu, in si kot poštenjak izbojuje zmago. Lepa Gjula mu da roko v zakon, v katerega končno privolita tudi prej osorni Gjulin oče Marko in mačeha Doma. Zbrano ljudstvo občuduje Mičo zaradi njegove neugnane iznajdljivosti ter odločnosti in ga v zaključnem ljudskem
bu, Ljubljani in v Splitu. Gotovčev največji odrski uspeh pa vsekakor predstavlja komična opera v treh dejanjih ,,Ero z onega sveta", ki je doživela svoj krst v Zagrebu 1. novembra 1935, nato pa so jo leto kasneje uprizorili v Brnu, Beogradu, Ljubljani in drugod po Evropi. Tretjo Gotovčevo opero ,, Kamenik"	je
uprizorila zagrebška Opera v letu 1947.
Poleg naštetih odrskih del je zložil Gotovac še mnogo orkestrskih in zborovskih skladb, ki so jih zavoljo njihove učinkovitosti mnogokrat izvajali. Izmed orkestrskih del je najširši uspeh dosegel s svojim ,,Simfoničnim kolom". Tudi Gotovčev godalni kvartet ,,Poziv, pjesma i igra" so mnogokrat izvajali v inozemstvu. Znane skladbe so še simfonična meditacija ,,Orači“, glasbeni portret
asxnsTsisxsxsxrLsxsxs^Juxsxsuxsxn\ nsxs\suxsTSisxsxnsxsxs\sxjxnsinsrsxsxj^siJxsxs^STsis^uxsux\s\sisxsxsxsxsuis\sxns\sinsx^
OB ROJSTNEM DNEVU MARŠALA TITA . |
Tovariš Tito je bil siromašen deček v vasi Kumrovec v Hrvatskem Zagorju. Ni imel dovolj obleke in obutve, šola pa je bila daleč. Toda kljub temu pomanjkanju, kljub dolgi poti do šole je tovariš Tito v dežju in mrazu hodil v šolo in se odlično učil.
Ko je šel tovariš Tito od doma; in postal delavec-kovinar, je še bolj spoznal težko življenje delovnih ljudi in se začel boriti za njihovo lepšo bodočnost. Zato so ga oblastniki stare Jugoslavije preganjali. Na vsakem koraku mu je grozil zapor in mučenje. Tovariš Tito pa od pravičnega dela ni odstopil.
Ob okupaciji je tovariš Tito sre-
di okupiranega Beograda, nekaj korakov daleč od stanovanja nemškega generala, s svojimi sodelavci iz vodstva slavne Komunistične partije pripravljal in organiziral oboroženo vstajo jugoslovanskih narodov. V partizanih je bil maršal Tito vedno med svojimi borci; v V. ofenzivi je bil ranjen.
Pod Titovim vodstvom je rasla Narodnoosvobodilna vojska, se borila in zmagala. Tovariš Tito jo je dan in noč gradil in vodil med borbo in skrbi zanjo nenehno tudi danes.
Vse svoje sile in vse svoje življenje je posvetil delu za ljudstvo, za domovino.
asxsxnsuTSinsxsxsu^\nnsxnsuuxsxsxnsisxsxsxsxnsxsisxrLsxsuisxsxsxru^svxsxsis\sisxsuxsinsxsxn\suxsTSLSxsxsxsxnstsinxi
sveta" pa mu je napisal znani hrvat-ski dramatik Milan Begovič. Bego-vič je svojo nalogo kot libretist izpolnil res odlično in je napisal Gotovcu odrsko učinkovit, razgiban in predvsem humorja poln libreto, ki mu je bilo mogoče dati bogato glasbeno obliko. Ker je Gotovac že v svojih ranih delih pokazal mnogo smisla za glasbeno oblikovanje komičnih vsebinskih elementov., se je že sam dolgo prej ukvarjal z mislijo, da bi zložil komično opero in v nji izoblikoval lik ljudskega šaljivca, nekakšnega hrvatskega Eulenspie-gla, Figara ali Nasredina. Pri prebiranju narodnih pripovedk je obstal ob zgodbi o legendarnem hrvatskem Pavlihi, ljudskem šaljivcu Eru.
Ero ali Hero je okrajšava za Hercegovca, t. j. za prebivalca Hercegovine. Med ljudstvom kroži, da so Hercegovci zelo bistroumni in premeteni ljudje, ki se znajdejo v vsaki priliki in nepriliki in se znajo izmotati iz vsake zagate. Prav posebno pa še znajo ljudi voditi za nos. Ljudstvo je iz takega premetenca Era v svojih pripovedkah izoblikovalo lik narodnega junaka, ki je v času borbe zoper turške tlačitelje s svojo pretkanostjo marsikdaj dosegel tisto, česar proti aadmočnemu orožju ni bilo mogoče doseči s silo.
O pretkanem in navihanem Eru je ohranjenih med ljudstvom mnogo različnih pripovedk. Med najzanimivejšimi in najduhovitejšimi je vsekakor prav zgodba o Eru ,,z onega sveta", ki ji podobne inačice nahajamo tudi v folklornem blagu ostalih evropskih, zlasti slovanskih narodov. Avtorja opere, libretist Milan Begovič in komponist Jakov Gotovac, sta na osnovi te duhovite narodne pripovedke o šaljivcu, ki o sebi trdi, da se je povrnil z onega sveta, in s tem opehari ter izkoristi lahkoverneže, ustvarila glasbeno komedijo z osrednjim likom kmeti-
slavju ob pestrem in razigranem narodnem plesu kolu slavi kot vzor ljudskega junaka. Dejanje opere je preneseno v dinarske kraje, kjer je lik Era najbolj znan in kjer je ohranjenega največ folklornega bogastva.
*
Skladatelj Jakov Gotovac je po rodu Dalmatinec in se je rodil v Splitu dne 11. oktobra 1895. golo je obiskoval v svojem rodnem mestu, kjer je maturiral na klasični gimnaziji. Kasneje se je vpisal na pravno fakulteto zagrebškega vseučilišča. Prvi glasbeni pouk je dobil že v domačem mestu kot gimnazijec pri znanih splitskih glasbenikih Hatzeju, Hrazdiri in Dobroniču, v Zagrebu pa je nadaljeval svoje glasbene študije pri Ružiču. Po prvih skladateljskih uspehih je opustil pravni študij in se posvetil izključno glasbi. Končno je odšel na Dunaj, kjer se je izpopolnil na tamkajšnjem konservatoriju pri znanem avstrijskem podagogu, kritiku in komponistu Josefu Marxu.
Po svojem povratku v Zagreb je leta 1923. prevzel mesto dirigenta pri zagrebški Operi, poleg tega pa je postal še umetniški vodja nekdaj znanega akademskega pevskega društva ,,Mladost", s čigar zborom je absolviral mnogo koncertov doma in na tujem. Kot skladatelj se je Gotovac kmalu vidno uveljavil, in so njegove skladbe dosegle široko popularnost na domačem slovanskem jugu, pridobile pa so si tudi priznanje evropske kritike.
,Dva soherza", ,,Pri-,,Narodne pesmi iz
Med odrskimi deli je Gotovac napisal glasbo za Gunduličevo pastirsko igro ,,Dubravka", ki so jo v tej obliki prvič uprizorili v zagrebškem gledališču leta 1928. Njegova prva opera je bila ,,Morana", ki je kot ljudska opera doživela svojo krstno predstavo leta 1930. V Brnu, pozneje pa so jo uprizorili tudi v Zagre-
,,Guslar-pjesnik naroda moga", simfonični ples ,,Dinarka“, satirična balada ,,Rižvan-aga“ in T,Pesem in ples z Balkana".
Zelo priljubljene so nekatere njegove skladbe za zbor in pesmi za glas in klavir ali pesmi s spremlje-vanjem orkestra. Gotovčeva čudovita ,,Jadovanka za teletom" je prevedena v sedem jezikov. Znane skladbe so še: morska suita"
Dalmacije", ,,Trije mladeniški zbori", „Koleda“ (ljudski obred v petih delih s spremljevanjem komornega orkestra), ,,Pesmi obnove" in ciklusi pesmi: ,,Pesmi hrepenenja", ,,Anakreontske pesmi" in med najnovejšimi ciklus pesmi ,,Intima" na tekst Vladimirja Nazorja.
Mitja Mejak:
Sonet o Titu
Objestni kakor gadje, postopači z rokami mehkimi ko sluz, z očmi vodenimi, prežečimi na kri sosedov, s srcem vdanim zlati plači,
mladiči mlečni, ki so bližji smrti ko rojstvu, ker se žile jim suše, so mislili, da v temi kakor krti lahko že velikana sramote.
Pri nas pa je fante, ki ovce pase ob grobih in doma ob ruševinah, živo začutil, kaj je domovina.
Pa videl je, kako spet novo žito po vseh ozarah v težko klasje rase, in kot otrok pri prsih vrisnil: Tito!

3 O S I P VIDMAR:	V
LIK MARŠALA TITA
Kdo je Tito, kakšen je njegov notranji uk, njegova človeška podoba? sem se vpraševal poln nestrpnega pričakovanja. Kdo je ta kmečki sin iz hrvatskega Zagorja, sin Hrvata in Slovenke, ta industrijski proletarec, strugar, ki se je udeležil bojev ruske državljanske vojne in ki stoji danes na čelu vsega jugoslovanskega osvobodilnega gibanja, katerega je pokrenil v prvih dneh narodne vstaje v Srbiji, organiziral prve odrede partizanov, stopil v zvezo z vsemi svobodoljubnimi skupinami in tako polagoma v neprestanih bojih, sredi akcij, nemških ofenziv ustvaril ogromno in čudežno enoto Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, uporniško armado, ki je trajno obdana in obkoljena od sovražnikov neprestano rasla, se sproti oboroževala in vež' bala, dokler ni dosegla četrtmilijon-ske moči, trdne organizacije z vzorno disciplino, s strokovnjaškim vodstvom, vso prežeto z enotnim narodno revolucionarnim in pravljično junaškim duhom? Kdo je Tito? sem se vpraševal in ga v mislih primerjal z junaškimi osebnostmi iz zgodovine drugih narodov, za katerimi voditelj naše osvobodilne borbe v ničemer ne zaostaja. Primerjal sem ga z mehikanskim junakom Juare-zom, orleansko junakinjo Ivano D‘ Arcovo in s podobnimi zgodovinskimi heroji in sem pri vsakem od njih mogel ugotoviti, da ni nobeden v tako težkih okoliščinah dosegel takih uspehov kakor Tito. In čim jasnejša mi je postajala njegova zgodovinska veličina, tem večje je "bilo moje zanimanje za živo pojavo tega moža, tem bolj nestrpno me je zanimal neposredni vtis njegove osebnosti, tem bolj sem si želel žive opore za spoznanje njenih osnov in posebnosti.
