v ^ *

v


Umni čebelar.

Spisal

Fran Lakmayer,

župnik v Preddvoru.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja na Prevaljah.

II. izdaja.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

1922.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Prevaljah.

Predgovor k drugi izdaji.

1. 1920 je pošla prva izdaja knjige „Umni čebelar", ki je
izšla v dveh delih in sicer prvi del „Splošno čebelarstvo"
1. 1907 in drugi del „Napredno čebelarstvo" 1. 1908.
so se še vedno oglašali novi naročniki in jim „Družba
sv. Mohorja" ni mogla postreči, naprosila me je, da naj priredim novo,
a zaradi hude draginje, skrčeno izdajo, ki bi pa še vseeno služila
čebelarjem v potreben pouk.

Iz tega vzroka sem moral marsikaj iz knjige prve izdaje iz¬
pustiti in nekatere članke zelo skrajšati. Vendar pa sem tudi marsikaj
izpopolnil oziroma dodal. Da tudi to delo še ni popolno, se samo-
obsebi razume in tega tudi gotovo noben čebelar ne pričakuje, ker
dobro ve, da čebelarstvo še vedno napreduje in bo napredovalo kakor
vsaka druga kmetijska panoga.

Razpored sem skušal ohraniti, a prisiljen sem bil izpustiti ves
„Dodatek“ prve izdaje, torej članke „Šolski čebelnjak", „Čebelarski
potovalni učitelj", „Čebelarski javni shodi, predavanja itd.", „Deželna
čebelarska razstava", Čebelarska mesečna opravila", „Zaznamek me-
dunosnih rastlin", „Uporaba medu v kuhinji, v kleti, v zdravilstvu",
„Uporaba voska".

F. L.

Kdo naj čebelari?

ebelari naj tisti, ki ima veselje do živali sploh, do čebele
pa še posebej. Tisti, ki ima za čebelarstvo dovolj časa, je
marljiv, mirnega značaja, ni lakomen in škodoželjen, je pa
skrben in vztrajen in ima vsaj malo glavnico, da si more
za začetek kupiti par kranjičev in postaviti primerno velik čebelnjak
na lastnem vrtu v kraju čebelam ugodnem.

Kdor teh lastnosti in ugodnosti nima in si jih noče oziroma ne
more pridobiti, ta naj se ne loti čebelarstva, ker bi imel le nepotrebne
troške, sitnosti, veliko jeze in bi tudi druge nadlegoval in vznemirjal.

Zlasti se mora odsvetovati čebelarštvo osebam, katerim povzroči
čebelni pik prehude bolečine in dolgotrajne otekline.

Resnica je, da je čebelarstvo poezija kmetijstva, da je to naj¬
lepša in najbolj idealna panoga kmetijstva, v kateri najde čebelar iz
poklica največ nedolžne, zares lepe zabave in poleg tega tudi večkrat
lepe, postranske dohodke. A ne smemo pozabiti, da tudi ta stroka
zahteva veliko znanja, izkušnje, dosti truda in sebezatajevanja. Pa čemu
omenjam trud, ko vendar vsak dobro ve, da komur se leni, temu
da ne zeleni?

Ali hočeš postati čebelar?

Da? Torej pazljivo prečitaj to knjigo in če ne boš kaj razumel,
obišči izkušenega, naprednega čebelarja in ga prosi, da ti stvar raz¬
loži. Opazuj ga pri čebelarskem opravilu, nabavi si najbolj potrebno
čebelarsko orodje pri „Čebelarskem društvu za Slovenijo v Ljubljani“
(Jugoslovanska knjigarna, poleg stolne cerkve), pristopi k njemu za
člana, da boš prejemal mesečno njegovo glasilo „Slovenski Čebelar^
in se po njem izpopolnjeval v čebelarstvu.

Začni z malim (ne koj na debelo!) in ne ustraši se s čebelarstvom
združenih težav, najmanj pa žela, katerega se kmalu privadiš in se
prepričaš, da je čebelni pik sicer bolesten a zelo koristen.

Od čebele se pa uči marljivosti, domoljubja in požrtvovalnosti.
Teh lastnosti se sicer ne zaveda čebela in si jih ni pridobila, ampak
prejela jih je od Stvarnika, katerega neskončno modrost boš obču¬
doval tudi pri čebeli in njenem delu.


1 *rvi del.

Splošno čebelarstvo.

V

I. Cebelna družina.

1. Naravoslovni opis in preobrazba čebele.

rvotna domovina čebele je stari svet, t. j. Evropa, Azija in
Afrika. V Ameriko so jo prepeljali Španci in Angleži. Avstra¬
lija je šele pred nekaj desetletji spoznala to prekoristno
žuželko, ki spada med členarje (Arthozoa) t. j. med živali
brez vretenca, ki nimajo nikakršne notranje apnene okostnice; telo
imajo sestavljeno iz obročkov, ki so drug poleg drugega nanizani in
obstoje večjidel iz neke posebne rožene tvarine „hitin“ imenovane.

Pod. l.

Čebela. Matica.

Trot.

Členarji imajo vnanji skelet, na katerem so znotraj pritrjene
mišice in drugi mehki organi. Cčlo telo členarjev se deli v tri dele:
v glavo (caput), oprsje (thorax) in zadek (abdomen). Glava nosi dve
členasti tipalnici, zložene oči, tri pare ustnih priprav; na oprsju se
nahajata dva para kril in spodaj tri pare nog.

6

Da se žuželke razvijejo, morajo izvršiti tako imenovano pre¬
obrazbo (metarmofozo). K členarjem prištevamo vse žuželke, pajkovce,
košarje, kakor tudi črve.

Žuželke, katerih je nad 150.000 vrst, razvrstujemo med rogo-
krilce (hrošči), kožokrilce, luskokrilce, dvokrilce, mrežokrilce in po-
lukrilce. Vse te živali spadajo v peti red členarjev.

Čebela je žuželka iz razreda kožokrilcev z želom (hymenoptera
aculeata), in ker nabira med, je uvrščena med medičarje.

Kakor večina žuželk tega razreda ima tudi čebela na oprsju
štiri kožnata, neenaka, z malimi žilicami premrežena krila, spodaj pa
tri pare členastih nog. Na obeh polkrožno zaokroženih oglih glave
ima razen dveh velikih sestavljenih (mrežastih) oči, še tri male pik¬
časte, negibljive oči. Taka tri očesca imajo vse žuželke, ki tudi ponoči
delajo in živijo po temnih skrivališčih ali morskih globočinah, kamor
ne predere svetloba. S temi tremi pikčastimi očmi vidi menda čebela
predmete, ki se nahajajo v njeni bližini. Sestavljene oči so zložene
iz 3500 pravilnih šestoglatih ploskvic. Te ploskvice so spodnji konci
stožčastih prizmic, stoječih na mrežnici. Na vsaki nastane podoba
gledanega, opazovanega predmeta. S temi očmi vidi čebela oddaljene
predmete v zraku, torej v svetlobi.

Voha, tiplje in sliši čebela s tipalnicami, ki se nahajate blizo
skupaj sredi sprednjega dela glave. Tipalnica obstoji iz treh člankov.
Na koncu tipalnic so vonjalni, tipalni lasci in zvočne jamice (slušnice).
Matica brez tipalnic trosi jajčeca po satu, čebele brez tipalnic pa še
jesti ne znajo! Trote brez tipalnic čebele preženejo. Matica ima tipal-
nice vrhu čela, čebela skoro na temenu, trot pa sredi čela.

Na spodnji strani glave se nahajajo usta, ki so tako sestavljena,
da lahko sprejemajo trdne snovi in s sesalom (rilčkom) tekočino.
Poleg ustnic ste roženasti čeljusti ali grizali, s katerimi razmelje če¬
bela prašnike po cveticah, obliči in pritrjuje voščene luskinice in
žveči cvetni prah. S temi tudi zgrabi roparico, vleče ven in tudi od¬
naša iz panja mel. Spodnje čeljusti se spreminjajo v žlebič, v katerem
tiči sesalni žlebčasti jeziček kaj pripraven za lizanje nektarja.

Oprsje tvorijo štirje obročki. Na prvem obročku se nahaja
sprednji par nog, drugi obroček, ki skoro popolnoma krije prvi in
tretji obroček, nosi srednji par nog in zgoraj sprednji par kril. Na
tretjem obročku je spodaj prirasten tretji par nog in zgoraj drugi
par kril. V tretji obroček je vtaknjen umesni četrti obroček.

Z nožicami, ki so poraščene z dlačicami, si čebele snažijo svoje
telo in tipalnice, nabirajo obnožino in pomagajo si ž njimi pri gradbi
satja. Sestavljene so iz desetero roženastih, gibčnih členkov drug v dru¬
gega vsajenih. Na zadnjem členku vsake noge sta dva ostra krem¬
peljca, s katerimi se čebela oprijemlje in hodi po raskavih ploskvah.
Na gladkih ploskvah skrči krempeljce in se oprijemlje z mehurčki,
ki se nahajajo med krempeljci.

Krila obstoje iz zelo tankih, prosojnih, gosto z dlačicami po¬
raščenih kožic, ki so preprežena in utrjena z žilicami.

Zadek obstoji iz šestero vidnih obročkov, položenih drug na
drugega, da čebela ž njimi po potrebi zadek podaljša ali skrajša. Pri

7

čebeli in matici je v koncu zadka skrito želo. Želo obstoji iz žlebiča,
dveh bodalc in dveh nožnic. Na koncu bodalc ste silno tanki nazaj
obrnjeni ključici. Ti deli so vidni, kadar čebela piči. Rastlinski strup
alkaloid, ki ga izločata žlezi-strupenici in se nabira v mešičku, izceja
se v rano pri piku po žlebiču. Vonj tega strupa je zelo podoben
mravljinčni kislini. Ako piči čebela drugo čebelo, želo lahko izvleče,
ker je prevrtala ž njim kitinov oklep. Kadar pa piči koga v prožno
kožo, zapičita se nazaj obrnjeni ključici v meso in izdere se ves
organ z žlezami vred iz čebelnega zadka in čebela mora umreti.

Pod trdim obodom na¬
hajajo se prebavila. Ustna
votlina prehaja v ozko cevko
(grlo), iz katerega vodi po¬
žiralnik skozi vrat in oprsje
v golšo (medni želodec). V
golši se nabira hrana. Iz golše
poljubno izpušča skozi za-
klopnico hrano' v želodec,
kjer se hrana prebavlja. Iz
želodca v golšo ne more
priti hrana nazaj. Iz želodca
vodi tanko črevo v blatnik,
kjer se nabirajo odpadki za
iztrebitev.

V zadku samic se na¬
hajajo spolovila, obstoječa iz
dveh z jajčki napolnjenih me¬
hurčkov-jajčnikov in dveh
jajčnih odvodnic, kateri se
stekate v skupno cev. S to
cevjo je v zvezi tudi mehur¬
ček, napolnjen s samčevim
(trotovim) semenom.

Po dosedaj še velj avnem
nauku čebelarjev strokov¬
njakov, matica s tem seme¬
nom sama lahko oplodi iz
jajčnika prihajajoča jajčeca.

Čebela diha z vzdušni-
cami ali trahejami. To so po
vsem telesu razpeljane tenke
zračne cevice, ki se ob truplu na obeh straneh na zunaj odpirajo
z majčkinimi dihalnicami (stigmati), katerih ima čebela na oprsju tri
pare in na vsakem zadkinem obročku po en par.

Srce, ki oskrbuje pri vseh živalih nepretrgano pretakanje krvi,
nahaja se pod hrbtnimi obročki. Je to dolga cevka, ki se začenja v
glavi in sega skoro do zadka. V glavi je odprta, v zadku pa zaprta,
pred oprsjem pa osemnajstkrat spiralno zavita. Njen zadnji del je

Pod. 2. Notranjost čebelnega telesa.

A  možgani, B  mrežasti očesi, C  požiralnik,
I)  golša, JE  zaklopnica, F  želodec, G  tanko
črevo, H  Malpighove žleze, I zadnica, K  blatnik,
L  dihalnice (stigme), M  vzdušnice (traheje).

8

predeljen v pet drug v drugega segajočih predalčkov (prekatov).
Krvni obtok povzroča raztezanje in krčenje mišičevja.

Upam, da toliko zadostuje o sestavi čebelnega telesa. Kdor se
pa hoče bolj natančno poučiti, naj si izposodi »Slovenski Čebelar"

1. 1921 in tam pazljivo prečita članek g. M. Humka „Čebela in njeno
življenje".

2. Čebelna plemena.

Dosedaj poznamo štiri čebelna plemena:

I. Čebele medičarice (Apes mellilicae), ki so razširjene po vsem
civilizovanem svetu.

II. Velike južnoazijske čebele (Apes dorsatae), ločijo se od me-
dičaric po mnogo daljšem telesu in sesalu.

III. Indijske čebele (Apes indicae), so za polovico manjše od prvih.

IV. Male južnoazijske čebele (Apes floreae), ki so še manjše od
indijskih čebel.

Za nas je važno in imenitno prvo pleme, ki ga po barvi obročkov
in rojivosti delimo v štiri vrste.

a)  Temna severoevropejska čebela. V to vrsto čebel medaric
spadajo: 1. kranjska čebela rojivka s sivkastimi obročki; 2. nemška
manj rojiva čebela, z bolj temnimi obročki, in 3. luneburška, resjeva,
silno rojiva čebela.

b)  Rumena južnoevropejska čebela, h kateri prištevamo: 1. laško
čebelo, in 2. cipersko čebelo.

c)  Rumena afriška čebela, podobna evropejski, le da je nekoliko
manjša. Znana čebela te vrste je egiptovska in sivorumena sredo-
afriška čebela. Slednjič še zadnja vrsta:

c)  Črna afriška čebela, nahajajoča se na otokih Madagaskarju,
Burbonu in Mavriciju.

Po Nemškem se zelo razširja takozvana kavkaška čebela, in to
zaradi kratkosti in pridnosti. Podobna je laški čebeli. H kateri vrsti
čebel spada, sedaj še ni znano.

Ker vsa plemena čebel najbolje uspevajo v svojem domačem
kraju, v svoji domovini, zato je treba vsem čebelarjem priporočati,
naj gojijo le svoje domače pleme. Zlasti Slovenci nimajo nobenega
vzroka za drag denar naročati si in kupovati tujih plemen, na Kav¬
kazu, Cipru ali na Laškem, ko je domača »kranjska čebela" svetovno-
znana in za Kranjsko in sosedne dežele gotovo najboljša! Po mnogih
severnih krajih, po Nemškem, Poljskem, Češkem itd., gojijo bastardlte,
t. j. čebele, katerih mati je nemškega, oče pa kranjskega ali laškega
plemena, oziroma narobe.

3. Matica.

Najimenitnejša čebela v vsakem panju je matica, brez katere ne
more obstati nobena čebelna družina. Vsak panj, oziroma čebelna dru¬
žina, ima, ako je v redu, le eno matico, ki v satne celice leže jajčeca
navadno od meseca februarja do konca septembra, kakršno je vreme
ali paša. Le redkokdaj se izjemoma zgodi, da nekaj časa vladata v
kakem tudi dobrem panju dve matici. Matica nastavlja začetkom in

9

koncem čebelnega leta na dan le nekaj jajčec, n. pr. 25 do 200, a
sredi izborne čebelne paše, zlasti spomladi, zaleže z jajčeci 1000 do
2000 celic vsak dan. Opazovali so celo slučaje, ko je zalegla matica
do 4000 jajčec, tekom enega leta 120.000 in še več!

Matica se izleže lahko iz vsakega oplojenega jajčeca. Če torej
čebele izgubijo matico, podaljšajo eno ali več, z jajčki zastavljenih
celic v sodčkast, visečemu želodu podoben piskrc.

Preobrazba matice traja 16—17 dni.

Jajčece se izpremeni v treh dneh v ličinko,
ki ostane v odprti celici 5 in pol dni, v
zaprti celici pa še 7—7y g  dni kot buba.

Popolnoma razvita pregrizne pokrovček
in zapusti svojo stanico. Ker je dobivala
ves čas svojega razvoja najboljšo hrano,
namreč mezgo iz žleznikov (hilus) in je
bila vzgojena v znatno večji celici (ma-
tičnjaku), zato je matica (glej pod. 1.)
veliko daljša in krepkejša od navadne
čebele. Dolga je navadno 17 do 18 mm,

4 do 4'4 mm  debela in meri z razpro¬
strtimi krili 23 do 25 mm.  Mrežasti ali
zloženi očesi stojite bolj na strani kakor
pri navadni čebeli. Spodnja čeljust in
jezik sta bolj slabo razvita, tako da
more med uživati ali srkati le iz satnih
lončkov. Krila segajo le do polovice
zadka, noge ima nekoliko daljše kot
čebela-delavka in zadnji par je svetlo-
rjavkaste barve. Zadkovi obročki so bolj
svetle barve. Tudi želo ima, a rabi ga
le v boju z drugo matico.

Ker izležena matica ni oplojena,
zato praviloma po 8—14 dneh zapušča
mirnega solnčnega dne med 12. in 4. uro
popoldne svoj panj in hiti na prašitev,
da se v zraku s trotom združi in ople-
meni. Taki snubni izleti trajajo od 1 do 40 minut in se ponavljajo,
dokler se matica ne oplodi. Nekateri čebelarji trdijo, da se marsika¬
tera matica oplemeni že pri rojenju. Ako se pa spomladi ali poleti
ne oplemeni tekom šestih tednov, ostane neoplojena in leže samo
trotovska jajčeca. Zgodi se pa tudi, seveda le izjemoma, da se je
v osirotelem panju še pred zimo vzgojena matica oplodila šele spom¬
ladi. Torej celo zimo je bila neoplojena in vendar je tako dolgo ohranila
zmožnost oploditve. Pozno oplojena matica (na pr. septembra, oktobra)
včasih ne leže to jesen jajčec, ampak prične z zastavljanjem zalege
meseca januarja ali februarja, če nastane ta čas ugodno vreme.

Če se je matici pri snubnem izletu posrečilo oplemeniti se, kar
se spozna po tenkih, belih nitkah, visečih iz njenega zadka, potem
navadno prične leči jajčeca že črez nekaj dni.

Pod. 3. Matična spolovila.
a  jajčnika, b  jajčni odvodnici,
c  cevica, d  skupna jajčna odvod¬
nica, e  semenski mošnjiček,
f  tolščni žlezi, g  mehurček za strup,
h  žlezni cevi, i  mazilna žleza,

Tc  maternica..

10

Jajčeca, iz katerih se imajo po preobrazbi izvaliti čebele, izpušča
iz jajčnika po jajčni odvodnici mimo semenskega mošnjička ter jih
oplodi s semensko nitko; ako jajčec ne oplodi, izležejo se iz njih
trotje. Matica oplodi jajčece že takrat, ko pregleduje celico, preden
ga prilepi na.njeno dno. To je nauk slavnega čebelarskega mojstra
Dzierzona (beri Džerzon) o partenogenezi, t. j. deviški zmožnosti za¬
roda. (Glej pod. 3.)

Izleženo mlado matico pitajo le mlade čebelice, ker le te so
zmožne napravljati krmilno mezgo, ki jo izločajo iz žlezovnika. V
slučaju, da ni mladih čebelic v panju, srka matica sama med iz celic,
ki pa njene prave matične hrane nikakor ne more nadomestiti, in
zato taka matica ostane slabejša. Matica doživi pet let starosti, a že
v četrtem letu izgubi skoro vso rodovitnost. Zato so za pleme naj¬
boljše mlade matice, 2—3 leta stare. Oplodi se s trotom enkrat za
vselej in po oplemenjenju ne zapušča več panja, razen kadar roji.
Blata se otrebi v panju.

Matična spolovila obstoje, kakor je razvidno iz podobe 3, iz dveh jajčnikov
v katerih se razvijajo jajčeca in razvita pomikajo se po jajčnih odvodnicah
bb  v skupno jajčno odvodnico d.  Na tej poti gredo — preden dosežejo k  — ma¬
ternico, mimo cevice c, držeče iz semenskega mošnjička e , v katerem hrani matica
plodilo ali seme od trota vanj pri oplemenitvi izcejeno. Tu se dotikujejo tro-
tovskega semena in se ž njim, na potu v maternico, oplojajo.

4. Čebela-delavka.

Najmanjša v čebelni družini je čebela-delavka, ki se izleže iz
navadnega, po trotovem semenu oplojenega jajčeca, vloženega po
matici v manjšo šesterokotno satno celico. Čebela je spolovno neraz¬
vita samica. Njena spolovila so tako nerazvita, da je sploh vsaka
spolna združitev s samcem trotom izključena, in torej tudi oploditev
nemogoča. Tudi njena jajčnika sta zakrknjena. Da se ji spolovila
in jajčnika ne razvijejo in da je veliko manjša od matice, provzroča
slabša in bolj pičla hrana. Preobrazba čebele traja 21 dni; 3 dni
jajčece, 7 dni ličinka in 11 do 11% dni buba. Dorasla čebela je
12 do 14 mm  dolga, 3'5 do 4 mm  debela in z razprostrtimi krili meri
do 23 mm.

Splošno je čebela toliko razvitejšega telesa in toliko krepkejša,
kolikor močnejša in zdravejša je čebelna družina in kolikor izdat¬
nejša je bila paša. Prve tri dni dobiva, kakor tudi trotova ličinka,
mezgo iz žleznikov pozneje pa le med z vodo zredčen in namešan
z obnožino. Dorasla čebela kakor tudi trot uživata pa le med.

Čebela živi pozimi 6—8 mesecev, poleti se pa z delom tako upeha,
da umira tekom šestih tednov. Mlade čebelice, ko zapustijo svoje ce¬
lice, so sivkaste barve in dorastejo tekom 48 do 72 ur. Pred 12. do
14. dnem svoje starosti ne zapuščajo panja, da bi se lotile kakega
zunanjega dela. Le kadar njihov panj roji ali pa kadar se o lepem
solnčnem dnevu opoldne prašijo, se jih lahko opazuje pred panjem,
kako se obrnjene proti panju izpreletujejo, da si zapomnijo zunanjo
obliko svojega doma in ne zgrešijo svojega stanovanja, kadar se bodo
vračale domov s paše.

11

V panju se nahaja različno število čebel. V močnem panju do
50.000 in še več. Izkušnja uči, da gre na funt 5900 starih, opešanih,
5500 mladih in zdravih in le 4000 rojevih čebel ali trotov. Zdrave
čebele so pri štirih kilometrih za četrtino minute hitrejše kot golob.
Deset tisoč čebel mora približno osemkrat izleteti, da prinesejo 2 kg
nektarja. Posamezna čebela prinese nektarja za četrtino svoje teže.

Čebele opravljajo vsa dela v panju in zunaj panja; so gojivke
mlade zalege, kateri pripravljajo in podajajo jed ter jo z obsedanjem
grejejo; odstranjajo ovojke iz celic, zalepljajo bube z voščenimi po¬
krovčki, snažijo in pitajo mlade čebelice, ki so zapustile celice, oskrbu¬
jejo in branijo matico. Tudi snažijo panj in odnašajo iz njega odpadke ;
panjev e stene pa likajo in razpokline mašijo z zadelavino. Čuvajo
panjevo žrelo, da se noben sovražnik ali roparica ne vkrade v panj
ali ne uide s plenom. Ob toplih in medenih dneh zračijo panj z mah-
ljanjem kril in s tem tudi zgoščujejo podnevi naneseni nektar.

Čebele oskrbujejo za ves panj ves potrebni živež. Donašajo med,
cvetni prah, vodo in zadelavino, potijo vosek, stavijo celice za zalego,
med in cvetni prah.

Skratka, čebela-delavka izvršuje v panju in zunaj njega vsa
opravila, ne da bi se jih v čem udeleževala matica ali pa trotje. Zato
jo imenujemo „čebela-delavka“. Matica nima druge naloge v panju
kot leči jajčeca, trot pa matico oplemeniti. Ker ima čebela toliko dela
in ga tudi zmaguje, zato jo v obče imenujemo tudi „pridno čebelico".

Ali je čebela res pridna?

Čebela kot bitje ni pridna, kakor tudi ni pridno človeško ali
živalsko srce zato, ker podnevi in ponoči utriplje. Zaradi delovanja ga
še nihče ne hvali. Ako zastane, vemo, da se to ni zgodilo vsled lenobe.

Torej pri nezavednem delovanju se ne more govoriti o pridnosti,
pač pa o delavnosti.

Čebela ima vseh pet čutov: vid, sluh, okus, tip in vonj. Da more
izkoristiti cvetlični nektar, ima precej daljši rilček ali sesalo, na sredi
kolenčasto, pod glavo pa nekoliko upognjeno. Rilček obstoji iz treh
iztegnjenih ustnih delov: iz dveh spodnjih čeljusti in spodnje ustnice
z jezikom, ki je na koncu nekako preklan, da lažje poliže nektar iz
cvetličnih čašic. Na zadnjem paru nog ima na spodnjem delu stegna
malo izdolbino, košek imenovano. Ob robu tega koška nahaja se cela
vrsta dlačic, da nabrani cvetni prah ne izpade iz koška. Krila imajo
bolj močne letalne mišice, kakor jih imajo matice, zato pa tudi lažje
in vztrajneje letajo. Kakor sem že omenil, čebele ne morejo zastav¬
ljati jajčec in zato vselej skrbijo, da imajo za ta važni posel matico
med seboj.

Med seboj se čebele poznajo po vonju. Vsaka čebelna družina
ima svoj poseben duh, katerega se navzame od matice.

Kakor matica, tako ima tudi čebela želo, ki se ga pa večkrat
posluži. Vse nadležneže in vsiljence nažene s svojim hudim orožjem,
želom, po katerem izceja v rano rastlinski strup alkaloid, ki pa ne
obsega nikakršnih bacilov. Zato čebelni pik ne povzroča zastrupljenja
krvi ali kakega vnetja, kakor ga povzroči pik raznih strupenih muh in
žuželk. Glede množine strupa je pa res, da ga ima nekatera čebela

12

več, druga pa manj. Pa tudi ena in ista čebela ga nima ob vsakem
času enako veliko. Nevaren je čebelni pik le na jeziku in na zgornjih
delih požiralnika. Pripomnim, da se ne sme srbeča oteklina praskati
z nesnažnimi nohti, pod katerimi se skriva cela množica raznih bak¬
terij, ali pa želo izvleči s takimi nečednimi nohti, ker bi se s temi
lahko povzročilo zastrupljenje krvi, kar se je že večkrat zgodilo.

Kolikor dalje časa smo želo v rani pustili, toliko več strupa se
izcedi vanjo. Čebela pa izgubi navadno z želom tudi del črev in zato
kmalu umrje. Ako se ji je pa odtrgalo le želo, ostane pri življenju.

Pik mlade čebele ni tako boleč kot starejše, in sicer zato ne,
ker želo mlade čebele obsega le 0’00015 gr , starejše pa 0’00025 do
0‘00035 gr  strupa.

Čebelnega pika se ni treba bati, ker je alkaloidov strup izvrstno
zdravilo proti trganju in revmatizmu, kar je temeljito dokazano. Res
je sicer, da marsikomu rana zelo oteče in da čuti nekaj minut hude,
neznosne bolečine, a sčasoma se človek tako privadi, da se zanj
niti ne zmeni.

Kdorkoli si res čebelar, imej pri vseh čebelarskih opravilih roke
vselej gole, nikdar ne rabi rokavic! Pred delom si namoči, ako se
bojiš žela, roke z jesihom ali jih pa nadrgni z orehovim listjem ali
s pelinom. Glavo si pa zavaruj z mrežasto kapo, ako se še nisi do
dobra privadil pika in občutno otečeš.

Zdravila zoper čebelni pik so mnogotera in različna. Rabi se
salmijakovec, katerega dobiš v lekarni. S tem si takoj, ko si želo
izdrl, namaži rano, da zabraniš zraku pristop v rano. Zadostuje pa
tudi, da takoj, ko izdereš želo iz rane, namažeš rano s slino in za¬
jemaš po periščih mrzle vode in si ž njo hladiš rano toliko časa,
dokler je vroča.

Dobra sredstva so tudi amikova tinktura, slivovka, eter, čist
lapuhov list, zmečkana čebula, mlečni sok iztisnjen iz glavice belega
maka — in sploh vse, kar hladi, ker toplota provzroča hujšo oteklino
in bolečino. Če se po čebelnem, ošinem, sršenovem piku itd., bojiš
zastrupljenja krvi, namaži si rano z razredčeno karbolovo kislino.
V 100 gramov vode namešaj 3 grame karbolove kisline.

V slučaju, da čebele napadejo kako domačo žival, n. pr. goved,
konja, psa itd., jo hitro škropi z mrzlo vodo ali pa odeni z mokro
cunjo in odvedi v zavetje pred razjarjenimi čebelami. Opikano žival
potem s šopom slame odrgni, da iz nje spraviš vsa žela, in umij jo
s špiritom ali žganjem.

5. Trot.

Trot se izleže iz neoplojenega jajčeca, ki ga ali matica ali pa
trotovka zaleže v satno celico.

Oplojena in rodovitna matica leže taka jajčeca le ob dobri, obilni
paši, kadar se približuje čas rojev. Takrat zastavi večje satne celice
z neoplojenimi jajčeci, da se iz njih izvalijo trotje, ki so veliko večji
od čebel (glej pod. 1). Trotov zadek je zaokrožen, celo telo zajetno
in močno, glava skoro okrogla, ker se velike oči stikajo vrh glave.
Dorasel, razvit trot je dolg 16—17 mm,  do 8 mm  debel in črez krila

13

meri do 32 mm.  Vsa njegova zunanjost in kretnja priča, da je to lena
in počasna žival. Svoj let spremlja z globokim brenčečim glasom.
Zaradi slabo razvitih spodnjih čeljusti in jezika ne more po cvetlicah
nabirati medu in zato ga deloma pitajo čebele, deloma pa sam srka
med iz medenih satnih celic. Živi torej ob gotovini kakor bogat za¬
sebnik. Žela nima, zato se tudi braniti ne more in ga lahko vsaka
čebela užene in zapodi iz panja. Potreben, da, nujen je trot le za
oplemenenje matice. Ker je za oplemenitev matice treba le enega,
zato ni treba, da bi v vsakem panju živelo na tisoče trotov.

Trote delimo v tri vrste: velike, srednje in male. Prvi in tudi
drugi se valijo ob času dobre paše v velikih trotovskih satnih celicah.
Mali trotje, ki dostikrat niso nič večji od navadnih čebel, izležejo se
v čebelnih celicah, kamor je zastavila jajčeca neoplojena ali že stara,

nerodovitna matica ali pa trotovka.

Razvoj trota traja 24 dni. Kakor pri matici in čebeli, izpremeni
se tudi trotovsko jajčece po treh dneh v ličinko, ki se, ko je preži¬
vela v odprti celici šest dni, zaprede v
bubo in ostane kot taka v celici še
15 dni. Preobrazba traja potemtakem pri
vseh treh udih čebelne družine, t. j.
matici, čebeli in trotu, toliko časa: Jajčeca
vseh treh potrebujejo tri dni časa, da se
iz njih izvali ličinka ali črv. Le matično
jajčece se včasih že po 2 1 / 2  dnevu izpre¬
meni v ličinko. Matična ličinka rabi,
preden se zabubi, 5 1 /* dni, čebelna 6 do
7 dni, in trotovska 6 dni. Matična buba
potrebuje do končnega svojega razvitka

7 do 7Va dni, čebelna 11 do 11 1 / 2  dni
in trotovska celih 15 dni. Tako dolgo
traja pravilna preobrazba. Neugodno
vreme in različne razvoju neugodne raz¬
mere utegnejo čas preobrazbe podaljšati.

Vsi trotje so zmožni oplemeniti ma¬
tico, naj so že izleženi od oplojene ali ne¬
oplojene matice ali celo trotovke, da so
le kot samci razviti. Oplemenjenje matice
po trotu se vrši mirnega solnčnega dne v
zraku navadno med 11. in 3. uro popoldne.

Trotje iz cele okolice se zbirajo precej da¬
leč od svojega stanovališča. Z globokim in
močnim brenčanjem privabijo mlade prin-
cezinje in tam jih oplemenč. Marsikatera
se pa oplemeni tudi v bližini čebelnjaka.

Trot po združenju z matico pogine.

V jajčnikih se razvija moško seme, iz katerih se pomika po jajčnih odvod¬
nicah v semensko shrambo, odkoder pride v skupno jajčno odvodnico in slednjič
k spolovilu. Pri združevanju z matico se semenska vsebina (menda do 20 mili¬
jonov semenskih nitck) vbrizgne v matično maternico, odkoder pride v semenski
mošnjiček e  (glej pod. 3.), kjer se hrani za celo matično življenje.

Pod. 4. Trotovska spolovila.

ee  jajčnika, ff  jajčni odvodnici,
Tele  shrambi semenskih nitek,
dd  predstojni žlezi,
l  skupna jajčna odvodnica,
a, b, c, h  trotovsko spolovilo.

14

Iz vsega, kar smo slišali „o čebelni družini“ je razvidno, da
trot nima očeta, ampak le deda. Očeta nima, ker jajčece, iz katerega
se izvali, ni po trotu-samcu oplojeno. Ima deda, namreč očeta svoje
matere. Trot ima mater, lastnih sester pa nima, ampak le polsestre,
ker njihov oče ni njegov oče. Svojega otroka pa nobenega ne pozna
in nobenega ne zagleda, ker po oplojenju matice takoj pogine.

Zanimivo je mnenje Dzierzona o trotu in njega gojitvi. Pravi
tako-le: „Nekateri čebelarji trdijo, da odstranjevanje trotovine (trotov-
skega satja) je nenaravno! Narobe: Mnogo trotovine je kaj nenaravno,
ker ta je nastala vsled slabega čebelarstva! 4 '

Priporočam vsem čebelarjem, posebno pa onim, ki čebelarijo s
premakljivim satjem, sledeče:

1. Odstrani spomladi, če tega že nisi storil jeseni, iz panjev ple¬
menjakov vso nadpotrebno trotovino in nadomestijo s čebelnim delom,
t. j. sat s trotovskimi celicami izreži iz satnikov in ga zamenjaj z
lepim satom s čebelnimi, lepimi celicami.

Ako bi trotovino le izrezal, je gotovo, da bi jo čebele takoj
zopet nastavile.

2. Trote poleti loviti je res nekaj nenaravnega, a če jih je v
panju le preveč, ne kaže drugega. Zlasti pritlikave in srednje trote
spravimo s pota kjer le moremo. Nekateri čebelarji sicer trdijo, da
taki sploh matice ne morejo oplemeniti in da so plemenu neškodljivi,
vendar ta trditev še ni nepobitno dokazana. Zraven tega treba pom¬
niti, da tisoč trotov porabi v petih tednih štiri kilograme, in tisoč črvov
trotovske zalege (trotovski črv), četrt kilograma medu. Čemu torej v
panju puščati, oziroma ne zabraniti neprimerne množitve trotov ? Trot
sne toliko na dan, kot tri delavne, pridne čebele. K oplemenitvi ma¬
tice in čebelam za kratek čas zadostuje v vsakem panju sto, dvesto
teh junakov!

3. Ne puščaj spomladi (še manj pa pri vzimljenju) čebelam v
plemenjakih napol nedodelanih satov, ker take, kakor hitro se znatno
pomnožijo, podaljšajo čebele v trotovino.

Zadostuje, da vogale zadnjih satov (pri premakljivem delu), ali
v kranjskih panjičih konce satja nekoliko prikrajšaš, da morejo čebele
na tem malem prostoru nastaviti si trotovino. Vališče ali čebelno
gnezdo razširjaj z umetnim satjem, da čebele lahko ustrežejo svojemu
nagonu po stavbi satja.

4. Najboljši so trotje iz močnih plemenjakov, ki imajo zdravo,
mlado, krepko, rodovitno in z vsemi dobrimi lastnostmi obdarjeno
matico in so izleženi v novih trotovskih celicah.

Zato ne trpi, zlasti ob času rojenja, in torej tudi plemenjenja
matic, nobenih slabičev in nezdravih čebelnih družin. Glede števila
krepkih trotov ne bodi preveč skrben, ker, ako bi kakemu pleme¬
njaku ob dobri paši uničil nagloma preveč trotov, bi njegove čebele
opešale v delavnosti; v tem času namreč silno trote ljubijo. Torej le
omejuj število trotov!

Jeseni prično čebele trote preganjati. Zakaj ? Zato ker je namen
oplojevanja dokončan in torej trotje v čebelni družini nepotrebni.
Delovanje oplojevalnih organov za obstanek družine je ta čas že

15

pretrgano torej — trotje v panju brezpomembni. Ob času trotovske
vojske pomagaj čebelam trote pognati. Polovi jih v trotnik in vrzi v krop.

Ali kedaj čebela trota piči? Mnogi trdijo, da nikoli, ampak da
trote le odganjajo od medu, potisnejo v kot in končno lačne spodijo
iz panja.

Marsikateri čebelar je že zapazil pri svojem uljnjaku trote, ki
so imeli zelene, rudeče, rumene, da celo bele glave. Kaj je to? Do-
sedaj nerazumljiv pojav! Trotje z belimi očmi so pa navadno slepi.

II. Čebelno gnezdo.

1. Satovje.

Kaj je satovje ali satje?  Vse sate v panju skupaj imenu¬
jemo satje. Več voščenih čebulnih ali trotovskih celic skupaj imenuje
se sat. Vsak sat ima voščeno medsteno ali srednjo steno, na kateri
čebele po obeh straneh nastavijo šesterokotne celice (piskrce, lončke)
proti vrhu nekoliko privzdignjene. V te celice spravljajo čebele med,
cvetni prah ali obnožino in v njih odgajajo zalego — čebele-delavke,
trote in matice. Sat napravljajo čebele iz voska, katerega pa ne na¬
birajo v naravi, kot na pr. nektar, ki v panju v med dozori, ali pa
obnožino in zadelavino, ampak potijo ga na spodnji strani iz štirih
zadnjih zadkovih obročkov v podobi majčkenih peterooglatih, pro¬
zornih svetlih in krhkih luslcinic, katere zgrizejo in zmehčane s po¬
močjo čeljusti in prednjih nog vzidajo v sat.

Vosek napravlja se v njihovem telesu ob dobri paši iz krvi va¬
ljaste žleze, in ni nič drugega kot čebelna tolšča ali izpremenjena
tvarina medu. K izdelovanju satja je treba v panju primerne gorkote,
sicer se krhke luskinice prehitro strde in čebelam izpadejo iz čeljusti
na dno panja, kjer jih potem najdemo v podobi debelega belega prahu.
V močnih panjih ga čebele poberejo in uporabijo pri zidanju satja,
a v panjih slabičih, kjer je malo čebel, ostane na dnu in ga navadno
čebelar z drugimi odpadki ven vrže ali ga pa čebele same ven izno-
sijo. V obojem slučaju ga je škoda.

Zanimivo je, da čebele ne uporabljajo samo svojih in svojih sestric
luskinic pri stavbi satja, ampak če najdejo kje v naravi ali v za¬
puščenem panju kaj voska, oziroma lepega belega satja, da včasih
tudi tega zgrizejo in kakor obnožino v koške zadnjih nožič naložijo,
domov odnesejo in takoj uporabljajo pri stavbi satja. Vse satje, ki ga
prično izdelovati zgoraj pri stropu panja, oziroma pod zgornjo sat-
nikovo deščico in ga podaljšujejo navzdol, je lepo belo. Pozneje pa
porumeni menda vsled sopare v panju, ker vzeto iz panja in na suhem
prostoru shranjeno, ostane neizpremenjeno. Le takrat je nov sat bolj
teman, ako so čebele pričele zidati celice na stari temni medsteni, ali
pa kadar nastržejo voska na starejšem satju in ž njim izdelujejo novi
sat. Temno, sčasoma celo črno je satje, v katerem so se že večkrat

16

izlegle čebele ali trotje. Ti namreč zapustijo v celicah pri svojem
odhodu svoje rožene ovojke, katere starejše čebele k stenam celic
prilepijo. Ovojki očrne in celice po večkratni zalegi in po sopari
dobijo rjavo, da, celo črno barvo.

Kdor čebelari s premakljivim satjem, naj odstrani spomladi vse
staro, črno satje in zamenja z rumenkastim, eno leto starim, katerega
je dobil jeseni od zrušenih slabičev. Zakaj? Prestaro satje, v katerem
so se celice že tako zožile, da vanje razvita matica ne more vtakniti
zadka pri zaleganju in jih ne morejo čebele niti za nektar in obno-
žino uporabiti, čebele popolnoma zdrobč. Prahu, ki je podoben fino
zdrobljeni čokoladi, se nabere pod sati tolika množina, da ga čebele
nikakor niso v stanu iznosih. Ostane ga torej veliko v panju in služi
molju v živež in skrivališče. Torej proč s črnim satjem! Škoda časa,
škoda satja, škoda dela in škoda tudi čebel, ki se s takim nepotrebnim
delom mučijo in še večja škoda nektarja, ki vsled tega dela ostane
v naravi neizkoriščen.

Trdi se in tudi tupatam bere, da se lahko pusti 30—40 let isto
satje v panju, a izkušnja me uči, da to ni res. Čebele ga tekom
10—15 let prenovijo in sicer — v škodo čebelarja, ker ga polagoma
zgrizejo in ven znosijo! Pametno je kakih 10 dni po odhodu drujca,
ko v panju ni več zalege, vse prestaro satje zamenjati, ako tega
nismo v  storili že jeseni.

Čebele izdelujejo satje le takrat, kadar ga rabijo za med ali
pa za zalego. Dostikrat naredijo pa preveč satja, in sicer zato, ker
hočejo ves prostor v panju zastaviti. Ker pa porabijo za izpotenje
1 kg  voska do 10 in še več kg  medu in še 1 kg  obnožine (sladkorja
8 kg  in 1 kg  voska), zato čebelar svoje varovanke omejuje v izde¬
lovanju satja, ako izprevidi, da ga imajo že dosti, oziroma da ga
ima še sam v zalogi in jim ga lahko v času potrebe posodi. In to
je tudi pametno, ker s pridevanjem že izdelanih satov prihrani čebelam
in sebi veliko medu.

Vsako satje nima enake množine voska. Enoletno satje ima okoli
70%, rjavo 55% in popolnoma črno satje le od 30—35% voska.

Satje je v panju zastavljeno v različni legi. Če je izdelano
vzporedno s prednjo panjevo končnico, imenujemo tako stavbo toplo;
nasproti pa, če je vzporedno s stranskimi stenami panja, zovemo to
stavbo mrzlo. Taka se nahaja navadno v kranjskih panjih.

Ker čebele, samim sebi prepuščene, praviloma izdelujejo skoraj
le mrzlo stavbo, moramo iz tega sklepati, da jim je taka stavba naj¬
ljubša in najpripravnejša.

Saj, ko zapustijo eno ali drugo ulico med satjem, najhitreje pri¬
dejo k žrelu. Tudi zračnejša je taka stavba, in ako panje s tako
stavbo prepeljujemo na pašo, se nam satje v njih ne polomi tako
hitro kot pri topli stavbi. Res je pa tudi, da se čebele pozimi v
takem panju z mrzlo stavbo lažje za medom pomikajo kot v panjih
s toplo stavbo.

Čebele izdelujejo trojno vrsto celic. Dokler ne nameravajo ro¬
jiti, stavijo le čebelne celice, ki so 5T6 mm  široke, v premeru pa imajo
T >'59  mm .  Pred rojenjem prično s stavbo trotovskih celic, ki so precej

17

večje od čebelnih — v premeru 7'94 mm  — in slednjič nastavijo ob
krajeh satov še matične sodčkaste lončke v podobi visečih želodov
po 19—24 mm  dolge. Razen teh pravilno stavljenih celic nahajamo v
panju še nepravilne, takoimenovane prehodne ali zvezne celice, s ka¬
terimi čebele pritrdijo ali prilepijo sate k zgornji deščici satnika ali
pa k stropu panja. Tudi ž njimi vežejo čebelne in trotovske celice,
ki so v središču navadno 12 - 5 mm , ob straneh pa 1T5 mm  globoke.
Če pa katere celice izredno podaljšajo, jih nameravajo uporabiti za
zalogo medu. Spomladi te zopet prikrajšajo, da zamore matica vanje
nastaviti zalego.

V sredi gnezda ali vališča so sati navadno le s čebelnimi celi¬
cami, bolj zadaj je pa med čebelnimi tudi nekaj trotovskih celic. Samo
čebelne celice stavijo roji in plemenjaki spomladi, dokler se ne čutijo
dovolj močne za roje. Kadar pa začno čebele staro satje zopet dalj¬
šati ali noviti, prično navadno tudi staviti trotovsko satje.

2. Obnožina.

Obnožje, obnožino ali cvetni prah stržejo čebele z nožicami
raz prašnike različnih cvetečih rastlin in ga s pomočjo prvega in
drugega para nožič urno spravijo v koške, ki se nahajajo na bedrih
zadnjih nog.

Obnožina, natlačena v koške, je podobna lepima hlebčkoma, ki
sta vselej enake velikosti in tudi enake barve. Ko jo prinesejo v panj,
spravijo jo takoj v celice, ki so najbližje zalegi. Zalega namreč mora
uživati med s cvetnim prahom zmešan in sicer zato, ker obsega veliko
kisika, nujnega za rast in razvoj ličink. V vsako čebelno celico gre
okroglo 35—40 hlebčkov obnožine, ki tehtajo pol grama.

Če čebele cvetnega prahu nimajo in ga ne morejo dobiti, jemljo
kisik za pitanje zalege iz svojega života, kar jim je v pogubo, ker
prično hirati. Cvetni prah nabirajo čebele navadno na cvetih ene vrste,
dokler jim nudijo kaj bere. Ob času pomanjkanja obnožine se zado¬
voljijo tudi z navadno rženo, bobovo ali grahovo moko. Zato jim
čebelarji v krajih, kjer zgodaj primanjkuje cvetnega prahu, nasujejo
nekaj moke v prazen sat ali kar na krožnik in postavijo v bližino
čebelnjaka. Da privabijo čebele, namažejo rob sata ali krožnika z medom.

Da se v celicah nagnetena obnožina ne izpridi, zalijejo jo čebele
z medom in zalepijo za pomladansko zalogo z voščenimi pokrovčki,
da zrak nima pristopa do nje! Največ obnožine imajo brezmatični
panji, ker nimajo črva. Nepokrita obnožina se skisa in splesni.
Sata s sprideno obnožino ne smemo obešati v čebelno gnezdo. Čebele,
ki ne pripravljajo soka za hrano ličink, ne uživajo obnožine. Ako
se je pa v skrajni sili lotijo — poginijo.

Zdravo obnožino, ki smo jo na pr. dobili od brezmatičnih panjev,
če smo jih pridružili k drugim plemenjakom, izdolbimo iz celic, na-
mešajmo jo dobro z medom, natlačimo v kak lonček in na površje
potrosimo malo soli. Če jo potem shranimo v kakem suhem prostoru,
jo lahko spomladi pri pitanju porabimo, ako slano površje posnamemo
in odstranimo. Pred uporabo jo zredčimo z dobrim medom in z žličko

Umni čebelar. 2

18

dobro pregnetemo. Tak pitanec, pravilno pokladan močnim pleme¬
njakom, dela prave čudeže. Tudi jo lahko pustimo v celicah, ako sat
ni pokvarjen, in jo pretresemo s fino stolčeno soljo ali pa zalijemo
z gosto raztoplino sladkorja.

3. Med.

Med nastane iz nektarja. Nektar je sladka vodena tekočina, ki
jo čebele ližejo iz raznih cvetk. Tudi sladki sadni sok ima skoro
tiste snovi kot nektar.

Nektarja čebele ne sesajo, ampak le ližejo z jezikom, ki je po
vsej svoji dolžini pokrit z mehkimi dlačicami. Kadar čebele vtaknejo
jezik v cvetlico, prime se nektar dlačic. Kadar pa jezik nazaj poteg¬
nejo v usta, se tamkaj obriše in nektar steče v golšo. Golša (medeni
želodček) je shramba za nektar in se nahaja takoj za požiralnikom.

V golši se spojine nektarja razkrojijo in predelajo. Takoj potem
ga izlijejo v celico, kjer se polagoma zgosti z izhlapevanjem nadpo-
trebne vode. Pa nektarja ne puste v tisti celici, kamor so ga bile
izlile, ampak ponoči ga prenašajo v druge celice in mu pri tem do¬
dajajo razne primesi, ki jih proizvajajo v posebnih žlezah. S temi
primesmi pretvarjajo trsni sladkor v sadni. Tako dobi slaščica svoj
medeni okus in vonj. Kadar je med zadosti gost, ga pokrijejo z vošče¬
nimi pokrovčki.

Torej ni resnično, kar se je dolgo časa trdilo, da čebele primeša-
vajo medu iz sluznih žlez nekaj mravljinčne kisline, da bi se ne pokvaril.

Mravljinčna kislina se tvori v medu s kisikovanjem njegove
sladkobe ravno tako kakor se isto samoobsebi vrši v raztopljenem
sladkorju pri primerni toploti. (C 6  H 12  0 G  = sladkor + 30 2  [kisik] =
6 HCOOH = mravljinčna kislina).

Barva in okus medu je odvisen od kakovosti rastlin, na katerih
je bil nabran. Tudi čas, kraj, podnebje in zemlja zelo vplivajo na
njegovo kakovost. Pomladanski med je bolj svetle barve od poletnega
in jesenskega. Tudi okus takega medu je bolj fin. Najboljši in tudi
najčistejši je pomladanski med iztočen po točilu, ker med izcejen iz
satja z ognjem dobi okus po voščinah.

Slabši pomladanskega ali cvetličnega medu je med nabrani na
resju in ajdi. Enako tudi gozdni med, kateri se pri jelki izceja iz
očes in iglic na najmlajših mladikah in pri mecesnu in smreki v
pazduhah najmlajših poganjkov, kadar poleti (in včasih celo še sep¬
tembra), sledijo vročim soparnim dnevom hladne in rosne noči.

V poštev ne pride v čebelarstvu ona sladka snov, ki jo izločujejo
listne uši, ker jo nabirajo čebele le v skrajni sili in zato jo tudi po¬
rabijo le zase in za zalego.

Za pomladansko pitanje čebel je najboljši ajdov med.

Po kemičnem raziskovanju nahaja se v pravem čebelnem medu,
ko je popolnoma dozorel:

28-27°/ 0  vode;

50’87°/ 0  sadnega (invertovanega) sladkorja;

19-88% grozdnega sladkorja in

098% rudninskih snovi, mravljinčne kisline, dušikovih

19

spojin in dekstrinastih snovi. A skoro pri vsaki vrsti medu je ne¬
koliko razlike v množini in kakovosti posameznih snovi, ker, kakor
sem že omenil, na kakovost medu veliko vpliva kraj, podnebje, zemlja,
toplota in rastline, na katerih je bil nabran. Zato pa nekateri čebelarji
omenjajo še različne druge primesi.

Tako trdijo nekateri, da obstoji med iz 10, nekateri celo iz 12
raznih tvarin. Sicer nam to dokazuje tudi okus in barva medu.

Ravnokar po točilu iztočeni med je prozoren in tekoč. Ob hladu
se pa zgosti, kristalizuje v zrnca razne velikosti. Ravninski med kri-
stalizuje v večjih zrncih kot planinski ali gorski med. Po kristalizo-
vanju medu se da tudi spoznati, ali je med pristen — čebelen, ker
ponarejen med nikoli ne kristalizira. A vedimo, da starejši med izgubi
kristale in postane gostotekoč. Zato je treba poznati starost medu, da
ne bomo imeli pravega medu za ponarejenega samo zato, ker je tekoč!

Mnogi čebelarji trdijo, da se pristnost medu spozna po tem, če
ga par kapljic zlijemo na led. Če na ledu ne kristalizuje, pravijo, da
je ponarejen. Drugi priporočajo, da naj se ena žlica medu nameša v
tri žlice špirita, ali še bolje 50 gramov medu raztopi v 150 gramih
špirita. Teža medu namreč ni vselej enaka. Če se na dnu posode
sesede kaj bele gošče, je med ponarejen, ker pravi čebelni med se v
špiritu popolnoma raztopi in ne pusti za seboj nobenega sledu —
razen barve in okusa.

Medarji, prodajalci in prekupci medu največkrat ponarejajo med
z dekstrinom, z globoso, s krompirjevim sirupom (s pomočjo žveplene
kisline!).

Dober čebelen med se dd ohraniti v snažnih in dobro zaprtih
posodah dolgo vrsto let, ne da bi izgubil kaj na svojem finem okusu.
Znano je, da se je našel nad 1800 let star med pri izkopavanju mesta
Pompeji, katero je bilo po ognjeniku Vezuvu zasuto leta 79 po Kri¬
stusu. In vendar je ostal popolnoma nepokvarjen in okusen.

4. Voda.

Vodo rabijo čebele, da si gasijo žejo, da zredčijo zgoščeni med
in napravijo hrano zalegi. V ta namen ližejo roso na travi in cvetju,
na zmočenih tleh in celo pri mlakah in gnojnici jih zapazimo. Gnoj¬
nico srkajo zato, ker obsega nekoliko dušika in fosforne kisline. Ima
torej gnojnica tiste redivne snovi kot obnožina. V celice vode ne
spravljajo, ker bi se jim kmalu izpridila. Največ vode porabijo spo¬
mladi, posebno prav močni plemenjaki, ki gojijo sila veliko zalege.
Zato je pametno, da si da vsak čebelar napraviti nekaj korakov pred
ali ob strani čebelnjaka napajalnik t. j. hrastova deska 8 cm  debela,'
1 m  dolga in x /s m  široka. Mizar jo s strojem ostruži in vanjo vreže
po 1 1 j 2  cm  globoke in 2 cm  široke žlebiče. Žlebiči so 2 cm  med seboj
oddaljeni in združeni s tremi počesnimi žlebiči iste velikosti. V tak
napajalnik ni treba dajati ne mahu, ne peska ali tresk, ampak le
pridno nalivati čiste vode neznatno osoljene.

Ta deska se pribije sredi med štiri po 1 m  20 cm  dolge stebriče,
da ne more zalesti v vodo razna golazen, in zgoraj na stebriče se

2 *

20

pribije streha, da na čebele, ki so priletele iskat vode, ne škropi dež.
Poleti se morajo vsaj enkrat na teden žlebiči odrgniti s krtačo, da
ne nastane v njih zelen glen in se voda ne usmradi. Da se spomladi pri¬
vabijo v napajalnik čebele, se nakaplje med žlebiče malo toplega medu.

Zgodaj spomladi je tak napajalnik neobhodno potreben, če ho¬
čemo čebelam prihraniti izletovanje in iskanje mrzle vode po mlakah
in obvarovati jih otrpnenja. Kadar pa nastane paša in dobijo čebele
dosti nektarja v naravi, postane napajalnik brezpomemben.

5. Zalega.

Od februarja do oktobra je v krepkih, zelo živahnih plemenjakih
veliko zalege. Dan za dnevom nastavlja matica drobna jajčeca v satne
celice, da se čebelna družina vedno prenavlja in množi.

Dokler čebele ne nameravajo rojiti, leže matica le čebelna jaj¬
čeca. Kadar se pa čebelna družina silno namnoži, da postaja panj
pretesen, prične leči tudi trotovska jajčeca. Naposled nastavijo čebele
na robeh satov matičnjake.

Tako torej nahajamo v panju ob različnih letnih dobah tudi
razno zalego, največkrat pa le čebelno, ker vsak panj potrebuje največ
čebel. Brez zadostnega števila čebel bi ne mogel noben panj obstati,
nobenega čebelarja razveseliti z roji ali medom. Da se zalega ugodno
razvija, je treba zanjo tudi zadostne toplote v čebelnem gnezdu ali
vališču. Ako je zalega še v odprtih celicah, potrebuje 28—30° R;
pokrita ali s pokrovci zalepljena zadovolji se z manjšo toploto, vendar
ne pod 20° R.

Zato pa tudi vsak pameten čebelar pušča odejo na panjih do
konca maja. Bolje je, da je čebelam bolj toplo, kakor da bi jim bilo
premrzlo!

Najboljša zalega je ona, ki jo leže v celice mlada, krepka, po¬
polnoma zdrava in razvita matica. Zato je treba paziti pri vseh ple¬
menjakih na kakovost matice. Po nji se da sklepati, kakšna bo zalega,
kakšen njen zarod, kakšen plemenjak. Seveda vplivajo na kakovost
in množino čebel tudi zunanje razmere in okolščine, n. pr. paša, vreme,
kraj, ročnost čebelarjeva, čebelno pleme, panj itd.

Pri slabi paši se čebele pogostoma lotijo zalege in v strahu, da
ne bodo mogle sebe in toliko zalege preživiti, jo iztrgavajo iz celic
in mečejo pred čebelnjak. Takrat jim moramo takoj podati medu.

Ako tega čebelar ne stori, uničijo vso zalego. Nekateri čebelar
pa sodi, da je tega kriva matica in jo uniči. To je pač velika zmota!
Vzrok je pomanjkanje hrane in nič drugega!

V kakšnem redu pa leže matica jajčeca?

Kadar prične matica zgodaj spomladi leči jajčeca, jih nastavi
prve dni le nekaj malega. Z lego prične na srednjem satu zimskega
gnezda ali grozda, torej sredi čebelne gruče. Potem šele prestopi na
sosedni sat in ko je tudi tam nekaj jajčec zalegla, zastavi še nekaj
jajčec na prvem srednjem satu okoli prejšnje zalege. Sedaj prestopi
na drugi, onemu srednjemu sosedni sat. Tako polagoma zastavi na
vsakem satu nekaj jajčec, kolikor jih morejo čebele gosto obsesti.

21

Mimogrede se pomudi vselej na vsakem že prej zastavljenem satu
in okoli prejšnje zalege zaleže še nekaj novih celic.

Na ta način je seveda najstarejša (prva zastavljena zalega) sredi
satov, okoli pa vedno mlajša. Pozneje pa, ko se je najstarejša zalega
že preobrazila in celice zapustila, je zopet sredi satov najmlajša in
okoli starejša, ker matica v izpraznjene celice takoj zopet leže nova
jajčeca. Čim boljše je vreme in čim boljša je paša, toliko več zaleže
matica jajčec.

Pred rojenjem zastavi jih na dan do 3000, seveda v močno ži-
valnem panju rodovitna mlada matica. Matičnjake prično čebele staviti
neposredno pred rojenjem in jih nastavijo včasih več, včasih manj.

Tl

Pod. 5. Sat z matico, čebelami, troti in celicami z medom, oziroma zalego zalezenimi.

a  matica, b  trot, na desno in levo pa čebele; c  jajčeca, stara do dveh dni; d, e ,
f, g, h  ličinke od prvega do petega dne; i  čebelica, oziroma še buba; le  z luknji¬
častim pokrovcem zalepljena zalega — znamenje gnilobe (po kužni bolezni umrla
ličinka); l  s pokrovci zalepljena čebelna zalega; m  grbasta zalega; n  zalega, za¬
stavljena po trotovkah (zato več jajčec v eni celici); o, q  iz matičnjaka lezoča matica;
p  matičnjak po čebelah ^grizen, ali šiloma odprt; r  matičnjak zaprt; s  celice z
medom napolnjene in s pokrovci zaprte. (Podoba ponatisnjena iz knjige A. Kellen-a.)

Tudi v tem imajo svoj red in kažejo posebno skrbnost. Stavijo
matičnjake navadno skozi en teden. Zato so eni mlajši, eni starejši
in matica jih tudi zalega zvrstoma.

Prav vesel sme biti čebelar plemenjaka, v katerem je vsa zalega
lepo v kolobar združena, ne da bi tupatam bila kaka celica prazna
ali pa celo obsegala mrtve ličinke, oziroma bube. Taka lepo združena
in zdrava zalega je najboljši dokaz, da je matica zdrava, rodovitna
in čebelna družina v redu. “

Ako je pa zalega raztresena, čebelna namešana s trotovsko,
tupatam kaj mrtve zalege, ali pa se na satju nahajajo celi prelazi

22

praznih celic, to kaže, da ima plemenjak ali staro ali pa nerodo¬
vitno matico. Če je pa zalega grbasta, čebelne celice pokrite z
izbočenimi pokrovci, potem gospodari v  panju trotovka.

6. Zadelavina.

Zadelavina (maža ali lepež) je smola, ki jo nabirajo čebele na
različnih rastlinah, posebno pa na popkih ali brstih topolov, divjih
kostanjev, jelš, brez itd. Zadelavine čebele ne spravljajo v celice,
ampak takoj na prostor, kjer jo nameravajo uporabiti. Prinašajo jo v
koških zadnjih nog kakor obnožino. Ž njo zalepljajo sklade in razpoke
v panjevih stenah, prilepljajo satnike in tudi dostikrat sate k panje-
vim stenam. Tudi panjeve stene prevlečejo z bolj redko zadelavino
rdečkaste barve. Da, v severnih krajih čebele z zadelavino celo zožijo
panjeva žrela v obrambo proti hudi zimi.

Te umne živalce znajo zadelavino uporabiti tudi v zdravstvenem
oziru. Če zaide kak hrošč, metulj, smrtoglavec ali miš v panj, in so
jo usmrtile, ven izvleči je pa ne morejo, jo pokrijejo z zadelavino in
tako prilepijo'k dnu panja, da jim njena gniloba ne more okužiti zraka.

Mnogi čebelarji rabijo zadelavino, katero vsako jesen nastržejo
v panjih, kot zdravilo za celenje ran, ki so si jih povzročili z opraš-
njenjem ali odrgnjenjem. V ta namen raztopijo zadelavino na pgnju,
namažejo jo na kos platna in prilepijo na rano. S tem zdravilom od¬
pravijo se tudi kurja očesa. Saj se nam še koža na rokah omaji,
ako smo se z raztopljeno zadelavino omazali.

Roke ž njo umazane si umijemo, ako si jih drgnemo s koščkom
masla toliko časa, da se speni in potem jih še oplaknemo z vodo. Pri
topljenju voska ostane na dnu posode, ker je težja kot vosek in voda.

III. Cebelno stanovanje.

V ožjem pomenu je pravzaprav le satje čebelno stanovanje, ker
v njem čebele gojijo zalego, vanj izlivajo iz golše nektar in spravljajo
cvetni prah.

V širšem pomenu besede je pa čebelno stanovanje ovoj, v ka¬
terem je satje shranjeno, da ga solnce ne raztopi, dež in veter ne
polomi, zunanji čebelni sovražniki ne razdenejo, pozimi pa v njem
čebele ne zmrznejo. Zato pa tudi roji, ki čebelarju uidejo, iščejo za¬
vetja v raznih drevesnih duplinah, skalnih razpoklinah, zemeljskih
jamah ali luknjah, med koreninami grmovja, strešnim tramovjem in
drugod. Tam šele prično s stavbo satja, svojega lastnega in pravega
gnezda.

V prastarih časih se ljudje za čebele niso dosti brigali in zato
so živele v divjem stanju. Le takrat se je človek pobrinil zanje, ka¬
dar jih je kje v gozdu našel, da jih je oropal.

Ko so pa pričeli ljudje bolj in bolj spoznavati in ceniti čebelo
in zlasti njene izdelke, premišljevali so, kako bi jo udomačili. Že prvi

23

poizkusi — nekaj sto let pred Kristusovim rojstvom — so se posrečili.
Odžagane dele dreves (debla) s čebelnimi duplinami so premestili iz
gozdov v bližino vasi, in ker čebele niso ušle, zanesli so jih k hišam
in postavili na sadovnjak. Pozneje so jim pričeli napravljati panje.
Od močnega, en seženj dolgega smrekovega debla so podolgoma od¬
žagali debel krajnik. Oba dela so primerno izdolbli. Krajnik je služil
panju za pokrov, ostalo deblo za gnezdo — vališče in medišče. Pri
dnu so napravili 1—3 žrela. (Glej pod. 6.) Nekatera debla so pustili
pokončna. Pri dnu žrelo, zadaj vratiča. Pozneje so pričeli enostavno
zbijati panjove razne velikosti in oblike iz močnih desk. Uporabljali
so zanje največkrat smrekov les, ker lipovega in vrbovega, ki je za
to najboljši, ni bilo toliko na razpolago. Umljivo je, da so rabili za
močan roj večje, za manjši roj panj manjše mere. V večjem panju
se močan roj hitreje razvija, ker ima dovolj gorkote in za zalego
dovolj prostora.

Najboljši so panjovi, ki jih po potrebi lahko povečamo ali pa
zmanjšamo.

Kakor so imeli nekdaj, tako imamo tudi sedaj dvojno vrsto
panjev, stoječe in ležeče. Kateri so boljši, ni mogoče presoditi. Enemu
prijajo stoječi, drugemu zopet ležeči. Ta z uspehom čebelari v sto¬
ječih, oni pa s tistim uspehom v ležečih.

