Čas beži
Ura v zvoniku bije polnoči. Ugašajo že zvezdice se mi. Vse še sladko spi, le čas - beži, beži.
Zjutraj, ko komaj se zdani, že budilka zazvoni. Kliče te: »Ne leži več mi ti, ker čas - beži, beži!«
Takrat, ko sonce vstaja
v lepem jutru maja,
reče ti: »Le delaj mi, le delaj mi,
ker čas - beži, beži.«
Zvečer trudne zapreš oči in rečeš si: »Sedaj zaspi.« A čas ustavil se ni. On le naprej - beži, beži.
V sanjah ustavijo se misli ti v kraju, ki nikjer ga ni. Tam Ijudje kot kipi so vsi. Tam čas - stoji, stoji.
Strah se tebe poloti, bežiš stran od tam, kjer časa ni. Drugo jutro vesel in veder si, ker čas vendarle - beži, beži.
SIMONA PLESTENJAK