Poznal sem nekaj njegovih slik, fotografij in grafik, ki so nam jih prinesli kurirji z juga in ki sem si jih bil pozorno ogledal. Nobena izmed fotografij mi o njegovi osebnosti ni kdo ve kaj razodela. Bile so medle, kazale so obraz, ki je imel nekoliko tujo izrazitost, nikakor pa ne pravega pečata veličine. Grafike pa so predstavljale nekakšno tipično balkansko obličje, v katerem je umetnik očitno skušal stopnjevati silo in moč, energijo, ne pa tudi duha ali kakršne koli višje človečnosti, ki jo je moral vsakdo čutiti v dejanjih tega moža poleg junaštva iri energije. Vse te slike so me navdajale samo z neko skrbjo, z nekim nemirom; kdo in kaj je ta človek, ki vodi našo veliko stvar? Ali je v njem dragocenost, veličina, ki ni zgolj energija in moč.
Tako ugibanje in hkrati globoka, radostna zavest, da živi sredi nas mož, kakršne poznamo samo iz zgodovine, da ta resnični junak ali tvorec usode narodov živi v naši bližini in da mu bom v kratkem segel v roko ter ga v razgovoru spoznal neposredno, sta me spremljala na naših nočnih pohodih, na dolgih vožnjah s kamioni in spet na nočnih pohodih in vožnjah s partizanskimi kamioni ter z vlakom, ki nas je naposled pripeljal v Jajce.
Na postaji nas je pričakoval častnik, ki naš je odvedel v Vrhovni štab, kjer sem se komaj utegnil pozdraviti z nekaterimi znanci, ko mi je bilo sporočeno, da predsednika dr.-ja Ribarja, popa Zečeviča in mene pričakuje tovariš Tito. Sledil sem dežurnemu in po kratki poti stopil v delavnico komandanta Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije. Bilo je v večernem mraku in snažna, preprosta, ne velika soba je bila polna električne luči. Opazil sem nekaj naslanjačev, na dveh izmed njih sta že sedela tovariša, ki sta bila povabljena hkrati z menoj, poleg vrat je nepremično stal komandantov osebni dežurni častnik, nasproti vratom je stala velika pisalna miza,
osvetljena še močneje od ostale sobe in polna papirjev. Za njo je sedel Tito. Stopil šem k njemu, se mu predstavil in sproščeno zavzet sedel na prostor, ki mi ga je ponudil. Motril sem njegovo pojavo z vso pozornostjo in z vso zbranostjo, ki je premorem. Srednje visok je, čvrste rasti, glavo nosi ponosno. Obraz blede polti, obrit, lasje plavi, na sencih rahlo osiveli, čelo visoko, oči mu leže globoko, svetlomodre so in nekoliko zastrte ter utrujene, a polne moči, nos izrazito upognjen, izraz ust nepregledno kompliciran, brada krepka, celoten izraz obraza je energičen in očarljiv, nekaj napoleonskega je v njegovi teži, a mogel bi biti tudi obraz umetnika. Njegovo vedenje je zadržano in mirno, toda njegove kretnje so hlastne, nervozne.
Opazoval sem ga sproščen, skoraj bi dejal olajšan. Vprašanja, ki so me navdajala na poti z nemirom in skrbjo, so bila zdaj odgovorjena. Ne znal bi tedaj odgovoriti zakaj, toda že sem si bil na jasnem, da se v tem možu družita energija in čar, energija in neka fascinirajoča moč, ki je
Okrog 100 tisoč kvadratnih km vulkanske zemlje preživlja danes le nekaj nad 100 tisoč prebivalcev.
Dve sto šestdeset kilometrov vzhodno od Grenlandije, tik severnega tečajnika, je otok Island; dobesedno prevedeno ,,dežela ledu“. Prav lahko bi jo imenovali „dežela ognja“, ker ima Islandija najaktivnejše ognjenike na svetu. Na vsak način je Islandija država, ki je najbližja severnemu tečaju.
Grkom in Rimljanom ni bil znan ta otok. Prvi, o katerih z gotovostjo vemo, da so v osmem stoletju naj-brže pomotoma pristali na tej neobljudeni zemlji, so bili irski menihi, ker so se našli brlogi, kjer so tačas bivali. Ob prvi priliki pa so tudi oni zapustili to negostoljubno zemljo. Leta 867 je tu pristal brodar iz rodu Vikingov (Norvežanov). V oni dobi so se na Norveškem med veli-kaši bili ostri politični boji in nekaj plemiških družin se je umaknilo na novo odkrit otok. število teh se je večalo, tako da je bilo v desetem stoletju na Islandu že okrog 50.000 ljudi. Prvi naseljenci so se lahko po volji polastili zemljišč, toda z prihodom novih je bilo treba zemljo enakomerno razdeliti. Novi prebivalci so se organizirali v nekako vrsto republike, na čelu je stal Althing, to je zbor vseh svobodnjakov. Živeli so izključno od lastnih pridelkov. Stanovali so v primitivnih bivališčih v gručah ali posamezno razpršeni v notranjosti otoka.
Okrog leta 1000 je bilo na otoku že 80.000 ljudi, to je največje število, kar jih je mogel otok preživljati. Takrat je bilo podnebje najbrž milejše od današnjega in poljedelstvo se je lahko na širši podlagi uveljavljalo. Na vsak način je moralo biti življenje teli kolonov zelo težko. Prilagodili so življenje in običaje novim okoliščinam, obranili čisti stari norveški jezik, imeli svoje pisatelje in pesnike in slava marsikaterega je preplavala Ledeno morje.
V	onih stoletjih je Islandija v poletnih mesecih trgovala ne toliko s Skandinavijo kot z britanskimi otoki.
V	štirinajstem stoletju se je podnebje poslabšalo in narava je postajala vedno bolj skopa, poljedestvo
dana samo dragocenim in žlahtnejšim naravam. Čutil sem v njem nekaj zanosnega in vznesenega, nekaj trao realnega in hkrati vzvišenega.
Tak je bil moj prvi vtis o Titu. Ves čas mojega bivanja v Jajcu sem obedoval in večerjal,na njegovi levi strani nasproti Ribarju in moja pozornost ni mirovala. Zbral sem veliko vtisov o njegovi osebni zadržanosti in- nervoznosti, o njegovi molčečnosti, ki se druži v njem z naravno prostodušnostjo, o njegovi disciplinirani in prirodno neugnani delavnosti. A vse to so drobni vtisi, ki nikakor ne povedo o Titu toliko kot vtis prvega srečanja in še neki kasnejši vtis, ki ga nameravam še opisati.
Bilo je na zgodovinskem zasedanju AVNOJ-a. Podal sem v imenu slovenske delegacije predlog o ustanovitvi naslova ,,maršal Jugoslavije" v Narodnoosvobodilni vojski in sem prosil. Predsedstvo AVNOJ-a, naj ta naslov kot prvemu podeli komandantu tovarišu Titu. Predlog je bil z viharnim navdušenjem sprejet. Takoj nato se je novoizvoljeno predsedstvo sestalo int podelilo na-
je pešalo in življenjski: pogoji so postajali vedno težji.
Ampak Islandec, ki. je zrastel v trdem boju z naravo, ni zapustil svoje rodne grude, čeprav se je zima podaljšala, ledeniki vedno bolj osvajali rodovitne doline, vulkani neizprosno bruhali tekočo lavo, potresi preobraževali celino; kljub vsemu je islandski človek ostal na svojem mestu.
Površina otoka obsega okoli 105.000 kvadratnih kilometrov (tretjino Jugoslavije). Na njegovih obrežjah najdemo vrsto fjordov, ki mnogokrat iz višine od 300 do 1000 metrov padajo s svojimi stenami kar navpično v morje. Stene fjordov so iz temnega bazalta, sestavljeni iz 60 do 80 plasti. Otok je nastal v terciarni dobi zaradi potresov in stvorilo se je tudi bazaltno mostišče, ki veže Grenlandijo s škotsko. Potresni sunki so krhali okostje otoka, novi izbruhi ognjenikov pa so z lavo te rane zopet zacelili.
Otok je nekako razdeljen na dva dela: na severni in na južni. Med tema dvema deloma se dvigajo gorovja, ki se vijejo od vzhodne do za-padne obale otoka. Najobširnejše pogorje je Vatna Yoekuli, ki je pokrito z večno ledeno skorjo v površini 8500 kvadratnih kilometrov. V tem pogorju so najvišji vrhovi otoka z nad 2000 metrov višine. Do prve svetovne vojne ni šla skozi ta pogorja nikaka cesta; sedaj pa je speljanih več cest, ki omogočajo redno in varno potovanje. Izmed pogorij naj še omenimo Lang Yoe-kuli in Hofs Yoekull.
V tem hribovju je mnogo ognjenikov. Vulkani Vanta Yuekula so v zadnjih dveh stoletjih dvajsetkrat bruhali. Leta 1783 je ognjenik Laki izbruhnil devet kubičnih kilometrov lave. Ta izbruh je ostal Islandcem v spominu kot ena izmed največjih nesreč, kar jih zgodovina otoka pomni.
Zanimivost otoka so izvirki tople vode, sulfatare, fuinarole in gejztri, katerih je na stotine.
Izvirke tople vode najdemo tudi v krajih, kjer ni ognjenikov. Fuma-role so stolpi pare, ki uhajajo iz zemeljskih razpoklin in ki so od daleč vidni. Reykjanes (rt dima) je dobil to ime vsled visokih stebrov pare, ki uhajajo na več krajih in ki so od morja daleč vidni.
slov, kakor je bilo predlagano. Bil je to nedvomno velik trenutek v Titovem življenju). Opazoval sem ga ves ta čas z nenasitno, ostro pozornostjo. Ko mu je bil podeljen visoki naslov, smo mu vsi člani Predsedstva čestitali. Vsiakemu izmed nas je stisnil roko, s svojimi ožjimi, starimi sodelavci, pa se je poljubil. Nobena črtica na njegovem obrazu mi ni ušla. Bil je srečen in prevzet, toda ko je objemal svoje stare prijatelje, sta njegov izraz in kretnja govorila: ,,Tovariši, dopolnili smo važen del svoje naloge. Velik in težak kos našega dela je opravljen.“ Skratka, to ni bila sreča osebne za-doščenosti, temveč sreča nad uspehom stvari. In to je velika in visoka sreča. Izmed' vseh močnejših vtisov je ta najmočnejši potrdil moj prvi vtis in tisti trenutek sem bil srečen tudi sam, ker sem smel sodelovati pri dopolnitvi velikega in slavnega poglavja naše osvobodilne borbe in ker sem z vso gotovostjo vedel, da je vodstvo naše zgodovinske stvari v pravih rokah, v rokah človeka, ki je živeč zanjo znal pozabiti na vse nebistven«', nevažno in tudi nase — v rokah človeka, ki je posvečen. Resnično velika dela nastajajo samo iz posvečenosti. Lik maršala Tita, priča o veličini naše borbe, je upravičeno njen* simbol. Prejel je od nje svojo veličino in zdaj jo tudi ona prejema: od' njega.