Stoječi panjovi so razdeljeni na dve ali več nadstropij. Prostor
za medišče se nahaja zgoraj, navadno v tretjem ali celo četrtem nad¬
stropju ali predalu. Spodaj je pa vališče. Pri ležečem panju je vališče
spredaj, medišče zadaj ali pa v nastavku. Prvi čebelarji seveda niso
poznali nobene notranje oprave
pri svojih panjih. Stresli so
roj v prazen in snažen panj,
ne da bi bili vanj nalepili kaj
satja. Istotako delajo še dan¬
danes naši čebelarji s kranjiči.

Pozneje so Grki in za njimi
tudi Francozi vkladali pod
strop panja deščice z nalepki,
torej z začetki satja. (Nemški
čebelarji pripisujejo iznajdbo
premakljivega v  satja Dzierzonu, pa kakor vidimo, so jo že prej po¬
znali drugi.) Čebele so se takoj oprijele satnih začetkov, jih daljšale
in slednjič tupatam pritrdile. Namesto deščic je pričel menda baron
Berlepš rabiti okvirčke. Gorenja deščica okvirčka je bila nekoliko
daljša od spodnje in to zato, da je lahko visela v žlebičih stranskih sten.

So torej stoječi ali ležeči panji ali brez okvirčkov ali pa z
okvirčki. Panje brez okvirčkov imenujemo panje z nepremakljivim
satjem, panje z okvirčki pa zovemo panje s premakljivim satjem.

Pod. 6. Prvotni panj: izdolbljen hlod.
a  pokrov; b  spodnji del panja.

1. Kranjič.

Kranjič, ali kranjski panj, obstoji iz šesterih desk od 1 1 / 2  do
2 1 j i  cm  debelih, znotraj površno ostruženih. Dolg je od 70 do 80 cm,
širok 25 do 30 cm  in visok 18 do 22 cm.  Spodnja deska, ki služi

24

panju za dno, je zaradi brade daljša za 8 do 10 cm,  torej 80 do 90 cm
dolga. Stranici morate biti vsaj 2 cm  debeli, da se na nju pribije dno
s 4 ali 6 kovanimi žeblji, ker le potem se lahko odvzame in satje v
panju po potrebi pregleda, izreže itd.

Sprednja končnica panja je navadno k stranicam pribita. Le po
nekaterih krajih Gorenjske in Koroške jo zapahnejo v straničine za¬
reze, da se lahko odstrani in pogleda tudi od spredaj v panj. Zadnja
končnica se uporablja namesto vratič in zato zapada v zareze stranic
in se pritrdi ali z vijakom ali pa z žebljem, da ven ne pade.

Žrelo je pri dnu sprednje končnice in navadno do 10 cm  široko,
pa do 8 mm  visoko.

Ker se pa pokrov ob času hude vročine prerad zveži in upogne
in se vsled tega vratiča težko odpirajo, je pametno, zadaj pri odprtini
tikoma pod pokrovom počrez pribiti nad vratiča 2 cm  debelo latico
iz trdega lesa. Seveda so potem vratiča toliko nižja. Sprednja končnica
se poljubno poslika ali vsaj pobarva.

Les se rabi pri izdelovanju kranjičev različen. Največkrat smrekov.
Pa kakovost lesa ne igra tukaj posebno važne vloge, ker so panji
pozimi obloženi z otavo ali mahom, poleti pa naloženi v skladnico

drug vrh drugega in vštric tako, da jih ne
more solnce pregreti. Da je le les dobro
presušen in ni grčav! Grče dostikrat odje-
njajo in napravijo razpoke, skozi katere
se potem seli v panj razna golazen, mravlje,
veše, strigalice i. dr.

Pametno je posekati za panjove na¬
menjeni les na solnčni strani gozda že proti
spomladi, ko prične sneg kopneti, da se do
uporabe les popolnoma presuši.

Sprednja končnica naj bi bila vselej
iz lipovega ali topolovega lesa, ker je ta
les prav slab prevodnik gorkote. Še bolje
bi bilo, ako bi bila narejena iz dvojnih sten,
med katere se nasuje žaganja namešanega
s pepelom.

Kdor je pa namenil svoje kranjiče za
trgovino, ta naj pazi, da bodo panjovi zunaj
merjeni le 70 cm  dolgi, 30 cm  široki in
11 cm  visoki. Deske naj bodo debele za
stranici in vratiča 2 cm,  za dno in pokrov
le lVs cm,  sprednja končnica 2% cm.

Pri izdelovanju panjev naj se vsakdo varuje površnosti! Vsak
čebelar naj ima zase vse panjove natančno enako velike. To je po¬
sebno važno za skladnice in prepeljevanje panjev. Zunaj pa gladko
ostruženi, znotraj pa zadostuje, ako niso preveč kosmati. Po raskavih
stenah se čebele hitreje in varneje premikajo.

Res so kranjiči zelo preprosti panji, a tudi v njih se z uspehom
čebelari, če je čebelar skrben in marljiv. Za kmeta in delavca, ki ima

25

premalo časa za čebelarstvo, je ta panj najbolj prikladen. Sicer ima
pa tudi svoje neoporečne ugodnosti. Je najcenejši, čebele v njem dobro
prezimijo, ker je nizek in zato dovolj topel, spomladi se hitro mno¬
žijo in za prevažanje v pašo kaj pripraven. Poleg tega vzame malo
prostora v čebelnjaku in vsa njegova oskrba je zelo enostavna, pre¬
prosta.

2. Slamnati panj.

V sosednjih deželah, zlasti na Hrvaškem, v Istri, pa tudi na
Koroškem, gojijo čebele tudi v slamnatih panjih. Še več slamnatih
panjev nahajamo na Ruskem. Ti panji niso napačni, ker so ceni in
gorki, vrhutega pa tudi suhi. Le ko bi ne bili tako priljubljeni mišim
in veščam.

Mnogim čebelarjem pa ne ugajajo, ker niso (zlasti valjarji in
obodniki) tako pripravni za premakljivo satje kot leseni panji in ker
ob hudi vročini pletilna vrv, s katero so slamnate kite* vezane, rada
poka in slama na površju kosmati.

Po zunanji obliki nahajamo več vrst slamnatih panjev.

Po severnih krajih — zlasti po Nemškem — delajo s pomočjo
v ta namen urejenih stiskalnic slamnate stene. Slamo stisnejo s stis¬
kalnico, zvežejo s pletilno vrvjo in zasadijo v leseni okvir. Iz štirih
takih sten poljubne velikosti sestavijo panj. Dno in strop je lesen.
(Glej podobo 7.)

Da so taki panji bolj trpežni, napojijo slamnate stene in tudi
les s karbolinejem. Nekateri jih namažejo z zmesjo apna in zdrob¬
ljenega lesnega oglja s firnežom namešanim, s kostnim pepelom ali
pa s kravjekom, razredčenim z apnom.

Kadar se ta maža na slami posuši, jo po¬
mažejo s poljubno oljnato barvo.

A mislim, da je bolje napojiti jih s
karbolinejem in to zato, ker take stene,
namazane z eno ali drugo omenjeno zmesjo,
ne izpuščajo notranje panjeve vlažnosti oz.
vročine.

Najbolj navadna slamnata panja, raz¬
širjena zlasti na deželi, sta obodnik in
valjar. (Glej podobo 9 in 10.) Oba sta sple¬
tena iz slamnatih kit. Pri pletenju se upo¬
rablja najrajši ržena slama, ker je najdaljša.

Vsak panj obstoji iz 2 do 4 takih slamnatih
kit po 4 do 6 cm  debelih. Kite se ovijejo s pletilno vrvjo in položene
druga vrh druge se dobro skupaj sešijejo. Na robu gornje kite je
prišita še druga 5 cm  debela kita, da se more na panj po potrebi
ali povezniti slamnati pokrov, ali pa medišče. Če hočem slamnat panj
pripraviti za premakljivo satje, moram vanj zgoraj pod pokrovom
znotraj prišiti še eno kito ali pritrditi ploščice, na katere potem lahko
obešam okvirčke ali pa le deščice s satnimi začetki.

* Po nekaterih krajih jih imenujejo „slamnate klobase".

26

Medišče, ki ga lahko poveznem na panj, je ali slamnato ali leseno.
Navadno ima na eni strani okence, da se lahko vanj pogleda, če je
že z medom napolnjeno in če ga je treba izprazniti.

Velik je tak panj navadno 36x40 cm,  t. j. širok je 36 cm,  visok pa
40 cm.  Razpoke, kise tuintam lahko pokažejo, zamažejo se z mastno ilovico.

Valjar je za čebelarska opravila bolj pripraven kot obodnik in
se tudi lažje pripravi za notranjo opravo.

Samoobsebi se razume, da so
taki panji ceni, zlasti, če si jih zna
čebelar sam napraviti in vrhutega
še slamo prideluje. Tudi so čedne
zunanjosti, ako so lepo uvrščeni
na enako druga od druge oddaljenih
policah v ličnem čebelnjaku.

Pletenje slamnatih panjev je
čisto enostavno — vendar ga je
treba prej videti. Praktičnemu in
ročnemu čebelarju pa zadostuje, da
si tak panj le ogleda. Pri napravi
valjarja izžagamo si za kalup okro¬
glo prav debelo desko. (Ali dve
drugo vrh druge pribijemo tako, da
lesna vlakna ene deske drže onim
druge deske navzkriž.)

V to desko zabijemo ob
robu količe poljubne visokosti.
(Glej pod. 8.) Okrog teh potem ovi¬
jamo kito.

je lahko le ena, ker se vanjo vedno lahko vpleta toliko
je vedno enako debela. Da je povsod enako debela, to do¬
sežemo z železnim obročem, skozi katerega porivamo kito in takoj
ovijamo s pletilno vrvjo. Obroč nam naredi vsak kovač. Premer obroča
naj bode 4 cm  ali še nekaj več, kakor že hočemo imeti kito debelo.
Pletilno vrv si pa kupimo pri kaki čebelarski tvrdki.

Pod. 9. Slamnati valjar.
a  deska podstavec; 6 pokrov; c panj:
vališče; d  veha.

Kita
slame, da

3. Kranjski čebelnjak.

Koder hodiš po Sloveniji, povsod y najdeš panje spravljene v po¬
sebni utici — čebelnjaku ali uljnjaku. Čebelnjak daje jim zavetje pred
dežjem, vetrom, pa tudi pred zlobno roko zlikovcev. Pozimi se pa v
njem čebele lažje obvarujejo vsakega vznemirjevanja. Narejeni so
kranjski čebelnjaki skoro vsi po enem in istem vzorcu. Večji in manjši,
višji in nižji jz raznega lesa, prepogostoma za svoj namen prenerodni!
Mera čebelnjaka naj bi bila tale.

Znotraj širok 2 m  60 cm  in dolg 3 m 60 cm.  Vrata morajo biti

1 m 90 cm  visoka in 90 c»j y široka. Sprednja odprtina namenjena panjem

2 in pol metra visoka. Čebelnjak naj ima tudi okno, katero naj bo
vsaj 60 cm  široko in 1 m  visoko. Police naj bodo premakljive (ne pa
vdelane in pribite!) in sicer zato, da se poljubno vzdignejo oz. znižajo
po visočini panjev. Les mora biti popolnoma suh. Streha naj bo

27

pokrita s tankimi deskami in na teh pribit eternit, ki je za take stavbe
najboljši. Pozimi zdrsne takoj raz njega sneg, poleti pa brani notranjost
pred neznosno vročino in tudi toča debela kot golobja jajca te strehe
ne prebije. Streha mora spredaj segati naprej za pol ali celi meter,
da dež ne škropi in solnce poleti predolgo in prehudo ne pripeka na
panjove. Da bo čebelnjak bolj trpežen, je pametno pobarvati ga z
oljnato ali firneževo barvo. Pred
čebelnjakom imelo bi biti vsaj za
poldrugi meter praznega, s peskom
posutega prostora, da veter ne po-
meče čebej, ko se vračajo iz paše,
v travo. Čebele ob hladnem vre¬
menu v travo vržene, otrpnejo in
tudi sicer iz nje ne morejo hitro
vzleteti. Sicer se pa lahko poleti
skriva in potuhne v visoki travi
žaba, ki vse utrujene čebele po travi
hlastno pobere in požre. S peskom
je dobro prostor pred čebelnjakom
posuti tudi zato, ker gorkota peska,
ki ga je solnce opoldne pregrelo,
spomladi marsikatero otrplo čebelo
vzdrami, da oživi in odleti v svoj dom.

V prejšnjih časih so čebelarji
mislili, da mora biti vsak čebelnjak
obrnjen proti jugovzhodu; izkušnja
nas pa uči, da na smeri čebelnjaka
ni toliko ležeče.

Da je le čebelnjak zavarovan pred burjo ali mrzlimi severnimi
vetrovi s kakim primerno visokim zidom ali močnim lesenim plotom.
Da, nekateri čebelarji celo trdijo, da čebele v čebelnjakih, obrnjenih
proti severu ali vzhodu, bolje uspevajo kakor v obrnjenih proti jugu
ali jugovzhodu, in sicer zato, ker spomladi tako trumoma ne izletujejo,
kasneje zalego nastavljajo in jih torej manj otrpne in umrje, kar je
verjetno. Izkušnja nas namreč uči, da se največ čebel poizgubi zgodaj
spomladi, in zakaj ? Omenil sem že. Solnce greje v panje, ki so proti
njemu obrnjeni, čebele vabi ven in matico sili k nastavljanju zalege.
Za zalego potrebujejo vode in če potegne mrzel veter, kadar gredo
ponjo, otrpnejo.

Nerodno in nespametno je postavljati čebelnjak med visoko
zidovje ali visoke hiše, da bi morale čebele črez strehe letati. Isto
velja o postavljanju čebelnjaka med visoko drevje. Torej ga je treba
postaviti na odprtem vrtu tako, da je vsaj sprednja čebelnjakova
stran visokega zidovja in drevja prosta, da morejo čebele na pašo
neovirane izletavati in se vračati. Blizu svinjaka, hleva, mlake ali
luže, poleg stranišča postavljati čebelnjak, mislim, da pač nikomur
ne pride na misel.

Tudi preblizu cest ali potov, koder se goni živina, vozari ali pa
vedno hodi, ni priporočljivo postavljati uljnjaka. Dostikrat se je že

Pod. 10.

a  deska, podstavec; 6  veha
vališče.

Slamnati obodnik.

c panj,

28

pripetila nesreča. Čebelam je posebno neznosen konjski pot in mnogo¬
krat so že napadle v obližju čebelnjaka stoječega potnega konja in
ga tako opikale, da je poginil. Tudi z ljudmi je sitnost, ako katerega
mimogredočega naženejo in opikajo.

Da tudi preblizu reke, ribnjakov ali jezer ni koristno čebelnjakov
postavljati, je umljivo, ker veter mnogo zlasti s paše vračajočih se
in obteženih čebel pomeče v vodo, iz katere zanje ni več rešitve.
Slabo vpliva na čebele zoperni dim iz tovarn, ropot v kovačnicah in
fužinah, posebno pa prepih.

V bližini čebelnjakov naj bodo le bolj nizka drevesa, da ne
bodemo imeli preveč sitnosti z ogrebanjem rojev, ki se kaj radi
usedejo ravno na vrhove visokih dreves.

IV. Cebelna paša.

Prvi pogoj uspešnega čebelarstva je izdatna paša in ugodno vreme,
da jo morejo čebele izkoristiti.

Naj dela čebelar karkoli hoče, ima naj čebele najboljše pasme
in tudi najdelavnejše, naj je sam še tako marljiv in umen, če pa ni
paše in ugodnega vremena, je zastonj njegov trud. In vendar se za
ta prvi in najimenitnejši pogoj tako malo brigamo.

Glede čebelne paše delimo kraje na bogate, srednje in revne.

Kjer čebele najdejo takoj spomladi in potem skoro nepretrgoma
do kasne jeseni izdatno pašo, tak kraj spada med bogate za čebelno
pašo. V takih krajih berejo čebele na telohu, leskah, jelšah, vrbah,
borovnicah, brezah, vresju, topolih in ogrščici, mecesnu, javorjih,
hrastih, sadnem drevju, na smreki, jelki, detelji, regratu, lipi, aka¬
cijah, kostanju, plavicah, in sploh poljskih in travniških cvetlicah,
češminju, malinjakih, esparzeti in lucerni, solnčnici, boreču, ajdi in
jesenskem resju.

Revni so pa kraji za čebelarja, kjer so čebele navezane le na
travniške cvetlice, nekaj drevja, malo vresja in neznatno ajde.

Kot srednje dober velja kraj, kjer se seje ajda in nahaja obilo
jesenskega resja, poleg navadnih travniških in poljskih medunosnih
cvetlic.

Ali se da zboljšati čebelna paša? Da! A zboljšati jo morejo le
kmetovalci in vrtnarji s tem, da v obilni meri sejejo in sadijo medu-
nosne rastline. Posameznik ne zmore veliko — če ni veleposestnik
in ni navdušen za čebelarstvo. Pač pa bi več kmetovalcev združenih
v kakem čebelarskem ali kmetijskem društvu kaj lahko zboljšalo
čebelno pašo.

Naj bi se na pr. 8—‘10 takih čebelarjev dogovorilo o pravem
času lepo skupno sejati eno vrsto medunosnih rastlin — pozneje pa
zopet drugo itd. Ni mogoče, da bi se tak poizkus ne obnesel vse¬
stransko dobro! Seveda bi bilo treba obsejati vselej nekaj hektarov!

29

Na primer, prav zgodaj spomladi nasejati boreča, za njim v aprilu
facelije in po tej trokošnje esparzete. Ko bi pričela cvesti facelija
(v aprilu vsejana prične cvesti v juniju), bi se boreč, ki tako bogato
in vedno cvete, pokrmil. Preden bi pa odcvetela facelija, pričela bi
cvesti esparzeta, ki bi se pustila odcvesti za seme, ker se isto prav
dobro proda. Tako bi čebele v tem kraju imele vedno prav dobro
pašo. Čebelarji kmetovalci poizkusite! Boreč in tudi facelija je prav
dobra krma za živino, kadar se je privadi.

Navadno leta čebela na pašo od 1—2 kilometrov daljave, torej
nekako pol ure daleč, in vsaka posamezna čebela pri enem in istem
izletu nabira navadno le iz ene in tiste vrste cvetja med in obnožino.

Pod. It. Čebelnjak z navadnimi kranjskimi panji. (Na „Pili“ pri Št. Joštu.)

Seveda, če v tej oddaljenosti ni nikakoršne paše, leti tudi dalje —
do šest kilometrov zračne daljave — a ker se zato toliko kasneje
vrača, se celice silno počasi polnijo z nektarjem.

Kajpada iste medunosne rastline ne medijo povsod enako in tudi
ne ob tistem času. Mnogi čebelarji se na pr. kako leto pritožujejo, da
v njihovem kraju niso čebele ničesar nabrale na lipah, drugi se pa
v drugem kraju zelo hvalijo ravno s to pašo.

Paša je namreč odvisna Qd vremena, podnebja, lege posameznih
krajev, lastnosti zemlje in tudi od časa, kdaj se prične. Tudi na ka¬
kovosti čebel, oziroma na plemenu je veliko ležeče.

30

Pod. 12. Grebljica.

To mora čebelar uvaže-
vati in vse okoliščine dobro
poznati. Ako hoče glavno
pašo svojega kraja izkoristiti,
goji le močne in zdrave če¬
belne družine, katere zapore¬
doma šest tednov pred pričet¬

kom glavne paše po spekulativnem pitanju pomnoži, da ima ob času
iste pripravljene prav močne čebelne polke. (Glej članek: „Oskrbo-
vanje plemenjakov do rojev.“) Le močne čebelne družine dajo čebe¬
larju kaj dobička, zlasti še ob najboljši paši.

Omenil sem, da je uspeh čebelarstva tudi odvisen od vremena.
Dobro medijo rastline cvetoče ob mirno vlažnem, pa soparnem vre¬
menu. Najbolje pa ob lepih dnevih, ki sledč mrzlim pa vlažnim nočem.

Čebelno pašo zmanjšuje dim iz tovaren in lokomotiv, ker okajene
cveteče rastline manj medijo, občutno hladno, deževno ali viharno
vreme z bliskom in treskom.

Včasih pa je prav dobra paša, a vreme tako nestanovitno, da čebele
komaj prilete na pašo, pa morajo zopet hitetina dom, da jih ploha ne ujame.

Takrat pač čebelar poveša glavo! Komaj je dočakal po dolgo¬
časni zimi zaželjene spomladi in tu mu splava ves up po vodi.

Če se je glavna paša slabo obnesla, potem je malo upanja, da bi
to leto čebelaril z dobičkom. Dostikrat mora sredi najobilnejšega
cvetja — pitati, ako noče, da mu čebele ne pomečejo zalege iz panja.
A to pitanje je drago! Zato Bog daj vsem čebelarjem ugodno vreme —
vsaj ob glavni krajevni paši!

K sklepu moram še na nekaj opozoriti.

Manjše čebele lažje izkoriščajo medovanje cvetlic kakor večje,
zlasti pri rastlinah, ki imajo bolj ozke cvetne čaše, ker lažje pridejo
do nektarja.

Tudi se zagotavlja, da imajo manjše čebelice daljše jezike ali
sesalnike kot večje čebele, in to zato, ker imajo bolj razvita grizala
in jezik v nadomestilo za bolj zakrknjena spolovila. Večje čebele pa,

da imajo manj razvita grizala
in sesalnik, a zato pa da imajo
bolj razvita spolovila. Odtod oni
pojav, da se večje čebele ob
času brezmatičnosti lotijo na¬
stavljanja trotovskih jajčec.

S tem bi si tudi razložili
ono mnenje starih čebelarjev,
da so manjše čebele bolj pridne
kot večje in da majhne celice
prav starega satja, v katerem
se čebelice izležejo, prav nič
ne vplivajo na množino nabra¬
nega medu.

Pod. 13. Satni noži.

31

v

V. Čebelarsko orodje.

Vsak kmet, obrtnik, delavec mora imeti razno orodje, s katerim
izvršuje delo svojega poklica. Tako tudi čebelar. To sicer vsak dobro
ve, ali malokateri ve, kje in kdaj naj si ga naroči. Vse čebelarsko
orodje dobiš sedaj v zalogi „Cebelarskega društva za Slovenijo v
Ljubljani^ poleg škofije v Jugoslovanski knjigarni. Le glej, da si ga
naročiš že pozimi, pa ne šele takrat, ko ga že rabiš.

1. Grebljica.

Na dnu panja se zlasti tekom zime nabere veliko voščenih od¬
padkov od pokrovčkov satnih celic, katere čebele razgrizejo, da me¬
dene celice odpro in da morejo iz njih jemati med ali obnožino. Med
odpadke padajo tudi mrtve čebele iz čebel-
nega gnezda, veliko obnožine, prah, čebelni
lasci in tupatam kak košček voščin. Vsi ti
odpadki obsegajo okrog 40°/ 0  voska.

Pametno je, da čebelar pred glavnim
čebelnim očiščevalnim izletom postrže in
pomete vse to iz panja, da prihrani čebe¬
lam trud s pospravljanjem, in nabrane od¬
padke shrani. Če pa ni mogoče dno panja
postrgati pred izletom, ker čebele že ven
silijo, naj ga postrže proti večeru, kadar
so čebele že nehale izletavati. Vrhutega
bodo potrebovale svoje moči za druga bolj
koristna in bolj potrebna opravila, kakor je
snaženje panjevega dna! Škoda torej truda
in še večja škoda čebel, ki pri tem opravilu
zgodaj spomladi poginejo. Saj je znan če¬
belarjev pregovor: „Jeseni deset čebel za
krajcar, spomladi le ena!“ Da se torej pri¬
hrani čebelam nepotrebno in zanje nevarno
delo, imamo za ostrganje panjevega dna
grebljico, ki obstoji iz dolge železne, na
koncu zakrivljene paličice.

Paličica mora biti tako dolga, kolikor
so dolgi panji, s katerimi čebelarimo. Zakrivljeni del je na spodnji strani
pribrušen. Na drugem koncu je paličica "zakrivljena v 6 mm  široko
kljukico, s katero se zareze pri panjih z notranjo opravo ostržejo,
če so jih čebele z zadelavino zamazale. S kljukico tudi lahko poteg¬
nemo okvirčke iz panja.

Pod. 14. Smoker.

2. Izpodrezilo.

Vsak čebelar brez razlgčka nujno potrebuje pri raznem čebe¬
larskem opravilu pripravnega noža. Pri navadnih kranjskih panjih je
treba spomladi sate izpodrezati, da dobijo čebele prostor za novo

32

satje in matične celice. Dostikrat pa tudi satje, zlasti v
nizkih panjih, pozimi pri dnu in zadaj splesni, in ga treba
odstraniti. Najbolje ga je s tankim nožem izrezati in
takoj v vosek raztopiti. Pri panjih s premakljivim satjem
je pa čebelar po okoliščinah prisiljen, včasih kak sat
izrezati iz satnika in ga nadomestiti s kakim boljšim, ali
čebelnim, ali z umetnim. Tega treba zopet po velikosti
odstranjenega prirezati, da ga lahko in dobro pritrdi
v okvirček.

V vse te naštete in tudi nenaštete namene nam
dobro služi tenak, na obeh straneh brušen, pa ne preveč
oster nož, z držajem vred 40—45 cm  dolžine. (Glej pod. 13.)

3. Kadilnik.

Ročni kadilnih Napredni in umni čebelar poslužuje se kadilnika
c  le ob pregledovanju panja, pri odjemanju medu ali sploh

pri kakem večjem čebelnem opravilu, pri katerem se čebele lahko
razdražijo. Marsikdo se za čebelna žela niti ne zmeni, ker mu rana
ne oteče in tudi posebnih bolečin ne čuti. Tak čebelar seveda nobe¬
nega kadilnika ne potrebuje in ga tudi nima. A vsi nismo take narave
in tudi ne enako močnih živcev. Zato si pomagaj, kakor veš pa znaš.

V pomirjenje čebel ali pa vsaj v obrambo proti njihovim želom
nam dobro služi hladni dim.

Kdor je kadilec, zadostuje mu, da si, preden se loti kakega
čebelarskega opravila, zapali pipo ali pa smodko.

A ker ni varno sukati se zlasti okrog slamnatih panjev z gorečo
smodko, in je pipa človeku tudi na poti, ker je ne more vedno držati
v ustih, zato se čebelarji splošno poslužujejo kadilnika. Čebelarske
tvrdke nam ponujajo kadilnike raznovrstnih oblik.

Najpreprostejši kadilnik je železen lonec, v katerega vržemo
nekaj žrjavice ih na to malo trhlega lesa. A ker ta preprosti kadilnik
preveč kadi in tudi prehitro ugasne, in ker dim ne moremo po svoji
volji obračati, kamor bi bilo treba, zato si moramo omisliti in kupiti

kaj boljšega.

a)  Pri kadilniku, ki ga
„smoker“ imenujemo, pritrjen je
navadni ročni meh k pločevinasti
valjasti posodi. V tej se nahaja
zopet druga mrežasta posoda, ne¬
koliko odmaknjena od sten prve
posode.

V znotranjo mrežasto ali
luknjičasto posodo se deva trhel
les (na pr. vrbov) ali kake pla¬
tnene cunje, sploh kaj lahko
vnetljivega, tlečega in čebelam
neškodljivega. Ko smo s to ali
Pod. 16 . Boschov kadilnik. ono tvarino smoker (kadilnik)

Pod. 15.

33

nabasali, jo zažgemo. Dim se vali iz posode skoz cev, na katero
lahko nasadimo še manjšo zakrivljeno cevko, s katero se da potem
dim voditi in obračati tja, kjer ga potrebujemo. Da nam ogenj v kadil-
niku ne ugasne, ga z mehom razpihujemo. Kadar dima ne rabimo
več, položimo ga na mizo in cev zamašimo. Ako ga pa rabimo le ob
gotovih trenotkih in nočemo, da bi ugasnil, ali pa prehitro in pre¬
obilno kadil, ga postavimo navpično, s cevjo kvišku obrnjeno. Takrat
kadi polagoma, dokler je v njem kaj tleče tvarine. (Glej pod. 14.)

b)  Ročni kadilnik obstoji iz lesenega obodka (glej pod. 15), v
katerem je zadelana močna kositrna valjasta posodica. Spodaj je luknji¬
čast pokrovček, viseč na zavesnicah, da se lahko zapre ali odpre.
Ta spodnji podkrov služi kadilniku za podstavec — oziroma za dno.
V zgornjo okroglo luknjico se vtakne svinčena zakrivljena cev. Dim
se vali iz tleče tvarine v posodici v zgornjo cev in tam ga s pri¬
tiskom balončka podi čebelar v določeno smer. Ta kadilnik je ličen
pa tudi priročen, samo, da ogenj v njem hitro ugasne in treba ga je
na pr. pri pregledovanju panjev za vsakega posebej vžigati.

c)  Švicarski, Boschov kadilnik, kakor ga kaže pod. 16, je tudi
jako praktičen. Zgornji pokrov se odpre, posoda nabaše s tlečo tva¬
rino in spodaj zažge.

4. Čebelna kapa.

Marsikateri čebelar - začetnik po čebelnem piku silno oteče.
Da je oteklina, zlasti na glavi, silno neprijetna, to vsak dobro vč.
Ali ko bi bila samo oteklina nasledek čebelnega poljuba, bi ne
bilo tako hudo; pa čebelni pik nam povzroča dostikrat hude bolečine,
posebno na bolj občutljivih mestih glave, zlasti v bližini očes.

Pod! 17. Čebelna kapa.

Zato si čebelarji zavarujejo glavo pred čebelnim pikom z mrežasto
kapo. Taka kapa je narejena iz platna in je podobna vrečici, ki
je na eni strani pri dnu odprta. Ta odprtina je zamrežana z gosto
žimnato mrežico, da se, ko se vrečica potegne na glavo, lahko vidi
Umni čebelar. 3

34

in tudi sope skozi njo. Za kadilce je v mrežo všit košček mehkega
križem narezanega usnja, nekako v spodnji tretjini mrežice, da čebelar
lahko skozi njo potegne smodko ali pipino cev.

Taka kapa (glej pod. 17) sicer dobro služi svojemu namenu
in čebelarja popolnoma zavaruje pred čebelnim pikom, ako spodnji
del kape zatakne pod suknjo, da kaka čebela od spodaj ne zleze v
kapo, a čebelarju postane v njej kmalu prevroče.

Bolj priličen je pajčolan ali gosta pletenina, sešita v podobi vrše
in na enem koncu zadrgnjena z gumijevo vrvico. To potegnemo črez

Pod. 18 . Pajčolan.

klobuk in spodnji konec vtaknemo pod telovnik ali suknjo. Ker ima
zrak od vseh strani pristop k obrazu, zato je bolj hladna. (Glej pod. 18.)

Na ponudbo so tudi različne rokavice, gumijeve ali pa narejene
iz goste pletenine, katerih čebelni pik ne predre. Marsikateri čebelar-
začetnik jih kupi, ker se žela boji kot vrag križa, a jaz vsakomur
odsvetujem rabo rokavic. Kdor si hoče prislužiti častni priimek „če-
belar“, naj se le privadi čebelnega pika! Sicer je pa vsako opravilo
pri panjih, ako ima čebelar nataknjene rokavice, silno nerodno. Prsti
niso gibčni, rokavice se pomažejo z medom in potem lepijo, človek
ne čuti čebel pod rokama in zato marsikatero pritisne — skratka:
proč z rokavicami!

5. Koritce.

Čebele krmimo in napajamo na trojen način. Nekateri čebelarji
krmijo, oziroma napajajo čebele pri žrelu. Drugi zopet zadaj za va-
liščem in slednjič, in to večina čebelarjev, priporoča pitati in napajati
čebele zgoraj nad vališčem ali čebelnim gnezdom. Previden in ročen
čebelar si lahko izbere eden ali drugi omenjeni način in doseže go¬
tovo svoj namen.

Krmimo čebele iz dveh vzrokov. Ali za silo, da jim dopolnimo
zalogo medu, ako se niso mogle preskrbeti s potrebnim živežem, in
bi sicer stradale ali celo poginile za lakoto. Spekulativno jih pa pitamo
spomladi ali meseca avgusta, da nam matica zastavi veČ zalege in se
tako za glavno pašo, oziroma za prezimljenje pomnoži čebelna družina.

Za vse vrste krmljenja ali napajanja imamo posodice raz¬
lične oblike.

35

Čebelarji na deželi izdolbejo košček gladko obrezane lipove ali
bukove deščice in tako napravijo koritce, ki drži eno osmino litra.
Na tekočino položijo nekaj tenkih tresk ali slamnih steblic in koritce
porinejo v panj v bližino čebelnega gnezda.

Namenu spekulativnega pitanja tako majhno koritce menda za¬
dostuje, nikakor pa ne v dopolnovanje zaloge medu, ker je premajhno.
V dopolnilo medene zaloge treba pokladati čebelam najmanj x / 2  do
1 litra naenkrat. Kdor ima vedno pripravljene medene sate, ne po¬
trebuje koritca, ker odpre celice in obesi oz. vtakne sate v panj.
Kdor pa nima medenih satov, naj si
napravi rajši malo večje koritce, držeče
vsaj pol litra tekočine. Namesto tresk
ali slame naj se pa rabi za pokrivanje
tekočine plavačica. Plavačica je deščica
za 2—3 mm  manjša kot je dno koritca,
urezana je iz trdega lesa, na pr. hrasto¬
vega in izvrtana tako, da je v njej
luknjica pri luknjici. Taka plavačica je
bolj pripravna kot treska ali slama in
to zato, ker lepo nepremakljivo leži na
površju tekočine, medtem ko se slama
ali treščice pod težo čebel upognejo —
umaknejo in čebele lahko v tekočini Pod. 19. Lesa.

utonejo.

V plavačico pa je dobro na vsakem voglu spodnje strani zabiti
žrebljiček, ki moli iz deščice za 6 mm.  To zato, da plavačica ne pade
popolnoma na dno koritca in da čebele lahko vso tekočino poližejo,
tudi pod plavačico. — Krmljenje čebel skozi žrelo v naših krajih ni
v navadi in ga zato ne opisujem.

Krmljenje čebel od zgoraj nad vališčem je najboljše, a pri kranj¬
skih panjih z nepremakljivim satjem se ne more tako lahko uporabiti,
in zato o njem več v drugem delu te knjige.

6. Lesa in zatvornica.

Leso rabimo za nepopolno, zatvornico pa za popolno zapiranje
panjevega žrela.

Popolnoma zapremo žrelo z zatvornico, ako je panj prazen, da
se nam v njem ne naselijo pajki, strigalice, mravlje, ose ali celo
miši, ker ta golazen onesnaži in pokvari panj.

Z leso je pa treba pripirati žrelo zoper roparice in pri vzim-
ljenju, da se zabrani zlasti rovkam vhod v panj, ne pa svežemu zraku.

Ker ima malodane vsak čebelar lese in zatvornice svoje lastne
iznajdbe, zato je nemogoče vse vrste les in zatvornic opisovati. Sicer
bi bilo to tudi nepotrebno.

Preprosti čebelarji na deželi, ki čebelarijo v navadnih kranjskih
panjičih, si narežejo nekaj debeljših tresk in iz teh urežejo deščice,
primerne velikosti žrela — pa so zatvornice narejene. Nekaj takih
deščic pa spodaj preluknjajo ali izpodrežejo, in te jim služijo za lese.

3-

36

(Pod. 19 rt.) Take preproste zatvornice in lese zadostujejo. Ali pa za¬
taknejo v vsako stran žrela po en količek in oba na sredi zvežejo
z žico. (Pod. 19 b.)

b

c

Pod. 20. Lesa in zatvornica.

Za zapiranje žrel služi dobro tudi vejica zelenega svežega brinja,
skozi katero prihaja čebelam dosti zraka v panj, mišim in rovkam
zabranijo vstop bodeče igle.

Pri panjih s premakljivim satjem rabijo se pogostoma ploče¬
vinaste zatvornice in lese. Oblike so različne. Podajam tukaj le bolj
enostavne. Slike so dosti jasne in razumljive. (Glej pod. 20 a, b, c.)

7 .  Matičnica.

Za pridevanje matice osirotelim plemenjakom ali rojem rabimo
takoimenovano matično kletko, hišico-matičnico. Na ponudbo jih je
dosti in različne oblike, cenejše in dražje, boljše in slabše. Večina
čebelarjev si jo narede sami. Vzamejo 8 cm  dolg in 5 cm  debel in širok
košček lesa. Izdolbejo ga in zamrežijo z žico. Na eni strani lesa
izvrtajo v dolbino kak centimeter široko luknjo in jo zamašijo s
koščkom probkovine.

Pod. 21. Matičnica.

37

Kadar je treba vanjo zapreti matico, odmašijo luknjico, matico
primejo rahlo za krili in jo spuste v matičnico. Potem matičnico za¬
mašijo in denejo v osiroteli panj za eden ali dva dni, dokler se čebele
ne pomirijo, kar naznanjajo z zadovoljnim šumenjem in rednim izle-
tavanjem na pašo. Takrat se matičnica odpre in zamašek se nadomesti

s trhlimi voščinami, katere čebele kmalu pregrizejo in matico osvobode.
Matičnica se odstrani.

Podajam slike različnih matičnic s pripombo, da kdor si je ne
zna sam dobro napraviti, naj si jo rajši kupi.

Preprosta matičnica je a , boljša od nje je b,  ki se lakko obesi
za kljukico v vališče na satnik, ko smo bili poprej napravili nekaj več
prostora med njim in sosednjim. Obeša se v sredi čebelnega vališča.

8. Prestrezalo (vrša).

Prestrezala so različne oblike in velikosti. Jaz rabim s popolnim
uspehom preprosto prestrezalo, ki ga kaže pod. 22. Dolgo je lm 5 cm,
široko na enem koncu 22 cm,  na drugem 33 cm,  spredaj visoko 10 cm,
zadaj 27 cm.  Narejeno je iz 1 cm  debelih, smrekovih deščic na obeh
straneh prav gladko ostruženih. Strop nadomestuje po celi dolgosti
pribita pocinkana ali pobarvana žična mreža. Zapah, na ožjem koncu
prestrezala, teče po zarezah v stranicah.

38

Kadar se roj usuje iz panja, zapah odstranim in prestrezalo pri¬
taknem k žrelu tako, da roj nemoteno hiti vanj. Odprtino zapaha v
stropu prestrezala zamašim s cunjo. Bolje pa je, če je zapah narejen
na vzmet, da ga ni treba odstraniti, ampak le vzdigniti. Ko se je ves
roj vsili v prestrezalo, zapahnem ga in postavim v senco. Proti večeru
stresem čebele v panj. Za 24 panjev-plemenjakov imam pet prestrezal.

9. Stiskalnica.

Stari čebelarji so večinoma poznali le en način izstiskanja medu.
Medeno satje so iz panja izrezali, zmečkali z rokama v veliki skledi
in postavili na gorko peč. Med je ostal spodaj, voščine so splavale
na površje. Kadar so med odcedili, zmečkali so še enkrat medene
ostanke in zopet postavili na peč. Po odcedenju ostalega medu so
nalili na medene voščine nekaj vode, dobro pomešali in odcedili
sladko tekočino. To sladko vodo so porabili ali za čebelno krmljenje
s pridejanjem nekaj gostega medu ali pa za medico.

Voščine so natlačili v platnene vrečice in potopili v krop. ^adar
so se raztopile, so vrečico s poldncem pregnetli in z dvema polencema
toliko časa stiskali, da je vosek iztekel iz vrečice. Vosek so potem
posneli in izlili v skledo, v kateri je bilo nekaj gorke vode.

.Svoj namen: ločiti med od voščin in voščine raztopiti v vosek
in ga očistiti razne nesnage, so dosegli, ali na ognju rszredčen med

Pod. 23. Stiskalnica za med in vosek.

je zelo izgubil na svojem okusu, duhu in vrednosti. Lepih satov pa,
katere so v vosek raztopili, je bilo škoda, ker se dajo drugod iz¬
vrstno porabiti. Zato tudi napredni čebelarji iztočijo med iz satja s
točilom. (Glej II. del: „Točilo“.)

Bolje je spravljati med iz satja po stiskalnici, kakor s pomočjo
ognja. Takih stiskalnic je cela vrsta in raznih sestav. A dobra je,

39

četudi prav navadna, stiskalnica, kakor nam jo kaže pod. 23, ki je še
sedaj pri Slovencih zelo v rabi, dasi ne vselej iste zunanje oblike.

Pripravna in enostavna je Jurančičeva stiskalnica * (Glej pod. 24.)

Uporablja se za stiskanje raztopljenih voščin podobno kot ona
^Stiskalnica za med in vosek".

V velik, znotraj emajlovan lonec denemo malo vode in vanjo
namečemo toliko voščin, da nam tekočina pri vrenju ne prekipi.
Preden prične voda v loncu vreti, pripravimo si stiskalnico. Odvza¬
memo obe maternici g  in prevoznico h  z butico i.  V stiskalno posodo e

Pod. 24. Jurančičeva stiskalnica.

denemo štirivoglat kos domačega platna tako, da gledajo vsi konci
in robovi iz posode, sredino platna pa potisnemo do dna.

V to platno vlijemo dobro prekuhane voščine, konce platna
zložimo navzkriž, vrh platna denemo butico, na to prevoznico in na
vrtila/maternici. Podstavimo skledo napolnjeno le do polovice z mlačno

* „Slov. Čeb.“, 1.1903, str. 6.

40

vodo in pričnemo pritiskati. Stiskalnica je praktična in zadostuje tudi
večjemu čebelarju, ki ne trguje z voskom ali ne prodaja umetnega satja.

Dobi se pri njenem izumitelju, g. Ivanu Jurančiču pri Sv. Andražu
pri Ptuju v Sloveniji. Po navedeni sliki si jo lahko vsak nekoliko
v mizarstvu izveden čebelar sam naredi.

Plošča a je 6 cm debela, 26 cm  široka in 60 cm  dolga. Okoli
zarez b,  ki imajo v premeru 18 cm, je pritrjen 15 mm širok pločevinast
obroč d,  za 1 cm  oddaljen od stiskalne posode e , ki se vanj postavi.
Notranji premer stiskalne posode znaša 20 cm  in je posoda zgoraj
nekoliko širša kot spodaj. Vrtila so dolga 60 cm, v premeru pa 50 mm.
Prevoznica h  je 6—8 cm debela.

Pri tej stiskalnici opozarjam na to, da naj se vse prihranjene
voščine raztope na en dan. Platno namreč, ki se pri tem rabi, mora
ostati vedno vroče, da se luknjice v njem ne zamaše z voskom, ko
se je ohladil. Kakor hitro se platno ohladi, treba ga je pred novim
uporabljenjem dobro prekuhati.

Delo gre pri tej stiskalnici precej hitro izpod rok, a treba je
treh ljudi. Eden stoji pri peči, meče voščine v lonec, meša in oskr¬
buje ogenj. Dva stiskata in čedita platno. Paziti pa treba, da tekočina
z raztopljenim voskom ni preredka, da torej preveč vod-e v lonec ne
nalijemo in da tudi platno ni preredko, ker v tem kakor tudi v onem
slučaju pri stiskanju tekočina brizga naokoli in vse onesnaži.

Potem je pametno, da podstavec stiskalnice pritrdimo na dve široki
skupaj zbiti deski, ker se pri stiskanju stiskalnica rada umiče izpod
nog in treba jo je ali pa podstavljeno skledo vedno popravljati. Naj¬
bolje jo je z vijaki pritrditi k tlom.

Slednjič mora biti shranjena vselej na suhem prostoru, sicer se
vrtila napnejo in ovirajo pritiskanje. Pa vrnimo se zopet k topljenju.

Kadar se je vsa voščena zaloga raztopila in s pomočjo stiskal¬
nice scedila v skledo, pustimo tekočino v skledi, da se polagoma
shladi. Kadar se je kolač voska strdil, pa je še vendarle mehak, se
voda odlije, kolač obrne in vsa nesnaga, ki se je pod njim nabrala,
se ostrže. Po prvem stopljenju vosek še ni čist, zato nalijemo v lonec
čiste vode, kolač razrežemo in vse kosce voska še enkrat raztopimo,
a le toliko, da postane vosek tekoč. Dokler ni zadnji košček voska
raztopljen, mešamo počasi raztoplino z žlico narejeno iz mehkega lesa.
Potem vosek zopet zlijemo v skledo, napolnjeno do polovice z gorko
vodo, da se počasi strdi, in se tako polagoma vsa še ostala nesnaga
zbere spodaj pod kolačem. To zopet ostržemo. Ako pa še sedaj vosek ni
zadosti čist, pridenemo vodi, v kateri ga hočemo očistiti, na deset
delov en del desetodstotne žveplene kisline. Če ga hočemo prodati,
je bolje prodati ga takoj, ker se zelo izsuši in izgubi na svoji teži.

Za vlivanje umetnega satja pa z žvepleno kislino čiščenega voska
ne smemo rabiti.

10. Ščet.

Da očistimo panj znotraj vsakega prahu, rabimo ščet.

Ščet je narejena iz 8 cm  dolge žime in podobna omeli, s katero
gospodinje omivajo kruh preden ga denejo v peč. Ščet nam popolnoma

41

nadomesti ptičja zlasti račja in gosja perotnica. Da, je celo bolj pri¬
pravna zlasti pri ogrebanju rojev. Če nimamo račje ali gosje, mora
zadostovati tudi kokošja.

11. Trotnik.

Trotnik, ali past na trote, rabimo proti jeseni, ko se prične tro-
tovska vojska. Ako trote polovimo, olajšamo čebelam delo, trotom
pa smrt.

Napravi si malo prestrezalo po podobi 22. Naj bo nekako 30 cm
dolgo, na ožjem koncu 6 cm  visoko in široko 12 cm.  Na širšem koncu
pa 25 cm  visoko in 20 cm  široko. Namesto žične mreže pribij zgoraj
matično mrežo (rešetko).

Kadar prično čebele trote ven riniti iz panja in si prepričan, da
ima panj oplojeno matico, nastavi k žrelu trotnik in polovi jih. Potem
ga postavi v senco, da vse čebele, ki so s troti vred zašle v trotnik,
odletijo skozi matično mrežo, trote pa stresi v krop.

Umep čebelar trotnika dosti ne rabi, ker s premakljivim čebelnim
satjem lahko omeji preobilo stavbo trotovine in torej tudi preobilo
trotovsko zalego.

12. Ujemalnik.

Kdor moreš, vjami roj v prestrezalo. Ako ti je pa roj ušel in
se vsedel na drevo, moraš imeti za ogrebanje ujemalnik.

Najbolj preprost ujemalnik je kranjič ali pa kaka temu podobna
lesena in lahka škatla, skupaj zbita iz 1 cm  debelih deščic, dolga
40 cm, široka na enem
koncu 35 cm  na drugem pa
le 20 cm.  Na ožji konec je
pribito dno, širši konec
ostane odprt. Škatla se
vsune V železni obroč, ki Pod. 25. Nož za odpiranje medenega satja,
je pritrjen na votli držaj

in zato se lahko natakne na leseni drog poljubne dolgosti in z vija¬
kom pritrdi.

Sicer pa rabi za ujemalnik, kar ti drago, da le roj dobro ogrebeš,
v panj usadiš, čebel ne dražiš in matice ne poškoduješ.

13. Zapisnik.

Zapisnik je na-videz malenkostna naprava in vendar nujna!'Brez
zapisnika bi ne imel biti noben čebelar! Spomin, naj bo še tako dober,
je vseeno nezanesljiv.

Zato si kupi zvezek čistega papirja, ki ima vsaj 200 strani. Če
ga v trgovini s papirjem ne dobiš, naroči si tako vezano knjigo pri
knjigovezu. To knjigo imej vedno na mizi v čebelnjaku in poleg nje
svinčnik. Za vsak panj imej v nji določeni 2—3 strani. Zgoraj si
zapiši številko panja, kateremu je ta prostor v zapisniku namenjen.

Na te strani potem zapisuj njegovo zgodovino. Na pr. kdaj si v
ta panj vsadil roj, kakšen roj in iz katerega panja. Koliko si dobil

42

od njega medu, kako je prezimil, kdaj in kakšne roje je dal, kam si
jih usadil, kakšna je matica in gnezdo oz. satje itd.

Posebnosti, ki jih sploh doživiš pri čebelah, pa vpisuj zvrstoma
v drugi polovici zapisnika. Na pr. kakšna je bila letina, po čem si
prodal med in koliko si ga prodal, koliko in po čem vosek, ali se
je prikazala kaka bolezen pri čebelnih družinah in s kakšnim uspehom
in kako si jo ozdravljal, kaj posebnega si zapazil v življenju, v gnezdu
čebel, pri maticah. Kaj posebnega čital v „Slovenskem Čebelarju” itd.

Ta zapisnik bo tudi priča tvojega lastnega napredka v čebelarstvu!

VI. Čebelni sovražniki.

1. Čebelni molj (vešča).

Čebelni molj je bil brez dvombe znan čebelarjem vseh časov,
a ne po vseh krajih. Dandanes je pa že povsod udomačen.

Ker se v vetrovnih krajih slabo počuti, zato imajo gorski in
planinski čebelarji ž njim manj opravila, kakor dolinci.

Voščeni molj spada v vrsto drobnih metuljev (Microlepidopterae),
in sicer med zavijalce (Piralidae). Znane so tri vrste vešč, ki nad¬
legujejo čebele. Galleria alvearia je manjša, in kadar leti ali beži, drži
krilca vodoravno, pri počivanju jih pa povezne.

Druga, zvana Aphonia collonela, se loti navadno le divjih čebel,
ki gnezdijo v zemlji, in pa čmrlja. Glava in ves trup je belkaste
barve, sprednja krilca so modra, na površju nekoliko zelenkasta.

Najhujša je Galleria cerella — čebelni molj ali vešča — katero
si bolj natančno ogledamo, ker je to eden izmed najhujših uničevalcev
satja in zalege.

Ta vešča ima sprednja krila na površju pepelasta, spodaj pa
usnjato rumena, z rudečerjavimi pikicami, zadnja krilca pa belkasta.
Samica je veliko večja od samca, ker ima debelejši trup.

Vešča prezimuje v panju ali v kaki shrambi za satje, če satja
ni njen gospodar večkrat zažvepljal.

Spomladi, meseca maja ali najdalje julija, zapusti svoj ovoj,
obletuje zvečer čebelnjak in išče prilike, da bi se že kot razvita in
oplojena vešča vrinila v čebelni panj.

Za podnevna skrivališča služijo ji razpoke na panjih, ali temni
kraji med panji in pod njihovimi bradami. Če se ji je posrečilo smuk¬
niti v panj, leže takoj silno drobna jajčeca v satne odpadke na dnu
panja, ali pa še rajši v starejše, s čebelami neobsedeno satje. Kako
je urna in brza, razvidi se iz tega, da včasih smukne bliskoma v panj
kar skozi celo gručo na bradi s krilci pahljajočih čebel. Iz panja je
pa ni mogoče tako hitro spraviti. Jajčeca raztresa po vseh kotih panje-
vega dna in satja.

Iz jajčeca izvaljena ličinka doseže 2— 2 1 / 3  cm  dolžine, ima 16 nog,
in se zato uvrščuje med gosenice. Je gola, fine belkaste kožice in

43

rjave glavice. Da je čebele ne zagrabijo in ne vržejo ven, kjer bi mo¬
rala poginiti za lakoto, si hitro poišče zavetja v satnih odpadkih, ali
spleza v starejše satje, kjer se potem ovije s silno fino pajčevino,
katero tke iz majčkene, pod glavo se nahajajoče bradavice. V satniku
dela rove in jih zaprede s pajčevino. V hrano jej služi menda tudi
vosek, a najbolj redivna njena hrana so pa levne kožice, ki ostajajo
v celicah, ko so jih zapustile že preobražene čebelice. Na pajčevini,
ki je čim dalje tem močnejša, pušča svoje, zdrobljenemu smodniko¬
vemu prahu podobne odpadke in tudi ostanke razjedenega in uni¬
čenega satja.

Dokler se nahaja v rovu, jej čebela ne more nič škodovati. Njeno
želo ne predere pajčevine, sposobnih čeljusti za raztrganje pajčevine
pa tudi nima. Da, ker bi se lahko zapletla s svojimi z dlačicami ob-
rastlimi nožicami v pajčevino in se je težko rešila, zato se takih
moljevih rovov ogiblje. Le prav živahna čebelna družina polagoma
razgrize rove in črve ven vrže.

Rovi so v začetku majhni a čim dalje tem večji, kakor raste
veščina ličinka. Naposled dosežejo debelost rženega stebla.

Razjedanje satja se prične navadno od zgoraj in polagoma rije
ličinka navzdol. Vhod rova je s pajčevino zaprt, konec pa vedno od¬
prt. Skozi poslednjega moli' črvič svojo okroglo, rjavo in z neko ro¬
ženo čeladico zavarovano glavo, na kateri tudi čebelino želo spodrsne,
ako bi ga hotela pičiti.

Kadar ličinka doraste, zaprede se v bubo. V tej izvrši svojo
preobrazbo. Poleti se v treh tednih izvali iz jajčeca ličinka, ki se v
štirih tednih izpremeni v bubo, iz katere pride po osemnajstih dneh
na dan vešča. Tudi kruta in dolga zima ne uniči ličinke in bube!

Ličinke ne uničujejo samo satja, ampak tudi čebelno zalego, ker
jo zaprejajo tako, da se ne more razviti in pogine. Ker rijejo znotraj
pri dnu celic, puščajo pokrovce nedotaknjene. Pokrovci, ki pokri¬
vajo uničeno zalego, so bolj bele ali sivkaste barve kot so pokrovci
zdrave zalege.

V šest ali osem tednih uniči čebelni molj, ako se je znatno po¬
množil, tudi močnejšega plemenjaka. Kako bi ne! Satje uniči, prepreže
z moljevino zalego, ki v celicah vsled tega pogine in gnije. Nad
satniki, med satjem, ob straneh panja, povsod se nahajajo njegove
bube. Les, kjer ležijo, je pod njimi izjeden, satje ovito z moljevino,
in v njem rije na stotine grdih ličink, večjih in manjših, obdanih s
svojimi črnimi odpadki.

Pripomočki, s katerimi se moremo čebelnega molja obvarovati
oz. še o pravem času rešiti, so sledeči:

1. Skrbimo za vzorno snago v svojem čebelnjaku, zlasti pa v
panjih. Ne puščajmo nikdar nikakršnih voščenih odpadkov ležati na
tleh, na mizi ali na panjih! Še manj pa cele kose voščin ali cele sate!

2. Uničujmo ličinke, bube, čebelne vešče, kjer jih le najdemo —
podnevi in posebno ob mraku, ko zapuščajo svoja skrivališča in le¬
tajo okrog panjev. Lovimo jih ali v sakovino ali pobijajmo z robcem,
muhavnico, kakor se nam zdi že bolj prilično. Če jih je pa mnogo,
vzemimo navaden škaf, napolnimo ga do ene tretjine z vodo, položimo

44

vanj na sredo kamen, da bo molil kak centimeter iz vode in posta¬
vimo nanj prižgano svetilko ali skledico napolnjeno z oljem in vžga¬
nim stenjem. Škaf postavimo v čebelnjak. Drugo jutro bo na površju
vode plavalo celo krdelo vešč, ki so obletavale luč, si osmodile krila,
padle v vodo in poginile.

Ognja ne vžigajmo pred čebelnjakom, ker bi nastali veter lahko
povzročil požar.

3. Vse prazno satje, kolikor ga dobimo jeseni, takoj pozimi raz¬
topimo, da se v njem ne redi molj. Kdor pa satje — lepo belo —
shrani, da ga potem spomladi porabi za razširjevanje čebelnega gnezda,
naj ga večkrat zažveplja, pred uporabo pa dobro prezrači.

Z žvepljanjem uniči se vsaka moljeva ličinka. Žvepljajmo pa
tako, da v železen lonček denemo nekaj žerjavice, nasujemo na njo
žvepla in ga takoj hitro vtaknemo v shrambo pod satje in vrata ali
pokrov shrambe tesno zapremo. Za shrambo satja nam dobro služi
ali zaboj ali pa prazen panj. Dober pripomoček zoper čebelnega molja
je tudi pelinovo listje vložiti med prazne sate ali med voščine.

4. Ne trpimo v čebelnjaku slabičev, ki se molja zato ne morejo
ubraniti, ker ne obsedajo vsega satja. Zato vsako čebelno družino, ki
oslabi, združimo čim preje tem bolje s sosedno družino. Slabiči so
pravcato gnezdo vešč!

5. Ne preganjajmo netopirjev, ki čebelnjak obletujejo. Ti so naši
prijatelji in torej tudi prijatelji naših čebel, ker hlastno lovijo in poje-
dajo vešče. Ako se kateri naseli celo kje v čebelnjaku pod stropom
ali za tramom, pustimo ga pri miru. Njegove odpadke bomo že pometli!

2. Čebelna uš (krpelj).

Čebelna uš ali krpelj, tudi slepa uš (Braula caeca) imenovana,
ker ne vidi, je velika kot makovo zrnce, rudečerjavkasta, šesteronogata,
s kratkimi ščetinicami poraščena žuželka, ki spada med pajkovce in
sicer med grinje ali pršice. Na koncu nog ima lepljive mehurčke, s
pomočjo katerih se oprijemlje čebele in hitro po nji semintja teka,
tako, da jo je težko ujeti in odstraniti.

Dolgo časa se je mislilo, da se hrani s sokom čebel in da jemlje
s tem čebelam, zlasti maticam, življensko moč. A dokazalo se je, da
to ni resnično, pač pa, da živi od sladke hrane, ki jo dajo čebele
matici in mladicam.

Kakor hitro iztegnejo čebele sesalo, brž zadiši ušem sladka strd,
ki urno zapuste čebelin hrbtni ščitek in zdrknejo k rilčku, kjer kra¬
dejo ponujano hrano.

Razvijajo se iz jajčec, iz katerih se že v materinem telesu izle¬
žejo črviči, ki žive v materinem telesu od soka, izločevanega iz neke
posebne žleze.

Ko črviči dorastejo, popadajo iz materinega telesa na panjevo
dno, zabubijo se in v trinajstih dneh je krpelj dorasel. Ker z ušmi
osedlane čebele nerade izletujejo na pašo, ušiva družina redkoma roji
in so uši, kar je umevno, čebelam v veliko nadlego, zato jih je treba
omejevati v njihovem razvitku in povsod uničevati.

45

Sredstva zoper to golazen so različna.

Nekateri priporočajo naftalin (dobi se v lekarni), katerega za
jedilno žlico nasujejo na papir in ga zvečer, ko so žrelo zamrežili,
podtaknejo pod čebelno gnezdo. Zgodaj zjutraj, preden čebele prično
izletavati, ga odstranijo, ker prehud naftalinov duh čebele silno vzne¬
mirja. Veliko uši cepne v naftalin. Boljši pripomoček zoper uši je
tobakov dim. Pihni parkrat gostega tobakovega dima v čebelno gnezdo,
ko si mu podtaknil papir, hitro zapri panj in čez par minut najdeš
na papirju omamljene uši, katere stresi ali na ogenj ali kam na pot.
Nikdar pa ne smeš s tobakom okaditi matice same, ako si jo ujel in
našel na nji uši. Navzela bi se duha po tobakovemu dimu, zopernega
čehelam, ki bi jo lahko kot v panj zašlo tujko sovražno napadle in
udušile. Da spraviš raz matico uši, vzemi klinček, omoči ga v gosto
strd in nanj potem prilepuj uš za ušjo in odstrani jih. Na matici jih
tiči včasih 5—10, da, še več! Boljši od tobakovega dima je pinol,
katerega nakaplješ na dno panja, ali pokadiš ušivne čebele s juniperus
sabina. Najcenejše sredstvo je pa vtakniti večkrat v panj krpico, na¬
močeno v terpentin.

Da se sploh uši obvarujemo in si prihranimo ne ravno prijetno
njihovo odstranjevanje, gojimo v svojem čebelnjaku le močne, krepke
in zdrave čebelne družine z mlado matico.

3. Miši in rovke.

Čebelar, ki pusti jeseni ali iz nevednosti, ali pa iz pozabljivosti
pri vzimljenju žrela panjev odprta, dobi pogostoma v svoje pleme¬
njake najemnike — miši in rovke.

Najemščine seveda ne plačujejo. Čemu neki? Saj zanikrn ali^ne-
veden čebelar še vč ne, da so se v njegovih panjih naselile. Šele
spomladi bo zvedel, kadar si bodo izbrale že drugo stanovanje. Sredi
zime jim stanovanja tudi ne bo odpovedal. Ko se teh gostačev ni
spomnil pri vzimljenju, se jih pozimi še manj.

Miši in zlasti rovke so kaj nevarne čebelnemu gnezdu. Ko se
zmuznejo v panj, zadovoljijo se najprej s pobiranjem mrtvih čebel,
ležečih po panjevem dnu. Ko so pa te pospravile, spravijo se na satje,
med in čebelno gručo. Da že njihovo škrbljanje in smrad čebele vzne¬
mirja, mi ni treba dokazovati. Zato mora vsak čebelar že pri vzim¬
ljenju dušnike primerno pripreti, da tudi najmanjša rovka ne more
zlesti v panj. Kakšne lese uporabljamo v ta namen, glej v članku
„Lesa in zatvornica“.

V čebelnjak pa nastavi mišnice, katerih je dovolj kaj pripravnih
za lovljenje te golazni.

Vrtnarji ponujajo zastrupljeno žito, navadno oves, ki se potrese
po čebelnjakovih tleh. A čeravno se tudi s tem pripomočkom doseže
namen pokončavanja miši, ga vendar ne priporočam, ker se kaj lahko
zgodi, da ga dobijo v kljunček ptički ali pa kuretina, zastrupljeno
miš pa mačka.

Miši vabi v čebelnjak najbolj slama, v kateri se nahaja tupatam
kaj zrnja. Zato je bolje zapažati panje z otavo ali z mahom. V senu

46

se nahaja travno seme, zato tudi to ni priporočljvo tlačiti med panje,
in tudi ne da se tako dobro stisniti kot otava.

4. Mravlje.

Mravlje znajo bolj ceniti sladko strd kakor človek. Zato se kaj
rade neopažene splazijo v panj in naselijo nad vališčem, kjer imajo
najbližje do medu in so lepo na gorkem. Iz tega vzroka se jih ne
sme trpeti v čebelnjakovi bližini.

Prvo je, da ne puščaš pri svojih panjih nobenih razpok, ampak
jih zamažeš, kakor hitro jih zapaziš, s smolo ali zmesjo kravjeka in
pepela. Tudi panjeva vrata naj dobro prilegajo. Mravljišča v bližini
čebelnjaka pa popari v večkrat s kropom, ali nasuj vanje soli, nalij
slane vode, petroleja. Če pa ne moreš poiskati niti njihovega skriva¬
lišča ali mravljišča, niti potov in stezic, po katerih prihajajo v čebel¬
njak, namoči par morskih gob v sladkorni vodi in jih položi na kraje,
kjer se prikazuje največ mravelj. Kmalu bodo gobe polne mravelj, in
te potem vrzi v krop.

5. Pomanjkanje zraka, vode, živeža in gorkote.

a)  Ob času izletavanja na pašo ali ob lepem vremenu imajo
čebele dovolj potrebnega zraka. A druga je pozimi, če se že dalj časa
zaradi mraza ali snega niso mogle izpreleteti. Tu se rado zgodi, da
se v panju nabere preveč izrabljenega zraka, dušika, zlasti v velikih
panjih, v katerih je zagospodarila plesnoba.

Čebele so v takem panju silno nemirne, mnogo jih pa tudi oboli
za drisko. Najboljše zdravilo je za nekaj časa razširiti žrelo, t. j. od¬
makniti leso, in, če vreme dopušča, panjeva vratca nalahkoma odpreti,
da nastane v panju miren prepih. Da se čebele zaradi večje svetlobe
ne vznemirjajo, se žrelo obsenči z deščico in zadaj odprt panj se
zagrne s kakim bolj redkim platnom.

b)  Če so čebele tudi po prezračenju panja nemirne in močno
šumijo, bržkone trpijo za žejo. V tem slučaju primaknemo k čebelnemu
gnezdu v vodo namočeno morsko gobico.

Čebele trpijo za žejo pozimi le takrat, ako so bile vzimljene na
medu, ki se je strdil v sladkorne kepice. To se zgodi ob pomanj¬
kanju jesenske paše, ali pa, če so si čebele nabrale gozdnega medu,
medu iz sladkorne pese in resja. Če pa imajo dober, tekoč med, uteg¬
nejo pogrešati vode le zgodaj spomladi, ako je čebelna družina močna
in je prerodovitna matica začela prezgodaj leči jajčeca.

