4 ■ Proteus 84/1 • September 2021 5UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Severni sij, viden z Laponske na Finskem. Foto: Lovrenc Fortuna. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Polona Sušnik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2021. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Se pt em be r 20 21 , 1 /8 4. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje zapovedovali v praksi.« Nemška filozofa in sociologa Max Horkheimer (1895-1973) in Theodor W. Ador- no (1903-1969) sta v Dialektiki razsvetljenstva (1944, slovenski prevod 2002) v temnih barvah popisala ure- sničevanje Baconove prerokbe: »Kar se hočejo ljudje naučiti od narave, je to, da jo uporabljajo tako, da do kraja obvladujejo njo in ljudi. […] Tehnika je bistvo tega védenja. Ne meri niti na pojme in podobe ne na srečo vpogleda, temveč na metodo, izkoriščanje dela drugih, kapital.« Horkheimer in Adorno sta se dobro zavedala, da moderna, novoveška znanost zgodovinsko ni nič »brezmadežnega«, čeprav se - po nemškem dra- matiku Bertoltu Brechtu (1898-1956) - nikoli ni hotela umazati z »zgodovinsko odgovornostjo«. S svojo ideo- logijo »indiferentnosti«, »nevtralnosti« in »objektivno- sti« se je spremenila v tehniko, kot taka pa je postala »služabnica« kapitalizma. Kako se je novoveška zna- nost spremenila v tehniko in kakšna je povezava med njo kot táko in moderno tehniko, je pronicljivo opisal nemški filozof Martin Heidegger (1889-1976) v enem od svojih najpomembnejših besedil z naslovom Vpraša- nje po tehniki (1953), v slovenskem prevodu ga prebe- rete lahko v njegovih Predavanjih in sestavkih (2003). Za Heideggerja v drugi polovici 18. stoletja vznikla moderna tehnika ni nič trivialnega – je namreč način razkrivanja resnice našega modernega sveta. Moderna tehnika naravo izziva, postavlja na razpolago – »pokra- jina [na primer] je izzvana v izkopavanje premoga in rude«, gozdovi v Amazoniji v izsekavanje dreves zara- di gojenja živine – oboje zaradi kapitalističnih dobič- kov. Narava v času moderne tehnike izgublja vso svojo samostojno bit, svoje dostojanstvo. Temu se ni izognil niti človek – je samo še delovna sila, material, številka. Baconova zahteva po podreditvi vsega živega in neži- vega se končuje v katastrofi planetarnih razsežnosti … Moderna tehnika pa je lahko »stekla šele tedaj, ko se je mogla opreti na eksaktno naravoslovje«. Heidegger je natančno popisal, zakaj je temu takÓ: »Način predsta- vljanja [eksaktnih novoveških naravoslovnih znanosti] sledi naravi kot kaki izračunljivi povezanosti sil. No- vodobna fizika ni eksperimentalna fizika zato, ker po- stavlja aparature za preiskovanje narave, temveč narobe: ker postavlja fizika že kot čista teorija naravo takÓ, da se predstavlja kot vnaprej izračunljiv splet sil, zato je na razpolago eksperiment, da bi se namreč preiskalo, ali se ta takÓ postavljena narava javlja in kako se javlja.« Toda Heidegger je tudi vedel, da je tak način pred- stavljanja narave lahko »le eden od načinov prisostvo- vanja, na katerega se navedeno prisotno [narava] sicer lahko prikazuje, vendar nikakor ni nujno, da bi se mo- ralo prikazovati.