Manj številni so gejziri, to so vodometi toplih vod v enakih presledkih. Te vodomete povzroča plin, ki uhaja iz notranjosti zemlje. Velik gejzir, znan kot čudo otoka, je v zadnjih letih izgubil na svoji privlačnosti, ker je zaradi potresov našel plin kako drugo pot. Krater tega gejzira ima od 10 do 12 metrov premera. Manjši gejziri še vedno redno delujejo in njih voda je naravnost pekoča.
Poleg toplih vod najdemo tudi izvirke mrzloledene vode, ki tvorijo reke s slikovitimi slapovi in obširna jezera.
Islandsko podnebje je odvisno od morja, ki ga obdaja. Na obalah (Golf Stream), ki prihaja od juga, in mrzli polarni tok, ki prihaja od Grenlandije. Poletje traja na Islandiji le nekaj tednov, a le redkokdaj se toplomer dvigne nad 10 stopinj Celzija. Stalni gostje severne obale so ledene gore, ki pozimi priplujejo od Grenlandije in ostanejo tani do avgusta. Le malokdaj se združi" jo, da tvorijo pravi pack, to je, da se več ledenih gor združi v kompaktno ledeno polje. Nasprotno s severno obalo južna skoro ne pozna ledenih gor (icebergov).
Nekdaj so bili na otoku obširni gozdovi, a ker so jih prvi prebivalci neusmiljeno trebili, stojijo na nji" hovem mestu sami pašniki.
V XIII. stoletju je prebivalstvo padlo na 40.000. Krivda tega pojava je bila vrsta potresov in izbruhi ognjenikov. Nemalo so pa k tej iz" selitvi pripomogli Norvežani in Danci, ki so trdosrčno izžemali ubog® otočane.
Pred sto leti na se je začela nova, za otok boljša doba. številne poli" tične in trgovske koncesije so znatno izboljšale položaj, tako da šteje danes Islandija čez 110.000 prebivalcev. Ena tretjina celotnega prebivalstva živi v prestolnici, to je ^ Reykyaviku.
Dandanes sta zelo razširjeni žlV}' noreja in poljedelstvo, glavni dohodkov pa tvori ribolov, ki predstavlja 5/6 celotnega islandskega lZ' vora. Postavili so si lastne tovarn®* tako da se danes Islandija, nek®® zapuščen in pozabljen otok, kreP* in mirno razvija vzporedno s sv lovnim napredkom.
ISLANDIJA, ledeno-ognjena zemlja
IVAN POTRČ:
PASTIR
V večerko, ko je minila najhuj-ša vročina, so šli vlačit in sejat. Lah Je branal s konjem, Tinek s kravali. Laliovca je prekopavala krajnike in vrgla seme. Pastir je obračal Na krajnikih hrano, vrv mn je ožulila dlani. Preko obrvi mu je polzel P°t, da so ga pekle.
,,Tinek, lepo vlači", mu je prigo-varjala Lahovca.
uče bo ostajalo grudje, ga boš jntri razbijal. Ne ho ti ušlo!" mu je govoril Lah.
Pastir je stiskal zobe in suval jezno z bosimi nogami v grudje. Potem je počasi otopel za vse. Delo se Je vleklo preveč v nedogled, da bi hiislil na konec. Sčasoma ni videl v^č bližnjih hribov in koč, izginili so vinogradi in gozdovi v ozadju. Ostala je le njiva, ogoni in razgoni, ostalo je hrano, ki je odskakovalo na grudju, ostale so krave, ki jih je moral venomer priganjati, ostala je Navsezadnje samo še vročina in delo. Večerka nad težko polno zemljo, ki bo rodila kruh v potu njihovega obraza, kakor so pridigali v oerkvi in učili v šoli, se je vlekla v Nedogled.
Končali so ob južinah, bili so izmučeni vsi.z živino vred... Doma so izpregli živino, da bi jo odgnal Pastir na pašo. Lahovca je stopila v bigo in prinesla Tineku velik kos kruha.
,,Madona, ali me je zdelalo!" je vzkliknil Lah. Obrnil se je in zrl za Pastirjem. Rekel je proti ženi: ,,Saj se ne jezim rad, ko pa vem, da je tudi otrok revež. Ali kaj, treba je garati, če se hoče živeti."
Odšel je v hišo in se vznak vrgel na posteljo.
.. Pašnik je mejil na sosedovega.
je Tinek prignal, so Svobodovi ze pasli. Živina je begala zaradi obadov in zaradi vročine; posebno huda so bila teleta, ki so ves dan v ujevu in spočita. Tinek jih je zaganjal v gozd, v senco. Iv sosedovim, ki so pasli ob meji, si ni upal. Utegnili hi ga opaziti domači. Na pašniku ' samo tu je bil njegov, Tinetov svet. Tod je bilo njegovo življenje. Sem so domači poredko zašli. Ot-r°k je lahko pel, lahko se je predajal svojim mislim. Nekoč bo Tinek velik. Prišel bo čas, ko se ne bo nikogar več bal, prišel bo čas, v to Je za trdno veroval, ko ga Lah ne bo
mogel več priganjati k delu ...
Sčasoma se je živina porazgubila po pašniku... Tinek sam ni vedel, kdaj je zašel med sosedove.
Tudi Jožica je bila tam.
Tinek je silil med Svobodove pastirje, čeprav mu je bilo vselej nerodno zaradi njihovega dekleta. Roke so mu postajale iznenada predolge, nič prav ni vedel, kam bi jih vtaknil. Rokavi na suknji so bili prekratki, da je bilo smešno, hlače so bile raztrgane, srajca je bila umazana, noge so bile iznenada blatne in razpokane od vročine in nesnage. Ral se je, da bi mu še ona kaj ne očitala, hal se je, da bi mu lepega dne tudi ona kaj ne omenila zaradi lega, ker je pastir pri Lahu, da je hlapec, da mora pasti, ko gredo drugi že v šolo... da mu ne bi omenila zaradi njegove matere... To so mu povedali doslej vsi, šolarji in veliki.
Toda otroci so se kmalu znašli. Razpostavili so se ob vrbačah in pričeli ,,brusiti škarje". Jožica ga je pogledovala, mora! se je menjavati z njo za ,,brusačevim" hrbtom. To je bilo smeha in kričanja..
Na živino, ki se je pomešala na pašniku, so pozabili.
Tedaj se je prideval ob potoku Svoboda. Nekdo ga je zagledal in zakričal:
,,Jezus, ata!"
Otroci so se razbežali. Tinek je začel zaganjati svojo živino s sosedovega pašnika. Svobodovi z njegove polovice.
Stari Svoboda je prav tako počasi, kakor je hodil, zapel:
,,Že dobro. Le povej doma Lahu, da se bomo že nekje drugje pomenili, kako je s pašo in kakšnega pastirja ima. Vas druge"—se je obrnil proti otrokom — ,,bo pa že doma počakalo vsakega svoje."
Odšel je za potokom počasi, kakor da je prišel, proti Lahovi hiši. Pastirjeve oči so mu s skrbjo in strahom sledile. Ob ogradu se je sosed ustavil. Lah je bil na dvorišču. Nabijal je razsušen sod.
Svoboda je znova zapel, zategnjeno in na glas:
,,Ti bi pa včasih sam pogledal na travnik, če imaš še prekilavega pastirja, takšnega, ki ne ve, kje je naše in kje je vaše. Potem ti ne bo treba na sodnji tajiti, da se ni vaša
živina na našem pasla."
Lah ni črhnil besede. Tinek je vedel, da se brzda zaradi soseda. Pasel je in čutil, kaj se nabira doma. Do mraka je prečepel na paši, ni si upal odgnati živine domov.
Pred samo noč je Lah pripeljal na pašnik voz, privlekel ga je samo-tež. Bil je videti nasajen. Molčal je, ter se' delal, kakor da hi hil na vse pozabil. Pastir se ga je izogibal.
Napregla sta in odšla po snopje. Tinek je nakladal na voz, Lah je zlagal. Dvigal je kar po tri težke snope hkrati in jih metal z vilami med lestve, da so se mu na stegnih napenjale žile od napora. Mogoče bo gospodar videl, kako se peha, pozabil bo na vse pa ga ne bo nabil. Potem sta peljala domov. Voz je bil do vrha naložen. Pastir je na glas kričal nad živino, nekajkrat je počil z bičem in se delal kar dobre volje. Tudi doma ga je zagrabilo delo. Spravil je živino v hlev in se oprijel snopja, ne da bi mu kdo kaj rekel. Začel ga je metati na gumno.
Potem je bila že pozna noč, ko je prišla Lahovka in ga nekam osorno ogovorila:
,,Kako? Ali ti ne boš večerjal? Ali naj hodimo posebej pote?"
Pastirju so te'besede povedale vse. Začel je jokati. Vsaj nekomu bi se hotel zasmiliti, vsaj pri nekom bi rad našel zaslombo.
,,Krave so mi ušle same na Svo-bodovo," se je začel opravičevati. ,,Zaganjal sem jih nazaj, ali takšna vročina je bila, tako hudi obadi so bili... Mati, saj nisem kriv!"
V izbi je gospodar sedel za mizo in večerjal. Pastir se je razgledal. Hitro je pospravil pol skledčke kaše, potem pa se je iznenada dvignil da bi se odpravil. Vstal je ter se križal med hojo.	. ..
Lah ga je pisano pogledal.
„Ne boš več? Ti ne diši?" ga je vprašal in zapičil vanj pogled, da ga je ustavil.
,,0 pač, ali najedel sem se, je dejal Tinek z zadovoljnim glasom in veselo. Obenem je poskušal priti preko sobe.
Gospodar se je dvignil.
,,Počakaj!" je rekel ,,Bova obračunala."
Otrok je odrevenel. V oči so mu navrele pripravljene solze.
Gospodar je stopil v priklet.
Pastir mu je skušal ubežati. Toda Lah ga je zagrabil pri vratih in ga sunil nazaj v izbo. Takrat je pastir opazil, da v desnici, ki jo je držal za hrbtom, nekaj skriva. To je bila vrv. Pastir je divje zatulil. Pognal se je čez mizo v kot.
Stari mu je pokazal vrv. Vrv je bila namočena, voda je kapljala z nje.
,,Si jo videl? že nekaj ur se je namakala zate. Ni hudič, da bi ti enkrat za vselej ne iztepel vseh tvojih muh. Nisi me dovolj naježil na njivi, ni se skoraj zgodila nesreča — zdaj naj še tožbe plačujem, zaradi tebe naj imam pota po sodnijah! Sam mi povej, če si kaj vreden, kaj si zaslužil?"
