Dr. Tine Hribar
TEORIJA ZNANOSTI IN ORGANIZACIJA
RAZISKOVANJA
Znanstvena knjižnica, FSPN, Ljubljana 1991
"Devetnajsto stoletje je bilo stoletje produkcije . Dvajseto stoletje je stoletje
organizacije . Enaindvajseto stoletje bo stoletje orientacije." To zapiše dr. Tine Hribar v
zadnjem poglavju svoje knjige Moč znanosti leta 1985 .
Produkcija z razširjeno reprodukcijo preračunavajo& ekonomije in omogočujočega
naravoslovja je obdelana v njegovih dveh knjigah Metoda Marxovega Kapitala (1983) ter
Kopernikanski obrat (1984), organizacijo z omogočujočim družboslovjem in razporejajočo
ekologijo vsebuje knjiga Moč znanosti (1985), njegova letošnja knjiga Teorija znanosti in
organizacija raziskovanja pa je zasidrana v območju orientacije z nastajojočim
modroslovjem in razgrinjajočo se ekozofijo . Iz zornega kota znanosti o znanosti zato lahko
govorimo o knjižni trilogiji dr . Tineta Hribarja, saj o istem predmetu, namreč o znanosti,
govori iz treh različnih zornih kotov .
V Kopernikanskem obratu se srečamo z analizo novoveške produkcije znanja .
Protislovje, ki se pri Koperniku kaže kot nasprotje med bistvom in pojavom je globljega
izvora . Nahaja se na začetku znanosti, ki se časovno ujema z začetkom filozofije, torej s
platonističnim načinom mišljenja, v katerem se znanost giblje vse do danes . Njegovo bistvo
je "techne", sposobnost, spoznati se na to, kako se neka stvar proizvede iz skritosti v
neskritost . Šele ta postavka, brez katere znanostj ne bi bile znanosti v modernem pomenu
te besede, Descartesu omogoči postavitev jasnih in razločnih predstav, tj . resnice kot
gotovosti s sovisnostjo med metodo, sistemom in matematičnostjo . Odnos subjekta do
objekta, kakor ga eksplicira Descartes, je tako najodločnejši znanstveni odnos, ki človeka
opravičuje kot gospodarja narave in ponuja njegovi subjcktiviteti brezpogojni razmah .
Takšna produkcija predstav novoveške znanosti pa "je po svojem bistvu najprej in
predvsem redukcija, nato šele sledi vse ostalo" (Hribar 1984 :12). Ob tem je načet problem
enotnosti sodobnih znanosti in v nadaljevanju te razprave še vprašanje kibernetike kot
najmočnejšega samoupravljajočega (re- agirajočega) sistema vsega, kar je ; ob vprašljivem
koncu znanosti bi le-ta v temelju odpravljala ne samo razliko med naravo in družbo, temveč
tudi med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi .
V knjigi Moč znanosti dr. T . Hribar analizira ideološko naravnanost družboslovja in
njegovo razmejitev od kritike, apologije, utopije, ideologije in metode . V ospredju je odnos
med znanostjo in drugimi oblikami družbene zavesti oz . vprašanje organizacije
družbenega usmerjanja znanosti in znanstvenega usmerjanja družbe, ki se razpleta s
sistemsko analizo Talcotta Parsonsa in Niklasa Luhmanna . Ne gre samo za organizacijo,
temveč skozi njo za posredovanje, upravljanje in nadzorovanje narave in družbe, katere
najvišja in najučinkovitejša oblika je znanost . "Izhodišče organizacije ni produkcija,
temveč obvladovanje produkcije. Organizacija ne izhaja iz dela, temveč iz moči . Težnja
po znanju je v funkciji volje do moči" (Hribar 1985:312) . Ta pa se kaže vdestrukciji narave,
katere posledice zaobsega ekologija. In z njo problem ni več organizacijski, temveč v
orientaciji ; ta odgovarja na vprašanje, zakaj tako in ne drugače .
Odgovor na to vprašanje pa lahko poiščemo v pričujoči knjigi dr . T. Hribarja Teorija
znanosti in organizacija raziskovanja . Ker je razumetje prvi pogoj orientacije, nas avtor
222
v prvem delu knjige Enotnost in členitev znanosti najprej seznani s tem, o čem sploh govori
knjiga. Govori o različnih pogledih na znanost, in sicer glede na zgodovinski, sedanji in
prihodnji razvoj znanosti po različnih kriterijih znanosti, ki se uveljavljajo v teoriji
znanosti . V ospredju knjige je (ne)enotnost znanosti, kot izhaja iz rezsvetljenskega, bolje
rečeno Kantovega določila znanosti v tekstu Spor fakultet. Kantova tematizacija odnosov
med filozofsko, teološko, pravno in medicinsko fakulteto uveljavlja avtonomni Um kot
vrhovno merilo, ki je poprej pripadalo Bogu . Toda kljub vrhovnemu Umu vse znanosti
niso enotne. Med njimi je spor . Medtem ko je pri pravni, medicinski in teološki fakulteti
knjiga vedno pred umom in črka pred duhom, izhaja filozofska fakulteta iz naukov svoje
lastne znanstvene presoje . In v tem smislu je filozofska fakulteta subverzivna, saj spodnaša
samogotovost drugih znanosti, hkrati pa jim tudi določa, kje so njihove meje . Med njimi
je produktivna kakor tudi neproduktivna neenotnost . Kakor meni dr. T. Hribarje bistvena
produktivna neenotnost, in šele na podlagi te lahko prihaja do naknadne, integrativne
povezave in s tem do nove enotnosti znanosti . Takrat pa govorimo o interdisciplinarnosti,
transdisciplinarnosti in multidisciplinarnosti . Dr. T. Hribar je tu zelo jasen . Eno je
definicija, drugo klasifikacija in tretje diferenciacija znanosti, ki dobi svoj izraz v
institucionalizaciji znanosti in v disperziji znanstvenih institucij . Predvsem je poudarjen
razloček med znanjem in znanostjo . "Razločitev znanja in znanosti pomeni, da vsega ni
mogoče poenostaviti. Vse je mogoče zajeti z znanostjo, toda znanost ne more povzeti
vsega" (Hribar 1991 :42), navkljub mnogoterim povezavam med znanostmi .
Čeprav enotnost znanosti ne temelji na kaki enotni znanosti (znanosti kot eni znanosti)
niti na kaki poenotujoči znanosti (kvečjemu bi o njej lahko govorili na temelju
konstrukcije), pa dr . T. Hribar z Martinom Heideggerjem pove, da enotnost znanosti ni
bila še nikdar tolikšna, kakor je danes, pod obnebjem kibernetike kot nove temeljne
znanosti . "Kibernetika je v znanosti udejanjena filozofija . V tem smislu ni
transdisciplinarna, marveč interdisciplinarna, lahko bi rekli celo interdisciplinarna, saj ni
nekaj, ki bi bilo nad ali med, marveč je v znanostih" (Hribar 1991 :63) . Nad
interdisciplinarnostjo pa niso vsi tako navdušeni . Louis Althusser, na primer, izhaja iz teze,
da pomeni interdisciplinarnost, od katere pričakujemo razrešitev najrazličnejših
problemov, zgolj ideološko konstrukcijo . Za dr. T. Hribarja je njegova perspektiva
nietzschejanska, ker povezuje interdisciplinarnost samo z zunajim videzom, z okroglimi
mizami, kot posledico sodobnega umanjkanja cilja . Interdisciplinarnost pa je nekaj povsem
drugega, je onkraj razsvetljenskega, klasičnega ideala enotnosti znanosti . Tako kot
enotnost znanosti ni vnaprejšnja, marveč je rezultat, proizvod raziskovalne dejavnosti
same, je tudi interdisciplinarnost rezultat, proizvod same disciplinarnosti znanosti .
In ko govorimo o interdisciplinarnosti, govorimo pravzaprav o prihodnji orientaciji v
znanosti, ki je oprta na že dognano vrednost . V zadnjem poglavju prvega dela knjige avtor
govori eksplicitno o prihodnosti sistema znanosti . Najprej na osnovi obstoječe klasifikacije
znanosti razgrne strukturne razlike med tradicionalno in moderno znanostjo, nato pa z
vidika kibernetike po Ralphu Kreibrichu poda eno od možnih klasifikacij prihodnjega
znanstveno-tehnološkega kompleksa . Ob tem dr . T. Hribar opozarja, da "razvoj" znanosti
ni enoznačen, nekateri govorijo celo o njegovi kaotičnosti. Razvoj znanosti je zato
pravzaprav nemogoče predvideti. Napovedovanje se ne more nanašati na substanco
znanosti, pač pa na njeno strukturo . Cim pomembnejša je inovacija, toliko manj je
predvidljiva . Kot so bile v preteklosti znanstvene revolucije, tako so zelo verjetne tudi
prihodnje revolucije v znanosti, meni avtor . A za zdaj, v okviru danih metod in
instrumentov, ki jih ima na voljo obstoječa znanost, tovrstna napovedovanja presegajo
223
zmogljivosti znanosti . Ob tem seveda takoj trčimo ob meje znanosti, ki jih različni avtorji
različno postavljajo. V ospredju je odnos med internimi in eksternimi dejavniki znanosti .