« Narave »v njeni polnosti nikdar ne moremo zaobjeti«. Zdaj se lahko vrnemo h Gadamerju, ki je trdil nekaj podobnega. Človek se ob razumskem spoznavanju ni- koli ne more izogniti tudi čutnemu spoznavanju. Toda kapitalizem, ki ima v sebi zapisano bistvo tehnike, je prizadel tudi čutno spoznavanje, kar je dobro vedel že Karl Marx. Karl Marx je človeške čute v Kritiki nacionalne ekono- mije (Pariški rokopisi 1844) (v slovenščini so izšli leta 1969 v I. zvezku Izbranih del Karla Marxa in Frie- dricha Engelsa) osvobodil in jim vrnil dostojanstvo: »Odprava privatne lastnine je […] popolna emancipa- cija vseh človeških čutov in lastnosti; toda ta emanci- pacija je ravno po tem, da so ti čuti in lastnosti, tako objektivno in subjektivno, postali človeški. Oko je po- stalo človeško oko, kot je njegov predmet postal druž- ben, človeški, od človeka za človeka izvirajoč predmet. Čuti so zategadelj neposredno v svoji praksi postali teoretiki. […] Človek se samo tedaj ne izgubi v svojem predmetu, če mu ta postane človeški predmet […]. To je mogoče samÓ, vtem ko mu predmet postane družben predmet, in on sam sebi družbeno bitje […]. Ne le v mišljenju, marveč z vsemi čuti se zatorej človek zatrjuje v predmetnem svetu. […] [Č]uti družbenega človeka so drugačni od čutov nedružbenega človeka; šele s po- močjo predmetno razvitega bogastva človeškega bistva se deloma izoblikuje, deloma ustvari bogastvo subjek- tivne človeške čutnosti, muzikalno uho, oko za lepoto oblike, skratka, se šele deloma izoblikujejo, deloma ustvarijo človeških užitkov zmožni čuti, čuti, ki se potrjujejo kot človeške bitne moči. Zakaj ne le petero čutov, ampak tudi tako imenovani duhovni čuti, prak- tični čuti (volja, ljubezen itn.), z eno besedo človeški čut, človeškost čutov nastane šele s pomočjo bivanja svojega predmeta, s pomočjo počlovečene narave. Obli- kovanje petih čutov je delo celotne dozdajšnje svetovne zgodovine. Pod grobo praktično potrebo ujeti čut ima tudi samo omejen smisel. Za izstradanega človeka ne biva človeška oblika hrane, ampak samo abstraktno bivanje le-te kot hrane; pravzaprav bi bila lahko tu v najbolj surovi obliki, in ni mogoče reči, po čem da se ta dejavnost hranjenja razlikuje od živalske dejavnosti hranjenja. Človek, ki ima mnogo skrbi in potreb, nima nobenega čuta za najlepšo igro; trgovec z minerali vidi le merkantilno vrednost, ne pa lepote in svojske narave minerala; nima mineraloškega čuta […].« Človeštvo je pred težko nalogo: osvoboditi bo moralo tudi razumsko spoznavanje. Narave ne smemo samo razumsko spoznavati, moramo jo znati tudi živeti … Kar velja tudi za svet. Tomaž Sajovic Narave ne smemo samo razumsko spoznavati, moramo jo znati tudi živeti … Nemški filozof Hans-Georg Gadamer (1900-2002) je v svojem znamenitem delu Resnica in metoda (izšlo je leta 1960, v slovenščino je bilo prevedeno leta 2001) zapisal misel, ki opredeljuje človekovo usodo spozna- vanja na tem svetu: »Sonce tako za nas še vedno zahaja, čeprav je Koper- nikova [heliocentrična] razlaga sveta postala sestavni del našega védenja. Očitno je povsem združljivo med seboj, da se oklepamo videza, obenem pa v svetu ra- zuma vemo za njegovo sprevrnjenost. In ali ni tako, da pri teh slojevitih življenjskih razmerjih kot dejavnik pomiritve in posredovanja dejansko sodeluje jezik? Na- še govorjenje o sončnem zahodu gotovo ni samovoljno, temveč izreka to, kar je dejansko videti. Tako se stvar kaže nekomu, ki se ne premika. Sonce je tisto, ki nas obsije