Otrok v kotu se je milo jokal. Obljubljal je, da ne bo nikoli v:eč nemaren, da bo priden... da ni kriv, če mu je ušla živina zaradi vročine...
,,Pridi sem!" je zapovedal gospodar.
Pastir je prenehat tuliti, začel se je tresti. Zganil pa se ni.
,,Pridi sem!" je ponovil Lah.
Pastir je znova zahlipal.	A
,,Boš prišel ali ne?"
Tinek je vztrepetal.	1
„Poklekni in prosi odpuščanja!"
Otrok je padel v trenutku na kolena in dvignil roke, ki so se mu po-tresale. -	—
,,Gospodar", ga je začel prositi, ,,bodite usmiljeni! Nikdar več ne bom nemaren, vedno bom lepo pasel! Ljubi gospodar, oče, oče..."
Otrokove oči so vroče prosile. Mogoče se ga le usmili.
,,Oče, ljubi oče..." je hitel ponavljati.
,,Kakšen oče?" je zavpil Lah in ga užgal z namočeno vrvjo po sklenjenih rokah.
Nato je med kričanjem in ječanjem padalo po glavi, po bosih nogah, po hrbtu, kamor je pač priletelo.
Pastir je skraja tulil, potem pa je začel moliti in klicati mater. Prihitela je gospodinja.
„Saj ga boš ubil", je rekla.
,,Ga ni škoda! Vlačugarsko seme!" je kričal gospodar. Ali ga ne uče v šoli, da mora ubogati gospodarja? Smrtni greh bi si nakopal, če ga ne bi kaznoval. Je ni postave, ki bi mi mogla kaj, četudi ga stolčeni."
Sunil je pastirja z nogo v priklet in zaloputnil vrata.
Zunaj je bila noč. Bilo je hladno. Otrok se je začel obtipavati. Vse telo je žgalo. Zobje so mu začeli po-šklepetavati. Hlipal je... Potem je
(Nadaljevanje na 6. strani)

PREŽIHOV V O R A H C i
A i A
POZGANICA
, „časnik ne piše mnogo in kolikor Piše, ne piše prav!" je začel dren-Jezgati Naraglav.
,,0 agrarni reformi?" se je začudil Predan.
,,0 agrarni reformi!" je ponovil Karaglav; ,,piše, da bi bilo pametneje, zemljo združiti, napraviti sa-jha velika posestva in vse podržaviti. Nam najemnikom to ni všeč!"
Odbornika sta molčala, Jazbinci Pa so nadaljevali:
,,Napisali bomo članek za list in Povedali, kaj mislimo mi o teh stva-Peh, o agrarni reformi, o Požganici o Mušeniku, 5e bo potrebno."
,,Pa napišite! Tudi meni se zdi, na centrali te reči niso jasne."
Delegacija je odšla z mešanimi °bčutki.
nTudi tu nismo pravzaprav nič iz-'jedeli, toda vsaj toliko vemo, da so Nalavci z nami. Ce bo trda predla, *° Pač kdo za nami..." sta rekla
Nicnar in Kopitar, ki sta bila najbolj navezana na stranko.
K prihodnjem posvetovanju Jazbine, ki je bilo tri dni nato pri Ivo-pišarju, se je delegacija vrnila prav za prav praznih rok.
Prvo razburjanje, odkar se je pojavil lovec Nadlar na Požganici, se je medtem malo poleglo; od takrat se še nihče od Mušenika ni pojavil v Jazbini, šantač, ki je stalno vohal okrog Mušenika, je tudi zasnudil, da se nadgozdar Dudaš gotovo še ne bo vrnil. Grof da se sicer poteguje zanj in tudi državni sekvester Pupis ga baje podpira, pa so se proti njemu pritožile občina in slovenska društva.
Kljub temu si je bila vsa Jazbina edina, da je treba storiti nekaj odločnega.
Najemnik Poludnik je bil prvi, ki je sprožil:
,,Namesto da bi mi grofa tožili, naj toži on nas!"
Ta predlog se je zdel Vsem zelo pameten.
Nicnar in drugi so poročali, kaj so zvedeli v farovžu in pri stranki. Soseski se je poznalo, da je presenečena.
To ni kar si bodi!
,,Zato moramo sami kaj ukreniti. Najemnine nismo plačali, to je že res, a tudi za Požganico moramo kaj storiti — nekaj, kar bo držalo!"
„A kaj...?“
Soseska je molčala in iz tihote, ki je vladala, se je skoraj zdelo, da ču« ješ napenjanje možganov in živcev.
Kar nenadoma se je začul iz kamre suhi glas stare Kopišarke:
,,Zaženite na Požganico!"
Slišati je bilo težko sapo deseterih grl, oči so se spogledale, obrazi so zažareli — in kakor hi se nekaj prelomilo, je buhnilo iz napetih prs:
,,Zaženimo, da zaženimo..."
Glas iz kamre pa je nadaljeval:
,,Ce Jazbina zažene, potem jo mora Mušenik tožiti...“
Verhun je udaril po mizi.
,,To je nasvet, kakršnega nam ni dala niti sodnija niti občina niti župnik niti stranka..."
,,To je pameten nasvet, ki ga nam je navdahnila sama Jazbina. Sama Jazbina, rečem! Ce zaženemo živino na Požganico, kakor je Jazbina nekdaj delala, pokažemo, da si lastimo pravico do nje. To je prva pri-
dobitev! Ako nas bo hotel grof pregnati, nam vzeti to pravico, nas mora on tožiti, ne mi njega. Toda hranili še bomo, zato nimamo strahu."
,,Da, tako je ...“
,,Potem pa naj le pride Dudaš ali kdor hoče!..."
Jazbina je začela takoj organizirati pašo. Nicnar je potegnil iz žepa kos papirja in popisal živino.
,,Koliko zažene Paludje?"
,,Dva junca in pet ovac!"
„Koliko Kopišče?"
,,Junico in tri ovce!"
,,Koliko Kvoce?"
,,Dve junici in tri ovce!"
,,Koliko Stanče?"
,,Junca, junico in kravo ter osem ovac!"
„Koliko Smerdoče?"
,,Tri goveje repe in deset ovac!"
„Koliko Močivje?"
„Dva repa in dve ovci!"
,,Koliko Verh?"
„Dvoje telet in pet ovac!"
,,Koliko Naraglave?"
,,Žrebe, junca dva in šest ovac!"
„ Koliko Karpuhi?"
,,Konja in kravo?!"
„Koliko Kazamirje?"
,,Samo pet ovac, drugo nam je vzela rekvizicija!"
,,Koliko Cemerje?"
,,Čemerje da junca in junico!"
,,Kaj pa Nicina?" so zaklicali okrog stoječi.
,,Nicina da žrebe in junico!"
„Zdaj so še bajte. Tudi bajte ima-
OTON ŽUPANČIČ:
Ko sem bil po dolgih letih spet v Vinici, me je povabil Feliks Mentan, naj pogledam v njegovo hišo. Vstopim in vzkliknem: ,,Kaj — statve imate ?“
,,Krosna“, mi je rahlo popravil, „saj jih imajo do malega v vsaki hiši. “
,,Tako? Kdo bi si bil mislil! še dandanes!“
Res — krosna, kakor sem jih poznal iz mladih let, samo manjša, kakor da so imela stara zastavna krosna medtem mlade.
Obudi se mi daven spomin. V Dragatuši pri Pergevih so imeli krosna kadar sem prišel k njim v vas, me je zmeraj zamikalo seči na polico po „Zgodbe“ s starinskimi podobami, ki so se mi zdele prikupnej-še od podob v šolskih ,,Zgodbah". Več so imele povedati moji domišljiji. In zdaj, pred Mentanovimi krosni se domislim, kako sem takrat bral o Goljatu: '„Nosil je bronaste škornje in sulico, debelo kakor tkalsko vreteno", — in kako sem zraven gledal krosna in tisto vreteno — ki mu pa pravijo ,,vratilo“ — in mi je pri tem zrasla velikanova postava v pravo razmerje: skl j učiti se ml je moral, drugače bi bil z glavo predrl strop Perčeve hiše.
Ogledujem si krosna, otipavam jih. V tem pride ded, Feliksov oče, njegova mlada žena v beli nogi prinese vina in prigrizek. Ded, ki je bil dolgo dobo v Ameriki, mi nazdravi: „Good luck“ in mi pomežikne, češ midva se že razumeva. Trčimo, prigriznemo. Jaz ne morem odtrgati oči od krosen, izprašujem, se motovilim okrog njih in žena mi s polnim zanimanjem razkazuje in imenuje posamezne sestavine, jaz si zapisujem posamezne izraze in nervozno rigem.
,,Nu, sedi pa jih poženi, naj vidi, kako to teče", pravi ded. In žena zleze na klop, pritisne na cokelj, krosna suho zaklopočejo, roke po« lakaj o čolnek, pritolkavajo z bili in žena mi med delom razlaga pomen in opravilo brda z zobci, bil, ničal-nic z okenci, zgornjega in zdolnjega vratila in tako dalje vse do puha, ki se nabira na platnu in se imenuje „mah“. Do dvajset izrazov sem si zapisal, vesel obilne bere.
„Vidite", pravim, ko žena konča, „tu stoje krosna - prestol hig. gospodinje, krosna ki so nekoč oblačila moško in žensko Belo Krajino, kakor jih
poznam od mladih kolen in vendar ne poznam. Tako dolgo jih nisem videl, da se mi je vse razpuhtelo, podoba in beseda. In to meni, ki nosim v sebi toliko podob in besed. In ista je z drugimi stvarmi življenja. Ne bi znal več našteti vseh delov voza, kolovrata, raznega orodja. In večina nagih meščanov, tudi ako so izgli iz sela, ne ve več kai prida o kmečkem delu in besedi, ki ga spremlja od kraja do konca in se ga tesno ovija, ker se je iz njega rodila. Vse to bi mi meščani in pome-ščanjenci morali imeti vsaj v sliki, ako ne v modelu, in poimenovano do zadnje podrobnosti, da bi nam bilo vedno pričujoče. Tako pa se nam vse izmika v meglo in mrak, da ne poznamo več ne stvari ne besed zanje. To je velika škoda za domačnost nagega mišljenja, za bogastvo jezika, za nazornost predstav, za živost govorice in stvarno izrazitost pisanja."
Mladi Mike Prokgljev, trinajst-, štirinajstleten dečko z onkraj Kolpe, sorodnik moj in Mentanovih — kdaj in od kod se je bil vzel? — mladi Mike je pri teh besedah bistro pogledal.
sligal gospodarja, ki je rohnel v hiši.
,,Jutri zarana naj pobere svoje cunje in gre!" je vpil.
Potem je preklinjal otrokovo mater.
V hlevu se je naslonil Tinek na kravo in se počasi zbral. Nekaj strašnega se je začelo nabirati v njem, to strašno ga je dušilo. Bilo mu je, da bi umrl. V nemi onemoglosti je škripal z zobmi, stiskal pesti in preklinjal gospodarja. Telo ga je žgalo, da se je krivil od bolečin.
,,Vse me sovraži. Čemu sem na svetu?" je stokal.
Vse njegovo spretepeno življenje je ležalo pred njim. Nič več nj mogel misliti na to, da bi se kdaj spremenilo.
„Ubijem se!" si je dejal zagrizeno.
Iznenada se je vzradostil ob misli, da bi se končal, da bi se tako maščeval nad vsemi.
Gospodinja mi je razkazala in razložila ge kolovrat, ragek, v melodičnem vinigkem jeziku, ki se ji je mehko in zvočno snoval iz mladih ust, da jo je bilo slast poslušati.
Lepo sem se zahvalil vsem skupaj, zlasti njej, ge vprašal to in ono, za slovo obžaloval, da ne morem krosen zadeti na ramo in jih odnesti v Ljubljano sebi in drugim v veselje in pouk.
Mike je bistro gledal. —
V Ljubljani, ge ves topel od premnogih vtisov iz Bele Krajine, sem hitel pripovedovati o svojem odkritju vsakomur, ki me je hotel poslušati, zase sem pa ge in ge pregledoval svoje zapiske in si klical v spomin vse podrobnosti. Ali dolžnosti so me vpregle in po malem so spo-i mini spet bledeli.
Malo pred božičem mi v uradu zapoje telefon: ,,Tukaj Ani — kmalu pridi, presenečenje te čaka iz Vini-
(ip u
„Kaj?“
,,Bog že videl. Lepo igračko si dobil; ali pa ni igrača."
Vrabca — konjička, ki zadaj piska, gotovo ne, v Vinici jih ne delajo. Kaj neki bo? Pohitim domov — vsa družina v krogu sklanja glave nad mizo in nekaj občuduje; na mizi pa stoje lična krosna, iz bukovine izdelana, z osnutkom in vsem,
„Kam naj grem?" se je začel vpraševati. Misel se je vedno bolj določeno zajedala vanj. ,,Pastirjem se ni nikjer godilo bolje. Zdaj bodo zvedeli otroci, da sem bil tepen, zvedela bo Jožica..." Zaklel je: ,,Prekleta, ki si me rodila!"
Topo se je zastrmel v grozo pred sabo. Potem se je spomnil na Fran-ča, na norega Franča. Nori Franč se je obesil. Rilo je pozimi. Tudi njega niso trpeli.
V	sencih ga je stiskalo. Misel na norega Franča se mu je vgnezdila v možgane ter ga ni več izpustila. Potem jo je začela podpihovati še ena misel, to je bila želja po maščevanju.
Nekam naglo je stopil k zidu, snel vrv, jo zadrgnil na klin, napravil zanjko in se obesil.
„To imate, hudiči!" To je bila njegova poslednja misel.
V	hlevu je bila soparica, živina je globoko sopla...
kar je treba, vsak del s številko, in na bila privezan listič s številkami in izrazi. Poleg priloženo pismo s podpisom: ,,Mike Prokgelj učenec meščanske gole v Črnomlju."
Zdaj imam krosna doma, taka, kakrgna stoje v Mentanovi in še marsikateri hiši v Vinici in okrožju, samo v pomanjšani obliki. Po njih merilu je Goljat pritlikavec.
In s tem, dragi Mike, ki si bistro gledal in ves čas molčal, kakor da te ni, potem pa storil, kar se ti je zdelo prav, srčna ti hvala za prelepo, domisleno darilo. Del Bele Krajine si mi poslal, vonj mladosti in dragih spominov.
In tako, kakor stoje zdaj pri meni tvoja krosna, dragi Mike, bi morala stati okrog vsakega izmed nas, ki smo se ločili od doma, vsa hiša s človekom in obleko, z opravo, orodjem in posodjem od kleti do slemena in skedenj in kašča in vsa gospodarska poslopja, kovačnica, malini' ca, zidanica s prego, sploh vse, kar nas je nekoč obkrožalo, bi morali imeti ves čas plastično pred očmi in vedeti vsemu pomen in ime, kakor poznamo ali bi vsaj morali poznati tovarne in vse naprave sodobnega življenja. A nikar se ne boj, Mike, da ti dajem s tem nove naloge. Sebi jih dajem in slovenskim pisateljem.
Takrat je gospodinja odmaknila vrata in posvetila z legčerbo v hlev.
,Tinek, Tinek, vsega si sam kriv", je začela očitati pastirju nekam proti jaslim, kjer je imel svoje ležišče-,,Ali nisem ge opoldne rekla — Jezus Marija!"
Ob steni je zagledala pastirja, visel je na zategnjeni vrvi.
Ženska se je brž zavedela. Segla je po srp in prerezala vrv. Pastir je padel na steljo. Zabuhel obraz je bil negiben, obležal je kd 'ričzd.VČ4' sten.
Skočila je v bigo po moža in p° blagoslovljeno vodo. Drgnila in premetavala sta^ga, dokler ni začel odpirati oči, dokler se ni osvestil.
„Taka žaba, pa že kaj takega!" je dejal Lah.
Pastir se je skrčil kakor klop, skrčil je prste na rokah. V zenicah, ki so pogledale po hlevu, tudi gospo' darju in gospodinji naravnost v očb se je zalesketal steklen sij.
,,Kak razbojniški pogled!" sta rekla skoraj oba hkrati.
Zunaj je pričelo rositi...
1 ‘AST1 R

jo pravico do Požganice!"
Osem bajt je dalo deset ovac, a dve bajti nista imeli kaj zagnati.
,,Zdaj pa segtejmo!"
,,Tri krave, deset juncev, devet junic, trije konji in sedem in petdeset ovac" je slovesno proglasil Nicnar.
,,To je vse jazbinsko bogastvo!" je rekel nekdo.
Lastnik Stane pa je vzdihnil:
,,Namesto sto govedi in pet sto ovac, kolikor so včasih premogle Jazbine..."
Soseska je postala živahna, izhod, ki ga je tedne in mesece zaman iskala, je bil zdaj tu.
„Če natančno vzamemo, bo to število za Požganico kar dovolj. Vsi vemo, da je planina dandanes zelo zarasla, jase in prelihe so se močno skrčile in mnogo več živine bi se niti prepasti ne moglo!" so modrovali nekateri.
„Kdo bo pa pasel?" je vprašal Verhun.
§e preden ie Jazbina utegnila razmisliti, koga bi izbrali za pastirja, je Naraglavgki Tomač skoraj vzkliknil:
„Pasel bom pa jaz!"
Vse ga je pogledalo, tega petnajstletnega, zdravega, rdečeličnega fantalina, ki je vstal in smelo zrl okrog sebe.
„Če pa pride Nadlar ali celo Du-
daš?" so ga začeli strašiti nekateri.
„Naj le prideta!" je drzno odgovoril Tomač.
Zdaj je oče Naraglav sam pojasnil Jazbini predlog svojega sina.
,,Morda to ni slabo. Moj sin An-zuh je pri Malgaju, kjer se je dobro izkazal. Zdaj ga hočejo menda dati na neko stalno mesto. Anzuh bo le imel nekaj besede. Dudaš in taki se ga bodo ogibali, to je gotovo. In mi Naraglavi smo bili zmeraj Slovenci, pri volitvah in povsod. To bo zdaj nekaj držalo!"
Koj je vsa Jazbina soglašala, da bo Tomač za pastirja. Fantu je od veselja udarila rdečica v obraz.
,,Juhe, jaz bom pa za pastirja!"
,,Jaz mu bom pa na strani stal!" je rekel Karpuhov gantač.
„Potem bo vse prav!"
Že prihodnji dan je Jazbina zagnala živino na Požganico. Opoldne je bilo zgonišče na tratah pod Palu-djem in vsa popisana živina je bila točno na zbirališču. Skoraj vsa Jazbina, kar je lezlo in hodilo, se je zbrala tukaj. Odtod so vodile čez potok Jazbino na Požganico stare, sedaj skoraj zaraščene gonje, koder so včasih zaganjali živino na pašo. Gizdavo so poskakovale vode zelene Jazbine in delile dva sveta; na desni strani sončna svetla Jazbina, na levi stene tihih, črnih lesov mo-
gočne Požganice, ki so v opoldanski soparici nepremično strmele v nebo.
„Ali smo vsi?" je Nicnar pobaral gmajno.
„Vsi!“
Naraglavški Tomač se je že po pastirsko resno postavil ob stran, z močno okovano gorjačo v rokah, okrog njega pa je poskakoval rjavi Tiraš, njegov pomagač.
Staremu Smerdohu in Verhunu sta viseli puški čez hrbet..
Vsa Jazbina je bila praznično razpoložena, ker je doživljala zgodovinski dan. Vsa lica so bila vedra in zaupljiva, nikjer strahu, nikjer dvo-t ma.
„Ali bomo?..." je vprašalo nekaj nestrpnih glasov.
Tedaj je od zglavja Jazbine, sem čez Vrliunove bregove, potegnil lahen veterc, tisti veterc, ki ob lepem vremenu z nezmotljivo natančnostjo potegne vsako poldne dol po globači Jazbine; ta veterc je prinesel na svojih valovih oddaljene, sre-brnočiste glasove zvona z Uršlje gore, ki je zvonil poldan. Rahlo so zabrneli njegovi glasovi nad glavami zbrane Jazbine.
Kar sami od sebe, brez povelja in brez poziva so zleteli z moških glav klobuki, potem se je sklonilo desetero hrbtov, in desetero kolen;vsa Jazbina je pokleknila na golo trato in se
oprta ob živino zatopila v. molitev.
Stari Smerdoh je molil naprej:
„... zato, da bi naše delo, ki g* ob tej uri začenjamo in za katero smo vsi trdno odločeni, imelo dober in trajen uspeh, oče naš..."
,,Daj nam danes naš vsakdanji kruh ..." je v zboru odgovarjala ki e" čeča Jazbina.
Nemo in nepremično so stale ži' vali poleg klečavcev, kot bi čutde z njimi. Zadnji dih vetriča je odpih' ljal dol za strugo, daljni, trepetajoči glas zvona je zamrl, soseska se je dvignila.
„Zdaj pa nastopimo to pot v boz' :m imenu!"
Prekoračiti" so morali bistro Jaz' ino, ki jih je ločila od Požganice-rej je bil tu most, a zdaj je bil° •eba potok prebroditi. Na čelu čre' e so šli Nicnar, Naraglav in Smer' oh, vsak z eno živaljo na otvezi, za jimi pa ostala čreda, najprej govedi onji in naposled ovce. Tik za čred0 ta stopala pastir Tomač s Tirasotf i Karpuhov šantač, za njima pft azbina. Voda je bila ob tem časU lajhna.