Dobro je tudi v tem slučaju brizgniti nekaj mlačne vode v panj.

c)  Hujši pa od pomanjkanja zraka in vode je pomanjkanje živeža.
Mnogemu „varčnemu čebelarju' 4  se zdi škoda za zimo čebelam pustiti
ali dodati potrebne zaloge medu.

V zgodnji, dolgi in hudi zimi porabijo in použijejo čebele kmalu
svojo skromno zalogo, in kadar se prične oglašati pomlad, in „čebelar“
hiti panju odpret, spozna, da je že davno zaspal. Zato je treba že pri
vzimljenju dobro preračuniti, koliko bo kak panj glede množine čebel
potreboval medu, vsaj do konca meseca marca.

47

V mrzlem panju in večkrat vznemirjene čebele použijejo več
medu kakor skrbno in toplo vzimljene in ohranjene pri popolnem miru.
Kdor zapazi pri spomladanski trebitvi, da čebele enega ali drugega
panja slabo izletujejo in izletevše takoj padajo na tla pred čebelnjakom,
naj takoj panj pregleda, ker skoraj gotovo stradajo, če ne trpijo vsled
kake bolezni, n. pr. driske.

Takim treba hitro dodati potrebne množine medu. Najbolje in
najlažje se jim doda med v satju. Če pa tega nimamo, moramo jim
ga podati v pitalnih posodicah. Glej članek „Koritce“.

c)  Dobro in pravilno vzimljene čebele tudi ugodno prezimijo.
Ako so bile mlade in zdrave, so imele ali dobile dosti dobrega medu,
in je bil panj dobro odet, tedaj jih pomrje kaj malo tekom zime. A
drugače je spomladi, kadar prično izletavati. Tu jih največ pogine za
otrpnjenjem, t. j. vsled mraza. Čebele prestanejo toploto pod-|-6 0 R
(šest stopinj toplomera Reaumurjevega) le malo časa. Tekom nekaj
minut otrpnejo, popadajo po tleh, prično trepetati s krilci in obsta¬
nejo z napol raztegnjenimi, ne da bi kazale kaj sledu življenja. Ako
jih zopet ne ogreje solnce, ki se je bilo skrilo za oblakom, pomrjejo.

Otrpniti pa morejo tudi v panju, posebno če vznemirjene zapuste
čebelno gnezdo in se po panju razlezejo, ko je zunanja toplota 0° ali
celo še manjša. Vsled mraza otrpnjena matica postane trotovka.

Toplota v čebelnem gnezdu znaša pozimi praviloma 8—10° R,
katero pa čebele po potrebi lahko zvišajo do 15° R, in sicer s tem,
da se tesneje skupaj stisnejo, ali s krilci gibljejo in šume. A treba
pomisliti, da vsako njihovo delovanje v pomnoženje toplote zahteva
tudi več živeža. In to treba preprečiti, ker se jim pri obilnejšem uži-
žanju medu nabira v črevah več odpadkov, zaradi katerih dobijo, ako
se jih ne morejo otrebiti o pravem času, nevarno drisko. Zato je treba
že pri vzimljenju paziti, da se jim odkaže v panju le toliko prostora,
kar ga je primernega njihovi množini, da se vzimijo na starejšem in
torej tudi na bolj toplem satju, in da' se panj na vseh straneh dobro
obloži. Spomladi je pa treba največje pazljivosti, da se pri nestano¬
vitnem vremenu ohranijo kolikor mogoče v miru in temi.

6. Ose, čebelni volkovi in sršeni.

Ose (Vespa vulgaris) nadlegujejo čebele bolj proti jeseni, kadar
se je paša končala in pospravilo sladko sadje. Takrat silijo v panj,
da bi se napile medu, ali se pa lotijo utrujenih, pred panji počivajočih
čebel. Če katero zmagajo, jo ali zgrizejo in mehke dele telesa snedo,
ali pa jo odnesejo v svoje gnezdo, da jo porabijo v živež svoji zalegi.
Čebelam so torej škodljive. Zato jih uničujmo takoj spomladi, kjer se
le prikažejo. Jeseni, ko obletujejo v večjem številu panje, pobijajmo
jih ali z muhavnico ali pa jih polovimo v sakovino, v kakršno lovijo
gosposki otroci metulje. Tudi steklenice od črnila z ozkim vratom,
napolnjene do polovice s pivom in obešene na kraje čebelnjakove
strehe, nam dobro služijo pri- lovljenju os. Kdor ima jeseni samo
močne plemenjake, temu ose ne morejo napraviti nobene škode, ker
jih čebele ne pustijo v panj.

48

Hujši od ose je pa čebelni volk (Philantus apivorus), ki je svoji
sorodnici osi zelo podoben, samo da je daljši in vitkejši. Na čelu ima
rumeno srpasto znamenje. Na rumenem zadku ima poprečne rjave
proge, v sredi razširjene v trikotnike. Čebelo zagrabi letečo ali na
cvetju, omami jo s pikom, odnese v svoje gnezdo, kjer takoj matica
položi vanjo svoje jajčece. Gnezdi v rovih, ki si jih napravi na pri¬
sojnih, poljskih mejah ali pašnikih. Njegove ličinke žive le od čebel-
nega mesa in porabijo vsaka po 5—6 čebel, preden se preobrazijo v
bube. Zanimivo je, da čebelni volk človeka ne piči, ampak rabi svoje
želo le, da omami čebele, da ostanejo dalj časa sveže in porabne za
živež njegovi zalegi.

Preden se poda na lov, zamaši vhod v svoje rove, ki so po
30 cm  dolgi, s peskom in ilovico, da jih pred nepoklicanimi skrije.
Kjer se čebelni volk ugnezdi v večji množini v bližini čebelnjaka,
provzroči čebelarju precejšnjo škodo, ker vsaka samica tega škod¬
ljivca nastavi v rovih do 60 jajčec, za katerih ličinke porabi do 300
čebelnih trupel.

Drug, pa ne manjši sovražnik čebelarjev je vsakemu znani sršen
(Vespa crabro), ki ugrabi čebelo letečo, na cvetju ali si pride ponjo
na panjevo brado. V trenutku jo pohabi s svojimi močnimi grizali,
zasuče se ž njo na bližnje drevo in odgriznivši jej glavo in oprsje,
požre polagoma zadek,, razen žela, ki ga odščipne in proč vrže. Kadar
je sam sit, odnaša čebele mladičem. Kjer je tega mrčesa veliko, treba
je poiskati njihova gnezda, ker naredi čebelarju silno veliko škode.
Nekateri čebelarji ga dolžijo, da lovi zlasti matice na prašitvi in v
rojih. Res je pa, da sršen pobira tudi v čebeljaku drobne pajke in
razne mušice.

Prezimuje le samica, in to v popolni otrpnjenosti. Zbudi se koncem
maja. Takrat jo je treba pokončati, dokler ne zaleže jajčec. Sršenovo
gnezdo, ako smo ga našli, vrzimo zvečer, ko so njegovi prebivalci
doma, v lonec napolnjen do polovice s kropom. Če pa gnezdijo v
kaki drevesni votlini, treba jih je zažvepljati, kar lahko storimo s
pomočjo kadilnika.

7. Pajki.

Pajki se sicer ne menijo za sladko strd ali satje, a smatrajo
zopet čebele za navadne muhe in jih uporabijo za živež. Zato tudi
pridno raztezajo svoje mreže — pajčevine — med panji in po vseh
znotranjih in zunanjih čebelnjakovih kotih. Tu prežijo na svoj plen
in lovijo v svoje mreže ničvredne muhe, pa tudi koristne čebele. Res
je, da se čebela lažje brani kot muha in tudi včasih užuga pajka in ga
umori s pikom, a večkrat se opreznemu pajku posreči čebelo zaplesti
v pajčevino, v kateri se nekaj časa premetava, slednjič pa vsa zapre¬
dena obnemore in postane žrtev ostudnega pajka.

Pa ko bi se ji tudi posrečilo pajčevino pretrgati in pajku uiti.
drži se njenih nožič ali kril pajčevina, ki jej brani vzleteti, in tako
pogine za lakoto, lazeč nekaj časa po tleh. Torej tudi pajkom in paj¬
čevinam nikakršnega prizanašanja!

49

Pobijajmo jih v čebelnjaku in okrog njega, kjer jih le dobimo,
pajčevine pa dan za dnevom ometajmo, da se njih izdelovalci ne bodo
mogli nikjer naseliti.

Pajčevine pri čebelnjaku so očitne in javne priče zanikrnosti
njegovega lastnika.

8. Smrtoglavec.

Smrtoglavec je velika vešča z mrtvaško glavo na zgornji strani
oprsja. Dolg je do 6 m in z razprostrtimi krili meri do 12 cm  in tudi
več. Glava in prsi so temnorjave, začrnele; istotako prednji krili, ki
* sta posejani še z belkastimi, sivimi in rumenimi pikami. Zadnji krili
sta rumeni in imata po dve črni progi. Zadek je počrez črnorumeno
progast. Po trebuhu je večinoma rumen in temnorjavkasto progast.
Vse truplo je kosmato, oči velike.

Ta vešča čebelam samim ni nevarna, kot so sršeni in čebelni
volkovi, pa nevarna je njihovemu medu, katerega se do sitega napije,
če se ji posreči o mraku, - navadno meseca septembra in oktobra,
smukniti v panj. Ker je precej velika, izpije ga pri enem obisku za
čajevo žličko. Ako bi mogla svoj obisk srečno pogostoma nadaljevati,
bila bi škoda pri medu očitna in znatna. Še večja bi bila seveda,
ako bi prihajala v goste še z enim ali več sorodniki.

Ker je smrtoglavec obraščen s precej dolgo dlako in zraven tega
močan, se čebel čvrsto otepa s svojimi močnimi krili. Pičiti ga ni
tako lahko. Vendar pa marsikateri plača svojo predrznost z življenjem.
Čebele mu zastavijo pot, da ne more iz panja, vsujejo se nanj in eni
ali drugi se vendarle posreči, pičiti ga kje na kakem bolj mehkem
in občutljivem delu telesa. Potem je seveda izgubljen. Mrtvega raz-
glodajo in pomečejo iz panja. Marsikateri pa na begu pred napado-
valkami zleze v kak panjev kot in se tam poginivši posuši. Pri pre¬
gledovanju panjev najdeš potem njegov skelet.

Ker ga je podnevi skritega v kakem temnem kotu težko najti,
zato ga je treba pričakovati o mraku pred čebelnjakom. Svoj prihod
naznanja z močnim šumenjem. Urnemu čebelarju z muhavnico v roki
ne uide tako hitro. En krepak mahljej in obleži. Če nam je pa le
ušel in smuknil vpričo nas v panj, treba ga počakati. Ušel ne bo,
ker do sitega z medom napojen ni več tako uren. Udariti po njem
pa sedaj ne kaže, ker bi lahko zadeli tudi panj in čebele brez potrebe
vznemirili. Torej ga primemo z dvema prstoma ali pa mu nastavimo
sakovino, da zleti vanjo.

9. Strigalice.

Ta golazen se najrajši naseli v vlažnem, starem in trhlem če¬
belnjaku, ali v panju enake kakovosti. Bližnja skrivališča so pa raz¬
poke, skladi in temni kotiči. Nekatero leto jih je veliko več kot drugo.

Mnogi čebelarji so trdili, da čebelam, medu, pa tudi zalegi niso
nevarne, ampak da lezejo, v panje le zaradi gorkote in da tamkaj
celo lovijo različne drobne črvičke in mušice. A dokazalo se je, da
žro tudi med in vosek in da se tudi s čebelami dostikrat sprimejo

Umni čebelar. 4

50

in rujejo. Neki moravski čebelar je trdil, da so dvema niegovima
maticama, ki ji je črez noč spravil v matičnicah v medišče, odgrizle
strigalice celo noge. Tudi je res, da je ta grda golazen snažnim če¬
belam silno zoperna, in da bi rajši zapustile svoj dom, ako so se
strigalice naselile v njem v obilnejšem številu, kakor da bi ga delile
s to gnusno in zoperno smrdečo golaznijo. Zato jih čebelar ne sme
trpeti v čebelnjaku ali celo v panjih. Odpravimo in iznebimo se jih,
ako pred nočjo položimo v čebelnjak ali v panj za okence, kamor
so zalezle, zganjene cunje, staro usnje ali goveje parklje, v katere
kaj rade zalezejo. Drugi dan jih stresemo v ogenj. Tudi je dobro,
parklje, ki jih dobi m o pri mesarju, skriti pri čebelnjakovih stebrih
in posuti nekoliko s prstjo in od časa do časa izprazniti. Na ta način
se jih kmalu rešimo. ,

10. Ptiči.

Brez vsega dvoma so čebelam škodljivi sledeči ptiči:

a)  Čebelojed (Pernis apivorus), sorodnik gozdne kanje, od katere
se razlikuje po drobnih luskinatih perescih okrog oči in kljuna. Ima
dolgi perotnici in rep, nogi kratki in rumeni, z dolgimi prsti. Oko je
rumeno, glava široka, kljun slaboten in rjavopegasto perje na svetli
podlagi. Pobira rad z želom oborožene žuželke. Prime jo poprek,
želo odgrizne in žuželko požre. Velike škode našim čebelnjakom ne
naredi, ker se pri nas le redkoma prikaže.

b)  Veliki srakoper (Lanius exeubitor), velik kot navaden drozg,
po hrbtu pepelast, spodaj bel, preko oči progast, rep in perotnice so
črne. Kljun ima močan, kopičast, raven, pa kljukasto zakrivljen, na
koncu tako zarezan, da ima na vsaki strani oster zob. Gnezdi na
visokih drevesih.

c)  Rjavi srakoper (Lanius collurio) je po hrbtu rjast in vrabčeve
velikosti. Gnezdi v grmovju, poseda najrajši na koncu vejic ter z
repom migaje kliče „ček-ček!“ V naše kraje priletuje meseca maja
in odhaja septembra. Živi povsod, zato je tudi vsakemu znan. Ne¬
usmiljen grozovitnež je, ki nabada žive žuželke, miške in celo majhne,
mlade ptičke na trne. Tega ptiča treba je povsod streljati in uničevati
njegova gnezda.

c)  Legat (Merops apiaster) je na hrbtu kostanjeve barve, na
čelu, trebuhu in dolgih nizkih perotnicah pa krasno zelen. Na grlu
ima zlatorumeno, črez rdeče oči pa črno progo.

d)  Legenj, podhujka (Caprimulgus europaeus) in tudi brizga ali
hudournik (Cypselus opus) sta na opravičenem sumu, da marsikatera
leteča čebelica izgine v njunem kljunu. Legenj (podhujka) je 1 črevelj
dolg, pepelastorjavo lisast in črno pegast. Živi pri nas od meseca
aprila do konca septembra.

Na sumu so pa še sledeči:

e)  Lastovice, o katerih pa še nimamo gotovih dokazov, da bi
ravno pobirale čebele. Le toliko je gotovo, da lovijo tudi trote. Po
mojem mnenju so lastovice glede lovljenja čebel nedolžne. Poznam
vas, kjer so bili le trije čebelarji in so imeli skupno le sedem panjev
čebel. V isti vasi je pa gnezdilo vsako leto na tisoče lastovic. Ako

51

bi bile te lastovice lovile tudi čebele, je prav gotovo, da bi bili morali
tamošnji čebelarji imeti tekom enega tedna prazne panje. Res pa je,
da trotov ni bilo nikoli preveč. Vendar pa postanejo tudi čebelam
nevarne, ako jim zmanjka muh in drugega letečega mrčesa.

f)  Sinice: velika sinica (Parida major), plavček (Parida coeru-
leus), močvirnata sinica (Parida palustris). Pa tudi zelena žolna in
detal se lotijo čebel ob času hude lakote. Trkajo na panje, ki sto¬
jijo na prostem, in ako se prikaže katera čebela, jo res pograbijo.
Kdor ima panje v spredaj zaprtem čebelnjaku, ali pa panjeva žrela
zamrežena, je pred njimi varen. Sicer je dolžnost vsakega čebelarja,
da teh koristnih ptic ne pušča stradati pozimi in jim dan za dnevom
nasuje nekaj zrnja na koritca, pribita pod okna.

Le črve in iz panjev vržene bube pobirajo pred čebelnjakom:
domača ilovščica (Lusciola Tithus), vrtna ilovščica (Lusciola phoeni-
cura) in bele in rumene pastirice (Motacilla alba et flava) — nikdar
pa se ne lotijo čebele.

11. Žabe, kuščarice in slinarji.

Te živali sicer ne naredijo Bog vč kakšne škode pri naših če¬
belnjakih, a trpeti jih ravno tndi ni treba. Saj je vsake čebelice škoda,
zlasti spomladi, kadar otrpne in otrpla izgine v želodcu žabe ali ku¬
ščarice. Mrtve čebele iz panjev vržene, no, te naj le poberejo, kar
tudi žabe krastače res delajo, seveda zvečer ob temi. Da pa ne ska¬
čejo po deski, položeni pred bradami panjev, kjer čebele dostikrat
počivajo, naj bo čebelnjak nekaj centimetrov nad desko, deska pa in
panji vsaj pol metra od tal vzdignjeni, da ne bodo mogle žabe gor skakati.

Nevarne so čebelam rujave žabe rosnice, katere se potem, ko
so se v vodi preobrazile, selijo v deteljišča, na travnike, pašnike in
celo v gozde. Kadar čuti rosnica čebelo v svoji bližini se potuhne
in kakor hitro čebela skloni glavo in vtakne sesalnik v cvet, jo vjame
in požre. Za želo se ne meni, ker jej mrzlokrvni živali strup nič ne
škoduje. V eni taki rosnici seje  našlo 11 mrtvih čebel!

Tudi slinarji in sicer kakor vrtni sivkasti, tako tudi črni (Liman
empericorum), pobirajo čebele kar žive in sicer brez vse škode.
Stržejo vsako hrano z jezikom, ki je z brezštevilnimi kljukičastimi
zobci kar posut.

Opomnja.

Pogostoma nahajamo v panjih, zlasti pri vratcih in okencih,
skrivati se knjižnega ščipavca (Chelifer cancroides), kakršnega naha¬
jamo navadno v starih knjigah.

To ni sovražnik naših čebel, ampak prijatelj, ki pobira v panju
razne mušice in posebno krplje, katere zagrabi, žveči in izsesa. Zato
ga razumen čebelar pusti lepo pri miru, kakor razumen kmet krta.

Isto velja tudi o „suhi južini“ (Opilio), ki lovi in požira zvečer
po čebelnjaku drobne pajke in drugo golazen. Torej tudi tega ne
preganjajmo!

4 *

52

VIL Cebelne bolezni.

1. Brezletnost (Nosema).

Ko cvetejo vrbe, sladkorna pesa, plavice in veternice (anemone
memorosa), vidi čebelar pred čebelnjakom tupatam po tleh tekajoče
čebele. Ne morejo se vzdigniti od tal, čeravno silijo s krili in po¬
skakujejo s celim telescem kvišku.

Nekaj časa se mučijo, polagoma utrujene le še lezejo, slednjič
poginejo. Brezletnost, trdijo nekateri, je notranja bolezen in skoro
gotovo nastane vsled slabe hrane, použitega spridenega medu in še
posebej obnožine in cvetnega prahu. Tudi pomanjkanje obnožine jo
lahko provzroči.

Profesor Miinter pa dokazuje, da je brezletnosti čebel kriv bacil
zigomicetes, ki so ga našli na zadnjih delih obolelih čebel. Ta bacil
se menda množi v suhem toplem vremenu po nesnažnih mokrotnih
tleh. Po močnem dežju bolezen poneha. Čebelam, že obolelim za brez-
letnostjo, se ne more pomagati. Pač pa je mogoče to zlo nekoliko
omejiti. Kadar zapazimo, da čebele skačejo iz panja, ne da bi se
mogle vzdigniti, namešajmo v zdrav z vodo zredčen med nekaj dobrega
cvetnega prahu in jim ga drugi dan zgodaj zjutraj vtaknimo v panj
pod ali nad vališče.

Brezletne postanejo čebele tudi vsled mraza, preobilo zaužitega
medu, ali vsled prevelike utrujenosti. A take brezletnosti ne prište¬
vamo k omenjeni bolezni, ker kmalu ozdravijo. Če otrpnejo vsled
mraza, jih ali solnce zopet oživi, ali jih poberemo v kako škatlo,
pokrijemo z organtinom in odnesemo v gorko sobo. V drugem slu¬
čaju čebele same oddajo nekaj medu ali svojim tovarišicam, ali pa
ga izlijejo v satne celice. Če so trudne, si-odpočijejo na deski pred
čebelnjakom, ali pa na tleh. Taka brezletnost se torej ozdravi sama po sebi.

2. Gniloba.

Največja nesreča za naše čebelnjake je gnitje zalege ali gniloba.
Kar je za ljudi nalezljiva bolezen kolera, kuga, to je za naše čebele,
zlasti pa za zalego, gniloba.

Po nekaterih deželah je bila ta bolezen nepoznana, a v zadnjem
času se je razširila in v marsikaterem kraju je uničila celo vrsto
uljnjakov.

Gniloba je dvojna. Ena, imenovana mirna gniloba, je gnitje od¬
prte zalege vsled prehlajenja ali pa uživanja slabega živeža. Iz teh
vzrokov pogibla zalega je ali snežnobela ali sivorumena ali črnkasta
in se potegne lahko s klinčkom iz celice, ne da bi se razcedila, ko
bi bila tudi že sesedana na strani celice. Tudi vleče se ne in ne
smrdi po gnijočem lepu.

Strah čebelarjev je pa nalezljiva gniloba. To bolezen provzročajo
glivice (bacillus alvei), ki se naselijo v panju, hirajočem za slabot¬
nostjo, ali pitanem s pokvarjenim medom. Prenašajo jih čebele po gnilobi
okuženih panjev v zdrave panje, posebno na svojih dlačicah, zanaša

53

jih veter v panje, oziroma raz okužene čebele na druge zdrave, pa
tudi nepreviden čebelar po okuženem čebelarskem orodju.

Ako odpremo po gnilobi okužen panj, v katerem zalega že znatno
gnije, puhne nam v nos silno zopem smrad po gnijočem lepu. Glivice
ne moremo zapaziti s prostim očesom. Ta bacil'* se vidi le s pove¬
čevalnim steklom, in sicer mora biti 400 krat povečan. Podoben je
kratkemu brezbarvnemu črvičku, ki se pomika s pomočjo 6—10 nit¬
kam podobnih gibal.

Množi se z razpadavanjem, t. j. dorasel bacil razpade v dva bacila
s počreznim zadrgnjenjem. Ker se tako drgnjenje vrši vsakih 20 do
30 minut, zato se v nekaj urah pomnoži na stotisoče, v enem dnevu
na tisoče tisočev. Ne
razpolovi se namreč le
prvi, ampak vsak drugi,
ki nastane iz njega. Mno¬
ženje poneha s použitjem
hrane, ki je v notranj¬
ščini ličinke. Takrat se
izpremeni bacil v tros, ki
se' preobrazi v bacil, ako
le pride zopet na ugodno
mu hranišče. Tros uniči
le vrela voda s subli-
matno raztopino. Subli-
matova pastila (en gram
sublimata) raztopi se v
litru vode. Pastila se
lahko kupi v lekarni proti
zdravniškemu receptu.

Krop bacila ne uniči,
ker pogine šele pri
toploti 140 0  C.

Dokazano je, da se
ta bacil (bacillus alvei) na¬
haja tudi v zdravih panjih,
na čebelah, na satju itd.,
seveda le maloštevilno.

Če pogledamo v
panj, napaden po bacilu

in že gnijoč, najdemo v njem satje z upadlimi in luknjičastimi po-
krovci. V odprtih celicah pa zagledamo bolj doraslo, a mrtvo zalego.
(Glej pod. 26.)

Ličinke izležene pred nekaj dnevi so obrnjene proti dnu celic
in mrtve. Pokrovci se udajo in postanejo luknjičasti vsled pritiska
plina, ki ga je povzročila gniloba. Zato se pokrovci udajajo in v sredi

Pod. 26 . Gniloben sat.

* Bacillus = paličica. Bacil je vrsta bakterij ali glivic, ki so razne oblike.
Paličičaste (bacil), kroglaste (kokkus), spiralne (spirilli), zavite (vibrio). Gniloben
bacil je torej podoben paličici ali črti.

54

pretrgajo. Če jih odpremo, najdemo pod njimi v celicah črno ali
temnorjavo silno smrdečo gosto tekočino, ki se drži dna in sten celic.
Posušena se ne da odlupiti. Zato pa takih satov čebele sploh ne sna-
žijo. Zalega, ki je že bolj razvita in je pomrla za gnilobo, je rumen¬
kasta ali rumenorjavkasta in se dotaknjena s klinčkom razcedi in
vleče kot ptičji lep. Sploh je vleklost usmrajene zalege najboljši do¬
kaz, da je panj napaden po nalezljivi gnilobi.

Ker se čebele ne morejo te strašne bolezni rešiti, zapuste panj.
Preden odlete, čepe pri žrelu in na dnu panja po več dni in si pri¬
zadevajo z gibanjem kril prezračiti panj, v katerem jim gnusni smrad
ne dopušča več prebivati. Zgodi se pa tudi, da nekatere celo leto ali
še dalje vztrajajo v panju, to pa zato, ker se v enem ali drugem še
vedno nahaja nekaj zdrave zalege.

Kako pa obvarujemo svoje čebele te bolezni?

Najboljše sredstvo zoper gnilobo so zdrave čebele. Zdrave pa
ohranimo čebele, ako skrbimo za pomlajevanje njihove krvi, za snago
panja in satja, za zdrav med pitanec in da gojimo le močne pleme¬
njake z mladimi, zdravimi maticami. Pred vsakim delom v panjih,
posebno pa pri pregledovanju, narejanju rojev, odjemanju medu itd.
umijmo si roke in tudi čebelarsko orodje, s katerim bomo segali v
vališče. Zlasti pazimo, da so vselej pitalne posodice snažne.

Kaj pa če se je bolezen že prikazala?

Ko so zvečer vse čebele okuženega panja doma, zapri z leso
žrelo in panj odstrani. Na njegov prostor postavi drug panj, a temu
po zunanjosti zelo podoben (glede barve, oblike), napolnjen samo s
satnicami (umetnimi sati). Okužene čebele ometeš na brado tega panja,
da se vanj preselijo. Gnilobne sate sežgeš, okvirje in panj dobro na¬
mažeš z močno raztoplino karbolne kisline ali z apneno vodo.

Okužene čebele ostanejo zaprte v novem panju štiri dni in se
lotijo izdelovanja satja. V tem času prebavijo okužen med in kadar
nekatere padejo z okvirjev na dno panja, takrat je čas, da jih na-
pitaš z naphtolovim sirupom. V lekarni kupiš 3 dkg  belega, finega
praška naphtol beta in ga raztopiš v četrt litru čistega špirita. Tega
sirupa eno jedilno žlico namešaš k raztoplini 5 kg  sladkorja v 5 litrih
vode. Slavni V. Th. Cowan (beri Kauen), angl. čeb. društva predsednik
in pisatelj, dokazuje, da je to najboljše do sedaj znano zdravilo zoper
gnilobo.

Čebelarski nadzornik za to bolezen v državi Ontaria M’ Evoy
(beri Mekevoj) je s tem zdravilom ozdravil na tisoče okuženih čebelnih
družin. Ta trdi, da se celo panj okuženih čebel zopet lahko uporabi,
a da morajo ozdravljene čebele, preden se zopet vanj denejo, staviti
satnice dvakrat zaporedoma. Cowan pa zahteva, naj se na vsak način
tudi panj razkuži.

Z dobrim uspehom sem razkužil gniloben panj s tem, da sem
ga znotraj namazal s karbolinejem. Okužene čebele sem imel med
tem časom zaprte v vzdušni škatli. Gnilobne sate sem sežgal. Ko se
* je panj posušil, sem vanj obesil same satnice in en sat z medom, ki
sem ga vzel iz zdrave družine. Zvečer drugega dne sem stresel vanj
okužene čebele, jih razkužil s formalinom in tretji dan zgodaj zjutraj

55

sem jim v sredo gnezda obesil zaležen sat iz drugega zdravega ple¬
menjaka. Čebele so ostale v panju in pridno delale vkljub groznemu
smradu po karbolineju.

Kako sem razkužil čebele s formalinom?

V majhno železno posodico miniaturo, one kakršno rabijo mizarji
za raztopljenje lepa (lima), sem nalil nekoliko formalina, kupljenega
v lekarni. Posodico sem postavil za zamreženo okence okuženega,
sedaj s karbolinejem namazanega panja in vtaknil pod njo gorečo,
s špiritom napolnjeno svetiljko in panj z leso zaprl.

Formalin se je pričel izhlapevati in njegov plin polniti panj.
Čebele so povzročile s hitrim mahljanjem krilc, da je plin vsako
čebelo objel in razkužil. Črez par minut sem vratiča odprl, da se je
panj prezračil.

Ali smemo porabiti vosek okuženih panjev za ulivanje satnic?

Lichtenthaler, eden najboljših poznavalcev gnilobe, trdi, da se
lahko rabi, ker se ne morejo bacili z voskom zaliti razvijati.

Med iz okuženih panjev se sme rabiti edino v gospodinjstvu,
nikdar pa ne za pitanje čebel!

Da pa ne bo kdo imel vsako gnitje zalege za kužno bolezen,
pokažem natančne znake znanih treh gnilob.

Ako so pokrovčki celic vpadeni in v sredi luknjičasti vsled
plinov, ako buba leži na steni celic in je rujava, ako se tekočina
gnile bube vleče kot slina in pretrga v oddaljenosti 1 do 2 cm, je
mazava in smrdi po gnilem lepu — potem je zalega napadena po
kužni gnilobi.

Ni pa kužna gniloba, ako je satje belkasto plesnjavo, buba leži
in umira obrnjena na hrbet in je napihnjena. Ne smrdi, a je zelo
vodena. Izcejana tekočina se ne vleče. Pokrovčki niso pokvarjeni.
Taka čebelarska družina ozdravi kakor hitro dobi svežo in zdravo
obnožino.

Tudi ni kužna gniloba, kadar buba očrni in pogine ob času
spremenenja črva v bubo. Smrad te gnilobe ni podoben gnilemu lepu,
ampak gnilim jabolkom (je kislast). Črna buba se ne drži sten in te¬
kočina ni mazava. Pokrovčki so od zunaj pokvarjeni.

Pri teh dveh gnilobah poginja zalega šele po prvem zauživanju
krmnega soka in obnožine, med tem ko kužna gniloba napada zalego
brez razlike starosti.

3. Griža.

Če zapazimo na panjevi bradi, v žrelu panja ali na njegovi
končnici, morda celo na čebelnjaku rumenorujave kaplje in madeže,
ki zoperno smrdč, pravimo, da so čebele grižave.

Kako je nastala ta bolezen?

Povzročila jo je dolgotrajna in huda zima, ki ni dovolila če¬
belam, da bi se pravočasno spreletele in otrebile. Povzroči jo pa tudi
ponarejen, nesnažen med, med, ki so ga čebele nabrale na gozdnem
drevju, mani, dalje prehlajenje čebel vsled mraza in prepiha, pogosto
vznemirjevanje čebel tekom zime, preobilno zauživanje hrane vsled

56

vznemirjevanja, končno pa tudi zaduhlost, vlažnost panja in prezgodnje
zaleganje.

Edino in korenito zdravilo je takojšnja otrebitev čebel ob lepem
solnčnem in toplem dnevu.

A če takega ni? Potem ne moremo pomagati! Nujno čakati dne,
ob katerem bi se očistile. Kakor hitro se pa to zgodi, moramo takoj
onesnaženo satje iz panja odstraniti in nadomestiti z lepim in snažnim,
panj pa z gorko vodo umiti, če je bil onesnažen. Z blatom obrizgane
sate, če so še tega vredni, umijemo in osušimo. Stare, malovredne
sate najprej osnažimo, potem raztopimo v vosek in prodamo. Če je
čebelna družina vsled griže preveč oslabela, jo takoj pridružimo
zdravemu panju. Seveda, če bi bile preostale čebele po griži onesna¬
žene, potem bi jih morali uničiti, ker takih čebel noče noben zdrav
plemenjak sprejeti.

Da obvarujemo čebele te grde bolezni, skrbimo, da odstranimo
in preprečimo njene vzroke! Imejmo panjove dobro skupaj zbite,
pozimi dovolj tople in suhe, ne vznemirjajmo tekom zime čebel in
vzimimo jih na zdravem, za prezimljenje dobrem medu ali belem
sladkorju.

4. Steklost ali besnost.

Za to boleznijo obolijo čebele navadno meseca maja. Pozna se
po tem, da se obolele čebele krčevito zvijajo vsled hudih bolečin v
drobu in končno poginejo.

Eni čebelarji mislijo, da to bolezen povzroča ličinka travnice,
ki se čebeli zarije med zadkove obročke, ko išče nektarja v cvetju
regrata, žajbelja ali kadulje. Drugi trdijo, da je te bolezni kriva neka
glivica po imenu „mucdr mucedo“ ali pa parasit „mermis albicans“
oz. tudi „gordius subbifurcus“. A bolj verjetno je, da obolč čebele
za steklostjo vsled škodljive hrane. Eni dolžijo čemeriko, ki ima
strupen nektar, drugi pa slabo vreme, ob katerem so bile čebele prisi¬
ljene uživati težko prebavljivo, nezadostno zmehčano, razmočeno hrano.

Ker torej ni nobene gotovosti, kdo je bolezni kriv, zato se pa
uporablja zoper njo razncp sredstvo^ Eni svetujejo podati obolelim
čebelam nekoliko osoljene vode in tudi vodo v napajalniku soliti.
Drugi pa so tega mnenja, da je najbolje čebele napitati z zredčenim
medom, v katerega smo namešali nekaj kapljic salicilne kisline. Neki
amerikanski skušeni čebelar jih pa ozdravlja s tem, da obolele čebele
nalahkoma popraši s finim žveplenim prahom. To sredstvo je menda
sploh najboljše zdravilo zoper notranje čebelne bolezni;

VIII. Cebelne izgube.

1. Brezmatičnost.

Čebelna družina ne more obstati brez matice. Ni novega zaroda,
stare čebele umirajo in ginejo dan za dnevom, deloma za starostjo,
deloma za boleznijo, deloma jih pokončajo razni njihovi sovražniki.

57

Namesto da bi se družina množila, je je čim dalje tem manj — iz¬
gublja se. Zato prištevam brezmatičnost k čebelnim izgubam.

Brezmatičnost imenujemo tudi osirotelost, ker čebele brez matice
so sirote. Osirotelost pozna izkušen čebelar takoj, ne da bi bilo treba
panja odpirati in pregledovati satnikov. Ravnokar osirotele čebele so
vse zbegane, vznemirjene tekajo semtertja po panjevi bradi in končnici,
brzo v panj, brzo zopet nazaj — iščejo po vseh kotičkih, če se morda
ne skriva kje ljuba mamica. Pri tem mahajo s krili in nekako otožno
šumijo v . Uboge živalce! Koliko otrok osramote!

Če odpremo osiroteli panj, vidimo, da so čebele razlezle po vsem
satju, so razdražene in močno zašumijo pri odpiranju vratič. Pola¬
goma se pa privadijo svoji osirotelosti in le včasih, zlasti proti večeru,
se močno in otožno oglasijo. Podnevi le slabo izletujejo in se skoro
prazne vračajo s paše. Obnožino prinašajo le v majhnih kepicah, trotov
ne podijo, roparicam se le slabo ustavljajo. Očividno hirajo, in če
j im  čebelar hitro ne pomore, se razgubijo. Ob matico jih pa pripravi
ali kaka bolezen, starost, roparice, nezgoda pri prašitvi ali tudi če¬
belarjeva nerodnost in nepazljivost.

Naštete vzroke osirotenja plemenjakov nekoliko pojasnim. Da je
tudi matica podvržena različnim boleznim, je umljivo. Na njeno zdravje
vpliva kakovost panja, v katerem je takorekoč obsojena, razen izleta
na prašitev in roje, preživeti vse dni svojega življenja. Vlažen, trhel,
zaduhel, črviv, luknjičast, neroden panj jej gotovo škoduje. Nadležne
so ji tudi uši ali krplji, ki si najrajši izberejo njeno oprsje za svoj
sedež zaradi boljše hrane, s katero jo pitajo čebele. Tudi se zgodi,
da ne dobiva takega živeža, ki bi ugajal njenemu ustroju, zlasti po¬
zimi, ako so bile čebele vzimljene na slabem medu. Včasih pa pode¬
duje kal bolezni že po svojih starših, ali si je bolezen nakopala pri
prašitvi in rojenju. Zato ni nič čudnega, če kak panj izgubi matico,
dasi je bila mlada in na videz zdrava.

Kdo bi se potem mogel še čuditi, ako umrje matica že tri ali
še več let stara?

Verjetno je tudi, da povzročijo smrt matice roparice, ako v ve¬
liki množini napadejo kak slabejši panj. Napadene v skrbeh za matico,
jo obkolijo in v gruči stisnejo tako, da pogine. Če se to zgodi, potem
je seveda panj izgubljen, ker se brezmatična družina ne ustavlja več
roparicam tako pogumno. Da, celo pridružijo se jim in prično od¬
našati k njim svojo medeno zalogo.

Pri prašitvi pa lahko pade matica v travo, kjer jo požre žaba,
kuščarica ali ptič, ali pade na kako smrdljivo reč, ali močno diši po
trotu, s katerim se je oplodila, čebele je pri vrnitvi ne spoznajo in
jo zadušijo zaradi jim neznanega duha. Včasih jo pa že v zraku ujame
sršen, čebelni volk, srakoper in drugi škodljivci ali pri prašitvi, ali
pri rojenju.

Slednjič tudi čebelar sam matico lahko uniči pri podrezavanju
satja, pri jesenskem ali spomladanskem pregledavanju, prestavljanju
satnikov ali vkladanju medsten, pri ogrebanju in usajanju rojev itd.

Pazljiv čebelar večkrat zapazi, da se naenkrat v panju, na satju
ali na dnu panja čebele gnetejo v klobčiču jajčne velikosti. Klobčič

58

je treba hitro razmotati. Najbolje ga razmotamo, ako ga vržemo v
skledico vode. To je obkoljenje tuje matice, ki je zgrešivši svoj panj,
zašla v tujega.

Matica stisnjena v klobčiču, umira po 24 urah, ne da bi se za¬
dušila ali poginila za lakoto, ampak zaradi stiskanja in vznemirjenja.
Kadar jo najdemo mrtvo po obkoljenju, je že vsa oguljena, črna,
kakor bi bila oparjena. Obkolijo pa čebele svojo matico, ako se zanjo
bojijo, tujo, ako je zašla v njihov panj ali pa pridejano, katere ne
marajo sprejeti.

Največ se izgubi oplojenih matic jeseni ob slabi letini, kadar
čebelam primanjkuje potrebnega in dobrega živeža.

Kako pa odpomoremo brezmatičnosti?

Treba je upoštevati čas, v katerem je čebelna družina osirotela.
Zgodaj spomladi in kasno jeseni si brezmatične čebele ne morejo
matice odgojiti, ko bi tudi imele kaj odprte zalege, ker bi ob času
njene prašitve ne bilo za oplojenje potrebnega trota.

Za ta čas imamo le dva pripomočka. Ali pridenemo osiroteli
družini, ako je močna, reservno oplojeno matico, vzgojeno v tako-
imenovani valilnici, z vsemi njenimi čebelami, ali pa ji, če je osiro¬
tela družina slabič, rajši pridružimo drugo matično družino. Kako se
pa pridene osiroteli družini tuja matica, oziroma kako združujemo
dve različni družini?

Na predvečer pridevanja ali združevanja vtaknemo v oba panja
kako močno dišavo, na pr. cunjico, omočeno v terpentin ali nekaj
melise, timijana, strte čebule, česna itd.

Splošno je najboljša dišava terpentin in sicer zato, ker močno
diši, je sestavljčna iz snovi, ki čebelam ugajajo, uničuje krplje in je
najcenejša.

Da ni treba odpirati panja, privežem krpico, namočeno v terpentin,
na nit in jo potisnem s palčico skozi žrelo v panj. Drugi konec niti
leži zunaj panja, da krpico lahko ven potegnem.

Drugi dan proti večeru pripremo zaradi varnosti za nekaj ur
matico v matičnico in jo pridenemo osiroteli družini. Potem ometemo
vse njene čebele raz satje v osiroteli panj ali jih (iz kranjskih panjičev)
preženemo tjakaj z dimom.

Če združujemo dve družini iz panjev s premakljivim satjem, je
pametno, vse porabne sate obeh družin zamešati. Seveda je treba pa¬
ziti na sate z zalego, da pridejo v sredo gnezda lepo skupaj. A ne
združujmo nikoli šele v pozni jeseni!

Ako pa dobimo ali kje kupimo matico samo, brez čebel, moramo
tudi to pridejati osirotelim čebelam zaprto v matičnico, katero po¬
mažemo z njihovim medom.

Kadar zapazimo, da čepijo čebele na matičnici mirno in da za¬
dovoljno šumeč mahljajo s krili, odstranimo iz matičnice zamašek, s
katerim je matica zaprta v matičnici in odprtino zalepimo s tanko
plastjo trhlih voščin, katere čebele kmalu zgrizejo in matico z vese¬
ljem sprejmejo.

Tako pridevanje je zanesljivo, ako čebelar le pozna obnašanje
čebel, kdaj je sovražno in kdaj prijazno proti novi pridejani matici.

59

Čebelar začetnik naj rajši pusti novo matico nekaj ur dalje v matič¬
nim priprto in opazuje čebele, sedeče na matičnici. Če razdraženo
sikajo in silijo z zadkom v matičnico, še ni sprejeta.

H koncu pomladi in poleti osirotelim čebelam lahko pomagamo
na drug način.

Ako so čebele izgubile oplojeno matico, in so v panju ličinke,
nastavijo takoj nad nje matične celice v podobi zvoncev, tudi v sredi
sata, in si same vzgojijo matico, ki se potem oplemeni s troti, katerih
je v tem času dosti. Take si torej same pomagajo. V slučaju pa, da
v tistem času kak dosti močan, pa osirotel panj nima več odprte za¬
lege, in da tudi nimamo nobene sprašene matice, pa tudi nobenega
slabiča, kateremu bi sirote pridružili, obesimo jim v gnezdo dva ali
tri sate z različno zalego iz kakih izvrstnih plemenjakov. Zalega mora
biti različne starosti, z jajčeci, ličinkami in bubami.

Ako bi osiroteli družini pridejali le sat z ličinkami, bi lahko
stare čebele vzgojo matice opustile, zlasti, če bi imele že med seboj
trotovke. Matico vzgojujejo le mlade čebele, zato moramo pridejati
osiroteli družini tudi nekaj satov z zaprto zalego, bubami.

Sicer bi pa taka družina brez novega zaroda tudi silno opešala,
preden bi se nova matica oplodila in pričela leči. Še bolje pa je
osirotelemu panju namesto satu z zalego pridejati že zrel matičnjak.

Zrel matičnjak, v katerem je matica že godna za izleženje, do¬
bimo v panju, ki je dal prvca ali pa ga dobimo v izrojencu osmi dan
po prvcu. Matičnjak previdno izrežemo v podobi trikota V iz satu,
ne da bi se ga kaj s prsti dotaknili in stisnili.

Izrezanega položimo z vso previdnostjo v škatlico na vato (bom¬
baž) in ga z isto tudi obložimo, da se matica v njem ne prehladi.

Potem odvzamemo osirotelemu panju sat iz srede vališča, izre¬
žemo v njem na strani ali bolj v sredi ravno tako veliki trikot in
previdno vtaknemo vanj oni matičnjak.

Potem pa matičnjak še dobro pritrdimo v sat s klinčkom ali pa
z nožem, ogretim na ognju, da se zarezi sprimeta. Dobro je matičnjak
namazati ob straneh še z medom osirotelega panja. Sedaj obesimo
sat z matičnjakom nazaj v osiroteli panj, previdno primaknemo k njemu
sate in panj zapremo.

Redno izletavanje in mirno vedenje osirotelih čebel nam je porok,
da so čebele zadovoljne z matičnjakom, iz katerega se kmalu izleže
matica, se oplodi in panj bo zopet v redu.

Kdor ob času osirotelosti kakega panja dobi družca ali tretjevca,
naj ga združi z osirotelim panjem, četudi se mu zdi, da bo premočan.
Kolikor krepkejši je panj, toliko večjega dobička smemo pričakovati
od njega.

Slednjič pripomnim še, da je treba vsaki osiroteli čebelni družini
takoj pomagati k novi matici, sicer se bodo lotile nekatere čebele
zastavljanja jajčec (trotovke) in potem ne sprejme niti oplojene matice.

" 2. Roparice.

Roparice niso kaka posebna vrsta žuželk ali čebel, katere bi
edino le od ropanja živele. To so navadne naše domače čebele.

60

Ker nam nobeden izmed naših čebelnih sovražnikov tako hitro ne
izprazni in ne uniči panjev, kakor ravno čebele roparice, in ker zaradi
vedne vojske ž njimi veliko čebel pogine vsled pika, in panj očividno
slabi, zato prištevam ropanje k čebelnim izgubam. Imel bi pravzaprav
nasloviti ta članek „Ropanje“, a zaradi .občne rabe izraza „roparice“,
in da kdo ne bode v tej knjigi zastonj iskal tega znanega imena,
naslovil sem ga z imenom „roparice.“

Kdaj nastane ropanje?

Navadno ob času, kadar preneha ali se konča čebelna paša. Ta¬
krat prično čebele posebno krepkih in močnih panjev stikati po vseh
kotih, kjer bi se dalo še kaj oblizniti. Obletujejo domači čebelnjak,
pod čigar streho prebivajo z drugimi čebelnimi družinami, pa obiščejo
tudi vse druge bližnje uljnjake. Če se le eni posreči v tuj panj pro¬
dreti, se tamkaj nasrkati medu in srečno ž njim uiti, pripelje neve-
doma kmalu še druge in slednjič planejo celi roji njenih tovarišic na oni
panj. Če je napadeni panj brezmatičen ali pa slabič, in čebelar roparic
ne zapazi, je panj v enem, dveh dneh popolnoma izpraznjen in tudi uničen.

A roparice niso zadovoljne z uničenjem enega panja. Takoj se
lotijo drugega, tretjega, in če se jim ne zabrani, uničijo lahko vse
slabše, pa tudi srednje močne panje. Močan matičen panj sicer ne
podleže, a v boju z roparicami izgubi marsikatero čebelo in je oviran
v svojem delu.

Seveda tudi roparicam njihovo tolovajstvo ni vselej v korist. Ne
samo, da jih napadene čebele veliko pomore, si dostikrat iz okuženih
panjev slabih čebelarjev odnesejo na svoj dom kal strašne bolezni
— gnilobe. Včasih jih pa opazi premeten čebelar in se maščuje nad
njimi s tem, da od njih napadeni panj odnese proč in na njegovo
mesto postavi prazen panj z nekaj sati, oškropljenimi z medom. Ko se
je cela množica roparic vsula v ta panj, zamaši dušnik in jih zažveplja.
Seveda je tako ravnanje nepošteno in kaznivo. Alije  dovoljeno pobiti
prašiče, ovce, kokoši, ako zajdejo na tvoj vrt, zato ker si pustil vrata
ali leso odprto? Gotovo ne!

Zato tudi ni dovoljeno pobijati in uničevati čebel roparic. Še
hudobnejši je čebelar, ki roparicam poda kaj s strupom namešanega
medu. Pomislimo! Sosed čebelar, če ni zloben, da bi v gorki med
nalival žganja in s tem potem svoje čebele dražil k ropanju, gotovo
ni kriv, da so začele čebele ropati. Saj to se lahko vsakomur pripeti.
Čebele krepkih, močnih in zdravih panjev se ravnajo po svojem
nagonu: iskati sladko strd, naj jo že dobijo na cvetlicah, drevju, v
domačem ali tujem čebelnjaku. Če so tudi tako razvite kot nobena
druga žuželka, razuma, razsodnosti nimajo!

Čebelarjeva skrb bodi ropanja ne provzročati po neprevidnosti,
ampak ga omejevati in preprečiti.

Rekel sem, da čebelar ne sme ropanja provzročati. S čim ga
provzročuje? Z nepotrebnim in pogostim odpiranjem panjev ob koncu
ali presledku paše ali pa s tem, da pušča v čebelnjaku z medom
onesnaženo čebelno orodje, prazne sate, satne odpadke in drugo.

Kadar ni v naravi paše, se sme pitati le o mraku in posodice
je treba takoj odstraniti in nikjer se ne sme pustiti kak sled po medu.

61

Zakrivi pa tudi ropanje čebelar, ako ob končani paši trpi v svojem
čebelnjaku slabiče ali celo brezmatične čebelne družine, in jim niti
žrel ne pripre s kako leso.

Prva dolžnost čebelarjeva je torej, kakor hitro preneha paša,
takoj vsem panjem zožiti žrela, da more le po ena ali pri močnih po
dve čebeli ven in noter, in pustiti jim le toliko satja, kolikor ga
morejo gosto obsesti. Brade pa na spodnji strani dva-, trikrat na teden
namazati s karbolom. Roparice namreč najbolj vabi in izkuša prijeten
duh po medu. Ako tega duha ni, odkurijo drugam, če že niso poprej
ropale. Zato sem zapisal, da naj se takoj po končani paši zoži žrelo.

Vsako jutro, kadar je še hladno in ni prav nobene paše, je pa¬
metno, vsem panjem ali z leso ali z žično mrežo zatvoriti žrela in
šele takrat odpreti, kadar že čebele silijo ven. S tem se zabrani ro¬
paricam, ki prav zgodaj stikajo okoli, da ne morejo udreti v panj,
dokler njegovi prebivalci še počivajo, in je torej žrelo nezastraženo.

Po čem se spozna ropanje in roparice?

Ropanje se spozna po poznem izletavanju čebel iz panja, ko že
pri vseh drugih panjih vlada mir. Tak panj je ali ropan ali pa sam
ropa. Če odletujejo čebele iz panja obrnjene proti panju in so na¬
pihnjenega života, je gotovo panj ropan in čebele, ki ga zapuščajo,
so roparice.

Roparice so navadno par dni po končani paši že vse oguljene
in zato svetločrne. S tem namreč, ko se plazijo in gnetejo v tuj panj,
in ko jih domače čebele odrivajo in pulijo, izgubijo dlačice in se
prikaže svetločrna kožica.

A gotovo znamenje roparic ni svetločrna barva. Zato pozor, da
ne bode kdo takoj vsako črno čebelo smatral za roparico in jo morda
končal. Angleški čebelar Miss Gaytoni je dokazal, kakor tudi izvrstni
naravoslovec Cheschir (beri Češir), da dlačice na čebelah izpadavajo
tudi vsled neke čebelne bolezni, provzročene po glivicah.

To bolezen provzroča menda slab živež in oslabljenje življen-
skega ustroja. Prenaša se pa posebno po matici na čebele in od teh
zopet na druge. Najboljše sredstvo zoper to bolezen je menda fenol,
in zamena stare bolne matice z mlado, pa vzgojeno v drugem panju.

Kako spoznamo, odkod so roparice?

Zvečer, ko le še nekatere čebele iz panjev izletujejo, zaprem za
par minut vsem panjem žrela z lesami in opazujem, iz katerega panja
silijo čebele najbolj ven. Ko je nastala pri kakem žrelu gnječa, leso
odmaknem in sedaj bom takoj videl, h kateremu panju se vsujejo.
Če odletijo drugam in hočem vseeno vedeti, čegave so, pobrizgam jih
z raztopljenim škrobom (štirko) in grem pogledat k čebelarjem sosedom.

Kako pa pomagamo ropanemu panju, ako nismo ropanja takoj
zapazili? Gotovo je, da se ropanje lažje takoj po končani paši zabrani,
kakor da se ustavi, če je že nastalo. Da se ropanje ustavi, je veliko
pripomočkov, a zanesljivih je malo. So pač različne okoliščine, katere
je treba upoštevati, a našteti jih je nemožno.

Najprej ropanemu panju takoj zožimo žrelo. Eno ali dve roparici
ujamemo in zmečkamo na panjevi bradi, da se ropane čebele razdra¬
žijo po duhu strupa umorjenih in se bolj krepko in srdito postavijo

62

v bran za svoj dom. Rob žrela in tudi brado nadrgnimo s pelinom
ali namažimo s česnom. Tudi je dobro položiti na panjevo brado
krpico, namočeno v zmes karbolne kisline, glicerina ali salmijaka in
kropa. (V litru kropa se raztopi 5 dkg  kristalizovane karbolne kisline
in 5 dkg  glicerina ali salmijaka.) Včasih tudi pomaga, ako se ropani
panj dobro pokadi, a to le v začetku ropanja.

Čebelar Matter Pervin svoje roparice večkrat zaporedoma pita.
Zopet drugi roparicam odvzame za nekaj dni matico ali jim položi v
panj nekaj kafre, da dobijo po nji duh, in jih tako napadene čebele
takoj spoznajo kot tujke.

Če pa vse to nič ne pomaga in roparice le dalje ropajo, potem
je najbolje, ropani panj odnesti pol ure daleč h kakemu prijaznemu
čebelarju gostovat. Ako je pa panj že tako oslabel, da se je treba
bati, da bi ne prezimil, ali je celo brezmatičen, potem je seveda naj¬
bolje, združiti ga s kakim krepkejšim panjem, ali pa njegove čebele
pokropiti z medom in stresti pred čebelnjak, da si kam izprosijo.
Site čebele so povsod rade sprejete. Njihovo satje pa uporabimo ali
pri drugih panjih ali ga pa raztopimo.

3. Trotovec.

Trotovca imenujemo panj, ki ima ali staro in že nerodovitno
matico ali pa trotovke, t. j. čebele, ki zalegajo neoplojena jajčeca.

Ako je matica izgubila rodovitnost vsled starosti, bolezni ali
pohabljenja, postane nezmožna leči oplojena jajčeca.

Iz jajčec, katere zastavi, se izležejo sami trotje. Tako matico mo¬
ramo čimprej uničiti in osiroteli družini pridejati mlado, oplojeno matico.

Dostikrat se pa izležena, torej mlada matica, iz raznih vzrokov
ne more oploditi in prične črez nekaj časa leči neoplojena, torej
trotovska jajčeca. Da taka gospodari v panju, spoznamo po tem, da
leže na dnu celic le po eno jajčece, a vsa zrela zalega je grbasta,
t. j. tudi v čebelnih celicah je zalega pokrita z izbočenimi pokrovčki.
Tako matico moramo nemudoma odstraniti, uničiti in z dobro zamenjati.
Pridejano matico potisnemo zaprto v matičnici za nekaj ur v osiroteli
panj, da se navzame vonja osirotele družine. Preden jo zvečer izpu¬
stimo iz matičnice, napitamo čebele z zredčenim medom.

Ako pa zapazimo na dnu celic po več jajčec (dva do osem) in
nekatere celo prilepljene na njih stenah, potem vemo z gotovostjo,
da so pričele zalegati trotovke. Da so te navadne -čebele postale
zmožne leči jajčeca, so jih mlajše čebele pitale z beljakovino. Nasle¬
dek tega je bil, da so se jim jajčniki izgodili a oplemeniti se po trotu
vendar niso mogle zaradi nerazvitih spolovil.

Kaj sedaj?

Če bi jim pri dej ali lepo, mlado in oplojeno matico, je ne sprej¬
mejo. Posebno, če že dalj časa gospodarijo v panju trotovke.

Podam najbolj korenito zdravilo.

Ko so zvečer čebele že vseh panjev doma, zaprem trotovcu žrelo
z leso in ga odnesem pred čebelnjak. Na njegov prostor postavim
drug panj. (Najbolje kar sosedni panj, če je v lepem redu.) Sedaj

63

bobnam nekaj časa na trotovca, da se njegove čebele napijejo medu.
Potem ga odprem in čebele raz sate otresam na rjuho, odkoder se
prično seliti na svoj prejšnji prostor — v tuji panj. Ker so site, jih
tuja družina sprejme, a trotovke takoj umori.

Kar je ostalo čebel na rjuhi, tiste uničim, ker so gotovo med
njimi še nekatere jajčec polne trotovke. Izpraznjen trotovski panj
postavim po združitvi na njegov prejšnji prostor. Seveda ostane žrelo
zaprto. Če pa imam kakega rezervista, t. j. slabejšo družino, pa s prav
dobro matico, potem lahko tega postavim na prostor trotovca in ga
tudi po združitvi na tem novem prostoru pustim.

Trotovsko satje položim na kako desko, da pobero ptiči iz njega
črva in bube.

Če je pa imel rezervist in trotovec premakljivo satje, potem iz¬
režem iz trotovca vso trotovino in lepe obnožine in medene sate pri-
denem združenima družinama. Če bi jih bilo preveč, jih porazdelim
med potrebne plemenjake. S to združitvijo sem sicer izgubil eno sa¬
mostojno družino, a saj je to bila le pomožna in torej za tak ali
podoben slučaj določena. Nekaj starejših čebel onega rezervista se
bo sicer porazgubilo, ker bodo drugo jutro zašle na prejšnji svoj
prostor in si izprosile k sosedom, pa zato je dobil trotovec dobro
matico, vso njeno zalego in vse mlajše čebele. Ozdravil in ojačil sem
ga, da bo lahko iz njega prav čvrst plemenjak.

V slučaju, da smo prekasno zapazili, da ima panj trotovke in je
že zelo opešal, je najbolje panju žrelo zamašiti in ga zažvepljati.

Zakaj ?

Čebele trotovca so že stare, kmalu poginejo in čebele drugih
panjev jih nerade sprejmejo. Končno opozorim še na to, da se najde
zlasti spomladi pri nekaterih oslabelih družinah, ki so sicer v lepem
redu, na dnu celic po več jajčec. Ne na stenah, ampak na dnu celic!
Kaj to pomeni?

Panj ima zelo rodovitno matico, kateri ne zadostuje za zaleganje
satje, ki je s čebelami obsedeno. Čebele nadpotrebna jajčeca zaužijejo
in pustijo v vsaki celici le eno.

IX. Čebelarska opravila.

1. Spomladanska trebitev.

Če je bil kateri dan tekom zime dovolj topel, prav je bilo, da
smo dovolili čebelam otrebiti se.

Na vsak način je pa potrebno in celo nujno, da se čebele otre-
bijo, kadar nastane svečana ali sušca brezvetrn, topel dan, ko toplo¬
mer kaže v senci vsaj -j-2°R. Takrat, okrog enajste ure dopoldne,
zamašimo za deset minut vsa žrela plemenjakom, da se v njih zrak
segreje. Potem jih šele odpremo. Nasledek tega je, da se prično

64

čebele vseh panjev hkratu trebiti. In to je važno, ker sicer se prašijo
ene prej, druge kasneje, in se mnogo čebel panja, ki že neha izleto-
vati, pridružijo panju, pri katerem se čebele v polni sapi prašijo in
tako izgubi slabejši panj nekaj čebel, močni panj, ki jih ima že sam
dosti, jih pa še dobi.

Če leži na tleh mehek sneg, moramo ga za par metrov pred
čebelnjakom odkidati ali pa posuti s senenim drobom, zlasti če sije
solnce. Zakaj? Čebela, katera pade pri prašitvi v mehki sneg je na¬
vadno izgubljena, ker se po lastni toploti vanj pogrezuje in otrpne.
Ne škoduje ji pa, ako pade na trdi sneg. Če pa vseeno katera obleži
na trdem, zmrznjenem snegu, je gotovo bila že opešana, stara ali pa
že mrtva iz panja prinesena.

Kmalu potem, ko se prično čebele prašiti, zapazimo na snegu
rujave ali rumene pike — čebelne otrebke. Če so se čebele tekom
zime večkrat trebile, potem marsikatera družina ne čuti potrebe izleta
in zato se ne praši. Pustimo jo v miru.

Če pa ni bilo že več mesecev nobene trebitve, potem jo lahko
prisilimo, da se očisti, ako vbrizgnemo v panj nekaj toplega z vodo
zredčenega medu. To je potrebno, ker lahko nastane zopet dalj časa
mrzlo vreme in čebele ne bodo imele tako kmalu priložnosti očistiti se.

Ako je pa v katerem panju tiho in ni nobene čebele na izpre-
gled, potem moramo takoj panj odpreti in poizkusiti čebele oživiti.
Če še ni dolgo, kar so otrple, prično se, ako vanje dihamo, gibati.
V tem slučaju zaprimo hitro panj, odnesimo ga v gorko sobo in po¬
kropimo čebele z mlačnim medom. Kadar se vzdramijo, postavimo
panj na prejšnji njegov prostor.

A navadno ne pomaga noben lek; čebele so mrtve in se ne dajo
več oživiti. Takemu panju zamašimo, žrelo in vratiča zaznamujemo s
križcem. Kdor ima malo panjev, si ga lahko zapomni brez zaznamovanja.

Pri prašitvi opazujmo čebele!

Ako z veselim šumenjem hitro izletujejo, je panj v redu. Če se
pa pri žrelu počasi in žalostno obračajo, so sumljive. Zapomnimo si
njihov panj ali zaznamujmo ga, na pr. z vprašajem.

Čebele, ki so napihnjene in težko padajo na panjevo brado,
trpijo za zaprtjem. Podajmo jim mlačne medene vode, v kateri raz¬
topimo nekaj grenke soli. (Na pol litra tekočine za lešnik soli.) To
navadno pomaga.

Po prvem trebilnem spreletu se lotijo čebele snaženja panjev.
Odnašajo mrtve čebele, mel, smeti itd. Ker mnogo čebel pri tem
opravku lahko otrpne, ako se nagloma vreme ohladi, zato je pametno,
da jim čebelar z grebljico dna panjev sam ostrže. To lahko stori, a
le v panjih s premakljivim satjem, kjer ima za to delo pod okvirčki
dovolj prostora. V kranjičih je to nemožno. Odpirati panj in pregle¬
dovati satnike je še prezgodaj in nepotrebno, ako vidimo po izleto-
vanju, da so plemenjaki v redu.

Mel, ki smo ga iz panja izvlekli z grebljico, si dobro oglejmo.
Če v njem najdemo mrtvo trotovsko zalego, je panj trotovec, če leži
v njem številna čebelna zalega, primanjkuje čebelam medu ali pa je
zalega poginila za prehlajenjem, ali za kako boleznijo.

65

Po prvi prašitvi zožimo zopet žrela z lesami in panjove pustimo
odete kakor so bili pozimi. Zopetni mir po prvi pomladanski prašitvi
jim je potreben in koristen.

2. Spomladansko pregledovanje in združevanje.

Pri splošnem prvem očiščevalnem izletu smo imeli priliko, pa
tudi dolžnost, opazovati izletujoče čebele. Pri panjih s premakljivim
satjem smo se lahko prepričali že po nagrebljenih odpadkih, če so
v redu. Pri kranjskih panjičih moramo spoznati njihovo stanje po
zunanjih znamenjih, kar pa ni tako lahko.

Če pri takih panjih zapazimo, da so čebele nemirne in vedno
tudi zvečer, ko pri drugih panjih vlada že popoln mir, tekajo iz panja
na brado in zopet nazaj, kakor bi kaj iskale, je gotovo znamenje
osirotelosti in brezmatičnosti. O tem nas tudi prepriča njihovo vzne¬
mirjeno šumenje. Le naslonimo uho na končnico takega sumljivega
panja. Kaj slišimo? Čebele naenkrat otožno močno zašume, potem
utihnejo, da se po kratkem molku zopet enako žalostno oglase. Sedaj
še prislonimo uho k panju, ki je v redu. Kako se pa te glase? Ena¬
komerno in mirno brez vseh prenehljajev.

Kdor niti po zunanjem obnašanju čebel, niti po šumenju ne spo¬
zna, ali je panj brezmatičen ali ne, mora panj odnesti v hišo, vzeti
dleto, in če treba tudi kladivo, in panj počasi in brez nepotrebnega
ropota odpreti. Odpira se vselej dno, ker na stropu je pritrjeno satje.

Če zagleda v odprtem panju čebele razlezle po satju in se močno
šumenje ne poleže, je panj brezmatičen. Zapremo ga in odnesemo
nazaj na njegov prostor. Kako mu pomagati? Ako nimamo nadomestne
matice, ki bi jo pridejali zaprto v matičnico, ni druge pomoči, kakor
da ga pridružimo kaki sosedni matični družini.

Za združevanje kranjskih panjev pripravimo si kakih 60 cm  dolg
panjič, širok in visok pa tako, da bi se dal v vsak kranjski panj za
6 cm  globoko vtakniti. Zadnja končnica bodi z vijaki pritrjena, da se
da po potrebi tudi odvzeti. Namesto sprednje končnice napravimo v
oddaljenosti 7 cm  od kraja zapah in v njem ali pa v zadnji končnici
z vehovnikom luknjo, katero z žično mrežo zamrežimo, da se nam
čebele v panjiču ne zaduše.

a)  En dan pred združitvijo vtaknemo v oba panja kako dišavo,
n. pr. kafro ali krpico namočeno v terpentin. Drugi dan zvečer odne¬
semo osiroteli panj v sobo, zagrnemo razen enega vsa druga okna,
odpremo ga in čebele pometemo ali jih z dimom preženemo v oni za
združevanje pripravljeni panjič, potem jih še dobro pokropimo z do¬
brim razredčenim medom. Panjič z zapahom zapremo in odnesemo v
čebelnjak in ga položimo na mizo ali na tla. Sedaj nalijemo v pitalno
koritce dobrega mlačnega medu, pokrijemo s plavačico in ga vtaknemo
v matični panj, s katerim mislimo sirote združiti. Žrelo mu zamre-'
žimo. Da čebele ne bodo silile iz njega, puhnemo vanj nekaj dima in
takoj vtaknemo vanj do zapaha panjič z osirotelo družino. Zapah pri¬
vzdignemo, da se bodo sirote počasi preselile v novo stanovanje. Ker

Umni čebelar. 5

66

imata obe družini tisti duh (n. pr. po kafri) in ker so sirote polne
medu, se obe družini hitro sprijaznita, posebno če se jima da v panj
še skledica ali koritce polno medu. Na ta način lahko združimo tudi
tri in še več osirotelih družin v en močen panj.

b)  Ako pa ima osiroteli panj za soseda kakega družca ali tret-
jevca z dobro matico, ga lahko tudi tako-le pridružimo k onemu:

Osirotelemu panju naredimo na strani, s katero se dotikuje ma¬
tičnega panja, z vehovnikom luknjo in v enaki visočini tudi ma¬
tičnemu panju. Okrog ene luknje namažemo nekaj mehke in zgnetene
ilovice. Sedaj oba panja tako pritisnemo drug k drugemu, da se
luknji krijeta.

Brezmatičnemu panju zamašimo žrelo. Navadno se osirotele če¬
bele še tistega dne pridružijo drugim. V slučaju, da so se čebele sicer
sprijaznile, vendar pa panja niso zapustile, pustimo jih pri miru do
roja in šele potem zamašimo luknji. Ta čas je gotovo v obeh panjih
dosti zalege, da si v vsakem lahko vzgojijo novo matico.

Kako pa združimo slabiče, ki imajo dobre matice? Slabičem
moramo najprej poloviti matice. Najboljšo denimo v matičnico in jo
pustimo v njenem panju, druge pa uničimo ali porabimo drugod.
Vsem slabičem, namepjenim za združenje, damo tisti duh in jih pu¬
stimo en dan pri miru, da spoznajo svojo osirotelost. Potem jih zdru¬
žimo z matičnim panjem, kakor opisano pod a).  Matico izpustimo
črez en ali dva dni iz matičnice.

Samoobsebi se razume, da morajo prostori, na katerih so bili v
čebelnjaku oni sedaj prazni panji, ostati prazni vsaj nekaj dni, da se
drugim panjem pridružene čebele ob vrnitvi s paše ne motijo. Kjer
se nahaja v panju sicer manj čebel kot bi si želeli, pa imajo izvrstno
matico, tam si lahko pomagamo z ojačevanjem. (Glej II. del, peti od¬
delek: „Ojačevanje slabičev“.) Slednjič opozarjam še na sledeče:

Kjer pri pomladanskem pregledovanju zapazimo, da ima kak
plemenjak še preveč medu, mu ga moramo nekaj odvzeti, da dobi
matica več prostora za zastavljanje zalege in da se nepotreben
prazen prostor v panju omeji, ker je treba sedaj v vališču več toplote
kot pozimi.

Ravno tako pa je treba zopet plemenjaku dodati medu, ki ga
ima premalo, ker ta čas morajo čebele imeti dosti živeža. Pridenemo
jim ga lahko kar v satju, ako ga imamo, samo da prej odpremo me¬
denim celicam pokrovčke, in satje, kadar ga čebele izpraznijo, zopet
odstranimo, sicer bi ga čebele kar v panju prilepile. To pri navadnih
kranjičih. Pri panjih s premakljivim satjem pa medenih satov ni treba
odpirati, ampak se obesijo kar k vališču.

Če nimamo medenega satja, se jim poda lahko med v koritcih.

Plesnivo satje moramo, kjerkoli ga dobimo v plemenjakih, takoj
odstraniti, dna panjev ostrgati, razpoke zamazati ali z lepilom ali z
ilovico, v katero smo namešali pepela in nekaj kravjeka. Nazadnje
zopet vse plemenjake dobro odenemo in pustimo lepo pri miru.

Kako združujemo slabiče pri panjih z notranjo opravo (s pre¬
makljivim satjem) glej v članku „Združevanje slabičev" (II. del knjige).

)

67

3. Oskrbovanje plemenjakov do rojev.

Vsakemu starejšemu in izkušenemu čebelarju je pač znano, da
se sme nadejati dobička le od močnih plemenjakov. Zato sem že
omenil, naj bi vsak čebelar pri vzimljenju pustil za pleme le močno
čebelno družino z zdravo, mlado matico in spomladi vse slabiče ali
med seboj združil ali pa pridružil drugim srednje močnim plemenjakom.

Močna družina se spomladi hitro razvija tudi brez naše pomoči,
ker ima veliko čebel, obsede več z zalego zaleženih satov, jih lažje
in bolje greje. Slabič vsega tega ne more in zato zaostaja v razvoju,
marsikateri postane žrtev gnilobe.

Ko smo se torej v zgodnji spomladi takoj cb prvih lepih dnevih
prepričali, da so plemenjaki v redu, ali smo jih dejali v red, treba
jim je še nekaj časa dovoliti počitka, zlasti če so bolj mrzle noči.
Jako nespametno in nevarno bi bilo, že ta čas čebele v  dražiti k izle-
tavanju s pokladanjem medu, z odpiranjem panjev itd. Če smo zapazili
pri prvem pregledovanju, da utegne eden ali drugi panj trpeti za po¬
manjkanjem hrane, je bila naša dolžnost, dopolniti jim zalogo medu
do prve boljše paše našega kraja. Podati smo jim imeli enkrat ali
dvakrat v v večji množini (po pol ali cel liter) z vodo nezredčenega
medu. Če je bil kristalizovan (v kepicah strjen), smo ga odvzeli
in raztopili.

Mnogi čebelar-začetnik bere in sliši priporočati takoimenovano
spekulativno (premišljeno) pitanje. Kaj je to?

Spekulativno pitati se pravi, spomladi, nekako v sredi aprila,
kake tri tedne preden prične črešnja cvesti, pokladati čebelam vsak
dan nekoliko z vodo zredčenega in mlačnega medu, da matica prične
bolj pridno .staviti zalego, in se tako čebele hitrejše množijo in pri¬
pravijo za zgodnji roj. Zato tudi stari čebelarji tako pitanje ali krm¬
ljenje imenujejo „pitanje na roj“.

Izkušen čebelar naj se le poslužuje takega pitanja, če še ni
dovolj paše, a začetnikom to odsvetujem, ker še ne poznajo dobro
svojstev čebel, plemenjakov; pitali bi o nepravem času, neprimerno
in neprave plemenjake itd. Ne da bi jih ojačili, bi jih kaj lahko osla¬
bili ali celo uničili.

Kako se pa mora spekulativno pitati?

Za spekulativno pitanje rabimo najrajši ajdov med iz satja iz¬
tisnjen in zredčen z vodo. Iztisnjen med je za tako pitanje boljši, ker
se v njem nahaja navadno tudi nekaj cvetnega prahu. En kilogram
medu zredčimo z enim litrom čiste deževnice, ki tehta tudi en kilogram.

Podajamo ga mlačnega v pktvih koritcih in to le močnim ple¬
menjakom, vsak večer po 3—5 jedilnih žlic, dokler se ne odpre dobra
paša. Pri vsakem pitanju podamo nekoliko več, da tudi matica za¬
stavlja čim dalje, tem več jajčec. Zadostuje pa tudi, če se našim
rojivkam poda vsake tri dni pol litra razredčenega medu.

Kadar narava sama prične čebele pitati, moramo prenehati, ker
bi lahko pričelo matici primanjkovati prostora za lego jajčec zaradi
preobilno nanešenega medu. Tako n. pr. bi bilo nespametno spekula¬
tivno pitati v kraju, kjer ta čas medi spomladansko resje.

5 *

68

A zapomnimo si, da morajo plemenjaki, ki jih pričnemo speku¬
lativno pitati, imeti dovolj svoje lastne zaloge medu. Ako bi kak ple¬
menjak ne imel dovolj medu, bi mu morali podajati po 6—8 žlic, ali
pa, kar je boljše, takoj pred pričetkom spekulativnega pitanja podati
mu eden ali dva litra z vodo nezredčenega medu. Ako bi med spe¬
kulativnim pitanjem nastalo slabo deževno vreme, morali bi čebelam še
vsak teden dvakrat podati vsaj po pol litra medu, zlasti, če jim je že
narava dajala ta čas kaj paše. Sicer bi lahko čebele v strahu, da jim bo
začelo primanjkovati živeža, jele trgati zalego iz celic in jo ven metati.

V enak položaj, pitati spomladi ali celo poleti, bi prišli ob slabem
vremenu, ko so plemenjaki že pripravljeni za roj. Ako bi jim, ko
zaradi dežja ne morejo na pašo, ne priskočili na pomoč z loncem
medu, razgrizle bi čebele vse matičnjake ali pa umorile staro matico
in potem rojile s pevko, največkrat pa bi niti ne rojile. Pa tako pi¬
tanje seveda ni več „pitanje za roj“, ampak „pitanje za silo“.

Bolj kot spomladi priporoča se spekulativno pitati v prvi polo¬
vici meseca avgusta, ako ta čas ni dobre paše, da si plemenjaki vzgo¬
jijo veliko mladih čebelic za ugodno prezimovanje. Panjev aprila in
majnika ne odpirajmo po nepotrebnem! Nekateri, zlasti začetniki, bi
vedno radi opazovali in brskali v panju. Tu hočejo vedeti, koliko
je že čebel, koliko zalege, tam pa zopet koliko nanešenega medu
itd. Treba pomisliti, da čebele hočejo in tudi potrebujejo miru
in še bolj gorkote. In to oboje jim krade radovedni začetnik s po¬
gostim odpiranjem panja. Odeja se mora na panjih pustiti do meseca
junija. Naj se rajši kasneje odstrani kakor prezgodaj!

Slednjič še nekaj. Vsa nujna opravila naj se v panjih izvršujejo
od 9.—12. ure dopoldne, ko so starejše čebele na paši. Poleti pa
zjutraj med 5. in 8. uro, ker čebele vsled hlada niso tako hude, jeseni
proti večeru, ker bi ob drugem času lahko nastalo ropanje.

4. Rojenje.

a)  Kolikeri so roji?

Vsem živalim je dan od Stvarnika neki nagon in hrepenenje po
pomnoženju. To opazujemo tudi pri čebelah. Spomladi, ko prične na¬
rava ponujati čebelam v obilici sladke hrane, množi se zdrava in
močna družina z mlado, rodovitno matico tako, da postaja zanjo panj
pretesen. V tem času prično čebele gojiti trotovsko zalego, kar je
prva priprava za roj. -Čebele se lotijo stavbe trotovine (trotovskih celic)
na vsej črti in na konceh satja nastavijo nekaj matičnjakov v podobi
obrnjenih skledic, v katere matica ,v presledkih tekom tedna zaleže
jajčeca. Sedaj čebele skledice podaljšajo in dodelajo tako, da so
pokriti in godni matičnjaki podobni visečim želodom. Zato se tudi
nove matice izležejo v presledkih, ene prej, druge nekaj dni kasneje.
Izlegle matice stražijo in čuvajo njihove oskrbovalke, da jih stara
matica ne napade in z želom ne zabode.

Ko trotje že izletujejo in se matica ne čuti več varno v panju
zaradi svojih naslednic, ki že doraščajo, hitro zaleže še vse prazne
celice z jajčeci in potem lepega solnčnega dne zapusti s precejšnjim

69

oddelkom čebel, oziroma tudi trotov, svoj dosedanji panj. Navadno
se to zgodi okrog poldne, če je pa vreme zadrževalo, že ob osmih
dopoldne; družci, tretjevci itd. pa rojč celo do četrte ure popoldne.
Povod k rojenju ne daje matica, ampak čebele!

Z rojenjem razdeli se ena čebelna družina v dve. Ena ostane
doma, druga pa roji s staro matico, da si potem poišče novega sta¬
novanja. Izletele čebele naznanjajo svoj odhod z močnim šumenjem
in obletavanjem čebelnjaka. — Prvi roj vsakega plemenjaka tistega
leta se imenuje prvec, ki ima staro, torej oplojeno matico.

Ako za rojenje ni ugodnega vremena, uničijo čebele par dni
(2—3 dni) pred dozorenjem matičnjake in rojenje odložijo na poznejši
čas, ali pa to leto sploh ne rojijo, kar se pa pri nas redkokdaj zgodi.

Če čebele ne nameravajo več rojiti, poderejo po odhodu prvca
razen enega vse matičnjake, ali pa sploh vse, če je že katera nova
matica zapustila svojo stanico. Če pa hočejo še rojiti, kar se navadno
zgodi, ako je vreme ugodno, paše obilo in čebel v panju veliko in
še vse polno zalege, varujejo in stražijo vse zgrajene matičnjake.

Po odhodu prvca so čebele v izrojencu brez matice, katere pa
ne pogrešajo dosti, ker je v panju dovolj matičnjakov in si torej
lahko in kmalu odgojijo novo matico. Kakor hitro doraste najstarejša
matica v matičnjaku, kar se zgodi navadno tekom osmih dni po prv-
čevem odhodu, naredi na koncu matičnjaka luknjico in se prične ogla¬
šati s kva, kva, kva,  kakor bi vprašala, če je varno zapustiti svoj gradič.

Ko ne dobi nobenega odgovora, odreže z grizali pokrovček in
zleze med čebele. Zagledavši pa še druge matične celice, prične se
oglašati s ti, ti, ti,  t. j. matica poje. Ne dolgo potem doraste kaka
druga matica, pa čeravno je še v matičnjaku, že odgovarja oni, katera
že po satju teka, z zamoi .lim kva, kva, kva.  Končno dozore tudi ostali
matičnjaki in mlade matice pojo in kvakajo, da ni konca ne kraja.
Vendar pa se ne upa nobena izmed kvakajočih zapustiti svoje celice,
ker se vsaka boji pojoče, proste matice. Zato narede le luknjico v
pokrovčku, iz katerega stegujejo sesalo, da jih njihove strežajke pitajo.

Pojoča ali prosta matica izkuša se približati k njihovim celicam
in bi jih takoj napadla in z želom usmrtila, ko bi ne bile po čuvajkah
dobro zastražene. Ker se pa tudi ona ne čuti dosti varno, zato zapusti
navadno tekom desetih dni z oddelkom čebel svoj panj, in čebelar se
veseli družca, ki ima navadno eno, in sicer neoplojeno matico. Po
odhodu te zapusti svoj matičnjak kaka druga matica, prične tikati ali
peti in dostikrat tudi ta že tretji dan izleti z oddelkom čebel. To je
tretjevec. Za njim pa utegne izleteti četrti roj itd., katerih se pa
izkušen čebelar ne veseli več. Že pri drugem roju (družcu), še bolj
pogostoma pa pri tretjevcu, najdemo več matic, katere so zapustile
svoje matičnjake, varovane od celih gruč čebel, in se s temi pome¬
šale v izleteli roj.

Pogostoma se take čebele strežajke s svojimi maticami usedejo
posebej, in čebelar, namesto da bi ogrebel en roj, ogreba dva, tri in
še več, katere seveda vse pospravi v en ujemalnik ali v en panj.
Čebele takega roja, usajene v panj, si izberejo le eno matico, druge
pa pomore in ven vržejo. Zgodi se pa tudi, da se vse matice izležejo

70

že pred rojem — ako je vreme roj zadržalo — in potem tudi vse z
rojem zapuste panj in čebele v izrojencu osirote, ker nimajo za na¬
stavljanje matičnjakov dovolj mlade zalege. Takim čebelam pomagamo
s tem, da jim pridružimo ali kakega družca, tretjevca ali pa iz va¬
lilnice oplojeno matico z njenimi čebelami. Tudi bi jim lahko v panjih
s premakljivim satjem pridejali kaj odprte zalege, da si same vzgojijo
matico, a to delo je prepočasno in preden se izvali in oplodi nova
matica, je panj že opešal in paša prenehava.

Če je prvec zgoden in krepak, paša je pa ves čas dobra in jo
morejo čebele izkoristiti, roji tudi on. Prvčev roj imenuje se deviški
roj ali vnuk. Plemenjak pa, ki je izgubil ob času dobre paše svojo
matico in si vzgoji drugo, dd nam roj, ki se mu pravi pevec.

Omenim še lakotni roj, kadar čebele iz lastnega doma prežene
ali gniloba, glad, čebelni molj, neugodnost panja, nesnaga po čebelnem
molju, osirotelost. Za tak roj seveda nihče ne mara, in je tudi slabo
spričevalo svojemu lastniku, ker ga je kriva njegova zanikarnost
ali nevednost. Tak izseljenec navadno sili v druge panje in maloka¬
teri se usede na drevo.

Po kresu izletele roje vrnimo izrojencu, ko smo mu izrezali vs
matičnjake in odstranili trotovsko zalego.

Izjemoma se zgodi, da stara matica izleti šele z drujcem. Kdaj ?
Kadar je prvec majhen in zakasnel, drujec pa nenavadno velik. S
prvcem je šla mlada matica. Tudi se zgodi, da zapusti drujec ali
tretjevec svoj panj in gredo vse čebele — na snubni izlet svoje ►/
mlade matice. ► V

Veliko je čebelarjev, ki se pri čebelarstvu najbolj veselijo
rojev. Še lonec, poln medu, jih ne razveseli tako kakor lep roj.
Šumenje in vrvenje roja ima za čebelarja in tudi nečebelarja neko
čudno privlačno silo.

Najprej navadno rojijo panji, ki so tako polni čebel in zalege,
da čebele že nimajo skoro prostora v njih, in zlasti pri kranjskih
panjičih kar v celih gručah vise na sprednji končnici ali pa na bradi.
Trotje že zapuščajo svoje celice in čebele pridno pobirajo in iz panja
mečejo njihove pokrovčke ali „kapice“. Na konceh srednjega sata
pa visijo matičnjaki, nekateri še zaprti.

Neposredno pred rojem, ko je že vse zanj pripravljeno, dasi je
zunaj lepo in narava ponuja obilo paše, letajo čebele takega panja le
posamezno. Vse druge tičč brezdelno v panju. Proti poldnevu naenkrat
oživi ves panj. Zunanje čebele, ki mirno sede na bradi, se prično
gibati, zapustijo svoj prostor in izginejo v panju. A ne za dolgo.
Kmalu so zopet na bradi. Tekanje se pojavlja, čim dalje, tem hitreje.
Šum nastaja večji in večji, čebele se lotijo zaloge medu, nasrkajo se
ga in močno šumeč se takorekoč ulijejo iz panja. Čebele rojijo! Matica
gre v roju praviloma v sredi.

Roj kroži nekaj časa nad čebelnjakom, potem se od njega od¬
daljuje in se prične približevati kakemu drevesu ali grmovju, na čigar
veji se obeša v „grozd“ ali „venec“. Tukaj se namerava nekoliko

frjOgrebanje in usajanje rojev.

71

odpočiti, da bi se potem stalno preselil v kraj ali stanovališče, kate¬
rega so nekatere njegove čebele prejšnji dan, ali šele pred rojenjem
poiskale. Ako bi čebelar roja ne ogrebel, bi mu lahko že črez nekaj
ur ali še prej ušel; včasih pa sedi tudi po dva dni in šele potem uide.
Zgodi se pa, zlasti pri tretjevcih in še poznejših rojih, da jo popihajo
iz panja naravnost v novo zavetišče.

Včasih se roj, ko je nekaj časa krožil po vrtu, kar naenkrat
obrne in vrne v svoj prejšnji panj. Zakaj neki? Zato, ker se je izletela
matica ali vrnila, ali pa padla kam v travo in je čebele niso zapazile;
ali pa sploh ni šla z rojem. Ali pa je matico zgrabil čebelni volk,
sršen ali pa kak ptič in jo požrl. Tak osiroteli roj se med rojenjem
vrne in roji nekaj dni kasneje s pevko, t. j. z eno izmed neoplojenih
matic, ki se je izlegla iz kakega matičnjaka.

Način ogrebanja rojev je odvisen od tega, kam se je roj usedel.
Najpripravnejše je roj ujeti v prestrezalo takoj, ko zapušča panj.
(Glej članek „Prestrezalo“, str. 37.)

Opozarjam le na to, da ne smemo prestrezala prehitro ali pa
prepozno k žrelu primakniti, ker v prvem slučaju lahko premotimo
čebele, da ne rojijo, oziroma se takoj vrnejo v panj, v drugem pa bi
nam že lahko matica ušla.

Mnogo čebelarjev pa v  rajši vidi, da roj neovirano izleti in se
usede, kamor mu drago. Če je v bližini čebelnjaka le nizko drevje,
potem z ogrebanjem ni dosti opravka. Roj se usede na kako vejo ali
pa med veje. Če je vejica neznatna, jo lahko odrežemo ali odžagamo
in z rojem vred odnesemo v drug, že pripravljen panj. Ali pa pod¬
taknemo roju panj in s krepkim udarcem na vejo otresemo vanj če¬
bele. Težje ga je ogrebati, če se je usedel v sredi drevesa med vejami
okoli debla. Tu ga moramo nekoliko z mrzlo vodo pokropiti, čebele
z veliko leseno žlico počasi od spodaj navzgor zajemati in polagoma
prenašati v panj. Da smo le matico srečno spravili v panj, potem se
čebele, četudi jih kaj s panja uide, zopet vanj vrnejo. Ako nam pa
uide matica, odletijo nam zanjo tudi čebele, in je treba vnovič ogre¬
bati. Še težje ogrebanje nas pa čaka, ako se je roj usedel kje na
visokem, težko pristopnem drevesu. Nekateri čebelarji, ki se bojijo,
da bi se jim roj previsoko ne usedel, brizgajo nanj, kakor hitro za¬
pazijo, da se roj vzdiguje, vodo s posebno v ta namen urejeno brizgal-
nico ali bezgovo sikalnico. Drugi pa mečejo na roj droben pesek.
Da to včasih pomaga, ni dvoma. Vendar je treba paziti, da se ne
brizga ali ne meče pesek v roj, ampak nad roj.

Pesek metati ne priporočam, ker visoko ga ni mogoče z roko
zagnati in lahko se tudi zgodi, da se poškodujejo čebele ali matica.

Ge tako brizgamo, da pada na roj le drobna rosa, je gotovo, da
so čebele prisiljene usesti se bolj nizko, kakor bi tudi storile, ako bi
jih zalotil pohleven dež. Če so nam ušle in se usedle na nedostopni
veji, moramo jih otresti z železnim mačkom* ali v vršo ali pa v na
drog privezan panjič. Nekateri čebelarji ga le otresejo, češ, da se bo
potem nižje usedel, a usede se navadno ravno tam ali pa še višje.

* Drog z nasajenim železnim kaveljnom.

72

Stari čebelarji so ob roju čebel streljali, zvončkali, tolkli po
zabojih in na kose. Ali je to vraža? Gotovo je, da matica v roju
drugače brenči kot čebela oziroma trot. Čebele njen glas dobro ločijo
od svojega in letijo za njenim glasom. Ako se močno pretresa zrak
v njihovi bližini, se s tem motijo, glasu matice ne ločijo in zato se
prično prej oprijemati drevesa, matica pa prisede.

Roj, ki se je usedel v kako duplino ali grmovje, kjer ga ne
moremo zajeti z ogrebalko ali zajemalko, preženemo ven z dimom na
tak kraj, n. pr. na kako vejico, da ga potem lahko ogrebemo. Kaditi
moramo v takem slučaju od spodaj navzgor, sicer bi nam roj zlezel
še bolj h koreninam ali globokeje v duplino. Zato torej zavrtamo
v duplo pod rojem luknjo, skozi katero pihnemo parkrat dim pod
roj. Če je roj pri koreninah grma, moramo kaditi od tal pod roj.
Nekateri roj se usede po raznih krajih, n. pr. po vejah v manjših gručah.

Tudi pri prvcu, ki ima le eno matico, se to včasih zgodi. Vzrok tega
je, da so nekatere čebele zgrešile svojo matico, ali pa se je že prej
tja usedla in potem drugam preletela. Tu je treba počakati, ker gruča
brez matice kmalu spozna svojo osirotelost in prične preletavati h •''/
grozdu, kjer sedi matica. Ako bi se čebele obeh ali vseh gruč začele rj t,
razletavati, potem je gotovo, da je matica kam padla in je čebele niso
zapazile. Treba jo je pozorno iskati po tleh, zlasti na onem prostoru, />
nad katerim je krožil roj in se je slednjič usedel.

Če smo jo srečno našli, jej podamo prst, da zleze nanj in jo ,/
pustimo po prstu ali roki zlesti na kako čebelam vidno vejico, ali pa _
na stolček pogrnjen z rjuho, kar postrežnica lahko v naglici pripravi. A
Kakor hitro čebele zagledajo matico, se nemudoma k njej pridružijo. /

Smešno in nespametno bi bilo šele ob času rojenja priprav-
ljati panj ali ga celo iskati na posodo pri sosedih. Skrben in vesten A
čebelar ima po množini svojih plemenjakov za roje panje že pri¬
pravljene.

Priprava pa obstoji v tem, da natančno pregledamo panj, v ka¬
terega hočemo roj usaditi, če je snažen in nerazpokan. Treba odstra¬
niti vse mogoče pajčevine, smeti, prah, golazen, in ga dobro umiti,
potem pa še osušiti. Vse razpokline ali špranje je treba zamazati z
lepilom, ilovico, apnom, kitom i. dr.

Kdor čebelari v kranjičih, temu svetujem, - da si nareže iz rumen¬
kastega čistega satja po 4 cm  široke kose in te nalepi 1 cm  vsaksebi
po dolgem na panjev pokrov. Za prilepljenje naj raztopi nad ognjem
vosek in eno tretjino kolofonije. Iz tega razvidimo, da je nespametno
vse satje iz kranjičev odstraniti oziroma raztopiti v vosek, ko se roju
ž njim lahko pomaga in čebelam precej dela in medu prihrani.

Pri panjih s premakljivim satjem moramo več storiti. Te oskr¬
bimo še po velikosti roja s primernim številom satnikov.

Prvcu denemo, razen dveh do polovice izdelanih satov, v katere
rojeve čebele odlože med in matica takoj zastavi nekaj jajčec, vse
druge satnike le z začetki, t. j. na spodnjo stran zgornje satnikove
deščice pritrdimo 2—5 cm  širok sat. Družcem in vsem njegovim na¬
slednikom pa zelo ustrežemo, če jim obesimo v panj nekaj že popol¬
noma izdelanih satov. Zakaj ? — Prvci so močnejši in bolj zgodnji,

73

zato pa hitreje izdelajo satje kakor družci ali tretjevci, ki so manjši,
kasnejši in se jim z izdelavo satja ne mudi, ker imajo še neoplojeno matico.

Rekel sem, da mora biti število pridejanih satnikov primerno
množini čebel v roju. To je gotovo!

Nespametno bi bilo, malemu roju dati preveč satnikov, velikemu
pa premalo. Ako mu damo preveč satnikov, jih čebele ne izdelajo in
tako bodemo imeli v vališču neizdelane sate, na katerih čebele slabo
prezimijo, ker jim pozimi ostane v panju preveč prostora za ogrevanje.
Če jim pa podamo premalo satnikov, se zopet roj ne more tako hitro
razvijati in kmalu se prične zaradi tesnobe v panju pripravljati na
novi roj. Tudi čebele se polenijo, ker je vališče kmalu polno satja, za
stavbo novega pa ni prostora. Kakor hitro torej zapazimo, da roju v
panju primanjkuje prostora, prostor povečajmo in pridenimo nekaj
satnikov z začetki.

Kdor nima izdelanih satnikov, s katerimi bi pomagal poznejšim
rojem, naj si kupi ali bolje, sam napravi nekaj umetnih medsten (satnic).

Celih umetnih medsten, ako jih nismo pritrdili na žico (gl. II. del,
IV., d),  ne smemo devati rojem v panj, ker bi jih s svojo težo pre¬
trgali ali pa neravno izdelali. Podamo jim satnike z napol izdelanim

Pod. 27. Satniki z začetki satja. — a  satnik (okvirček); b  sat v obliki trikota.

satom v obliki trikota, in sicer v sredo gnezda damo jim večji tri¬
kotov začetek, proti obem stranem pa vedno manjšega, ker čebele
prično zidati svoje satje vselej v obliki grozda ali srca. (Glej pod. 27.)
Panj, v katerega nameravamo roj usaditi, je dobro nadrgniti z meliso,
katere duh čebelam zelo ugaja, ali ga pa pokaditi z voskom.

Vkljub vsemu temu pa dostikrat roj tisti ali drugi dan, morda
celo črez teden, zapusti panj in se usede zopet na vejo, raz katero
smo ga bili ogrebli. Vzrok tega je največkrat izguba matice. Pri panjih
s premakljivim satjem to lahko preprečimo.

Kadar pričakujemo rojev, obesimo v vališče (bolj pri kraju) vsa¬
kemu močnemu plemenjaku po en satnik s polovično umetno med-
steno, da jih izdelajo in z jajčeci zaležejo. Vsakemu roju potem
obesimo en tak sat z odprto zalego v gnezdo. S tem mu dajemo možnost,
ako matico izgubi, da si iz pridejanih jajčec vzgoji novo. Tak roj
nikoli ne zapusti svojega panja (ako ne trpi za lakoto). Ako pa
nočemo čakati, da si šele, vzgoji matico, mu lahko pomagamo že z
zrelim matičnjakom ali z matico iz valilnice.

Panju, v katerega smo bili roj usadili, pustimo žrelo popolnoma
odprto, da morejo čebele, ki še krožijo okrog čebelnjaka, najti novi dom.

74

Pri ogrebanju in usajenju rojev namreč ni mogoče preprečiti,
da bi kaj čebel ne ušlo. Vse čebele do zadnje spravimo v panj le
zvečer, ako smo panjič ali ujemalnik z rojem pustili do mraka
zunaj, v bližini, kjer se je roj usedel. A bolj pametno je roj takoj
spraviti v novo stanovanje, kakor pa puščati ga zunaj do večera v
panjiču ali ujemalniku, ker se čebele, že stalno v panj preseljene,
lotijo takoj dela in starejše dostikrat že nekaj minut pozneje odletijo
na pašo. Saj čebele, ki še zunaj krožijo, kmalu najdejo svoj novi
panj in če ga tudi ne najdejo, ni taka škoda, ker se vrnejo v prejšnji
panj, v izrojenca, ki je z rojem oslabel.

Poleg tega jih pa lažje podnevi spravljamo v panj kakor zvečer;
čebele se prej pomirijo in že zvečer moremo jih podmesti in odstra¬
niti iz panja vse odpadke satja, ki so ga zdrobile, in smeti, katere
smo morda raz drevo z rojem vred stresli v ujemalnik.

Pri usajanju rojev bodi miren in potrpežljiv. Če te tudi nekoliko
opikajo, v  ti ne bode škodovalo. Obraz si lahko zavaruješ s čebelarsko
kapo. Čebele ometaj v pripravljeni panj z račjo, perotnico ali pa z
omelom, katero lahko omočiš v hladno vodo. Čebel pa ne draži z
ogrebanjem črez glavice, t. j. ne ogrebaj roja od zgoraj navzdol, am¬
pak vselej ogrebaj od spodaj navzgor. Roje z oplojeno matico po-
kladamo lahko drug poleg drugega, vendar -pa vsakega na nekoliko
bolj oddaljen prostor od starca (izrojenca), ker se sicer mnogo rojevih
čebel, kadar se vračajo s paše, vrne na svoj prejšnji dom in roj ob¬
čutno oslabi.

Da matice lažje najdejo svoj dom, kadar se vrnejo iz prahe, je
pametno, takoj po usajenju družca, tretjevca, pevca, na panj v bližino
žrela prilepiti ali pritrditi kako znamenje, n. pr. rožo, ali živo pobarvan
papirček. Odstrani se, kadar se matica oplemeni in že leže več dni
jajčeca. Roji se morajo po treh dneh, ako ni paše ali jim slabo vreme
brani izletavati, pitati, ker jim od doma prinešena zaloga medu za¬
dostuje le za tri dni.

c)  Ločitev  roj  e v.

Čebelarju, ki ima veliko plemenjakov, se kaj lahko pripeti, da
se mu usede več rojev skupaj.

Komaj jo je eden popihal iz panja, se že zopet drugi vsuje, za
njim tretji itd.

Seveda, naj bi jih rojilo tudi deset, da bi si le tudi vsak izbral
kako drugo mesto, a nekaj časa krožijo posebej, potem se prične eden
usedati in nanj se radi obesijo še drugi. In tako visi na veji grozd,
ki bi skoro mernik napolnil. Kaj sedaj ? Izkušen čebelar skoro z
gotovostjo ve po raznih znamenjih, koliko plemenjakov bo ta ali drug
dan rojilo. Zato si lepo pripravi eno ali dve prestrezali in v čaka ž njimi
pred čebelnjakom. Enega ali pa dva roja lahko ujame. Če mu jih pa
nekaj odleti in se skupaj usede, mu tudi ne dela veliko preglavic,
kako jih ločiti. Samo da ve, katere vrste so, t. j. ali so vsi prvci, ali
je med njimi kak družeč itd.

Pa to lahko izve, saj lahko pogleda v panje, kjer se po raz¬
burjenosti in množini ostalih čebel prepriča, če je kateri rojil. Vrhutega

75

si previden čebelar zapisuje, kateri panj in kdaj je rojil, in tako
skoro z gotovostjo ve, kdaj mora izleteti drugec, tretjevec itd. Dva
ali več prvcev skupaj sedečih, ako jih ne mara ogrebsti v skupni
panj, pokropi s hladno vodo in strese v nizko, podolgasto škatlo in
pritrdi nanjo s pomočjo kljukic pokrov, ko je bil prej na njegovo
spodnjo stran pritrdil toliko vejic, kolikor rojev se je skupaj usedlo.
Seveda mora viseti vsaka vejica zase, torej nekoliko oddaljena od druge.

V eni stranici škatle ali zabojčka mora biti omrežena luknja, da
se čebele v njej ne zadušč. Zabojček z roji odnese v temno klet in
drugi dan zgodaj zjutraj najde v njej roje po vejicah razdeljene.

Ako so pa v mešanem roju različne matice, oplojene in neoplo¬
jene, potem mora ves roj stresti na rjuho, čebele pokropiti, matice
poiskati in vsako posebej zapreti v matičnico. Zakaj?

Zato, ker bi se čebele, ako bi vse skupaj otresel v panj, med
seboj sklale in tudi matice zadušile.

Pravilo je: združevati roje z enako matico, t. j. prvca s prvcem
ali z vnukom; družca, tretjevca pa tudi skupaj. Torej roje z oplo¬
jenimi maticami skupaj, one z neoplojenimi maticami pa tudi skupaj.

Kadar smo matice zaprli v matičnice, prinesemo panje ali kake
zabojčke, oziroma ujemalnike, in jih postavimo z odprtino obrnjene
proti roju, enega zraven drugega na rjuho. Sedaj denemo v vsak panj
h kraju dna matičnico. Crez nekaj časa jih čebele zapazijo in se same
razdele. Kadar so vse čebele roja pri svojih maticah, jim izpustimo
matice, iz matičnic in jih odnesemo v čebelnjak.

Če se je usedlo skupaj več rojev z neoplojenimi maticami, je
najbolje ves roj stresti v skupen panj. Tako dobimo prav močnega
plemenjaka, ki je več vreden, in smemo od njega pričakovati več
dobička kakor od dveh, treh slabičev.

Rekel sem „plemenjak“, ker tak roj je najboljši za pleme. Čebele
si iz matic same izberejo eno, navadno najboljšo matico, druge pa
udušijo in pomečejo iz panja.

Mnogi čebelarji, ki hrepenijo po pomnoženju števila panjev, ločijo
tudi take, skupaj usedle družce, tretjevce in nadaljnje roje in vsakega
posebej vsadijo v panj. Da se pa okrepe, pridenejo jim nekaj zaleženih
satov, odvzetih močnim plemenjakom, ki so ostali jalovi, t. j. niso rojili.
Pa ni priporočljivo, ker se plemenjaki slabijo, slabičem pa malo pomaga!

c)  Združitev rojev.

Način združevanja je lahek. Razvrstimo si roje po kakovosti
matic, oplojenih in neoplojenih.

Splošno velja: rojem z oplojenimi maticami lahko polovimo pred
združenjem matice in razen ene vse druge uničimo ali pa, če so še
mlade in dobre, uporabimo jih pri drugih panjih.

Poloviti pa moramo matice mešanim, neenakim rojem (z oplo¬
jenimi in neoplojenimi maticami). Najboljšo oplojeno matico zapremo
v matičnico, druge ali uničimo, ali pa z nekaj čebelami vred
spravimo v valilnice, da se oplemenč, in potem jih lahko zamenjamo
za starejše, slabše matice, katere uničimo.

76

Pevce, t. j. roje z neoplojenimi maticami, ki smo jih dobili tistega
dne ali še drugi dan dopoldne, stresemo v skupen panj in poškropimo z
dišavo in medom. Čebele se glede izbere matice same med seboj domenijo.

Pevca in prvca (torej roja z neenakima maticama) stresemo na
rjuho, pa ne skupaj, in poiščemo matice. Prvčevo odstranimo in uni¬
čimo, pevčevo neoplojeno zapremo v matičnico in jo pustimo njeni
družini. Obema družinama damo enak duh. Prvca stresemo v že pri¬
pravljeni panj, pa mu zamrežimo in obsenčimo žrelo. Onega pevca
pustimo v kakem praznem panju, ali pa v ujemalniku do drugega
dne. Prvec spozna svojo osirotelost in nezmožnost vzgojiti si matico,
ker mu v panj nismo dali nikakršne zalege. Oba pustimo tudi
drugi dan zaprta. Šele tretji dan zvečer pridenemo prvcu pevca z
matico zaprto v matičnici. Obe družini prav dobro napitamo. Črez
24 ur bodemo že lahko spoznali po šumenju čebel, ali so se že spri¬
jaznile z novo matico, ali ne. Tekom dveh dni se gotovo pomirijo.
Na ta način združujemo lahko roje vsake vrste. Večjemu čebelarju
pa tudi ne manjka v tem času slabših čebelnih družin z dobrimi
oplojenimi maticami, da bi jih ne mogel v slučaju, ko bi združeni
roji pridejano matico udušili, s tako družino združiti.

d)  Vračanje rojev.

Iz različnih vzrokov marsikateri čebelar ne mara za roje. Ta
naj jih vrne izrojencu. Pa kako? Ako hoče vrniti prvca, ki ima že
dve ali celo tri leta staro matico, pusti ga, ko je panj zapustil, zbrati
se v grozd, ogrebe ga, pokropi nalahkoma z vodo in vsuje na raz¬
prostrto rjuho. Potem hitro poišče matico in jo takoj uniči. Nato
vrne roj izrojencu. — Ali, če ni poprej izrojencu izrezal razen enega
vseh matičnjakov, bo dobil iz tistega panja gotovo nekaj dni kasneje
drugi roj — roj s pevko — in kasneje lahko še tretjevca. Zato osmi
dan po izhodu prvca poreže, razen enega, vse matičnjake, in s tem
zabrani panju vsak naslednji roj.

Pa pozor! Ni v vsakem matičnjaku tudi živa matica! Najprej se
je treba prepričati! Dobro si ga oglej od vseh strani in obrni ga
proti solncu! Praznoto ali pa mrtvo bubo v njem boš koj razpoznal.

Kdor je prvca sprejel, pa ne mara sprejeti družca ali tretjevca,
ta mora tudi temu roju, kakor prvcu, poiskati matico ali matice (če
jih je več) in ga potem vrniti izrojencu. Ako bi ne polovil vseh matic,
bi panj rojil drugič, če ne tisti, pa drugi dan. Razen tega moramo tudi
izrojencu pred vrnitvijo družca ali tretjevca porezati razen enega vse
druge matičnjake. Bolje pa je družca ogrebsti, panju, iz katerega je
izletel proti večeru, izrezati vse matičnjake in potem mu šele roj vrniti.

V slučaju, da bi v prvcu ne hoteli še mlade in rodovitne matice
uničiti, morali bi pred vrnitvijo prvca izrojencu porezati vse matičnjake
in mu razen tega odvzeti nekaj satnikov z zalego in na njeno mesto
obesiti nekaj umetnega ali izdelanega čebelnega satja.

Odvzete sate z zalego pridenemo enemu ali več slabšim panjem.
Vrnjen roj se loti stavbe, oz. matica zastavlja zalego, a preden se
zopet pripravi za roj, je paša že slabša in zato čebele več ne rojijo.

77

Z uspehom morejo v vračati roje, kakor je razvidno, le čebelarji
s premakljivim satjem. Čebelarjem s kranjskimi panjiči ne preostaja
drugega, kakor združevati slabše roje, kakor je v prejšnjem članku
opisano.

e)  Zabranjevanje in omejevanje rojev.

Prvi in zadnji pogoj uspešnega čebelarstva je pred vsem drugim,
dobra in trajna paša, kakor spomladi, tako poleti in jeseni. A tako
srečnih čebelarjev, ki bi imeli vselej dovolj izvrstne paše za svoje
čebelice, je zelo malo.

Po mnogih krajih ponuja skopa narava silno malo rastlinskega
nektarja. Čebelar je dostikrat vesel, da so se čebele za zimo z medom
založile in da mu jih ne bo treba za silo pitati. Da bi upal od njih
spraviti še kaj medu v lonec, o tem se mu niti ne sanja. Goji čebele
le v svojo zabavo, za katero pa mora od časa do časa precej globoko
poseči v žep. Da bi torej v takem, za čebelno pašo slabem ali skrom¬
nem kraju sprejemal vse roje in jih kot samostojne družine usajal
v panje, bi bilo nespametno. Le močne pa zgodnje prvce kaže mu
sprejemati, druge roje pa ali vrniti, ali pa, kar je seveda bolj razumno
in tudi lažje, sploh preprečiti.

Preprečimo roj, ako panj, v katerega smo ravnokar ogrebli prvca
(takoj po roju), postavimo na prostor izrojenca in tega takoj na
prostor kakega močnega panja. Prvec dobi vse delavke izrojenca,
izrojenec pa vse delavke onega močnega panja. Temu pa moramo
podajati skoz pet dni vode, ker je izgubil vse čebele, ki so jo donašale.
Kako? Pri kranjičih vbrizgnemo vodo med satje, pri panjih s pre¬
makljivim satjem se celice enega sata napolnijo z vodo in ta se obesi
v sredi gnezda. Ali pa primešamo v koritce mlačne vode le toliko
ajdovega medu, da diši in ga porinemo pod čebelno gnezdo.

Izrojenec nam da črez osem ali deset dni družca, katerega po¬
stavimo na prostor izrojenca in tega kam drugam. Sedaj izrojenec,
ki je dal prvca in družca, nima več odprte, ampak le še nekaj zaprte
zalege, zato ne potrebuje vode in tudi rojiti ne more.

Tako prestavljamo tudi druge panje kadar rojijo in preprečimo
vse tretjevce in nadaljne roje.

Čebelarji s premakljivim satjem preprečijo roje s takoimenovano
Hanemannovo ali matično mrežo. (Glej II. del, IV.) S to pripro matico
na dveh, treh satnikih tako, da ne more priti k žrelu, torej za va-
liščem ali nad njim. Čebele sicer tudi rojijo, a ko spoznajo, da ni
med njimi matice, se vrnejo v panj in kmalu potem odstranijo vse
nastavljene matičnjake. Tedaj jim čebelar zopet izpusti matico, a prej
odvzame vso trotovsko zalego in nadomesti z izdelanim čebelnim satjem.

Zabranjuje se rojenje tudi s tem, da se prostor v panju vedno
razširja, polagoma odjemlje pokrita zalega in vsa trotovska, ali se pa
mlade čebelice otresejo raz sate in pridenejo k slabičem.

Torej se rojenje preprečuje, ako se za roj pripravljeni plemenjak
slabi, drugi slabši se pa z njegovo zrelo zalego ali mladimi čebelami
jačijo. S tem se doseže, da plemenjak, ker se še ne čuti zadosti
močnega, ne nastavi matičnjakov. Zato pa tudi ne roji.

78

Rojenje tudi preprečimo, ako porežemo še pred prvcem panju
vse matičnjake in odstranimo trotovsko zalego. Čebelam pa moramo
pridejati dve satnici ob straneh vališča. Seveda mora biti čebelar
prepričan, da ima ta panj rodovitno matico, sicer bi ga osirotil.

Dobro je tudi, kadar je družeč izletel, da porežemo v njegovem
izrojencu vse matične celice in družca vrnemo.

Gerstung priporoča, prvcu odvzeti matico in ga vrniti izrojencu,
da roji s pevko.

Z odvzeto matico razpolaga potem seveda kakor mu drago. Ali
jo uniči, če je slaba in že starejša, ali pa ž njo zameni slabšo in to
uniči. Tudi jo lahko dene posebej v panjič in ji pridene nekaj sat¬
nikov z godno zalego in z mladimi čebelicami, da ž njimi pozneje
ojači kakega slabiča.

Pri kranjskih panjičih pa preprečimo družce in njihove nasled¬
nike, ako po izletu prvca še tisti dan proti večeru skozi panjevo
žrelo spustimo v panj kako mlado, krepko, neoplojeno matico.

Po odhodu prvca so namreč čebele v izrojencu silno razburjene
in ne čuvajo matičnjakov, ker jih imajo za varne, ko ni več matice
v panju. Ko izpustimo mlado matico v panj, se za to tujko navadno
še zmenijo ne, in ta navadno pomori vse kvakajoče matice. Pa vselej
se ji to ne posreči!

f)  Oskrbovanje rojev.

Kakor vsak živinorejec posebno skrbi za mladiče domačih živali, da
jim ničesar ne manjka in da jih ničesar ne ovira v telesnem razvoju,
tako mora tudi čebelar skrbeti, da se roji hitro razvijajo in okrepijo.

Roj si seveda sam dosti prizadene že iz prirojenega nagona
ojačiti se z novimi delavnimi močmi. Prvec stavi v začetku le čebelno
satje, in šele, kadar je panj poln mladih čebelic in paša prav dobra,
prične staviti trotovino. Roji s pevkami (mladci) izdelujejo pravilno
prvo leto le čebelno satje.

Čebelarjeva dolžnost je ta čas skrbeti, da si vsaka čebelna dru¬
žina svoje vališče popolnoma zastavi s satjem.

Samoobsebi je umevno, da se roju, usajenemu v panj s premak¬
ljivim satjem, doda glede na množino čebel tudi primerno število
satnikov. Ne preveč in ne premalo. Ako smo pa roj ogrebli v kranjski
panjič, mora tudi ta biti primerno velik z ozirom na velikost roja.

Prvi teden napreduje stavba satja kaj hitro, da je le zadosti
paše. Ako bi pa te ne bilo, moral bi čebelar roje pitati za silo in to
ali z medom, ali pa s sladkorno vodo (1 kilogram sladkorja na 1 liter
vode), kateri se pridene vsaj četrt litra medu. Čebele namreč, ako
nimajo dosti živeža, ne stavijo satja. V vališču pa mora biti na vsak
način satje izdelano, že zaradi potrebnega prostora za zalego, med
in obnožino, pa tudi zaradi toplote, ker bi imele čebele pozimi pre- x
več praznega prostora segrevati.

Torej, dokler ni v naravi dosti izdatne paše, toliko časa mora
čebelar roj z živežem oskrbovati, da ne jenja staviti satja. Pa tudi
na stavbo satja mora paziti, da je lepo ravno, da visi lepo v sredi

79

satnikov, da ni skrivljeno, vegasto, ali da ga čebele ne prilepijo k
panjevim stenam. (Več o tem si poišči v II. delu, V., „Nadzorovanje
izdelovanja satja w .)

Tako nadzorovanje stavbe satja je seveda možno le v panjih
s premakljivim satjem. V kranjskih panjičih v tem oziru ne moremo
skoro ničesar storiti.

Ali treba je paziti ne samo na satje mladega roja, še bolj mo¬
ramo skrbeti za njegovo mlado matico. Včasih se pri izletu na praho
ponesreči. Pade kam in ne more vzleteti, ujame jo, požre ali pohabi
kaka žival. Dostikrat pa izgreši panj in prileti na brado drugega panja,
kjer jo čebele udušijo.

Da bi se ne ponesrečila pri izletu, je pač težko zabraniti. Da se
pa ne zmoti in ne zaide v tuj panj, je pametno k bradi njenega panja
pritrditi kako očitno znamenje, kar sem bil že omenil v članku „Ogre-
banje in usajenje rojev“. V slučaju pa, da roj osiroti, je treba roju
pomagati z oplojeno matico iz valilnice ali mu pridružiti kakega
slabiča z dobro matico. Če nimamo niti prve niti drugega, se mu
pridene kak satnik z odprto zalego iz močnega, zdravega plemenjaka,
da si sam vzgoji matico. A bolje je cepiti mu lep matičnjak iz panja,
ki se pripravlja na družca.

g)  Pomnoževanje rojev.

Ta članek je za čebelarje s kranjskimi panjiči in sploh s kranj¬
skim čebelnim plemenom skoro da nepotreben, ker je znano, da
kranjske čebele še prerade in preveč rojijo, četudi jih k temu prav
nič ne spodbujamo. A tako obilno in rade rojijo naše čebele le v naših
malih kranjičih.

Če jih pa naselimo v panje velike mere, izgubijo polagoma svojo
rojivost. Marsikateri plemenjak v panju velike mere nekatero leto
sploh ne roji, vkljub temu, da je natlačen s čebelami in ima mlado matico.

Kdor čebelari z velikim številom panjev, ta dobi seveda dosti
rojev, vsako leto gotovo toliko, kolikor jih potrebuje. Drugače je pa
pri manjšem čebelarju. Ta bi bil žalosten in sram bi ga bilo pred
drugimi sosedi-čebelarji, ki se tako radi pobahajo z znatnim številom
rojev, ako bi ne imel nobenega ali pa le malo rojev. Saj je znano,
da se jih mnogo ne zmeni dosti zato, ali se bodo vsi ti številni, pa
seveda tudi nekateri slabi roji preskrbeli na zimo s potrebnim žive¬
žem ali ne, da imajo le veliko rojev, četudi jih morajo potem jeseni
„strgati“ dve tretjini ali celo tri četrtine.

Kdor hoče dobiti veliko naravnih rojev, temu svetujem to-le:
Vzimi le krepke in popolnoma zdrave čebelne družine z mlado,
"zdravo in rodovitno matico na dosti veliki zalogi dobrega medu in
to v primerno toplem panju. Ves zimski čas pa skrbi, da se čebele
v svojem počitku ne vznemirjajo, in če je toplo ugodno vreme, jim
od časa do časa dovoli ofcrebiti se.

Taka družina se spomladi hitro razvija in zastavi veliko zalege.

Ako čebelariš v kranjskih panjih, spomladi satje nekoliko izpod-
rezi, da dobijo čebele nekaj prostora za nujno stavbo novega satja.

80

Ako pa ni ves kranjski panjič s satjem zastavljen, na pr. pri družcih,
tretjevcih ali sploh poznejših rojih, seveda ni treba satja izpodrezavati,
ker imajo za stavbo dosti prostora. Pač pa je dobro take panje in sploh
vse močne plemenjake špekulativno pitati, da se hitreje napolnijo s
čebelami, in da dobiš bolj zgodnje roje. Kako se spekulativno ali pre¬
mišljeno pita, poišči na str. 67 „Oskrbovanje plemenjakov do rojev“.

Kadar je potem panj dovolj močan, da bi lahko dal roj, mu obesi
v vališče nekaj trotovine, ako je že sam ni nastavil! Napak dela, kdor
hoče prisiliti čebele k rojenju s tem, da jim prostor v vališču zoži!

To je nespametno! Nasledek tega je, da čebele zunaj na panjevi
bradi in sprednji končnici lenobo pasejo in pogostoma kljub malemu
prostoru ne rojijo. Če pa rojijo, dajo slabiče, od katerih se ne more
dosti pričakovati.

Bolje je nekoliko kasnejši prav močan roj, kakor zgodnji slabič,
ker še slabši so njegovi nasledniki; slab je tudi izrojenec, ker ima
premalo zalege, da bi se mogel do jeseni okrepiti.

Zato nimajo taki slabiči kot samostojne čebelne družine nobene
cene. Hodi okrog njih z loncem medu, pitaj jih in pridevaj jim zalege
od drugih plemenjakov, pa še ne bodo nič prida. S takimi ima čebelar
le delo in stroške.

5. Popotovanje na čebelno pašo.

Kdor moreš, pametno narediš, da takrat, ko v tvojem, kraju ni
nobene paše ali je nezadostna, svoje panje preneseš ali prepelješ v
kraj, kjer v obilici cvete ajda, resje, žajbelj, medijo smreke itd.

Za prenašanje panjev si oglej preprosto pripravo, ki ti jo kaže
pod. 28. Tako nosilo ali stol z naramnicami si morda lahko sam
napraviš.

Za prevažanje cele skladnice panjev si pa pripravi voz z ziba¬
jočimi se nosili. Na voz položi legnarje in na štiri v nje zabite po

koncu stoječe, kakih 30—40 cm
visoke močne ročice zabij zgoraj
kljuke. Potem si pripravi dva
močna, legnarjev krajša tramiča
in na njihove konce pritrdi močne
verižice. Ta tramiča obesi s po¬
močjo verižic na kljuke ročic
tako, da se ne bota nikjer zade¬
vala, ampak prosto gibala ali gu¬
gala. Glej pod. 29.

Nekateri podjetni čebelarji so
si napravili za prepeljevanje panjev
na pašo posebne vozove, v katerih
so stalno uvrščeni panji drug poleg

Pod. 28 . Nosilo za panje. drugega, kakor v čebelnjaku in

vedno pripravljeni za potovanje na pašo. Glej pod. 30.

Katere panje naj prevažamo na pašo?

Le prav krepke, zdrave in močne družine, ker je umevno, da bi
panji z malim številom čebel tudi v najboljši paši malo opravili.

81

Kdor ima veliko slabših panjev, stori pametno, da nekaj dni pred
prevažanjem združi po dva ali tri. Panjem, ki- imajo precej medu,
ga je treba nekaj odvzeti, da dobijo čebele dovolj prostora za novi
med, in da se medeno težko satje pri prepeljevanju ne odtrga in ne
zmečka čebel in matice. Odvzeto medeno satje nadomestimo s praz¬
nimi ali umetnimi sati. A vse to moramo narediti nekaj dni pred pre¬
važanjem, da si čebele do tega časa uredijo svoja gnezda.

Previdno in pametno je. takim za prevažanje namenjenim čebel-
nim družinam pridejati nekaj satnikov z godno zalego iz krepkih
plemenjakov, katere mislimo doma obdržati. S tem se ojačijo, ker je
treba vedeti, da se ob ugodnem vremenu veliko čebel s preobilnim
delom kmalu ugonobi in panji znatno oslabe.

Dan pred prevažanjem pa pritrdimo vse premične dele v panju
in zunaj panja. Posebno satnike je treba dobro pritrditi. Med pokrov
(oziroma strop panja) in gorenje deščice satnikov vtaknemo latico in
jo pritrdimo z žrebljički ali zagozdicami, da se ne bo mogla premak¬
niti. Okence dobro zagozdimo, panjeva vrata pritrdimo s kljukicami
ali vijaki in žrelo zapremo z redko žično mrežo.

Ker je pa dostikrat vroče in v panju veliko čebel, naredimo še
z vehovnikom v zadnjo končnico (v vrata) luknjo, ki jo moramo
seveda tudi zamrežiti. Okenca takih panjev naj niso steklena, ampak
zaprta z gosto žično mrežo.

Pri kranjskih panjičih je priprava za prepeljevanje na pašo lažja.
Pri mnogem panju zadostuje, da mu obe končnici dobro pritrdimo,
žrelo zamrežimo ali vanj vtaknemo brinjevo ali smrekovo vejico.

Pod satje še treba ni vsakemu vtikovati late, ker ima sate med
seboj sklenjene, so sati nizki in marsikateri je še pritrjen k panjevim
stranicam. Pač je pa treba v zadnji končnici narediti luknjo in jo
zamrežiti, zlasti, če je panj zelo čebelen. Ko so vsi panji pripravljeni
za prevažanje, jih proti večeru počrez naložimo na voz z gugavimi
nosili in še dobro povežemo z vrvmi.

Pod. 29. Gugava nosila.

Lahko jih naložimo po dve in še več vrst drugo vrh druge.
Počrez morajo biti panji zato naloženi na nosila, ker morajo biti
satniki panjev s svojimi stranskimi robovi obrnjeni od leve proti desni
ali od desne proti levi strani voza. V tej legi se sati pri tresenju voza
ne polomijo tako lahko. Ko je nastal mrak, naprežemo konja in po¬
časi vozimo, zlasti po slabših cestah.

Umni čebelar.

82

Ako bi tekom ene noči ne dosegli cilja svojega potovanja,
morali bi proti jutru voz s čebelami spraviti v kak za nje primeren
senčen prostor, in če bi bile čebele zelo nemirne, odpreti jim zgodaj
zjutraj žrela. Kadar nehajo zvečer izletavati, se jim žrela zopet
zamrežijo in peljejo se v mraku dalje. Ko smo pa dospeli do svojega
cilja, zložimo panje v čebelnjak v tistem redu, v kakršnem so ležali
doma v drug poleg drugega.

Če je že dan, jim odpremo žrela, pa pri odpiranju jih nekoliko
z dimom zadržujemo, da se nam preveč naglo ne usujejo iz panja.

Potem še tisti dan pogledamo v panje, če je vse v redu, zlasti
če se ni odtrgal kak sat. Odtrgani sat v satniku, to je v panju s
premakljivim satjem, lahko z nitjo navzkriž prevežemo ali s klinci

nazaj v satnik pritrdimo in
zopet panju vrnemo. V
kranjskem panjiču ga pa
podložimo s kozicami. Te
kozice obstoje iz deščic,
tako širokih kot je navaden
sat (25 mm).  V deščice nare¬
dimo par luknjic. V te vtak¬
nemo tako debele paličice,
da v luknjicah trdno stoje.

S temi paličicami od¬
merimo visokost praznega
prostora pod odtrganimi
sati, podložimo pod nje
deščice, katere podpremo
s pomočjo paličic. Ko so si
čebele satje pritrdile, ko¬
zice odstranimo.

Panje pripeljemo na pašo nekaj dni pred njenim pričetkom, ker
se morajo čebele nekoliko privaditi tujemu kraju ter jih takoj po
končani paši odpeljemo domov, ker kmalu nastane ropanje.

Slednjič pripomnim, da se ne smejo nikoli vsi panji odpeljati
od doma, ampak, da je treba nekaj slabših družin z mladimi maticami
doma obdržati. Zakaj pa? Zato, ker se prerado zgodi, da kak ple¬
menjak v tujem kraju osiroti ali pa tako oslabi, da mu je treba po¬
magati, kar se najlažje naredi z združitvijo. Potem pa tudi zato, ker
dostikrat poleti mnogo čebel zunaj ostane in prenoči. Drugi dan se
pa vrnejo. Ako bi bili vse panje odpeljali na pašo, kam naj gredo
te revice? Če ostane nekaj panjev doma, si k tem izprosijo. Zraven
tega pa moremo opazovati, kolik razloček je bil med pašo doma in
ono v tujem kraju, in preračunih, ali smo na dobičku ali ne.

Pod.030. Čebelnjak na kolesih.

6. Pridevanje in zamenjavanje matic.

Že v začetku te knjige sem dokazal, da je pri plemenjakih naj¬
več ležeče na maticah. Iz tega torej sledi, da mora čebelar pred vsem
skrbeti za to, da imajo njegovi panji kolikor mogoče dobre matice.

83

Dobra je pa matica, ako je zdrava, telesno razvita, mlada, ro¬
dovitna in iz rodu medičaric.

Za take matice mora čebelar skrbeti jeseni, preden čebele vzimi.
A tudi poleti se mu dostikrat ponudi priložnost, čebelam zameniti ali
pridejati boljšo matico.

Čebelna družina, popolnoma osirotela (brez matice in brez odprte
zalege), ki je izgubila matico ob času, ko si ni mogla vzgojiti nove
matice, ker ni imela zalege, sprejme navadno rada vsako matico,
četudi je neoplojena.

Plemenjak pa, ki je osirotel in si je nastavil na svoji zalegi več
matičnjakov, preden je čebelar opazil njegovo osirotelost, nerad sprejme
novo matico, četudi je oplojena. Takemu plemenjaku moramo, ako
mu nočemo ali ne moremo dovoliti, da si sam vzgoji matico, porezati
vse matičnjake in mu šele potem pridejati novo matico, zaprto za
par ur v matičnici.

Neoplojene matice ne sprejme družina, kije  dosedaj imela oplo¬
jeno matico, in zato se ji mora pridejati le zopet oplojena matica ali
pa zreli matičnjak. Če pa tega nimamo, potem pa sat z odprto zalego
vsake starosti.

Kajpada je treba uvaževati, ako smo pridejali osirotelemu panju
le zalego, če bo ob času prahe nove matice še kaj trotov in če je
plemenjak tako močan, da bi. mogel brez posebne škode čakati ople-
menitve nove matice. Najbolje je imeti vedno v zalogi nekaj oplo¬
jenih matic v valilnici.

Izkušnja nas uči, da osirotele čebele rajši sprejmejo starejšo
matico, kakor mlajšo, rajši oplojeno, kot neoplojeno, rajši v tujem,
zlasti praznem panju, kakor v svojem, rajši sprejme novo matico
slabša kakor močna družina, rajši matico svojega plemena, kakor
tujega. Slednjič pa je tudi dokazano, da osirotela družina, ki se dobro
zaveda svoje osirotelosti, rajši sprejme novo matico, kakor ona, ki
se še svoje osirotelosti ne zaveda popolnoma. Zato ne smemo osiroteli
družini takoj pridejati nove matice, ampak moramo jo vsaj 3—4 ure
pustiti, da spozna svojo brezmatičnost. Najbolj nerad sprejme novo
matico trotovec. (Glej: „Trotovec“, str. 62.)

Kako se matica prideva ali zamenja?

Kadar matico pridevamo ali zamenjamo, jo rahlo primemo z dvema
prstoma za krili in jo previdno, z glavico naprej, vtaknemo v matičnico
in zapremo. Matičnico zataknemo ali pritrdimo v sat in nekoliko na¬
mažemo ob straneh z medom osirotelega panja, kateremu jo pridevamo.

Najbolje je matičnico obesiti v čebelno gnezdo. Da pa ne bo
trpela lakote, ako bi jo tuje čebele ne hotele pitati, je dobro vložiti
v matičnico košček medu. Črez kakih 24 v  ur poglejmo v panj, kako
se kaj čebele vedejo proti zaprti matici. Če mirno čepe na matičnici,
ni slišati nobenega sikanja, so matico sprejele in lahko takoj odstranimo
zatvornico na matičnici in zamenimo s koščkom starih prhkih voščin,
katere čebele črez nekaj minut zgrizejo in matico vpeljejo v nov dom.

Ako so pa čebele nemirne, silijo z zadki v matičnico, iztegujejo
žela, obdajajo v gruči matičnico, tedaj je še niso sprejele in zato se
mora še kak dan pustiti v matičnici.

6 *

84

Kadar pa hočemo staro ali slabo matico zameniti, se priporoča,
staro matico ujeti in zapreti za en dan v matičnico. Matičniea se pa
ž njo obesi v njen dosedanji panj. Drugi ali šele tretji dan se ma-
tičnica ven vzame, stara matica uniči in namesto nje vtakne v matič¬
nico nova matica. Ker ima matičniea duh po stari matici, se tega
kolikor toliko navzame nova matica. Čebelam podamo zredčen med.

Nobenega dvoma ni, da bi nove matice ne sprejele, saj ne vedo,
da ni njihova. In ko bi jo tudi spoznale, je ne napadejo, ker so site.

Sicer je pa še mnogo drugih načinov pridevanja in zamenjanja
matic, a vseh ne morem tukaj naštevati in razlagati.

Pri pridevanju in zamenjavanju matic igrata veliko ulogo tudi
kakovost in pripravnost panjev in matičnic. V kranjskih panjičih,
kjer je nepremakljivo satje, je pridevanje in zamenjavanje matic
bolj težavno, poslednje pa dostikrat skoro nemogoče, ker ni mogoče
ujeti matice.

7. Odjemanje in shranjevanje medu.

Marsikateri napredni čebelar toči med že spomladi in to zato,
ker je z umnim in pravočasnim prevešanjem satnikov iz vališča v
medišče, ali na drug način, preprečil oz. vsaj za dober mesec zabranil
roje. Nasledek tega je bil ta, da so mogli zelo močni plemenjaki iz¬
koristiti glavno spomladansko pašo.

Večina čebelarjev pa spravlja med iz satja šele jeseni, navadno
v drugi polovici meseca septembra, ko je med v satju dozorel. Da
je paša to leto končana, pozna se po tem, da čebele le poredkoma
izletujejo, vračajo se skoro prazne in prično stikati po sosednjih pa¬
njih. Teža plemenjakov se zmanjšuje, med iz zadnjih satnikov izginja.

Sedaj je čas, da vsak čebelar pripre vsem panjem žrela in od¬
vzame nadpotreben, zrel med, t. j. vsaj do polovice s pokrovčki zade¬
lano, medeno satje. Nezreli med bi se pokvaril, zato naj ostane v panju.

Kdor ima pri svojih panjih kaj medišč, najprej tiste izprazne in
potem šele pogleda v čebelno gnezdo, če morda tudi tam ni preveč
medu. Paziti pa je treba, da se taka „sladka“ opravila izvršujejo le
kasneje zvečer, ko so čebele nehale izletavati. Vse sledove medenih
madežev na tleh, panjih ali na mizi je treba s toplo vodo umiti in
dobro osušiti, da se ne privabijo roparice. Veliko lažje je ropanja ne
povzročiti, kakor preprečiti. Previdno in pametno je, nekaj medenih
satnikov, zlasti onih, v katerih se nahaja kaj obnožine, shraniti za čas
potrebe. Ta lahko nastane spomladi, ako ni zadostne paše ali ugod¬
nega vremena. Take za potrebo shranjene satnike spravimo v nalašč
zanje pripravljen snažen zaboj, katerega prenesemo v hladno, pa suho
klet, ali kako sobo.

Iztočen med se pusti nekaj časa pri miru, da priplavajo na po¬
vršje voščene drobtine, ki se potem posnamejo. Popolnoma čisti med
se pa nalije v steklenice (glej podobo 31), ali kositarne posode in
lesene deže.

Dobre so tudi navadne steklenice, ki so povsod enako široke,
pa brez hermetičnih vijakovih pokrovov. Take pokrijemo z belim

85

voščenim papirjem ali pergamentom in dobro zavežemo. Na steklenice
lahko še prilepimo lepe etikete, kakršne prodajajo čebelni trgovci
in se dobijo tudi pri čebelarskem društvu v Ljubljani.

Pozimi med kristalizira, to se pravi, zgosti se v drobna zrnca.
Če ga hočemo raztopiti, potopimo s takim medom napolnjeno steklenico
v gorko vodo. Raztopljen med dobi prejšnjo lepo jasno barvo.

Za kupčijo je najboljši po točilu iztočeni med, ker je najčistejši,
najfinejši, brez vse primesi in duha po vosku ali obnožini. A v točilo
devamo navadno le med v satnikih. Kdor čebelari le s kranjskimi
panji, zanj je točilo skoro brezpomembno. Poslužiti se mora kakega
drugega sredstva, da izprazni medeno satje.

Nekaj takih načinov navedem:

Iz navadnega satja dobimo najboljši med, ako odrežemo mede¬
nemu satju z ostrim, v vodo omočenim nožem vse pokrovce in ga
potem z odprtimi medenimi celicami navzdol obrnjenega položimo na
snažne treske, ležeče na skledi. Medu se precej nacedi v skledo, a
vendar se ne izcedi ves kakor v točilu.

Ves med spravimo iz satja, ako medeno satje zdrobimo, ali v
loncu s kuhalnico zmečkamo in potem stresemo v sito ali pa v redko
vrečico, katero položimo v cedilnik in podenj postavimo snažen lonec.

Pod. 31. Steklenice za med.

Lonec postavimo na gorko peč. Ves natekel med odlijemo v kako
steklenico. Ostanke denemo v ravno tisti lonec, katerega potem
vtaknemo v še večji, nekoliko z vodo napolnjen lonec, in oboje posta¬
vimo na vročo peč, da voda zavre. S tem se vsebina prvega lonca
raztopi, med se zbere pod voščinami, ki se posnamejo, med pa odlije.
Vendar tak med nima nikoli tega okusa, kot izcejeni ali iztočeni med.
Posebno pa postane med neokusen, ako zavre z voščinami ali obnožino
vred. Se slabši in naravnost zopern je med onih čabelarjev, ki vse

86

satje, bodisi medeno, bodisi obnožno, da, tupatam še kaj z zalego na¬
polnjeno — morda celo gnilo — pomečejo v lonec in vse skupaj z
rokami zgnetejo in stlačijo. Človeku se kar gabi, če pomisli, da tak
med pokupijo tudi nekateri medarji in ga potem za „potvice“ in
druge „slaščice“ drago prodajajo kot „najfinejši med prve vrste V

Saj je vobče znano, da nekateri medarji po Hrvaškem, pa tudi
tupatam na Kranjskem, jeseni pokupijo veliko take robe in kar v sode
pomečejo in stlačijo: med, satje, obnožino in dostikrat tudi sveže ali
gnile zalege in pa mrtvih čebel. To vse se dene na vago, odračuni
se teža soda, in se plača čebelarju po dnevni ceni medu, dasi je vosek
veliko dražji kot najboljši med. Pa za „mali kruhek“ je vse dobro.
Če k tej zmesi pridenejo nekaj vode, nekaj sirupa ali še kaj drugega,
je na razpolago vsem nevednežem: „pristen, garantiran pitanec!“
„Med“ za pitanje čebel!

Čebelarji, kupujte pitanec za svoje čebele le pri poštenih čebe¬
larjih, četudi ga morate dražje plačati, zato si pa ne bodete zanesli
čebelne kuge v svoj čebelnjak !

Za iztiskanje medu iz satja se rabi tudi stiskalnica. (Glej članek
„Stiskalnica za vosek in med“, str. 38.)

Če hočemo med iztisniti s pomočjo take stiskalnice, ga najprej
izcedimo iz satja, kakor sem bil prej opisal. Potem satje segrejemo
in denemo v vrečico iz močnega, a redkega platna in položimo jo na
luknjičasto dno. Na vrečico položimo pokrov in z vijakom nanj
pritiskamo, da se kolikor največ medu izteče v podloženo skledo.
Ker pa še vseeno ostane nekaj medu v satju, zato te ostanke stresemo
v lonec, prilijemo jim nekoliko vode in postavimo ga na gorko peč.
S kuhalnico voščine dobro premešamo in vodo odlijemo. Taka me¬
dena voda se lahko porabi za napravo medice in kisa, ali pa ji
pridenemo nekaj sladkorja in jo pokladamo čebelam, katere imajo
premajhno zalogo medu za zimo.

Kakor sem že omenil, naj se med shranjuje vselej v snažnih
posodah in v suhih prostorih, da se ne skisa. Kdor pa tako suhih
prostorov nima, ga pred kisanjem zavaruje s tem, da ga zalije z raz¬
topljenim voskom in potem šele zaveže s pergamentom ali povoščenim
papirjem, oziroma s pocinjenimi pokrovi z vijaki. Ali pa raztopimo
10 gr  salicilne kisline v 100 gr  špirita. V to tekočino omočimo voščen
papir, posušimo ga in potem tako položimo na med, da bode pokrival
vse površje medu. Sedaj šele posodo zavežemo s pergamentom ali
voščenim papirjem.

Več o medu glej v člankih: „Medovanje“, „Prodaja medu“,
„Uporaba medu.“

8. Zasilno pitanje.

Če je bila jesenska paša nezadostna, in si čebele tudi od pomla¬
danske in poletne paše niso mogle nič kaj prihraniti, mora čebelar
svojim varovankam priskočiti na pomoč ali z dobrim medom, ali pa,
če tega ni, s kandisom ali belim sladkorjem. Kdor čebelari s pre¬
makljivim satjem in ima kaj medenih satov v zalogi, temu je tako
delo zelo olajšano, ker vzame nekaj takih satnikov in jih kratkomalo

87

obesi k čebelnemu gnezdu in prazne odstrani. Ali pa, če jih nima,
ker je vse medeno satje jeseni iztočil ali ga sploh nič ni bil dobil,
vzame prazen sat, ga položi na mizo in tekoč (raztopljeni) med s
tankim curkom iz visočine vliva v prazne celice, dokler ni sat na
eni. strani napolnjen. Potem pritisne na to stran papir, satnik obrne,
in ravno tako napolni z medom tudi drugo stran.

Kadar je sat na obeh straneh napolnjen z medom, odstrani
papir in satnik obesi na stojalo (kozico) in podenj postavi skledo, da
nadpotreben med odkaplja. Sedaj ga obesi v panj.

Pod. 32. Čebelnjak g. Ivana Wieserja v Baj tisah na Koroškem.

Kdor tudi tega ne more storiti, ker čebelari s kranjskimi panjiči,
ta mora potrebnim plemenjakom pokladati zvečer o mraku v posodicah
(koritcih za krmljenje) tekočega, pa ne z vodo razredčenega medu,
in sicer vselej toliko, kolikor ga morejo čebele črez noč pospraviti.
Bolj čebelnemu se ga da več, slabšemu manj.

Ako bi jim podal malo, pa še z vodo razredčenega, dražil bi
matico k obilnejšemu zastavljanju zalege, kar bi bilo za ta čas ne¬
spametno in silno škodljivo, ker za zalego porabijo čebele veliko
medu in bi morale še vodo donašati. Nastane naj slabo, mrzlo vreme,
pogine veliko čebel zunaj panja, v panju pa se čebele skupaj stisnejo,
zalego opustijo in ta prične gniti.

Ako nimamo medu, moramo seči po sladkorju. Žal, da so v no¬
vejšem času pričeli Amerikanci čistiti sladkor z neko strupeno tvarino.
Zato bi imeli najprej izvedeti, kakšen je sladkor, ki se nam prodaja.

V štirih litrih vode raztopimo pet in pol kilograma sladkorja
ali kandisa. Ko prične vreti (vreti pa mora polagoma), posnemamo
pene toliko časa, dokler ni tekočina popolnoma čista kot studenčnica.
(Prosta ultramarinove primesi.) Sedaj k tej vreli tekočini primešamo
četrt grama limonove ali vinske kisline, ki jo kupimo v lekarni, da
postane sladkor bolj prebavljiv, in vsaj pol litra medu, če ga imamo.
Voda za to slaščico se jemlje mehka.

88

Ta nadomestek medu se poklada čebelam zvečer mlačen. Umevno
je, da moramo na to tekočino kakor tudi na med položiti ali plavačico,
ali pa kake treščice, da čebele v tekočini ne utonejo. Pitamo toliko
časa, dokler nismo prepričani, da bodo čebele imele dosti zaloge do
prve izdatne pomladanske paše.

Da bi se pa spomladi čebelam pokladal sladkor, ne svetujem,
ker sladkor nikdar ne more nadomestiti zdravega in dobrega medu.
Seveda, sila kola lomi! Za jesensko dopolnilo zaloge je pa sladkor
dober, dasi mnogi čebelarji trdijo, da izgubljajo čebele po sladkorju
svoje življenske moči in kmalu spomladi poginejo. Pa dokazano to ni!

Posodice za pitanje se morajo zgodaj zjutraj drugega dne od¬
straniti, zlasti, če smo pitali z medom, in vsako sled pitanja vestno
izbrisati, da se ne privabijo roparice.

Tudi je dobro posodice po vsakem pitanju z gorko vodo izmiti
in osušiti, enako tudi plavačice ali treščice.

Zimsko zasilno pitanje ali krmljenje bi moralo biti končano vsaj
do konca septembra, da zamorejo čebele še pred zimo ves podani
živež pokriti, sicer se jim v panju skisa, in čebele dobijo po njem
nevarno grižo. Sladkor, ako je bil primerno gost, se ne skisa, četudi
ga čebele ne pokrijejo.

Pri jesenskem zasilnem pitanju pa podajmo rajši več kakor
manj živeža, da ne bo treba čebelam zgodaj spomladi dodajati.

Trdi se, da 20.000 čebel potrebuje črez zimo 8 kg,  30.000 9 kg,
40.000 10 kg  in 50.000 čebel le 11 kg  medu. Skratka, ker nihče ne
more svojih čebel preštevati kot vinarje, kadar bi se mu poljubilo,
naj vsak čebelar močnemu panju od septembra do aprila (ako je
pravilno vzimljen) zagotovi vsaj 9 kg  medu.

9. Odstranjenje trotovk.

Glej članek „Trotovec“, str. 62.

10. Prekladanje plemenjakov.

Prekladanje plemenjakov iz starega v nov čebelnjak na enem
in tistem vrtu ali v bližini, je opasno opravilo; nevarno zato, ker so
starejše čebele vajene svojega prostora in vedno le na tisti prostor
letajo. Zato se veliko čebel preloženih plemenjakov porazgubi, ker ne
najdejo svojega pravega doma in silijo v druge panje, domače ali
pa celo bližjega soseda. V drugih panjih jih nočejo sprejeti, se
med seboj prično klati in tako veliko čebel pogine, plemenjaki pa
oslabijo. Zato je pametno, ako smo že morali čebelnjak iz enega ali
drugeda vzroka na drug kraj preseliti, da na njegov prejšnji prostor
postavimo ali na mizo, ali na stola dva slabiča, da si morejo čebele
k enemu ali drugemu izprositi, če so se vrnile na prejšnji prostor.

Seveda, če je prejšnji čebelnjak ostal in smo si kje drugod v
bližini napravili novega, pustimo kar v njem dva ali več takih sla¬
bičev, kakršno je že število plemenjakov. Panjem, ki so s preklada¬
njem izgubili veliko čebel, moramo nekaj večerov zaporedoma pokla-
dati nekoliko medene vode, če gojijo v tem času zalego.

89

One panjiče pa, ki smo jih bili pustili na prejšnjem prostoru,
pomaknemo vsak večer ob mraku bližje k novemu čebelnjaku, da se
končno tudi ti spravijo na novi prostor; ali pa jih prodajmo, oziroma
zamenjajmo za kake druge panje enake vrednosti pri kakem vsaj pol
ure oddaljenem čebelarju. Ako smo le čebelnjak preselili, moramo v
njem položiti panje na njihove prejšnje prostore, kakor so bili poprej
zloženi.

Če smo pa napravili nov čebelnjak drugačne oblike od prejšnjega
ter smo ga tudi drugač obrnili, potem panjem lahko odkažemo v
njem poljuben prostor. Stari čebelnjak pa ali poderemo in odstranimo,
ali ga pa zapremo, oziroma spredaj z deskami zabijemo.

Roje, kakor tudi izrojence, lahko prestavimo na poljuben prostor,
ker roji ostanejo tam, kamor jih postavimo, izrojenci pa tudi, ker
imajo skoro same mlade čebele, oziroma godno zalego.

Splošno: panje prekladaj, dokler imajo čebele malo zalege, ali
pa potem, ko odroje in prične oplemenjena matica leči jajčeca, torej
zgodaj spomladi ali v kasni jeseni in po končanem rojenju v začetku
poletja, a le izrojence, ne pa jalovce. Sicer pa je brez sitnosti in škode
težko prekladati panje.

Komur ni sile, naj preseljuje samo roje in izrojence. Druge
naj pa ali jeseni podere ali proda, ali zamenja za druge. Potem naj
šele podere stari čebelnjak.

Pod. 33. Trgovski čebelnjak Mih. Ambrožiča za 500 kranjskih panjičev.

11. Premeščenje čebel.

Premeščenje čebel iz enega panja v drug je dostikrat nujno, a
ne vselej prijetno opravilo.

če čebelarimo v panjih s premakljivim satjem ene in tiste mere,
nam je tako prekladanje igrača. Pripravimo si panj, ga dobro osnažimo,

90

da ne bodo v njem kake smeti ali pajčevine, mravlje, strigalice ali
druga golazen, zamažimo vse razpoke, če jih ima kaj, in ga postavimo
na stolček zraven panja, iz katerega nameravamo čebele vanj preseliti.

Zvečer ali zgodaj zjutraj toplega dne odpremo za preselitev na¬
menjeni panj in oprezno, pazljivo jemljemo iz njega sat za satom in
jih obešamo takoj v novi panj v tistem redu, v kakršnem so viseli
v prejšnjem panju. Ako se panja odpirata le zadaj, moramo satnike
najprej obešati v stojalo, in jih šele iz tega obešati v novo bivališče.

Še enkrat pripomnim, da mora vsaj gnezdo ostati nespremenjeno,
sat pri satu; kakor v starem, tako mora viseti zopet v novem panju.
Sicer se čebele vznemirijo in škoda po prestavljenju zaleženih satov
v vališču je občutna.

V kateri letni dobi smemo čebele preseljevati?

Spomladi moremo preseljevati v naših krajih koncem marca ali
v prvi polovici aprila, ako je za to ugodno vreme in se ni treba bati
prehlajenja zalege. Pozneje, kadar je zalega po vališču že zelo za¬
stavljena, je tako preseljevanje nerodno, ker kolikor toliko primaknemo
nekatere satnike bližje drug k drugemu, kot bi bilo treba, ali jih pa
preveč razmaknemo, in ker se gotovo čebele vznemirijo, ako se jim
nasilno prestavljajo njihovi zalezeni sati. Torej takrat preseljevanje
čebel in zalege ni priporočljivo. Pozneje zopet, kadar je že bolj toplo
in je v panju vse polno čebel, je satje za -preseljevanje premehko.
Zmečka se ali pokvari, tuintam se kaj odtrga, med odteka, čebele
se vznemirjajo, roparice vabijo i. t. d.

Ako ni sile, preseljujmo čebele v druge panje le jeseni, nekako
pred pričetkom glavne jesenske paše, ko so se čebele že izrojile, je
malo zalege, satje bolj trdo, in je pri rokah dosti lepega novega in
praznega satja.

Kdor je količkaj ročen, mu preseljevanje pri panjih s premak¬
ljivim satjem ne dela nobenih težkoč. A druga je, če smo prisiljeni
preseliti čebele iz kakega kmetskega panja ali košnice, kjer je satje
vse skupaj zlepljeno in pogostoma krivo zastavljeno.

Tu je treba na cente potrpežljivosti, ročnosti in pa tudi kakega
pomočnika, ker čebelar ni skoro v stanu, da bi opravil vse sam. S
pomočjo pomočnika, najbolje čebelarja soseda, gre delo hitrejše izpod
rok, in to je glavno pri vsakem opravilu, ki se vrši v notranjščini panja.

Preden se lotimo dela, si pripravimo mizo, ako je nimamo v
čebelnjaku, da na nji satje prirežemo in vložimo v satnike. Poleg
mize potrebujemo še oster, dolg, tenak nož, že kadeč kadilnik, lonček
mrzle vode, ščet ali račjo perotnico, klobčič niti in slednjič primerno
veliko skledo za voščene odpadke ali odrezke.

Sedaj si postavimo novi panj na levo stran, obrnjeni kranjski panjič
pa na desno stran mize. Panjiču odvzamemo s pomočjo dleta in klešč
dno in potem še stranici in končnico, da nam ostane samo še pokrov,
na katerem je satje prilepljeno. Potem pričnemo satje od deske od-
rezavati. Najprej krajni sat, katerega naš pomočnik takoj prireže za
novi okvirček, spravi vanj prirezani sat in preveže križem z nitjo,
da ne pade iz okvirčka. Namesto niti rabijo se lahko mali klinčki,
s katerimi se sat pritrdi.

91

S satom napolnjeni satnik se takoj obesi v novi panj h kraju,
k sprednji ali stranski panjevi končnici, kakršne vrste je panj. Sedaj
se čebele z dimom odženo iz naslednjega sata, in ko se ta odreže,
ravna se ž njim kakor s prvim.

Tako nadaljujemo delo, dokler ne izrežemo vsega satja in ne
spravimo v novi panj. Kadar je vse lepo urejeno, preselimo še čebele
v novi dom ali z dimom, ali jih pa s ščetjo tjekaj ometemo. Le dobro
je paziti, da ne poškodujemo matice. Pametno je, da jo prej poiščemo,
pripremo v matičnico in to obesimo v novi panj za toliko časa, dokler
se čebele ne pomirijo. V novi panj seveda ni treba devati vsega
satja iz panjiča, ako ga je ondi preveč ali pa je vegasto, neravno,
oziroma celo pokvarjeno. Da le spravimo vanj z zalego zaležene,
medene in obnožne sate. Sicer pa tudi obnožne in medene lahko
drugod poiščemo, oziroma medu lahko pridenemo v posodicah, ako
nimamo medenih satov v zalogi. Z zalego zalezeno satje mora biti
skupaj, kakor v prejšnjem panjiču.

Ko smo čebele in satje preselili v panj, ga zapremo in posta¬
vimo na poljuben prostor v čebelnjaku, če smo kranjski panjič kje
drugod dobili. Če smo pa preseljevali čebele iz domačega panjiča, bi
morali panj postaviti na protor, kjer je panjič ležal, da se nam čebele
ne porazgube po drugih panjih.

Preseljenim čebelam podamo zvečer nekoliko medu. Če ima novi
panj veliko čebel, pritrdijo v dveh ali treh dneh vse satje v satnike
in vlečejo razgrizene niti skozi žrelo. To zadnje opravilo jim lahko
prihranimo, ako panj odpremo in niti počasi odstranimo. Novi panj
naj ima zadostno zalogo medu, da ne bo stradal.

Premeščenje čebel jeseni ni v kvar plemenjakom, če je bilo
pravilno izvršeno, ampak celo koristno, ker si čebele gnezdo za zimo
lepo pripravijo in imajo že vse za razvoj urejeno.

Pomladansko preseljevanje čebel iz kranjskih panjičev je pa
škodljivo, ker čebele v razvoju zaostanejo. Zato tako preseljene čebele
to leto navadno ne rojijo. Če pa rojijo, so roji kasni. Zato po lastni
in tudi izkušnji drugih tako pomladansko premeščevanje iz kranjskih
panjičev vsakemu odsvetujem.

12. Vzimljenje.

Zadnje pregledovanje naj se izvrši meseca septembra, da spo¬
znamo kakovost svojih v  plemenjakov in da še pravočasno določimo,
katere bomo prezimili. Čebelam je pa še tudi treba kaj časa privoščiti,
da si svoje gnezdo uredijo, vse sklade in razpoke zalepijo z zadelavino
in pppravijo satje, kar smo jim ga pri pregledovanju odtrgali ali
poškodovali. Potem, ko smo jim odvzeli še nadpotreben med in prazno
satje, čebelnim družinam staro matico z mlado zamenili, ali pa
združili po dvoje, troje slabičev, kakor je že bilo treba, treba je
misliti na vzimljenje.

. Pred vsem je torej'treba določiti, katere panje hočemo pustiti
za pleme. Umljivo je, da le močne, zdrave čebelne družine z zdravo,
rodovitno in mlado matico (nikoli ne nad tri leta staro) in mladimi

92

čebelami z dosti veliko zalogo medu, z lepim, ne prestarim, pa tudi
ne premladim satjem v dobrem, dosti toplem panju. Le take je treba
vzimiti. Plemenjak, ki ga vzimimo, mora biti močan. Slabič, naj bi se
še tako dobro vzimil, opeša ali celo ne dočaka pomladi.

Malo čebel v še tako dobrem in gorkem panju se ne more za¬
dostno ogreti, porabi veliko medu, in če nastane in dalj časa traja
huda zima, ne da bi se mogle čebele večkrat osnažiti, dobijo driska-
vico, onesnažijo satje in panj ter tako oslabijo, da kot samostojna
družina spomladi nikakor ne morejo obstati.

Škoda je torej medu, ki ga črez zimo použijejo, škoda satja, ki
ga onesnažijo, in še večja škoda čebel, ki pomrjejo tekom zime. Zato
torej vzimljajmo le močne čebelne družine.

Kakšno čebelno družino pa prištevamo k močnim? Tako, ki
koncem paše obseda vse, ali pa vsaj dve tretjini satnikov vališča, ako
je bilo to vse s satjem zastavljeno.

V slučaju, da bi takih močnih družin ne imeli, pomagamo si do
njih z združevanjem. Tako jesensko združevanje je le malo različno
od spomladanskega, ali od združevanja rojev slabičev.

Opozarjam le na pravila, na katera pri združevanju ne smemo
pozabiti: Združujmo, če le količkaj mogoče, le sosedne čebelne dru¬
žine. Zvečer pred združenjem damo po kaki dišavi vsem za združitev
namenjenim družinam enak duh. Drugo jutro zgodaj jim odvzamemo
matice. Slabe uničimo, najboljše zapremo in zaprte v matičnice vložimo
nazaj v njihove panje.

Ta dan pustimo vse te panje pri miru, da osirotele spoznajo
svojo osirotelost, in le žrela jim pripremo, da se jih ne lotijo roparice.

Tretji dan zvečer pa skupaj stresemo družine, katere smo za
združitev določili. Pokropimo jih takoj z medeno vodo in o mraku
še dobro z dobrim medom napitamo.

Matice pustimo v združenih panjih zaprte v matičnicah, dokler
s v e čebele popolnoma ne pomirijo, kar se gotovo zgodi tekom 24 ur.
Če imamo pa le enega slabiča, mu pridružimo na opisani način kako
drugo, manj močno družino.

Pa ne pozabimo, da je vselej bolje pridružiti matično družino
k osiroteli, kakor narobe!

Glede čebel pa moramo paziti, da vzimimo le plemenjake z mla¬
dimi čebelami, t. j. jeseni izleženimi. Stare čebele, izležene spomladi
ali poleti, pomrjejo ali tekom zime, ali pa takoj pri prvih spomla¬
danskih izletih.

Sicer pa ne preganjajo jeseni mlade čebele samo trotov, ampak
tudi stare, obnemogle svoje tovarišice. Odganjajo jih od medenih satov.
Končno zapuščajo te revice same panj in gredo v smrt. Zato se pa
proti koncu jesenske paše tako hitro zmanjšuje število čebel. Iz tega
torej vzroka, ker prezimujejo le mlajše čebele, je pametno v drugi
polovici meseca avgusta spekulativno pitati, če ta čas ni vsaj srednje
dobre paše.

S tem prisilijo matico zastaviti veliko jajčec, iz katerih izležene
čebelice zdrave dočakajo prihodnjo pomlad, ako so le z živežom in
toploto dobro preskrbljene.

93

Kako se prideva brezmatični čebelni družini le matica (brez čebel),
oziroma kako se zamenja, poišči si v članku „Pridevanje in zamenja¬
vanje matic u .

Ko smo glede matic in čebel izvršili nujna dela, se lotimo če-
belnega gnezda ali vališča, v katerem morajo čebele prezimiti.

Kakšne in koliko satnikov naj mu pustimo?

Novo satje, v katerem še ni bilo nobene zalege, ali pa se je le
enkrat izlegla, je za zimo premrzlo. Staro pa, ki je že črno, kakor
bi bilo osmoljeno, je sicer gorko, a za pomladansko novo zalego ni
priporočljivo, in sicer radi čebelnega molja in premajhnih celic.

Zato čebelam pustimo rjavkasto satje, napolnjeno z medom in
obnožino. Medu je treba pustiti krepkim panjem, ki imajo čebel za
dva in pol kilograma, vsaj 10 kg,  da ne bo treba takoj meseca marca
zasilno pitati. (Več o tem glej v članku „Zasilno pitanje“.)

Pod. 34. M. Ambrožičeva vzgojevalnica matic v Mojstrani.

Seveda ni mogoče za vse kraje natančno določiti, koliko hrane
čebelne družine tekom zime porabijo, ker na uporabo medu zelo vpli¬
vajo panji, toplota, zima, kakovost medu, množina čebel in čas prve paše.

Najmanj porabijo plemenjaki, ki so vzimljeni v gorki kleti ali v
tleh, največ pa, ki so vzimljeni na prostem. Satje pa tako uravnamo,
do ima podobo pravilnega "kvadrata.ali četverokota. Vendar se moramo
pri tem ozirati na množino čebel in tej množini dati primerno število
satja, da ne bo v panju pozimi premrzlo ali prevroče.

94

Ker se pozneje ne sme s satjem ganiti, zato ga pa uravnajmo
šele takrat, kadar ni več upanja na kako obilno pašo, navadno takoj
po končani ajdovi paši, da si čebele po našem pregledovanju še
gnezdo urede, na pr. med znesejo v središče, špranje zalepijo, satje
popravijo itd.

Za gnezdo odločeno satje mora biti vse izdelano in noben sat
v vališču ne sme biti prazen, t. j. brez medu. Pač pa smeta biti prazna
že starejša satnika, prvi in zadnji ob straneh vališča. Na vsak način
pa mora biti prazen sat pred okencem, ako to črez zimo pustimo
v panju, ki je urejen na toplo stavbo. Boljše pa je okence nado¬
mestiti s slamnato blazino ali z deščico.

Dalje se ne sme v čebelnem gnezdu puščati ali pa celo vanj
devati trotovsko z medom napolnjeno satje, ker bi se lahko zgodilo,
da bi matica spomladi v to, tekom zime izpraznjeno satje, prezgodaj
zastavila trotovsko zalego. To bi zelo škodovalo množenju čebel,
ki so za razvoj vse družine neobhodno potrebne, trotje pa ta čas
škodljivi.

Treba je torej že pri vzimljenju paziti na to, da pride le čebelno
satje v vališče. Le ob krajih satov smemo pustiti nekoliko trotovskega
satja, nikakor pa ne celih ali pa do polovice s trotovino izdelanih
satnikov.

Paziti pa tudi moramo pri odjemanju medenih satov, da čebelam
ne odvzamemo obnožnih satov.

Ti se navadno nahajajo tik za zalego. Poznamo jih po tem, da
so proti oknu obrnjeni bolj temni kakor oni, ki so napolnjeni z medom.
Najbolje je, ako obesimo v sredo vališča meden sat, zraven pa na obe
strani po enega z obnožino in medom napolnjenega, da imajo čebele
takoj v zgodnji spomladi „kašico“ za zalego „pri rokah“. Da je treba
zalogo medu dopolniti, ako si niso mogle dosti nanositi, smo že
omenili.

Še nekaj! Ako ima plemenjak še od spomladi kaj medu in je
bila poleti suša, moramo ga iz panja odstraniti, ker se je vsled suše
in zračenja panja s pihlanjem po čebelah preveč zgostil, četudi je bil
cvetličen med. Na takem medu čebele trpijo žejo in ginejo.

Ko smo gnezda uredili, dna panjev dobro ostržemo in položimo
nanje trd, z oljem napojen papir. To storimo zato, da si olajšamo
nepotrebno delo pri spomladanskem pometanju in snaženju. Takrat
odstranimo hipoma papir in takoj lahko okence zapremo, kar bi ne
mogli storiti, ako bi morali dno strgati. Zraven tega imamo na papirju
takorekoč vso panjevo zgodovino pretekle zime.

Če je mel na papirju lepo v krogu, potem je gotovo, da so
ostale čebele ves zimski čas lepo v klobčiču. Ako je pa mel zmedena,
je tuintam kaj leži, je družina v toplih dneh zapustila gručo in pre¬
nesla iz stranskih satnikov med v sredo gruče. (Več o tem glej v
članku: „Spomladanska trebitev“.)

Kadar smo dejali v red čebele, satje, gnezdo, pustimo panje lepo
pri miru, dokler ne pritisne mraz. Takrat opravimo zadnje delo če¬
belarskega leta. Prinesemo v čebelnjak starih odej, vreč, plaht ali
slamnatih blazin (pletenic). Kdor jih nima, pa par košev poleti nabranega

95

in dobro posušenega snažnega mahu ali slame brez klasja, suhe
otave ali suhega listja, na pr. orehovega, gabrovega. Čebelarjem s pre¬
makljivim satjem svetujem, naj si napravijo slamnate blazine (glej
članek: „Pletilnica“), ker s temi se dajo panji hitro obložiti, ne da
bi se kaj nasmetilo, in vsakemu zadostujejo za celo življenje, posebno
če so šivane s pletilno vrvjo.

Za čebelarje s kranjskimi panjiči je najboljši mah, s katerim se
lahko vse špranje med posameznimi panji dobro zadelajo in zatlačijo.
Slame z omlačenim klasjem in tudi sena ne rabimo, ker se v njih
nahaja marsikatero zrno, ki pozimi vabi rovke in miši v čebelnjak.

Pod. 35. Paviljon z dunajskimi panji g. Val. Toplaka.

Jako pametno je, vsak panj s premakljivim delom okrog in okrog
obložiti s kako v odejo tako, da se panji med seboj prav nič ne do¬
tikajo. Zakaj? Če se čebelni panji ob straneh dotikajo, čutijo čebele
gorkoto sosednega panja in namesto, da bi sedele pozimi v klobčiču
(kakor ima biti), usedejo se v polukrogu k steni, kar spomladi ovira
pravilno razvijanje čebel. Počasneje se množijo in roj se zakasni, ker
se zaleganje ne vrši v pravilnih krogih na ven (na obe strani), ampak
le v pol- ali četrtkrogih, kar je nepravilno.

V panjih z okencem dobro zaprto čebelno gnezdo, obložim z
vrečico, natlačeno s suhim listjem. V kranjske panjiče, ako niso popol¬
noma^ napolnjeni s satjem, vtaknemo istotako z mahom ali listjem
natlačeno vrečico ali pa kaj snažnih cunj.

Končno še zamrežim odprta žrela, ne da bi vtikal vanje kaj klincev,
z redko žično mrežo tako, da more v panj prihajati dosti svežega zraka
in po eno čebelo ven in noter. Kdor ima vzdušne lese, jih pa s temi
zapahne, da nobena miš pa tudi najmanjša rovka ne more zlesti v panj.

Nato zaprem sprednja uljnjakova vrata, da tudi pticam zabranim
usedati na panje ve brade in vznemirjati čebele s kljuvanjem. Sprednja

96

vrata pred uljnjakom morajo biti zbita iz desk tako, da se med po¬
sameznimi nahajajo špranje, skoz katere dohaja do panjev dosti sve¬
žega zraka, ali pa naj bo v vsakih vratcih po ena, dve zamreženi
luknji. Zraka je čebelam pozimi tako treba, kakor dosti hrane. Ako
ne more zrak v panj, postane notri vlažno. Sopljenje čebel provzroča
vlažnost, katere nezadosten zrak ne more absorbirati ali sproti použiti.
To se zgodi posebno ob mokrotnem, vlažnem vremenu. Notri vlažno
vsled sopljenja čebel, zunaj vsled dežja. Zato so pri močnih panjih
pozimi dostikrat na panjevem dnu cele mlake.

Vlažnost povzroči driskavico pri čebelah, pri satju pa plesnobo.
Najboljše zračenje je pri slamnatih panjih, ako slama ni preveč stis¬
njena ali pa preveč prevlečena z zadelavino.

Ko smo odnesli iz čebelnjaka še vse čebelarsko orodje, ki ga
dobro osnažimo in shranimo na suhem kraju, čebelnjak pometli, tu-
patam pa nastavili kako mišnico, želimo svojim ljubljenkam sladki
počitek in zaklenemo vrata.

V čebelnjak dohajamo sedaj le bolj poredkoma in to po prstih,
lepo tiho, da pogledamo, če je vse v redu, če čebel nič ne vznemirja,
in če se je kaka miš ujela, da jo brez mučenja končamo.

Z naslanjanjem ušes na panjeva vratca prisluškujemo, o čem se
čebelice pogovarjajo. Mirno, ne preglasno, nekako zadovoljno šumenje
nam je porok, da se čebele dobro počutijo. Pa saj, če smo vse po
navedenem navodilu storili, ne more drugače biti. Le skrbimo, da ne
bo niti v čebelnjaku, niti v njegovi bližini ropota in razbijanja. Vrata
je treba nalahkoma odpirati in zapirati.

Kakor je različno vzimljenje čebel, tako različna je množina
uporabljene medene zimske zaloge v posameznih krajih. Seveda je
tudi na tem ležeče, kakšen med imajo.

Za vzimljenje je najboljši pomladanski cvetličen med, če ni pre¬
gost, in pa ajdov. Najslabši med je pa gozdni, smrekov, jelkov in
medovica. Po teh vrstah medu dobijo čebele rade driskavico. Nekateri
med zopet kristalizuje in čebele, ako ni zadostne vlage, da bi ga mogle
raztopiti, lahko na njem ginejo za lakoto in trpe žejo. Kdor ima tak
med, naredi bolje, da ga proda in si kupi drugega, na pr. ajdovega,
in tega doda čebelam, kolikor treba še pred vzimljenjem. Če ga ne more
dobiti, naj si po zgoraj navedenem načinu pomaga s sladkorjem. A
tudi med sladkorjem je velik razloček. Rumeni kandis in granulated
je boljši od navadnega belega, namiznega sladkorja. Tudi tržaški zrnat,
trsten, bel sladkor je boljši, ker ima več sladkobe kot prejšnji. Varuje
naj se pa vsak sirovega, rumenega, zrnčastega sladkorja.

Kako pa čebele prezimujejo?

Zbrane so okrog svoje mamice v klobčiču ali gruči. Iz zimskega
klobčiča pridejo vselej posamezne čebele tekom treh tednov na površje
in potem se zopet pomikajo proti klobčičevemu središču. Pripomniti
je treba, da se čebele v zimskem klobčiču ne pitajo med seboj, ker
pride vsaka ob gotovem času k zalogi medu in ker v miru čepeč
silno malo živeža porabijo. Najmlajše čebele se menda največ časa
zadržujejo v sredi, najstarejše pa na površju klobčiča.

97

13. Shranjevanje satja.

Vsakemu izkušenemu čebelarju je dobro znano, da igra zaloga
lepega, čistega satja v čebelarstvu znamenito ulogo, posebno pri pa¬
njih s premakljivim satjem. A tudi v kranjskih panjičih se da dobro
porabiti, četudi ne tako lahko in hitro kot pri onih.

S praznim pa lepim satjem pomagamo družcem in njega nasled¬
nikom, da se hitreje razvijajo, ž njim razširjamo spomladi plemenjakom
vališče, da dobimo močnejše roje, ž njim si prihranimo veliko medu,
ž njim si ob času izvrstne paše pomagamo v medišču, da se čebele
prav nič ne mudijo z njegovim izdelavanjem. Zato pameten čebelar vsak
nepokvarjen satič lepo shrani, da ga potem ob času potrebe uporabi.

Pri kranjskih panjičih ga lahko uporabimo ob času rojev, preden
roje stresemo v panjiče. Panjiču odtrgamo pokrov, žreblje s kleščami
ven potegnemo in na spodnjo stran pokrova (na strop panjiča) prile¬
pimo take sate enega poleg drugega vzporedno s stranskimi stenami
panja 1 cm  narazen.

Da bode povsod enako razdalje med sati, urežemo si 1 cm  debelo
deščico. Najprej prilepimo h kraju pokrova en sat tako, da bode od
stranske stene oddaljen 6 mm,  potem k temu prislonimo deščico in
k tej prislonimo drug sat ter ga prilepimo itd. Prilepijo se pa naj¬
lažje, ako sat pritisnemo na vročo ploščo štedilnega ognjišča in ga takoj
pritisnemo na pokrov, dokler je vosek na pritisnjeni strani raztopljen.

Tako lahko prilepljamo tudi umetno satje, samo da morajo biti
pri tem posamezni sati (3 mm  debeli), oddaljeni drug od drugega po
32 mm,  od stranske stene pa le 17 mm,  in da so taki sati le 1—3 cm
široki, sicer jih roj s svojo težo odtrga. Če bi pa hoteli vendar pri¬
lepiti širje medstene, bi jih morali prilepiti z raztopino kolofonije in
voska (en del kolofonije in dva dela voska), ker je to lepilo trdneje
kot sam vosek.

Izdelano satje se pa mora prilepiti na pokrov z zgornjo stranjo,
t. j. kakor je viselo v prejšnjem panju, tako mora viseti tudi v tem,
ne pa narobe obrnjeno.

Kako se pa satje shranjuje?

Na različne načine! Omenim pa le nekatere, ki se mi zdijo naj¬
preprostejši in vendar prav dobri.

Malemu čebelarju, ki čebelari le z malim številom panjev, zado¬
stuje, ako si napravi zaboj in si v njem razdeli z laticami ves prostor
na manjše prostore tako, ,da lahko nanje obeša satnike. Če ima dosti
praznih panjev, je tudi dobro, če vanje shrani svoje satnike, a mora
skrbeti za to, da ima tekom zime do njih pristop svež zrak, sicer se
jih loti plesnoba. Zato pusti žrela le z redko mrežo zamrežena proti
mišim in rovkam. V vratcih pa zamreži veho, da v panju nastane
lahen prepih. Seveda to velja le za zimski čas, ker kakor hitro se
zrak ogreje in nastane lepše vreme, mora žrelo in veho zamašiti, sicer
se v panj zmuzne vešča; ali pa vsakih 14 dni satje zažvepljati, da se
ta mrčes kar sproti uničuje.

Veliki čebelarji imajo za shranjevanje praznega pa tudi medenega
satja odločeno celo sobo, kamor tudi vse čebelarsko orodje spravljajo.

Umni čebelar.

7

98

A soba mora biti hladna in suha pa varna pred miši. V taki sobi
imajo po stenah napravljene police ali pa vise izpod stropa predali
različne velikosti, na dveh straneh odprti in z organtinom ali gosto
žično mrežo zamreženi, da so zračni.

V ene take shrambe obešajo medeno, v druge pa prazno ali ob-
nožno satje. Z odpiranjem oken napravljajo od časa do časa prepih,
da jim satje ne splesni. Da ne pridejo v sobo čebele, čmrlji, ose,
sršeni, muhe in druge žuželke, so tudi okna prevlečena s gosto mrežo
ali z organtinom.

V zabojih shranjeno satje je treba od časa do časa zažvepljati.
Za žvepljanje se vzame kositrna ali iz železne pločevine narejena
posodica, vanjo se nasuje nekaj žrjavice, na to pa malo zdrobljenega
žvepla in posodica se hitro vtakne 'v zaboj in ta dobro zapre, da dim
ne uhaja. Dobro je tudi na kaki črepinji zažgati 2—3 cm  dolgo žvep¬
leno paličico, kakor se rabi pri žvepljanju vinskih sodov. Da bo pa
bolje gorela, se namoči v špirit. Seveda je treba paziti, da se nam
satje ne raztopi ali pa satniki ne zažgo. Namesto navadnega žvepla
rabijo se tudi bombažaste cunje, ki se v žveplenem cvetju dobro po¬
valjajo in potem v kositrni posodici zažgo.

Kaj pa naj naredimo z voščinami, ki jih vsak letni čas kaj dobimo
in katerih se ne izplača takoj v majhni množini raztopiti v vosek?

Voščine je najboljše stlačiti v kepe in shraniti v zaprtem zaboju,
ali pa še bolje, metati v sod od petroleja, napolnjen z vodo. Voda se
pa mora vsak teden premeniti. Ali pa sproti topiti v solnčnem topilniku.

Kaj pa z obnožnim satjem?

Obnožno satje, ako ga dobimo pri kakem panju, katerega smo
„strgali“, je najbolje obesiti v sredo gnezda močnega plemenjaka in
temu odvzeti kak drug manj potreben sat. Če smo mu morali odvzeti
meden sat in oni obnožni ni imel medu, mu moramo tisto množino
medu dodati, najbolje tekoč med v koritcu, da ž njim zalije prazne
celice okrog pridejane obnožine.

Če pa hočemo tak obnožen sat shraniti, in celice, napolnjene z
obnožino, niso s pokrovci zadelane, poprašimo obnožino s stolčeno
soljo ali jo pa zalijemo z gosto raztopljenim sladkorjem. Ta prevlaka
zabrani, da nam obnožina ne splesni. Seveda je treba tudi tako satje
večkrat zažvepljati, da se v njem ne zaredi čebelni molj, a to le jeseni.
Spomladi se tako satje ne sme žvepljati. Pred uporabo se pa mora
vsako satje dobro prezračiti, da izgubi duh po žveplu.

15. Topljenje in čiščenje voska.

Glej članek: „Stiskalnica“, oziroma: „Parni topilnik“ in „Čistilnik
za vosek“.

Drugi tlel.

Napredno čebelarstvo.

Panji s premakljivim satjem.

apredno (umno, racionalno) čebelariti se pravi, čebelariti v
panjih s premakljivim satjem na podlagi različnih, najno¬
vejših, koristnih iznajdb in naukov veščih, izkušenih čebe¬
larjev, da dosežemo več uspeha ali dobička iz čebelarstva.
Kdo in kako je pričel čebelariti v panjih s premakljivim satjem, sem
omenil že v začetku te knjige v članku „Čebelno stanovanje' 4 .

Da je premakljivo satje za čebelarja neprecenljive vrednosti, ve
vsakdo, ki s takimi panji modro čebelari. V takih panjih zamore
čebelar sat poljubno odvzeti, pridejati ali zameniti.

Ujeti matico, ali novo pridejati, ali jo zameniti, je v njih za iz¬
kušenega čebelarja igrača.

Tudi se lahko odvzame takemu panju zalege, čebel, kolikor se
hoče in za potrebno spozna in naredi se roj, ki ni slabši od narav¬
nega, ako je pravilno narejen.

Kako lahko se očedi, koliko lažje ozdravi bolezen pri čebelah,
to je jasno in ni treba dokazovati.

Zato doseže umni čebelar s takimi panji tudi veliko večji do¬
biček, kakor s čebelarstvom v kranjskih panjičih, v katerih mora
čebele samim sebi prepustiti, da delajo kar hočejo, in jim razen z
živežem, skoro nič ne more pomagati. Kvečjemu, da rojem prilepi
kaj satja ali jih združi.

A vendar je gotovo, da ni še noben čebelar že umen in na¬
preden, ako je pričel čebelariti v panjih s premakljivim satjem.

Kakor iz učenca ni takoj mojster, ampak se mora veliko učiti
in vaditi, da postane mojster, tako se mora tudi, pa še bolj pridno in
več let, čebelar učiti in vaditi, da se sme prištevati k umnim čebe¬
larjem. In še po precejšnjem številu let pridnega in marljivega čebe¬
larjenja ne bo vsega vedel.'

7 *

100

Zato tudi trdim, da je za neveščega čebelarja, ki je morda tudi
še neokreten, čebelarstvo v panjih s premakljivim satjem kakor oster,
na obeh straneh brušen nož v otročjih rokah. Marsikak čebelar je
imel, dokler je čebelaril v kranjskih panjičih, dosti čebel, rojev in
medu, a kakor hitro se je lotil umnega čebelarstva, pravzaprav le
panjev s premakljivim satjem, zmanjkalo mu je potrebnega čebelar¬
skega znanja in vednosti, ni si znal v novih panjih pomagati, in marsi¬
kateri neumni, pa še bolj smešni poskusi so ga pripravili ob čebele.

Drugi del te knjige: „Napredno čebelarstvo^, je pravzaprav na¬
menjen le onim, ki že več let čebelarijo in so si tako prisvojili že
vse znanje splošnega čebelarstva ne le teoretično, t. j. z branjem če¬
belarskih časopisov in knjig, ampak tudi praktično, t. j. z raznimi
poskusi in opravili v čebelarstvu.

Zato naj tudi vsi oni, ki hočejo umno, napredno čebelariti in
še niso dosti izkušeni in „učeni“, najprej dobro prebero in proučč
prvi del te knjige, in kadar se tekom nekaj let v navadnih čebelar¬
skih opravilih izvežbajo, potem naj se šele lotijo težjih poskusov, ki
jih razlagam v tem delu knjige. Za prve poskuse in bolj lahka čebe¬
larska opravila jim zadostujejo dva, trije panji s premakljivim satjem
in nekaj kranjskih panjičev. Tako se vsak izogne škodi, ki ga prav
gotovo zadene, ako prične takoj, brez najpotrebnejšega čebelarskega
znanja čebelariti v dragih panjih.

Za napredno čebelarstvo je treba imeti večjo glavnico, kot za
nakup nekaj kranjskih panjičev. Lepi panji 's premakljivim satjem
pa tudi zahtevajo malo lepši čebelnjak, kakor je navadno kranjski.

Torej le polagoma naprej, da se izogneš občutljivi škodi!

Kakšen pa je tak panj s premakljivim satjem ali s satniki?

Panjev s premakljivim satjem je sedaj že brez števila. Opišem
le pet vrst panjev s premakljivim satjem, kateri so nekako „očetje“
raznih drugih „popravljenih“, „izboljšanih‘ £ , „predelanih“, „spreme-
njenih“, „praktičnejših“ panjev. Povem pa tudi takoj, da najboljši panj,
ki bi ustrezal vsem zahtevam vseh čebelarjev celega sveta — še ni
iznajden, kakor še ni iznajdeno „perpetuum mobile“.

Kranjski panjiči so vsi enake oblike. So ležeči in tudi po veli¬
kosti precej enaki, vsaj posebnega razločka med njimi ni. Drugače
pa je s panji s premakljivim satjem. Eni so ležeči, drugi stoječi.
Eni prav veliki, drugi zopet manjši. In kakšen razloček je šele v
obliki! Vsaka vrsta teh panjev ima svoje zagovornike, svoje prijatelje.
Eni hvalijo ležeče panje, drugi stoječe. Eni take, ki se odpirajo zgoraj,
drugi pa one, ki so pristopni le od zadaj. In zopet drugi priporočajo
in ljubijo panje, ki so pristopni na dveh ali celo treh straneh itd. Je
pač veliko ležeče na kraju, v katerem se čebelari in na čebelarjevi
spretnosti in ročnosti.

Prvi, ki je vpeljal v širšo javnost čebelarstvo s premakljivim
satjem, je bil Poljak, katoliški župnik Janez Dzierzon (beri Džerzon)
v Karlovcu. Zato se imenujejo panji s premakljivim satjem tudi
„dzierzonovani panji“.

101

1. Kranjski dzierzonovani panj.

Kranjski dzierzonovani panj je kakor kranjski panjič navadno
dolg 70—80 cm,  visok 18—22 cm  in širok 25—40 cm,  kakor že komu
ljubo. Zbit je iz suhih smrekovih do 2 cm  debelih desk. Pokrov je
na eni strani pritrjen z zavesnicami (pantiči), na drugi pa z vijaki k
stranskim stenam in zapada vanje za 6 mm.  Da se torej poljubno
odpirati in zapirati. Seveda se lahko uredi tudi tako, da se namesto
zgoraj, odpira od strani, ali pa zadaj. Sprednja končnica je pribita k
stenam, zadnja pa se lahko odvzame ali pa z zavesnicami pritrdi
kakor vratiča.

Spodnja deska je za 8—10 cm  daljša od stranic in to zato, da
podaljšani kos dna služi za panjevo brado. Vse deske tega panja so
na obeh straneh ostružene. Stranici imata podolgem narejeni 6 mm
globoki in od zgornjih robov 18 mm  oddaljeni zarezi. Namesto zarez
se na stranici v enaki oddaljenosti od robov lahko pribijeta dve
1 cm  široki in 6 mm  debeli deščici.

Na ti dve ali pa v zarezi se obešajo satniki. Obe stranici se
morata, ako se panj zgoraj odpira, na obeh koncih panja druga z drugo
zvezati s tako debelimi laticami kot je pokrov. Da se s pokrovom
znotraj ujemata, morata
imeti na znotranjih ro¬
bovih zarezi, ki sta tudi
6 mm  globoki. Če se
odpira od strani, velja
enako od stranice, s
katero se zapira kar od
pokrova, ki je pri takem
panju pribit. (Glej po¬
dobi 36 in 37.)

Sliki pojasnita, kar
je morda iz opisovanja
nejasno. Panj, ki ga kaže Pod. 36.
podoba 37, je iznajdba
župnika Fr. Zuklina na
Češkem, ki ga je urav¬
nal na podlagi naših
kranjskih panjičev.

Skladajo se ti panji po
dva in dva vštric v
poljubno visočino. Med
posameznimi skladnica-
mi mora seveda biti kaj
prostora za čebelarja.

Visoki so 17 cm,
dolgi 80 cm,  globoki pa
70 cm.  Po dolžini so
urejeni za tri vrste satnikov. Ker se vselej po dva panja na eni strani
skupaj tiščita, zato je eden pristopen z desne, drugi pa z leve strani.

Kranjski dzierzonovani panj, zgoraj in zadaj
pristopen.

Pod. 37.

Kranjski dzierzonovani panj, od strani
pristopen.

102

Zgoraj pristopen panj (pod. 35) je panj župnika Porente, spre¬
menjen po kranjskih čebelarjih. Žrelo pri tem panju je 8—10 cm
široko in 8—10 mm  visoko. V vratcih je narejena veha v premeru

5 cm,  da se more panj ob hudi vročini nekoliko zračiti, zlasti če je
prenapolnjen s čebelami. Da pa skoz veho v panj ne silijo čebelne
vešče, se na znotranjo stran vratič pribije gosta pocinkana mreža,
kakršno prodaja „Slov. čebelarsko društvo“ v Ljubljani. Kadar panja
ni treba zračiti, se veha zapre ali s kakim primernim zamaškom, ali
pa s podolgasto deščico, ki je na enem koncu z vijakom h končnici
pritrjena. Ta veha je posebno dobra pri prevažanju panja na od¬
daljeno pašo.

Kakor pri vseh, tako se tudi pri teh panjih s premakljivim
satjem dd vališče razširiti in zožiti z okencem, ki se v zarezah ali
pa po laticah premika. Okence je stekleno ali pa zamreženo. V spodnji
deščici okenčevega okvirja se naredi poldrugi centimeter visoka za-
klopnica, da moremo dno panja ostrgati, ne da bi bilo treba celo
okence odstraniti. Zaklopnica visi na zavesnicah.

Taki panji se seveda lahko naredijo večji ali manjši, krajši ali
daljši, ožji ali širši, kakor komu bolj ugaja.

Najimenitnejša pri vseh dzierzonovanih panjih ali panjih s pre¬
makljivim satjem je seveda znotranja oprava, t. j. premakljivi sati.

Kakšni so pa ti satniki ali okvirčki?

Okvirčki, v katerih čebele stavijo satje, obstojijo iz štirih po

6 mm  debelih in 25—26 mm  širokih deščic, ki so z žrebljički skupaj
zbiti. Velikost teh satnikov je odvisna od velikosti panja. Ako jih
obesimo v panj v zareze ali na latice, mora biti med pokrovom in

satniki, kakor tudi med stranicami panja
in satniki 6 mm  praznega prostora, da
morejo čebele tudi po pokrovu in stenah
panja lesti in lažje najti poljuben satnik,
v katerega odkladajo prinesen nektar
ali obnožino. Med panjevim dnom in
satniki je treba pustiti vsaj poldrugi centi¬
meter prostora za snaženje dna.

Deščice za satni k e morajo biti
25—26 mm  široke zato, ker je tudi pra¬
vilno izdelan sat te širokosti. Da pa
morejo čebele med sati hoditi, in da se
satje med seboj ne dotikuje, morajo biti
satniki drug od drugega po 1 cm  odda¬
ljeni. V ta namen se v desno stran zgornje
in spodnje deščice vsakega satnika na
obeh satnikovih straneh zabije kvačica
ene ali druge oblike, kakršne si že čebelar izbere, ki naredijo ravno
1 cm  razdalje med satniki. (Glej članke: „Satnikove deščice“, „Priprava
za zbijanje satnikov' 1 , „Kvačice ali razstojišča“.) Namesto kvačic ra¬
bimo tudi lahko žrebljičke s prav širokimi glavicami. Te nadomestujejo
tudi ušesca, narejena na koncih deščic, gornje in dolenje, ali pa stranskih
leve in desne. Seveda morajo biti take deščice bolj široke (35 mm),

Pod. 38. Nemški panj z mediščem
in pritiklinami.

103

ker ušesca so na deščicah izrezana. Deščice za okvirčke dobimo naj¬
cenejše in tudi najnatančnejše izdelane pri mizarju, ki jih reže s strojem.

2. Nemški panj (turingijski ali gerstungovec).

Pod tem naslovom razumemo panj, ki ga je izumil protestantski
pastor F. Gerstung. Ta umni čebelar je spoznal po dolgoletni izkušnji,
da matica leže jajčeca na sat v nekih pravilnih krogih. Na podlagi
tega opazovanja je prišel do prepričanja, da majhen okvirček ovira
čebelno družino v razvoju t. j., da se družina prepočasi množi. Zato
je odločil za svoj panj velikost 35.000 cm 3  notranje prostornine
= 35 litrov. Satnikom je pa določil zunaj merjeno 40 cm  višine in
25 cm  širine. Zareze, v katere se satniki obešajo, so 6 mm  globoke.
Med pokrovom in satniki, kakor tudi med stranicami satnikov in
stenami panja je kakor pri vseh drugih panjih s premakljivim satjem
6 mm  prostora za čebele. Med spodnjimi deščicami satnikov in dnom
je pri teh panjih 2 cm  praznega prostora.

Iz podobe je razvidno, da obstoji Gerstungov panj iz dveh delov:
vališča in medišča.

V vališču je 11 satnikov že omenjene mere, vsi do milimetra
enako veliki. V medišču, ki se ob času dobre paše povezne na vališče,
so pa satniki polovične velikosti onih v vališču. Med temi in onimi
mora biti (kadar je me-
dišče poveznjeno na
vališče) zopet 6 mm  pro¬
stora za čebele. Med
satniki pa je 1 cm  pro¬
stora, ki ga določujejo
ušesca ali kvačice. Panj
se odpira zgoraj in zadaj.

Za poletje rabijo se vra¬
tiča in pokrov, ki se
pritrdita s kljukicami, za
zimo pa slamnati, po 6 cm
debeli blazini. Ker pa
dno, sprednja končnica
in zgornji oklep presega
stranske panjeve stene
za 5 cm, se pozimi med
dva in dva panja natlači

Pod. 39. Slamnat pokrov s pitalnim balonom,
a zamašek; b  pitalni balon (posoda za med);
c  sveder za narejanje veh; d  slamnat pokrov.

otave, listja, mahu ali kaj podobnega.

V slamnatem pokrovu je narejena veha, na katero se v času krm¬
ljenja postavi pitalni balon. (Glej članek: ,,Pitalne posodice ££ .) Sicer je pa
veha zamašena z nalašč v ta namen narejenim zamaškom. (Glej pod. 39.)

3. Dunajski ali avstrijski panj.

Dunajski ali avstrijski panj je bil še nedavno zelo razširjen po
srednji in severni Evropi. Mnogo čebelarjev je mislilo, da ga ni
boljšega panja. A zadnji čas ga je na mnogih krajih potisnil v kot
nemški, pa še bolj amarikanski panj.

104

Avstrijski panj je v rabi večjidel le kot stoječ ali pokončni
panj. Razdeljen je v dve, pa še večkrat v tri nadstropja ali vrste
satnikov. Zbit je iz 3—5 cm  debelih desk. Znotraj je visok 69'4 cm,
širok 25 cm  in globok 40 cm.  V vsako vrsto ali nadstropje se spravi
10 satnikov in okenca, s katerimi se vsaka posamezna vrsta zapre.

Pod. 40. Dunajski ali avstrijski panj.
a  odprti panj s satniki, & okenca; A  okence medišča, B  okence vališča.

Satniki so povprečni in visijo v 6 mm  globokih zarezah, merijo pa
v notranji svetlobi le 20'6 cm  visočine in 23'2 cm  širjave. Deščice so
po 6 mm  debele in 25 mm  široke. Zgornja satnikova deščica je dolga
26 cm,  spodnja 25 - 8 cm,  da vzdržuje primerno oddaljenost (6 mm)  od
stranskih panjevih sten. Ta prostor, kakor že omenjeno pri opisu
prejšnjih panjev, rabijo čebele za prehod z enega na drug satnik.
Umevno, da morajo biti, kakor pri nemškem, dzierzonovanem in drugih
panjih te vrste, satniki vsi natančno enako veliki. Zato se pa zbijajo
na posebnem modelu. (Glej „Model za zbijanje satnikov 14 .) Mnogi
čebelarji rabijo po nasvetu Gerstungovem pri teh panjih štiri do pet
po 43 cm  visokih satnikov, in sicer zato, ker se zalega, kakor je pri
nemškem panju dokazano, spomladi bolj hitro množi na dolgih, kakor
na kratkih satih. Matica namreč kaj nerada prestopa iz gornjega na
spodnji satnik, ker je vmes 6 mm  praznega prostora in še širina sat-
nikovih deščic. Zraven tega zastavlja na velikem satu večje kroge
zalege kot na malih satnikih. Tudi se pozimi čebele lažje za medom
pomikajo. Veliki satniki se obešajo na drugi in nadaljnji prostor obeh
spodnjih vrst ali nadstropij. Pred njimi in za njimi se potem obešajo
drugi mali satniki, kakor zgoraj omenjeno. Vališče loči od medišča,
ki je umeščeno v tretjem nadstropju, ena ali več po 1 cm  debelih
ločilnih deščic. V ločilni deski je narejena veha, skoz katero gredo
čebele v medišče ali pa se čebele lahko pri njej zgodaj spomladi
pitajo. Razen te vehe je pa v ločilni deski tik sprednje končnice iz¬
rezana še 12 cm  dolga in 6 mm  široka odprtina, da čebele lahko pridejo

105

skoz njo ob predobri letini v medišče, ako ta ne zavzema toliko
prostora, da bi mogli biti satniki obešeni nad veho, ki se nahaja v
drugi tretjini ločilne deske.

Prostor v panju poljubno povečamo ali zmanjšamo, razširimo
ali zožimo z okenci. Navadno zapira dve spodnji vrsti satov le eno
okence, tretjo vrsto (medišče) pa zopet
eno. Okence spodnje vrste ima spodaj
zaradi ostrgavanja dna pa tudi krmljenja
ali napajanja čebel 3 cm  visoko zaklop-
nico. (Glej podobo 40, a, b.)

Okenca morajo pri vseh panjih s
premakljivim satjem imeti šipe vdelane
na notranji okvirjevi strani, da delajo
šipe in okviri na notranji strani ploščo.

To pa zato, da okence prepreči čebelam
delati zadnjo stran sata debelejšo kot
mora biti.

V ta okvir okenca se morajo zabiti
na notranji strani kvačice, da je med
zadnjim satnikom in okencem enaka od¬
daljenost 6 mm,  kakor med sprednjo
končnico panja in prvim satnikom. Žrelo
se nahaja pri dnu na sprednji končnici
in je 8 cm  široko, 1 cm  visoko. Znotraj p °d- 41  • Dunajski panj z dvojnimi
. -to’  stranskimi stenami,

je pa visoko 2 cm.

Slednjič omenim še, da v se^pnih
deželah te vrste panjev ne stavijo v

a  prostor, ki se zatlači s slamo,
žaganjem in dr.

čebelnjake, ampak na prosto stališče na vrtu, enega poleg drugega.
Kvečjemu napravijo nad celo vrsto takih panjev na 4—6 stebrih
streho. Zunanje stene panjev obložijo pri vzimljenju s slamnatimi
pletenicami. Kdor pa čebelari le z malim številom panjev, si naredi
za 4—8 in še več panjev skupaj majhen paviljonček, kakršnih ima
lahko tudi večje število in ki so nemala olepšava vrta.

4. Amerikanski panj.

Neki čebelar strokovnjak, ki že nad 40 let z uspehom čebelari,
kliče v neki svoji knjigi: „Čebelarji, opustite čebelarstvo v stoječih
panjih; poprimite se amerikanskih ležečih, v katerih vam zagotovim
veliko večji uspeh, kakor pri onih. Vrzite v kot vse stoječe panje,
ki so neprimerni in neugodni čebelam in čebelarju!“ Potem našteva
napake stoječih panjev. Pravi, da v njih čebele slabo prezimujejo, da
se spomladi zaradi hlada in premale satnikove mere prepočasi raz¬
vijajo, da šele koncem glavne paše pridejo na vrhunec svojega raz¬
voja, da so dražji kot amerikanski in slednjič, da je čebelam topla
stavba nenaravna. Mogoče! A če bodemo vprašali čebelarje, ki celo
vrsto let z uspehom čebelarijo v stoječih panjih, dobimo od njih morda
ravno nasproten nasvčt.

106

Kaj pa je z veliko hvalo panjev amerikancev?

Popolnoma prazna ni. Znano je vsakomur, da čebele v kranjskih
panjičih kaj dobro prezimijo in se spomladi jako dobro razvijajo, ako
imajo le dosti jesti in mlado, rodovitno matico. Brez medu in dobre
matice čebele nikjer ne uspevajo.