s svojimi žarki in nato zatone. Zato je sončni zahod za naš pogled resničnost. ( Je ‚bivanjsko rela- tiven‘.) Od te razvidnosti pogleda pa se lahko misleč osvobodimo s konstruiranjem nekega drugega modela, in ker to zmoremo, lahko izrečemo tudi razumski uvid Kopernikove teorije. Toda z ‚očmi‘ tega znanstvenega razuma ne moremo odpraviti ali zavrniti naravnega vi- deza. To je nesmiselno ne le zato, ker je videz za nas pristna realnost, temveč tudi zato, ker je resnica, ki nam jo govori znanost, tudi sama relativna glede na določeno razmerje do sveta in si nikakor ne more lasti- ti, da je celotna resnica. Pač pa jezik dejansko vključuje celoto našega razmerja do sveta, in v tej celoti jezika najdeta svojo legitimnost tako videz kot znanost.« Gadamerjeva teza, da znanstveni razum nikakor ne more »odpraviti ali zavrniti« naravnega videza, je za običajno, samoumevno prepričanje vsaj nenavadna, če ne celo »napačna«. Vzrok za tako prepričanje je mo- derna znanost, ki se je – po Rastku Močniku - v no- vem veku »kaj hitro povzpela na poveljniški položaj, od koder je v imenu ‚razuma‘, ‚racionalnega upravlja- nja‘, ‚znanstvenih politik ‘ in ‚umnega sožitja‘ poslej obvladovala dogajanja v naši Moderni«. Angleški filo- zof Francis Bacon (1561-1626) je že leta 1592 objavil preroški »manifest« moderne znanosti z naslovom V slavo védenja (Praise of Knowledge) in z njim preroško »dodelil« novoveškemu človeku popolnoma novo vlo- go gospodarja nad naravo: »Premoč človeka tiči […] v védenju […]. Dandanes obvladamo naravo zgolj v svojih mislih in smo podvrženi njeni prisili; moramo ji pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji 4 ■ Proteus 84/1 • September 2021 5UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Severni sij, viden z Laponske na Finskem. Foto: Lovrenc Fortuna. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Polona Sušnik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2021. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Se pt em be r 20 21 , 1 /8 4. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje zapovedovali v praksi.« Nemška filozofa in sociologa Max Horkheimer (1895-1973) in Theodor W. Ador- no (1903-1969) sta v Dialektiki razsvetljenstva (1944, slovenski prevod 2002) v temnih barvah popisala ure- sničevanje Baconove prerokbe: »Kar se hočejo ljudje naučiti od narave, je to, da jo uporabljajo tako, da do kraja obvladujejo njo in ljudi. […] Tehnika je bistvo tega védenja. Ne meri niti na pojme in podobe ne na srečo vpogleda, temveč na metodo, izkoriščanje dela drugih, kapital.« Horkheimer in Adorno sta se dobro zavedala, da moderna, novoveška znanost zgodovinsko ni nič »brezmadežnega«, čeprav se - po nemškem dra- matiku Bertoltu Brechtu (1898-1956) - nikoli ni hotela umazati z »zgodovinsko odgovornostjo«. S svojo ideo- logijo »indiferentnosti«, »nevtralnosti« in »objektivno- sti« se je spremenila v tehniko, kot taka pa je postala »služabnica« kapitalizma. Kako se je novoveška zna- nost spremenila v tehniko in kakšna je povezava med njo kot táko in moderno tehniko, je pronicljivo opisal nemški filozof Martin Heidegger (1889-1976) v enem od svojih najpomembnejših besedil z naslovom Vpraša- nje po tehniki (1953), v slovenskem prevodu ga prebe- rete lahko v njegovih Predavanjih in sestavkih (2003). Za Heideggerja