Slehernega je preletelo posebn0 ustvo, ko je prebrodil potok in z»^ util pod nogami zemljo svete P° ganice. To čustvo se je soseski st ilo v eno samo veliko, nadzemSf. ilo združene Jazbine, ki je ze« ijena korakala za svojim ciljem-
Tudi to je na Koroškem mogoče
Vsem
.sb,,	dobro znani tov. Anton
rol ’ t)c^- Jeg&rt na Plaznici, je mo« 1 po trikratnem nacističnem za-» .rf in triinpol letnem trpljenju v P isilnem izseljeniškem taborišču . 'živeti naslednje ravnanje ,,deino-matičnega" sodišča v Celovcu: z«, !!e	'?• t. 1. je bila obravnava
sv^-v vrnitve noseslva, ki ga je °.ičas pod pritiskom nacističnega “Silja moral prodati. Vsakomur na f|0r?škem je znano, kakšen je bil te-'"J1 položaj: Saj zavednim Slovenji'11 nacistične sodnije in oblastniki 8j®° izrodili niti podedovanih pose-
Celovškemu sodišču pa, kakor iz-® e(la, to še ni prišlo do ušes. Na-Protno: Po enoletnem presledku v jr"eesu je sodišče klicalo proti Gri-v* l)r‘če, ki naj bi dokazale, da tako njegovem primeru napram koro-j "n Slovencem v obče nacisti niso ‘v,dali prav nobenega nasilja! teh -M Ciril je moral vzeti iz us,t Ve Prič na znanje, da so vse njego-til . itve o nacističnem nasilju že v|..°j po priključitvi Avstrije k Nem« J1 marca 1938 izmišljene, marveč Je koroškim Slovencem godilo ''Presenetljivo dobro44!
Sl se tov. Grilu in njegovemu za-'upniku to vendarle ni zdelo poji* Jasno, so priče poskušale pre-0n cati Grila, da bi se moral vendar p 111 tudi ostali Slovenci spominja* da so ravno oni bili v resnici na*
Cj ..	.	.	1,1 1,111 v icoioci im*
1: Gril je menda nosil nekaj dni Priključitvi, ko je prvič prišla k
njemu ,,na obisk44 geštapa, mikro-skopično znamenje, s katerim je izražal svoj rešpekt pred črnimi škornji ... Koroški Slovenci pa so ob plebiscitu 20. aprila 1938 ,,na čudo44 postaviti celo vrsto ,,vzornih občin44!
Priče, ki so preti ,demokratičnim44 sodiščem v Celovcu cele ure iznašale takšne in še bolj čudovite dokaze, da se ne Grilu ne koroškim Slovencem „niti ni moglo44 kaj zgoditi, so bili:
SA-Standartenfuhrer Hans Stei-nacher iz Miklavčevega,
SA-Standartenfiihrer Sepp Welz i z Bistrice pri Pliberku,
nacistični Bezirksbauernfuhrer v Velikovcu Hubert Manner,
NSDAP Ortsgruppenleiter Karl Tributsch iz Miklavčevega,
NSDAP Ortsgruppenleiter Franz Treni iz železne Kaple,
prov. NSDAP Ortsgruppenleiter Oskar Semanek iz Arriacli in
bivši gestapovec Hans Sellak iz Celovca.
Ker je proces še v teku, žal ne moremo poročati o vseh podrobnostih. Nikakor pa se ne bi čudili, če bi na že sklicano prihodnjo obravnavo proti tov. Grilu in koroškim Slovencem prišel pričat kot najbolj verodostojna osebnost Velikega nemškega rajha iz svojega tibetanskega brloga celovški gospodi nepozabni: Adolf Hitler!
O prihodnji obravnavi in o procesu bomo naše bralce še podrobno obvestili.
sn *i°(niara ves--v četrtek so go-
fj 'z Ivotmare vesi, §1. Gandol-tP " f rebelj govorili o načrtu za po-jP du vodovod. Neki inž. iz Celovca 'l() Pfujekt razložil in nato je bila ze-(j 2lyahna diskusija, ki je pokazala, .uresničenje načrta ne bo šlo brez I zav, ker je nekaj ozkosrčnih in se-1 en ih posestnikov skoraj vse razbi-
•	I parno pa, da bo kljub temu . Pelo ter bomo zgradili vodovod, d bodo vsaj §t. Gandolfčani in Pre-
cani imeli vodo, ki jo morajo ob s' voziti po eno uro daleč od Dra-uli pa od kotmirškega potoka, v j u.ša požarna hramba je imela v irtek gasilno vajo. Priznati mora-J da je dokazala veliko spretnost, J so od signala do izvoza z avto-Hj Uilom potrebovali samo pet mi-f), .■ Upamo, da bo tudi v primeru uJPosti tako delovala., d Judi našim materam so priredili (NUnlajši prisrčno slavje. [Priredi-J Je uspela iti so bili res zadovolj-
•	Kar so prinašali otroci, je prišlo j,.s iz srca in našlo tudi pot v materi srca. Takih ljudskih prireditev
še večkrat želimo.
sJobrla ves. — Slišali smo že, da ij, Se naši najmlajši iz Dobrle vesi in F "kolice zadnje čase zelo razgibali. J novo življenje je nastalo v njih delali, kakor da bi se jim odpiral te v. svet, syet prej nepoznane lepo« I 'n ko ga spoznavajo vedno bolj L ''ulj ga vzljubljajo, čeprav jim J11,)0* že nežni deci, da bi spoznali
‘n
Uživali vse te sladkosti in pili le-
J? domače besede, lepe slovenske vJTge in poezije, ker jim zapirajo Jun v domači kulturni svet in jim
i ’..................
i^jujejo tujega. Le kakor iz 'daljnih tj*-! pronične včasih žarek slovenske
'U°te v katero mlado, nepokvar-i, 0 srce in zahrepeni po čim glob-spoznavanju svojega, kar mu lasajo s težko zaveso zakriti. In
fn
>. -
lo*Dbolj ^Pijo znfndi tega, bodisi v ali na cesti, tem globlje in te-j’’‘jitcjge ljubijo svoje. In tako se
k	ijuniju ovuje,
I zgodilo: dekletca so se zmenile, J. bi, če bi svojim mamicam pri-kri e mnterinski dan, zdaj v maju,
Je tako lepo. Mamice, naše do
la
'fp	*	'	—
mamice, hočemo razveseliti, to-v naši domači besedi, ki nam gre
tako iz srca in bo našla gotovo pot tudi v srca, ki nas toliko- ljubijo, v srca naših mamic. Pa so naprosile Rožico,, hčerkico tovarišice dr. Sien-čnikove, da bi ona prosila svojo mamico, da bi jim priskočila na pomoč. In res dr. Sienčnikova jim je z veseljem ustregla in prevzela to nalogo.
Prišle so na prvo vajo. V začetku jih je bilo še malo, toda čim dalje več jih je prihajalo, da jih je bilo že preko trideset. Več jih zaenkrat nikakor ni mogla sprejeti, že zaradi premajhnega prostora in ker jih je bil že cel razred, ne bi mogla imeti čez vse zadostnega pregleda. Poleg deklet so pričeli prihajati tudi fantje in silno veselje in zanimanje so pokazali za slovensko petje, simbolične plese s petjem, branje mladinske literature in izrazili so kmalu tudi željo po igrali, žalostna in s težkim srcem so morala nekatera dekleta, zaradi nasprotovanja domačih in drugih zaslepljenih in kratkovidnih krogov izostati.
Tako so se polni navdušenja in iskrenega veselja pripravljali pod vodstvom dr. Sienčnikove na materinski dan. Toliko mnogovrstnega brstja in cvetja so si v kratkih tednih pred materinskim dnevom osvojili, s katerim so zares nad vse prijetno presenetili dne 1,4. t. m. nad vse pričakovanje številne gledalce in to kljub vsemu nasprotovanju od različnih strani,
Najprej je šolar Šturm Flori odprl prireditev nato je zbrane pozdravila šolarka Parte Pavla. Sledil je ples z nastopom štiriindvajsetih deklet s pesmijo: ,,Jaz pa grem na zeleno travico nabirat rožic za mojo mamico44. Nato je bila deklamacija dveh deklet: ,,Deklica in materino srce44. Deklamirali sta Lajconi in Keinbacher. Spet ples: ,,Pri bistrem potoku44, pri katerem je sodelovalo dvajset deklet. Nato spet deklamacija:	,,Ne damo se“, deklamirala
Sienčnik Štefan in Starc Štefan. In še igrica: ,,Tri mamice44, ki so jo igrale Vovk, Lipnik, Rutar, Lajconi in Močnik. Pa še solospev Sienčnik Rožice: ,,Slovenka sem44 in dvogovor dveh deklet: ,,Bog vse vidi44, kar
sta govorili Germadnik in Želodec Marija. Potem je nastopil Taupe z deklamacijo: ,,Oče in mati44. In še ena deklamacija: ,,Pomlad 194444 od Župančiča, recitirana od Starc Tin-cc, Šturm Milke in Rat Zolkc. Ni jim še zmanjkalo sporeda. Videli smo balet s petjem po Dragotinovem: ,,Deček in cvet44. Devet deklet je bilo kot cvetke oblečenih in sredi med njimi deček. Krasna slika je bila in so jo morali na splošno željo ponoviti. Melodijo, kretnje in oblekce in vse druge pestre slike je naštudirala dr. Sienčnikova. In še so nadaljevali in sicer z igrico: ,,Zvezda44 z dvanajstimi mladimi igralci. Nato je deklamirala Krainer Cvetka: ,,Za materinski dan44. Po teni obširnem, nad vse dobro podanem sporedu, so ob zaključku dali simbolični ples s petjem „Nmav čez. izaro...44
Uspeh prireditve je bil popoln. Navdušenju in priznanju vseh navzočih pa ni hotelo biti konca. Otrokom so žarele oči od ponosa in sreče.
Medborovnica. — Več desetletij je bila pri Cingelcu na Trati gostilna. Radi so se oglašali pri Cingelcu gostje od blizu in daleč. Bila je prijetna izletna točka, pa tudi nešteto iger so tam igrali domači igralci in druga društva so prihajala često gostovat. Splošna je želja, da bi pri Cingelcu spet odprli gostilno, ker je tudi lokalna potreba dana. Zaradi tega se je Hranilnica in posojilnica v Glinjah potrudila, da bi spet obnovili gostilniško koncesijo. Toda, kakor je bilo pričakovati, skušajo na vse mogoče načine dodelitev koncesije ovirati. To se je jasno izkazalo tudi dne 12. maja t. 1. pri seji občinskega odbora v Medborovnici, na kateri je bila kot glavna točka dnevnega reda potrditev gostilniške koncesije pri Cingelcu na Trati.
Župan je poročal, da je o dodelitvi koncesije razpravljal z obrtniškim referentom Medvedom pri deželni vladi v Celovcu. Iz njegovega poročila ni bilo težko spoznati, da so v Celovcu in tudi župan sam, poznan kot bivši nacist, proti izstavitvi obrtnega dovoljenja. Kot vzrok so navajali drugo gostilno na drugi strani ceste, da torej ni lokalne potrebe. Vemo pa, da je ta izgovor jalov, vzrok je edino le ta, da šovinističnemu županu ne gre v sklad z njegovo proti nam nastrojeno miselnostjo, da bi slovenska Hranilnica in posojilnica dosegla obrtno pravico, županovemu stališču so se pridružili odborniki tako imenovanega ,,Wirt« schaftsblocka44. Značilno je tudi, da se je odbornik Franc Fric oprostil od seje in poslal svojega namestnika, zngriženega narodnega odpadnika, da se sam ne bi razgalil pred pristaši KLS-a, ker je itak že znan kot protiljudski element in špekulant. Na opozorilo našega zastopnika, da mora prevladovati v občinskem odboru objektivnost in nepristra-nost, ter da je gostilniška koncesija pri Cingelcu upravičena že zaradi tega, ker je bila tam že desetletja priljubljena gostilna, so ostali socialisti, razen župana, glasovali za dodelitev koncesije. Na ta način je naš zastopnik s pametnim in odločnim nastopom dosegel, da so z njim pritrdilno glasovali štirje socialisti in je bil na ta način predlog za dodelitev gostilniške koncesije pri Cingelcu na Trati, sklenjen in odobren in sicer s petimi proti štirim glasovom.
Sele — Zgornji Kot. — Le redko kdaj beremo v našem listu novice iz Sel, čeravno je tudi pri nas vedno kaj novega. Naši delegati pa, ki so bili na okrajnem ustanovnem občnem zboru DFDL v Borovljah, so tam slišali o važnosti dopisovanja. Da bo naš edini borbeni slovenski list za nas vse še bolj zanimiv in priljubljen, smo sklenili, da bomo od časa
VABILO
na redni občni zbor, ki bo v nedeljo, dne 4. junija 1950 ob 8 uri v dvorani gostilne „Roth“, Celovec, Pfarrhofgasse 8.
Vabimo vse bivše izseljence, da se polnoštevilno udeležijo občnega zbora svoje organizacije!
Po občnem zboru bo v Mestnem gledališču gostovalo Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane z veselo opero:
„Ero z onega sveta“
Gostovanje je bilo predvideno za proslavo dneva izseljencev že v aprilu. Vsled tehničnih zaprek pa je takrat izpadlo. Da bi vendarle omogočili vsem izseljencem obisk tako redke predstave, smo svojčas preložili tudi občni zbor Zveze slovenskih izseljencev.
Zveze slovenskih izseljencev ■IIIIBflllillSnillllllllllllllllllllllllMIIIllllilllllllMIIII
do časa tudi od nas poročali in tako prispevali, da bo list postal res naš.
Življenje nas Selanov je trdo. Zaslužek iščemo edinole v gozdu, ko sekamo les za Voitla ali za Iiollen-burga. Delavci smo ali revni mali kmetje, kajti do kakšnega gozdnega čuvaja se od nas nihče ne povzpne, zato skrbi že gospoda, da zavzamejo laka mesta ljudje, ki so nam sovražno nastrojeni in niti besedice ne znajo slovenski. Nekateri mali kmetje in delavci smo popolnoma odvisni od graščinske gospode, ki si domišlja, da lahko dela z nami kar hoče. Na primer: Hanjževo hubo je imel petintrideset let v najemu Už-nik Ludovik skupno z Dovjak Jožo. Zdaj je moral v teku nekaj dni zapustiti hišo z vsem inventarjem, kljub temu da so Dovjaku Jožetu obljubili, da lahko ostane še eno leto na kmetiji. Sedaj bodo del zemljišču spet oddali drugim kmetom v najem, ostalo pa bodo nasadili z mladimi smrekami.
Mi Selani pa pravimo. Zemljo tistemu, ki jo obdeluje! in prišel bo čas, ko bomo obračunali s svojimi izkoriščevalci in pijavkami in si priborili svojo staro pravdo, da bodo hiše, gozd in planine last vseh Selanov in bomo na svoji zemlji sami gospodarji.
Užnik Albin se je pri delu v gozdu težko ponesrečil. S sekiro se je vsekal v desno nogo in zadobil globoko rano.
Dne 22. maja t. 1. je tov. Ogris Janko na občini poročil Maleja Lu-dovika in Bisaro Zofi. Nato sta se na Žihpoljah poročila po cerkvenih obredih. želimo zavednemu paru, tovarišu Ludoviku in Zofiji, mnogo sreče!
Sele — Cerkev. — Na zadnji občinski seji smo sklepali o proračunu za leto 1950. Proračun je bil stvarno postavljen in smo ga odobrili. V proračunu je tudi znesek 18 tisoč šil -za potrebno notranjo ureditev naše ljudske šole, kakor nove peči, tla in drugo. Ta znesek pa ni krit z občinskimi dohodki, zato smo se obrnili na deželno vlado za prispevek. Mislimo, da deželni vladi ne bo nemogoče naši upravičeni zahtevi ustreči, če na drugi strani razpolaga s stotisoči za izzivalne proslave 10. oktobra.
Na dnevnem redu je bila tudi zaposlitev delavca na cesti od Luzner-ja v Zgornji Kot. Tovariš Ogris Janko je takoj predlagal Maleja Janko-ta, ki je brezposeln. Predlog je prodrl, samo Voitkovi gospodi Male ni bil, po volji. Gozdni čnvar Schutzer Valentin in gozdarski mojster iz Gorič sta ugovarjala tovarišu Ogrisu, kako je mogoče človeka kot je Male zaposliti. Seveda je to razumljivo, ker je bil Male štiri leta partizan in tuja gospoda bi rajši videla na cesti kakšnega tujca. Tovariš Ogris jim je primerno in stvarno odgovoril tako, da sta morala utihniti.
Dne 16. maja t. 1. pa smo položili na domačem pokopališču k zadnjemu počitku Travnika Matevža, po domače Ridovca. Vse življenje je bil zaveden Slovenec in je tako vzgojil tudi svoje otroke. Mnogo ljudi ga je spremilo na njegovi zadnji poti.
STKAN NAŠIH ZENA
Tudi letos na počitniško kolonijo v Jugoslavijo
Lansko leto je Antifašistična fronti žena organizirala nad 350 šoloobveznih otrok, ki so prebili počitniške dneve v naši matični državi — novi Jugoslaviji. Otroci so bili tam v dveh izmenah in preživeli prekrasne tedne ob Jadranskem morju v Banjolab pri Puli in Selcah pri Cirk-venici. Matična država je podvzela vse in nudila našim otrokom vse možnosti, da so se počutili kakor doma. Predvsem prvovrstna in obilna brana, čisti morski zrak, vsak dan kopanje in plavanje v morju, kratki izleti in opoldanski počitek so deco zelo zadovoljili. D'a so imeli otroci res lepo in da so imeli dobro in zadostno hrano, priča dejstvo, da so vsi od prvega do zadnjega pridobili na teži — nekateri so pridobili celo po 4 in 5 kg. Poleg tega je bila kolonija preskrbljena s prvovrstnim osobjem kakor z vodiči, vzgojitelji, sanitetno oskrbo in učiteljico fizkul« ture. Otroci so se učili razne pesmi, plese in kratke prizore, ter tudi nastopali na prireditvah.
Tudi letos bo večje število naših otrok imelo možnost, da preživijo počitnice v Jugoslaviji. V to svrho že zbiramo šoloobvezne otroke — v prvi vrsti pa one, ki so zdravstveno oslabeli. Kraji, kjer bodo letos naše
OBJAVA
Rdeči križ Slovenije je našo organizacijo AFž povabil, da spet pošljemo okrevanja potrebne otroke na letne počitnice in sicer na morje v Sušak in v Tolmin. V poštev pridejo otroci, ki so zdravstveno ali socialno potrebni, v starosti od 7. do 14. leta. Prijave je treba poslati najkasneje do 4. junija t. 1. na Pokrajinski odbor AFž v Celovcu, Salmstrasse 6. Priloženi morajo biti naslednji dokumenti.
1.	krstni list,
2.	domovinski list,
3.	zdravniško izpričevalo iz katerega mora biti razvidno, če je otrok za morsko ali za planinsko klimo, in
4.	izjava staršev, ki mora biti potrjena od priče, ki starše in otroka pozna.
Otroke bomo delili v dve skupini. Otrokom, katerim zdravnik priporoča morje, gredo v Sušak, ostali v Tolmin.
Antifašistična fronta žena Pokrajinski odbor
kolonije, so Sušak-Peči ob morju in za one, ki jim zdravnik odsvetuje morsko klimo ter priporoča planinski zrak v Tolminu. Tudi letos je poskrbljeno za vse osobje, za vodiče, vzgojitelje, sanitetno pomoč itd., da
se bodo otroci počutili čim bolje. Ti kraji so zelo lepi in nalašč za uživanje vseli krasot. V stari Jugoslaviji so imeli možnost samo bogati ljudje in njih otroci, da so uživali vse lepote teh krajev. Nova Jugoslavija pa predvsem skrbi, da se v teli lepili obmorskih in planinskih krajih odpočije delovno ljudstvo.
V Sloveniji bo odšlo na počitniško letovanje 40.000 otrok in mladine
Priprave za počitniško letovanje otrok so v polnem teku. Za letovanje so izbrani najlepši kraji republike Slovenije in Hrvatske. Z republiko ilrvatsko menjavajo kraje, Slovenija sprejema njihove otroke, ki so potrebni višinske klime, slovenski otroci pa odhajajo na Jadran. Vsi otroci so pred odhodom na letovanje zdravniško pregledani in poslani tja, kjer jim bo po zdravniškem mnenju klima najbolj prijali. Letovanje otrok nadzira strokovno osob-je.
V kolikor že ne obstojajo letovi-
ščarski domovi, bodo v la namen preurejeni mladinski domovi in šole. Za vse to je treba mnogo priprav in dobre organizacije. V pripravah sodelujejo Ministrstvo za socialno skrbstvo, Rdeči križ, sindikati, mladina in žene.
Tako obširna akciyja je mogoča samo s podporo oblasti in množičnih organizacij, ki delajo za skupnost in dobrobit naroda. Da bi se število zvišalo še preko 40.000, so množične organizacije sklenile, da se izvede zbirna akcija v mesecu maju, da se s temi sredstvi podpre
Nasveti za matere
NADALJEVANJE
Priporočljivo bi bilo, da doji vsaka mati vsaj do 6. ali 8. meseca otrokove starosti. Odstavljanje otroka od prsi naj se izvede postopoma, to je miišljeno tako, da mati zamenja vsaki teden en obrok z umetno prehrano. Zelo škodljivo je za otroka, če ga nenadoma odstavi in spremeni hrano. Mati naj ne odstavlja otroka v vročih poletnih mesecih ali mrzlih zimskih mesecih. Poleti je otrok izpostavljen driski, po zimi pa prehladom. V vročih dnevih damo otroku malo manj za jesti.
Pri zalivančkih ali umetno hranjenih otrokih velja glede sadnega soka, prikuhe po 5. mesecu starosti in gostega večernega obroka isto kot sem navedla pri prehrani dojenčka. Do končanega tretjega ali četrtega meseca starosti mleko zalijemo z vodo na polovico, torej polovico vode in polovico mleka. Na 1 del povprečno vzamemo 1 kavino žličko sladkorja. V tem času lahko uporabljamo na mesto vode kamiljčni čaj in s tem mleko zalijemo. Pozneje, ko pričnemo zakuhovati, č_aj odpade. Prvih 6 do 8 tednov v mleko ne za-kuhavamo ničesar. Po tej starosti na redko zakuhavamo zdrob, riž, ovsene kosmiče ali moko. Za zakuhava-nje se dobijo razne otroške moke in preparati, ki pa niso vsi priporočljivi, posebno če jih mati prav ne pripravi.
Priprava zdroba, riža itd.: Vse te stvari zakuhamo na vodi. Mleko skuhamo posebej in šele ko je vse skuhano, zmešamo skupaj. V mleku se uničijo vitamini, če se dalj časa kuha. Najbolj pripravno je, da skuhamo riž, moko hkrati za vse obroke, dneva. Na y2 1 vode zakuhamo 1 do 2 jedilni žlici riža, voda se pri kuhanju doliva kar se povre. Riž skuhamo, da razpada in nato ga pretlačimo skozi sito in dodatek k mleku je gotov. iMoko poprejc na ognju brez masti svetlo prežgemo, kuhamo 10 do 15 minut. Ovsene kosmiče kuhamo prav tako kot riž. Zdroba vzamemo na en obrok 1 V2 kavine žličke in ga kuhamo 15 do 20 minut. Tudi zdrob lahko skuhamo za ves dan hkrati. Vse te stvari, ako jih pripravimo za ves dan, moramo postaviti na hladno. Mleko v privatnih hišah navadno kuhamo sproti. Za dodatke pa je mnogo primernejše, če jih pripravimo za ves dan.
Pri dvovrstni prebrani, to se pravi, če mati doji in dodaja, je zelo važna luknjica na cuclju. Luknjica na cuclju mora biti majhna, da hrana kaplja skozi, če ima otrok večjo luknjico, da brez truda pije iz steklenice, se bo sam odstavil od prsi in bo rajši imel stekleničko, ker tam brez truda dobi hrano.
Pri umetni prehrani moramo zelo paziti na čistočo. Za mleko mora-

VdUbti [/ovni ced
Dne 14. maja je stopil v veljavo novi poletni vozni red.
Po za nas važnih progah vozijo vlaki v naslednjem redu:
Iz Celovca v Pliberk: 6.00, 9.12, 13.12, 18.10; iz Pliberka v Celovec: 6.23, 10.50, 14.50, 18.25;
iz Celovca v Podrožčico: 6.55 (samo v nedeljah in ob praznikih), 9.10, 13.25, 18.13; iz Podrožčice v Celovec: 6.25, 11.30. 16.20, 18.15 (samo v nedeljah in ob praznikih);
iz Sinče vesi v Železno Kaplo: 6.50, 9.55, 13.55, 18.50;
iz Železne Kaple v Sinčo ves: 5.25, 9.50, 13.55, 17.30;
iz Celovca v Beljak: 0.08 (pogonski). 3.27 (brzec), 4.50 (pospešeni), 6.10, 7.48, 9.05 (brzec), 10.00, 11.19, 12.40 (brzec), 13.20, 14.32, 15.10 (brzec), 16.00, 17.30, 18.30, 20.38, 21.17 (pogonski brzec); iz Beljaka v Celovec: 0.50 (brzec), 5.10 (pogonski, v delavnikih do Vrbe), 5.45 (pogonski brzec), 6.25, 7.57, 8.54 (po-
/
gonski pospešeni), 9.10 (brzec po napovedi), 9.55 (pogonski), 10.30 (pogonski brzec), 10.43 (pogonski po napovedi), 11.35, 13.00, 13.45 (brzec), 14.40 (pogonski), 16.05 (pospešeni), 17.24, 18.15., 20.22 (pospešeni), 20.50, 23.05 (pospešeni);
iz Svetne vesi v Borovlje: 6.00, 7.30, 9.44,
12.10,	14.05, 17.04, 18.45;
iz Borovelj v Svetno ves: 6.34, 9.14, 11.34, 13.40, 16.30, 18.10, 19.20; iz Beljaka v Podrožčico: 8.00, 10.25, 13.00 (po napovedi), 13.42, 18.05; iz Podrožčice v Beljak: 6.15, 11.50, 14.45 (po napovedi), 16.10, 18.10; iz Beljaka v Podklošter: 4.35 (brzec), 6 00,
9.10,	13.34, 16.45 (brzec), 18.14, 20.43 (od 1. 7. do 19. 9.);
iz Podkloštra v Beljak: 0.02 (brzec), 6.57,
9.10,	12.10, 13.02 (brzec), 16.41, 20.07, 22.32 (od 1. 7. do 17. 9.);
iz Podkloštra v Vrata — Megovarje: 5.46 (brzec), 6.57, 10.07, 14.35, 18.07 (brzec),
19.10,	21.26 (od 1. 7. do 17. 9.);
iz Vrata — Megovarje v Podklošter: 6.23, 7.45 (do 20. 6. in od 18. 9. samo ob delavnikih), 8.44 (od 30. 6. do 17. 9.dnev-no, v ostalem v nedeljah in ob praznikih), 11.42, 12.10 (brzec), 16.12, 19.42, 22.11 od 1. 7. do 17. 9.), 22.50 (brzec); iz Podkloštra v Koče — Muto: 6.47, 9.55, 14.25, 19.05;
iz Koče — Muta v Podklošter: 4.25, 6.40, 14.15, 17.25;
iz Beljaka v Beljaške Toplice: 4.35 (brzec), 6.00, 9.10, 13.34, 16.45 (brzec), 18.14, 20.43 (od 1. 7. do 17. 9.); iz Beljaških Toplic v Beljak: 0.17 (brzec), 7.21, 9.38, 12.34, 13.15 (brzec), 17.09, 20.31, 22.53 (od 1. 7. do 17. 9.); iz Celovca v Št. Vid: 1.42 (brzec), 5.48, 6.45 (pogonski brzec), 10.06 (brzec od 30. 6. do 16. 9.), 11.16. (pogonski brzec),
12.00	(pogonski), 13.10, 14.40 (brzec),
17.01	(pospešeni), 17.45, 18.39, 20.45, 23.59 (pospešeni);
iz Št. Vida v Celovec: 3.00 (brzec), 4.19 (pospešeni), 7.06 (samo v nedeljah in ob praznikih), 9.10 (pogonski), 10.34, 12.08 (pospešeni), 13.45 (pogonski), 14.33 (brzec), 17.58 (pospešeni od 3. 6. do 16. 9.), 19.35, 20.56 (pogonski brzec), 21.40.
okraje, ki nimajo zadosti proračun' skih sredstev na razpolago, da bodo poslali vse otroke, ki so potrebni višinske ali morske klime, na let"' vanje. Tako skrbi država, ki grad' socializem, za svoj naraščaj in od*!' dino. Pa poglejmo, kako je v Avstr'* ji. Kdo bo lahko poslal svojega olro* ka na letovanje? Tisti, ki ima de* nar. Za delavske otroke in otrok" malih kmetov so letovišča le sanj"1 In kdo bi bil letovanja najbolj p°" treben? Ravno ti otroci, da bi se "a letovanju okrepili in nabrali novi'' moči.
Dan za dnem klevetajo Jugosla* vijo, vendar pa vidimo iz vseli teh velikih in malih akcij skrb za de* lovnega človeka. Akcija za letovanj" otrok bo š« pred ,,Tednom mater" in otroka**, ki bo v začetku junij8,
V Jugoslaviji prirejajo razne ted* ne kot ,,Teden matere in otroka1^ ,,Teden gozdarstva**, ,,Teden cest itd. in vse te akcije so le v ko ris' ljudstva kot vidimo iz akcij pred ,,Tednom matere in otroka** in v iz* reku ,,le v skupnosti je moč“.
N. H..1
mo uporabljati vedno eno in isto pO' sodo, ki mora biti vedno skrbne umita. Stekleničko in cucelj mora' mo takoj po hranitvi umiti z vroč0' vodo in shraniti. Cucelj enkrat dnevno prekuhamo.
Pri mleku po možnosti pazimo, da ni od bolnih krav, posebno od tuberkuloznih krav. če ne vemo, kakš"° je mleko, ga pustimo 1 do 2 minuti dalj povreti, da uničimo bakterije.
Kakor pri dojenčkih in še bolj pr‘ zalivančkih je važen r.ed v obrokih* Če otrok spi, ga je treba zbuditi, k° pride čas obroka. Otrok se bo nava' dil na red in bo sam zahteval, bo prišel čas hranjenja.
§e enkrat poudarjam, da je pr* otroku pravilna prehrana, red v ob' rokih in snaga tričetrt zdravja.
A!*iza C1]E O
S AFZ
antifašistični a FRONTA
Hodiše: Na svojem sestanku dn" 18. maja 1950 so žene obravnaval" razne probleme, ki neposredno tič"' jo tudi žene same. Predvsem so ob' sojale, da je v proračunu koroške de' želne vlade za obletnico 10. Okto' bra določenega toliko denarja, n8' mesto da bi ta denar uporabili z8 druge socialne namene, ne pa v tak" hujskaško-šovinistične. — Sklen'1" so, da bodo prav na široko organizi' rale otroke za počitniško kolonij0^
__ Prirejale bodo enodnevne vku'
lialne tečaje. — Posebno zainteres1' rane so bile na tem, da bi naredi skupni izlet v Železno Kaplo ter taii‘ obiskale naše žene in partizanske grobove.
Želuče. — Žene so na svojem se' stanku AFŽ sklenile, da bodo skup' no organizirale čim več otrok za p( čitniško kolonijo. Priredile bodo tuu enodnevni tečaj za vkuhavanje, čjn* bo sadje. Skozi leto bodo pridno de lale ročna dela in razne izdelke, katerimi bodo imele v jeseni razst8' vo. Naredile bodo tudi izlet v Z"' lezno Kaplo na partizanske grobove-
----=*
Izdajatelj, lastnik In založnik lista: Dr. Fran*5 Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Ce* lovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4. vsebino odgovarja: France Košutnik. Tisk8 Robitscliek & Co., Wien VIII., HernalsergttR0 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: ki® gonfurt 2, Postschliefifaeh 17.