Vsi amerikanski panji so ležeči kot kranjski. Daši so poleti ležeči
panji precej gorki, za čebele vendar niso nikoli prevroči, ker si čebele
same znajo v prehudi vročini pomagati in jo zmanjšati, kolikor je
treba. Da more le zrak prosto prihajati skozi žrelo v panj. In ravno
tako potrebnega svežega zraka imajo čebele v teh panjih dovolj, ker
so vse ulice med satniki obrnjene proti žrelu. Mrzla stavba je gotovo
čebelam najugodnejša, in zato same sebi prepuščene navadno le v
tej smeri stavijo satje.

Marsikateri čebelar je res zapisal, da je čebelam pač vseeno,
ali imajo mrzlo ali toplo stavbo, a ni tako. Ne samo zaradi vzdušnosti,
ampak tudi zaradi spravljanja obnožine, medu in vode je čebelam bolj
prilična mrzla stavba, ker jim ni treba iskati in lesti iz sata v sat,
preden najdejo svojo celico in zato hitreje izletujejo. O tem se lahko
vsakdo prepriča z zaznamovanjem čebel, ki so prinesle obnožino, ker
kmalu se zopet prikažejo na bradi, veliko prej, kakor one iz panja s
toplo stavbo. Ravnotako je z nektarjem. Zato so pa amerikanski panji
pri enakem oskrbovanju in enaki množini čebel bolj medeni, kakor
stoječi panji s toplo stavbo.

A ležeči panji imajo še drugo, in to znamenito prednost pred
nadstropnimi panji, na pr. dunajskimi. Imajo namreč le eno vrsto
satnikov, katere lako jemljemo in pregledujemo od zgoraj, ko smo
s kljukicami na panj pritrjeni pokrov odprli. Koliko lažje tak panj
pregledamo, kakor stoječega, kateremu moramo sat za satom ven je¬
mati in obešati na kozico. Kdor je pri stoječem nadstropnem panju
poizkušal tako delo, ve, kako je to težavno. Pri amerikancu pa odprem
pokrov in takoj vzamem ven satnik, kateregakoli hočem. Če so skupaj
zlepljeni, jih odmaknem ali na levo, ali na desno, ker akoravno bi
bil panj poln satnikov, se vendar pri kraju najde kak bolj prazen
satnik, ki ni pritrjen ali le malo in zato ga lahko odvzamem in
proti njegovemu prostoru pomaknem satnike, obešene pred onim,
ki ga hočem pregledati. V par trenutkih vzdignem satnik, pregle¬
dam, odstranim, ali ga z drugim zamenim, kakor že treba. In kako
lahko se pri teh panjih razširja vališče. To je igrača proti onemu
mučnemu delu v dunajskih panjih. Medtem ko pregledaš en dunajski
stoječ panj, pregledam že pet amerikancev. Zraven tega je vsako
odjemanje satnikov v stoječem panju, ako se samo zadaj odpira,
združeno vselej z nevarnostjo, da pri pregledovanju nehote zamenim
kak satnik ali ga pa narobe obesim v panj. S tem vznemirim čebele
in matici zmedem njen red v zastavljanju zalege; pa to ne brez škode.
Tudi se kaj lahko zgodi, ko ne vidim med satnikove ulice, da sat¬
nike preveč stisnem, da se mi kaka kvačica upogne, da zmečkam
kaj čebel ali pa celo matico. To vse je v panju amerikancu izključeno,
ker vidim od zgoraj med satnikove ulice in mi ni treba nobenega sat¬
nika obešati na kozico, ampak le odmakniti. Zato je pregledovanje

107

v teh panjih hitro, lahko in brez vse nevarnosti, da povzročim če¬
belam kako škodo.

Da so amerikanci tudi cenejši od dunajskih, ni dvoma, ker se
pri dunajskih veliko več lesa porabi, je treba več kvačic, je več dela
pri večjem številu satnikov, pa tudi okenca nekaj stanejo. Stoječi
panji morajo biti narejeni iz debelejših desk, da lažje stojijo in da
se pozimi tako hitro ne premrazijo, ker so bolj hladni, kar provzroča
prazen prostor pod čebelno gručo in cela vrsta čebel praznih spodnjih
satnikov. Zato pa tudi mnogi čebelarji pri dunajskih panjih naprav¬
ljajo dvojne stene. Tudi teža in velikost nadstropnih panjev je za
čebelarja neugodna, za prevažanje na pašo pa kaj nerodna.

Iz vsega tega sledi, da je ta panj pripravnejši od stoječih, zlasti
dunajskega panja, in zato se hitro razširja, posebno po severnih krajih,
kjer je še nedavno stoječ panj samozavestno kraljeval. Na Ruskem,
v okolici Petrograda, ni več najti stoječega panja, ravnotako dajejo
na Angleškem in na Francoskem amerikancem prednost pred svojimi
dosedanjimi panji. In Nemčija? Hočeš, nočeš, poslavlja se od svojih
nekdaj tako čislanih stoječih panjev in se oprijemlje ležečih ame-
rikanskih.

Pa kakšni so ti panji?

Upam, da sem obudil pri čitatelju dosti zanimanje zanje in
zato pristopim k opisu nekaterih amerikancev, a le površnemu, ker
kakor drugih panjev, tako tudi teh nihče ne naredi pravilno brez

Pod. 42. Večji in dva mala paviljončka z danajskimi panji.

(Lastnik g. Valentin Toplak.)

vzorca. Zato svetujem vsakomur, kdor bi se za amerikanca odločil,
naj si naroči enega za vzorec pri tvrdki, ki jih pravilno izdeluje. —
Celo vrsto let se je rabil v Ameriki Blakov panj (1818). Ta panj je
četverooglata skrinjica s premakljivim pokrovom. Dve tretjini panjevega

108

prostora ste bili urejeni za vališče, ena tretjina nad temi pa za
medišče.

Leta 1851 je pa čebelar Lorain Langstroth (beri Lengstroc) v
Oxfordu (Ohio, Amerika) ta Blakov panj prenaredil. Langstrothov

panj je daljši kot širok in izdelan
iz precej debelih desk. Pokrov
in dno sta premakljiva. Satnikov
ima 8 do 10 mere 27 cm  in 5 mm
v visočini, v dolžini pa 53 cm  in
2 mm.  Satniki visijo v zarezah
stranic pod pokrovom.

Na vališče se ob času dobre
paše povezne medišče z enako
velikimi satniki kot v vališču.
Medišče je torej premakljivo.
Kadar je polno medu, se od¬
vzame in nadomesti z drugim,
napolnjenim z umetnimi med-
stenami, ali še bolje z izdelanim
praznim satjem. V medišče obe¬
šajo tudi namesto navadnih sat¬
nikov, satnike z mero le 10 cm
v kvadratu, kateri z medom na¬
polnjeni menda ravno po funtu
tehtajo, kar je kaj ugodna teža za trgovino s pravim cvetličnim medom.
Na dva funta teže vzame se 13 cm  dolg in 15 cm  širok satnik. Seveda
so pa deščice za to vrsto satnikov drugačne od onih, iz katerih se
narejajo satniki za vališče.

Neka posebnost pri tem panju je žrelo, ki je pri dnu, in zavzema
celo širino panja. Stavba je mrzla. Pozneje je Langstroth napravil
tudi eno stranico vališča premakljivo, tako da se satniki ne le od
zgoraj, ampak tudi s strani lahko odjemljejo. Ta panj je zelo razširjen
po Ameriki, Angleškem in v y Avstraliji. Poznajo ga, pa tudi že vpe¬
ljujejo čebelarji na Laškem, Švicarskem, Ruskem in na Balkanu.

Langstrothov izvirni panj je nekoliko prenaredil tovarnar ame-
rikanskih panjev A. J. Root (beri Rut), in taki se sedaj prodajajo pod
imenom Langstrothov-Rootov panj. (Glej pod. 43.)

Vališče je znotraj 46 cm  dolgo, 30 cm  široko in 26 cm  visoko.
Satnikov v vališču je 10 in so 45 cm  dolgi in 23 cm  visoki in imajo
ušesca. Ob dobri paši se pokrov odvzame in povezne na vališče
medišče s polovičnimi satniki. (Glej pod. 44.)

Pokrov služi tem panjem, kakor razvidno na pod. 43, tudi za
streho. Prenašati se dajo kaj lahko. Za vzimljenje pri panju z dvoj¬
nimi stenami zadostuje, da se pokrov vzdigne in na vališče položi
slamnata blazina.

Dobi se pa tak panj tudi na manjšo mero narejen, a pod drugim
imenom. Sploh si pričenjajo po vzorcu tega Langstrothovega panja
prenarejati po mnogih krajih Evrope pa tudi v Ameriki svoje dose¬
danje panje. Stoječe izpreminjajo v ležeče. Celo Gerstung! Dober

Pod. 43. Langstrothov-Rootov panj
z enotnimi stenami.
a  pokrov; b  vališče; c  žrelo.

109

panj je tudi Quinby-jev (beri Kuinby) panj, ki ima 17 cm  visoke in
46 cm  dolge satnike. V vališču jih je 14 in ravno toliko v medišču.
Temu panju je podoben francoski panj „drory“, imenovan po svojem
izumitelju Drory-ju, katerega satniki merijo v svetlobi 29X29 cm.
Povzet je po Jarriejevem (Žarijevem) panju.

Prav dober je pa panj Amerikanca Dadanta (beri Dadan) (glej
pod. 52). Izviren panj tega slovečega čebelarja je štel 12 satnikov
53 cm  dolžine in 27 cm višine. Root ga je pa tako zmanjšal, da so
satniki (zunanje mere) 43 cm  široki in 26 cm  visoki. Razen Roota
izpremenili so si ga po svojem okusu tudi Švicarji. Bolgari, Rusi
itd. so sprejeli Dadantov, po
Bertrandu prenarejen panj, kakor
nam ga kaže pod. 52.

Njegov izumitelj Dadant ga
je sestavil na podlagi mnogoletne
izkušnje. O dolgih pa nizkih
satnikih se je takole izrekel:

„Dolgi so veliko bolj ugodni
hitremu razvoju čebel, kakor
visoki satniki, in to zato, ker
čebele spomladi svojo zalego
rajši grejejo na širino, kakor na
višino. Nerade zapuščajo bolj
topel prostor pod pokrovom in se težko podajo v nižjo, bolj mrzlo
vrsto satja. Primernejše in ugodnejše jim je razširjati svoje vališče
v podobi ležečega, kakor stoječega jajca. Zato se v naših ameri-
kanskih panjih čebele hitrejše množijo in nanosijo več medu.“

5. Žnidaršičev panj.

Panj, ki ga je sestavil Anton Žnidaršič, velečebelar v Sl. Bistrici,
je povzet po Alberti-Straulija amerikanskemu panju. (Glej pod. 45.)

G. Žnidaršič opisuje svoj panj in način čebelarenja v njem v
„Slov. Čebelarju" 1. 1910 takole:

Panj, kot ga kažejo predstoječe risbe, je v svetlobi 58 cm  visok,
35 cm  širok in 55 cm  globok. V plodišču in medišču rabi se po
9 satnikov, kateri ležijo na 6 mm  debelih žičnatih drogovih. Med me-
dišče in plodišče vlaga se na vdelane železne nosilce spomladi, ko
se medišče odpre, matična rešetka (mreža), v jeseni pa se jo zamenja
z lesenimi deščicami, na katero se položi slamnico, da drži gorkoto.
Sprednja stena panju je dvostenata. Zunanji del te obstoji iz več ozkih
deščic, ki so žlebčasto skupaj spojene, da pri razsušenju ne razpokajo.
Dolnji trije drogovi, na katerih ležijo satniki, oddaljeni so od tal 2 V 2  cm.
Nad njimi do matične rešetke je 26'6 cm  prostora in sicer 26 cm  za
satnike racijonelne (Gerstungove) mere, 6 mm  pa za nad njimi po¬
treben obhod. 1 cm  nad matično rešetko pritrjeni so drugi trije žičnati
drogovi, nad katerimi je zopet 26 - 6 cm  prostora. Razstojišča v naslednji
obliki: _ A A A niso pritrjena na satnikih, temveč na

Pod. 44.

Medišče Langstroth-Rootovega panja.

110

Pod. 45. Alberti-Strauli-ja listo vni panj.

sprednji končnici in za¬
daj na okencih. Ko se
okence odvzame, zamore
se satnike na eno ali
drugo stran razmikati,
ali pa ven jemati. Izumi¬
telj Alberti je krstil ta
svoj izum „listovni panj“
(Blatterstock), ker se da
z okvirji listati kakor z
listi knjige. Za okenci,
ki naj bodo previdena
namesto s šipami z žič-
nato pletenino z 2 l j 2  mm
velikimi zanjkami, na¬
haja se 8 cm  globok pro¬
stor v celi širini panj ti.
Ta služi pozimi za slamnico. Spomladi in jeseni pa za krmljenje
čebel. Za krmljenje rabim plitvo pločevinasto skledico, ki se jo
pomakne od zadej pod satnike. Skledica ima na eni strani rilec,
ki moli izpod okvirjev skozi zarezo pod okencem v prostor med
tem in vratmi. Rilec ima na tem mestu obroček, v katerega se
vtakne s krmo napolnjeno steklenico in sicer z vratom navzdol,
tako da teče krma iz steklenice v skledico. Ko se je v skledico
kakega '/2  cm  na  visoko natekla, preneha sama teči in doteka le
toliko, kolikor jo čebele odpijejo. Močen panj izprazni lahko dve

taki po dva litra držeči steklenici
črez noč.

Vratiča, kot jih kažejo risbe,
so takozvana okvirna vratiča. Na
zunanji strani je vložena tablica,
ki je kaj pripravna za beležke in
ki se da proč jemati, na notranji
strani pa je pribita žičnata plete¬
nina. Zamore se pa ravno tako
dobro izhajati s preprostimi vrati-
cami, ki imajo na zgornjem delu
izvrtana dva odušnika, črez katera
je zapah. Kdor pa čebel ne prevaža,
niti teh ni potreba. Panj ima dve
žreli, in sicer eno na dnu, drugo
pa tam, kjer se začenja medišče.
Vsako žrelo ima železen zapah, s
katerim se zamore isto zožiti ali
pa s preluknjanim delom čebele
zapreti. Bradi se zamoreta, ker sta
pritrjeni na tečajih, navzgor pri-
klopniti, da pri prevažanju preč
ne štrlijo. Opomniti mi je tudi . še,

Pod. 46. Odprti panj A. Žnidaršiča.

A..V/ > v V&4  ti* » m  *

m

Pod. 47. Sprednje lice.

da morajo biti gornji in dolnji deli sat¬
nikov iz najmanj 10 mm  debelega lesa,
ker se drugače pretanjke deščice vsled
medene teže rade vpognejo; stranski pa
zamoreta biti tanjši.

V plodiščih prezimujem na vseh
devetih satnikih, svoje družine, ki so od
zgoraj in zadaj odete s slamnicami, ob
straneh pa jih varujejo pred mrazom
sosedni, tesno primaknjeni panji, med
katere so ob robovih vloženi trakovi iz
vate, ki zaprejo vsako špranjico. Ako se
vrata odpre, odvzame slamnico in pri¬
vzdigne zapah pod okencem, mogoče je
videti, v kolikih ulicah družina prezimuje
in kako se zadrži. Lahko rečem, da se
v nobenem dosedanjih panjev, brez od¬
piranja notranjščine, ne more družina
tako dobro presoditi, nego v Alberti¬
je vem panju.

Spomladansko špekulativno pitanje
je v teh panjih z opisano pitalno posodo
prav enostavno. Jaz jim ne dajem, kot
se to navadno predpisuje, po eno žlico na dan in potem vedno več,
temveč vsake tri do štiri dni pol do enega litra sladkorne raztopine.
Tako krmljenje se mi je preteklo leto prav dobro obneslo. Krmil
sem le nekatere panje, in ti so vse druge znatno prekosili. Trdijo,
da je špekulativno pitanje v nekaterih letih bolj v škodo nego v korist.
Nimam dovolj izkušnje, a mislim, da ne morejo s tem izkušeni čebe¬
larji nikake škode povzročiti.

Ako se družina špekulativno krmi ali ne, pusti se panj spomladi,
ako je drugače v redu, tako dolgo na miru, da čebele gosto vse ulice
zasedajo. Potrebno je kveč¬
jemu mrtvice in nesnago
po dnu postrgati, oziroma
lepenko, ako se jo je je¬
seni vložilo, osnažiti.

Pri nas pridejo družine
do gornjega stanja okrog
srede maja; nekatere prej,
druge pozneje. Ko je družina
ta višek dosegla, odstrani
se deščice in slamnico nad
plodiščem, položi na mesto,
kjer so deščice ležale, ma¬
tično rešetko ter prestavlja
nato vse satnike iz plodišea
v' medišče. V plodišču pusti

na katerem Pod. 48. Zadnja stran panju z odprtimi vratci.

112

se slučajno matica nahaja, in sicer se ga postavi v sredo, na desno
in levo tega pa vtakne osem praznih izdelanih satnikov; ako pa teh
ni, pa umetno satje. S tem prestavljanjem napravi se nekak umeten
roj v panju samem. Ako je imel panj že matičnike, treba jih je podreti;
dobro pa je tudi črez osem dni pregledati še enkrat satje v medišču
in ono, ki smo ga z matico pustili v plodišču, ako se morda vendar
kje kak matičnik ne nahaja. To pa le tedaj, ako nikakor ne maramo,
da bi nam panj rojil, kakor na primer na mojih, par ur oddaljenih
čebelnjakih, ki so brez vsakega nadzorstva.

Kdor pa bi hotel iz takega panju poseben roj narediti, prestavi
naj satje s čebelami brez matice namesto v medišče v drug panj,
katerega naj par dni napaja z vodo in to vsled tega, ker odlete vse
starke v stari panj, ostanejo mu le mladice, ki še niso izletovale. Kdor
pa hoče naravne roje, ta naj panj, kakor je prezimil, pusti na miru.

Roji tudi večkrat, akoravno pozneje, ako
mu odpremo *medišče, ki smo ga izpol¬
nili s praznim satjem.

S prestavljanjem satja iz plodišča
v medišče pa dosežemo, da vdobi matica
obilo prostora za nastavljanje zalege,
vsled česar se panj bolj okrepi, obenem
pa dobimo čebele v medišče, ki ga dru¬
gače nerade zasedejo. Razun tega pa
damo čebelam priliko, odlagati nabrani
med tja, kamor ga najrajši odlagajo, to
je v celice, iz katerih lezejo mlade; v
tem slučaju v medišče, kjer ga ravno
hočemo imeti.

Ako izpraznimo ob dobri paši sate
v medišču, poberemo s tem skoraj ves
med čebelam, ker v plodišču je med tem
matica vse celice zalegla. Z odvzetjem
vse zaloge pa silimo čebele k največji
pridnosti, ker ne morejo nad seboj pra¬
znega satja trpeti. Kaj enakega se pri
pokončnih satih ne more doseči, ker ne
zaleže matica v plodišču satov do vrha,
ampak oblože navadno Čebele x / 4  do x / 3  satov pri vrhu z medom. Iz tega,
in samo iz tega vzroka, bi bili onim čebelarjem, ki ne skrbe preveč za
svoje čebele, bolj priporočati panji s pokončnimi satniki. Kdor je pa
pravi čebelar, ta pazi, da njegove ljubljenke nikdar ničesar ne pogrešajo.

Meni vedno prav pride, da morem družinam odvzeti kolikor
hočem, in sicer po glavni paši, ker jim pustim le par kilogramov za
ajdo, in v jeseni, da jim morem dodati del sladkorja. Na sladkorju
boljše prezimijo.

Ta način prestavljanja satja z zalego iz plodišča v medišče
izumil je nemški čebelar Preuss pri Berolinu.

Moj panj in moja metoda ni nikak nov izum, ampak je le nekaka
kombinacija raznih panjev in metod. Kolikor pa ima ta panj vrlin,

113

v toliko se mi ne more povsem priljubiti, ker se pri opravljanju
marsikatero čebelo več stere, nego v drugih panjih. Zlasti ako je
panj zelo živalen, pomandra se, ko se okvir ven vleče ali nazaj vtika,
nekatere čebele, ki se nahajajo pod okvirji. Največja nadloga je pri
prvem okvirju; ostale se zamore potem poševno ven vleči; pri stav¬
ljenju nazaj pa pri zadnjem. Seveda se da pri počasnem delu temu
kolikor toliko odpomoči, in vsak tudi ni tako občutljiv, da bi ga za
par čebel srce bolelo.”

Tem nedostatkom, ki jih g. Žnidaršič sam našteva, pridružujejo
se še nekateri drugi, katere njegovemu panju očitajo čebelarji, ki so
v njih poizkusili svojo srečo. Na pr. uporabo kovinskih palic, naporno
iskanje razstojišč pribitih na notranji strani sprednje končnice, zazi¬
danje prostora med sati vališča in medišča.

Da bi tem raznim nedostatkom nekoliko odpomogel, je izumil
g. Žnidaršič neko posebno napravo, ki jo imenuje žlebičje, ki ga tvo¬
rijo podolžne letvice, vde¬
lane v dve prečni deščici.

Opisuje ga v „Slov.

Čebelarju” 1. 1915 g. Franc
Rojina z dovoljenjem autor-
ovim takole:

„Žlebičje, ki zavzema
celo dolžino in širino če-
belnega prostora v listo vnem
panju, pride pod satnike
namesto sedanjih kovinastih
palic na takozvana nosilca
rešetke ali ločilnih deščic,
in sicer eno v vališču v
potrebni razdalji 2 J / 2  do
3 cm  nad dnom in eno v
medišču 6 mm  nad satniki
v vališču. Podolžne letvice,
ki imajo širino satnikovih

deščic (26 mm ), teko vzporedno s spodnjimi deli satnika, tako da
nastane med letvicami žlebičja natančno taka pot, kakršna j e..med
satjem. Na zgornji strani teh letvic so v sredi napravljeni po' r celi
dolžini žlebički. Ti so podaljšani tudi na prečno deščico žlebičja ob
sprednji steni, medtem ko se iztekajo na zadnjo. V žlebičkih stoje
satniki s svojimi sprednjimi nogami tako, da znaša razdalja med
spodnjimi deli satnikov in letvicami žlebičja 6 mm.  Zadnje noge pa
pridejo stat na zadnjo prečno deščico, in ker je ta popolnoma ravna,
moremo po deski listati.

Če vlečemo kak satnik ven, tedaj se drsa s svojo sprednjo nogo
v žlebičku, in sicer natančno v sredi med svojima sosednjima sato¬
voma na ven, ne da bi kje zadel, ker na zgornjem delu zdržimo lahko
natančno navpično lego. - Da ne omahne navzdol, kadar mu sprednja
noga zdrči z žlebičja, sta zabiti po dve kljuki na desni in levi strani
zadnj ega konca letvic. Satnik se more izmed drugih popolnoma izvleči,

Umni čebelar. 8

114

medtem ko stoji s spred¬
njo nogo še vedno na
žlebičju, česar pri listo v-
nih panjih s kovinastimi
palicami ni, in se morajo
zato pri teh rabiti različne
klešče. Pri mojem panju
se izhaja s samimi rokami.
Svetovati je, satnike
vedno z obema rokama
prijemati. Na enak način
se satnik nazaj porine.
Ker so žlebički zadaj raz¬
širjeni, in jih imamo pred
očmi, je pač lahko satnik s sprednjo nogo vpeljati in ga potem naprej
potiskati. Ne zadeva se ne 'na levo, ne na desno, ne na zgoraj, ne na
spodaj, ne zmečka nobene čebele in ne poškoduje nobenih satov,
marveč se drsa lahko in naravnost naprej in zadene v svoja razstojišča.
Poleg tega ostane pri tej napravi nad satniki vališča in pod satniki
medišča ista, čebelam prikladna razdalja 6 mm. Vsled tega izostane
tudi pri palicah potrebna premestitev velike razdalje po čebelah, ker
pelje iz vališča med letvicami žlebičja v medišče enako široka pot.
V takih panjih se tudi lahko pogrešajo ločilne deske, ker se slamnica
lahko kar naravnost na žlebičje položi. Rešetka, ki loči vališče od
medišča, se pritrdi na spodnjo stran žlebičja. Razrivanje satnikov, tako-
zvano listanje, gre tu veliko lažje izpod rok, ker satnik ne more biti
prav nič prilepljen in se skoraj nikjer ne drgne. Nadaljna prednost je
v tem, da se satniki, preden se zapre čebelni prostor, lahko čisto
natančno spravijo v potrebni razstoj, ker nam za smer služijo letvice
žlebičja, ki natančno nad nje postavimo satnike. Tedaj tudi takoj
vpadejo vmes razstojišča, ki so napravljena na okencih. Tudi odpade
obilno železje dosedanjih listovnih panjev, ‘ki ne spada v panj.“* s  To
je torej opis Žnidaršičevega panja in čebelarenja v njem.

Po mojem mnenju in prepričanju bi se dal ta panj urediti na
preprostejši in cenejši način, ako bi se ločilo medišče od vališča,
ohranila pa vsa njegova zunanja in notranja mera kakor tudi velikost
okvirjev. Kovinasta naprava, kot so paličice, nosilci in razstojišča,
bi izostala. Okvirčke s kvačicami bi obešal na latice kakor v panjih
nekaterih drugih sestav, na pr. gerstungovcih.

Čebelar, ki ne namerava prevažati plemenjakov v tuje kraje na
pašo, bi potemtakem imel vališče pristopno ne samo zadaj, ampak
tudi zgoraj, medišče pa le zgoraj. S tem bi si zelo olajšal pregledo¬
vanje satnikov, njih prestavljanje v medišče, iskanje matic, odjemanje
in izpraznitev satnikov premakljivega medišča, katero je ravno tako
veliko kot vališče. Panji A. Žnidaršiča se lahko postavljajo eden na
drugega; za panje s premakljivim mediščem morajo biti seveda police,
katere pa ne zavzemajo dosti prostora.

# Iznajdbo si bo dal menda g. Žnidaršič patentirati.

115

Pri vzimljenju bi
odstranil medišče, ki je
zbito le iz 1 — 2 cm  de¬
belih deščic, in v katerem
je na dno pribita rešetka,
vališče bi zaprl s po¬
krovom, nanj položil de¬
belo vrečo in slamnato
blazino. Okence bi nado¬
mestil s pletenico.

Na podlagi dolgo¬
letne izkušnje lahko tr¬
dim, da v tako urejenem
panju čebele enako dobro
prezimijo in se spomladi
izvrstno razvijajo. Tudi
ni najmanjšega dvoma,
da se v teh panjih če-
belari z istim uspehom
a neprimerno lažje in
varnejše kot v dosedanjih
A. Ž. panjih.

Pa zakaj bi tudi ne,
ko ima tako urejeni panj
iste udobnosti? Treba je

le umno čebelariti! Da se vališče zgoraj odpira, to čebelam prav nič ne
škoduje. Le malo več previdnosti treba, in vzimiti prav močne plemenjake.

Pa naj nihče ne misli, da hočem s tem popravljati ali celo za¬
postavljati A. Ž. panjev! Preizkušnja ima prosto besedo.

Pod. 52. Dadant-Bertrandov panj.

a  vališče; 6 brada; c zatvornica; d  pokrov in streha;
e  slamnata blazina; f  platno z oljnato barvo
pobarvano; g  satnik.

II. Medišče.

Panj s premakljivim satjem lahko razdelimo na dva dela ali
prostora. Spodnji prostor v panju odločimo čebelam za vališče, v
katerem si čebele vzgojujejo svoj zarod: čebele, trote, matico. Zgornji
prostor, ki je enako velik ali nekoliko manjši, odkažemo čebelam za
shrambo nadpotrebnega medu, torej za medišče.

Pri navadnih kmetskih kranjskih panjičih si čebele ob dobri
paši prostor za medišče same odločijo, in to zadaj v panju. Sprednji
del panjiča rabijo za zalego. V vsakem panju pa čebele vkladajo
nekaj medu tudi okrog zalege in še posebej nad njo. A tega rabijo
le za zalego, zase, ako ni paše, in navadno tudi jemljejo iz te zaloge
svojo doto, kadar se pripravljajo za roj. Ako je slabša paša, ni treba
nikakršnega medišča. Čebelar je takrat lahko vesel, ako je dosti
medu v bližini zalege in-ako mu jeseni ni treba medu dodajati.

Medišče je ali nepremakljivo ali premakljivo. Nepremakljivo
nahajamo pri stoječih panjih, pa tudi, a bolj poredkoma, pri ležečih.

, 8 «

116

Panji z nepremakljivim mcdišeem so narejeni v celoti. Ves notranji
prostor je s premakljivimi deščicami ali s premakljivo steno razdeljen
v dva prostora: j eden za vališče, drugi za medišče.

Gerstungovi in amerikanski panji pa imajo premakljivo medišče.
Obstoji iz enako dolgega in širokega zabojčka kot je panj, a za
polovico nižjega. Satniki medišča so polovične mere od onih v vališču.
Kadar nastane izvrstna paša in je v vališču vse polno čebel in je
tudi satje že popolnoma izdelano, odstrani se pri teh panjih pokrov
in povezne na vališče ono medišče s satniki.

Izpočetka se dene v medišče le troje ali četvero satnikov, in
šele ko se v teh že leskeče med, pridene se še nekaj praznih pa
izdelanih satnikov, da jih čebele z medom napolnijo.

Da pa tudi matica ne zleze v medišče in ne prične tam staviti
zalege, loči se medišče od vališča z Hanemannovo matično mrežo.
Nekateri pa matico rajši v vališču omejijo na nekaj satnikov z mrežo,
tako da imajo potem čebele popolnoma prost vhod v medišče, ne da
bi se jim bilo treba pretegniti skoz ono mrežo, kar je zanje mučno.
(Glej „Matična mreža“.) Nahajajo se pa tudi čebelarji, ki za medovanje
odločenim močnim čebelnim družinam matice nalašč odstranijo, da
si čebele vzgojijo nove matice. S tem seveda ustavijo lego jajčec
skoro za celi mesec, preden se nova matica vzgoji in tudi oplodi.
Po končani paši pa take družine združijo z drugimi, med pa odvzamejo.
Nekateri trdijo, da ni treba niti matice odstranjevati, niti ločiti me¬
dišča z matično mrežo, niti matice pripirati z mrežo, ampak da za¬
dostuje, ako se satniki v medišču položijo navzkriž onim v vališču.
Torej tako, da so obrnjene satnikove ulice v vališču proti žrelu, one
v medišču pa proti panjevim stranicam ali pa narobe, kakršna je že
stavba v vališču.

Jaz tega nisem poizkusil, a dvomim, da bi navzkrižno obešanje
satnikov moglo zabraniti matici vstop v medišče. — Mnogi ločijo tudi
v ležečih panjih vališče od medišča z deščicami, kakor pri dunajskih,
samo da naredijo ravno nad odprtino iz vališča v medišče še eno
žrelo, skoz katero čebele lahko naravnost iz medišča izletujejo na
pašo. Zato se to žrelo imenuje žrelo medišča. Svetloba obseva skoz
to žrelo seveda tudi odprtino, ki je takoj pod njim, in skoz katero
lezejo čebele v medišče, oziroma tudi iz medišča v vališče. Ker oplo¬
jena matica, razen ob rojenju, nikoli ne prihaja k panjevemu žrelu
zaradi svetlobe in zunanje bolj hladne sape, zato tudi menda nikoli
ne pristopi k oni obsijani in zračni odprtini, tem manj pa je verjetno,
da bi skoz njo zlezla v medišče. To je tudi resnično, a resnično je
pa tudi, da čebele nič kaj rade ne lezejo po tej poti v medišče in iz
medišča, tudi tod nerade izletujejo na pašo. Razen tega je pa medišče
odprto tudi roparicam, osam, čmrljem, smrtoglavcem itd. Najboljše je
torej, matico ob najboljši paši, kadar medišče odpremo, pripreti na
nekaj satnikov z matično mrežo, da more leči jajčeca, da je v vedni
dotiki s čebelami in da vendar v medišče ne more.

Kako pa čebele privabimo v medišče?

Najlažje s kakim z zalego zaleženim satom iz vališča ali s satom
z medom napolnjenim. Ako je pa medišče urejeno le za polsatnike,

117

mora se kak tak satnik par dni prej obesiti v vališče, da matica vanj
zastavi zalego. Pa tega iz gotovega vzroka ne priporočam! V medišče
se ne sme dajati umetno satje, pa tudi ne začetki satja, ker v medišču
čebele nerade stavijo. Če bi pa začele vseeno staviti tudi v medišču
vsled izredno dobre paše, potem stavijo v njem le trotovsko satje.

Kako pa preženemo čebele iz medišča?

Čebelam odjemati med ni lahko, ker ga znajo tudi braniti. Zraven
tega je pa tudi nerodno raz vsak satnik ometati čebele, ker se rade vrnejo.

Pri amerikanskih in nemških panjih odvzamemo z medom na¬
polnjeno medišče in ga s čebelami vred odnesemo v senco in z dimom
in ščetjo preženemo iz njega čebele. Potem ga izpraznimo, in zopet
na panj poveznemo, če je upanje, da ga bodo še napolnile.

Pri stoječih panjih preženemo čebele z dimom v vališče in potem
mu poberemo vse medene sate. Da moramo panj zapreti, kadar smo
odvzeli medišče, menda vsak vč!

Pri rabi medišča bodimo previdni! Pomislimo dobro, preden
čebele pustimo v medišče: Ali je to res potrebno? Ali je res tako
izvrstna paša? Če je in bi medišča ne uporabili, potem si zelo ško¬
dujemo. Čebele namreč nanesejo v vališče preveč medu in matica
nima kam leči jajčec. Nasledek tega je, da vzimimo stare čebele, ki
tekom zime pomrjo in izzimimo slabiče. Dalje se sami oropamo pre¬
cejšnje zaloge medu, ki bi ga bile čebele nanosile v medišče, ker
prazni sati v medišču izpodbujajo čebele k večji delavnosti. Da, ob
izvrstni paši morali bi celo iz vališča nekaj medu odvzeti, da nare¬
dimo prostor zalegi. Kaj pa zopet, če bi se motili in bi paša ne bila
tako izvrstna, ampak le srednja?

Če bi v tem slučaju spustili čebele v medišče, bi zopet ne bilo
nikjer dosti medu, ne v vališču, ne v medišču. V vališču bi pa bilo
vse polno zalege. Tako bi zopet imeli veliko čebel, a brez zadostne
zimske zaloge. Včasih paša le začasno preneha. Tu seveda ni treba
medišča odstranjevati, pač pa je treba, dokler se nova paša ne prične,
čebelam dan za dnevom v enaki zadostni množini pokladati medu,
sicer bi čebele lahko zalego iz vališča izmetale in na njeno mesto
znosile med iz medišča v vališče.

Ako se pa po slabem (deževnem, viharnem) vremenu izvrstna
paša popolnoma ustavi, mora se medišče takoj odvzeti, oziroma za¬
preti. Treba je pa vendarle še dalje pitati, a čim dalje, tem manj, da
se zastavljanje zalege le polagoma omeji. Umljivo je, da ako bi pitali
še v enaki meri kot prej, da bi tudi matica nadaljevala nepotrebno
zaleganje. Torej je merodajno vodilo pri uporabi medišča čebelna paša
in tudi čebelni razvoj.

Kaj mi pomaga jeseni veliko čebel, ako za njihovo prezimljenje
nimam dosti medu! Kupovati ga? Se ne izplača!

Kaj mi zopet pomaga veliko medu, ako spomladi izzimim slabiče!

A tega zadnjega zla se previdni čebelar lažje obvaruje, namreč
s spekulativnim pitanjem, t. j., da pita z dobrim medom meseca avgusta
prav krepke plemenjake,’ ki imajo mlade matice.

Slabiči se spekulativno ne pitajo.

118

III. Paviljon.

Prava olepšava na lepo urejenem vrtu je koliba, uta ali hladnica,
v kateri si človek prijetno odpočije po končanem delu vročega po¬
letnega dne. A nekaj krasnega je na vrtu čebelni paviljon.

Paviljon je lepo, okusno napravljen čebelnjak, liki zala hišica,
v kateri so panji s premakljivim satjem, razvrščeni v eni ali več
nadsebojnih vrstah. Od navadnega čebelnjaka loči se posebno v tem,
da so v njem panji uvrščeni na dveh ali celo treh straneh. Pri na¬
vadnem uljnjaku so le na eni strani. Obliko paviljona določujejo
panji. (Glej pod. 35 na str. 95.)

Nad panji, če se zgoraj odpirajo, mora biti toliko praznega pro¬
stora, kolikor ga čebelar rabi pri vzdigovanju in pregledovanju sat¬
nikov, in v ta prostor mora dohajati potrebna svetloba skozi okna.
Pri panjih, ki se odpirajo le zadaj, seveda teh oken in praznega pro¬
stora nad panji ni treba, pač pa morajo biti okna pod podstrešjem ali
pa med posameznimi vrstami panjev, sicer bi bil paviljon teman.

Paviljon je navadno
lesen, zgrajen na kamenitem,
opeknatem ali zidanem te¬
melju. Tla so pokrita z
diljami, s trdno opeko, ce¬
mentom, šamotnimi ali mo¬
zaičnimi ploščami, ali pa
so asfaltovana. Strešni ro¬
bovi so navadno olepšani
z ličnimi lesenimi izrezlja¬
nimi okraski. Pokriti so pa
poljubno, kakor hiše. Naj-
trpežnejša je gotovo streha,
krita s cinkasto pločevino,
samo draga je in poleti
prevroča. Navadno je krit
s strešno lepenko.

Umljivo je, da so taki paviljoni veliko dražji od navadnih čebel¬
njakov, a so zato tudi ne le lepši, ampak za čebele kakor tudi še
posebno za čebelarja udobnejši.

Prostora je v paviljonu veliko več, kakor v navadnem čebel¬
njaku, in čebelar ima v njem lahko celo delavnico za tiha čebelarska
opravila, shrambo za razne manjše čebelarske potrebščine in pod pa¬
viljonom lahko klet za razne medice in dr.

119

IV. Potrebno, oz. koristno orodje pri
umnem čebelarstvu.

1. Satnikove deščice.

Za latice, pod katerimi, ali za satnike (okvirčke), v katerih imajo
čebele satje delati, rabimo deščice iz mehkega lesa, natančno 6 mm
(milimetrov) debele in 25 mm  široke. Toliko milimetrov široke morajo
biti zato, ker je tudi pravilno
po čebelah izdelan sat navadno
toliko širok, ali debel. Močne
ali debele so pa deščice po
6 mm  zato, ker ta mera odgo¬
varja teži sata napolnjenega
ali z medom, ali z zalego. Le
pri dolgih satnikih (na pr.

Žnidaršičevih) je treba rabiti
debelejše deščice. Pri navadnih
zadostuje označena mera 6 mm.

Ne škoduje pa, če je zgornja
deščica satnikova nekoliko
debelejša. Vendar pa naj vsak
čebelar rabi pri vseh svojih
panjih, če le mogoče, satnike
narejene iz enako debelih de¬
ščic, ker bi drugače ne mogel
uporabljati vseh satnikov pri
vseh svojih panjih, ko bi bili
ti tudi ene vrste in enake
mere. Že pri zbijanju takih
satnikov, pri razdiranju, pri
prodaji, pri vkladanju iz enega
v drug panj, pri pritrjevanju
umetnega satja, snaženju dna
itd. imeli bi ž njimi dosti
težave in sitnosti.

Pod. 54.

2. Priprava za zbijanje
satnikov.

Ker morajo biti vsi okvirji
za panje, ki imajo enako not¬
ranjo mero, natančno enako
veliki, da lahko enega kakor
drugega pri vseh panjih, upo¬
rabimo, moramo vse zbijati
na enem in tistem kalupu ali

Pod. 55.

120

modelu. Naroči si pri „Slov. čebe¬
larskem društvu za Slovenijo 4 ' korito
za žaganje remeljcev (latic) ali si ga
daj narediti od mizarja po pod. 53.
Najlepše in najbolj natančno ti ga
naredi mizar s strojem. Izbere suho
hrastovo desko 12 cm  široko, 6 cm
debelo in 60 cm  dolgo. S strojem
izskoblja v njeni sredi žleb veli¬
kosti tvojih remeljcev (satnikovih
deščic) in počrez naredi zareze, dve
Pod. 56. Strojek za zbijanje satnikov, ali tri, da boš lahko rimeljc vsunil

v žleb in ga poljubne dolgosti od¬
žagal. Da se zareze vsled večkratne uporabe ne razširijo, jih obije
s pločevino.

Kalup za zbijanje pravilno prirezanih deščič obstoji iz hrastove
deske in iz dveh z vijaki na njo ob straneh pritrjenih remeljcev.
Velikost določi satnik tvojega panja. Drugo je razvidno iz pod. 54 in
55, ki ste, kakor tudi pod. 53, povzeti iz „Slov. Čebelarja 44  1. 1909.

Kdor pa čebelari v panjih različne mere in torej rabi satnike raz¬
lične velikosti, ta naj si kupi strojek za zbijanje satnikov, kakor ga kaže •
pod. 56. Na tem lahko zbija satnike do 30 cm  širine in do 42 cm  visočine.

3. Kvačice ali razstojišča.

Kvačice (razstojišča) vzdržujejo med posameznimi okvirčki (sat¬
niki) 10 myn  (1 cm)  veliko razdaljo. Ako bi bila razdalja med satniki
manjša, ne morejo čebele udobno izvrševati svojega opravila, na pr.
ne morejo zadostno greti zalege, polniti z nektarjem in obnožino
r  celic, tistih po potrebi

snažiti i. dr. Ako bi bila
razdalja večja, potem zo¬
pet podaljšujejo stene
celic in stavijo vmes
satke razne velikosti in
oblike, ali pa jih med
seboj tako nerodno zle¬
pijo, da jih ne more če¬
belar ven vzeti, da ne
bi kaj polomil. Kvačice
se rabijo razne oblike.
Zabijajo se v vsak satnik
štiri, in sicer ob straneh
v bližini voglov ali pa
naravnost v vogle zgornje in spodnje satnikove deščice, v vsako po
dva. Satnik položim na mizo in zabijem na desni strani pri voglu v
zgornjo in spodnjo deščico po eno kvačico. Sedaj satnik obrnem in
ga položim k robu mize, da zabiti kvačici ležita ne na mizi, ampak
poleg roba mize, in zopet zabijem dve kvačici na desno stran satnika

■d

■5

■d

Pod. 57. Satniki s kvačkami.
a  zgornje deščice satnikov; b  ulice med satniki;
c kvačice (tukaj žrebljički).

121

— eno v zgornjo, drugo v spodnjo deščico. Če pogledam
na satnike, obite s kvačicami in v panju v vrsti obe¬
šene, vidijo se satniki, kakor nam kaže pod. 57. Isto
podobo bi videli, ako bi pogledali na satnike tudi od
panjevega dna navzgor.

Razume se, da moramo kvačice zabiti tudi v
sprednjo panjevo steno na desni strani, kamor se Pod. 58. Kvačica.
satnik pritisne, ako je panj uravnan na toplo stavbo;
ali pa na stranske stene na mrzlo stavbo urejenega panja in na panjevo

Pod. 59.
a  deščica,
b  prenesljiva
kvačica.

okence.

A tukaj moramo zabiti kvačice bolj globoko, ne za 1 cm, ampak
toliko, da molijo le za 6 mm  iz okenca, končnice, oziroma stranskih
panjevih sten, in to zato, ker bi sicer čebele sate na te strani pri¬
tisnjene naredile predebele in bi jih potem ne mogli upo¬
rabiti v čebelnem gnezdu. Pametno je zabiti v sprednjo
notranjo stran končnice, oziroma stranic panja kakor tudi
okenca, po štiri kvačice, v satnike proti tem stranem viseče
pa nobene. Tako bodemo vsaj vedeli, kateri satniki so viseli
v panju proti tem stranem in kadar jih bodemo hoteli
uporabiti v čebelnem gnezdu, vanje šele zabijemo kvačice
tudi na to, sedaj kvačic prosto stran, ali še bolje, natak¬
nemo takrat na nje prenesljive kvačice. (Glej pod. 59.)

Najpreprostejše kvačice so navadni žrebljički, vsaj
15 mm  dolgi, s širokimi glavicami. Ako so satniki popol¬
noma pravilno narejeni in vsi enako veliki, potem zado¬
stujejo, pa treba je pazljivosti pri njih obešanju v panj.

Rado se namreč zgodi, da se kak satnik bolj privzdigne
ali izboči in žrebljiček, namesto da bi se pritisnil k robu
deščice, potisne se v satnik in razdalja 10 mm  se zmanjša. Zato so
veliko boljše in tudi največ v rabi kvačice podobne sponam. (Pod. 58.)

Te se zabijejo v vogle satnikov tako, da ob enem spnejo obe
deščici, zgornjo in stransko, in s tem tudi ohranjajo satnikov pravokot.
Seveda je treba pri zabijanju paziti, da se ohrani razdalja 10 mm  ali
1 cm.  Zato si pa vsakdo lahko ureže tako debelo hrastovo ali bukovo
tresko, da moli, ko jo vtakne pri zabijanju pod spono, ta
za 1 cm  iz satnikovega vogla.

Naj že kdo rabi te ali one kvačiče, priporočam pa
še vsem, da si kupijo poleg teh še nekaj prenesljivih kvačic.

Te se ne zabijajo v vogle satnikov, ampak se le nataknejo
na satnikove deščice in zopet lahko raz nje snamejo.

(Glej pod. 59.)

Priporočam jih zato, ker se pri odjemanju ali pre¬
gledovanju satnikov neredkoma zgodi, da se kaka kvačica
odtrga, zvije ali odlomi. Kaj sedaj? Na satniku je polno
čebel, celice z medom ali zalego odprte. Čebele raz satnik
omesti in jih tako dražiti, ne kaže, in bi tudi ne bilo pa¬
metno. Satnik položiti -na mizo in popravljati ali zabijati
vanj novo kvačico, je še bolj nerodno, ker bi s tem izcedili
nekaj medu iz sata, lahko bi tudi kaj zalege ven padlo in "^TušešcT

n

□

Pod. 60.

Satnikova
zgornja deščica

122

sat tupatam stisnili ali poškodovali. Tu si torej hitro pomagamo s
tako prenesljivo kvačico, katero brez vseh težav nataknemo na deščico,
kjer se je navadna kvačica odtrgala.

4. Pritrjevanje medsten. — Svetiljka »blisk«.

Kaj so umetne medstene ali umetno satje, glej, če ti ni znano,
članek: „Izdelovanje umetnega satja“.

Ker je po čebelah pravilno izde¬
lani sat 25 mm debel, in ker mora biti
med posameznimi izdelanimi sati še
10 mm  prostora za čebele in njihova
opravila, zato se mora medstena ali
umetno narejeni sat brez celic, natančno
pritrditi v sredi zgornje satnikove
deščice. Za odmerjevanje in vkladanje
medstene ravno v sredo deščice imamo
različne priprave. A najenostavnejša
in prav dobra je sledeča:

Zmerim si debelost svojih medsten,
ker nekatere stiskalnice za umetno
satje napravljajo nekoliko debelejše
medstene kot druge. Zraven tega pa nekateri čebelar gorenjo ploščo
stiskalnice pri izdelovanju satja bolj pritisne kakor drugi in bolj ali
manj vroč vosek vliva v stroj, zato vidimo, da so medstene raznih
čebelarjev in čebelarskih trgovcev razne debelosti. Ko sem se prepričal,
da je navadna mera mojih medsten na pr. 3 mm, odštejem polovico
te mere: 1*5 mm od polovične mere satnikove deščice, torej od

12 - 5 mm.  Tako dobim 12 - 5—T5 = 11 mm.
Torej si dam urezati 11 mm debelo
hrastovo deščico, velikosti notranje
svetlobe svojih satnikov. Potem desko
pribijem na dve močni lati, ki sta za
10—15 cm  daljši kot je deščica široka.
(Glej pod. 61.)

Kdor pa čebelari v raznih panjih,
rabi za pritrjevanje medsten stroj ek,
na katerem se lahko pritrdijo medstene
v satnike razne velikosti. (Glej pod. 62.)

Povem pa, da tako lepo, lahko
in natančno se vendar ž njim ne vmerja
sat v satnik kakor z ono preprosto desko.

S čim pa pritrjujemo medstene v satnik? Najnavadnejše in naj¬
boljše sredstvo za pritrjevanje medstene v satnik je vosek, ki je tudi
ob enem najprimernejše lepilo. Vmes se lahko raztopi ena tretjina
kolofonije, da je zmes trša. Medstene morajo biti prav dobro pritrjene,
da se od deščic ne odtrgajo, ako se nanje obesi cela gruča čebel.
Zato pravim: „S čim pritrjujemo 1 ', ne pa „s čim prilepljamo", ker
medstene prilepiti bi ne bilo dovolj trpežno delo.

Pod. 62.

Strojek za pritrjevanje medsten.

Pod. 61.

Deska za pritrjevanje medsten.

123

Nekateri čebelarji rabijo za pritrjevanje medstene v okvir na¬
vadno železno žlico, katere ožji konec stisnejo s kleščema v žlebič.

Vosek raztopijo v lončku, da postane vroč, a vendar ne vre.
Potem položijo okvirček v deščico, kakor jo kaže pod. 61 in na
njo pritisnejo k zgornji satnikovi deščici medsteno (satnico). Sedaj
zajemljejo z žlico vosek in ga vlivajo med rob medstene in satnikovo
deščico. Če medsteno pritrdijo na obeh straneh, potem še dosti
dobro drži.

A bolje pritrdim medsteno s
pomočjo lepilne svetiljke imenovane
„blisk“, ki jo je sestavil izdelovatelj
stiskalnic za umetno satje, Rietsche.

(Glej pod. 64.)

Posodico napolnim do dveh
tretjin obsega s špiritom. Stenj ne¬
koliko iz cevi potegnem in malo
s špiritom zmočim, da bo takoj lepo
gorel. V mrežasto sito, ki se nahaja
v žlici, denem košček rumenega Pod - 63 - Cevka za  pritrjevanje satnic.
voska in s veti! j ko prižgem. Ko se

je že nekaj voska raztopilo, nagnem svetiljko nekoliko nazaj, da se
ožji konec žlice dobro segreje. Sedaj vzdignem z levo roko satnik
z vanj pravilno vloženo medsteno, svetiljko malo naprej nagnem,
ostri razgreti konec žlice pritisnem pod rob medstene na deščico in
počasi potegnem od leve strani k desni tako, da se mi raztopljeni
vosek polagoma vliva iz žlice pod rob medstene. S tem sem medsteno
prav dobro z deščico spojil, da se rajši v sredi pretrga, kakor da
bi se odtrgala od deščice.

Paziti pa je treba, da ne vlivam
voska le k robu medstene, ampak da
z razgreto ostrino žlice potegnem po
robu medstene, in tako raztopim njen
rob in ob enem prilijem vročega voska.

Pri svetil j ki je vzmet, s katero
cevko s stenjem odmikaip ali primikam
k žlici. Kadar pritrjujem medsteno,
držim z vzmetjo cevko pod žlico, kadar
medsteno že pritrdim, izpustim vzmet,)
da se cevka umakne, in plamen šviga' 33  , „

mimo Žlice. Pod. 64. Svetiljka „blisk .

Da pa svetiljka dobro gori,

moram stenj, preden ga vtaknem v cev, dobro osušiti. Vlažen noče
goreti, če bi tudi posodico z najboljšim špiritom napolnil.

Najbolj se pa sedaj rabi za pritrjevanje satnic v okvirček ko-
siterna cevka, dolga 15—18 cm  in 1 \ cm  široka. Na enem koncu
je koničasta, na obeh straneh pa ima majhni luknjici.

Ko sem satnico za okvir prirezal in je v lončku vroč vosek,
vtaknem vanj koničasti konec cevke, da se vanjo nateče voska. Sedaj
vzamem v levo roko deščico, na kateri leži okvirček in satnica v

124

=» njem, držim jo poševno obrnjeno proti sebi
in z desno roko primem za cevko tako, da s
kazalcem zaprem luknjico širšega konca cevke.
Potem vlečem s koničastim koncem po robu
satnice proti okvirjevi deščici in luknjico po
potrebi odpiram ali zapiram. Kadar jo odprem,
teče vosek skozi konico in pritrjuje satnico
k satnikovi deščici. (Glej pod. 63.)

Pa ne pozabimo, preden medsteno pri¬
trdimo v satnik, da jo moramo ob straneh
in spodaj za 1 cm  skrajšati po satnikovi meri,
ker se vsled hude vročine v panju in stavbe
celic, nekoliko raztegne. Ako bi je torej ne
prirezali, ampak jo v velikosti notranje sat-
nikove svetlobe vanj pritrdili, bi se v panju
Pod. 65. izbočila. Zato se torej pritrdi le na zgornjo

Satnik s prirezano medsteno. deščico, drugod pa mora prosto viseti, odda¬
ljena od satirikovih deščic za 1 cm  ali še ne¬
koliko več. Kvečjemu se sme nekoliko pritrditi k stranskima deščicama
pri prav visokih satnikih, a nikoli ne nad eno tretjino njihove višine.
(Glej pod. 65.)

Medstene, izdelane na valjičnem stroju, so tanjše in se zato v
Te je treba ob straneh za 2 cm  prirezati,
spodaj pa za 3 cm.

Cele medstene, če niso napete na žico
v okvirju, se smejo obešati samo med dva
in dva popolnoma in pravilno izdelana sata,
sicer bi jih čebele na eno ali na drugo
stran potegnile in pritrdile namesto v sredi
spodnje deščice na njen rob.

Ako bi jih ob pomanjkanju drugih
izdelanih satov hoteli uporabiti na pr. pri
kakem roju, bi jih morali ob straneh in
spodaj (kjer niso z voskom v satnik pritrjene) pritrditi z zaponami.
(Glej pod. 66.)

Te se poljubno na pol ali na celo odpirajo in zapirajo. Tako
zapono zabodemo v sredo deščice znotraj v satnik in sicer zaprto (a).
Potem jo odpremo (6), medsteno nastavimo v sredo nje, eno stran
zapone zravnamo (c), medsteno naslonimo na to zravnano stran in
sedaj jo z drugo stranjo zapone pripremo. Zapone so majhne in zato
ne ovirajo čebel v njihovem delu, svojemu namenu pa dobro služijo.

Slednjič še opišem najnovejši način pritrjevanja medsten v sat¬
nike s pomočjo tanke žice. (Glej pod. 67.)

Tako pritrjevanje se rabi zlasti pri visokih ali dolgih satnikih
velike mere. S tankim šilom (a) naredimo nekaj luknjic na zgornji in
spodnji satnikovi deščici (b)  ravno na sredi. Potem pretegnemo in
napnemo skoz nje žico, kakršna se navadno rabi pri narejanju ali
vezanju umetnih cvetlic (c). Oba žična konca pritrdimo z žrebljički
ali pa z vozlom. Žica mora biti dobro napeta. Sedaj položimo eno

panju še bolj raztegujejo.

& s ' / ~

a.

Pod. 66. Zapona.

125

medsteno (ko je po satniku ure¬
zana in ob krajih tudi nekoliko
prirezana) na z vodo zmočeno
desko, ki jo rabimo pri pritrje¬
vanju medsten v satnike. (Glej
pod. 6i.) Na medsteno položimo
z žico prevlečeni satnik (b).  Nato
vzamemo zobčasto kolesce (d),
ki ima na zobčkih vrezane žle-
bičke, ga nad plamenom špiritove
svetiljke razgrejemo in ga po¬
lagoma pritiskaje vlečemo po žici, da se ta v medsteno vtopi in ž
njo spoji. Ni dvoma, da tako pritrjene medstene prav dobro držijo
in so uporabne pri pošiljatvi čebel s satjem vred in še bolj pri pre¬
važanju panjev na pašo.

Satnike s tako pritrjenimi medstenami tudi brez vseh skrbi
obešamo rojem, ne da bi morali viseti med drugimi, že izdelanimi sati.
Z medom napolnjeni se v točilu ne lomijo, čebelam pa gledč zalege
prav nič ne škodujejo, ker se žica nahaja v sredi medstene.

Da bi žica dovajala mraz v zimsko čebelno gručo, se ni treba
bati, ker je zelo tanka in z voskom dobro prevlečena.

5. Klešče.

Čebelar z nepremakljivim satjem ne potrebuje drugih klešč kale or
navadne, ki jih rabi pri odtrgavanju panjičevega dna, kadar jeseni po
končani paši „trga“. Pri čebelarstvu s premakljivim satjem rabijo
se pa klešče drugačne sestave za odje-
manje satnikov iz panja, ko so jih
bile čebele z zadelavino tako pritrdile,
da jih čebelar nikakor ne more brez klešč
odtrgati.

Pri panjih, ki se zgoraj odpirajo,
se skoro nikoli ne rabijo, vsaj izhaja se
lahko brez njih, ker si lahko pomagamo
z železnim vzdigalnikom ali z držajem
grebljice. Pri panjih pa, ki se le zadaj
odpirajo, jih je neobhodno treba. Satniki
bi se sicer mogli potegniti iz panja s
kljukico pri grebljici, a se pri tem panj
pametno, da primemo satnik s kleščami. Oba konca močnih klešč
(pod. 68, a)  sta znotraj zobčasta in navzdol pripognjena, da ž njimi
lahko zagrabimo vsak satnik.

Druga vrsta klešč (pod. 68, b)  nam pa dobro služi pri odjemanju
satnikov v vališču in so zato pripravne, ker njihov koničast spodnji
konec lahko zabodemo pod zgornjo satnikovo deščico in satnik potem
lažje ven potegnemo.

Pod. 68. Klešče.

preveč pretresa. Zato je bolj

Pod. 67. Pritrjevanje medsten z žico.

126

6. Pitalne posodice.

Pitalna koritca.

Preussov pitalni satnik ali okvirček se porabi lahko pri vseh
ležečih pa tudi stoječih panjih po izpraznenju medišča. Obstoji iz
koritca (a),  ki je pritrjeno pod satnikovo zgornjo deščico ( b ), v kateri
je ravno na sredi narejena okrogla veha. (Glej pod. 69.)

Kadar je treba krmiti ali napajati, obesi se tak satnik s koritcem
v panj, in sicer takoj za prvi satnik v vališču. Nad pitalnim satnikom
je narejena v deščici, ki leži na vališču, veha. Sedaj se napolni ste¬
klenica s tekočino in namesto navadnega
zamaška se vtakne vanjo cev (c), poteg¬
njeno skoz zamašek (d).  Cev (c) je na
enem koncu prirezana na pošev, in ta
konec gleda iz steklenice. Cev stisne ob
straneh zamašek (d)  tako, da tekočina,
če se steklenica obrne navzdol, teče le
skoz cev. Napolnjena steklenica se vtakne
z vratom skoz veho deščice nad vališčem
in skoz veho v satnikovi deščici (b)  v
koritce (a)  tako, da konec cevke (c) sega
do koritčevega dna. Iz steklenice izteče
le toliko tekočine v koritce, kolikor
visoko je prirezana cevke. Potem seveda
neha teči in teče šele takrat, kadar če¬
bele odsrkajo kaj tekočine iz koritca.

Dokler je kaj v steklenici, je koritce zmiraj polno. Steklenica
seveda lahko drži 1—2 in še več litrov, pa lahko se tudi za speku¬
lativno pitanje vzame manjši obseg, na pr. stekleničica ene osmine litra.

Na podoben način kot Preuss, napaja in pita čebele tudi Žnidaršič,
kateri svoje pločevinasto koritce vtakne skoz zarezo pod okencem na
dno panja pod satnike. V rilec koritca, ki sega v vežo panja, povezne
steklenico napolnjeno z medom oz. s sladkorjem.

7. Satno stojalo ali kozica.

Pri odjemanju, pregledovanju satja, kakor tudi pri iskanju matic,
poslužujemo se satnega stojala ali kozice, na katero začasno obešamo
satnike, dokler nismo dokončali dela v panju. Najnavadnejše satno
stojalo je zaboj, velikosti panjev, s katerimi čebelarimo. (Glej pod. 70.)

Pokrov tega zaboja in sprednja stena se premičeta v žlebičih.
V žlebiče pokrova obešamo tudi okvirčke vzete iz panja.

Kadar sem panj pregledal in vanj zopet nazaj obesil satnike in
ga zaprl, pogledam v kozico, če ni morda notri ostalo kaj čebel, če
ni kanil med na dno ali če se ni kaj nasmetilo. Če najdem kaj takega,
vzdignem sprednjo steno, čebele ometem na snažno ročno smetišnico
in vsujem jih potem panju na brado, dno pa osnažim.

Taka preprosta kozica ali zaboj zadostuje vsakemu, ki čebelari
s satniki ene in tiste velikosti. Poleg te kozice, v katero lahko pre-

127

nesem in obesim vse sat¬
nike celega vališča ali me-
dišča, imam še malo kozico
ali stojalo za en sam
okvirček. Ta obstoji iz le¬
sene, podolgaste deske, v
kateri sta nepremakljivo
zabita dva stebriča, eden
od drugega toliko oddaljen,
da lahko med nju obesim
okvirček svoje mere. Tako
stojalo rabim, kadar izre-
zavam iz satja nepotrebno
troto vsko zalego, matičnj ake
ali ga sploh kaj popravljam.
Na desko pod okvirček po¬
ložim pločevinast krožnik
za odpadke.

Pod. 70. Zaboj, služeč za satno stojalo.

8. Točilo in njega uporaba.

Stroj, ki ga imenujemo točilo (iztresalnica, trčalnica, izmetalnica),
je iznašel Čeh, major Franč. pl. Hruška, na podlagi sredobežnosti in
razstavil ga je v Brnu 1. 1865. na shodu avstrijsko-nemških čebelarjev.

Točilo so potem mnogi prenaredili in izboljšali, in tako prena-
rejenih in izboljšanih točil imamo več vrst. Seveda so različne oblike
in tudi različne velikosti. Urejena so za dva, štiri in še več večjih ali
manjših satnikov. Pri naročilu točila se je treba torej razen na kako¬
vost ozirati še bolj na velikost naših satnikov, ker se tak stroj ne da
potem poljubno urediti.

Točilo obstoji iz pločevinaste, znotraj emajlovane (vsaj imelo bi
biti!) posode, ki ima pri dnu kratko navzdol obrnjeno cev. Na močni,
v sredi posode navpično stoječi železni osi je pritrjena iz lesenih ali
žičnih paličic sestavljena, kletki podobna posoda, v katero se obešajo
medeni satniki. Os se vrti s pomočjo zobčastih kolesc (glej pod. 71).

Spodnji konec osi je zasajen v sredi dna v železno jamico.
Zgornji konec osi je zasajen ali v povprečno deščico, ali med dva

železna držaja. Na tistem koncu je pritrjeno kolesce, ki se vrti s

pomočjo drugega večjega kolesca z zobčki. Pokrov je v dve polovici
razdeljen, ki se lahko odvzameta obe ali le ena.

Preden denem medene satnike v točilo, moram jim na eni strani
z ostrim nožem odpreti celice, in potem šele obesiti v točilo z od¬
prtimi celicami proti stenam točila. Kadar izpraznim to stran satnikov,
odprem drugo stran in tudi to iztočim. Vrteti moram začetkoma po¬
časi, posebno novo satje, potem lahko hitreje. Kadar so celice že skoro
prazne, še parkrat na obratno stran zavrtim, da se sat popolnoma
izprazni. Toči se dokler je medeno, iz panja vzeto satje še gorko,

ali pa se toči v gorki sobi, ker topli med je redkejši in se veliko

lažje izcedi iz celic. Na lonec, v katerega teče med iz točila, položim

128

sito, da ostanejo v njem vse večje voščene drobtine. Z medom na¬
polnjeni lonec postavim potem na topel, suh in snažen kraj, kjer ga
pustim stati nekaj dni, da na površje medu priplavajo še pene in
majčkine voščene drobtinice, katere dobro posnamem. Te medene
odpadke lahko uporabim pri pitanju čebel ali pa v kuhinji, oziroma
v kleti.

V točilo ne smem nikoli vložiti satnikov, v katerih je zraven
medu še kaj odprte zalege. Le takrat bi lahko dejal tudi take satnike
v točilo, ako bi vso to zalego, oziroma celice, zalepil s papirjem,
pomazanim z gostim medom. S tem bi seveda zabranil, da bi se
zalega ne izmetala. Pa ni priporočljivo!

Kaj pa naj se naredi s satniki po iztočenju?

Kdor jih ima le malo, ta naj jih obesi zvečer v panje, da jih
čebele osušijo. Kdor pa ima takih satnikov mnogo in je paša že kon¬
čana, temu pač ne kaže satnikov obešati v panje, ker to opravilo bi
bilo prezamudno. Ta naj vzame dva ali tri stole, postavi jih pred
čebelnjak nekaj metrov narazen, položi na nje par dolgih lat in zvečer

pred solnčnim zahodom
obesi nanje kakih 20 izto¬
čenih satnikov, po 2 do
3 cm  narazen. Da čebele
privabi, pristavi po en sat¬
nik vsakemu panju na brado
in kadar se vsede nanj kaj
čebel, ga obesi na lato pred
čebelnjak. Seveda mora biti
vreme lepo in tiho. Ako
ta večer niso vseh satnikov
osušile, jim jih poda osušiti
tudi drugi, tretji večer. Ker
na te satnike letajo le tiste
čebele, katere smo bili pri¬
vabili s poklado satnika na
panjevo brado, zato lahko
določimo panje, ki naj se
tega dela lotijo. Druge če¬
bele o tem ničesar ne ved6
in ostanejo v panjih, ker ta
čas čebele ne izletujejo več.
Sicer pa drugim panjem
lahko žrela zapremo, vratiča
pa nekoliko odpremo, da
imajo dovolj zraka. Okenca
so tako, le zamrežena. Če
ima panj v vraticah zamre¬
ženo veho, pa to odpremo.
Na ta način lahko napitamo
tudi panje, ki imajo za
Pod. 71 . Točilo s kolescem. zimo manjšo zalogo medu.

129

Slednjič naj bo med, ki ga v satnikih obešamo v točilo k izpraz-
njenju, zrel, t. j. sat naj bo vsaj do polovice pokrit z voščenimi po-
krovčlri, ker nezreli med je prevoden in zato se skisa.

9. Pletilnica za izdelovanje slamnatih pletenic ali blazin.

Upam, da mi ni treba podobe 72, ki nam predstavlja pletilnico
in v nji že narejeno slamnato blazino ali pletenico, bogve kako na¬
tančno opisovati. Pletilnica je narejena iz trdega lesa. V podstavca
AA  sta na koncih ene strani trdno zabita močna stebriča z vrtiloma.
Na koncih druge strani sta pa premakljiva stebriča z vrtiloma in zato
se lahko bliže pomakneta k prvima stebričema, ker sta oba podstavca
AA,  kakor tudi prevoznici CC  do dveh tretjin v sredi izžagana. Zato
moremo s pomočjo te pletilnice narediti manjšo ali večjo pletenico.
Z maternicami DD  pa določimo debelost pletenicam. Oba dela I in II
vežeta skupaj do dveh tretjin v sredi izžagani lati EE,  ki ste na ste¬
bričih I. dela z železnim vijakom nepremično pritrjeni, na II. delu pa
le toliko zasajeni, da se skoz izžagano odprtino poljubno lahko po¬
makne drugi del II k prvemu I, in s tem določi dolžina pletenici.

Komur navadna mera pletilnice ne zadostuje, ker potrebuje daljše
ali širše blazine, naj si naredi podstavca AA,  prevoznici CC,  kakor
tudi lati EE  daljše, potem nanje prenese stebriče BB.

Izdelovanje pletenic ali slamnatih pokrovov s pomočjo te pletil¬
nice je preprosto delo, ki ga vsakdo takoj razume, ako si le dobro
strojček ogleda. Vendar pa, da ne bo kdo morda v zadregi, kako se
tega dela lotiti, mu podam kratek navod.

Najprej premisli in dobro premeri, kakšne velikosti pletenice
potrebuješ. Potem si izberi lep snop suhe slame. Če potrebuješ dolge
pletenice, vzemi rženo slamo. Slama pa mora biti cela, ravna, ne
po mlatilnici zdrobljena, zmečkana, ali s cepci omlačena. Klasje
odsekaj, da ne bo kaj

zrnja v njej, ki pozimi . n

vabi miši v čebelnjak.

Sedaj si lepo naložiš
slame, kolikor je moreš
z eno rezjo odrezati, v
slamoreznico in jo na
enem koncu odrežeš. Šop
slame z gladko odreza¬
nim kohcem v slamorez¬
nici obrneš, premeriš dol¬
gost zaželjene pletenice
in nepotrebni konec šopa
odrežeš. Kadar imaš do¬
volj slame narezane, odviješ pri
prevoznici CC,  zmeriš zahtevano
odmakneš ona dva premakljiva stebriča BB.  Istotako približaš ali
oddaljiš II. del od I. dela iri s tem določiš zahtevano dolgost blazin.
Potem si naložiš v pletilnico slame, jo lepo zravnaš, da je na obeh

Umni čebelar. 9

Pod. 72. Pletilnica.

pletilnici maternici DD,  odvzameš
širokost blazin in primakneš ali

130

koncih enako dolga, prevoznici natakneš na vijake in z maternicama
stisneš. Slama mora biti tako stisnjena, da je ne predereš s prstom.
Ko je vse pripravljeno, vzameš v ta namen kupljeno šivanko, vtakneš
vanjo en konec ozke pletilne vrvi in pričneš blazino preši vati, kakor
ti kaže podoba. Morda se ti prva in druga blazina dobro ne posreči,
a dela se kmalu privadiš, ker je enostavno.

Slamnate blazine, s katerimi obkladamo panje pri vzimljenju,
morajo biti vsaj 6 cm  debele in jih moramo poleti, kadar jih ne ra¬
bimo več, shraniti na suhem kraju, najbolje pod streho na tramovje.

10. Matična mreža ali rešetka.

Mnogo čebelarjev se je že jezilo nad matico, ki jim je brez
vprašanja in dovoljenja zlezla iz vališča v medišče in pričela tam
zastavljati zalego. Spravili so v medišče že staro satje in vmes še
veliko trotovskega, ki ga niso smeli obesiti v vališče, in sedaj naj¬
dejo v medišču namesto medu vse polno zalege — in še trotovske!

Čebelar Hanemann je pričel
rabiti pločevinasto mrežo, skoz ka¬
tero se čebele pretegnejo, nikakor
pa ne oplojena matica. (Glej pod. 73.)
Te njegove iznajdbe poslužilo se
je veliko drugih čebelarjev, samo
da so napravljali namesto cinkaste
tudi leseno in papirnato matično
mrežo. Odprtine so v taki mreži
4'4 mm  široke in 30 mm  dolge.
Izdelujejo se le po tovarnah s stroji,
ker mora biti mera odprtin zelo
natančna.

Zapiranje medišča s to mrežo,
ki se prodaja v poljubni velikosti,
mnogi zelo priporočajo, pa še več
jih je, ki njeno uporabo popolnoma
prezirajo. Zakaj ? Pravijo, da se ne
doseže vselej njen namen, ker se včasih, zlasti mlada, komaj oplojena
matica, tudi skoz njo pretegne in zleze v medišče. Dalje trdijo, da
čebele nerade lezejo skoz njo in da jih preveč ovira pri nošnji medu
in dr. Gotovo je, da ni nikakršna čebelarska iznajdba tako popolna,
da bi vselej, povsod in vsakogar zadovoljila. Ako dobro služi čebe¬
larju, pa zopet ovira čebele pri delu. Kar ugaja čebelam, ne ugaja
čebelarju. Zato pa marsikateri čebelar ne rabi matične mreže in išče,
s čim bi dosegel enake uspehe, ki jih navajajo prijatelji Hanemannove
mreže, brez oviranja čebel. (Glej članek „Medišče“.)

Kako se matična mreža rabi, ob kratkem pojasnim.

Kako se rabi pri ležečih panjih, zlasti amerikanskih ?

Zdi se, da edino pri teh, ki imajo žrelo po celi panjevi širini
ali kjer zavzema vsaj dve tretjini te širine, ima bodočnost.

131

Ako je paša srednje dobra, vloži se matična mreža v okvir, ki
je tako velik, da popolnoma zapre ali razdeli vališče v dva dela, ne
da bi ostala kje ob straneh ali njegovih voglih kaka špranja. S tem
okvirjem torej razdelimo vališče v dva dela. Kjer je matica, tam je
vališče, drugi del služi zanaprej čebelam za medišče. Čebele gredo
sedaj lahko naravnost skoz razdeljeno žrelo v medišče ali vališče,
prost vhod imajo v to ali ono, seveda le od zunaj. Znotraj pa morajo
iti iz vališča v medišče ali narobe skoz matično mrežo.

Rekel sem, da se rabi pri teh panjih le ob času srednje paše.
Kajpada, ker, ako je paša prav dobra, poveznemo na panj medišče,
sicer bi močne čebelne družine nanosile toliko medu v vališče, da bi
matica ne imela prostora za stavljenje zalege. Ako bi pa ob taki paši
še vališče omejil z mrežo, bi matica imela še manjši prostor za zalego,
in nasledek tega bi bil, da bi panj preveč opešal. Ako je pa slaba
paša, čebele še za zalego nimajo dosti medu, kaj naj potem devajo
v to stransko medišče? Ob času srednje paše pa, ko nočem dobiti
rojev, in ko se bojim, da ne bodem dobil dosti medu za prezim-
ljenje odločenega števila plemenjakov, je pa pametno na ta način v
najmočnejše plemenjake vsuniti matično mrežo, ker bi brez te imela
matica preveč prostora za lego jajčec, in čebele bi vso zalogo medu
porabile le za zalego, katere ni treba toliko, ko vem, da se bo paša
kmalu končala, in ko imam dovolj mladih čebel. Tako je matica
omejena na gotovi prostor v panju, kjer bo za dobro vzimljenje od¬
redila še precej mladih čebel, drugi prostor pa služi čebelam za
shrambo nadpotrebnega medu.

Pri panjih s toplo stavbo rabijo pa mrežo v pripiranje matice
na nekaj sprednjih panjevih satnikov. Mreža je vdelana, kakor pri
ležečih panjih z mrzlo stavbo, v okvir, v velikosti panjevega okenca, s
katerim se vališče poljubno zoži ali razširi. Lahko se pa mreža tudi
poklada na vališče, namesto sprednje ali zadnje stropne deščice, kadar
se čebelam odpre vhod v medišče. Potemtakem seveda morajo čebele
v medišče skoz to matično mrežo, kar je zanje silno mučno in tudi
ovira jih tako pretegovanje v delu.

Zato pri stoječih panjih, posebno še s toplo stavbo, njena upo¬
raba izginja in jo nadomeščajo ali z obešanjem satnikov v medišču
navzkriž onim v vališču, ali se pa pri vhodu v medišču napravi žrelo,
skoz katero prihaja svetloba in zunanja sapa na vhod v medišče, kar
ima zabraniti matici, da bi zlezla vanj. Zadaj pri medišču se pa spodnja
deščica okvirja, prepreženega z matično mrežo, za 1 cm  zoži tako, da
je čebelam možno skoz to odprtino pod okvirjem prosto priti v me¬
dišče po panjevem dnu. Da se tega vhoda v medišče ne posluži tudi
matica, in ne zleze v medišče, je na spodnjem robu tega okvirja pri¬
bita do 3 cm  široka pločevina (pleh) nekoliko navzgor zavihana, da
se z robom dotikuje spodnje deščice zadnjega satnika v vališču. Ko
matica leze po matični mreži navzdol, pride do pločevine in po tej
prileze zopet na satnik.

Le redkokdaj se kateri- posreči najti pravi vhod v medišče,
ker navadno leze iz enega satnika na drugi po stranskih in zgornjih
satnikovih deščicah.

9 *

132

Tak mrežast okvir mora seveda, kakor vsako okence, imeti v
vogalih zabite kvačice, da se vzdržuje nujni prazni prostor (6 mm)
med satniki in njim.

Skušnja nas uči, da se neredkoma pojavi matica v medišču, ki
se nahaja za vališčem, dasi je to od onega ločeno z matično mrežo
(rešetko). Zakaj ?

Zato, ker je nastala vsled pomnoženja čebel in trotov v vališču
gnječa in tako je prehud pritisk čebel na mrežo potisnil matico skoz
njo, ko se je na nji pojavila.

Namesto matičnega okvirja se rahi zadnji čas iz matične mreže
narejena kletka, v katero se matica proti koncu glavne paše na ne¬
koliko satnikov zapre in v vališče obesi, da se omeji zastavljanje zalege.

Taka kletka se tudi uporabi v preprečenje roja, ako smo pred
rojenjem matico ujeli in vanjo zaprli.

S koščkom take matične mreže zapirajo tudi mnogi čebelarji pri
vzimljenju panjeva žrela, kar ni napačno.

11. Parni topilnik.

Trgovci s čebelarskim orodjem ponujajo v svojih cenikih razne
topilnike za vosek, za med in tudi za oboje skupaj. Da vsakdo svojo
robo hvali, je umljivo, a nikakor niso vsi topilniki, ki so na ponudbo,
kos svoji nalogi in tudi ne ustrezajo vsi zahtevam čebelarjev.

Kako da se na najpreprostejši način — brez uporabe parnega
topilnika — pridobiva med iz satja in iz tega zopet vosek, opisal sem
v člankih „Stiskalnica za med in vosek“ in „Odjemanje medu“.

Večina parnih topilnikov obstoji iz dveh, druga v drugo vtak¬
njenih posod. Vnanja posoda se trdo zapre s pokrovom. Notranja
posoda, ki je manjša in ožja, ima blizu nad dnom precejalnik. Dno
je nekoliko sklonjeno in izpod njega pelje cevka skoz vnanjo posodo.
V vnanjem loncu zavre voda, ki razgreje notranjo posodo in soparica
iz kropa, ki vanjo prihaja pod vnanjim pokrovom, raztopi voščine.
Skozi precejalnik in cev teče vosek v podstavljeno skledo, v katero
smo nalili nekaj gorke vode.

Nekateri topilniki imajo še vijak, s katerim se voščine bolj in
bolj stiskajo.

Na ta način urejen je sedaj najbolj znani
Kolb & Groberjev parni topilnik za med in vosek.

S kropom raztapljajo vosek topilniki na pr.
Gerstungov „Simplex“, kakor tudi navadni Giinther-
jev topilnik za vosek. Poglejmo najprej, kako se
ta dva topilnika uporabljata za topljenje voska.

Topilnik „Simplex“ obstoji iz pločevinaste
posode za vodo, iz precejalnika in pokrova z vi¬
jakom. (Glej pod. 74.)

Uporaba vseh teh treh delov je preprosta.
V posodo nalijem toliko kropa, kolikor ga
je treba, da vanj potopim z voščinami napolnjeni
precejalnik in da krop sega nekako blizu 8 cm

Pod. 74.

Gerstungov „Simplex“.

133

pod vrh pokrova. Posodo postavim takoj na
odprtino štedilnika ali pa na železno stojalo
na ognjišče, na katerem sem že prej dobro
zakuril. Nato pustim, da v topilniku voda to¬
liko časa vre, da se voščine popolnoma raz¬
topijo. Pod pipo podložim skledo z nekoliko
mlačne vode, pipo odprem, da se vosek izceja
v skledo in pomagam še s privijanjem, da se
voščine kolikor mogoče dobro stisnejo. Ko
vosek že neha iztekati in vendar vem, da še
ne more biti v topilniku vse raztopljeno, pri¬
lijem še malo kropa, katerega moram vedno
v kakem loncu imeti pri rokah. Za iztisnjcnje, Giintherjev topilnik.
oziroma raztopljenje enkratnega napolnjenja

precejalnika z voščinama se rabi pol ure, ako sem dobro kuril in je
voda v topilniku vedno vrela. To opravilo potem ponavljam, dokler
imam kaj voščin.

Kakor je iz opisa razvidno, se vosek v „Simplexu“ topi z vrelo
vodo in ne samo s parom.

Giintherjev topilnik za vosek nima posebne zunanje posode,
ampak vklada se v navadni železni emajlovani lonec in voščine se
natlačijo v platneno gosto vrečico. (Glej pod. 75.)

Ta topilnik se uporablja tudi za iztiskanje jagod, malin in dr.,
zato ga pa najdemo tudi v kuhinjah.

V novejšem času je pa „Simplex“ in Giintherjev topilnik potisnil
v kot zares „parni“ topilnik Kolb in Groberjev. Ta se rabi ne samo
za raztopljenje voščin, ampak tudi medenega satja. Pravijo, da v tem
topilniku izcejani med ohrani svoj fini okus in prav nič ne izgubi
svoje barve in duha.

Tudi vosek je menda lep in čist.

Prismoditi se ne more, ker ga raztaplja par. Ta topilnik opravlja
sicer dvojno službo, topi vosek in izceja med, pa vendar vsako opra¬
vilo izvršuje posebej. (Glej pod. 77.)

V topilnik nalijemo vode, precejalnik napolnimo z voščinami ali

pa z medenim satjem. Dobro ga pritrdimo. Vso to komplicirano po¬
sodo postavimo na štedilnik in dobro kurimo, da voda v topilniku

zavre. Da par ne uhaja izpod pokrova, je rob po¬
krova dvojna! Notranji zapade v posodo, zunanji
se pa oprime notranjega roba, ali pa je rob obložen
s kavčukom. Kadar voda vre, prešine par vse vo¬
ščine in jih raztopi. Obe cevi, ono pri dnu notranje
posode precejalnika, kakor tudi drugo cev še preden
voda zavre, zamašimo s plutovima zamaškoma. Vreti
mora neprenehoma, dokler se vsebina popolnoma
ne raztopi. Potem podstavimo že pripravljeni posodi
in odpremo cev, da lovimo vosek, ali pa med in

vosek, kar smo že bili v precejalnik natlačili. Z

vijakom pomagamo, da se voščine kolikor mogoče
dobro stisnejo.

134

K sklepu opozarjam, da ne sme vosek pri topljenju nikoli priti
v dotiko z železom, ker dobi od njega zaradi kislin rumenkastozeleno
ali zelenorjavkasto barvo, in da je boljše rabiti pri topljenju voska
mehko vodo deževnico, kakor studenčnico, ki dostikrat obsega primesi
solitra, železa itd. in zato izpreminja vosku naravno njegovo barvo.

Čebelarjem, ki čebelarijo z veliko množino panjev, kakor tudi
trgovcem, ki pokupujejo voščine od kmečkih čebelarjev, se priporoča
v nakup veliki Deseifejev parni topilnik „Universal“, (Oberhollabrunn,
Niederosterreich).

Preden se kdo odloči kupiti si enega ali drugega iz naštetih
parnih topilnikov, svetujem mu, da se poprej prepriča, ali vsaj po¬
vpraša pri izkušenih čebelarjih, če je dotični topilnik res vreden te
svote denarja, ki se zanj zahteva.

Kdor čebelari z manjšim številom panjev, naj le ostane pri svoji
stiskalnici, ki je dobra, cena in praktična.

12. Čistilnik za vosek in med.

Na navadni način pridobljeni vosek (po stiskalnici ali topilnikih)
je rumenkast. Prava njegova barva je pa bela. Zato je tudi po čebelah

narejeno satje iz njihovih
l uskini c čisto belo.

Kolikor bolj vosek
kuhamo, toliko bolj ru¬
menkast je ali celo
rdečkast.

Zato je treba že pri
kuhanju paziti, da ga
glede barve ne kvarimo,
četudi pravzaprav barva
nič ne vpliva na kakovost
voska.

Rumenkast kakor
bel vosek, oba sta gledč
kakovosti enako dobra.
Da le ni rjavkast ali
rdečkastorjavkast, kar se
zgodi, če se pri kuhanju
prismodi. Zato je treba
paziti, da vosek pri ku¬
hanju plava v vodi in se
ne dotikuje lončevega
dna, ker prismojen vosek
Pod. 77. Kolb-Groberjev parni topilnik. ni ugo den za prodajo, pa

tudi ne za vlivanje satnic.

Vendar pa tudi dobro in pravilno kuhani in precejeni vosek
obsega še vedno nekaj nesnagt.

Kako ga na preprost način očiščimo, glej v članku „Stiskalnica“.
Tukaj le pripomnim, da ne smemo mešati raztopljenega voska z žlico,

135

narejeno iz bukovega lesa, in da mora biti lonec, če je železen,
znotraj emajlovan, in da raztopljeni vosek prej izmeče iz sebe nesnago,
če vanj vržemo nekaj soli.

Kako se čisti med na navaden način, glej v članku „Odjemanje
in shranjevanje medu“.

Za čiščenje voska in tudi medu se rabi tudi posoda imenovana
„Čistilnik za vosek in med“.

Vosek ali med se v precej alniku raztopi, oziroma zredči in iz¬
pušča skoz pipo v nastavljeno posodo. Prismoditi se ne more, četudi
stoji na vroči peči, ker okoli precejalnika vre voda.

Mnogi ga rabijo tudi pri izdelovanju umetnega satja, da zajemajo
iz njega raztopljeni vosek. (Glej pod. 76.)

13. Stresalnik.

Stresalnik je sicer neznatna, a kaj koristna priprava, ki prepreči,
da ti čebele pri delu ne nagajajo, ne pikajo, se ne zaganjajo v te,
ko si prisiljen malo pobrskati po njihovem gnezdu. Posebno ob hudi
vročini ali čebelni razdraženosti, na pr. ob kostanjevi paši, se uporaba
stresalnika kaj dobro izponese.

Stresalnik obstoji iz dveh delov, iz livčka in zabojčka. Livček
mora biti vsaj toliko širok, kolikor so široki naši satniki. (Glej pod. 78.)

a

Pod. 78. Stresalnik.

b

V rabi sta dva livčka. Eden je ozek, pa dolg, drugi je pa širok
in okrogel. Za satnike ležečih panjev velike mere je treba prvega (a),
za ozke in visoke satnike je pa pripravnejši drugi (b).

Spodnji del livčka vtaknemo v kak primerno velik zabojček.
Navadno prodajajo čebelarski trgovci že take z livčkom vred. Narejen
je iz trdega lesa, je 50 cm  dolg, 20 cm  visok in 25 cm  širok. Na stran¬
skih stenah nahajajo se luknjice, da se vanj ometene čebele ne
zaduše. Proti eni strani se znižuje do kakih 5 cm  visočine. Ta stran je
odprta in se zapira s primernim zamaškom ali zapahom, ki se odstrani
kadar v zabojčku zaprte čebele-.spustimo nazaj v panj. Za livček je
narejena v stropu veha primerne velikosti. Okrogli livček je v pre¬
meru 30 do 50 cm  širok in 30 cm  visok. Ako namesto zapaha ali

136

zamaška vtaknemo matično mrežo, moremo poloviti trote in tudi matice,
katere smo raz satnike ometli v livček. (Glej pod. 78, b.)

Kako se rabi stresalnik?

Kadar je treba čebele začasno odstraniti raz satnike, da nam ne
nagajajo, vzamemo iz panja en satnik s čebelami vred, ki na njem
sedijo, pobrizgamo jih malo z vodo in z obema rokama prenesemo
nad livček. Sedaj z levo roko trdno primemo satnik za en vogal, s
pestjo desne roke pa krepko udarimo na levo roko, ki drži sat. če¬
bele takoj popadajo v livček in zdrsnejo skoz njega v zabojček. Če
je še ostalo kaj čebel na satniku, jih ometemo v livček s peresom
ali mokro ščetjo (omelom). Tako pospravimo vse čebele raz satnike,
ki jih pregledujemo, zamenjamo, odstranimo itd.

Da tak stresalnik tudi pri odjemanju medu izvrstno služi, kakor
tudi pri iskanju matic, ni treba dokazovati. Sat za satom dobro ogle¬
damo in dokler ne najdemo matice, vse čebele stresemo v stresalnik.
Kako v mučno je iskanje matice pri zelo močnem panju, vsakdo dobro
ve. Čebele nemirno tekajo iz enega sata na drugega, matica pa za
njimi. Pregledaš. en satnik, pregledaš drugega, tretjega in tako po
vrsti lahko pregledaš vse, a matice ne najdeš, ker je na vsakem sat¬
niku čebel za prst na debelo in ker ti lahko uide z enega satnika
po panjevih stenah na prejšnje satnike.

Livec ti naredi vsak klepar iz gladke pločevine, zaboj si narediš
lahko sam ali pa mizar.

Pri livcu pazi, da bo dovolj širok in cev, ki zapade V strop
zaboja, mora biti vsaj 25 cm  dolga.

Četverokotni zaboj naj bo do 60 cm  visok in 35 cm  širok. V
stropu je narejena okrogla luknja, skozi katero tesno zapade v zaboj
livčeva cev. Kadar ometeš čebele s satnikov skozi livec v zaboj,
padejo na dno, a potem prično takoj lesti po stenah zaboja k stropu in
tam se zbero okrog livčeve cevi. Ako bi cev bila prekratka, silile bi
čebele skozi njo v livec in odletovale v svoj panj.

Livca in zaboja ne more noben napreden čebelar pogrešati, zlasti
ne po končani jesenski paši, kadar združuje čebele več panjev v eno
družino. Ne pozabimo pa, da mora imeti zaboj, da je vzdušen, na
eni strani precej veliko odprtino zamreženo z redko žično mrežo!

14. Stiskalnica za umetno satje.

Glej članek: „Izdelovanje umetnega satja“.

>

137

V. Čebelarska opravila pri panjih
z notranjo opravo.

V tem poglavju nikakor ne nameravam ponavljati to, kar sem
že bil prej razlagal.

Tukaj razložim le nekatera opravila, katerih ali sploh ni mogoče
izvrševati v panjih z nepremakljivim satjem, ali bi se sicer tupatam
dalo kaj izvršiti, pa se vendar iz raznih vzrokov ne izvršuje. Upam,
da si vsakdo, ki se bo lotil naprednega čebelarstva, najpreje pridobi
splošnega in temeljitega znanja poglavitnih naukov in navodil čebe¬
larstva sploh, na pr. o čebelnem ustroju, življenju in potrebah, o nji¬
hovem oskrbovanju itd.

1. Združevanje slabičev.

Če komu združevanje slabičev še v navadnih kranjskih panjičih
ne dela nobene preglavice, temu je gotovo tako opravilo pri panjih
s premakljivim satjem prijetna zabava. To opravilo mora dosti kr at
izvrševati tudi najbolj izurjeni čebelar, ker oslabljenja plemenjakov
ni on kriv, ampak neugodno vreme, nesreča, bolezen, zlobnost ljudi i. dr.

Bodi pa že vzrok ta ali oni, treba je pomagati, ker slabič nam
ne dd užitka in našim uljnjakom ne dela časti.

Združiti slabiče med seboj ali pridružiti katerega k drugi čebelni
družini je možno vsako letno dobo, razen zimskega počitka, kadar so
čebele stisnjene v grozd in vlada v čebelnjaku mir. Največkrat se pa
izvrši spomladi takoj, ko je nastalo lepo vreme, in so čebele pričele
redno izletovati, jeseni pa, ko se je splošna čebelna paša končala in
bo treba čebele kmalu vzimiti. %

En dan pred združenjem odvzamem matico, ki jo moram uničiti,
bodisi zaradi starosti, nerodovitnosti ali pa tudi zato, ker je nimam
kje uporabiti. Potem takoj vtaknem v oba panja, ki sta za združitev
namenjena, krpico namočeno v terpentin. Kakor sem omenil že v
prvem delu te knjige, je pravilno: k brezmatični družini pridružiti
ono z matico.

Osirotela družina sama spozna, da si ne more nove matice vzgo¬
jiti, ker nima godne zalege. Odprto zalego sem ji pobral, ali pa po¬
rezal nove matičnjake, če si jih je nastavila. Zato je tako združevanje
(zlasti zgodaj spomladi in kasno jeseni) kaj lahko. Čebele se hitro
oklenejo in privadijo novega doma, oziroma nove gospodinje.

Drugi dan zvečer poiščem matico v panju, ki ga mislim k brez-
matičnemu pridružiti, in jo zaradi varnosti zaprem v matičnico. Sedaj
pa vse satnike preložim v osiroteli panj, in sicer tako, da ne izpre-
menim lege, ki so jo imeli v prejšnjem panju. Satniki iz srede panjev
(iz gnezda) pridejo zopet v sredo, in stranski satniki obdržijo tudi
v novem bivališču svoj podoben prostor. Nič ne dč, če se je prvotno
gnezdo osirotelega panja z novimi prenesenimi satniki sedaj nekoliko
povečalo, saj se bo tudi število čebel z združenjem pomnožilo.

138

Čebel ne ometeni raz satnike, ampak j ih s satniki vred preložim,
le matico vložim v matičnico zaprto v sredo gnezda sedaj združenih
družin.

Kolikor je v starem panju ostalo čebel na njegovem dnu ali na
stenah, jih ometem na kako desko in stresem k drugim čebelam v
novem panju. Matica se izpusti iz matičnice, kadar se čebele v panju
umire in sem jih z medom napital. Če sem bil pri združitvi prisiljen
obesiti v panj več satnikov, kakor bi bilo treba, in to zaradi zalege,
ki je nočem zavreči, jo lahko sedaj odvzamem in porazdelim med
druge plemenjake.

Plemenjak naj bo (po združenju) vselej vsaj tako velik, da nje¬
gove čebele gosto obsedajo eno tretjino panjevih satnikov, na pr.
ako obsega panj (če je poln) 15 satnikov, mora biti pri najmanjšem
5 s čebelami gosto obsedenih satnikov. Če torej v dosego tega števila
ne zadostuje združenje dveh slabičev, mora se jih združiti troje ali
celo več. Skratka, panj mora biti po združenju vsaj srednje močan.
Ako ne moremo uporabiti satnikov od slabičev, ker so pokvarjeni ali
po plesnobi, ali po slabi zalegi itd., nam ne preostaja drugega, kot
obesiti jih z osirotelimi čebelami vred v medišče ali za mrežasto
okence h kakemu srednje močnemu panju. Drugi dan se mreža ne¬
koliko odmakne, da se pridejane čebele same preselijo k matični
družini. Pokvarjene satnike potem odstranimo. Matice v tem slučaju
ni treba zapirati v matičnico, ker osirotele čebele matice nikoli
ne napadejo v tujem panju. Le za to treba skrbeti, da pridejo v tuj
panj site.

Kakor satnike z zdravo zalego, tako tudi čebele slabičev lahko
porazdelimo po panjih, ali jih pa pustimo, da' si same izberejo novi
dom. To se zgodi, če osiroteli panj odnesemo iz uljnjaka, čebele
pustimo, da se do sitega nasrkajo medu, potem jih otresemo na kako
rjuhflf panj s satniki pa odnesemo v hišo. Čebele se hitro vzdignejo
ker pa ne najdejo svojega doma, izprosijo si stanovanja pri sosedih.

Tako združevanje ali odstranjevanje slabičev je seveda možno
tudi pri panjih z nepremakljivim satjem, kakor sem ga tudi v prvem
delu opisal.

Poleti pa združujemo slabiče (po navodilu švicarskega čebelarja
U. Kramerja) tako-le:

Vsem za združenje odločenim slabičem odstranimo matice in
damo isti vonj. Zvečer prinesemo v uljnjak stresalnik, odpremo za
združenje namenjene panje, drugega za drugim, in z močnim sunkom
stresemo čebele raz satnike v stresalnik. Satnike pa lahko razdelimo
med druge plemenjake. Drugi dan odnesemo stresalnik ven na solnce
za kake dve uri, da se čebele v njem zaprte do sitega nabrenčč.
Zvečer jih pa spravimo v novi zanje že pripravljeni panj, v katerega
smo obesili več že izdelanih satnikov. En satnik mora biti zaležen z
jajčeci, iz katerih se ravnokar valijo črviči. Odvzamemo ga enemu
izmed najboljših plemenjakov. Čebele se lotijo dela in takoj nastavijo
več matičnjakov. Ali jim pa takoj izpustimo matico, če imamo kako
prav dobro v zalogi, ko so se na solncu ogrele, skoz majhno luknjico
v stresalnikov zabojček. Navadno jo takoj sprejmejo in se hitro po-

139

mirijo. Kdor bi se pa vendarle za njo bal, naj jo za nekaj ur zapre
v matičnico in jo takoj obesi ali vloži v panj, ki v tem slučaju ne
sme dobiti prav nič odprte zalege.

2. Razširjanje vališča.

Vsled izdatne paše moramo koncem meseca aprila ali v začetku
maja vališče razširjati.

Vsak umen čebelar je takoj po izzimljenju odvzel čebelam po
splošni trebitvi vse nadpotrebno satje, da se je prostor v panju ko¬
likor mogoče zmanjšal in tako povečala v gnezdu silno potrebna
toplota. Kadar se pa čebele tako pomnožijo, da so že vsi satniki v
vališču gosto zasedeni, prične zopet vališče razširjati, sicer bi čebele
kmalu pričele rojiti in roji bi bili slabi.

Vališče razširjamo na dva načina; ali od središča na obe strani,
ali pa le na eno stran. Prvi način je boljši od drugega.

Panj odprem in poiščem srednji sat, iz katerega že lezejo mlade
čebelice, oziroma oni sat, ki je v sredi zaležen z jajčki (to pomlad že
vdrugič zastavljen). K temu satniku obesim en prazen, pa izdelan sat¬
nik s čebelnim delom. Ako je paša dobra, ali ako spekulativno pitam,
obesim črez tri ali štiri dni temu panju drug tak satnik, na drugo
stran onega srednjega zaleženega satnika. Po 10—14 dneh se sme
v enakih okoliščinah obesiti zopet po en prazen satnik pred ona dva
že prej pridejana.

Tako razširjam vališče dalje, dokler nisem dosegel zaželjenega
števila satnikov v vališču.

Seveda je treba vselej gledati na to, da vse vališče čebele gosto
obsedajo. Ako bi se torej čebele ne množile tako hitro, bi jim satnikov
ne smel pridevati. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi čebele bolj
zadnje, z zalego zaležene satnike ob hladnejšem vremenu zapustile,
in v teh bi zalega zaradi pomanjkanja toplote poginila.

Kdor čebelari s panji, ki so le od zadnje strani pristopni, vališča
skoro ne more razširjati od središča na obe strani. Moral bi skoro
vse satnike ven jemati, jih obešati v kozico in nazaj devati šele, ko
je pridejal prazni sat.

To delo je za čebelarja mučno, za čebele vznemirljivo, za zalego
pa večkrat nevarno zaradi možnega prehlajenja. Zato taki čebelarji
navadno razširjajo vališče le od zadaj. Odvzamejo toliko zadnjih sat¬
nikov, da pridejo do satnika, katerega mlade čebele že zapuščajo in
k temu obesijo en prazen izdelan sat. Črez tri do štiri dni pa pod
enakimi pogoji kot sem zgoraj omenil, obesijo zopet en sat k temu
že pridejanemu. Tudi ni napačno celo satnico obesiti pred sat, v ka¬
terem je največ obnožine ali cvetnega prahu in ta je navadno ali
zadnji ali predzadnji. Pri razširjanju vališča z umetnimi medstenami
moram paziti, da ne pokvarim reda v vališču. Ako bi umetno med-
steno obesil v sredi vališča, bi jo matica pri zaleganju gotovo iz¬
pustila, ker je neizdelana, brez satnih celic. Zato moram medstene
obešati najprej ob kraju zaleginega gnezda, t. j. ali pred sprednji, ali
pa za zadnji sat, v katerem je kaj zastavljene zalege, da jih čebele

140

izdelajo. Šele potem, ko so čebele na umetni medsteni vsaj tretjino
celic potegnile, obesim jo lahko v gnezdo po gori opisanih pravilih
glede razširjevanja vališča.

Pa zapomnimo si, da se sme z medstenami vališče razširjati šele
takrat, kadar je zunaj nastala obilna paša in so čebele pričele s stavbo.
Prej se jim mora pridevati le izdelano prazno satje. Kadar je pa že
vse vališče s satjem zastavljeno in ne maram dosti za roje, pač pa
za med, ker je dobra paša, razširim lahko vališče še v prostor, ki
čebelam navadno služi za medišče. Kako? Iz vališča vzamem štiri
do šest satnikov z bolj zrelo zalego in jih obesim v medišče. Satnike
v vališču lepo skupaj stisnem in pustim nekaj dni pri miru. Potem
pričnem zopet vališče razširjati s celimi umetnimi medstenami, kakor
sem že svetoval. Kajpada mora biti medišče v tem slučaju z vališčem
v zvezi, da morejo čebele v medišče, ne pa matica, kateri brani ma¬
tična mreža.

S takim razširjevanjem, ako ga pravilno izvršujemo, si zelo po¬
množimo število čebel in dobimo tak plemenjak, da smemo od njega
tudi ob srednje dobri letini pričakovati precej medu.

3. Umetna vzgoja matic.

Nerazumen bi bil živinorejec, ki bi hotel rediti vsako domačo
živalco, katere starši imajo slabe lastnosti.

Enako nepreviden bi bil čebelar, ki bi odbral za pleme čebelno
družino, ki se ne odlikuje z dobrimi lastnostmi. Zato opozarjam na
to, kakšni morajo biti plemenjaki, od katerih si hočemo vzgojiti matice
in ž njimi izboljšati svoje čebelne družine.

Ti morajo biti:

1. Ves čas svojega obstanka zdravi in močni. Imeti morajo zdrave
in ne nad dve leti stare matice čistega domačega plemena. Družina
mora biti močno čebelna z zmernim številom trotov korenjakov.

2. Oplojenje izleženih matic se ne sme izvršiti po sorodnih trotih
in tudi ne po trotih tujega na pr. laškega plemena.

3. Zalega mora biti v teh plemenjakih popolnoma zdrava, lepo
zaokrožena, enakomerne starosti in lepo združena.

4. Čebele morajo biti skrbne medarice, katere kmalu obrojijo,
trote pospravijo in potem nemoteno skrbijo za bero medu.

Kratko opišem vzgojo matic po amerikanskem načinu.

Ker imajo amerikanski panji premakljiv pokrov, zato se namesto
medišča lahko povezne na vališče nastavek, v katerem se vzgojijo
matičnjaki. Imenujemo ga „vzgojilnica“.

Kadar nastane spomladi stalno dobra paša, vtaknejo amerikanski
napredni čebelarji v vališče plemenjaku, iz čigar jajčec si želijo vzgo¬
jiti matic, lep, prazen satnik, ali še bolje medsteno. Močno čebelnemu
plemenjaku pa, ki so ga odločili za pestunjo ali vzgojiteljico matič-
njakov, odvzamejo dva satnika z zrelo zalego, z medom in obnožino
in z vsemi na njiju sedečimi čebelami (brez matice) in ju obesijo v
vzgojevalnico in to poveznejo na tisti panj. Na spodnji strani vzgoje-
valnice, ki pride pri poveznjenju v dotiko s stenami vališča, je

141

pritrjena matična mreža. Vzgojevalnica je torej vedno ločena od va-
lišča z matično mrežo, na katero položijo sedaj še žično mrežo.

Z žično mrežo ločene čebele se čutijo v vzgojevalnici osamele
in zato si nastavijo navadno takoj na še odprti zalegi matičnjake,
katere jim seveda takoj porežejo. Seveda bi ne mogle nastaviti matič¬
njakov, ako bi bila vsa zalega na obeh satnikih zaprta; a v tem času
se skoro nikjer ne dobi satnika z le pokrito zalego.

V slučaju, da bi čebele v vzgojevalnici ne nastavile matičnjakov,
ker čutijo v vališču matico, odnesejo jo v teman prostor, jo dobro
odenejo in vrnejo plemenjaku šele potem, ko so si čebele v nji na¬
stavile na novi jim pridejani zalegi matičnjake.

Satnik za nove matičnjake pripravijo tako-le: /

Najprej vzamejo plemenjaku oni satnik, ki so mu ga bili pred
nekaj dnevi vtaknili v vališče in ki je sedaj že gotovo zaležen z
jajčeci. Iz tega satnika (okvirčka) previdno izrežejo zalezeni sat, po¬
ložijo ga na mizo in ga s tankim vročim nožičem razdelijo v več
enako širokih in dolgih koščkov ali delov. Ti deli zavzamejo širjavo
treh celic. Stranske celice so vse sredi prerezane in le srednja vrsta
z zalego zaleženih celic je nedotaknjena.

Sedaj vzamejo kak starejši a prazen satnik, izrežejo iz njega po
njegovi dolžini dve spodnji tretjini sata, eno shranijo za prihodnjo
uporabo, drugo pa prilepijo na latico, ki jo takoj pritrdijo sredi tistega
satnika. Potem prirežejo z ogretim nožičem po eni strani zaležene
celice, ne da bi se količkaj dotaknili njihove zalege, in te zaležene
koščke satja pritrdijo na ona dva prazna sata viseča v satniku tako,
da so s prirezanimi celicami navzdol obrnjeni. Končno še uničijo v
zaleženih celicah vsako drugo jajčece, oziroma že izleženega črviča,
da se matičnjakom naredi dosti prostora, v prazno gorenje satje
vbrizgnejo malo vode in satnik obesijo v vzgojevalnico med ona dva
z zalego zaležena satnika.

Samoobsebi se razume, da mora biti za tako opravilo, ako se
vrši zunaj, gorkote vsaj 25° C, sicer bi se moralo vršiti v zakurjeni
sobi, in da mora biti ves čas vzgojevanja matičnjakov dobra paša,
ali da se dotičnemu plemenjaku, oziroma pestunjam, pomaga s spe¬
kulativnim pitanjem.

Kakor hitro si čebele nastavijo matičnjake na tem njim v vzgo¬
jevalnico med ona dva satnika z zrelo zalego obešenem satniku, od¬
stranijo izpod vzgojevalnice žično mrežo. Čebele, čeravno imajo sedaj
prost vhod skoz matično mrežo v vališče, vendar matičnjakov ne
poderejo, ampak jih nadalje negujejo, posebno če se še zameni v
vzgojevalnici en satnik zrele zalege s satnikom odprte zalege.

Vzgojevalnica je ves čas oskrbovanja matičnjakov skrbno odeta,
da iz nje ne uhaja nujna gorkota.

Deseti ali enajsti dan so matičnjaki godni za uporabo, in takrat
jih cepijo v satnike, namenjene za valilnice.

Čebelar Doolittle (beri Dulitl) obeša v satnik namesto zaleženega
sata umetno narejene, voščene matičnjake, prilepljene v lesenih majhnim
plitvim kelihom ali čašicam podobnih posodicah. V te umetne matič¬
njake dene iz še nepokritih naravnih matičnjakov drugih za rojenje

142

že pripravljenih panjev s pomočjo majhne lesene žličke nekaj matične
hrane in na to položi eden ali poldrug dan stare črviče iz čebelnih
celic najboljšega plemenjaka. Te umetne matičnjake, prilepljene v le¬
sene čašice, vtakne potem v izvrtane luknjice dveh latic, katerih
vsako pritrdi v satnik pod kakih 5 cm  širok sat.

Osirotele čebele take matičnjake navadno sprejmejo, a čebele
matičnega plemenjaka jih pogostoma razgrizejo in črviče ven pomečejo.

Kakšne pa so amerikanske valilnice?

To so mali, panjem podobni zabojčki, urejeni za dva satnika, ki
merita 12X15 cm  ali pa še nekoliko manj, oziroma več.

Zalege ne obešajo vanje, pač pa en satek z medom in obnožino
in 100 do 200 čebel, katere vzamejo ali kakemu roju ali pa kaki
osiroteli čebelni družini. Tudi se lahko ometejo v valilnico čebele
sedeče na bradi kakega močnega panja.

Da jim pa ni treba valilnice za dalje časa zapirati, ako so vzeli če¬
bele iz svojega čebelnjaka, odnesejo jih v kak vsaj eno uro oddaljen kraj.

V naših krajih je najbolje kupiti si v ta namen kak roj od če¬
belarja vsaj eno uro oddaljenega, ga osirotiti in njegove čebele med
valilnice porazdeliti.

Valilnica ima dve odprtini. Manjša se nahaja na sprednji konč¬
nici, služi za žrelo in je tako velika, da morete skoz njo hkratu le
po dve čebeli izletovati. Druga na zadnji končnici je na notranji strani
panjiča pokrita z žično mrežo in ima namen dovajati v valilnico po¬
trebnega zraka. Če tega ni treba, se lahko zapre z zamaškom.

Matice se kmalu izvalijo, dorastejo in oplemenijo in se takoj
uporabijo pri močnejših čebelnih družinah, na pr. v zameno slabih
matic, za narejene roje itd.

Kako si pa mi preskrbimo zadostno število dobrih, rezervnih
matic ?

Našel sem med svojimi plemenjaki čebelno družino, katere last¬
nosti odgovarjajo gori navedenim. Ta plemenjak mi je dal tretjevca.
Polovim mu vse matice in jih zaprem v matičnice. Sedaj v male
panjiče, za vzgojo matic namenjene, prilepim nekaj satja ali obesim
satnikov in v vsak panjič denem nekaj čebel. Ako je bil tretjevec
premajhen, odvzamem nekaj čebelic drugim plemenjakom. Še bolje
pa, če sem dobil ta dan še kakega družca. Temu odvzamem matico
in čebele porazdelim med panjiče. Panjičem zamrežim žrela in jih
odnesem v temno klet, da spoznajo svojo osirotelost. Zvečer ob mraku
vtaknem vsakemu koritce polno z vodo razredčenega medu in potem
takoj matice zaprte v matičnicah. Drugi večer matice izpustim.

Da se mi matice ne oplodijo v domačem kraju s sorodnimi troti,
odpeljem panjiče v 2 do 3 ure oddaljeni kraj, h kakemu čebelarju
strokovnjaku v goste. Črez 14 dni pridem ponje.

Te matice sedaj lahko uporabim:

a)  za plemenjake, katerim hočem zabraniti naravne roje;

b)  v zameno za starejše, a ne dosti vredne matice;

c)  za plemenjake, ki sploh ne smejo rojiti;

l)  za plemenjake, ki so izgubili matico in nočem, da bi si druge
vzgojili.

143

Za 20 čebel ni h panjev zadostuje 6 valilnic. Da ne smejo v teh
valilnicah (panjičih) čebele trpeti pomanjkanja, za to mora seveda
čebelar skrbeti.

Kaj pa če bi dotični tretjevec ne imel več kot eno ali dve matici?

Potem izrojencu izrežem nadpotrebne matičnjake in te cepim
osirotelim čebelam v panjičih, kadar spoznajo svojo osirotelost.

4. Narejeni roji.

Razen naravnih rojev poznamo še tudi narejene roje. o katerih
sem 1 , že enkrat v tej knjigi zapisal, da niso nič slabši od prvih, po¬
sebno, če se jim pridene mlada, pa že oplojena matica.

Mnogo čebelarjev živi v takih
okoliščinah, da ali ne morejo, ali
pa ne smejo čakati naravnih rojev.

Čakati pri čebelnjaku, kdaj
bodo čebele rojile, ne dovoljuje mar¬
sikateremu čebelarju njegov poklic.

Strogo je navezan na svoje služ¬
bene ure in nima nikogar, ki bi
ga mogel nadomeščati.

Zopet drugi sicer utegne ča¬
kati, a njegov čebelnjak se nahaja
v bližini visokih dreves, hiš, ali je
obdan z lepimi gosposkimi vrtovi,
kjer svojih rojev iz raznih vzrokov
ne more ogrebati.

Marsikateremu večjemu čebe¬
larju se pa kaj lahko pripeti, da mu
roji več plemenjakov obenem, in
vseh ne more ujeti v prestrezalo.

Tudi znatna oddaljenost ulj-
njakov od čebelarjevega stanovanja
ga sili narejati roje, ker ne utegne
vsak čas hiteti na vrt in tam
jih loviti.

v  Včasih  ? a tudi kak  Plemenjak Pod . 79 . čebelnjak g. Fr. Rojine,
noče rojiti, dasi je že pripravljen nadučitelja v Šmartnem pri Kranju,
za roj.

Taki čebelarji si navadno pomagajo z narejenimi roji. Vendar
je pa treba k pravilnemu narejanju rojev precejšnje izkušnje in čebe¬
larske vednosti. Čebelar, ki se loti tega opravila, mora dobro proučiti
življenje in potrebe čebel. Zato naj se čebelar začetnik nikdar ne
loti tega dela, ker utegne po nevednosti izgubiti roj, pa še tudi ple¬
menjak, kateremu ga je vzel.

Pri začetniku je že tako, da ne more dočakati časa, da se mu
čebelne družine pomnožijo po naravnem potu. Dela torej roje, a to
prezgodaj in s tem preveč oslabi plemenjake, ali jih pa naredi toliko,
da ima potem same slabiče, ki vsi skupaj niso nič vredni, ker se ne

144

morejo preskrbeti za zimo s potrebnim živežem in jih je treba jeseni
združevati.

Kdaj naj se delajo roji?

V naših krajih jemljejo se roji plemenjakom v času od 20. maja
do srede junija. Prej se lotiti tega dela, je prezgodaj, kasneje je pa
zopet prepozno. Seveda se je treba ozirati na krajevne razmere, zlasti
na pašo. Plemenjak, ki mu hočemo vzeti roj, mora biti prav močan
in mora biti tudi za roj že pripravljen. Vse njegovo vališče mora biti
popolnoma zastavljeno s satjem in prav gosto s čebelami zasedeno.
Tak močan plemenjak ima že trote in tudi matično zalego. Takemu
torej vzamemo roj brez skrbi.

Navodil in načinov je za narejanje rojev veliko. Skoro vsak iz¬
kušen in napreden čebelar ima svoj način, ki se pa v bistvu precej
strinja z drugimi načini.

Najbolj razširjeni in dobri so sledeči:

Ako imam kako oprašeno, na pr. v valilnici vzgojeno matico ali
pa kakega bolj slabotnega družca ali tretjevca z že sprašeno matico,
poiščem jo in zaprem (za eden ali dva dni) v matičnico. Sedaj vza¬
mem kak dobro osnažen prazen panj, postavim ga na mesto pleme¬
njaka, kateremu sem se namenil roj vzeti, in tega postavim ali na
tla, ali na stolček zraven sebe. Potem vzamem plemenjaku enega
ali več satnikov z zaprto zalego ali medom in obesim jih v oni
prazni panj.

Kolikor močnejši je plemenjak, toliko več satov mu lahko od¬
vzamem, vendar nikoli ne nad eno tretjino. S satniki vred preložim
v novi panj tudi mlade čebelice, a kvečjemu polovico, seveda brez
matice. Matico, če jo najdem, zaprem za čas tega opravila v matič¬
nico zaradi večje varnosti. Matičnica pa mora biti čista, brez vsa¬
kega vonja.

Potem še pridenem v novi panj nekaj izdelanih in nekaj neiz¬
delanih praznih satnikov ali pa namesto teh nekaj medsten. Sedaj
vložim v ta novi panj ono mlado založno matico, zaprto v matičnici.
Panj zaprem in žrelo, ki je bilo zaprto, odprem, da se vanj vsujejo
s paše se vračajoče čebele.

Ako moram k temu panju pridružiti tudi čebele, katerim sem bil
matico odvzel, moram dati plemenjaku in tudi tem čebelam en dan
prej enak duh, da se ne napadejo. Lahko pa tudi pustim osirotele
čebele na njihovem prejšnjem domu, da si vzgojijo matico iz svoje
zalege. Morda jih pozneje bolje uporabim pri združevanju ali ojačenju
kakega slabiča. Pomagam jim pa tudi, kar je še bolj pametno, z ma-
tičnjakom, katerega sem vzel kakemu krepkemu panju par dni po
odhodu prvca.

Plemenjak, kateremu sem bil odvzel roj, postavim sedaj na po¬
ljuben prostor in mu tekom osmih dni podajam vode, ker je izgubil
vse starejše čebele. Najbolje je naliti jo v kak prazen satnik in ga
obesiti plemenjaku blizu zalege ali pa napajati ga s pomočjo pitalnega
koritca. Če bi ne imeli založne matice, vzamemo kakemu drugemu
plemenjaku nekaj satnikov z jajčeci, medom in mladimi čebelicami,
seveda brez matice!

145

Vse denemo v nov panj in ga postavimo na poljuben prostor.
Ta roj napitamo zvečer z razredčenim medom in mu podajamo nekaj
dni vode. Kajpada ga je treba tudi pitati, če je slučajno nastalo slabo
vreme, da si vzgoji krepko matico. A vzgoja matice iz jajčeca je
prepočasna! Matice, vzgojene od teh narejenih rojev, se lahko opleme-
nijo, ker je ta čas dosti trotov na razpolago. Kako se naredi roj iz
dveh močnih plemenjakov> Kakor prvi, tako se tudi ta naredi lepega
dne, ob dobri paši med 10. in 2. uro, ko čebele močno izletujejo. Iz
močnega panja A, ki je sicer zrel za rojenje, a noče rojiti, preselimo
vse satnike na kozico, vanj pa obesimo sicer prazne, pa vse popol¬
noma izdelane satnike, tupatam lahko kako celo medsteno. Sedaj v
ta panj A  na novo satje ometemo vse njegove dosedanje prebivalce
z matico vred. Vse satnike iz plemenjaka A , sedaj še obešene v kozici,
obesimo v kak drug prazen panj C  in ga postavimo na prostor dru¬
gega panja B , ki je tudi prav krepak. Ta panj B  postavimo na po¬
ljuben prostor. Panj C  dobi sedaj vse starejše čebele panja B,  kolikor
jih je bilo na paši. Panj B  ima torej le mlade čebele in matico, zato
se mu podaja par dni voda. Čebele v panju C  (narejeni roj) nastavijo
takoj več matičnjakov, katere moramo razen enega vse porezati osmi
dan po narejenju roja, sicer bi rojil. Čebele v panju A  delajo kakor
za stavo, v B  kmalu doraste novi zarod, skratka, tekom treh tednov,
če je le ugodno vreme in paša, sta zopet A  in B  tako močna kot prej.

Iz več plemenjakov se pa naredi roj tako-le: Vsakemu pleme¬
njaku, ki ne roji, vzamemo po dva do tri sat ni ke z odprto zalego (brez
matice in brez matičnjakov) in vsakemu toliko mladih čebelic, da vse
skupaj dobro obsedejo zalego. Potem se jim mora pridejati kak sat
z medom, obnožino in v enem satu nekaj vode. Postavimo ga na po¬
ljuben prostor in po dveh dneh mu vcepimo zrel matičnjak iz naj¬
boljšega plemenjaka, ali mu pridenemo že oplojeno matico iz valilnice
po opisanih pravilih.

Kako se napravljajo roji iz navadnih kmečkih panjičev, tega ne
bodem razlagal na dolgo in široko, ker čebele v teh panjičih že tako
prerade rojijo zaradi premalega prostora. Kdor bi vendar hotel tudi
iz takega napraviti roj, naj tak panjič položi na mizo in k njemu
primakne kak prazen panjič. Z dimom in bobnanjem s prsti ob stra¬
nice panja prežene matico in čebele v novo stanovanje. Ko so čebele
v novem stanovanju, zapre panjič in ga postavi na prostor plemenjaka,
tega pa na poljuben prostor in ga oskrbuje z vodo, ker ima le zalego
in nekaj mladih čebel.

Na enak način se delajo roji tudi pri slamnatih panjih, le s tem
razločkom, da prazen panj poveznemo na odprti plemenjak in da
tolčemo s palicama ob stene od spodaj navzgor, da preženemo čebele
z matico v nanj poveznjeni, prazni panj, oziroma košnico. Če so pre¬
gnane čebele v novem bivališču mirne, potem je gotovo, da je matica
med njimi. Če pa prično nemirno tekati po panjevi bradi in panju,
potem vedimo, da je matica ostala v starem panju in je treba še
enkrat tisti poizkus ponoviti ali jim pa pridejati novo sprašeno matico,
matičnjak ali sat s črviči, po opisanih načinih, kar pa pri panjih z
nepremakljivim satjem ni tako lahko delo.

Umni čebelar. 10

146

K sklepu tega članka omenim še najnovejši način narejanja rojev
švicarskega čebelarja U. Krammer-ja. Ta svetuje tako-le: Ometi iz več
satnikov enega ali več panjev čebele razne starosti (brez matice) v
zabojček, kateremu pritrdi namesto pokrova žično mrežo, da se če¬
bele ne zaduše. Ta zabojček postavi z omreženo stranjo proti solncu
tako, da solnce pripeka v zaboj na čebele. Čebele, razdražene po vročini,
in ker ne morejo ven, prično silno šumeti. A zato se ni treba zmeniti.
Pusti jih razgrajati cele dve do tri ure. Med tem časom si pa pripravi
panj, zamreži njegovo žrelo in obesi vanj nekaj satnikov z zrelo za¬
lego. Sredi teh pa obesi satnik z jajčeci, ki si ga bil odvzel enemu
izmed najboljših plemenjakov. Potem spravi s hitrim sunkom one raz¬
grajajoče čebele v novo bivališče. Začudil se bodeš, koliko lepih
matičnjakov ti bo tak zmetenec nastavil. Dalje pravi ravnoisti čebelar:

„V vsakem čebelnjaku se nahaja nekaj slabših panjev, ki ne
morejo nikamor naprej. Vsem tem odstrani matice in njihove čebele
spravi na omenjeni način v zaboj in postavi na solnce. Njihove sat¬
nike razdeli med druge panje. Takemu zmetencu prideni dobro oplo¬
jeno matico in dobiš panj, ki ti gotovo napravi v kratkem času večje
veselje kot dvoje ali troje slabičev. Pri ometanju čebel v zaboj se
posluži stresalnika!" Nekako na enak način se vrši združevanje sla¬
bičev v poletnem času. (Glej članek: „Združevanje slabičev.") Še nekaj.
Plemenjakom, katerim odvzamemo roj in ž njim veliko mladih čebel,
moramo pustiti starejšo (pokrito) zalego, ker bi pogrešala mlajša še ne¬
pokrita zalega mladih čebel pestunj in zato bi lahko poginila. Starejše
čebele se premalo menijo ob času paše za zalego. Rajši donašajo živež.

5. Izdelovanje umetnega satja (satnic ali medsten).

Poljaku Dzierzonu se pripisuje iznajdba premakljivega satja. Pravi
se, da je on prvi pričel prilepljati koščke satja na deščice in pokladati
pod panjev strop. Nemec baron Berlepš je izpopolnil te sate s tem,
da je pribil k deščici še dve stranski in spodnjo deščico. Napravil je
torej satnike, kakršni so sedaj splošno v rabi. A George Wheeler
opisuje v knjigi „Potovanje po Grškem", da se je pri grških panjih
že v sedemnajstem stoletju uporabljala deščica. Okvirčke ali satnike
rabil je davno pred Dzierzonom angleški čebelar major Munn. Potem¬
takem imata Dzierzon in Berlepš pri okvirčkih le to zaslugo, da sta
njihovo uporabo razširila. Ceh major Hruška izumil je točilo, v ka¬
terem se medeno satje izprazni.

K tem trem za čebelarja imenitnim iznajdbam pridružila se je
še četrta. Preprosti mizar Janez Mehring v Frankenthalu v Renski
Pfalci razstavil je 1. 1868. v Darmštadtu umetno narejene satne med-
stene. Vlil je iz voska tanke listke, v katere je vtisnil s posebnim
strojem dna satnih celic. Torej je dal s temi prvotnimi medstenami
čebelam nekako navodilo k daljši stavbi satja. Te iznajdbe pa takratni
čebelarji niso sprejeli s pripoznanjem, ampak s pomilovalnim nasmehom.

Mehringov stroj je izpopolnil Prus Otton Schulz in je prosil za to
iznajdbo patenta. Prusko ministrstvo je pa odbilo njegovo prošnjo s
pripombo, da taka igrača ne more koristiti čebelarstvu, še manj pa

147

Pod. 80 . Stiskalnica za umetno satje.

čebelam. A kar je res dobro in koristno, ne ostane dolgo skrito. Dan¬
danes ga ni naprednega čebelarja, ki bi ne rabil satnic, in če le more,
kupi si tak stroj ali stiskalnico in si jih sam izdeluje. Namesto med-
sten izdeluje se že tudi do polovice izdelano satje s 5 mm  viso kimi
celicami, v katere matica lahko takoj stavi jajčeca ali ko so jih če¬
bele dozidale, jih napolnijo z medom oziroma obnožino.

Žal, da nekateri brezvestni
špekulantje uporabljajo tudi to
imenitno iznajdbo v svoj umazani
dobiček. Primešavajo pristnemu
vosku, iz katerega ima biti vlita
medstena, različne druge vosku
podobne zmesi, zlasti cerezin in
parafin. Nasledek tega je, da se
čebele kaj nerade lotijo na takih
satnicah stavbe celic. Delo noče
napredovati in marsikatero tako
medsteno razgrizejo in ven zme¬
čejo. Nekateri posamezniki sicer
izdelujejo medstene iz pravega
voska, a ta je zopet po gnilobi
okužen in tako ž njim prenašajo
bolezen v druge čebelnjake in
uničujejo čebelarjem čebelne dru¬
žine. Zato je najvarnejše, da si
čebelar vliva medstene sam iz voska, ki ga pridobi iz svojih zdravih panjev.

Kako se pa pozna, če so kupljene satnice iz drugih snovi? Žveči
košček satnice par minut. Če se lepi na zobe, je iz ponarejenega
voska, ker pravi čebelni vosek je krhek in zato se pri žvečenju drobi.
Umetno satje se izdeluje s pomočjo valjičnega stroja ali pa s stis¬
kalnico, narejeno iz galvanično pocinkanega bakra. (Glej pod. 80.) S
stiskalnico izdelane medstene so boljše od onih, ki so narejene z valjič-
nim strojem in sicer zato, ker so trdnejše in ker se ne raztezajo tako
v panju vsled vročine, kakor one. Na valjičnem stroju jih izdelujejo
le čebelarski trgovci in velečebelarji, ker se jih z valjičnim strojem
v kratkem času veliko več naredi.

So tudi na ponudbo stiskalnice, ki so narejene iz mavca in ce¬
menta, a niso priporočljive, dasi so veliko cenejše kot kovinske.
Manjšemu čebelarju zadostuje stiskalnica Bernh. Rietscheja, ki nam jo
kaže podoba 80. in ki si jo lahko vsak sam naroči pri izdelovatelju
ali pa po „Slov. čebelarskem društvu“. — Korist umetnega satja za
izkušenega čebelarja je neprecenljive vrednosti.

Ž njim omejujemo izdelovanje trotovskega satja. Satnica ima
začetke le čebelnih celic. Če torej vtaknemo v čebelno gnezdo satnico
na spodnih vogalih nekoliko prirezano, preprečimo s tem stavbo celih
trotovskih satov, ki bi nam jih izdelale čebele po svojem nagonu
pred rojenjem. Saj vidimo, koliko naredijo dostikrat trotovine v kmečkih
panjičih. Koliko trotov gre z družci in tretjevci! Pri taki satnici do¬
stavijo le vogale s trotovino, drugod pa nastavijo samo čebelne celice.

10 «

148

V slučaju, da bi spomladi, kadar treba vališče razširiti, ne imeli
lepih izdelanih in praznih satov, pomagamo si z medstenami. Kako,
glej članek „Razširjanje vališča“. Močni plemenjak izdela tako med-
steno v enem ali dveh dneh. Pomislimo, koliko se prihrani čebelam
časa in koliko medu, če porabijo za en kilogram voska celih 10 — 12 kg
medu in obnožine. Ako bi moral plemenjak sam izdelovati celi veliki
sat, potreboval bi k temu ob izvrstni paši skoro cel teden.

Z umetnim satjem zamenjavamo s prav dobrim uspehom staro
očrnelo satje, ki ga je treba v vosek raztopiti. Vrhutega dobimo, ako
smo take medstene pravilno v satnike pritrdili in obesili vselej med
dva že izdelana lepo ravna sata, tako lepe satnike, da si skoro boljših
misliti ne moremo. Tak satnik potem lahko vtakneš, ako imaš panje
ene mere, kamorkoli hočeš, povsod pride prav čebelam in tebi. Ko¬
liko sitnosti napravlja nam nepravilno izdelan sat! Tu je na enem
koncu izbočen, tam izgrizen, vegast, prilepljen na njegov rob, na¬
mesto v sredi satnika. Na eni strani so celice pregloboke, na drugi
zopet preplitve itd. Skratka, kamorkoli vtakneš tak nepravilno izdelan
sat, povsod je narobe, povsod na poti.

Najbolje se pa kaže korist uporabe umetnega satja pri rojih.
Koliko časa, koliko medu, koliko truda bi bilo treba, da bi si roji,
zlasti družci in tretjevci, zastavili s satjem svoje novo bivališče. Zato
tudi vidimo, kako lepo satje imajo taki roji v svojem panju, ako se
jim pomaga z umetnim satjem in da so taki vselej bolj založeni z
medom za zimo, kakor oni v kranjskih panjičih.

Ulivanje umetnih medsten ali satja ne dela nikomur nobenih
težkoč, daje  le stiskalnica dobra, čebelar ročen in vosek primerno vroč.
Ko sem se namenil ulivati medstene, zakurim v štedilnem ali pa na
navadnem ognjišču. Čebelarji, ki nimajo svojega ognjišča, naj si na¬
ročijo pečico za petrolejevo kurjavo. Za ulivanje takega satja je pri¬
pravna. (Glej pod. 81.) Na ognjišče ali pečico postavim železen, znotraj
emajlovan lonec ali ponev s pol litra čiste vode. Zraven ognjišča na
levi strani postavim si malo mizico, na katero položim štirikrat pre-
ganjeno mokro platneno cunjo ali rjuho. To rabim zato, da se lahko
raz njo odstranijo vse voščene kapljine, ki na njo padejo in da se
stiskalnica preveč ne segreje. Poleg te si položim ponev z ročajem,
okrogel top nož, ščet ali krtačo in posodico z ločilno tekočino. Na
drugi mizi pripravim si kako posodo z mrzlo vodo. Ta posoda mora
biti tako velika, da se vanjo lahko potopi cela stiskalnica do njenih robov.