v drugi polovici 18. stoletja vznikla moderna tehnika ni nič trivialnega – je namreč način razkrivanja resnice našega modernega sveta. Moderna tehnika naravo izziva, postavlja na razpolago – »pokra- jina [na primer] je izzvana v izkopavanje premoga in rude«, gozdovi v Amazoniji v izsekavanje dreves zara- di gojenja živine – oboje zaradi kapitalističnih dobič- kov. Narava v času moderne tehnike izgublja vso svojo samostojno bit, svoje dostojanstvo. Temu se ni izognil niti človek – je samo še delovna sila, material, številka. Baconova zahteva po podreditvi vsega živega in neži- vega se končuje v katastrofi planetarnih razsežnosti … Moderna tehnika pa je lahko »stekla šele tedaj, ko se je mogla opreti na eksaktno naravoslovje«. Heidegger je natančno popisal, zakaj je temu takÓ: »Način predsta- vljanja [eksaktnih novoveških naravoslovnih znanosti] sledi naravi kot kaki izračunljivi povezanosti sil. No- vodobna fizika ni eksperimentalna fizika zato, ker po- stavlja aparature za preiskovanje narave, temveč narobe: ker postavlja fizika že kot čista teorija naravo takÓ, da se predstavlja kot vnaprej izračunljiv splet sil, zato je na razpolago eksperiment, da bi se namreč preiskalo, ali se ta takÓ postavljena narava javlja in kako se javlja.« Toda Heidegger je tudi vedel, da je tak način pred- stavljanja narave lahko »le eden od načinov prisostvo- vanja, na katerega se navedeno prisotno [narava] sicer lahko prikazuje, vendar nikakor ni nujno, da bi se mo- ralo prikazovati.« Narave »v njeni polnosti nikdar ne moremo zaobjeti«. Zdaj se lahko vrnemo h Gadamerju, ki je trdil nekaj podobnega. Človek se ob razumskem spoznavanju ni- koli ne more izogniti tudi čutnemu spoznavanju. Toda kapitalizem, ki ima v sebi zapisano bistvo tehnike, je prizadel tudi čutno spoznavanje, kar je dobro vedel že Karl Marx. Karl Marx je človeške čute v Kritiki nacionalne ekono- mije (Pariški rokopisi 1844) (v slovenščini so izšli leta 1969 v I. zvezku Izbranih del Karla Marxa in Frie- dricha Engelsa) osvobodil in jim vrnil dostojanstvo: »Odprava privatne lastnine je […] popolna emancipa- cija vseh človeških čutov in lastnosti; toda ta emanci- pacija je ravno po tem, da so ti čuti in lastnosti, tako objektivno in subjektivno, postali človeški. Oko je po- stalo človeško oko, kot je njegov predmet postal druž- ben, človeški, od človeka za človeka izvirajoč predmet. Čuti so zategadelj neposredno v svoji praksi postali teoretiki. […] Človek se samo tedaj ne izgubi v svojem predmetu, če mu ta postane človeški predmet […]. To je mogoče samÓ, vtem ko mu predmet postane družben predmet, in on sam sebi družbeno bitje […]. Ne le v mišljenju, marveč z vsemi čuti se zatorej človek zatrjuje v predmetnem svetu. […] [Č]uti družbenega človeka so drugačni od čutov nedružbenega človeka; šele s po- močjo predmetno razvitega bogastva človeškega bistva se deloma izoblikuje, deloma ustvari bogastvo subjek- tivne človeške čutnosti, muzikalno uho, oko za lepoto oblike, skratka, se šele deloma izoblikujejo, deloma ustvarijo človeških užitkov zmožni čuti, čuti, ki se potrjujejo kot človeške bitne moči. Zakaj ne le petero čutov, ampak tudi tako imenovani duhovni čuti, prak- tični čuti (volja, ljubezen itn.), z eno besedo človeški čut, človeškost čutov nastane šele s pomočjo bivanja svojega predmeta, s