"Kolikšno moč imajo interni faktorji razvoja znanosti znotraj dane paradigme in kakšen
vpliv (morda povečan?) imajo pri paradigmatičnih spremembah eksterni faktorji?" se
sprašuje dr . T . Hribar .
Zaradi vse večje ogroženosti narave in človekovega vsakdanjega življenja, kot
posledicah pretirane volje do moči v znanostih, je pred nami celovita sprememba znotraj
kulture kot take in v celoti . Spremenil se je predvsem odnos do narave. V ospredje so tako
prišli eksterni učinki znanosti . "Vsi ključni problemi človekovega življenja - od izumiranja
gozdov in širjenja ozonske luknje do raka in aidsa - so tako kompleksni, da se jih je moč
lotiti le na interdisciplinaren način" (Hribar 1991 :98) . Kaj to konkretno predstavlja za
institucionalizacijo znanosti v znanstvenih disciplinah in na univerzi, o tem govori avtor
v prvem poglavju drugega dela knjige Standardne in alternativne znanosti pod naslovom
Disciplinarnost, interdisciplinarnost in univerzalnost .
Ob tem pa se pojavlja še neka druga perspektiva, namreč alternativa dosedanji
znanosti; ta naj bi bila drugačna od antropocentrične zasnove in novoveške metode
moderne znanosti . To je predvsem zahteva New Age, ki izhaja iz radikalne kritike
racionalizma in se opira na prepričanje, da je sedanja kriza našega družbenega razvoja vsaj
delno tudi posledica modernega naravoslovja ter da te krize ni mogoče odpraviti s
povečanjem kontrole, se pravi s kopičenjem tehničnih nadzornih sredstev . V tem delu
knjige avtor polemizira z vodilnimi teoretiki alternativne znanosti, kot so Ilya Prigogine,
Isabelle Stengers, Jeremy Rifkin, Fritjof Capra in Paul Feyerabend, ter v izredno lucidni
analizi dokaže, da zahtev po alternativni znanosti pravzaprav ne postavlja nihče . Pokaže
pa, da gre za tipično modernistične težnje, ki jih poznamo že od razsvetljenstva dalje . "Pod
vplivom romantike sojo holistično reformulirali Hoelderlin, Schelling in Hegel na začetku
19. stoletja s svojim programom, katerega temeljni projekt je združiti znanost in umetnost,
etiko in estetiko, fiziko in matematiko" (Hribar 1991 :170). Smo pred naslednjim
paradoksom, ugotavlja avtor : "Demistifikacija scientizma se dogaja prek poobčenja
znanosti . Prek tega, da postane predmet znanosti tudi znanost . Dobimo znanost o znanosti
kot kritično, natančneje avtokritično znanost" (Hribar 1991 :174) . Z zahtevami po koncu
vrednotno nevtralne znanosti, z združitvijo teorije in prakse in vzpostavitvijo koherentne
podobe sveta v holistično paradigmo imamo, po dr. T. Hribarju, opraviti s pro-gramom in
pro-jekti, torej z izrazito moderno zadevo . Z zadevo, katere generator je moderni človek
kot subjekt . Nedvomno se v današnji, postmoderni kulturi spreminja razmerje do
bivajočega, toda razmerje med Bogom in človekom je v alternativnih znanostih preslikano
na razmerje med Naravo in Človekom, in če se postavimo na izhodišče človeka, dokazuje
dr. T. Hribar, potem seje Človek povišal v odnosu do Boga in ponižal v odnosu do Narave .
Oba skuša spraviti na isto raven, na kateri je sam . Si ju prilastiti . Noče biti podrejen niti
nadrejen .
Po njegovem mnenju doslej še nismo dobili nobene drugačne znanosti (morda
parapsihologijo!?), znanosti, ki bi se po svoji metodi razlikovala od moderne znanosti. V
postmoderni družbi se spremeni samo položaj znanosti, ne pa samo bistvo moderne
znanosti . "Spremeni se le njena vloga . Spremeni se pogled nanjo . Ta ni več modernističen,
marveč postmoderen . S tem pa se je spremenila tudi znanstveniška mentaliteta, tj .
mentaliteta znanstvenikov, ki se ne morejo imeti več za moderne svečenike . Kajti znanost
ne iga več nadomestka religije . Ne iga več eshatološke in soteriološke vloge . Ta iga je
končana" (Hribar 1991:178). Prava sprememba položaja znanosti se torej ne dogaja s t.i .
224
alternativnimi znanostmi, temveč s konceptom eko-kompleksa Niklasa Luhmanna, ki
uvaja enakovrednost sistema in okolja . Sistem tu ni razumljen kot subjekt in okolje ne kot
objekt. Svet je okolje človeka kot človeka, v katerem "odloča" kibernetična igra, ki ni v
rokah človeka, marveč se dogaja v svetu kot prostoru biti. Meje znanosti se zato čedalje
manj kažejo kot notranje (spoznavnoteoretske) meje, zmeraj pomembnejše pa so družbene
omejitve kot norme moralnega in pravnega reda . Interdisciplinarnost skuša upoštevati oba
kriterija, internega in eksternega . In zato tudi njena plodovitost, večja od t .i . alternativnih
znanosti. Prihodnost je torej v rokah interdiseiplinarnosti! Tu se dr . T. Hribar približa
ekozofijiinmodr slovju,čeprav izrecno o njima ne govori. Ekozofija in modroslovje se
namreč ne opirata več na kritično vednost, tako kot ekologija, temveč na hermenevtično
vednost, kot je nekoč zapisal avtor sam : "Pustiti biti, razumeti vse in vsako bivajoče iz
njegove biti, pomeni odpreti se orientaciji, ki ni podvržena delovnim smotrom ali ciljem
volje do moči, marveč sovpada s smislom biti" (Hribar 1985 :315) - to v skrajnem primeru
pomeni tudi popustiti glede svojih želja .
V zadnjem delu knjige avtor govori o razločku med znanostjo in raziskovanjem .
Izpostavi tezo, da moderne znanosti ne moremo obravnavati kot specifični sistem vedenja,
marveč jo moramo zapopasti v njenem dejanskem funkcioniranju, se pravi kot družbeni
sistem za proizvodnjo znanj . Znanost kot sistem je sicer raziskovalna dejavnost, toda z
vidika samoorganizacije znanosti (ta pojem vpeljujeta Wolfang Krohn in Guenter
Kueppers) je sistem znanosti nekaj širšega kot raziskovalna dejavnost . Znanost kot znanost
ni zgolj raziskovanje . Raziskovanje temelji na metodi in se kot dejavnost s svojimi rezultati
podaljšuje v tehnologijo, toda njegovo izhodišče je v teoriji . Toda, opozarja dr . T . Hribar,
znanost kot pogon, kot raziskovalna dejavnost, se ne dogaja več pod obnebjem teorije
(theorie kot gledati videz, s katerim se prikazuje navzoče), marveč pod obnebjem tehnike
(techne kot spoznati se na nekaj) . Spoznati se na to, kako obvladovati, nadzorovati in
razpolagati. "Znanost kot obratovalni pogon, obratovanje raziskovalne dejavnosti je v
službi tega razpolaganja, bolj ali manj postopnega obvladovanja vsega, kar je (Hribar
1991:105) .
In kakšna je potem (znanstvena) orientacija (znanosti) 21 . stoletja? Ali bo znanost
kljub "samorefleksiji na drugo potenco" zmogla izstopiti iz svoje pogonske narave?
Spremembe v postmoderni kulturi, občutenje katastrofičnosti sveta, samozavedanje
mej znanosti, množično pojavljanje alternativnih znanstvenih paradigem in številni napori
interdisciplinarnega raziskovanja bi lahko označevali premik iz obnebja tehnike v obnebje
kibernetike kot parmenidovskega načina mišljenja, sovisnosti in medsebojne prirejenosti
vsega, kar je. A Heideggerjeva misel, ki jo avtor navaja na koncu knjige, nam zagreni ob
tem porajajoči se optimizem. Takole pravi : "Znanost ne samo, da se ne bo nikoli mogla
rešjti iz tega, ampak si rešitve tudi in predvsem ne bo želela in kolikor bolj bo napredovala,
toliko manj si bo to želela" (v Hribar 1991 :204) .
Ali je potem tudi interdisciplinarnost znanosti, tako kot so to alternativne znanosti,
zgrešen projekt?
Stojan Sorčan
LITERATURA
- HRIBAR, Tine
1984 Kopernikanski obrat, Slovenska matica, Ljubljana
1985 Moč znanosti, Delavska enotnost, Ljubljana
225