Dzierzon je rabil za ločilo z vodo razredčeno mleko, Kramer pa
nastrže surovega krompirja, zalije ga z vročo vodo, nekaj minut meša
in končno odlivko precedi. To je najpreprostejše, najcenejše in prav
dobro ločilo. Največ čebelarjev pa rabi za namakanje stiskalnic med,
razredčen z enako množino vode. Torej na pr. v pol litra medu nali¬
jejo pol litra vode. Nekateri čebelarji pa skuhajo 4 žlice medu v dveh
žlicah vode in peno posnamejo. Kadar se tekočina shladi, nalijejo
vanjo 6 žlic prečiščenega špirita. Toliko glede ločila. Ko je voda pričela
v loncu vreti, denem vanjo nekaj kosov čistega rumenega voska. Ko
se raztopi (vreti ne sme!), potopim vanj žično gosto sito tako, da visi
z robovi na robovih lonca in se napolni z raztopljenim voskom. S tem

149

sem preprečil, da bi mi ne p riši o''kaj nesnage v sito ali kak nestajan
košček voska. Sedaj vzamem dobro osnaženo stiskalnico, položim jo
na oni mokri prt, jo odprem in obe notranji strani dobro namažem s
salom ali oljem, potem pa še s ščetjo, omočeno v ločilno tekočino.
Z maščobo namažem obe
notranji strani stiskalnice
le enkrat, namreč pred pri¬
četkom ulivanja medsten.

Z ločilno tekočino se na¬
maže stiskalnica po vsaki
izdelani medsteni.

Ko sem prepričan, da
se mi vosek ne prilepi k
eni ali drugi steni stiskal¬
nice, zasadim gorenjo stis¬
kalni čno ploščo v tečaja
spodnje, jo držim privzdig¬
njeno z levo roko, z desnico
zajmem . iz sita v ponvico
raztopljenega gorkega
voska in ga ulijem pri zadnjem desnem vogalu v stiskalnico. Potem
hitro pritisnem gorenjo ploščo na spodnjo. Sedaj primem zaprto stis¬
kalnico z obema rokama ob krajeh in odlijem preostali raztopljeni
vosek v lonec, v katerem topim vosek na ognjišču. Ko sem odlil nad-
potrebni vosek, potopim stiskalnico do roba v hladno vodo, da se vosek
v stiskalnici hitreje shladi in strdi. To je potrebno le, ako hočem izde¬
lati nekoliko debelejše medstene. Črez dve ali tri minute položim
stiskalnico na moker prt, primem stiskalnico za zadnja dva vogala
tako, da se uprem s palcema ob roba spodnje, z ostalimi prsti pa ob
roba zgornje polovice stiskalnice. Medstena ostane, ako sem pravilno
ravnal, na zgornji polovici ali plošči. To naslonim na levo roko in
z desno prijemši za nož, odrežem voščene krajce. Pa še bolje je celo
medsteno s krajci vred odlupiti in jo takoj prirezati za satnik, dokler
je še mehka in topla, ker se kmalu strdi, postane krhka in se težko
prireže, ne da bi se od nje odkrhnil kak košček.

Kdor čebelari s panji ene mere, ureži si desko, velikosti
notranje svetlobe svojih satnikov. Na spodnjem koncu in do dveh
tretjin na obeh straneh jo za 1 cm  prireži, da bodeš po nji lahko
urezaval medstene, ki bodo potem takoj pripravljene in godne za
pritrjenje v satnike. Odrezkov, ako ne rabiš medu za ločilo, ne meči
v lonec, v katerem sedaj vosek topiš, ampak shrani jih v posodi, kamor
mečeš vse druge voščene odpadke in pozneje jih raztopi v vosek. Ako
bi jih deval nazaj v lonec, bi se topeči vosek penil in pene bi ti
kvarile umetno satje.

Najtežavnejše je pri ulivanju umetnih medsten zadeti pravo mero
mazanja stiskalnice z ločilno "tekočino. Če je preveč namazana, so
začetki celic nejasni, pomanjkljivi. Če se pa namaže premalo, se zopet
vosek prime stiskalnice, kar je še bolj nerodno, ker se potem stis¬
kalnica težko osnaži. Tu treba torej vaje, dasi je tudi veliko ležeče na

Pod. 81 . Pečica za ulivanje medsten.

150

velikosti stiskalnice, na kakovosti ločila, na gorkoti raztopljenega
voska in čebelarjevi ročnosti. Ako smo rabili za ločilo kako drugo
zmes namesto z vodo razredčenega medu, moramo narejene medstene
za nekaj minut vtakniti v mlačno vodo in jih potem še dobro odrgniti
s snažno in fino krtačo, da se popolnoma izbriše vsa sled po čebelam
zoperni zmesi. Navadno se naredi iz enega kilograma voska 9 —10
medsten, velikosti 25x40 cm  (Gerstungove mere), manjših, na pr.
22 X 17 cm  velikih, se naredi okrog 30.

Ko je delo končano, moramo stiskalnico dobro očistiti in osušiti.
Ako ni z voskom pomazana, zadostuje omočiti krtačo v mrzlo vodo,
jo okrtačiti in v vodi oplakniti. Če se tupatam kaj voska drži na eni
ali drugi steni plošče, moramo stiskalnico osnažiti s kropom ali z
bencinom in potem toliko časa krtačiti, da se vsaka najmanjša sled
po vosku izbriše. Končno jo še okrtačimo z zmesjo lesnega pepela,
špirita ali žganja, jo dobro z vodo umijemo, osušimo in spravimo v
kak suh kraj. Narejene medstene je pa najbolje pritrditi v satnike in
te obesiti v kak zaboj, ker zložene v škatli splesnijo, zlasti pozimi.

Kdor si ne more nabaviti stiskalnice za umetno satje, pa si je
tudi nima kje izposoditi, temu svetujem, naj naredi na spodnji strani
zgornje satnikove deščice po njeni sredi vsaj voščeno črto, ki potem
čebelam služi za navodilo, kje naj se lotijo zidanja satja. V ta namen
izreže na enako široki in dolgi deščici, kot je ona satnikova notranje
mere, ravno na sredi 3 mm  široko črto, tako dolgo kot je satnikova
deščica. To deščico pomoči v mrzlo vodo, otrese in pritisne na no¬
tranjo stran satnikove deščice tako, da se robovi obeh deščic krijejo.
Sedaj v to črto nalije z žlico raztopljenega voska, in kadar se je
ta strdil, deščico odstrani. Satnik z voščeno črto sme pa obesiti le
med dva popolnoma izdelana sata.

6. Nadzorovanje izdelovanja satja.

Kako izdelujemo umetno satje mi, sem razložil v prejšnjem članku.
Kako pa moramo skrbeti, da ga čebele lepo dostavijo, o tem v sledečem:

Kakor imajo zidarji svojega nadzornika, ki pazi, da dobro izvršijo
njim odkazano delo, tako mora tudi čebelar paziti na stavbo satja.
Čebelam to opravilo popolnoma zaupati in prepustiti, bi ne bilo prav,
zlasti ne v panjih s premakljivim satjem. V panjih z nepremakljivim
satjem seveda ne more čebelar v tem oziru veliko storiti. Tam delajo
čebele popolnoma po svoje. Kvečjemu jim da navodilo, po katerem
naj se ravnajo pri stavbi satja s prilepljenjem ozkih koscev starejšega
satja ali pa medsten, oziroma voščenih črt na panjev strop.

A v panjih s premakljivim satjem bi premalo storil, ako bi se
omejil le na to delo. Čebele pogostoma skrivijo sat, pritrdijo ga k
sosednemu in s tem povečajo prazni prostor na njegovi drugi strani,
ki ga potem zastavijo z malimi čebelnimi ali pa celo trotovskimi satki.
Zato mora previdni čebelar večkrat pogledati v panj, zlasti ob času
stavbe meseca maja in junija. Da delo pravilno prično, sem že večkrat
omenil, da jim moramo prilepiti in pritrditi v satnike satne začetke,
zlasti prvcem, ki hitro stavijo, in jih obesiti vselej med dva že

151

izdelana satnika. Da tak sat lepo izdelajo, ni dvoma, ker neobhodno
potrebujejo določeni prostor 1 cm  med posameznimi satniki. A lahko
se pripeti, da se jim pridejani satni začetek odtrga in ga potem če¬
bele pritrdijo vsega zvitega k sosednim satnikom.

Še bolj moramo paziti na oni panj, kateremu smo obesili v gnezdo
kaj medsten. Tu se pogostoma zgodi, da se čebele ne lotijo izdelanja
medstene na obeh straneh obenem, ampak prično izdelovati celice le
na eni strani medstene. Zato se pa druga stran izboči. Lahko se pa
tudi zgodi, da smo medsteno ob strani premalo prirezali in ta se
sedaj s toploto podaljša, in namesto da bi njeni robovi segali do srede
satnikovih deščic, sežejo črez nje. Vse tako nepravilno, skrivljeno,
izbočeno satje moramo nemudoma popraviti. Vzamemo ga iz panja,
robove medstene obrežemo, ali pa z rokama zravnamo, če je mehko.
Ali pa ga segreto na solncu, če še ni v njem zalege, položimo na
desko (model) za izdelovanje satnikov in obtežimo z ravno deščico,
da se lepo zravna. Vsega tega nepotrebnega dela se obvarujemo, če
satnice, pravilno izrezane, pritrdimo na žico.

Paziti pa moramo ne samo na pravilnost in lepoto satnikov,
ampak tudi na kakovost po čebelah izdelanih celic. V gnezdu ima
biti le čebelno satje ne pa trotovsko. Tega ne smemo nikoli devati v
gnezdo, ako ne nameravamo dobiti bolj zgodnjih rojev. Močnemu
plemenjaku dovolimo izdelovati trotovino le na kakih dveh poleg
gnezda obešenih satnikih in to le na vogalih. Mešane satnike, t. j.
satnike s trotovskim in čebelnim delom, obešamo samo v medišče, ako
je ločeno z rešetko od vališča.

Splošno pa ni priporočljivo v medišče obešati kaj trotovine.

Ne svetujem nikomur, da bi pustil staviti satje kakor bi se če¬
belam samim poljubilo, kakor tudi zopet nikomur ne svetujem, da bi
dovolil plemenjakom nadpotrebno izdelovanje satja. Satje je drago.

Vosek se sicer lahko proda, a pomisliti je treba, kar sem že
omenil, da čebele za izdelanje 1 kg  voska (oziroma satja, iz katerega
dobimo 1 kg  voska) porabijo 10—12 kg  medu in obnožine!

7. Ojačevanje slabičev.

Če tuintam tudi veščemu čebelarju oslabi kak plemenjak, ni nič
posebnega. Vzrok oslabljenja je različen. Največkrat ga zakrivi izguba
matice, kar čebelar dostikrat ne zapazi, posebno, če mu stanovske
dolžnosti branijo pogostoma dohajati k čebelam. Čebele umirajo —
novega zaroda pa ni. Tudi oboli nekatera matica, izgubi rodovitnost
vsled kake bolezni, ali je pohabljena, ali se je sicer krepka matica slabo
sprašila. Vsled tega čebelna družina peša, namesto da bi se lepo razvijala.

Skrben čebelar si prizadeva spoznati vzrok oslabljenja. Ako je
tega matica kriva, kar spozna po redko ali neredno zastavljeni ali
izprijeni zalegi, ne kaže drugega, kot matico takoj brez odlašanja
poiskati, jo uničiti in osirotelo" družino ali združiti z drugo matično,
ali pa ji, če je še vredno, pridejati sprašeno matico iz vališča.

A vzrok oslabljenja kake čebelne družine je dostikrat iskati tudi
drugod izven panja. Morda je bilo preslabo vreme, da čebele niso

152

mogle izletovati na pašo in so že prej trpele vsled prepičle, nezadostne
hrane. Morda je čebelar sam nespretno in napačno oskrboval pleme¬
njake, na pr. s prezgodnjim spekulativnim pitanjem, z odkazanjem
prevelikega prostora manjši čebelni družini, z opuščanjem zasilnega
krmljenja ob času lakote. Morda je čebelna družina oslabela vsled
griže, mraza, vlažnosti, roparic, molja itd.

Pa naj bo vzrok že ta ali oni, gotovo je, da mora čebelar oslab¬
ljen cu priskočiti na pomoč, sicer ga utegne izgubiti.

Kako naj mu pomaga? Najlažja in najkrajša pot je, oslabljencu
pridružiti kak drug plemenjak, ker prav močen panj prekosi vselej
dva, tri slabiče. Če pa tega nočemo ali ne moremo narediti, bodisi že
iz kateregakoli vzroka, pomoremo mu s takoimenovanim ojačenjem;
in to lahko na več načinov. Ojačevati se pravi, kakemu slabiču po¬
množiti čebelno družino s pomočjo drugih krepkejših plemenjakov.
Izvrši se ali s prestavljanjem panjev, ali z ometanjem in pridejanjem
čebel raz satnike drugih panjev, ali s pridejanjem zaprte zrele zalege,
ali slednjič s prenesenjem čebel sedečih na panjevih bradah.

Preden pričnemo ojačevati, moramo premisliti, če je za tako
opravilo ugoden čas, dobra paša in dr. Ako bi slabiču z ojačenjem
pomnožili čebelno družino, a šele proti koncu glavne, izdatne paše,
bilo bi tako ojačevanje nespametno, ker bi oškodovali druge pleme¬
njake, slabiču bi pa nič ne koristili. Kaj mu sedaj pomaga, da je
krepak, ko ni paše? Panji morajo biti močni pred glavno pašo. Dalje
pomislimo, da moremo pridejati slabiču le mlade čebele, ker starejše
ne ostanejo v tujem panju, ampak se takoj vrnejo na svoj dom. In
vse te mlade čebele ne zapustč še po cel teden in še več dni panja,
in se ne lotijo zunanjega dela, izkoriščevanja paše. Torej je pravilo,
ojačevati slabiče vsaj 14 dni pred pričetkom glavne krajevne paše.

Kakor silno bogati človek lahko dd kaj revežem, ne da bi bil
s tem občutljivo oškodovan, tako tudi zelo močen panj, ki ima zelo
veliko čebel in vse polno zalege, lahko odda nekaj svoje družine
slabiču. Kako? Rekel sem:

a)  S prestavljanjem panjev.  Opoldne lepega solnčnega
pomladanskega dne, ko so starejše čebele na paši, vzdignemo močnega
plemenjaka in ga postavimo na prostor slabiča, tega pa na prostor
onega. S tem dobi slabič vse čebele onega plemenjaka, ki so se vrnile
iz paše. Plemenjak sicer zaradi izgube starejših čebel odloži namera¬
vani roj, a ker ima veliko zalege, si v par dneh opomore. Seveda bi
tega ne smeli storiti ob času glavne paše, ker bi si s tem zmanjšali
prinos medu.

b)  Z ometanj em tuj ih čebel.  Odpremo enega ali več močnih
panjev, ometemo raz nekatere satnike čebele v zabojček, ga s po¬
krovom pripremo, da morejo iz njega starejše čebele odleteti na svoj
dom. Mlade čebele ostanejo v zabojčku. Te pokropimo z redkim
medom in vsujemo slabiču v priprto prazno medišče ali pa za okence
njegovega vališča, ko smo privzdignili okenčevo zaklopnico. Čebele
se polagoma same zmuzajo v slabičevo gnezdo. Matice seveda ne
smemo nobenemu plemenjaku odvzeti pri ometanju čebel.

153

c) S pridevanjem zrele zalege. Hitro in lahko ojačimo
slabiča, ki ima sicer dobro matico, a malo čebel, ako mu pridevamo
polagoma iz drugih krepkih panjev po en satnik že zrele zalege. A
treba je paziti, da se slabiču ne pridene več satnikov, kakor jih more
gosto obsesti. Njegovo prazno satje, ki ga pri tem odjemljemo, lahko
oddamo drugim plemenjakom, da ga matice zaležejo. Da mora biti
slabič dobro odet, ako še ni zunaj prav toplo, se samoobsebi razume.
Rekel sem, da se mora slabiču pridejati zrela zalega, to je taka, ki
že zapušča ali v par dneh zapusti celice. Obešati se sme slabiču le
v gnezdo, ne pa ob straneh gnezda. Lahko bi se namreč prehladila
in pričela gniti. Gotovo je, da močnim plemenjakom z odjemanjem
nekaj zalege ne škodujemo, ampak celo koristimo, če jo jemljemo
pravilno in o pravem času. S tem namreč plemenjak prisilimo, da
prične v nadomestilo odvzetega satja pridejane mu medstene prav
pridno izdelovati in zaradi potrebne plodovitosti matico še bolje pitati.

Znano je, da čebele, ako so namenjene rojiti, matico slabše krmijo,
da postane lažja in more z rojem izleteti. S slabšim krmljenjem pa
matici nekoliko zakrne jajčnik, da nekaj dni pred rojenjem zaleže na
dan le po 200 in še manj jajčec. Ako pa slabo vreme zadrži v panju
roj po več dni, sme se izguba čebel ceniti na nekaj tisoč. Škoda jih
je zlasti, ako se bliža čas glavne paše.

c)  S prenašanjem čebel.  Nekateri čebelarji ojačujejo slabiče
s prenašanjem čebel. Pomažejo pitalno koritce z medom, položijo ga
zvečer na dno plemenjaka in črez nekaj minut, ko je posodica polna
čebel, jo odvzamejo in takoj vtaknejo slabiču pod gnezdo. Mlade čebele
ostanejo v novem domu, starejše odletijo drugi dan, ne da bi bile kaj
žalega storile slabičevi matici, ker s polnim želodčkom so tudi sta¬
rejše čebele krotke in pohlevne. Tako prenašanje se lahko tolikokrat
ponovi, kolikor se nam zdi potrebno v ojačenje slabšega panja.

d)  Z uničevanjem slabih  matic. Kjer se prepričamo, da ima
slabič slabšo matico, od katere ne moremo pričakovati bogvekaj, jo
je najbolje uničiti in satnike s čebelami vred razdeliti med druge pleme¬
njake, najbolje sosedne. S tem sicer zmanjšamo število panjev, a pomno¬
žimo in ojačimo druge panje, ki nam ob dobri paši ono izgubo nadomestijo.

e)  S spekulativnim pitanjem.  O tem glej v članku: špe¬
kulativno pitanj e“.

8. Medovanje.

Gotovo je, da dobimo od našega čebelnega plemena vsako leto
veliko več rojev, kakor severni narodi od svojega nerojivega črnega
plemena. A dokazano je pa tudi, da kjer je obilo rojev, je malo medu,
če ni prav posebno dobre jesenske paše. Pa saj tudi ne more drugače
biti. Ali roje, ali med, ali nekaj rojev in nekaj medu. Kjer je enega
preveč, je drugega premalo. Oboje je najbolj odvisno od čebelarja.

Eden prodaja roje, torej obrača vso svojo čebelarsko vednost
v to, da tudi ob nerojivnem letu dobi zadostno ali zahtevano število
rojev. Drugi pa ne mara dosti za roje, ker se ne ukvarja s prodajo
čebel; je torej zadovoljen, ako obdrži gotovo letno število panjev,

154

pa zato prejme kaj več medu. Saj se tudi med dobro proda, da je
le čist in okusen. Uporabi se pa tudi kaj dobro za jed, pijačo in
zdravilo. Za roje ni treba pri našem rojivem plemenu toliko skrbeti
kakor za med, ker je rojev navadno preveč, medu pa premalo.

Kako je treba ravnati s plemenjaki, da ne bodo preveč rojili in
da si preskrbijo za zimo zadostno zalogo medu, kakor tudi, da nam
še kaj medu prepustijo, o tem malo več v sledečih vrsticah.

Nemški čebelar Preuss čebelari v kraju, kjer razen akacij ne
dajejo nobene druge medunosne rastline čebelam izdatne paše. A mož
si zna pomagati. S spekulativnim pravočasnim pitanjem, ojačevanjem
in pravočasnim prevešanjem satnikov iz vališča v medišče, pripravi
svoje plemenjake do take moči, da so pred pričetkom akacijevega
cvetja v pravem pomenu besede natlačeni s čebelami. Da taki korenjaki,
taka množina čebel, nanese veliko medu, ni treba dvomiti. To tudi
Preuss sam dokazuje z vsakoletno prodajo več metričnih stotov finega
medu, ako je imel ugodno vreme ob času te paše. Saj se še pri nas
močni plemenjaki, četudi niso imeli prej skoro nič medu, preskrbijo
s potrebno zalogo za zimo, ako je trajala vsaj deset dni ob ugodnem
vremenu čebelna paša. A uvaževati moramo tudi, da omenjeni čebelar
goji nerojivo črno čebelno pleme, in vendar se mu posreči tako po¬
množiti čebelne družine! Nam pa ne preostaja drugega, kot da roje
preprečimo in s tem ohranimo plemenjake vedno v največji moči.
Marsikaj sem o tem pisal v članku „Preprečitev in omejevanje rojev“.
A vsi ti tamkaj našteti pripomočki niso vselej popolnoma zanesljivi
in priporočljivi, ker se moramo dostikrat ozirati na razne okoliščine,
ki več ali ali manj vplivajo na razvoj čebelne družine, in katerih ne
moremo niti predvideti, niti zabraniti.

Paša je odvisna od vremena, čebelna družina od matice, panja,
kraja, v katerem živi, in od čebelarjeve spretnosti. Preveč posegati
v naravni razvoj čebel pa tudi nikomur ne svetujem, zlasti ne začet¬
nikom in manj izkušenim čebelarjem.

Kaj da bo ta ali oni mesec cvetelo, katera je glavna paša našega
kraja, to pač lahko vemo, a ne vemo, če bodemo dosegli svoj namen
s spekulativnim pitanjem, odstranjevanjem trotovine, z uničevanjem
trotov itd. Na vse to se mora odgovoriti: mogoče, morebiti, a goto¬
vosti ni. Kaj pa, če bo ob najboljši, glavni paši slabo, deževno, vetrno
vreme? Paša mine in bomo imeli sicer jako močne čebelne polke,
a ti ne bodo imeli kaj in kje brati. Kaj potem? Treba bo pitati.

Najzanesljivejši pripomoček, doseči večjo zalogo medu, je ta-le:

Pusti čebele, da se razvijajo po naravnem potu. Le za to skrbi,
da ne bodo zgodaj spomladi, kadar se prično pomnoževati, stradale,
in da jim bodeš o pravem času in pravilno razširjal vališče s čebelnim
satjem ali medstenami. Ne trpi veliko trotovine. Da imajo tvoji ple¬
menjaki dobro, mlado matico, za to si imel že jeseni poskrbeti.

Kadar nastane prav dobra paša, omeji pri prav močnih pleme¬
njakih za kakih osem dni matico s pomočjo matične mreže na dva
satnika velike mere, ali na štiri satnike manjše mere. S tem si omejil
nastavljanje zalege in čebelam odvzel skrb za preobilno novo zalego.

155

Vsled tega so bolj proste, lahko gredo v veliko večjem številu
na pašo in tudi veliko več medu nanesejo.

Ako pa jeseni izprevidimo, da imajo naši plemenjaki za vzim-
ljenje še premalo medu in je še upanje na dobro ajdovo ali resjevo
pašo, imamo pa tudi dovolj rojev za prezimljenje, potem si pomnožimo
zaloge medu s tem, da močnim plemenjakom, katere ne nameravamo
prezimiti, odvzamemo matice vsaj en teden pred pričetkom paše.

Osirotele čebele si takoj nastavijo več matičnjakov, a ker je
vsak dan manj odprte zalege in je tekom osem dni že vsa zaprta ali
zrela, silno naraste število na pašo letajočih čebel, in to število se še
vedno množi. Kadar se izleže nova matica, je že precej medu skupaj.

Pod. 82. Čebelnjak'g. Josipa Murse na Krapju pri Ljutomeru,
urejen za 7 6 panjev Neisserjevega sistema.

Take plemenjake potem prezimiti, bi bilo seveda nespametno.

Prvič ni gotovo, da bi se še mogla nova matica oplemeniti, ker
ta čas navadno ni nikjer več trotov. Drugič ima tak panj le starejše,
z delom oslabljene čebele, ki zime ali ne prežive, ali pa spomladi
niso za delo. Slednjič je, ako bi se tudi matica sprašila, vendar malo
upanja, da bi bila dobra iz vzrokov, navedenih v članku „Umetna
vzgoja matic“. Torej je take plemenjake treba združiti z roji, ki so
za prezimljenje določeni, ali pa -jih z medom dobro napitane iztresti
kje v bližini čebelnjaka, da si same izprosijo zavetja pri tem ali onem
panju. V tem slučaju moramo panj iz čebelnjaka odstraniti, dokler sc
pregnane čebele ne privadijo svojega novega doma.

156

Mnogi čebelarji pa kratkomalo take čebele zažvepljajo, ker dvo¬
mijo, da bi dočakale spomladi.

Vsi ti načini za večjo pridobitev medu so sicer splošno dobri,
če se je pravilno postopalo, ampak najbolj zanesljivo je za pridobitev
večje množine medu prevešanje (prekladanje) satnikov z zrelo zalego
iz vališča v medišče in nadomeščenje teh z izdelanimi čebelnimi sati,
kakor si o tem bral v članku „Žnidaršičev panj“.

Pa na nekaj še enkrat opozarjam. Ne prevešaj prezgodaj zrele
zalege v medišče ali nastavek! Dokler ni vališče natlačeno polno čebel,
se sati ne smejo preložiti v medišče. Zelo rodovitna matica hitro za¬
stavi v vališču mnogo zalege, katere bi ne mogle čebele zadostno
obsesti in greti, ako bi jih ne bilo sijno veliko, ker morajo greti tudi
ono, katero si premestil v medišče! Če bi nastalo v tem času hladno
vreme in dalj časa trajalo, bi se kaj lahko zalega prehladila. Tudi ne
pozabi, da morajo biti plemenjaki ob času prevešanja kar najbolje
preskrbljeni z medom, obnožino in vodo! Torej ob slabem vremenu
bi jih moral z vsem tem preskrbovati.

S prevešanjem se odloži za nekaj tednov roj. Zakaj? Zato, ker
čebele ne rojijo, ako nimajo v vališču dovolj zrele (pokrite) zalege.
In ta odklad ali celo preprečenje roja s prevešanjem se ob dobri
paši izkorišča, da se medišče polni z medom, vališče pa z jajčeci in
črvom. Dalje ne pozabi, četudi si pazil pri prevešanju, da nisi prevesil
iz vališča v medišče jajčec, da si vseeno lahko katero jajčece prezrl
in da so si začele čebele v medišču graditi matičnjake. Zato je prav,
da šesti ali osmi dan po prevešanju pogledaš v medišče, če ni tam
morda kak matičnjak, katerega bi moral odstraniti.

9. Omejevanje čebelne zalege.

Včasih je potrebno, da omejimo matico v nastavljanju čebelne
zalege. Čebelno zalego omejujemo ob slabi paši, ko ni več upanja,
da bi se ta izdatno izboljšala. Saj vsak čebelar izprevidi, da ne more biti
vesel, ako ima jeseni sicer jako močne plemenjake, a skoro nič medu.

Ali hoče vsakemu dati zimske zaloge 8 — 10% medu? Nespa¬
meten bi bil, ker cenejše kupi spomladi nekaj navadnih, pa močnih
kranjskih panjičev, ki bodo gotovo rojili in mu preskrbeli veliko ce¬
nejših novih plemenjakov. Da mu pa še tega ne bode treba, naj že
tekom leta opazuje, kakšna je čebelna paša, koliko imajo čebele medu,
kakšno je še upanje glede prinosa istega itd.

V slučaju, da je medu malo, paša pa revna, mora matice neka¬
terih močnih družin, katerih ne namerava prezimiti, v nastavljanju
čebelne zalege omejevati, trotovsko pa preprečiti. V ta namen se zapre
matica z matično mrežo na dva satnika, da ne more leči jajčec kjer
in kolikor bi sama hotela. Ali pa jo odstranimo, zlasti če je že nad
dve leti stara, četudi je še rodovitna. Čebele se sicer lotijo vzgoje
nove matice, a zalege je v panju vendarle čim dalje tem manj, medu
pa vedno več. Kadar se ima pa izleči nova matica, odstranimo vse
matičnjake in pridenemo panju drugi dan, ko so čebele spoznale svojo
nezmožnost, vzgojiti si novo matico, kak manjši roj z oplojeno mlado

157

matico in z vsem njegovim satjem. Takih rojev z oplojeno mlado matico,
zlasti družcev, nam slovenskim čebelarjem tega časa nikoli ne manjka.

Pa kdaj naj zastavljanje zalege omejujemo? Tekom leta je res
težko zadeti pravo. Kdo ve, bo li še kaj izdatne paše ali ne?

Omejevanje zalege naj torej velja le za mesec avgust in to v
krajih, kjer se seje premalo ajde, ni dosti resja ali kakih drugih zelo
medujočih jesenskih cvetlic. Kadar je paša dobra, četudi se bo že
končala tekom 3—4 tednov, se čebelna zalega nikakor ne sme ome¬
jevati, ker bi plemenjakom, določenim za prezimljenje, zmanjšali šte¬
vilo prepotrebnih mladih čebelic za dobro vzimljenje in zmanjšali
njihovo delavnost. Pač pa je treba ta čas poloviti trote in odstraniti
trotovsko zalego. Čemu sedaj rediti te nebodijihtreba? Matice so in
morajo biti sprašene, rojev ni več pričakovati, in če trotov še čebele
same niso do dobrega pospravile, pripomoremo jim s tem, da jih po¬
lovimo tekom par dni v trotnik.

Ako je paša nagloma prekinjena, na pr. meseca julija, torej le
za nekaj časa, moramo čebelam pokladati medu, dokler se paša zopet
ne odpre. Ako bi tega ne storili, bi matice opustile leči jajčeca in ob
glavni jesenski paši bi bili panji preslabo obljudeni, seveda v čebe¬
larjevo škodo. Takrat torej ne samo, da čebelar zalege ne sme ome¬
jevati, ampak še skrbeti in pomagati mora, da se nadalje goji in množi.

V slučaju, da bi paša popolnoma prenehala, morali bi polagoma,
čim dalje tem manj medu pokladati in slednjič pitanje ustaviti, ker
bi čebele, ako bi naenkrat nehali pitati, zalego iz celic iztrgale in ven
iznosile, ali bi pa zalega v celicah poginila vsled nezadostne hrane.

Iz vsega tega je razvidno, da mora vsak čebelar dobro poznati
pašo svojega kraja, kjer čebelari in po njej ali pomnožiti ali omejiti
zalego. Čebele gojijo po naravnem svojem nagonu toliko zalege, ka¬
kršna je slučajno paša. O dobri paši veliko, o slabi malo ali nič. Od
meseca julija naprej odstranjajmo trotovsko zalego. Obglavljati tro-
tovske zalege ne priporočam, ker je to delo samo na sebi grdo in
nenaravno. Lahko bi taka zalega še gniti pričela, ako je čebele ne
spravijo iz celic, kar ni vselej gotovo. Najbolje je, trotovsko zalego
s satjem izrezati, odstraniti in jo nadomestiti s čebelnim satjem ali
medsteno.

10. Trgovina s čebelami.

Bržkone ni izvažala pred vojsko nobena dežela tolikega števila
panjev na tuje kakor Kranjska. In to število se je čimdalje bolj mno¬
žilo, ker kranjsko čebelno pleme je slovelo po vsem svetu, posebno
zaradi svoje rojivosti in pohlevnosti. Žal, da mnogi čebelarski trgovci
niso bili tudi obenem čebelarji, in tako se marsikateremu naročniku
kranjskih čebel ni postreglo kakor je pričakoval. Dostikrat je moral
čakati na naročeno pošiljatev brez konca in kraja in nazadnje je dobil
za previsoko ceno slabo blago. Kupljeni panj je bil malo čebelen, je
imel že starejšo ali slabšo njatico, za daljno pot preslabo preskrbljen
z živežem, in zgodilo se je tudi, da je bila doposlana čebelna družina
okužena po gnilobi. S tako postrežbo je trpel ugled vseh slovenskih
čebelarskih trgovcev in tudi ugled našega čebelnega plemena.

158

Največ so pokupili kranjskih čebel severni narodi, ki imajo
malo rodovitno črno čebelno pleme. Da ga izboljšajo, naročali so
naše rojivke, ali roje, ali plemenjake, ali pa samo sprašene matice.

Vojska je zaenkrat ustavila, oz. vsaj zelo omejila trgovino s
čebelami. Pošiljatev je otežkočena z dolgotrajno vožnjo in z velikimi
troški. Pa se bodo razmere med posameznimi državami polagoma
uravnale in zopet bo cvetela trgovina s kranjskimi čebelami.

Splošno torej velja, kar sem bil o tem zapisal v knjigi I. izdaje.

Kakor pred vojsko tako tudi sedaj bodo tujci le redkoma naro¬
čali plemenjake s premakljivim satjem. Najrajši kakor nekdaj, bodo
hoteli imeti kmečke, dobro prezimljene kranjiče. Zakaj vsi ti naroč¬
niki hočejo z našimi čebelami deloma okrepiti svoje pleme, deloma
pomnožiti število svojih panjev. In to dvoje z našimi kranjiči lahko
dosežejo, če je le v njihovem kraju dobra poletna ali vsaj jesenska
paša. Taki panjiči so imeli največ kupcev posebno med Nemci, ki
jih poznajo pod imenom „Krainer Originalstock“, „Krainer Bauern-
stock“ in naše čebele pod imenom „Krainer Zuchtvolk“.

Za prodajalca je pa tudi veliko lažje odposlati tako škatlo,
kakor zaboj s preloženim premakljivim satjem iz drugih panjev.

Kako naj se torej prodajajo naše čebele, da bo prav za proda¬
jalca in kupca? Kdor ponudi kranjske panjiče na prodaj in že dobi
kako gotovo naročilo z naznanilom kupne cene, oziroma mu je na¬
ročeno poslati kak tak panjič proti povzetju, naj izbere takega, ki v
vsakem oziru ustreza vsem opravičenim zahtevam naročnika. Vsak
naročnik pa sme zahtevati, da je panjič dobro zaprt, dobro obljuden s
čebelami, zdrav, da ima mlado, zdravo, rodovitno matico, da je dobro
preskrbljen z živežem in vodo za daljno pot ter da je vzdušen. Torej
panj ne sme imeti nikakršnih razpoklin in tudi nikakršnih grč, ki bi
med potjo lahko izpadle. Vse take grče in luknje se morajo dobro
pokriti in zabiti s pločevino, ker ne zadostuje zamazati jih samo z
ilovico, kitom, ali zamašiti s cunjami itd. V sprednji in tudi zadnji
končnici izrežemo s sodarskim vehovnikom okroglo luknjo v premeru
8—10 cm,  in izrezani okrogli plošči z dolgim, tankim žrebljem pribi¬
jemo k eni končnici, da kupec-prejemnik ž njima po prejemu panjiča
luknji zopet lahko zamaši. Obe luknji moramo pa od znotraj panja z
redko žično mrežo, katere zanjke so vsaj 2—3 mm  velike, zapreti in
z žrebljički dobro pribiti. Redka mora biti mreža zato, da je zračenje
panja zadostno. Mušja gosta mreža bi ne zadostovala. Žrelo pa zama¬
šimo, in da zamašek ne izpade, pokrijemo ga z žično pletenino in to
h končnici pribijemo.

Toliko glede panja samega, s pripombo, da morajo biti deske,
iz katerih je panj zbit, močne in trdne, ne pa trhle in razpokane, in
da morajo biti dobro skupaj zbite. Potem oskrbimo še panjevo vsebino.
Panju odtrgamo dno. Satje, ki ne sme biti črno, staro, trhlo ali celo
od moljev razjedeno, podložimo z laticami, da se ne odlomi na potu
pri stresanju, in da se ne zmečka kaj čebel ali celo matica.

Ako je stavba satja topla, torej vzporedna s sprednjo in zadnjo
končnico, moramo latice podložiti po dolgem, in sicer mlajše satje
(belo, rumenkastobelo) bolj, kakor ono starejše rjavkasto. Latice

159

se morajo na satje trdno in nepremakljivo prilegati. Ako je stavba
mrzla, t. j. vzporedna s stranskima stenama, je treba latice podložiti
povprek. V satju mora biti dosti medu za čas vožnje in tudi nekaj
nabrizgane vode v prazne celice, da čebele ne bodo trpele žeje.
Tako si torej pripravimo panj za odposlanje, in sicer en dan prej,
da ga drugi dan takoj brez odlašanja oddamo na pošto, ali še bolje
na železnico.

Ko je panj že pripravljen, prilepimo na obe stranski steni tega
panja listek, na katerega zapišemo najprej slovensko, potem pa v jeziku
naročnikovem, sledeče opozorilo: Slovensko: „Žive čebele! Pozor!
Ne metati! Zračno postavljati!“ Češko: „Živč včely! Pozor! Ne Mzeti!
Vzdušne postaviti! 11  Nemško: „Lebende Bienen! Vorsicht! Nicht
stiirzen! Luftig stellen! 11  Namesto listkov je bolje napraviti si patrono,
t. j. črke dotičnega napisa izrezati na močnem oljnatem papirju in
potem tako patrono pritisniti na stransko desko panja in prebarvati s
čopičem, omočenim v črno firneževo barvo. Listek se namreč dosti¬
krat slabo prilepi in spotoma odtrga. Umevno, da je treba izpolniti
tudi poštno spremnico ali železniški vozni list. Naslov prejemnika naj
bo pisan razločno in natančno, zlasti jasno naj bo označeno stanovanje,
pošta ali železniška postaja njegovega kraja. Pri pošiljatvi v ino¬
zemstvo, t. j. v tuje dežele, ki ne spadajo v našo državo, mora se
izpolniti tudi deklaracijski list. Vse to iz prijaznosti navadno radi
povedo in tudi potrebne obrazce izpolnijo postajenačelniki, katerih se
je potem treba spomniti pri odjemanju medu.

Za razpošiljanje plemenjakov s satniki treba si je napraviti
zaboj, katerega velikost se ravna po velikosti in množini satnikov.
Satniki se morajo dobro pregledati kakšni so, kolika in kakšna je
zalega, imajo li čebele matico, dosti potrebnega medu, in nabrizgati
jim je treba v prazni sat vode, kakor sem bil že zgoraj omenil. Zaboj,
dobro zbit iz močnih desk, se razdeli z desko v dva neenaka dela
ali prostora. Prvi prostor naj bo le kakih 5—8 cm  širok. Deščica naj
ima pri dnu narejeno veho kakih 5—8 cm  v premeru, pokrito z redko
žično pletenino, ki je znotraj na njo pribita. V drugem večjem pro¬
storu, namenjenem za satnike in čebele, naredita se zarezi ali se pa
pribijeta dve latici (na vsako stran ena), da se morejo na nje obesiti
satniki. Sploh je treba satnike v tem zaboju tako pritrditi, da je iz¬
ključena vsaka možnost premaknjenja. Pokrov se dobro pribije in
se tudi v njem naredi veha enake velikosti in omreži z žično pletenino.

Kajpada mora biti oskrbljena z veho tudi prva stranska stena
prvega ožjega predala, da ima sveži zrak od dveh strani pristop v
čebelno gnezdo. Vse drugo, kar sem zapisal o razpošiljanju navadnega
kranjskega panjiča, velja tudi za pošiljatev takega zaboja s premak¬
ljivim satjem, kakor tudi za odpošiljanje rojev. Le toliko še dodam,
da se smejo pošiljati plemenjaki z zalego šele takrat, ko je nastalo
toplo vreme in ni več nevarnosti, da bi se zalega prehladila. Zato se
po navadi odpošiljajo taki panji iz naših krajev koncem marca in
v aprilu. Kdor kupi kaj plemenjakov v bližini, nekaj ur hoda, naredi
najpametnejše, da gre sam ponje ali pošlje koga zvečer z nosilnico že
v ta namen pripravljeno. Glej članek: „Potovanje na čebelno pašo“.

160

Cenejši od plemenjakov so gotovo roji. A kdor namerava na
podlagi rojev obljuditi svoj čebelnjak, mu to naravnost odsvetujem,
ker tega leta od njih ne more pričakovali nobenega dobička, ne
glede pomnožitve panjev, ne glede medu dli satja. Še vesel je lahko
in prav zadovoljen, ako se taki roji zanesejo ž živežem, ko bi tudi
bili zgodnji. Res je pa, da se vendarle veliko rojev proda čebelarjem
v tuje kraje, ki imajo več panjev domačega tamošnjega plemena in
ga hočejo izboljšati s pomočjo našega. Taki kupci so zadovoljni, da
le dobijo od nas mlado, oplojeno matico in pa trote, po katerih se
njihove domače matice oplemenč in postanejo rodovitnejše.

Roji se pošiljajo v majhnih zabojčkih poljubne oblike. Spodaj
pod pokrov zabojčka se pritrdi satek z medom in vodo. Na dveh
straneh naredita se dve vehi, navadno ena na eni strani zabojčka,
druga pa na pokrovu proti drugi njegovi strani. Obe vehi morata
biti z redko žično pletenino zamreženi. Na pokrov prilepi se naslov
prejemnika.

Za pošiljanje oplojene matice se naredi majhna luknjičasta
škatlica, v katero se pritrdi zopet druga, enaka prvi, seveda neko¬
liko manjša. V to notranjo škatlico zapremo matico in nekaj čebelic,
(10—20) za njeno postrežbo. Kolikor večja je razdalja pri pošiljatvi,
toliko več mladih čebelic pridenemo. Da pa ne poginejo za lakoto,
je treba tudi tem pritrditi v škatlico satek z medom in vodo.

Čebelarski trgovci prodajajo za razpošiljanje matic posebno v
ta namen že narejene škatlice, v katerih je za shrambo živeža nare¬
jena mala jamica. Ta se napolni ž zmesjo stolčenega sladkorja ali
kandisa in medu.

Tako se razpošiljajo matice z malim spremstvom mladihTpo-
strežnic-čebelic iz Cipra, Laškega, Kavkaza cel6 v daljno Ameriko.
Enako tudi iz Kranjskega. Če se s takimi drobnimi, pa živimi poši-
ljatvami na potu lepo ravna, se škatlica semtertja ne meče in ne
vrže med druge pošiljatve, kjer bi se strla ali od vseh strani zaprla,
potem je prav gotovo, da pride srečno do pilja svojega popotovanja,
če more le zrak prihajati noter in ima ta živa vsebina dosti živeža,
vode, in se rahlo preklada na poštah. Matice naj se pošiljajo v bolj
oddaljene kraje le jeseni, ko že prenehavajo leči jajčeca ali pa, če
se že morajo poslati ob drugi letni dobi, naj se pred odposlanjem
za kak dan zapro s pestjo mladih čebel v panjič, napolnjen s praz¬
nimi izdelanimi satniki, da matica izleže še kolikor mogoče veliko
dozorelih jajčec in tako olajša svoja jajčnika, ki bi jo prepolna zrelih
jajčec na popotovanju zelo obteževala. Dostikrat ravno vsled tega
pogine ali pa vsaj oboli, in take obolele matice potem tuje čebele
ne marajo sprejeti, jo napadejo in umore.

To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj se razpošilja toliko
slabih matic. Bile so dobre, dii, prav dobre, a obolele so na po¬
potovanju, ker so bile odposlane ob nepravem času in tudi ne¬
pravilno.

H koncu tega članka dodam tarifo izvoznih carin za čebele in
čebelne izdelke, določeno od ministrstva za trgovino in industrijo
iz 1. 1920. (Urad. list z dne 20. avgusta št. 96, točka 312.)

161

„Čebele in čebelni izdelki se smejo izvažati v inozemstvo samo
za valuto, ki jo določa finančno ministrstvo.

Carina se plačuje od čiste teže v  po odbitku tare, določene v
uvozni tarifi. — Tarifa izvoznih cen: Čebele: 1. Panji in roji 20 D za
100 kg.  — 2. Pošiljatev matic je carine prosta. — 3. Med 100 D za
100 kg.  — 4. Čebelni vosek, čist ali mešan z drugimi podobnimi ži¬
valskimi tvarinami 500 D za 100 kg. u

11. Prodaja medu.

Med se sicer lahko proda, pa še lažje doma uporabi v nado¬
mestilo sladkorja, kandisa, raznih slaščic, kakor tudi za pripravljanje
dobre pijače.

A žalibog, da ga povsod izpodrivajo nezdravi in tudi dostikrat
nečedni sirupi, ki so seveda cenejši kot naravni, po čebelah naneseni
med. Pa kako bi tudi ne bili. Saj so tvarine, iz katerih jih izdelujejo,
poceni, in s primešanjem nekih tudi cenih dišav jim ponarejalci medu

Pod. 83. Stekleno medišče.

dodajo tak okus, da jih marsikateri star čebelar, ki dobro pozna
pristni med, težko loči glede okusa od naravnega medu. Zato je dan¬
danes silno kočljiva stvar, kupovati med pri raznih trgovcih in me-
dičarjih, ki večinoma tako sirupovo brozgo ponujajo pod imenom
„pristni čebelni med“! Tako si marsikateri kupec in prekupec nakupi
te brozge s prepričanjem., da je „ceno“ kupil pristni med, kateri pa
še satja nikoli videl ni. Če se tako blago porabi v kuhinji pri raznih
močnatih jedilih, seveda ni take škode, da le takemu ponarejenemu
medu ni primešanih zdravju škodljivih snovi. A gorje čebelarju, ki
bi s takim medom pital svoje plemenjake. Pa o tem sem že drugod
pisal v tej knjigi. (Glej članek: „Zasilno pitanje“.) Vendar vkljub
izvrstnemu ponarejanju pristnega medu se pristni čebelni med še
dobro speča in bi se še bolje prodajal, ako bi se čebelarji združili
v čebelarske zadruge in vsi za razne vrste medu določili stalne,
trdne cene. Amerikanci nam dajejo dober zgled. Posnemajmo jih!

Umni čebelar.

11

162

Kar medu za dom porabimo, pač ni veliko ležeče na njegovi
zunanjosti, da je le čist. A v drugačni obliki ga je treba ponujati na
prodaj. Prodaja se ali v novem, lepem, takozvanem deviškem satju,
ali pa že iztočeni v ličnih steklenih posodah, kakršne nam ponujajo
na izbero v kaj okusnih oblikah čebelarski trgovci. (Glej članek:
„Odjemanje in shranjevanje medu“.)

Med v deviškem satju, t. j. v satju, v katerem se še ni nobena
čebela izlegla, je pa nad vse okusen. Tu ni mogoče nikoli dvomiti o
njegovi pristnosti, snažnosti in finem okusu. Ker tak med ne pride
z zrakom in točilom v nobeno dotiko, obdrži svojo pristno barvo in
duh ali vonjavo. Že zunanjost takega krasnega sata je silno vabljiva,
zlasti če ga obrnemo proti oknu, svetlobi, kaj šele po obedu zasaditi
vanj žličko in — se posladkati! To je slaščica, kakršne nam ne more
pripraviti in ponuditi noben slaščičar, naj bo še tako izveden. Pa
kako je zdrava! Tak med v deviškem satju se tudi veliko lažje in tudi
dražje proda kot iztočeni med. Zlasti ga kaj radi kupujejo pametni
premožnejši starši za svoje otroke. Ponuja in prodaja se v lepih
steklenih posodah, okusne in priporočljive zunanjosti. (Glej pod. 83.)

Na dno take posode prilepi se lahko v podobi zvezde ali že
izdelano belo satje ali pa le medstene. Plemenjaku, kateremu se bo
moralo nastaviti medišče, ker je zelo močan in paša prav dobra, se
odpre veha v panjevem pokrovu ali nad vališčem. Na veho se položi
matična mreža in na to povezne ona posoda, ki smo jo bili ravnokar
s satjem preskrbeli. Čebele kmalu izdelajo v njej satje in z medom
napolnijo. Lastnik i  takih z medom napolnjenih posodic ne pridejo
nikoli v zadrego, komu bi take slaščice prodali. V Ameriki gredo po
mnogih mestih iz rok v roke brez bombastične reklame. Da se tako
napolnjene posodice tudi veliko lažje po pošti pošiljajo kakor medeno
satje, je gotovo.

Pri nas se pa navadno med iz navadnih panjev po točilu iztaka
ih shranjuje v steklenice in šele v teh pošilja naročnikom in pre-
kupcem. Paziti je treba, da je točilo pred uporabo tako snažno, kot
bi bilo novo. Da se ne sme vanj dajati obnožine ali celo z zalego
zaleženega satja, sem že omenil v raznih člankih te knjige, zlasti v
članku: „Stiskalnica za med in vosek“, „Točilo in njega uporaba“
in „Parni topilnik“.

S pomočjo ognja izcejen med (po topilniku) ni nikdar tako
okusen kot iztočen med, ker vselej dobi nekoliko duha in okusa po
vosku. Zato pravim, da je prve vrste med v deviškem satju, druge
vrste po točilu iztočeni med, tretje vrste po topilnikih razpuščeni
med in zadnji po stiskalnicah iztisnjeni med.

Te dve zadnji vrsti medu naj se porabite za zasilno pitanje
čebel, v kuhinji, kleti ali pa se proda medičarjem za medenjake.
Med druge vrste, torej iztočeni med, naj se prodaja čist, zrel, voščin
prost v okusnih steklenicah z lepimi kositrnimi ali steklenimi za¬
maški, čednimi etiketami a seveda tudi po višji ceni. Nikar ga ne
dajaj za slepo ceno, kakor morejo prodajati trgovci svoj sirup! Če
imaš veli k o medu, ponudi ga v nakup po časopisih in priporočaj
zlasti bolnikom in slabotnim otrokom.

163

12. Prodaja voska.

Sebe ali kupca goljufa trgovec, prodajalec, ki dobro ne pozna
cene prodajanega blaga. Enako goljufa ali sebe ali pa kupca čebelar,
ki ne pozna cene voščin, satja, oziroma že čistega voska.

Takih čebelarjev je pa zlasti na deželi sila veliko. Ne poprašajo,
po čem je kilogram voska, po čem so voščine, in zato ali zahtevajo
preveč za razno smetno in nesnažno, v kepe zgneteno blago, ali pa
ga zopet prodajajo po slepi ceni. Kajpada je oboje napačno. V prvem
slučaju nevedoma oškodujejo kupca-neveščaka, in ta se potem, da se
izogne škodi, potrudi, ako ni pošten, druge oslepariti. V drugem slu¬
čaju pa trpijo sami škodo, polnijo pa žepe prekanjenih prekupcev,
kar se največkrat zgodi, zlasti, če so čebelarji tako nespametni, da
prodajajo med in satje skupaj namešano na tehtnico in si vse to dajo
plačati po ceni medu. Vosek je vendar veliko dražji kot najboljši med!

Voščin sploh ne svetujem nobenemu prodajati, ker se ne more
nikoli natančno presoditi, koliko obsegajo voska. Voščine, pridobljene
tekom leta, naj se stlačijo v kepe, dobro ohranijo in zavarujejo pred
čebelnim moljem ali veščo in potem raztopijo v vosek, ki se očisti
in šele potem proda poštenim svečarjem.

Čebelar, ki nima sam stiskalnice ali topilnika, naj naprosi čebe¬
larja soseda, da mu ga pos y odi, oziroma, da mu kdo vosek proti pri¬
merni odškodnini očisti. Četudi plača kaj odškodnine, bo vendarle
več dobil za očiščeni vosek kakor za voščine. Napreden čebelar pa
vosek najbolje proda, ako si ga očisti in za svoje plemenjake uliva
iz njega umetno satje.

Seveda čebelar, ki ima voska toliko, da ga ne more vsega doma
uporabiti, ga mora nekaj prodati; a temu svetujem, naj ga vsaj ubeli,
da bo lepši in zato tudi dražji. Med 100 delov vode dene en del žve¬
plene kisline, ki ga kupi v drožeriji. V to tekočino zmeče vosek in
razgreje do 80° C. V tej gorki vodi ostane vosek pol ure.

Ako še ni dosti čist, ponovi to opravilo še enkrat ali večkrat.

Da pa iz takega po žvepleni kislini ubelj enega voska nihče ne
sme ulivati medsten, smo že slišali.

Kdor pa prodaja satnice in hoče, da bi bile lepo bele, ta naj
jih ubeli spomladi med okni, naslonjene na vrvice in proti solncu
obrnjene. Ubelj ene medstene imajo višjo ceno.

li*

Stvarno kazalo.

Celica matičina 9, 16, 21
Celica satna 15, 16, 21
Celica trotovska 16, 21
Cevka za pritrjevanje 123

Čebela ciperska
Čebela kavkaška
Čebela kranjska
Čebela laška
Čebela severna
Čebelar začetnik 100, 1-
Čebelarska opravila i
Čebelarska opravila pri
panjih z notr. opravo l:
Čebelarsko orodje 31, 1:
Čebelna družina
Čebelna kapa :

Čebelna ličinka
Čebelna paša :

Čebelna plemena
Čebelna uš (krpelj)
Čebelne bolezni !

Čebelne izgube i

Čebelni molj
Čebelni pik
Čebelni sovražniki
Čebelni volk
Čebelnjak kranjski
Čebelnjak na kolesih
Čebelno stanovanje
Čebelno gnezdo

Čebelno jajčece 13, 21

Čebelojed 50

Čiščenje medu 85, 134
Čiščenje voska 98

Čistilnik za vosek 134

I>adant 115

Deščice 102, 119

Detal 58

Deviški roj 70

Dim 28, 30, 33, 71

Dno panja 24, 103

Drory 109

Družeč fc9

Dunajski panj 103

Dzierzon Janez dr. 10, 23,
100, 146, 149
Dzierzonovani panj 101

Formalin 55

Gerstung 78, 103

Gerstungovec 103

Gniloba 52

Gorkota 46

Grbasta zalega 21, 62

Grebljica (strgalica) 31
Gimtherjev topilnik 133
Griža 55

Gugava nosila 81

II anemannova matičina
mreža 77, 130

Hišica za matico 36
Hruška Fr. pl. 127

Hudournik 50

Ilovščica domača 51
Ilovščica vrtna 51

Izbiranje plemenjakov 91
Izdelovanje slamnatih
pletenic 129

Izdelovanje umetnega
satja 146

Izletovanje zimsko 55
Izpodrezavanje 79

Izpodrezilo 31

Izrojenec 76, 77

Jajčeca čebelna 9

Jarrie 109

Jurančič Ivan 39

Kadilnik 32

Kandis 86

Str.

Nadomestilo medu 87, 88
Nadomestilo obnožine 17,
67

Nadzorovanje satja 151
Naftalin 45

Nakupovanje panjev 100,
106, 108

Napredno čebelarstvo 99
Napajanje čebel 19, 67, 68,
144, 145

Naravni roji 68, 79

Narejeni roji 143

Nemški panj 103

Nektar 18

Neoplojene matice 83

Netopir 44

Nezreli med 84

Nosila _ 81

Nož satni ’ 30

Obkladanje panjev 94

Obnova satja 15, 97

Obnožina (obnožje) 17, 67
Obodnik 27

Obžičevanje medsten 125
Odjemanje medu 84

Odjemanje zalege 153

Odpadki voščeni 29, 98

Odstranjev. trotov 41, 157
Odstranjevanje trotovk 88

Ogrebanje rojev 70, 74

Ojačevanje 152

Omejevanje rojev 77

Omejevanje zalege 156

Opis čebele 5

Oploditev matic 9, 141

Ose 47

Osirotelost 83

Oskrbov. plemenjakov 67
Oskrbovanje rojev 78

Osuševanje satja 128

Otrpnenje čebel 52

Ovojki čebelni 16

Pajčolan 34

Pajki 48

Pajčevine 48

Panj kranjski 23

Panj ležeči 23

Panj stoječi 23

Panj s prem. satjem 99

Parni topilnik 132

Partenogeneza 10

Paša 28

Paviljon 118

Pečica 149

Pik čebelni 12

Pitalno koritce 126

Pitanec 86

Pitanje za roj 67

Pitanje za silo 66, 86

Str.

Plesnivo satje 66

Pletenje košnic 25

Pletilnica 129

Pletilna vrv 129

Pomanjkanje zraka,
vode, živeža 46

Pomnoževanje rojev 79
Popotovanje na čebelno
pašo 80

Posta vij anj e čebelnj aka 27
Potenje voska 15

Praha 63

Pregledovanje 65

Prekladanje pleme¬
njakov 88

Premakljivo satje 99
Prenašanje čebel 80, 153
Premeščenje čebel 89
Preobrazba čebel 5
Prepeljevanje čebel 81
Preprečenje rojev 77
Preseljevanje grižavih
čebel 55

Prestavljanje panjev 152
Prestrezalo 37

Preuss 154

Prezimovanje čebel 91
Pridevanje matic 36, 82
Pridevanje'zalege 153
Pritrjevanje medsten 122
Priprava za zbijanje
satnikov 119

Prodaja medu 161

Prodaja voska 163

Prvec 69

Ptiči 50

Razpošiljanje čebel 157
Razpošiljanje matic 160
Razširjanje vališča 139
Rešetka 130

Rietsche Bernh. 147
Rojenje 68

Roji 69

Roparice 59

Rovke 45

Satje 16, 21

Satje gnilobno \ 53

Satje grbasto 21, 62

Satje iztočeno 127

Satje medeno 127

Satje obnožno 17

Satje premakljivo 99

Satje trotovsko 16

Satje umetno 146

Satje v medišču 117

Satje v zimskem
gnezdu 91

Satnice 146

Satnik 119

Satnik s prirezano
medsteno 124

Satnikove deščice 119

Satni začetki 73

Satno stojalo 126

Shranjevanje medu 84

Shranjevanje satja 97

Simplex 132

Sladkor 86

Slamnati panj 25

Slamnati pokrovi 129

Slinarji 51

Slov. čebel, društvo 4

Smoker (kadilnik) 31

Smrtoglavec 49

Snaženje panja 64

Sovražniki čebel 42

Spekulativno pitanje 67

Spolovila 9, 13

Spomladanska trebitev 63
Srakoper rjavi, veliki 50
Sredstva zoper pik 12

Sršen 47

Stavba mrzla 16, 106

Stavba satja 15

Stavba topla 16, 106

Steklenice za med 85

Steklost 56

Stene panja 24

Stiskalnica za med in
vosek 38

Stiskalnica za umetno
satje 147

Stoječi panj 23

Streha 27

Stresalnik 135

Stroj ek za pritrjevanj e 122

Strigalice 49

Strup 12

Suha južina 51

Svetiljka blisk 122

Ščet 40

Ščipavec knjižni 51

Tikanje matic 69

Tobak 32

Točilo 127

Topljenje voska 132

Trgovina s čebelami 157

Trebitev 63

Tretjevec 69

Trot 12

Trotnik 41

Trotovina 14

Trotovec 62

Trotovska spolovila 13

Turingijski panj 103

TJjemalnik 41

Ulivanje medsten 146

Str.

Umetna vzgoja matic 140

Umetno satje 146

Uporaba matičnjakov 141
Uporaba vzgojenih
matic 142

Usajanje roja 70

Uš čebelna 44

Vališče 139

Valjar 26

Valilnica 142

Vcepljenje matičnja¬
kov 141

Velikost panjev 23

Velikost satnikov 103

Vešča 42

Voda 19, 46

Volk čebelni 47

Vosek 15, 134, 146, 163

Str.

Voščena črta 150

Vrnitev roja 76

Vrša 37

Vrv pletilna 129

Vzgoja matic 140

Vzimljenje pleme¬
njakov 91

Zabranjevanje rojev 77
Zadelavina (lepež) 22
Zalega 20

Zaloga medu za zimo 91
Zamenjava matic 82, 153
Zapiranje čebel 35

Zapisnik 41

Zapona 124

Zasilno pitanje 86

Zatvornica 35

Zbijanje satnikov 119

Str.

Združevanje čebel je¬
seni 92

Združevanje čebel spo¬
mladi 65

Združevanje slabičev 75,
137

Zmetenec 152

Znamenje roja 68

Zoženje panjevega
žrela 35, 91

Zrak 46

Žabe

Žeja

Zelo

Žica za pritrjevanje
Žnidaršič A.

Žrelo 24,

Žvepljanje 56, 42,

51

20

12

125

109

46

97

Z

r

Kazalo.

Str.

Predgovor k drugi izdaji. 3

Kdo naj čebelari?. 4

Prvi del: Splošno čebelarstvo.

I. Čebelna družina.

. . . , i Str.

1 . Naravoslovni opis m preobrazba

čebele. 5

2. Čebelna plemena. 8

3. Matica. 8

4. Čebcla-delavka.10

5. Trot.12

II. Čebelno gnezdo.

1. Satovje.15

2. Obnožina.17

3. Med.18

4. Voda.19

5. Zalega ..20

6. Zadelavina.22

III. Čebelno stanovanje.

1. Čebelno stanovanje ....  22

2. Kranjski panj ali kranjič . . 23

3. Slamnati panj.25

4. Kranjski čebelnjak .....  26

IV. Čebelnapaša.28

V. Čebelarsko orodje.

1 . Grebljica.31

2. Izpodrezilo.31

3. Kadilnik. 32

4. Čebelna kapa.33

5. Koritce.34

6. Lesa in zatvornica ....  35

7. Matičnica.36

8. Prestrezalo.37

9. Stiskalnica.38

10. Ščet.40

11. Trotnik. 41

12. Ujemalnik.41

13. Zapisnik.41

VI. Čebelni sovražniki.

/

1. Čebelni molj (vešča) ....  42

2. Čebelna uš (krpelj) ....  44

3. Miši in rovke.45

4. Mravlje.46

5. Pomanjkanje zraka, vode, ži¬
veža in gorkote.46

6. Ose, čebelni volkovi in sršeni 47

7. Pajki .  48

8. Smrtoglavec .......  49

9. Strigalice.49

10. Ptiči.50

11. Žabe, kuščarice in slinarji . 51

Opomnja.51

VII. Čebelne bolezni.

1. Brezletnost.52

2. Gniloba.52

3. Griža ..55

4. Steklost ali besnost ....  56

VIII. Čebelne izgube.

1. Brezmatičnost.56

2. Roparice.59

3. Trotovec.62

IX. Čebelarska opravila.

1. Spomladanska trebitev ... 63

2. Spomladansko pregledovanje in

združevanje.65

3. Oskrbovanje plemenjakov do

rojev.67

4. Rojenje.68

a)  Kolikeri so roji?.68

b)  Ogrebanje in usajanje rojev . 70

e)  Ločitev rojev.74

6)  Združitev rojev.75

d)  Vračanje rojev.  76

Str.

e)  Zabranjevanje in omej. rojev . 77

f)  Oskrbovanje rojev ....  78

g)  Pomnoževanje rojev ....  79

5. Popotovanje na čebelno pašo . 80

6. Pridevanje in zamenjavanje

matic.82

7. Odjemanje in shranjev. medu . 84

Str.

8. Zasilno pitanje.86

9. Odstranjenje trotovk ....  88

10. Prekladanje plemenjakov . . 88

11. Premeščenje čebel.89

12. Vzimljenje .91

13. Shranjevanje satja.97

14. Topljenje in čiščenje voska . 98

Drugi del:  Napredno čebelarstvo.

I. Panji s premakljivim satjem.
1. Kranjski dzierzonovani panj . 101

2. Nemški panj.103

3. Dunajski ali avstrijski panj . 103

4. Amerikanski panj.105

5. Žnidaršičev panj.109

II.  Medišče.115

III.  Paviljon .11,8

9. Pletilnica za izdelovanje slam¬

natih blazin in pokrovov . 129

10. Matična mreža.130

11. Parni topilnik.132

12. Čistilnik za vosek in med . . 134

13 . Stresalnik.135

14. Stiskalnica za umetno satje . 136

V. Čebelarska opravila pri panjih
z notranjo opravo.

IV. Potrebno, oziroma koristno
orodje pri umnem čebelarstvu.

1. Satnikove deščice.119

2. Priprava za zbijanje satnikov 119

3. Kvačice ali razstojišča . . . 120

4. Pritrjevanje medsten. — Sve-

tiljka „blisk“. — „Cevka“ . 122

5. Klešče . ..125

6. Pitalne posodice.126

Pitalna koritca.126

7. Satno stojalo ali kozica . . 126

8. Točilo in njega uporaba . . 127

1. Združevanje slabičev ....  137

2. Razširjanje vališča ....  139

3. Umetna vzgoja matic ....  140

4. Narejeni roji.143

5. Izdelovanje umetnega satja . 146

6. Nadzorovanje izdelovanja satja 150

7. Ojačevanje slabičev ....  151

8. Medovanje.153

9. Omejevanje zalege.156

10 . Trgovina s čebelami ....  157

11. Prodaja medu.161

12. Prodaja voska.163