pomočjo počlovečene narave. Obli- kovanje petih čutov je delo celotne dozdajšnje svetovne zgodovine. Pod grobo praktično potrebo ujeti čut ima tudi samo omejen smisel. Za izstradanega človeka ne biva človeška oblika hrane, ampak samo abstraktno bivanje le-te kot hrane; pravzaprav bi bila lahko tu v najbolj surovi obliki, in ni mogoče reči, po čem da se ta dejavnost hranjenja razlikuje od živalske dejavnosti hranjenja. Človek, ki ima mnogo skrbi in potreb, nima nobenega čuta za najlepšo igro; trgovec z minerali vidi le merkantilno vrednost, ne pa lepote in svojske narave minerala; nima mineraloškega čuta […].« Človeštvo je pred težko nalogo: osvoboditi bo moralo tudi razumsko spoznavanje. Narave ne smemo samo razumsko spoznavati, moramo jo znati tudi živeti … Kar velja tudi za svet. Tomaž Sajovic Narave ne smemo samo razumsko spoznavati, moramo jo znati tudi živeti … Nemški filozof Hans-Georg Gadamer (1900-2002) je v svojem znamenitem delu Resnica in metoda (izšlo je leta 1960, v slovenščino je bilo prevedeno leta 2001) zapisal misel, ki opredeljuje človekovo usodo spozna- vanja na tem svetu: »Sonce tako za nas še vedno zahaja, čeprav je Koper- nikova [heliocentrična] razlaga sveta postala sestavni del našega védenja. Očitno je povsem združljivo med seboj, da se oklepamo videza, obenem pa v svetu ra- zuma vemo za njegovo sprevrnjenost. In ali ni tako, da pri teh slojevitih življenjskih razmerjih kot dejavnik pomiritve in posredovanja dejansko sodeluje jezik? Na- še govorjenje o sončnem zahodu gotovo ni samovoljno, temveč izreka to, kar je dejansko videti. Tako se stvar kaže nekomu, ki se ne premika. Sonce je tisto, ki nas obsije s svojimi žarki in nato zatone. Zato je sončni zahod za naš pogled resničnost. ( Je ‚bivanjsko rela- tiven‘.) Od te razvidnosti pogleda pa se lahko misleč osvobodimo s konstruiranjem nekega drugega modela, in ker to zmoremo, lahko izrečemo tudi razumski uvid Kopernikove teorije. Toda z ‚očmi‘ tega znanstvenega razuma ne moremo odpraviti ali zavrniti naravnega vi- deza. To je nesmiselno ne le zato, ker je videz za nas pristna realnost, temveč tudi zato, ker je resnica, ki nam jo govori znanost, tudi sama relativna glede na določeno razmerje do sveta in si nikakor ne more lasti- ti, da je celotna resnica. Pač pa jezik dejansko vključuje celoto našega razmerja do sveta, in v tej celoti jezika najdeta svojo legitimnost tako videz kot znanost.« Gadamerjeva teza, da znanstveni razum nikakor ne more »odpraviti ali zavrniti« naravnega videza, je za običajno, samoumevno prepričanje vsaj nenavadna, če ne celo »napačna«. Vzrok za tako prepričanje je mo- derna znanost, ki se je – po Rastku Močniku - v no- vem veku »kaj hitro povzpela na poveljniški položaj, od koder je v imenu ‚razuma‘, ‚racionalnega upravlja- nja‘, ‚znanstvenih politik ‘ in ‚umnega sožitja‘ poslej obvladovala dogajanja v naši Moderni«. Angleški filo- zof Francis Bacon (1561-1626) je že leta 1592 objavil preroški »manifest« moderne znanosti z naslovom V slavo védenja (Praise of Knowledge) in z njim preroško »dodelil« novoveškemu človeku popolnoma novo vlo- go gospodarja nad naravo: »Premoč človeka tiči […] v védenju […]. Dandanes obvladamo naravo zgolj v svojih mislih in smo podvrženi njeni prisili; moramo ji pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji